VSEBINA Camillus Zarnik: »Globoko smo ganjeni, da zopet stojimo na svobodni jugoslovanski zemlji« Predstavniki SNPJ pri predsedniku Ljudske skupščine LRS Mihi Marinku Večno živ bo spomin nanje, ki so padli za svobodo Predsednik slovenske vlade na proslavi 150-letnice republike Argentine Ina Slokan: Bratje in sestre iz prekomorskih dežel med nami Vera Valenci: Junija I960 na Vršiču 1611 m visoko Slavnostni banket SNPJ Ina: Piknik v Polhovem Gradcu Jak.: Med rojaki v Belgiji in Holandiji Le ena se tebi je želja spolnila . . . Umrl je na obisku v domovini Albin Šibret: Smrtna nesreča rojaka v Holandiji C.: V Pomurju so odprli moderno vinsko klet T. B.: Mlada industrija v Slovenskem Primorju se lepo razvija Zagorje je dobilo nov delavski dom Ob prazniku rudarjev 3. juliju: Rudarska (pesem) Tomo Brejc: Narodni običaji na Cerkljanskem ob košnji Lojze Krakar: Semiška pesem Oton Zupančič: Girl of Bela krajina Cd. A. K.: Federacije društev SNPJ Slovenski filmi v Kanadi Ina Slokan: Petje mi pomeni vse Po domači deželi Cd. A. K.: Nove jugoslovanske priložnostne znamke Se.: Jugoslovanski film »Deveti krog« Kulturni zapiski Coetko Golar: Pesem o kosu Jože Šmit: Na naših tleh (pesem) Kaj delajo naši na tujem Rojaki nam pišejo France Beok: Kresna noč (nadaljevanje) Mladi rod: A Tal of the Slovenc rivers Un conte des rivieres slovenes Eine Sage von den slowenischen Flüssen Kaj je vse skusil Ribnieun Matevž Slika na naslovni strani: Predstavniki SNPJ ob prihodu na zagrebškem letališču (Foto: Kompas, Ljubljana) MIŠKO KRANJEC: Za svetlimi obzorji I. knjiga »Nad hišo se več ne kadi« 1168 strani, vezano v platno 3100 din Delo predstavlja mogočno epopejo naše narodnoosvobodilne borbe. Skupni naslov tetralogije »Za svetlimi obzorji« simbolično izraža cilj in perspektivo osvobodilnega boja; naslov knjige »Nad hišo se več ne kadi« nas opozarja na čas, ko so bili opustošenj številni slovenski domovi. Prvi knjigi bo konec letošnjega leta sledila še druga »Vse bele so poti«, prihodnje leto pa tretja in četrta. Kljub enotni zasnovi bodo posamezne knjige oblikovane tako, da bo vsaka predstavljala zaključeno celoto. Roman »NAD HIŠO SE VEC NE KADI« zajema obdobje od poletja do konca leta 1943. Kot na monumentalni freski se pred bralcem zvrste vsi pomembni dogodki tedanjega časa: zagatno vzdušje pred italijansko kapitulacijo, zmagoslavni pohod partizanskih čet po Dolenjski in Notranjski ob italijanski predaji ter znamenite borbe za Grčarice in Turjak, nemška ofenziva, ki je tem borbam sledila in bitke za Grahovo, Velike Lašče in Kočevje. Roman »NAD HIŠO SE VEČ NE KADI« ne bo pritegnil bralca zgolj zaradi mojstrsko upodobljene dokumentarne resničnosti, ampak predvsem zaradi prepričljive upodobitve človeških usod v tem viharnem času. Knjigo naročite pri DRŽAVNI ZALOŽBI SLOVENIJE Jugoslavija LJUBLJANA, TITOVA 23 co cn DJ Od a x Vsi, ki pridete na obisk v domovino, boste iskreno dobrodošli tudi pri nasledniku STAREGA FIGOVCA v gostišču 3 i (j or ec express u Ljubljana, Ajdovščina DJ '1,1 > O Nudimo vam express kavo, O odličen sladoled, slaščice vseli vrst ^ ter prvovrstne brezalkoholne in alkoholne pijače Rutino grudo izdaja Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Izhaja dvanujstkrnt na leto. Poštnina (tlačana v gotovini. Odgovorni urednik Tomo Brejc. Uredništvo in uprnvu: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankurjcvu eestu 1/11. Rokopisov in slik, ki jih nismo naročili, ne vračamo. Čekovni ručun pri Komunalni banki 600-704/3-155 n o n iv i\ ILUSTRIRANA REV IZSELJENSKE MATI JULIJ—AVGUST 1%0 Camillas Z a r n i k : „GI060A0 smo GRUDA I J A SLOVENSKE GE V LJUBLJANI I.ETO VIL Miha Males: Dalmatinka ganjeni, da zopet stojimo na süoßodni jugoslovanski zemlji“ V izredno čast mi je, da se oatn kot predsednik clevelandske federacije Slovenske narodne podporne jednote o imenu naše skupine prisrčno zahvalim za tako lep in gostoljuben sprejem. Obenem vam izročam tople pozdrave drugih članov naše velike organizacije in vseh naprednih ameriških Slovencev, ki se tega izleta niso mogli udeležiti. Neizmerno smo veseli, da po dolgih letih zopet dihamo domači zrak in občudujemo vaše pr ¡rodne lepote. Globoko smo ganjeni, da stojimo na svobodni jugoslovanski zemlji, ki je v zadnji vojni toliko pretrpela. Ta trenutek smo vsi nestrpno pričakovali. Ta veliki izlet je za nas izreden dogodek, ki nam bo ostal v trajnem spominu. Ne morem dovolj globoko izraziti tega, kar čutim, ko zopet slišim milo domačo govorico, ko čutim toplino in ljubezen, s katero nas obdajate. Današnji sprejem in prijateljski odnosi z našimi izseljenci so dokaz, kako temeljito so se razmere spremenile, kajti pod bivšo Avstrijo in predvojno Jugoslavijo lega nismo bili navajeni. Takratna gospoda se ni brigala za izseljence. Smatrala nas je za potrebno zlo — ni se pa branila naših dolarjev. Ta gospoda je gledala na preproste delavce in nekdanje bajtarje le zviška in s prezirom. Tocla vsaka stvar ima svoje meje in tako so tudi jugoslovanski narodi dočakali svoje vstajenje, s katerim je ljudstvo dobilo svoje pravice. Prekaljeni v ognju ste šli po strašni vojni na delo in začeli obnavljati porušeno domovino. V razmeroma kratkem času ste dosegli velike uspehe. Iz zaostale kmečke države ustvarjate moderno industrijo, ki ima vse pogoje za izboljšanje življenjske ravni vašega ljudstva. In kar je glavno: danes imate kruh, ki ga mi nismo imeli. Zato smo morali oditi po svetu, kjer smo v tujini pustili svojo mladost in zdravje. Le manjšemu delu naših ljudi se je posrečilo priti do brezskrbnega življenja. Ogromna večina članov SNPJ z zanimanjem zasleduje vaš napredek in prizadevanje za boljše življenje. Vaš uspeh je tudi naš, kajti med zadnjo vojno smo se zavedali velike važnosti partizanske borbe proti okupatorju in domačim izdajalcem. Prepričani smo bili, da bi z okupatorjevo zmago slovenski narod izginil s površja zemlje. Zato smo vam po naših naprednih organizacijah pomagali gmotno in moralno. Upamo, da bodo prijateljski odnosi med vami in ameriškimi Slovenci tudi v bodoče tako iskreni. V naši skupini so tudi v Ameriki rojeni Slovenci in Slovenke, med temi tudi predsednik SNPJ Joseph Culkar. Prišli so z iskreno željo, da obiščejo domove svojih staršev, da si ogledajo vaše naravne lepote in gospodarski napredek in da se spoznajo z vašim načinom življenja. V upanju, da bo ta obisk napravil na vse ugoden vtis, vam še enkrat kličem: hvala in pozdravljeni! (Govor predsednika clevelandske federacije SNPJ Camilla Zarnika ob prihodu velike skupine članov SNPJ na obisk v domovino) pri predsedniku Ljudske skupščine LRS Predsednik Ljudske skupščine LRS tov. Miha Marinko je 16. junija ob 10. uri sprejel predstavnike Slov. narodne podporne jednote iz ZDA, ki so bili na obisku v Sloveniji. Sprejemu so prisostvovali: ©lavni predsednik SNPJ' Joseph Culkar s soprogo, drugi podpredsednik izvršnega odbora SNPJ Carl Samanich s soprogo, član izvršnega odbora SNPJ in predsednik clevelandske federacije društev SNPJ, organizator izleta SNPJ v domovino Camillus Zarnik s sinom, članica izvršnega odboTa SNPJ in tajnica clevelandske federacije društev SNPJ ter glavna tajnica Progresivnih Slovenk Amerike Josephine Tratnikova, predsednik SANS, dolgoletni sodelavec »Prosvete« Frank Česen s soprogo, bivši urednik »Prosvete« Anton Garden, bivši dolgoletni predsednik clevelandskega pevskega zbora »Zarje« Leo Poljšak s soprogo Viki, ugledno društveno delavko, ter znana društvena delavka An blagajničarka društva Progresivnih Slovenk Amerike Ivanka Šifrerjeva. Poleg gostov so bili na sprejemu navzoči: podpredsednica glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Vida Tomšičeva, sekretar Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije France Kimovec-Žiga, predstavniki Slovenske izseljenske matice: podpredsednica Zima Vrščajeva, član izvršnega odbora SIM in odgovorni urednik »Rodne grude« Tomo Brejc in tajnik Albert Švagelj. V dveuroem razgovoru s predsednikom so se predstavniki ameriških rojakov zanimali za vrsto vprašanj iz našega gospodarskega, političnega in družbenega življenja ter podali mnoge koristne predloge za še tesnejše zbližanje naših ameriških rojakov s starim krajem. Zlasti -so rojaki naglasili nujnost, da bi se čimprej začelo s sistematičnim zbiranjem arhivskega gradiva za zgodovino slovenskega izseljenstva v ZDA. Generacije naših izseljencev v ZDA izumirajo, zgodovinsko gradivo pa se izgublja in propada. Slovenska izseljenska društva v Ameriki bi bila sama pripravljena aktivno sodelovati pri zbiranju zgodovinskega gradiva. Na vsa gornja in še nekatera druga vprašanja je predsednik Marinko obširno odgovoril. V razpravi je sodelovala tudi tov. Vida Tomšičeva in še nekateri drugi tovariši. Gostje so bili is pojasnili zadovoljni. Naglasili so, da jim je najbolj všeč ogromen napredek, ki ga je v zadnjih letih dosegla naša država pri izgradnji industrije, cestnega omrežja in socialnih institucij, ki je viden na vsakem koraku. Po razgovoru so si rojaki ogledali prostore naše nove ljudske skupščine. Iz poslanice maršala Tita ob deseti obletnici delavskega samoupravljanja >... Dosedanji razvoj je v celoti potrdil tisto, kar smo vedno poudarjali, da prehod na delavsko in družbeno upravljanje ni noben organizacijsko-tehnični ukrep in tudi ne propagandno geslo, marveč, da je to globoko revolucionaren proces, o katerem delavec postopoma nehuje biti mezdni delavec in postaja zavesten in svoboden proizvajalec in upravljalec proizvajalnih sredstev ...« Večno bo živ spomin nanje, ki so padli za svobodo Za Dan borca 4. julija so že na predvečer po vsej Sloveniji zagoreli kresovi. Naslednji dan pa so bile številne spominske proslave. Nove spominske plošče so odkrili na več krajih tudi v novomeškem okraju. Največji prireditvi v Sloveniji sta bili o Lokvah na Primorskem in na Rogli na Štajerskem. Odkritja spomenika padlim borcem na Rogli se je udeležilo nad deset tisoč ljudi, med njimi tudi predsednik Ljudske skupščine Slovenije Miha Marinko. Tudi partizanskega slavja na Lokvah se je udeležilo nad deset tisoč nekdanjih borcev in aktivistov s Primorske, saj so se v Lokvah skozi osa leta zadrževale razne partizanske enote in štabi, med drugim tudi štab slavnega primorskega IX. korpusa Največ j a letošnja proslava ob Dnevu borca v Jugoslaviji pa je bila v Sremski Mitroviči, kjer je govoril predsednik Zveze borcev Jugoslavije Aleksander Rankovič. Več kot sto tisoč prebivalcev iz Srema in okolice se je udeležilo velikega zborovanja ter prisostvovalo odkritju spomenika na pokopališču, kjer počiva 7950 rodoljubov, ki jih je okupator v enem samem dnevu po zverinskem mučenju sežgal, postrelil in deloma žive zakopal. Tudi 22. julija na devetnajsto obletnico vstaje slovenskega ljudstva so bile povsod spominske proslave. V Ljubljani pa so ta dan odkrili spomenik velikemu slovenskemu revolucionarju in državniku Borisu Kidriču. PREDSEDNIK SLOVENSKE VLADE NA PROSLAVI 150. OBLETNICE NEODVISNOSTI REPUBLIKE ARGENTINE Svečanosti ob proslavi 150-letnice neodvisnosti republike Argentine se je kolt šef jugoslovanske delegacije udeležil predsednik vlade Ljudske republike Slovenije tov. Boris Kraigher. Ob tej priložnosti se je seznanil in razgovar-jal tudi s predstavniki naših izseljencev v Argentini, ki so ga pozdravili na letališču v Ezeiza skupno s člani našega poslaništva in jugoslovanskim poslanikom v Argentini dr. Salkom Feji-čem. Prisostvoval je tudi svečani akademiji v Teatru el nacional v Buenos Airesu, ki so jo v počastitev 150-lefnice neodvisnosti republike Argentine organizirala društva jugoslovanskih izseljencev. Na akademiji so sodelovali: ¿bor »Ljudskega odra«, »Zarje« in Slovenskega podpornega društva iz Ville Devoto, več glasbenih in vokalnih skupin ter solisti Nelly Rubens, Angel Hrovatin, Anton Soler in Jose Sviličič. Svečani govor je imel Srečko Ferfolja, odbornik Slovenskega podpornega društva. Stane Kumar: Prvačina Pionir izroča šopek glavni tajnici Progresivnih Slovenk Amerike Josephini Tratnikovi ob prihodu o Sežano Prihod skupine članov SNPJ na zagrebškem letališču Tajnik Slovenske izseljenske matice Albert Švagelj pozdravlja predsednika SNPJ Josepha Culkarja in soprogo Predsednik KSKJ Joseph Germ s soprogo, vodja izletnikov KSKJ Podpredsednik matice Jože Plevnik, rojak Anton Garden iz Mattarvana in tajnik matice in a f J C B . e s *' D e iz prekomorskih dežel MED NAMI Od maja pa vse do začetka julija so nam jih prinašale ladje in letala. Tri velike organizacije ameriških Slovencev so letos organizirale skupne izlete v stari ikra j. V svoji sredi smo pozdravili člane društev Slovenske narodne podporne jed-note, s svojimi predstavniki, Slovenske ženske zveze ¿m Kranjske slovenske katoliške je d note. Da, kakor mogočen slap je letos na rodna (tla pljusnila tista naša slovenska kri, ki je pred mnogimi leti po sili takratnih razmer leto za letom kakor iz odprte rane odtekala na tuje. Z veseljem smo spoznali, da čas naših ljudi ui mnogo spremenil. Srca so še prav tako topla, stisk roke domač in domača slovenska 'beseda, čeprav morda tu pa tam malo po tuje zategnjena. Najbolj pa smo bili veseli slovenske besede iz ust mlajšega rodu — naše druge in tretje generacije, rojene in vzgojene na tujem, ki je med letošnjimi obiskovalci res lepo zastopana. V stiskih rok je bila naša zahvala za razumevanje in pomoč med in po drugi svetovni vojni in želja, da bi z odprtimi očmi gledali in doživljali naš današnji razvoj. Posebej objavljamo govor predsednika clevelandske federacije društev SNPJ Camilla Zarnika ob prihodu te velike skupine, v kateri so bili izmed štirih tudi trije najboljši tekmovalci v kampanji SNPJ za nove člane, ki jo je organizirala ob svoji 55-letnici. Njih nagrada: brezplačno potovanje v domovino. Prvi letošnji izlet »po lepi, svobodni domovini« Prišli so in se nato razkropili k svojim dragim v domače kraje na Primorsko, Dolenjsko, Belo krajino, štajersko, Prekmurje. Cez iniekaj dni pa se je zbrala spet velika skupina v Ljubljani. To so bili udeleženci izleta, iki ga je organizirala Slovenska izseljenska matica s potovalnim uradom »Kompas« pod naslovom: Po naši lepi, svobodni domovini. Trije polni avtobusi so nas odpeljali iz Ljubljane skozi Notranjsko proti Postojni. Vrhnika, Sorodniki in prijatelji so v Ljubljani pričakali ameriške izletnike, ki so se z avtobusi pripeljali z zagrebškega letališča rojstni kraj Ivana Cankarja. Ob cesti je njegov spomenik. Peljemo ise mimo in se spomnimo. Za ta spomenik so prispevali tudi ameriški rojaki. Odkrit je bil prav ob obisku prvega velikega izleta članov SNPJ v Slovenijo. Izletnike so vodili Frank Aleš, John Olip in Jakob Zupančič in rojaki so bili navzoči tudi ob odkritju. »Kako vse drugačna je danes Vrhnika,« pripomni izletnik in ujame v kamero motiv današnje Vrhnike. Pomenek steče, postaja živahnejši. Vedno bolj se spoznavamo med seboj. Oglasi se pesem. V Postojni nas je vse prevzela edinstvena lepota Postojnske jame Pri obedu v jamski restavraciji je izletnike pozdravil v imenu podružnice Slovenske izseljenske matice iz Postojne njen predsednik Leo Vilhar, sam nekdanji izseljenec. Oktet iz Postojne pa je zapel več pesmi. Še in še bi poslušali lepe domače pesmi, toda pred mami je še dolga, d o Igri pot. V avtobusih se že čisto poznamo. Pripovedujemo si šale, obujamo vesele in žalostne spomine. Oh, koliko jih je. Koliko življenjskih zgodb nosijo ti trije »Kompasovi« avtobusi. Pa se spet oglasi pesem. Prvi sledi druga, tretja. Ce se komu pri besedilu malo zatakne, pa drugi pomagamo in izpeljemo. Z našim slovenskim morjem smo se srečali v Portorožu, tepeni obmorskem letovišču. Pionirji v na-rodnih nošah pripenjajo izletnikom slovenske šopke in delijo lepe spominske albume. Še posebej dobi šopek rdečili nageljnov soproga predsednika SNPJ Culkarjeva. Moški pevski zbor iz Pirana nam je prišel i' pozdrav zapet slovenske pesmi. Tako ubrano pojo, da se oči orose posebno primorskim rojakom, ki jiih je precej med nami. Pevci so delavci domačini, fantje slovenskega rodu, katerega korenine so sekal i in žgali, pa jih niso mogli uničiti. In še prijetno naključje: naš izletnik Leo Poljšak, znani kulturni delavec iz Clevelanda, je med pevci našel dva svoja sorodnika. Starodavni Koper dobiva v svobodni Jugoslaviji novo podobo Gradi novo veliko pristanišče, kjer bodo pristajale čezoceanke. Saj zdaj zopet po dolgih devetih stoletjih plovejo naše ladje po svobodnem slovenskem morju. Da, naše ladje plovejo danes ipo vseh oceanih in to ladje, izdelane v domačih ladjedelnicah. Naša mlada trgovska mornarica je v treh letih (narasla na 700.000 brt. Kjer so bile nekoč zloglasne koprske ječe, je danes šola in visoke stanovanjske hiše. Iz Semedele, koprskega predmestja, nas pozdravlja vrsta prijaznih, velikih stanovanjskih hiš. To so stanovanja delavcev nove tovarne motornih koles »Tomos«. »Včasih za delavce pri nas ni bilo niti barak,« pripominja rojak, ki je dolga desetletja garal v tujih fabrikah, »danes se je res tu veliko spremenilo.« Motorna kolesa na tekočem traku izdeluje nova tovarna »Tomos«. V tovarni smo bili toplo sprejeti od članov delavskega sveta s predsednikom tov. Marinčem. Posebej je rojake pozdravil tudi koprski župan tov. Bertok in zaželel, da bi izletniki vse, kar vidijo, povedali tudi tistim, 'ki niso mogli priti. Nad dva tisoč delavcev, ki so po priključitvi Trsta Italiji ostali breiz zaposlitve, ima danes delo v tovarni »Tomos«. V prostornih dvoranah moderne tovarne smo iz oddelka v oddelek sledili spretnim rokam mladih delavcev in delavk ter spremljali nastanek pri nas tako priljubljenih lahkih motornih koles »moped«. V kratkem bo ta tovarna začela izdelovati tildi avtomobile po licenci francoske tvrdke »Citroën«. Spet so oživeli spomini, ko smo z gradu Socerb gledali na Trst in na vasi, ki niso več naše »Tam doli -sem služil,« pripoveduje rojak in z živahnimi kretnjami kaže v dolino, ki se vsa zelena razteza jiod nami. »In tam sem pasel...« Dalje nas vozijo avtobusi mimo češnjevih dreves, ki se upogibajo pod težo plodu. Na širokih ploskvah se v terasah razteza jo veliki iniovi vinogradi in sadov lijaki. 'Na širokem polju med Solkanom, Kromberkom in gozdom Panovcem nas pozdravi novo moderno mesto — široke asfaltirane ceste z neonskimi lučmi, visoke zgradbe. To je naša Nova Gorica, ki smo si jo zgradili, ko nam je krivična meja odrezala staro Gorico V restavraciji, kjer obedujemo, pozdravijo izletnike pionirji, ljudski poslanec tov. Vižintin in predsednik podružnice Slovenske izseljenske matice iz Nove Gorice tov. Bavdaž. Šopke dobita ena najmlajših izletnic 15-letna Frances Kuzma in predstavnica Progresivnih Slovenk Viki Poljšakova. Nato .se vozimo po dolini Soče, ki rad sinja, temveč narasla in siva, ker se je vreme spremenilo in močno dežuje. Rojaki se spominjajo bitk iz prve svetovne vojne. S pajčolanom dežja zastrt begne mimo nas novi mogočni spomenik pesnika Simona Gregorčiča, ko se peljemo skozi Kobarid. Serpentine. Vzpenjamo se na Vršič. Dolina pod nami je zavita v meglo. Škoda. Nekateri se odmikajo od oken. Kljub megli so globine vrtoglavo globoke. Na Vršiču si naberemo snega in skoraj ne moremo verjeti, da smo se še zjutraj greli ob sinjem morju. Bled — Bohinj — dva gorenjska dragulja Godci v gorenjskih narodnih nošah nam igrajo domače viže, ko se vozimo na btiok. Pojemo vsi razigrani. Opoldne pri kosilu v najlepšem blejskem hotelu »Toplice« se rojakom pridružijo člani izvršnega in glavnega odbora Slovenske izseljenske matice iz Ljubljane: podpredsednica Zima Vrščajeva, tov. Gorjan in tov. Žavcer. V živahnem pomenku se prepletajo vtisi: kako vse drugače je danes v Sloveniji. Ena naših najbolj živahnih izletnic Cecillia Knafelc iz Denver, Colorada, ki je po 63 'letih obiskala Slovenijo, je na izletu 12. junija, ko smo bili na Bledu, praznovalci 51. rojstni dan svojega naj starejšega sina Johna. Iskreno smo trčili z njo in zaželeli vso srečo (njenemu najstarejšemu »fantu«, ki je morda prav takrat 7000 milj daleč nazdravljal svoji materi v starem kraju. Pokljuka — sredi (zelenih hosit ponosen planinski dom. Blejčani v narodnih nošah so nam napravili »šrango« in pripeli šopke na prsi. Prijetno je 'bilo v gostoljubnem domu. Zavrteli smo se po taktu domačih polk in valčkov. Nedaleč od doma smo obiskali partizansko grobišče, kjer 79 borcev drugega bataljona Prešernove brigade spi večno spanje pod zeleno preprogo dišečih planinskih trav Nekdanji predsednik SANS Frank Česen s soprogo o razgovoru z nekdanjim predsednikom Slovenske izseljenske matice književnikom Tonetom Seliškarjem Our compatriot Frank Česen, ex-president of the SANS, and his mife, talking with the former president of the Center of Slovene Emigrants — the writer T. Seliškar Clan izvršnega odbora Slovenske izseljenske malice in glavni urednik »Rodne grude« nam je govoril o njih. Decembra 1942 so jih nepričakovano napadli Nemci do smrti utrujene v visokem snegu. Le sedem borcev se je rešilo, vsi drugi so padli. Globoko pretreseni smo z molkom počastili njihov spomin. Še dvakrat smo se srečali z njimi, ki so srčno kri iprelili iza svobodo domače dežele. Obiskali smo grobišče talcev v Dragi pri Begunjah. Dan kasneje pa smo se vozili skozi drevored jablan v Frankolovem pri Celju, na katere iso nemški rablji pobesili sto naših ljudi, ki so morali mn-čeniško umreti za enega nemškega rablja — komandanta Oorfmeistra, ki je padel pod partizanskimi streli. Dva visoka granitna kamna na dveh skupnih grobovih, v katerih spi v enem 40 in v drugem 60 naših mučenikov, bosta ostala poznim rodovom priča na to grozodejstvo. Lepo novo delavsko naselje nas je pozdravilo na Zlatem polju v Kranju pred tovarno »Iskra« pa nas je pričakala delavska mladina s cvetjem, toplo besedo in pesmijo: »Lepo je v naši domovini biti mlad...« so nam zapeli tudi svojo mladinsko pesem in ko srno gledale njihove srečne obrazke, smo jim verjeli, da je res tako. Za pozdrav se je zahvalila mlada Frances Kuzma, ameriško dekle slovenske krvi. Njene besede je po naše raztolmačil predsednik SNPJ rojak Culkar, ki je prav tako rojen v ZDA, lepo ¡slovensko govori, kar je na izletu neštetokrat dokazal. »Mi smo z vami. Nikoli ne bomo ¡pozabili, kar smo pri vas videli in doživeli.« Drugi podpredsednik SNPJ rojak Samanich pa je naglasil: »Veliko lepih spominov bomo odnesli s seboj in veliko bomo imeli povedati rojakom, ki niso mogli priti. V petnajstih letih ste res veliko naredili. Slovenija je najlepša dežela, kar sem jih doslej videl.« Člani delavskega sveta so nas povedli po pogostitvi po oddelkih tovarne »Iskra«, ki izdeluje kinoprojektorje, telefonske centrale in drugo. Tovarna je nedavno odprla podružnico na Primorskem, v kratkem pa bo odprla še tri: dve na Gorenjskem in eno na Dolenjskem. Naše potovanje se je bližalo koncu. Poslovili smo se ¡od Gorenjske in jo mahnili proti Štajerski. Vozili smo se med bogatimi hmeljskimi nasadi, kjeT je zibelka »zelenega goldinga«, ki ga poznajo in cenijo po vsem svetu Tu »raste« naše pivo, ki bi se v vročini kar prileglo. Zvečer smo v Mariboru, severni prestolnici Slovenije, ki je danes eden naših najmočnejših industrijskih središč. Tu je rojake pozdravil v imenu Slovenske izseljenske matice član glavnega odbora Pavel ŽauceT, v imenu mariborskih delavcev pa tov. Miloš Ledinek, ki je naglasil: »Danes so vidni uspehi naših žuljev. Glejte vse z odprtimi očmi in sami presodite naše delo. Ničesar imi-mamjo skrivati ...« Lep je novi Maribor, ki je zacelil težke vojne rane in postal moderno industrijsko — slovensko delavsko mesto. Škoda, da se moramo tako hitro posloviti. Proti Ljubljani se vračamo po dolini Drave, mimo mogočnih novih hidrocentral. Ustavili smo se v novem rudarskem mestu — Novem Velenju. Kdo bi verjel, da so bile tod, kjer so danes široke asfaltirane ceste, trgi, parki in visoke moderne hiše, še pred nekaj leti njive in travniki. Izletniki so bili iskreno začudeni in navdušeni, da je vse to namenjeno delavcem. Kako tudi ne, saj so sami večjidel vsi delavci. Čutili smo, da je prav iz srca povedal rojak Culkar, predsednik SNiPJ, ki je naši deželi v najtežjem času veliko pomagala, ko je dejal: »Ponosem sem, da sem del naroda, ki toliko gradi za delavstvo!« Vračamo -se... Kmalu nas v daljavi pozdravi Ljubljanski grad. Prav tja gremo. Ko se avtobusi povzpnejo nanj, se kot pisan šopek razpro-.stre pod nami naša bela, vsak ¡dan večja in lepša Ljubljana. Spet nam okrogle igrajo godci. Vince se iskri v čašah in mi sedimo skupaj — zadnjikrat na tem našem prijetnem izletu. Potem še zadnji stiski rok. Izletniki se razhajajo. V srcih in kamerah pa nosijo s seboj brez števila lepih podob, vtisov in spominov s poti po lepi domači deželi. inu Slokan kiwma p« SVOBODNI DOMOVINI *1 unija 1«H>0 na Vršiču 1611 m visulsu Nasmejani obrazi skupinice slovenskih rojakov iz ZDA sredi prelepih slovenskih planin, ima drugem izletu po domači deželi. Večina so bili člani Kranjsko slovenske katoliške jednote najstarejše slovenske organizacije. Z njimi je bil dolgoletni predsednik mr. John Germ s soprogo Mary iz Puebla, 'Colo. Ob koncu izleta je mr. Germ dejal: »To je najlepše potovanje v mojem življenju!« Teh nekaj besed pove vse. Mrs. Theresa Ursich, ki je s soprogom prvič obiskala domovino svojih staršev, se je ob koncu izleta poslovila z besedami: »Slovenija je en sam velik vrt!« Tudi znana društvena delavka, tajnica društva KSKJ št. 81 v Pittsburghu in načelnica mladinske in ženske aktivnosti KSKJ v ZDA miss Frances Lokar je od zadovoljstva bila vedno nasmejana, kakor tudi mrs. Doroteja Strniša iz Clevelanda. Skupina ne bo nikdaT pozabila treh veselih fantov: mr. Johna Misha iz Clevelanda, ki smo ga klicali »Miška«, mr. Josepha Zupančiča iz Puebla, ki je dobil ime »Črni kos« po njegovi priljubljeni pesmi, ter mr. Johna Žnidaršiča iz Jo-llieta, ki je vse povedal s svojim tihim, a stalnim smehljajem. Najmlajši potnik je bil mr. Frank Priselac iz Denverja, ki je tudi prvič obiskal našo deželo. Na vsak način se je hotel bolje priučiti materinemu jeziku in kadar so ga rojaki opozorili, da govori slabo, je odločno odvrnil: »Moram se naučiti, kajti v teh žilah teče slovenska kri!« Naš marljivi zastopnik Ludvik Jakše iz Puebla, Colo., s soprogo ob prihodu na ljubljanskem kolodvoru Spodaj: rojak Stanley Rogers iz Kalifornije pri fil-manju proslave ob 380-letnici kobilarne v Lipici Na prejšnjih dveh straneh: Izlet po Sloveniji. 1. Na Pokljuki so pričakali izletnike domači godci. 2. Predsednik SNP J J. Culkar se v imenu ameriških izletnikov zahvaljuje za sprejem pred tovarno Iskra v Kranju. 3. Frank Skočaj in Cecilia Knafelčeva sta kar o tovarni zaplesala (posnetek iz tovarne Iskra). 4. Ena najmlajših izletnic Frances Kuzma je z našimi godci veselo zapela. 5. Simpatični par iz Clevelanda — marljiva kulturna delavcu Viki in Leo Poljšak iz Clevelanda. 6. Izletniki o Dragi pri Begunjah. 7. Culkarjeva v razgovoru z glavnim urednikom ,Rodne grude:. 8. V Novem Velenju. 9. Na Ljubljanskem gradu S K! P J Slovenska izseljenska malica o Ljubljani je 15. junija priredila n hotelu Bellevue slavnostni banket za člane SNPJ, ki so na velikem skupnem izletu obiskali domovino. Udeležilo se ga je nad sto članov s svojimi predstavniki. Na banketu je goste pozdravila v imenu SIM podpredsednica prof. Zima Vrščaj-IIoly. Na sliki od leve: glavna tajnica Progresivnih Slovenk Amerike Josephine Tratnikova, podpredsednica SIM Zima Vrščaj-IIolij. predsednik SNPJ Joe Culkar (govori), podpredsednica glavnega odbora SZDL Vida Tomšičeva in predsednik clevelandske federacije SNPJ Camillus Zarnik The banquet of the SNPJ. From the left: Josephine Tratnikova, 1st secretary of the Progressive Slovene Women; Zima Vrščajeva, vice-president of the Center of Slovene Emigrants; Joe Culkar, president of the SNPJ (talking); Vida Tomšičeva, vice-president of the Main Committee of the Working People’s Socialist Union; and Camillus Zarnik, president of the Cleveland Federation of the SNPJ Na banketu so prejeli šopke trije glavni zmagovalci v lanski kampanji za pridobivanje novih članov SNPJ: John Barufaldi, Frances Clay in John Miklavčič At the banquet the three vinners of last year's campaign for acquiring nerv members of the SNPJ are receiving nosegays: John Barufaldi, Frances Clay. John Miklavčič Kmečka ohcet Tudi rojaka Johna Lokarja iz Pokojnice smo pozdravili na pikniku. Ker ne more hoditi, je ostal kar v avtom/ bilu, vseeno pa je bil dobre volje. Poleg njega nečakinja Štefka. Na sliki poleg: tajnica S?// Albina Novakova Chicaga (fotoposnetki s piknika: Erjavec, Stična) m V ponedeljek, 4. julija je bila vse dopoldne velika gneča pred uradom Kompasa (Putnika), kjer so se zbirali rojaki s svojci, da v Polhovem Gradcu na pikniku proslavijo svoj praznik -Dan ameriške neodvisnosti — in skupaj z nami naš praznik 'Dan borca. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno. Prejšnji dnevi so bili deževni in hladni, zato pa je to jutro sijalo sonce tem bolj svetlo in toplo. Vse dopoldne so avtobusi nabito polni odvažali Izletnike proti Polhovemu Gradcu. Tisti, ki so imeli svoje avtomobile, iso bili seveda tam že od jutra. Nekateri pa so nam zaupali, da so se pripeljali že prejšnji dan. Ob 11. uri je na obšinnem camping prostoru, okrašenem z mlaji in zastavami ob prijaznem turističnem domu valovila pisana množica. Nekaj tisoč nas je bilo in še vedno so prihajali z osebnimi avtomobili in domačini z motorji. Navzoč je bil tudi predsednik Slovenske izseljenske matice, ljudski poslanec Ivan Regent, in nekdanji predsednik, književnik Tone Seliškar. Z veseljem pa smo segli v roko tudi dvema najstarejšima rojakoma: povratniku Ludviku Medvešku iz Žabje vasi pri Novem mestu, očetu upravnika »Prosvete« Milana Medveška, in Johnu Lokarju iz Pokojnice pri Ivančni gorici, ki ga že nekaj let bolezen priklepa na posteljo, pa je vseeno prišel na piknik in bil dobre volje, čeprav se je veselega živžava udeleževal le iz avtomobila. Po pozdravnem ogovoru predsednika občine Dobrava, kamor spada Polhov Gradec, in tajnika Slovenske izseljenske matice Alberta Švaglja so se na govorniški tribuni zvrstili: član izvršnega odbora matice in glavni urednik »Rodne grude« Tomo Brejc, predsednik SNPJ Joseph Culkar, podpredsednik Carl Samanich, predsednik gospodarskega odseka SNPJ Donald Lotrich, predsednik clevelandske federacije SNPJ Cantillo Zarnik, predsednica Progresivnih Slovenk Jose-phine Zakrajškova, glavna tajnica Slovenske ženske zveze Albina Novakova ter predsednik Kranjsko slovenske 'katoliške jednote John Germ. Za prijetno razpoloženje so skrbeli domači godci. 'Popoldne pa so nastopili Slovenski oktet in Zadovoljni Kranjci. Lep je bil nastop znane ameriške koncertne im operne pevke slovenskega rodu mrs. Cecilio Valenčič, ki je z občutkom zapela dve slovenski pesmi: »Kje je moj mili dom« im »Vsi so prihajali«. Odličen je bil tudi duet Valenčičeve s Samanichcvo. Tudi za kmečko ohcet, ki »o jo pripravili domačini, je bilo veliko zanimanja. Plesni oder je imel samo eno pomanjkljivost: premajhen je bil. Pa tudi ito ni bilo nič hudega, saj so se razigrani gostje zavrteli kar med mizami. Kar prehitro je miiinil prijeten dan. Zvečer so se polni avtobusi veselih izletnikov vračali proti Ljubljani. Na okrašenem slavoloku v Polhovem Gradcu pa jim je prijazno klical napis: »Na svidenje!« Tako je bil uspešno in v zadovoljstvo vseh zaključen peti piknik ameriških rojakov v Sloveniji. /na Med rojaki v Belgiji in Holandiji Jubilejna razstava tulipanov »Floreada« v Rotterdamu na Holandskem je bila vzrok, da je podružnica »Sadjar in vrtnar« iz Šiške (Ljubljana) priredila v začetku maja štirinajstdnevno strokovno ekskurzijo v Belgijo in na Holandsko. Pot je bila dolga 5.240 km. Z dvema »Kompasovima« avtobusoma srno potovali od Ljubljane preko Italije, Švice in Pariza v Belgijo in v Holandijo. Ekskurzije se je udeležilo 70 društvenih članov, med katerimi je bilo precej kmetijskih inženirjev, tehnikov in strokovnjakov. Skupina izletnikov iz Slovenije pred značilnim holandskim mlinom na veter Člani društva Bratstvo edinstvo o Franciji na poslovilnem večeru pred odhodom rojaka 2evarta v domovino (Foto: Lapornik, Francija) V Belgiji in Holandiji smo obiskali tudi naše rojake. Zanje nalašč smo s seboj povabili akademski orkester »Dobri znanci«, ki je našim rojakom v Eisdenu in v Heerlenu priredil koncert domačib pesmi. Koncert je popolnoma uspel. Fantje so povsod igrali tako, da so presenetili celo nas, ki jih v domovini cesto poslušamo. Mislim, da je okolje vplivalo, da so tu, daleč od domovine, besede dobile pravi, globlji pomen in slovenske melodije in viže svojo vrednost. Pretresljivo in ganljivo je bilo videti mamice in očance — ki ¡so pred več desetletji zapustili rodno grudo in so ina koncert pripeljali vnučke, da bi slišali slovensko pesem in videli rojake — kako so jim pesmi kot so »Murke«, pa »Savinjska dolina«, »Moj rodni kraj« privabile solze v oči. Pesmi so v njih obudile ¡spomine na mladost, na rodno vasico, na starše in brate, na prvo ljubezen ... Tudi v Heerlenu sprejem po prisrčnosti ni zaostajal. Toda Heerleni je veliko mesto. Industrijsko mesto. Naši rojaki kar izginjajo v morju domačinov in delavcev drugih narodnosti. Kljub vsemu. Pred mestom nas je pričakovala mestna garda z godbo. Zvezni predsednik slovenskega društva v Holandiji rojak Kozole im rojak Kurnik sta nas pozdravila. Nato smo v sprevodu ¡z godbo vkorakali v mesto. 'Godci so bili v narodnih nošah, v prvi vrsti so nosili gorenjski nagelj in rožmarin, vsajen v ¡slovensko zemljo. 'Na pločnikih so ¡se zbrali meščani in nas radovedno ogledovali. Na koncertu pa so potem videli, zakaj smo prišli v Heerlen. Tudi sem smo s slovensko pesmijo prinesli košček domovine. Toda gledalci so že meščani. Vsi otroci naših rojakov ne govore več gladko ¡slovensko, zato pesmi pri vseh niso precej užgale. Čez čas pa je začela dvorana peti. Glejte, kako dobro poznajo naše naj novejše pes- mi. Pozneje so nam ¡pripovedovali, da vsak dan poslušajo radio Ljubljana in nekateri na magnetofonski trak love nove slovenske pesmi. Zlasti Avsenikove in Roblekove so med njimi priljubljene. In zoipet ¡se je zgodilo tako kot je bilo v Eisdemu. Jok in vriski, veselo petje in udarjanje taktov. In tako kakor v Eisdenu so nas tudi v Heerlenu presenetili rojaki v ¡narodnih nošah in s kratkim prisrčnim programom ¡slovenskih zborovskih pesmi. Ob slovesu so nam obljubili, da se kmalu vidimo v domovini. jak Xa prireditvah Izšel jenskega tedna Prireditev letošnjega Izseljenskega tedna se je udeležilo okrog 90 ameriških rojakov slovenskega, srbskega, hrvatskega, bosanskega in makedonskega porekla. Bili so najprej na krožnih potovanjih po Jugoslaviji, ki so jih organizirale posamezne izseljenske matice, nato pa so se udeležili glavnih prireditev, ki so bile letos v Vojvodini in v Beogradu. Zvezni izvršni svet je v Beogradu v hotelu Metropol priredil gostom svečan sprejem. Navzoča je bila tudi Lidija Šentjurčeva, članica Zveznega izvršnega sveta. Poleg kulturnih prireditev so si rojaki ogledali tudi več tovarn in velikih kmetijskih posestev. Bogate narodne noše in plesi jugoslovanskih narodov so jih močno navdušili in so jih mnogi na filmskem traku odnesli s seboj v svoje nove domovine. Na prigrizku v vinogradniško-kmetijski zadrugi »Palic« jih je pozdravil tudi član izvršnega odbora Slovenske izseljenske matice Bogo Gorjan in jih povabil za prihodnje leto v Slovenijo, ki bo gostiteljica v Izseljenskem tednu 1961. e ima si; Tahi ¡1; /alja s|iiiliiila Dne 13. julija smo v Krašnji pri Lukovici položili v naročje rodne grude rojaka Franka Oglarja iz Clevelanda, člana direktorija SNPJ, društva »Lunder Adamič« št. 26 SNPJ in predsednika St. Clairske hranilnice in posojilnice. Vest o njegovi smrti nas je vse presenetila in pretresla. Saj smo ga še pred dnevi veselo nasmejanega srečali na pikniku v Polhovem Gradcu. Navdušeno je pripovedoval, kje vse je že bil in kaj vse je videl. Nadvse je užival ob lepotah in napredku domače dežele in je s svojim avtomobilom veliko potoval. Rad je prihajal domov med svojce. Njegov letošnji obisk pri nas je bil že peti. Le najbližjim je potožil, da z njegovim srcem ni vse prav. Zdravnik mu je predpisal zdravila in počitek, pa se za to ni dosti zmenil. Tako je omahnil na povratku z izleta, ko se je sonce poslavljalo od krašenjskih host in pisanih polj. >Kako lepo je tukaj,« so bile ene zadnjih njegovih besed. Mnogo ameriških rojakov, ki so na obisku v domovini, se je zbralo k njegovemu pogrebu. Ob odprtem grobu so se poslovili od njega kot od naprednega svobodomiselnega Slovenca rojak Ca-millo Zarnik, predsednik clevelandske federacije SNPJ in predsednik Slovenskega narodnega doma iz Clevelanda rojak Joe Birk. V imenu Slovenske izseljenske matice pa mu je spregovoril predsednik nadzornega odbora matice Cvetko Kristan, ki je naglasil njegovo veliko navezanost na domačo deželo in svojce in dejal, da je morda le velika izpolnitev njegovih želja, da je umrl doma in bo počival v rodni grudi poleg svojega očeta. Zlato izvezena zastava gasilskega društva iz Blagovice, ki ji je pokojni leta 1956 kumoval, se je trikrat sklonila nad odprtim grobom, nato pa je mehka domača prst pokrila krsto. Zadnji posnetek pokojnega Franka Oglarja na pikniku (drugi od lene). Ostali: Ivanka Šifrer, Anica Ažman, Josephine Zakrajšek. Marij in Frank Česen Stanko Badalič z ženo Marijo iz Argentine, ki je po 34 letih obiskal svojce d Sloveniji 7yLtnt(i fMy love's in a foreign land, loving him God knows mho. I in my doorway stand, and no knitting to do.« FEDERACIJE DRUŠTEV SNPJ (Ob 50-1 cinioi chicaške federacije) V »Rodni grudi« smo že večkrat omenjali federacije društev Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), nismo pa še nič pisali o njihovi zgodovini, nalogah in delu. Zaradi tega uporabljamo 30-letnico chicaške federacije društev SNPJ za ta prikaz dela te federacije in vseh federacij SNPJ na splošno. Pri tem se bomo po-služili tudi podatkov, ki jih je o federacijah društev SNPJ zbral Frank Zaitz. Zveze društev SNPJ, ki jih zdaj imenujejo uradno »federacije društev SNPJ«, delujejo v tistih ameriških zveznih državah, v katerih ima SNPJ večje število krajevnih društev. Te federacije so nekaki svobodno postavljeni forumi za reševanje skupnih vprašanj ter za vsklajevanje dela in ukrepov vseh društev iste organizacije v določenem okrožju. Prva zveza društev SNPJ je bila ustanovljena že leta 1907 na zborovanju zastopnikov društev v naselbini Chieopee v državi Kansas pod imenom »združena društva«. Zdaj pa deluje kot Federacija kamisaških društev SNPJ. Federacija clevelandskih društev SNPJ, ki je letos priredila velik izlet v staro domovino in je lastnica izletniškega panka (farme SNPJ) v Charoniu pri Clevelandu, je bila ustanovljena leta 1927. Po imeniku društev, federacij in mladinskih krožkov Slovenske narodne podporne jednote za leto 1960 deluje zdaj 18 federacij društev SNPJ, ki poslujejo v 15 državah. SNPJ ima zdaj v 30 državah Združenih držav skupno 525 društev, od tega je 10 društev v 4 provincah Kanade. Največ društev, im to 161 (skoraj ena tretjina vseh), je v Pennsylvauiji, na drugem mestu je država Ohio z 79 društvi, na tretjem mestu pa država Illinois z 59 društvi. Pred 30 leti pa je bila ustanovljena tudi Federacija društev SNPJ za chicaško okrožje, ki jo na kratko imenujejo chicaška federacija društev SNPJ. Ko je bila ta federacija ustanovljena, je v drugih državah ZDA delovalo že več takih federacij. Za ustanovitev federacije sta si zlasti prizadevali društvo »Slavija« št. I in takrat še mladinsko društvo »Pioneer« št. 559. Vendar ni bilo potrebnega odziva. 10. januarja 1930 pa je društvo »Slavija« sklenilo pričeti z resno akcijo ter je ustanovilo poseben odbor za ustanovitev federacije, čigar tajnik je bil Blaž Novak. Najprej se je pozivu odzvalo le žensko društvo »Nada« št. 102, zatem ipa se je prijavilo še društvo »Pioneer« št. 559. In tako je bila 3. aprila 1930 v dvorani SNPJ ustanovna seja chicaške federacije, ki so ji prisostvovali poleg zastopnikov teh treh društev še zastopniki društva »Sunglares« št. 632. Temu zboru je predsedoval Joseph Vrščaj. V prvi odbor pa so bili izvoljeni: za predsednika Donald Lotrič (za društvo št. 559), za podpredsednika Louis Zavertnik (za 632), za tajnika-blagajnika Blaž Novak (za 1) in za zapisnikarico Angela Zaitz (za 102). Izbrali so tudi še publikacijski odsek in odsek za pravila. Pristopnina v federacijo za društva je znašala 5 dolarjev. Redne seje so bile enkrat mesečno, kar je veljalo 28 let, pred d verna letoma pa so seje določili enkrat v dveh mesecih. Kmalu je pristopilo še pionirsko društvo »Delavec« št. 8. Druga chicaška društva niso hotela pristopiti, češ da so federacije samo prostovoljna združenja in da v okviru SNPJ nimajo nikakih pravic. Polagoma pa so pričeli razpravljati o položaju federacij tudi na konvencijah SNPJ, kjer so dobile priznanje in so vključena tudi v vsakoletne tiskane imenike društev in mladinskih krožkov SNPJ, ki jih izdaja glavni odbor SNPJ. Ob ustanovitvi federacije je delovalo v Chicagu devet društev, od katerih se jih je fede- Po 40 letih je obiskal domovino Anton Seme iz Mine-sote. Z izseljencem Frankom Filipičem sta obiskala Deliko domačih krajev. Anton Seme pozdravlja svoje hčere in sinove, prijatelje in znance in še posebej prijatelja Franka Shepela. Tudi Filipič pošilja pozdrave osem prijateljem in znancem. Obema želimo res prijeten odmor med dragimi o domovini Rojak Frank Eržen iz Los Angelesa s svojimi vnuki in njihovo učiteljico Our compatriot Frank Eržen of Los Angeles roith his grandchildren and their lady teacher raciji pridružilo samo pet. Druga pa so na pobudo društva št. 131 ustanovila skupen odbor pod imenom »Zveza društev SNPJ v Chicagu«. Tekmovanje med obema zvezama je trajalo štiri leta, dokler se zveza ni razšla. Zatem so pristopila v federacijo'društvo »Slovenski dom« št. 86 na severni strani, »Sosedje« št. 449 v Ciceru in »Narodni vitezi« št. 39. Zdaj so v federaciji vsa cbicaška društva razen društva »Rožnik« št. 18, ki pa ne deluje. Poleg teh devetih društev so v chicaških predmestjih (Cook county) še štiri društva SNPJ, od katerih pa je član federacije samo društvo »Sosedje« št. 449 iz Cicera. V zadnjih petih letih so se v Chicagu tri društva SNPJ združila z drugimi društvi SNPJ. Chicaška federacija je marsikaj storila in uredila. Imela je tudi mladinski krožek, ki pa je zaradi pomanjkanja vodilnih ljudi prenehal z delom; letos so ga pričeli spet obnavljati. Federacija ima svoj slovenski oddelek na chica-škem pokopališču, kjer so na spominski dan, 30. maja vsako leto, posebne slovesnosti. Pred nekaj leti je z odkupom delnic rešila Slovenski delavski center v Chicagu, edini tamošnji slovenski dom, da ni prišel v tuje roke. Zdaj deluje pri njej odbor stotih, ki naj bi zbral sredstva za zgraditev novega večjega doma chicaških Slovencev. Mmogo uspeha je imela federacija v letih krize (1930—1933) z zbiranjem pomoči za brezposelne. Zbrali so več kakor 500 dolarjev gotovine, veliko obleke in živil in s tem podprli 36 potrebnih slovenskih družin. Proslava 30-letnice ohicaške federacije je bila 15. maja v dvorani Lorraine v Chicagu. Sodelovali so pevski zbor »Prešeren« iz Chicaga, kvartet pevskega zbora »Zarja« iz Clevelanda. Slavnostna govornika sta bila Donald Lotrich in Louis Beniger. Kakor torej vidimo, so federacije važen in koristen člen v omrežju društev SNPJ ter so s tem v zvezi tudi eden od nosilcev narodne zavesti in bratske pomoči med Slovenci v ZDA. Zaradi tega čestitamo chicaškim rojakom ob 30-letnici njihove federacije, katero je doživela kljub težkim preteklim časom in ji želimo še dolga leta uspešnega delovanja v korist Ameriške Slovenije. Ca. a. K. Slovenski filmi v liaiiiuli Pred seboj imamo pismo, ki ga je naš izseljenec v Kanadi Joe Lesnik pisal ljubljanskemu filmskemu podjetju »Triglav film«. V njem sporoča, da so slovenski filmi naleteli v Kanadi na kar ugoden odmev med našimi izseljenci. Predvajali so med drugim slovenska filma »Dolina miru« in »Vesna« in to v Windsorju, Hamiltonu in Torontu. Uspeh bi bil lahko še boljši, če bi bili filmi posneti na ozki 16 mm trak. Film »Vesna« si je ogledal tudi glavni cenzor za Ohio, ki se je prav takrat mudil v Detroitu, in dobil je tako ugoden vtis, da je sklenil letos alii pa drugo leto obiskati Jugoslavijo in slikati njene naravne lepote. Težave so z najemninami, saj stane najlepša dvorana v Torontu za eno noč 150 dolarjev. Ce bi imel filme posnete na 16 mm trak, bi jih lahko vrtel v dvoranah, ki jih imajo na razpolago naši izseljenci in tam najemnina ne bi stala nič. Dodaja tudi, da so bili cenzorji »Doline miru« tako navdušeni nad igranjem otrok, da so izjavili, da tudi Hollywood nima takih otroških igralcev. mi po meni vse! Kjer koli so po svetu raztreseni Slovenci, jim je zvesta spremljevalka naša lepa slovenska pesem. Ob njej liin z njo marsikaj težkega postane lažje. Veselili doživetij pa si brez pesmi sploh ne moremo misliti. Vsaj za inas Slovence to velja. V Clevelandu, maši ameriški Ljubljani, je naša slovenska pesem včasih donela iz polnih grl. Mnogo 'teh igri je že za vedno obnemelo, številne naše stare slovenske korenine so usahnile. Cas pač nezadržno teče. Toda naša pesem še živi. Mnogo zaslug pni teni ima naš rojak, glasbeni učitelj in dirigent Glasbene matice, Tone Sabelj, ki 'že desetletja med našimi ameriškimi rojaki goji našo pesem in ji priliva kakor dragoceni rožici. Koliko mladih pevskih talentov je pri tem odkril in jim utrl pot do uspeha. Ena najvidnejših med terni je mlada operna in koncertna pevka, mezzosopranistka ju ne Ba-bitt-Pnice. Jirne je nojema v Ameriki kot liči slovenske matere, ki ji je že v najnežmejši dobi vsadila v srce ljubezen do lepe slovenske pesmi. In prav letos je minilo dvajset let, kar jo je mati kot mlado študentko privedla h Glasbeni matici, kjer se je kmalu razvila v odlično pevko. Poleg Toneta Šobi j a, ki je bil njen prvi pevski učitelj in ki je takoj čutil, da je v mladi pevki odkril velik talent, se je mlada June glasbeno izpopolnjevala še na Cleveland Institute of Musič ter pri operni pevki Estellc Price-Heibronn. June Babift-Price je danes steber clevelandske Glasbene matice. Poleg številnih koncertnih nastopov ima za seboj tudi vrsto odlično izvedenih glavnih vlog v znanih operah: Trubadur, Bigoletto, Marija Magdalena, Carmen, Mignon, Cavaleria Rusticuna, Cigan 'baron, Traviata. Čeprav rojena in vzgojena v Ameriki, jii je slovenska pesem draga in kadar jo zapoje, poje z občutkom, kakor da je rojena na 'slovenskih tleli. Kakor pravi sivina, ji je od vseli naših pesmi najljubša koroška »Gor čez izaro«. Kakor nekoč njena mati majhno Juine, danes 'tudi ona uči slovenske pesmi svoje otroke. Da znajo dobro po naše zapeti, so dokazali pozimi z nastopom na televiziji, kjer so zapeli 'stare slovenske božične pesmi. Njen starejši sinko pa je skupno z ma- June Babitt-Price d vlogi »Carmen« terjo nastopil že tudi v operi, in sicer v Mignon ii:n v Carmen. Konec februarja je v Slovenskem narodnem domu na St. Clair A ve v Clevelandu priredila samostojen koncert, ki je izzvenel v pravi triumf. Program, iki je bil zelo obširen in pester, je obsegal slovenske in lirvatske pesmi in zahtevne operne arije. Kakor poroča Anton Šabec v Prosveti z dne 3. marca 1960, je z vsako točko posebej navdušila poslušalce. V prvem delu koncerta je zlasti vse globoko ganila z občuteno zapeto Zormanovo pesmijo »Oj večer je že«, ki je ameriškim rojakom ena najbolj priljubljenih pesmi. Višek večera, kakor pravi isti avtor, pa je pevka dosegla z arijo i'z Bizetove opere Carmen. »Ob končanem koncertu,« piše dalje rojak Šabec, »pa sem doživel nekaj, česar nisem še nikoli prej. 'Občinstvo ni vstalo, da bi odšlo, temveč je ostalo na svojih sedežih, tako da je pevka še trikrat nastopila s tremi pesmimi, ki jih ni imela na programu. S cvetjem, ki so ga nenehno prinašali na oder, pa je bila skoraj zasuta.« In dalje naglasa avtor: »Pevki in Glasbeni matici čestitamo na tem krasno uspelem koncertu! Prav tako čestitamo pianistki Veri Slejko, ki je pevko spremljala z dovršeno fineso ter tudi za njeno krasno odigrano Rahmaninovo skladbo.« Mi v starem kraju nimamo k teinu dodati ničesar drugega kakor tople čestitke Glasbeni matici in pevki sami. Lepo bi bilo, da bi se kdaj z njo in njeno družinico srečali, če bo prišla obiskat rodni dom svoje matere. Takrat nam prav gotovo ne bo odbila želje in bo zapela tudi nam. In a Slokan PO DOMAČI Naši slovenski alpinisti, ki setavljajo prvo jugoslovansko skupino, ki je odšla v himalajsko gorovje, da zavzame doslej ne-preplezana vrhova največjega gorovja na svetu — Trisul II in Trisul III —, so dosegli po velikih naporih lepo zmago. Dne 5. junija so zasadili jugoslovansko zastavo na vrh Trisula II, visok 6690 metrov, dva dni kasneje pa na 6170 metrov visoki vrh Trisula III. - Mednarodna razstava motorjev in avtomobilov, ki je bila junija na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, je prikazala lep napredek domačih tovarn avtomobilov in motornih vozil. Med drugim je tovarna TOMOS iz Kopra razstavila motorna kolesa znamke »Colibri« v dveh novih izvedbah, ki uvršča to tovarno med proizvajalce najboljših športnih motornih koles na svetu. - S 1. junijem je začel Zavod za socialno zavarovanje izplačevati povišan otroški dodatek. Dodatek je povečan za 250 din za vsakega otroka, od drugega dalje. Po novih predpisih je mesečna višina otroškega dodatka naslednja: za enega otroka 3240 din, za dva 6510 din. za tri 8980 din, za štiri 11.190 din in za pet 12.920 din. Za vsakega naslednjega otroka pa po 1730 din. - Na Goriškem bo letos nekaterih pridelkov več kot lami, kar jasno kaže povečan odkup tržnih presežkov. Do 1. junija je bilo odkupljenih za 46 milijonov dinarjev več kmetijskih pridelkov kakor lani. - Dokumenti makedonskega državnega arhiva in židovske občine iz Skopja dokazujejo neposredno vlogo največjega še živega nacističnega zločinca Eichmanna in njegovih pomagačev bolgarskih okupacijskih čet pri uničenju 8000 makedonskih Židov. — Naše pomembno industrijsko mesto Kranj praznuje letos 900-letnico. Za ta lepi jubilej je izšel obsežen zbornik o zgodovinskem razvoju Kranja. S praznovanjem je bil povezan tudi letošnji jubilejni Gorenjski sejem, odprt od 29. julija do 9. avgusta, na katerem je pokazalo in prodajalo svoje izdelke nad 200 razstavljal-cev iz vse države. Na sejmu je bilo mogoče kupiti najrazličnejše izdelke — od drobnih spominčkov do kompletne dvostanovanjske hiše. - Samo v piranski občini je 115 počitniških domov, ki so last podjetij in tovarn iz raznih krajev Slovenije. Skupno je v teh domovih nad 3600 ležišč, kar je enako 18 velikim hotelom s po 200 ležišči. Domovi so v poletnih mesecih polno zasedeni. V njih zelo poceni letujejo delavci An nameščenci s svojimi družinami. - Na povabilo Zveze ženskih društev si je večja skupina ameriških rojakov, ki -so na obisku v Sloveniji, 2. julija ogledala v Ljubljani in bližnji okolici zdravstvene in gospodarske ustanove ter -obiskala grobnico in spominski muzej belogardističnih žrtev na Urhu pri Ljubljani. M osi na Soči Kojsko o Brelih Gaber je na Vipavskem DEŽELI — Svetovno znana kobilarna v Lipici na Krasu je praznovala letos 380-letnico. Tu je zibel slovitih lipicanskih konj, ki še danes slovijo s svojimi nastopi v dunajski in španski jahalni šoli in navdušujejo na tisoče ljubiteljev te najlepše in najbolj plemenite živali. Na proslavi, ki je bila združena s programom, na katerem so pokazali plemeniti lipicanci številne svoje umetnosti, je bil navzoč tudi predsednik Jugoslavije maršal Tito. - V Rogaševaih v Pomurju imajo šolarji svojo kmetijsko zadrugo. Ukvarjajo se s sadje-rejo. — Kmetijska zadruga v Cankovi bo zgradila hleve za 200 glav živine. — Vaščani iz Fikšinec urejajo skupno s kmetijsko zadrugo cesto na odseku Fikšiuci—Cankova. — Društva v Predanoveih so odprla svoj novi doin, ki ¡ima dvorano za prireditve, manjšo za sestanke in posebne prostore zu gasilce. - V Količevem pri Domžalah bo v kratkem končana modernizacija tovarne papirja. Zdaj montirajo 100 metrov dolg kartonski stroj, ki tehta 400 ton. Za nabavo novih strojev so dali milijon dolarjev, gradbeni stroški pa bodo vel j a I i 280 milijonov dinarjev. Proizvodnja se ibo povečala od t l na 16.000 ton papirja, lepenke in kartona; vrednost proizvodnje pa ¡se bo dvignila od dve in pol na štiri milijarde dinarjev. - Tudi tovarna papirja v Vevčah pri Ljubljani jc dobila nov papirni stroj, ki bo dal letno >650 ton 35-gramskega papirja, po katerem je na tržišču posebno veliko povpraševanje. Zdole Grgar — V Beogradu je bil v začetku junija drugi obrtni sejem. Na njem je v posebnem paviljonu razstavilo svoje izdelke tudi 18 obrtnih podjetij iz go-riškega okraja, ki so bili deležni lepega priznanja. Za svoje kvalitetne izdelke so prejeli kar tri zlate, šest srebrnih in štiri bronaste medalje. - Belje, naj večji kmetijsko-indnstrijski kombinat v Jugoslaviji, se je v zadnjih letih tako razvil, da velja za največje podjetje te vrste v Evropi. Letos bodo kosmati dohodki tega kombinata znašali že 24 milijard dinarjev, leta 1955 pa bodo dosegli 60 milijard dinarjev. — Telefon je zapel tudi na Rakitni. Napeljali so ga od Preserja in znašajo skupni stroški okrog 3 milijone dinarjev, k čemur so mnogo prispevali tudi vaščani. — Šestdeset novih delavcev iz Šentruperta, Mokronoga in Ambrusa so nedavno sprejeli v Litostroju. Po osemtedenski poskusni dobi so začeli delati po normi. — V Mostah pri Ljubljani bo Elektrogospodarska skupnost Slovenije gradila novo toplarno^ in toplotno omrežje. Z dvema agregatoma po 32.000 kW bo dajala letno okrog 320 milijonov kWh električne energije. Pripravljalna dela so že v teiku. — Novo osnovno šolo gradijo v Ljubljani na Kodeljevem. Nosila bo ime pesnikov slovenske moderne Ketteja in Murna. Ob šoli bodo pozneje dogradili še dijaški dom. Z vso opremo, ureditvijo parka in športnih objektov bo veljala okrog 184 milijonov dinarjev. — Ljubljana bo v kratkem dobila prvo samopostrežno mesnico in sicer na Miklošičevi cesti. Drugo pa nameravajo odpreti v Wol-fovi ulici. Hvar Ohrid — hotel Palače Stari most o Mostarju (Hercegovina); zgradili so ga Turki 1.1566 na mestu hekdanjega rimskega mostu - V Adlešičih so v juniju praznovali stoletnico domače šole. Lepo proslavo so posebno povzdignili domači folklorni plesi. Zanimiva je bila tudi šolska razstava, kjer je bilo med drugim prikazano tudi delo nekdanjega šolskega upravitelja iz Adlešičev — znanega narodopisen Boža Račiča, kii ima veliko zaslug, da je danes folklora iz Adlešičev znana tudi v svetu. - Dve novi šoli za zdravstvene delavce bo dobila Ljubljana. Tovarna čevljev »Peko« v Tržiču se je preselila v nove obratne prostore. - Ljubljanski gasilci so dobili nov gasilski dom, ki bo slovesno odprt septembra. - Nova zadružna domova «ta odprli kmetijska zadruga na Savi pri Litiji in kmetijska zadruga Špitalič v Tuhinjski dolini. Dan rudarjev 3. jnlija so naši rudarji tudi letos lepo praznovali. V Zagorju je imel delavski svet rudnika slavnostno zasedanje. Na večer pred praznikom pa so v novem Delavskem domu gostovali člani Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane z dramo »Dvanajst porotnikov«. Imeli so tudi več športnih tekmovanj. — V Begunjah so se /brali na velikem zborovanju v dnevih 16. in 17. julija nekdanji zaporniki zloglasnih begunjskih zaporov. - Primorske letne prireditve v Kopru, ki so bile od 2. do 7. avgusta (z letošnjim letom že četrte), .so navdušile gledalce z bogatim in kvalitetnim sporedom. Poleg priznanih jugoslovanskih plesnih skupin, mariborske Opere, skuipine RTV Ljubljana, sta sodelovala še madžarska folklorna skupina itn češki jazz ansambel. — Prva jugoslovanska razstava jedrske energije bo v Beogradu pod okriljem Sejma tehnike od 23. avgusta do 18. septembra. — Med Rožno dolino in Šempetrom na Primorskem gradijo novo cesto. Na njej bosta zgrajena dva večja objekta — nadvoz čez železniško progo in most čez potok Vrtojbico. - V Karlovici na Kočevskem urejajo veliko živinorejsko farmo. Pred dograditvijo sta dva hleva, kjer bo prostora za 200 glav živine. Farma bo namenjena vzreji mlade plemenske živine. Desno: Ohridčnnki v narodni noši Spodaj levo: Budva, hotel Avala Desno: Hercegnovi |fHb~ . JffL „ i c c c flloi/c jugnsloi/anskn prilu/iiustne znamke c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c c V LETU 1960 Generalna direkcija PTT v Beogradu je v svojem emisijskem načrtu letošnjih izdaj jugoslovanskih spominskih dn priložnostnih znamk določila, da bodo letos izšle štiri serije takih znamk s skupno 28 znamkami. Poleg tega pa izideta dve dvojni seriji doplačilnih znamk s skupno 4 znamkami in ena izredna spominska znamka. Kot prva redna izdaja letošnjih znamk je izšla 25. aprila serija 8 znamk, posvečena XVII. olimpiadi v Rimu. Na znamkah so upodobljene olimpijske športne panoge, dn sicer: lahka atletika (15 din), plavanje (20 din), smučanje (30din), rokoborba (55din), kolesarjenje (40 din), jadranje (55 din), konjski šport (80 din) in mečevanje (100 din). Imenska vrednost serije je 375 din. Na dan mladosti, 25. maja je izšla, kakor doslej že vrsto let, spet serija .s slikami živali. Doslej so izšle že tri serije o živalstvu in tri o rastlinstvu. Ta četrta serija iz živalstva ima slike gozdnih sesalcev in obsega 9 znamk z naslednjimi slikami: jež i(15din), veverica (20din), kuna (25 din), zajec (30din), lisica (35 din), jazbec (40 din), volk (55 din), srnjak (80 din) in merjasec (100 din). Znamke teh seri j so zelo priljubljene med filatelisti po vsem svetu, zlasti pa med zbiratelji motivskih zbirk živalstva oziroma rastlinstva. Tiskane bodo spet v Švici v znani tiskarni Courvoisier v Chaux de Fondsu. Celotna serija bo stala 400 din. 23. avgusta letos izide v počastitev Prve jugoslovanske razstave jedrske energije, ki bo v Beogradu pod okriljem Sejma tehnike od 23. avgusta do 18. septembra letos, posebna priložnostna serija znamk. Obsegala bo vrednosti 15, 20, 40 din in na njih bodo prikazane velike naprave za jedrske raziskave v Jugoslaviji. Na vsaki znamki bo po ena slika, takih naprav iz inštitutov za jedrske raziskave v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Kot novost med našimi znamkami izide v septembru serija znamk, ki bo nadomestila dosedanje posamezne jubilejne oziroma spominske izdaje s po eno znamko in bo posvečena pomembnim dogodkom in jubilejem. Tako imajo n. pr. tudi v Švici vsako leto na sporni ari posebno serijo štirih znamk posvečeno pomembnim dogodkom tistega leta. Letošnja naša iserija bo imela 5 vrednosti, ki bodo spominjale na naslednje jubileje: 15 din na 100-Ietnico Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu, za 20 din na 100-letnico Iz serije znamk v spomin XVII. olimpiade o Rimu Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, za 40 din na 50-letnioo jugoslovanskega zrakoplov-stva (na polet Slovenca Edvarda Rusjana), za 53 din na 15-letnico republike in za 80 din na 15-letnico Združenih narodov. Serija bo imela imensko vrednost 210 din. Zadnja serija v letošnjem letu, verjetno za 29. november, bo pa posvečena našim zaslužnim možem na kulturnem polju ob njihovih jubilejih v letih 1958—1961. Prikazani bodo: pisatelj Ivan Cankar ob 40-letnici smrti (15 din), književnik Silvije Straliimir Kranjčevič ob 50-letnici smrti (20 din), slikar Paja Jovanovič ob 100-let-nici rojstva '(40 din), izumitelj Mihajlo Pupin ob 25-let niči smrti (80 din) in astronom Rudjer Bo-škovič ob 250-letnici rojstva (100 din). Serija teh znamk bo stala 510 din. Izven teh skupnih izdaj je izšla v juniju v proslavo 90-letnice rojstva velikega revolucionarja Vladimira Iljiiča Lenina (1870—1924) pri- ložnostna spominska znamka za 20 din, ki je bila izdana v veliki nakladi. Kot doplačilne dvojne serije izideta, kakor že vrsto let, doplačilni znamki ob tednu Rdečega križa i(ki sta že izšli v začetku maja) ter doplačilni znamki ob tednu otroka v oktobru. Skupno bodo letos stale naše nove priložnostne, sponi inske in doplačilne znamke 1323 din. Kakor je videti z znamk, ki so že izšle in katerih slike objavljamo, so te znamke okusne. To si želijo vsi naši filatelisti, da bodo imeli za razmeroma visok znesek, ki ga bodo izdali za znamke, tudi primerno protivrednost v lepoti znamk v svojih zbirkah. Naj se še večkrat ponovi počastitev, kakor smo je bili deležni lansko jesen v ameriški in letos konec februarja v evropski izdaji znanega ameriškega obzornika »Lile«, ko je bilo v slikovnem prikazu najlepših znamk na svetu objavljenih kar 20 jugoslovanskih znamk. Co j % cfugoslovanski film »¿Deveti krog« Kdo d soetu danes ne pozna imena in življenjske zgodbe mladega židovskega dekleta Ane Frank? Njen dnevnik, ki ga je pisala v skrivališču, preden so njo in njeno družino nemške zveri izsledile in se je njihova pot —• oče je čudežno ostal pri življenju — zaključila o plinski celici, je izpoved milijonov Zidov, ki jim je v drugi svetovni vojni nemški nacizem določil pogin. Tudi novi jugoslovanski film »Deveti krog« se dogaja med drugo svetovno vojno in zajema zgodbo mladega židovskega dekleta. Scenarij za film je napisala Zagrebčanka Zora Dirnbach, novinarka, ki je po poreklu sama na pol Židinja. Sama pravi o sebi, da jo je pred nesrečno usodo Ane Frank obvarovala mali, ki je bila katoličanka, ponarejen dokument in kar je bilo seveda najvažnejše, skrivanje pred ustaši in Nemci. Pri pisanju tega scenariju ni mogla misliti, da bo prav ob izdelavi filma njegova vsebina spet tako aktu- alna. Pri tem je mislila na kljukaste križe ter gesla, ki so jih letos fašistični elementi pisali po sinagogah v raznih evropskih deželah. Tako smo bili spet opozorjeni na nevarnost, ki je v filmu »Deveti krog« prinesla smrt mladi Židinji Rutk in njenemu Ivu. Pred gledalci se vrstijo strahotni prizori iz življenja v koncentracijskem taborišču. Tisočeri načini mučenj, s katerimi so nacisti uvajali -»novi red«. Ples ustašev z inter-nirankami, ki so jim z okovanimi škornji skakali po bosih nogah. Otroci, iztrgani staršem, do smrti izmučeni, se s poslednjimi močmi gnetejo o avtomobil, ki jih bo odpeljal v plinske celice — vse to se v srcu gledalca zgnete v en sam krik: nikoli, nikoli več o zgodovini človeštva se kaj takega ne sme ponoviti! Film je izdelalo zagrebško filmsko podjetje, režiral pa ga je slovenski režiser France Štiglic in snemal Ivan Marinček. Režiser France Štiglic Prizor iz filma: mlada nevesta Rutk (Dušica Zegarac) in njen mladi nesojeni mož Ido (Boris Dvornik) iz Splita se je prav dobro zavedal, kako važna je izbira glavnih igralcev, predvsem pa mlade Rutli. Za to vlogo je bilo nad 700 kandidatk. Odločili so se za 16-letno Beograjčanko Dušico Zegarac, ki jo je lani Štiglicev asistent po naključju srečal na cesti. Dekletovi starši so se smejali ponudbi in ker je Dušica še mladoletna, je moral pogodbo namesto nje podpisati oče. Sama pravi, da nikoli ni mislila in tudi ni imela želje, da bi igrala v filmu, tudi vojne sama ni doživela. Vendar pa je igrala tako pristno, da je vse prevzela. Tudi za druge vloge so igralci posrečeno izbrani. Ruthinega nesojenega moža Iva igra Boris Dvornik, doma iz Splita, ki zdaj obiskuje Akademijo za igralsko umetnost v Zagrebu. Jugoslovanski film »Deveti krog« so predvajali letos tudi na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu, kjer je bil nadvse toplo sprejet. Po končani predstavi so navdušeni gledalci na stopnicah festivalske palače obkolili naše mlade filmske igralce, ki so nad pol ure morali deliti avtograme. Kritiki so film zelo dobro ocenili ter predvsem naglasili lep napredek jugoslovanske kinematografije, humano idejo filma in posrečeno izbiro mladih igralcev •— zlasti Dušice Zegarac za vlogo mlade Židinje Ruth. Izredno dobro je bila obiskana tudi tiskovna konferenca. Delegacija dijakov iz Cannesa se je ustvarjalcem filma prišla zahvalit za globoko človeško vsebino tega filmskega dela. Tudi Ljubljančane je film navdušil. Na premieri, ki so se je udeležili tudi igralci, so po predstavi gledalci vdrli na oder, tako da igralci sploh niso mogli oditi. Za »Deveti krog« se zanimajo tudi številna tuja filmska podjetja in kaže, da bo prišel na platna mnogih tujih dežel. se Šestnajstletna Beograjčanka Dušica Zegarac, ki igra v filmu »Deveti krog« glavno vlogo — Židinjo Ruth * KULTURNI * ZAPISKI * Mestno lutkovno gledališče iz Ljubljane je gostovalo na mednarodnem lutkarskem festivalu v Bochumu v Zahodni Nemčiji. Oh tej priložnosti je vodstvo gledališča povabilo' na obisk v Slovenijo direktorja Lutkarskega inštituta iz tega mesta Fritza Woir-telmanna. Ta strokovnjak je med bivanjem v Ljubljani izjavil, da sodi Mestno lutkovno gledališče med najboljša gledališča te vrste v Evropi. Dodal je, da ga je že zdaj povabil na ponovno gostovanje v nekatera nemška mesta, razen tega pa bo nastopilo tudi v zahodnonemški televiziji. V škofjeloškem muzeju je minuli mesec razstavljal svoja dela znani slovenski akademski slikar Ive Šubic. To je bila njegova prva samostojna razstava. Ni naključje, da jo je priredil prav v Škofji Loki, saj je po rodu iz loške okolice, iz Poljanske doline. Na razstavi je slikar prikazal 28 olj. Snov za večino teh del je zajel iz vaškega življenja in skuša gledalcu približati predvsem današnjega vaškega človeka, njegova čustvovanja in hotenja. Znana francoska gledališka skupina, ki jo vodita Madelaine Re-naud in Jean Louis Barrault, je od 14. in 15. junija po nastopih v Beogradu, Sarajevu in Zagrebu gostovala v Ljubljani. Francoski umetniki so uprizorili MoJierove-ga »Ljudomrznika« in Marivau-xova »Varljiva razodetja«. Ljubljansko gledališko občinstvo je obe predstavi prisrčno pozdravilo in nagradilo umetnike s toplim aplavzom. Osrednje slovensko gledališče — ljubljanska drama — je gostovala ves junij v raznih delih Slovenije. Tako je nastopala 6 dni v Pomurju in to v Murski Soboti, Beltincih, Lendavi, Gradu, Gornji Radgoni, Križevcih pri Ljutomeru in Ljutomeru. To gostovanje je bilo iprvo po dolgih 22 letih. In zato ni čudno, da so prebivalci Pomurja vedno do kraja napolnili dvorane. Skupno si je predstavo »Dvanajst porotnikov« — z njo so nastopali v vseh krajih — ogledalo blizu 4 tisoč ljudi. Plesni orkester RTV Ljubljana je od 17. do 21. junija 1960 gostoval na Madžarskem. Pod vodstvom dirigenta Bojana Adamiča in s pevkama Beti Jurkovič 'in Marjano Deržaj je imel v tem času koncerte v Budimpešti, v Pe-čuju in Siofoku. Kritika je nastop ljubljanskih glasbenikov ze- lo ugodno ocenila. Plesni orkester RTV Ljubljana je dobro znan v mnogih evropskih deželah, saj je samo v zadnjih letih gostoval v Švici, Avstriji, Italiji, Madžarski in Poljski. Drugi festival otrok je bil od 9. do 18. julija letos v Šibeniku v Dalmaciji. V bogatem in pisanem sporedu je sodelovalo nad 500 umetnikov iz vse države ter okoli 2000 otrok. Želja organizatorjev tega festivala je pomagati pri umetniški vzgoji otrok in tako ustvariti enotni kriterij estetske vzgoje najmlajših. V bogatem sporedu so gostovali tudi umetniki iz Ljubljane. Balet opernega gledališča je nastopil s »Pepelko« Sergeja Prokofjeva, orkester ljubljanske Opere pa s koncertom »Veliki mojstri za otroke«, ki obsega dela Brittna, Prokofjeva in Paula Dukata. Trije naši največ ji zavodi za defektno mladino so konec junija v Ljubljani praznovali pomembne obletnice. Zavod za gluho mladino 60-letnico delovanja, Zavod »Janeza Levca«, to je zavod za otroke z duševnimi motnjami v razvoju — 50-letnico' dela in Zavod za slepo mladino 40-Ietnico svojega plemenitega poslanstva. &esem o kosu Kos je bil pri dečli o svatih -to sta, to sta se ljubila! Vse mu čare je odkrila v lepih uricah in zlatih. Snubil, pel je in poljubljal njene ustnice in tilnik in smehljal se je nasilnik, ko nedolžnost je pogubljal. Črna mu sedaj je duša, kakor suknjiča je črna, pesemca je le srebrna, kadar svoje dekle skuša V primerjavi z letom 1935 se je število učencev v teh posebnih šolah povečalo za petkrat, število šol pa se je zvišalo od 12 na 44. Hkrati so se bistveno izpopolnile tudi metode pri obravnavanju prizadetih otrok. Zdaj deluje na posebnih šolah za defektne otroke v Sloveniji 351 defektologov. Novi zakon o posebnem šolstvu pa narekuje še nadaljnje širjenje pouka. Taka razširitev posebnega šolstva bo predvsem v uteho staršev defektnih otrok, saj doslej večkrat niso mogli rešiti osnovnega vprašanja — kaiko pomagati svojemu otroku, ki zaradi prizadetosti ni mogel obiskovati redne osnovne šole. Kulturno prosvetno društvo »Slovenski dom — Triglav« v Karlovcu na Hrvatskem je praznovalo 30-letnico društvenega de- lovanja. Slovenska kolonija v Karlovcu je stara že več stoletij in sega v čas nadvojvode Karla, ki je dal sezidati na ozemlju današnjega Karlovca tedaj edinstveno trdnjavo v Evropi. Gradili pa so jo po večini Slovenci, delavci in obrtniki. Kulturno društvo »Triglav« iz Karlovca ima zdaj okoli 600 članov; ti delujejo v draniski, pevski, godbeni in harmonikarski sekciji. Velik festival mladinskih pevskih zborov je bil v Cel ju od 20. do 22. maja. Na njem Sane< Freyming PRVA JUGOSLOVANSKA LADJA V MILWAUKEEJU. CLEVELANDU IN CHICAGU Dne 6. maja je prispela prva jugoslovanska ladja v pristanišče mesta Milwaukee, 10. maja pa je ta ladja^ prispela v clevelandsko pristanišče. Je to 4.000-tonska motorna ladja »Zenica«, ki je prišla v ta mesta po lani dograjeni pomorski poti po reki Sv. Lovrenca. »Zenica« je natovorila v Clevelandu 280.000 funtov raznih potrebščin za italijanske livarne, ki jih bo prepeljala v Genevo, zatem pa pojde tovor po železnici v Turin. Iz Clevelanda je ladja odplula v Chicago, kamor je prispela 11. maja. Pripeljala je jugoslovansko vino in žganje, naložila pa drug tovor, s katerim je odplula proti Jugoslaviji. Kapitan ladje Filip Vrankovič je sprejel ckicaške novinarje ter jim povedal, da ladja sprejema tudi potnike. Za 200 dolarjev se pripelješ v Jugoslavijo in si spotoma lahko ogledaš razna kanadska, francoska in italijanska pristaniška mesta. Mnogi mornarji na »Zenici« imajo sorodnike v Chicagu. Več sto chicaških Jugoslovanov je obiskalo ladjo, na kateri so pili domača vina, prepevali jugoslovanske pesmi in se počutili, kakor da so na koščku stare domovine. »Zenica« in njena sestrska ladja »Vareš« bosta prihajali v Ameriko izmenoma vsak mesec. KLUB SLOVENSKIH UPOKOJENCEV V BARBERTONU V začetku aprila so se v prostorih društva »Domovina« sestali slovenski upokojenci v Barbertonu, O. in so sklenili ustanoviti klub upokojencev, kakor jih imajo slovenski in drugi upokojenci že v nekaterih drugih mestih. Ti klubi so zlasti potrebni zaradi boja za izboljšanje bolniškega in starostnega zavarovanja upokojencev. Takoj je pristopilo 20 slovenskih upokojencev. Izvoljen je bil pripravljalni odbor, ki mu predseduje Louis Arko, blagajnik pa je Anton Godeša. Sprejeli so tudi pravila, pri čemur so zlasti pozdravili enakopravno članstvo žensk. 1. maja so imeli že drugi sestanek, v začetku junija pa tretjega. 10 LET PARKA ARCADIAN V MILW AUKEE JU Pred 10 leti se je sestal v Mil-waukeeju, Wis. odbor Združenih društev SNPJ, ki je poskrbel za nakup lepega parka Arcadian, ki je postal skupno shajališče in izle-tišče mihvauških Slovencev. Na ureditev parka so tamošnji naši rojaki lahko ponosni. Lastništvo parka so zdaj spremenili v delniško družbo, da bodo tudi lastniki delnic gledali na uspeh gospodarstva te ustanove. Za upravo parka skrbita še posebna kluba, moški in ženski. USPEH ČLANSKE KAMPANJE SNPJ Konec marca je bila zaključena polletna akcija za pridobivanje novih članov, ki jo je v proslavo 55-letnice svojega obstoja organizirala Slovenska narodna podporna jed-nota v Chicagu. Pridobili so 5.272 novih članov in 565 zvišanj zavarovalnine. Vsi ti novi člani so se zavarovali za skupno 5.000.000 dolarjev posmrtnine in boleznine. Pri kampanji je sodelovalo 550 društev. Razdeljenih bo 60 državnih nagrad, 42 okrožnih in 55 splošnih nagrad. Največ novih članov je pridobilo društvo Pioneer št. 158 v Strabanu, Pa. in sicer 211. Med nagrajenimi so štirje, ki jim je Slovenska narodna podporna jednota kot nagrado plačala vožnjo v Jugoslavijo in nazaj. Od teh so trije Frances Clay, John Barufaldi in John Miklaučič prišli z izletniki clevelandske federacije v domovino, medtem ko četrti, znani društveni delavec Peter Benedict iz Kalifornije, zaradi slabega zdravja ni mogel priti. ZLATE POROKE 15. januarja sta proslavljala zlato poroko John in Mary Herak, člana društva št. 51 Ameriške bratske zveze v Braddocku. Imata štiri hčere. —- 9. aprila je bila v Slovenskem narodnem domu v North Chicagu proslava zlate poroke znanih društvenih delavcev Andrewa in Josephine Barthel, ki sta obadva doma z Vrhnike. Andrew, ki je soustanovitelj Slovenskega narodnega doma, je že od leta 1911 delaven v naprednih društvih in je skupno z Mattom Jerebom napisal zgodovino slovenske naselbine Waukegan—North Chicago. Na proslavi je bilo 150 oseb. Ima 2 hčeri, sina in ti vnukov. — 11. aprila sta praznovala 50-letnico skupnega življenja Joseph in Katrica Šircelj iz Maple Heightsa, O. Joseph je iz Meniške vasi pri Toplicah na Dolenjskem, Katrica pa iz tamošnje okolice. Imata sina, tri hčere ter 12 vnukov in vnukinj. — 24. aprila sta proslavljala 50-letnico poroke v Clevelandu Frank in Katarina Železnik, doma iz okolice Vrhnike. Imata pet otrok in 15 vnukov in vnukinj. K zlati poroki se je pripeljal iz domovine slavljenčev brat iz Podlipe pri Vrhniki. — 15. maja sta imela v Clevelandu zlato poroko Anton Meljač in žena. Vsem slavljencem naše čestitke in želje za še mnogo zdravih let. 70-LETNICA DRUŠTVA Društvo št. 2 Kranjsko slovenske katoliške jednote sv. Jožefa v Jo-lietu, 111., ki je eno izmed prvih slovenskih vzajemno podpornih društev, je proslavljalo 15. maja 70-letnico obstoja. Posebej so počastili vse člane, ki so že 50 in več let člani društva. 10-LETNICA SND V DETROITU 15. maja je bila proslava 10-let-nice Slovenskega narodnega doma v Detroitu, Midi. Slavnostni govornik je bil predsednik glavnega nadzornega odbora SNPJ Mike Kumer. POMOČ GASILCEM V STARI DOMOVINI Prostovoljno gasilsko društvo v Poljanah nad Škofjo Loko je poslalo prisrčno zahvalo rojakom, ki so prispevali sredstva za gradnjo gasilskega doma v Poljanah. Sredstva je zbiral tamošnji rojak Frank Oblak. LEPI PROSLAVI V SHARONU, PA. Na materinski dan v začetku junija so imeli v Sharonn, Pa. lepo materinsko proslavo, ki jo je priredil mladinski pevski krožek št. 21 Slovenske narodne podporne jednote. Mladinski zbor je prav lepo prepeval. Prijetna je bila tudi proslava očetovskega dne, ki je bila 12. junija. ROJAK NA POTOVANJU OKROG SVETA Rojak A. Zelenik iz Waukegana se je napotil v domovino s potjo okrog sveta. Iz San Francisca je potoval na Havaje, Japonsko, Filipine, Fonnozo, Vietnam, Indijo in okrog Afrike do Ljubljane. »SRCE IN DENAIU Federacija slovenskih društev v Barbertonu, O. je priredila 28. maja na odru tamošnjega Slovenskega centra spevoigro »Srce in denar«. Igro so igrali tam rojeni fantje in dekleta slovenskega rodu, ki so se mnogo potrudili, da uprizorijo spevoigro v slovenščini. POČASTITEV SLOVENSKEGA ROJAKA Inženir Louis Drašler, večletni ravnatelj za javne usluge v Clevelandu, je bil nedavno izvoljen za predsednika zveze ameriških javnih uslužbencev. Iz Kanade KANADSKI PEVCI V RADIU Moški pevski zbor društva »Triglav« v Kirkland Lakeju, Ont. je imel 17. aprila na radijski postaji CJKL v Kirkland Lakeju polurni koncert. Na sporedu so bile večinoma slovenske narodne pesmi. Zbor vodi Matija Otoničar. 14. maja pa je ta zbor priredil izlet v slovensko naselbino Naranda, Que., združen s koncertom. Koncert so obiskali tudi rojaki iz raznih sosednjih slovenskih naselbin, kakor so Malar-tic, Val d’Or in druge. Iz C hile j a JUGOSLOVANSKI UČITELJ V ANTOFAGASTI Velika želja jugoslovanske naselbine v Antofagasti, mestu, ki ima 100.000 prebivalcev, je bila že od nekdaj, da bi prišel tja učitelj, ki bi njihove otroke učil materinščine in jih spoznaval z domovino njihovih staršev. Ta želja se je izpolnila, ko je v decembru 1959 prispel tja učitelj Damir Pašutič z ženo in dvema otrokoma. Učitelj je doma z otoka Brača, od koder je 90 °/o Jugoslovanov v republiki Chile. Novemu učitelju so priredili časten sprejem, ki so se ga udeležili poleg častnega jugoslovanskega konzula Petra Radmiloviča številni člani jugoslovanske naselbine in predstavniki jugoslovanskega veleposlaništva. Iz Argentine DVE PRIREDITVI »ZARJE« V BUENOS AIRESU Argentinsko-jugoslovansko društvo »Zarja« (Amanecer) v Buenos Airesu je imelo 7. maja ob prazniku 150-letnice argentinske neodvisnosti veliko proslavo, na kateri je nastopil društveni pevski zbor pod vodstvom Cirila Krena, več solistov in dramski odsek z enodejanko. -18. julija pa je bil ob prazniku zastave še sedmi kulturni festival tega mladega slovenskega društva. PROSLAVA V ROSARIU 22. maja je priredil Centro Yugoslavo v Rosariu svečano akademijo ob proslavi 150-letnice argentinske neodvisnosti. Nastopil je pevsko-tamburaški zbor »Zagreb«, mladinska skupina pa je prikazala nekaj točk iz jugoslovanske in argentinske folklore. 25 LET SLOVENSKEGA PODPORNEGA DRUŠTVA V VILLI DEVOTO 12. maja — točno 25 let po prvem ustanovitvenem sestanku — so imeli na Siinbronu, kjer je sedež Slovenskega podpornega društva v Villi Devoto, častni večer društva, na katerem so proslavili njegov srebrni jubilej. Zgodovino društva je orisal predsednik Živec. Dolgoletnim članom so razdelili častna odlikovanja. VSE ČASTI VREDNA »RODNA GRUDA« Prinašaš nam mnogo veselja in obujaš srčne želje za ponoven obisk domovine. Smrt mi je ob vratih stala, pa sem jo odgnala, ker hočem še obiskati lepo zagorsko dolino, da bom spet slišala naše ptice in jedla domače orehove potice, pa tudi dobre rezance in okusne golaže. Tudi na Dolenjsko se bomo peljali in preko Krke zaveslali. Tja do lepe Trške gorice, pokusit žlahtne naše kapljice. V tristoletno lipo bomo sedli in zdravljičko veselo zapeli: Kar Trška gora nam rodi, to zdravje naše poživi! Tudi morje nas prijazno vabi, o prelepi Jadran plavi, po njem plava hrastov brod in vodi ga slovenski rod! Bodite lepo pozdravljeni, kmalu se bomo videli! Oprostite moji pisavi, roka se mi trese od veselja in starosti! LETOS SPET NA SVIDENJE Hamborn, Nemčija Lepo prosim, da mi izpolnite eno veliko željo. Zelo rad bi imel Slovenski izseljenski koledar. Upam, da mi ga boste poslali, četudi sem z naročilom že pozen. Poleti spet pridem o Jugoslavijo in se oglasim pri Vas. Tam je tako lepo, žal, čas vse prehitro mine. Spet bom skušal obiskati lepe kraje ob sinjem Jadranu, biser Gorenjske Bled in slovenske gore. Johan Kočar ZANIMA ME ŽIVLJENJE NAŠIH IZSELJENCEV Jesenice na Gor., Slovenija 7.e večkrat mi je prišla v roke Vaša revija »Rodna gruda« in zelo sem se navdušila zanjo. Zanima me življenje naših izseljencev n tujini, zato želim postali Vaša naročnica. Prosim za vse letošnje številke in Vam želim pri urejanju »Rodne gruden veliko uspeha. Olga Strle HVALEŽNA SEM, KER NISTE USTAVILI LISTA Chishodim, Mi n n., ZDA Spoštovani, oprostite, ker sem tako zakasnila s plačilom naročnine za »Rodno grudo«. Pošiljam Vam za dve leti 10 dolarjev. Prav hvaležna sem Vam, ker niste ustavili pošiljanje lista, kajti zelo rada in z veseljem ga prebiram. Margaret Blatnik Apolonija Žnidaršič Douar, Seo. Francija VSAKEMU SLOVENCU PRIPOROČAM VAS PRELEPI KOLEDAR Clarksville, Pa., ZDA Bodite vsi prav lepo pozdravljeni z željo za Vaše nadaljnje uspehe. Lepo Vam se zahvaljujem za poslani Slovenski izseljenski koledar. Knjiga je zelo lepa in jo priporočam vsaki zavedni Slovenki in Slovencu. Ne bo mu žal, če jo naroči in vso prebere. Prav tako »Rodno grudo«, ki jo vsak mesec z velikim veseljem prejemam. Ponosna sem, ko vidim, kako moja draga rojstna domovina lepo napreduje in vem, koliko trpljenja ste morali prestati, cla ste svobodno zadihali in dosegli tako lepe uspehe. Pošiljam Vam pet dolarjev. Sporočite, če je ose plačano, ker nočem, da bi bili kaj na izgubi. Mary Gorišek HVALA ZA VASE PLEMENITO DELO Watcrbury, Conn., ZDA Z velikim veseljem, sem prejela Vaš koledar in revijo. Hvala Vam! Pošiljam Vam denar in pridružujem se izjavam Vaših naročnikov, ki pišejo, kako zelo drage so jim slovenske besede in še bolj slike, ki jih pri matici tako skrbno izberete. Da, tudi jaz sem Vam zelo hvaležna za Vaše plemenito delo, ki druži nas izseljence z našimi ljudmi in rojstnim krajem. 7,elo bi Vam bila hvaležna, če bi med Vašimi naročniki našli koga iz Connecticut, ker zelo pogrešam naše rojake. Rada bi živela v Clevelandu, kjer je veliko Slovencev skupaj, še bolj pa si želim, da bi kaj kmalu prišla na obisk domov. Francka Veilleux (Roblek) NI NAM ŽAL, DA SMO NAROČILI »RODNO GRUDO« Canley Heights, Sydney, Avstralija Poslali smo Vam denar za naročnino »Rodne grude«: in ni nam žal, da smo jo naročili. Radi jo čitamo, ker je zelo zanimiva. Ostali bomo Vaši stalni naročniki, čeravno imamo tudi tukaj precej slovenskih knjig. Še bolj nas namreč zanimajo redne novice iz starega kra- ]a' Štefan ŽekS VSAKOMUR PRIPOROČAM IZLET PO SLOVENIJI Keewatin, Minn., ZDA Oprostite, ker se nisem prej oglasila, kriva je bila gripa, ki me je za nekaj časa položila v posteljo. Pošiljam vam denar za album, katerega sem bila zelo vesela. Moje misli so takoj poletele tja, koder smo delali izlete pred petimi leti. Izlet po lepi, dragi Sloveniji vsakomur toplo pri- poročam. Letos vas je obiskalo veliko naših Slovencev. Kako srečni so! Spet se bodo naužili tistega svežega zraka v mili, nikdar pozabljeni domovini. V rodni kraj, kjer mi je tekla zibelka, si še vedno želim. Saj so povsod po svetu mnoge prirodne krasote, a nikjer ni lepše, kot v domačem kraju! Mary Kolar NAŠE DRUŠTVO »LIPA« JE PRAZNOVALO 50-LETNICO Cleveland 19, Ohio., ZDA »Rodna gruda« mi je zelo všeč, enako moji soprogi. Upala sva, da vam bova naročnino osebno izročila, kot leta 195?, ko sva obiskala rojstno domovino prvič po 56 letih odsotnosti. V februarju je umrla mati moje žene; tako zelo sva jo želela še enkrat videti, pa nam sreča ni bila mila. Zato sva potovanje za enkrat odložila in vam za naročnino pošiljava deset dolarjev. Pri nas v Clevelandu praznujemo 50-letnico naših bratskih podpornih društev SNPJ in Slovenske dobrodelne zveze. Praznovanja se vrste drug za drugim. Naše društvo »Lipa« št. 129 SNP J si je zbralo prostor za proslavo o našem društvenem parku. 25. aprila je bilo petdeset let, odkar je ustanovljeno. Pomladni koncerti so za nami. Pri našem »Slovanu« v Eu-clidu se pripravljamo že na jesenskega. »Slovan« je tu- Predsednica društev S7.Z za Ohio in Michigan Antoinette Tanko s soprogom ISO di naročnik »Rodne grude« in pevci jo prav radi prebirajo. Lep pozdrav vsem v domovini in osem izletnikom, ki so zdaj o Sloveniji! Mary in Joseph Trebeč TUDI MI PRISPEVAMO K SLOVENSKI PESMI Bellewue, Pittsburgh 2, Pa., ZDA Oprostite, ker sem pozna z naročnino za ¿Rodno grudo«. Zelo bi jo pogrešala, če bi jo ustavili. Prilagam ček za pet dolarjev, kar je več, naj bo za pomoč vašemu tisku. V Pittsburghu imamo slovensko radio uro že deset let; prvi slovenski program pa smo imeli že 1959. leta in smo ga oddajali več kot leto dni. Da bi se naše pevsko društvo »Prešeren« ohranilo, smo pred letom in pol ustanovili mladinsko pevsko društvo. Imamo petdeset članov v starosti od sedem do štirinajst let. Letos v aprilu so priredili prav lep koncert. Lahko bi vam o tem veliko pisala, pa vem, da dobite mnogo poročil iz raznih krajev in komaj utegnete ose prebrati. Torej toliko le mimogrede, da boste vedeli, da tudi mi prispevamo k slovenski pesmi in da so nam domači kraji še vedno pri srcu. Mary Skerlong OBISKOVALCEM SNPJ VELIKO RAZVEDRILA Slovan, Pa., ZDA Pošiljam vam denar za ¿Rodno grudo« in Slovenski izseljenski koledar 1961. Ob tej priložnosti želim članom Slovenske narodne podporne jednote, ki so vas letos o tako lepem številu obiskali, mnogo razvedrila, zabave in zadovoljstva v dragi domovini. Va m pa veliko uspehov in napredka pri izgradnji nove Jugoslavije za korist delovnih ljudi. Upam, da se prihodnje leto vidimo! Karolina Papesh POZDRAV OD »SLOVANA« IZ EUCLIDA Euclid, Ohio, ZDA Po naročilu članov pevskega zbora ¿¿Slovani v Euclidu vam pošiljam naročnino za „Rodno grudo« za dve leti. Ker bo ta zbor prihodnje leto obhajal 25-letnico (ustanovljen je bil 6. februarja 1956), želimo, da bi čitatelji »Rodne gruden po vsem svetu vedeli, da imamo tukaj zbor, ki obstaja skoraj iz samih mlajših, tukaj rojenih, a zavednih Slovencev, ki ljubijo slovensko kulturo in slovensko pesem. Zal pri zboru ni več ustanovnih članov, ostalo je le še šest starejših pevcev, ki pa se dobro držijo in pomagajo mlajšim do vse boljših uspehov. Prvi pevovodja je bil Jack Nagelj, za njim za kratko dobo J. Ivanuš, V. Malečkar, Fr. Vauter; zadnjih osem let pa poučuje Anton Shubel. ki je zelo priljubljen pri pevcih in ga visoko cenijo. Želimo, da bi ti mladi pevci še dolgo peli slovenske pesmi in navduševali tukaj rojeno mladino slovenske krvi. — Vsem čitateljem >Rodne grude« pošiljamo prav vesel pevski pozdrav! Predsednik Joseph Durjaoa SPOZNAJO NAJ RESNICO North Chicago, 111., ZDA Pošiljam vam naročnine za »Rodno grudo«. Letos imate veliko ameriških Slovencev na obisku. Med njimi so tudi rojaki iz naše naselbine. Prosim, ose lepo o našem imenu pozdravite. Povejte jim, da jim želimo, da se imajo lepo, da se dobro zabavajo in pa da docela spoznajo pravo resnico o napredku naše rojstne domovine. In končno: zdravi in veseli naj se povrnejo! Andrem Bartel MOJI HČERKI VPRAŠUJETA PO »RODNI GRUDI« Chisholm, Minn., ZDA Moji hčerki Caf in Ruthie pogosto oprašujeta, če je že prišla »Rodna gruda«. 7,elo jima je všeč in spominja ju na obisk Slovenije, v kateri sta bili z menoj- pred šestimi leti. Bilo jima je lepo in veselo in nikdar ne bosta pozabili dobrih, veselih sorodnikov in vesele slovenske domovine. Obe hodita že v višje šole. Cat prejema po dve sto dolarjev šolnine od Slovenske ženske zveze, Ruthie pa tri sto dolarjev od tvrdke, kjer dela oče. Obe pravita, da bosta takoj, ko končata šolo, spet prišli med vas, kajti lepših počitnic si nikjer na svetu ne moreta misliti, kot v lepi Sloveniji! Kot predsednica našega društva Slovenske ženske zveze želim vsem članicam iz Chisholma vesele, srečne počitnice med svojimi dragimi v rojstni domovini; obenem pa jim sporočam, da težko pričakujemo njihovega povratka! Frances Hren Z ALBUMOM SEM NAREDILA VELIKO VESELJE Rochester, N. Y., ZDA Izrekam vam najprisrč-nejšo zahvalo za album, ki ste mi ga poslali. Z njim sem naredila veliko veselje slovenski družini, ki živi o naši bližini.'-. Če bo sreča mila, bom prelepe slike rojstne domovine letos videla v resnici. Domotožje, ena najtežjih bolezni, me je premagalo in vem, da bom ozdravljena, ko se uresničijo moje sanje. Nestrpno pričakujem dne, ko bom spet videla moj ljubi dom, ko bom obiskala grob pokojnih staršev, ko bom občudovala krasno naravo ter uživala sveži vonj naših rož, katerih cvet je na svetu najlepši! Kristina Eberhart »RODNO GRUDO« VEDNO ODDAM NAPREJ Meadow Lands., Pa., ZDA Pošiljam vam enoletno naročnino za novega naročnika Franka Bayca. »Rodna gruda« mi je tako všeč, da jo vedno nestrpno pričakujem. Prav hitro oso preberem, nato jo oddam naprej, sosedom, prijateljem in znancem. Tako tudi pridobim nove naročnike. Prisrčno vas ose pri Izseljenski matici in v domovini pozdravljam! Frank Ferlich DOMOVINA —• V/ VSEGA SRCA POZDRAVLJENA! Winterslag, Belgija Prav lepo vam se zahvaljujem za tri zvezke »Rodne grude«, ki ste mi jih poslali na vpogled. Prosim vas, če je le mogoče, da nadaljujete s pošiljanjem. V poletju pridem na obisk o ljubi rojstni kraj po 32 letih, takrat se oglasim tudi pri vas. Domovina — že v naprej te iz vsega srca pozdravljam, saj vedno sanjam o tebi! Anton Kopše SLOVENSKI JEZIK -F.DINI UP V TUJINI Lorain, Ohio, ZDA Upam, da še niste ukinili »Rodne grude« zaradi zapoznele naročnine. Hvala vam! Nočem izgubiti tega lepega, domačega lista, druge domače besede in domačih slik naše lepe slovenske zemlje, naših polj, planin in gozdov. Spremlja me na vsakem koraku po tuji zemlji. Slovenska pesem in slovenska beseda mi je v tujini edini up. Vse razkošje tujine se ne more primerjati z našo preprosto, a drago slovensko zemljo. Živim v upanju, da bom še lahko hodil po njej in da jo bom pokazal svoji družini. Prilagam pet dolarjev za naročnino, kar je več, naj bo za tiskovni sklad. Stanley lira mor V SLOVENSKEM ZAVETIŠČU JE ZELO LEPO Fontana, Cal., ZDA Sporočam vam, da sem se preselil iz Pittsburga o Fontano, Californija. Živim n novem slovenskem zavetišču in mi je zelo všeč. Ljudje so zelo dobri, prijazni in postrežljivi. V Fon-toni je krasno podnebje, za stare ljudi še posebno primerno. V bližini je dvorana SNPJ. Radi zahajamo tja, da po domače pokramljamo in zvrnemo kakšen kozarček. Pošiljajte odslej Rodno grudo« semkaj. Lepo vas pozdravljam iz doma, ki je kot nalašč za nas stare Slovence. Martin Mirt in Elizabet Fortuna, tajnica zavet iiča ŽIVEL SEM V NADI, DA SE SPET VIDIMO Detroit 34, Midi., ZDA Pošiljam vam šest dolarjev za naročnino ¿Rodne grude« in ne mislite, da sem pozabil. Živel sem namreč v nadi, da se letos spet vidimo in da osebno uredim, a žal, odpovedale so mi noge. Lepe slovenske gore in planine, katere bi tako rad še obhodil, mi bodo samo še v lep, nepozaben spomin. Misli nanje bodo uteha v mojih, večernih letih. Frank Gubar * . * R ES IIM9H ii at oiufie niioim D \]^ * »In vendar nisem poginil. Videl in doživel sem tudi marsikaj lepega. Da bi ti videl tuja mesta — taka so ko čudež božji. Srečal sem ljudi, ki so več znali in videli, kakor se more tebi sanjati. Z nekaterimi izmed njih sem se bil pobratil. Spal sem na belili rjuhah, napajal se z vinom, si mašil usta s sladkimi jedmi. Naletel sem na krasne hiše, ki so bile prazne brez gospodarja. Lahko bi se bil naselil v njih in si najel hlapcev in dekel. Le miru nisem našel. Prehodil sem mnogo dežela od severa do juga, od vzhoda do zahoda, v soncu in mrazu, v lakoti in izobilju. Ko sem po tolikih letih zagledal prvi hrib, ki sem ga od nekdaj poznal, me je čudno zgrabilo za srce ...« Ivaniševo zdravo oko se je okrenilo od Jureta, da ta ni videl solze, ki mu je zdrknila po licu. 15. Kadar je Jure bede sanjal, se mu je zdelo, da vidi vilo, ki se je odtrgala od skale in na angelskih perutih plula v dolino. Cez nekaj trenutkov se je znova prikazala nežna ko bela meglica, v naročju je nesla Svetko, ki se je smehljala. In nato je bilo Juretu, kakor da dekle sedi ob njem, se z njim pogovarja in igra ... Ni se zganil, kakor da se boji, da razbije svoje sanje; občutek namišljene dekletove bližine ga je sladko spreletel po telesu. Nekega dne je stal na robu sence, ki je padala od strmega čela gore, in klical v nižavo, kjer se je Ivaniš razgledoval po ovcah, ki so se bile porazgubile v grmičju. »Ivaniš!« Možak se je okrenil in pogledal navzgor. »Ali ni nekdo stopil iz gozda?« »Eno samo oko imam, pa naj gledam zate, ki imaš dve.« »Bliže si.« Res, od gozda se je odtrgala črna pika, tonila med skale, se spet prikazovala in vedno bolj rasla. »Seveda je nekdo,« jc zavpil Ivaniš. Prihajajoči je bil velik za pastirca, star kakih šestnajst let, v lica bled in v telo suhljat. Imel je bistre oči in dolge noge. Dospel je, začuden zastrmel v Ivaniša, ki ga še nikoli ni videl, nato se je zleknil v travo in sopel od upehanosti in vročine ko pes. Čakal je Jureta, ki je pritekel v velikanskih skokih. »Po kaj si prišel?« se je Jure kislo namrdnil, ko je spoznal Tinačevega kravarja. * ¥■ »Po ovco,« je mežikal fante. »Po kakšno ovco?« se je Jure delal neumnega. »Po Štefučevo. Tinac jo hoče imeti.« »J o mu povej,« se je Jure razburil, »da je ovca zdaj moja in je nikomur ne dam, a najmanj Ti-nacu.« »Glej ga,« je rekel kravar, »zdaj vpije name, kakor da terjam ovco zase.« Jure se je pomiril in skomizgnil z rameni. »Škoda za pot,« je rekel. »Morda le ni bila čisto zastonj,« so se fantu poredno svetile oči. »Poglej!« je zavrtel klobuk, za katerim je tičal nageljček. Jure ni takoj razumel, kaj hoče s tem, a tedaj mu je kravar vrgel cvetico, da mu je priletela v naročje. »Deklič ti ga pošilja.« Jure je poduhal cvetico, kakor da mu vonj pove, ali kravar govori resnico ali se samo norčuje. »Svetka?« je vprašal. Kravarjev smeh mu je pritrjeval. »Lažeš!« mu je vrgel Jure. »Če lažem, mi vrni nagelj!« Jure si je obdržal cvetico. »Ali ti je kaj naročila?« »Tako je dejala, naj ti izročim cvetico in naj ti povem, da bi te rada videla, preden se nagelj posuši in zmane. Nič drugega.« Jure je občutil tako radost, da bi bil zavriskal. Od nje mu je prehajala omama v dušo in mu mešala razum. Dolgo je iskal primernih besed, ki naj jih sporoči. »Reci ji. da se bova videla prej, ko bo ta cvetica spremenila barvo in izgubila duh. In peklič naj me vzame, ako jo izgubim.« »Kaj pa naročaš Tinacu?« Misel na tega človeka je bila Juretu ko grenka kaplja, ki mu je kanila v radost. »Tako mu reci. naj sam pride po ovco.« »Povem mu,« je rekel kravar. »Toda glej, da res ne pride.« »Pride naj,« je vpil Jure za njim, ki se je bil že spustil navzdol in v nekaj minutah izginil med skalami. »Le naj pride.« Nato je sedel na kamen in dolgo razmišljal o Svetki, o ovci in o Tinacu. Ivaniš ga je pogledoval. »Zakaj hoče Tinac imeti ovco?« ga je vprašal. »Kapomažo je. Ali mi jo more vzeti?« »Zakaj ne? Tako je zapisano: en del zapuščine svojcem rajnega, drugi del cerkvi, tretji del gosposki, ako si ni Tinac sam polakomnil cele ovce.« Molčala sta. »Tinac da je kapomažo?« se je Ivaniš oglasil iz globokih misli. »Saj je še mlad.« »Pa je trd. Dve leti je starejši od mene.« Jure ga je gledal. Vnovič se mu je zazdelo, da ve Ivaniš o vaščanih več, kot se njemu sanja. »Če pride Tinac — kaj boš storil?« Jure mu ni odgovoril z besedo. Dvignil se je, pobral kamen in ga zalučal navzdol. Ta je odskakoval, butal ob skalovje, kopal zemljo in pesek, žvižgaje udaril v gozde med drevesa in dolgo ni utihnil. »Ne ubijaj!« je svareče zategnil Ivaniš. »Nisem rekel, da bi ga ubil,« mu je odvrnil Jure. »Rekel nisi, pokazal si.« Fant mu je dolgo strmel v obraz. »Ali se bojiš za Tinaca?« »Ne, zanj se ne bojim,« je mož bolestno zategnil. »Zate mi je.« V oko mu je legla mehka svetloba, ki jo more vžgati le ljubezen. Jure je ni prezrl. Spomnil se je noči, ko ga je našel stoječega ob svojem ležišču. Kaj je bilo, kar se mu je tedaj rahlo dotaknilo srca? Zdrznil se je in odšel. Ni se prikazal do večera. 16. Preden se je nagelj docela posušil, je Jure nekega večera izginil v meglo, ki je ležala pod planino, tekel kar vprek čez gmajno, senožeti in njive, dokler ni prišel do vasi. Pri Tinacu so imeli novega psa, ki ga je naskočil, da se mu je le s težavo iztrgal iz zob in pobegnil. Svetko je prebudilo pasje lajanje; slutila je, da je prišel Jure; vstala je in ga iskala pol ure, da ga je slednjič našla ob hudourniku, kjer je sedel na skali in razmišljal, kaj naj stori. Objela sta se in tedaj je Jure pozabil na psa in na vse težave, božal je njeno glavo, ki mu je prvič ležala v naročju. Razkril ji je tisti del skrivnosti njenega rojstva, ki ga je bil zvedel od Martina in ga sama doslej ni poznala. Jokala sta. Ko si je Svetka obrisala solze, mu je povedala, da ji ni obstanka pri Tinacu. Toda ni mu hotela odkriti, kakšna krivica se ji godi, le po nekaterih njenih besedah je uganil, da Tinacu ni zadosti njegova žena. Tonče ji je rekel, da jo pogazi kot cvetico, ako noče biti njegova; pri tem se je tako strašno zaklel, da čisto gotovo pogubi svojo dušo, ako ne izpolni grožnje. » Jov!« je zastokal Jure. »Pojdi z menoj na planino! Doslej sem težko živel, poslej bom še teže.« In ga je pregovorila, da si je to misel izbil iz glave. Bala se je gospodarja, ki bi kot sedmero-glavi zmaj priklestil za njo na planino in jo odvedel. Bala se je tudi ljudi, ki bi jo opljuvali. »Da te le vidim, pa mi je laže,« mu je rekla. Poslovila sta se. Jure je razglabljal vso pot na planino; hodil je tako težko, kakor da se mu gora obeša na pete. Ko je dospel ob zori ves poten in raztrgan, se je brez moči sesedel na tnalo, glava mu je pala na prsi. »Kaj ti je?« ga je Ivaniš začudeno gledal. »Kod si hodil?« Jure mu ni odgovoril. 17. Od tistega dne je bil ves spremenjen. Polegal je ali ko omotičen begal po planini; ni našel obstanka ne podnevi ne ponoči. Ivaniš ga je molče opazoval in spoznal, kaj ga muči. Zapel mu je svojo pesem, ponovil in poudaril nekatera mesta. Jure je bil tako ves v svojih mislih, da ni več slišal Ivaniševih besed. »Uročili so te,« mu je nekega dne dejal Ivaniš. »Umrl boš.« Jure ga je pogledal z zmedenimi očmi. »Še enkrat bi jo rad videl,« je dahnil »Ha! Ali res že umiraš po nji? Tudi jaz sem nekoč mislil, da bom poginil zaradi dekleta, a bi bil kmalu poginil z njim.« Besede se Jureta iiiso prijele. »Še sanjam ne o nji,« je tožil. »Že vidim, kakor žival brez uma si. Če ne želiš drugega ko sanje, je to lahka stvar. Vzemi cvetico, ki ti jo bom pokazal, posuši jo na soncu, da se bo drobila. Njen prah potresi pod vzglavje, preden greš spat. Ujemi ptico, ki ima v perutnicah nekaj rdečih peres, in jo zakolji, da ji odteče kri. Potoči jo v polžjo lupinico, ki jo boš našel pod skalama, ki ležita križem druga na drugi. Preden greš spat, si namaži sence s to krvjo in govori besede, ki ti jih bom povedal. Če ti jih povem že zdaj, si jih ne boš zapomnil, ker so bolj zamotane in bolj tuje od latinskih. Če to ponoviš trikrat zapored, boš tretjo noč sanjal in ti bo očito, ali bo dekle kdaj tvoje.« Jure ni pozabil teh besed. Dobil je cvetico, obračal skale po vsej planini in iskal ptico. Ko je Ivaniš opazil njegovo veselje nad krvjo, je zmajeval z glavo. Tretjo noč je Jure sanjal... Bil je za pastirja na planini, ki je bila tako visoko, da se je videlo zgoraj le modro nebo, a spodaj črni prepadi, vse drugo je izginilo očem. V grozi se je zavedel, da je sam, zakaj ovce so mu ušle, ni jih mogel več najti. Na uho mu je prihajalo njihovo Meketanje, zdaj od blizu, zdaj od daleč, zdaj iz prepadov, zdaj iz oblakov. Mučil se je z iskanjem, da mu je kri curljala po obrazu in so poganjale krvave rože iz tal, koder je hodil. Nenadoma je začutil, da se mu premikajo tla pod nogami. Postal je in se ozrl predse. Zagledal je krta, ki je prilezel iz zemlje. Imel je velik rilček in je govoril s človeškim glasom. »Kaj delaš tod?« »Ovce iščem. Ali si jih videl?« »Pri meni so. Kaj mi daš zanje?« »Vse ti dam, karkoli hočeš,« mu je obljubil Jure. »Daj mi Svetko.« »Svetka še ni moja, zato ti je ne morem dati. In če bi tudi bila moja, bi ti je ne dal, pa naj bi trikrat in trikrat izgubil svoje ovce.« tedaj se je krt razjezil, se spremenil v volka in planil na pastirja. Pred Juretom je v hipu zraslo drevo, pognal se je na veje in se rešil volka, ki je begal okrog debla in zavijal od srditosti. Po nebu je priplaval oblak. Ustavil se je ob drevesu in postal bel kot spomladanski sneg. Na njem je sedela Svetka in si v srebrni vodi umivala lase. »Pridi k meni!« jo je zaprosil Jure. Deklica nobene ni rekla, zaprla je oči, da bi je ne bilo groza, stopila je z oblakov v vrh drevesa in po vejah do njega. Tedaj pa so prišli možje, kričali in žagali drevo, da bi prišli do njega, ga pobili in mu vzeli dekle. Tako se je tresel, ko šiba na vodi, a Svetka se mu je nagnila do obraza. »Saj sem jaz pri tebi, le nič se ne boj,« mu je rekla. Posekali in požagali so drevo, ki pa ni padlo, obviselo je v zraku, kakor da stoji na dlani božjega čuda in človeške ljubezni. »Joj,« je začel Jure jokati, ko se je spomnil na izgubljene ovce. »Kaj bo, ako ne poiščem črede? Tepli me bodo in me zaprli v črno temo.« »Dragi moj, kaj so nama ovce!« je dejala Svetka. »In če jih že moraš imeti in boš umrl zaradi tega, glej, vsaka kapljica moje krvi je ovca.« Pastir je zgrabil Svetko za belo ročico in ji je prerezal žilo. Prva kaplja krvi je kanila na trato, iz nje je zrasla tako lepa ovca, da se je razveselilo Juretovo srce. »Joj. prejoj«! je zavpila Svetka. »Kaj si storil? Umoril si me!« Nagnila je glavo in izdihnila dušico. Drevo pa se je nagnilo in padalo ... Jure je širil roke in se s krikom prebudil. 18. »Hude reči so se ti sanjale,« ga je zarana pozdravil Ivaniš. »Tak obraz imaš, kakor da so ti ga objedle podgane. Pol noči si stokal in se premetaval. »Grize me, da moja sestra ali moje dekle, kakor hočeš, živi pod streho volka.« »Kako — tvoja sestra ali tvoje dekle?« »Ker sva od ene hiše in bi si lahko bila brat in sestra. In si nisva, ker jaz nisem Martinov. In bi si zopet lahko bila, ker tudi ona ni Martinova. In si zopet nisva, ker sva vsak drugega očeta in druge matere.« Izmed vseh besed je Ivaniš ujel le eno in je ni izpustil. »Čigav si, če nisi Martinov?« »Tega ne izveš. Tako si mi tudi ti odgovoril, ko sem te vprašal, od kod si,« mu je odgovoril Jure. Čez nekaj dni se je Jure nenadoma predramil iz pečila, ki ga je žgalo v prsih. »Ti znaš čarati, Ivaniš. Ali zmoreš vse?« je vprašal. »Kar zmorem,« je odgovoril Ivaniš počasi, »ne obračam v hudo, ampak v dobro.« »Saj ne mislim hudega,« je jeknil Jure. Ivaniš je uprl vanj svoj pogled, povešena obrv mu je trepetala. »Dekleta ne pustim več pri volku,« se je zaklinjal Jure. »Če grem v dolino, bom nekaj naredil.« »Kaj hočeš, te vprašujem,« je Ivaniš viknil ves nejevoljen. »Hotel bi, da bi mi Svetko zvabil na planino ... da bi bila samo moja.« Pri teh besedah je fanta obšla plahost, kakor da je izustil nekaj silno pregrešnega in neumnega. Ivaniš se je glasno zasmejal. Iz smeha je prešel v krohot, da mu je obraz nabreknil, cepetal je z nogami in toliko, da se ni valjal po tleh. Jure ga je gledal nekaj trenutkov, nato sta se mu plahost in začudenje nad Ivaniševim smehom spremenila v srd. Vrgel se je na tla in od ihte s pestmi udrihal po zemlji. Ivaniš se je v trenutku zresnil. »Vidiš, kakšen si,« je rekel. »Tebe bo to Še pogubilo. Tisto ženščino bi rad imel pri sebi in grdo živel z njo?« »To ni res!« »Kaj sanjaš o pastirju z ženo? Poroke bi ti ne dovolili, kamnali bi te.« »In oni?« je zamolklo prihajalo iz Jureta. »In oni se smejo ženiti? Kaj ne smem biti, kakor so drugi?« »Ne smeš,« mu je rekel Ivaniš mirno, a odločno. »Da veš,« je govoril, kakor da zajema modrost iz svoje preteklosti, »hlapec nikoli ne sme tistega, kar sme gospodar. Kmet je zapeljal gostača ženo in hčer, ko se je gostač pritožil, je bil še tepen po vrhu. Ko so prišli grofovski, so naredili s kmetovo ženo pred njegovimi očmi isto kot živina, pa si ta še golsniti ni upal. Počakaj, da ti povem! V nekem laškem mestu sem poznal hlapca, ki je mislil tako, kakor misliš ti. Njegov gospod je vzel meč in mu odsekal glavo. Zdaj pa bodi meni enak, je rekel.« Jure je tako živo videl ta prizor, da je stisnil glavo med ramena. Nato je uprl pogled v dolino in mislil. Dve podobi sta mu neprestano migotali pred očmi. Dekletov obraz in volčja glava. Bil ju je poln od jutra do večera, od večera do jutra. Zaradi njiju ni mogel pozabiti ne sovraštva ne ljubezni. »Če bi vedel, da ni grde misli v tebi,« se je nekoč oglasil Ivaniš, »bi ti pomagal. Toda eno mi moraš obljubiti. Da ne boš ničesar storil brez mene, zakaj nočem delati hudega.« Jure mu je vse obljubil. »Ne le zdaj, tudi pozneje ne?« »Nikdar!« Jure je bil pripravljen iti z njim na vrb pečine in se strmoglaviti v prepad. »Do kresne noči je šest dni. Dotlej ne jej več kot enkrat na dan. Odženi vsako misel, ki bi se je sramoval, ako bi postala beseda. Sesti dan izveš 19. Na koncu Lažen, kjer se stekata oba klanca, je stalo pod bregom korito, v katerega je v enakomernem curku žvrkljala voda. Nad koritom je raslo košato grmovje, ki je v živi skupini senčilo breg in vodo. Bližal se je večer. Na vrhove gora se je še zmerom upiralo sonce, a zrak je ležal že po vsej dolini. Iz dehtečih trav, iz žita in iz grmovja je vstajala pesem hrepenenja. Kobilice so cvrčale. Bil je čas kresnic in ivančic, praprotnega semena in gorečih zakladov. Ves dan delo, vso noč sanje v polsnu, razcvetanje bajk in pesmi do jutra. Ta dan se je pred večerom nekdo plazil skozi gozd od debla do debla, nato skozi senožeti. Med nji- . iz najbližjega grmovja je stopil Jure. vami se je vlekel malone po trebuhu, nato je ležal dve uri skrit med grmovjem nad koritom in gledal na klanec. Bil je Jurc. Postalo mu je tesno okrog srca, ustnice so mu nehote zašepetale molitev, ki se mu je ustavila sredi najlepše besede. Zgrabil se je za prsi. Na njih je začutil vrečico, v kateri je bil zašil prah skrivnostnih rož. Veroval je v njihovo moč, ker mu je rekel Ivaniš: »Nejeverniku ne bodo pomagale.« In mu je še zabičal: »Varuj se grde misli!« Položil mu je roko na ramo: »Če je ne bo, zamiži in misli nanjo tako vroče, da bo zaživela pred teboj —- videl boš, da pride.« Jure je zamižal. Iz čiste misli na Svetko je vstal njen obraz. Najprej lica in oči, nato postava do nog. Zdelo se mu je, da se mu bliža vsa trepetajoča in da kakor mesečna hodi za njim, kamor jo vodi. Odprl je oči... Medtem se je bil mrak zgostil, vse stvari so tonile v veliko senco. Tedaj je v resnici zagledal Svetko. Prihajala je pod drevjem, ki je raslo na obeh straneh klanca. Plodila je z rahlo, zibajočo se hojo, kakor da stopa v plesu kola, pogled ji je bil uprt naravnost, kakor da gre za nekim klicem. Leva laket ji je bila pogreznjena v škaf, ki ji je slonel na boku. .-.-.-.-S5V...Posodo je postavila pod žleb, roki si je uprla SiSi®■'?ledja, oči so ji strmele v breg, v grmovje, v K&ŠjK&ferem se je oglasil slavec, a je nenadoma utihnil, da ga je nekaj preplašilo. Jure ie sledil vsaki njeni kretnji, slednjemu emu pogledu. Ali še ne bo zazvonilo zdravo-Ali ga bo gledala v oči ves čas zvonjenja? •iOK^iJiem bo njegova ... •iiifSSiiiListje je zašumelo, veje so se razdelile, iz naj-.'iŠSriŠ.i.žjega grmovja je stopil Jure; na njegovem :.j:W:Jtjiiiazn sta se čudno prepletali bolestna resnost in ¡Š&V^pki smeh. Obhajal ga je občutek negotovosti. drevjem je ugledal postavo človeka, ki je kakor da je zrasel iz nastajajočega mraka. Bil je le privid, vendar ga je vsega zdramil. i?ŽS$Či;i^delo se je, da se je odtrgal od zemlje in splaval korito, noge so mu plosknile v blato pred iviŽi^R^le. ŠivSi&PSvetka!« je vzkliknil. Š$$iSi-ig$*Ustrašil si me.« ::::iš-:$ŠiPd iznenadenosti ni vedela, kaj inaj mu reče. jo je požiral z očmi. S&ČŠSšiipNagelj si mi poslala,« je rekel, nisem prav storila?« a Bi bila lahko še bolje. Na planino bi prišla.« :5Š?:¥ŠS*Saj ne morem,« je zaječalo dekle. »Saj ne »Na planino bi bila prišla,« je ponovil Jure. :’S:ii$$&ko bi meni ne bilo treba priti pote.« ne smem °d doma.« »Zakaj ne uideš?« »Ko ne smem, Jure, zakaj me tako mučiš?« m »O tebi sem sanjal in o volku,« je dejal Jure. »Ali veš, kdo je volk?« Dekle ga je vprašalo z očmi. »Volk je 'I inac. Požrl bo tebe in mene, ako ne odideš z menoj.« »Kaj govoriš, Jure? Ali res misliš, da je tak?« »Uročil te je! Vsa si zanj, nič več ne maraš zame. I oda ne izpustim te!« je planil proti nji. »Moja boš!« Svetka se mu je izmaknila in se od strahu zgrabila za glavo. »O joj. saj jaz nisem kriva, ako me zasleduje!« je zajavkala. T edaj je od cerkve, ki je ko bel golobček sedela na gričku, zapel zvon. Zvonilo je zdravomarijo. »Cc nisi kriva, glej me v oči! Glej me tako dolgo, dokler ne utihne zvon! Ostro, trdo; ne umakni pogleda!« Jure je stal pred njo kakor čarovnik. Vzravnala se je in ga je gledala; čutila je, kako veje od njega neka čarovna sila in ji prehaja v vse ude. Trepetala je, občutila je krče, v očeh zaspanec, a v glavi omotico. Juretu so se širile zenice, v njih se je odpirala neznana pokrajina prihodnosti. Svetki je bilo, kakor da stopa iz sebe in prehaja v drugega človeka. Začele so se ji tresti tudi roke, noge so se ji šibile. Zvon je pel dolgo, dolgo. V mrak, v ugašajočo večerno zarjo, v sence, pod prve zvezde, v večerno tihoto, v strahove, ki so vstajali iz grapa, izpod skal in izza dreves. Glas zvona je utihnil, medtem je bila Svetka skoraj zaspala. Jure je čutil v sebi bitje dveh src, ki jima je lahko samovoljno odločal usodo. »Pojdi z menoj!« je rekel skoraj tiho in se nagnil čisto do nje. Svetka je še omahovala s poslednjo svojo voljo. Trapil jo je strah pred gospodarjem, ki jo gotovo že pogreša in išče okrog voglov. Juretu ni ušlo njeno omahovanje. Segel je za pas in izvlekel nož. Dvignil ga je nad glavo kot morilec. »Poglej!« je rekel zamolklo. »Ali svetel nož s teboj, ali kri na nožu brez tebe...« Po teh besedah je stopil na stezo, ki je vodila mimo korita v breg. Med potjo se je oziral po Svetki, a ni povesil noža. »Ako se vrnem,« ji je zaklical z brega, »boš moja prvič in zadnjič, a potem nikogar več.« Svetka je zastokala iz dna duše, se odtrgala od mesta in šla za njim, ki ji je z nožem kazal pot. 20. Ko sta sc dvigala po poljski stezi iznad vasi, se izgubila med javorje in hraste na senožeti, so zagoreli prvi kresovi. Vsi obronki so se svetili, vrhunci gričev so dobili svetle oči, ki so se lcskc-tale skozi temo, plamenele in pojemale. Veseli krik pastirjev sc je razlegal z gore v goro, z brega v breg. V tihoti večera je bil vse bolj slišen, vse dlje odmevajoč. Oglasila se je pesem, ki je ob plesu kola okoli pojemajočega ognja rasla do zvezd. Po zraku so švigale plamenice, se oddaljevale od ognja, vršele po obronkih ko vešče, se zopet približevale kresu. Črne postave so se dvigale na dolgih palicah, na katerih so za nekaj trenutkov plavale po zraku, skakale skozi plamen, se pozdravljale s smehom in krikom. Nova bajka, ki je pol leta in več čakala na svoje rojstvo, je ta večer pričela pot od ust do ust. Nova pesem je očarala duše. Jure in Svetka v tistem trenutku še nista občutila čara kresne noči. Bila sta ko gluha in slepa, prisluškovala sta le svoji notranjosti. Pred Svetko je plesal nož, ves čas ni umaknila oči od njega. Spela sta navzgor, vedno više. Ko sta prišla pod gozd, se je Svetka zgrudila in zajokala od groze in utrujenosti. »Proč z nožem!« je kriknila. »Bojim se ga.« Jure je pogledal ostrino; tudi njemu se je zazdela grozna. Zataknil je nož za pas. Svetka je hlipala z obrazom v dlaneh, telo se ji je potresalo. Jure je sedel k nji. Poteze na obrazu so se mu omilile, čudna mehkoba mu je objela srce. Položil ji je roko okoli pasu, ni se branila. Privil se je k nji, občutil toploto njenih lic, mokroto njenih solza. Ni ga zavrnila. Plaval je v blaženosti. Bila sta liho. Oči so jima strmele v dolino, od koder so se glasili vriski in pesmi. Po travi in med grmovjem so letale modrikaste, rdečkaste in zelenkaste kresnice. Zrak je bil nasičen z vonjem po senu in travi, poseben duli je vel tudi iz gozda. Noč je bila podobna črnemu plašču, ki je bil ves obšit s kresovi. Jure in Svetka sta bila očarana. Duši sta se jima dvignili ko na perutih. Čez nekaj časa je Svetka dvignila obraz. »O, kako je lepo!« je vzdihnila. Besede je še enkrat ponovila in prijela Jureta za roko. Ta je občutil isto ko ona. »O, da bi imel zrno praprotnega semena!« »Kaj bi z njim?« ga je vprašala. »Vse bi izvedel. Nocoj opolnoči bodo govorile vse živali in stvari. O preteklosti in o prihodnosti. O skritih zakladih, o zdravilnih zeliščih, o živi vodi, ki vsakogar osreči. Izkopal bi zaklad, nato bi pobegnila čez devet gora in čez devet voda ter živela v miru.« »Nocoj gore zakladi,« je Svetka upala, da sc to lahko zgodi. »Ali jih ne bova videla?« »Ako sva nedolžna,« je rekel Jure in gledal dekle, a ji v temi ni mogel razločiti obraza. Molčala sta nekaj trenutkov. »Narediva kres,« je dejala Svetka. »Ne utegneva,« se je zdramil Jure. »Pojdiva!« Šla sta dalje. Svetka je prijela Jureta za roko in mu sledila ko ovčka. Vodil jo je po stezi, po mahu in po resju, po pesku in trnju, med skalami in med drevesi, po rižalr in skozi goščavo. Hodila sta neprenehoma navkreber, vedno navzgor. Bila sta tiho. Srci sta jima razbijali, misli so jima snovale. Zagazila sta v praprot. Jure se je sklonil in si jo je osmukal za srajco. »Kaj si našel?« ga je vprašala Svetka. »Praprot,« ji je odgovoril. »Morda je kako zrnce semena vmes.« Dospela sta na spodnjo planino. Sredi brega nad rupo je na majhnem položiču dogoreval velik kres. Pastirji so bili budni in glasni. Plesali so okrog ognja ko črne pošasti, švigali z gorečimi ogorki po zraku in pisali čudovita znamenja. »Strah me je,« se je stresla Svetka. »Ne boj se!« ji je pošepetal Jure. Pastirji so se zvijali v plesu, ki se je oddaljeval od ognja in se mu znova približeval. Zaklinjali so bese s takim krikom in vikom, da se jim je glas razlegal do gozda nad planino. Spela sta dalje. Ko sta prišla v bližino gozda, sta zaslišala čudno šumenje. Le za trenutek, že je potihnilo... Bil je veter in ni bil veter. Nekaj mrzlega jima je objelo telesi in ju vsa prešinilo. Tedaj sta se ozrla in ugledala novo čudo. Kresov ni bilo več, goreli so drugačni ognji. Bili so zakladi, ki to noč gore s tihimi, ne pojemajočimi in ne rastočimi, vedno enako svetlimi plameni. Teh ognjev ne moti noben veter, od njih se ne dvigajo ne iskre ne dim. Svetlorumeni naznanjajo zlate zaklade; beli kažejo, kje leže zakopani zakladi srebra. Svetka in Jure sta se nehote objela. Pogledi so se jima pasli na plamenih in plamenčkih, ki so se svetili na vseh rebrih, na gričkih, na skalah in v kotanjah, v bližini studencev, nekatero so lizali celo iz dupel stoletnih dreves. Kdo bi si mogel zapomniti vse tiste kraje, ki so brez imena in nevidni v nočni temi? Ali so blizu ali so daleč? Ce bi se naredil dan in bi ugasnili ognji, bi nihče ne vedel, kje so goreli. Bila sta ko zamaknjena, komaj sta vedela, kaj se z njima godi. Pozabila sta na željo po bogastvu in po mirni deželi sreče za devetimi gorami in devetimi vodami. Preden jima je po prvem začudenju prišla ta misel, se je že zgodilo nekaj drugega. Drevje je znova zašumelo, zapihal je mraz. Završalo je v zraku, iz doline je priletela jata prikazni. Bili so čarovniki in čarovnice, leteči tisto noč na vrh hriba, ki ga je vrag sam določil za shod. V temi so bili čudno svetli, da jih je bilo mogoče videti in spoznati. Tudi tisti ljudje, ki so bili po naravi lepi, so bili tedaj ostudni. Med njimi so bili gospodje in kmetje, a največ starih žensk, ki so najhuje divjale. Jahale so na črnih bradatih kozlih, nekatere na burklah, na vilah ali na metlah, nosile so mačke in sove na- ramah. Tudi take so bile med njimi, ki so jahale lepe fante ali može, katerim so bile za krstne botre; tisto noč so jili imele v svoji oblasti. Jure in Svetka sta spoznala Podgrivko, ki je jahala Petrovčevega Tončka in ga tepla z metlico. »Naglo, naglo!« je prišumela za njo Petričevka. »Hitro, da se gospod hudič ne bo jezil! Pozno je že!« je vpila. »Zakaj nisi prej šla od doma?« ji je Podgrivka vpila na uho, zakaj v zraku je bil tak šum, da ni bilo mogoče razločiti glasov. »Mož je preveč pazil name. Pa sem mu položila metlo v posteljo; zdaj misli, da ležim pri njem.« Babi sta se zakroliotali in izginili nad gozdom, ki se je upogibal v pišu. Svetka in Jure sta se stisnila k bližnji skali, da bi ju nihče ne opazil, in trepetala od groze. Vsi tisti pa, ki so bili pod pazduho namazani s hudičevo mastjo, so leteli nad njima vsi nakazni, z narobe obrnjeno obleko, ometaje z golimi nogami, na katerih so imeli obute cokle ali so bili bosi. Ta ježa je trajala le nekaj minut, a Juretu in Svetki se je zdela neznansko dolga. Zadnji se je prikazal Tinac, ki je nosil na plečih staro Jer-molko, svojo krstno botro. Hropel je, se zaganjal z rokami in nogami, da bi dohitel čarovnice in ne zamudil hudičevega sestanka. Ko ga je Svetka zagledala, je zamižala in se oklenila Jureta. Nato je nastala strahotna tihota. Ko sta naredila prvi korak, ju je objela še večja groza od prejšnje. Stopinja ni imela odmeva. Listje jima ni šumelo pod nogami, dračje se ni lomilo. Noben vetrič ni zapihal, nobena veja ni škrtnila. Jure je le s težavo otipaval pot skozi temo in tišino. Svetka je iskala za njim in se tresla od strahu. Spregovorila sta, a ju je objela še večja groza, ko sta spoznala, da nimata glasu in da ne slišita niti sama sebe. Dospela sta do studenca, ki je vselej glasno pel v peščeno kotanjo. Zdaj ga ni bilo slišati. Prišla sta iz gozda na piano. Tedaj jima je zopet škrtnil pesek pod nogami, zaslišala sta lastno sapo, lajež lisice, skovikanje čuka. Hvala Bogu! Jure in Svetka sta se oddahnila. Zdelo ise jima je neznano lepo, da sta zopet dobila glas. »Tiho!« je dejal Jure im posluhnil v glasove živali. Cez nekaj časa je povesil glavo. »Nimam praprotnega semena.« »Saj še ni polnoč,« je dahnila Svetka. Plezala sta med skalami. Svetka je pogledala kvišku in se zdrznila. »Kaj je tam gori?« »Planina.« »Ne. Tam, ali ne vidiš?« »«Peči so. Skala je,« je rekel Jure. »Ne, žival je,« se ga je oklenila. Tedaj je izalajal pes dn se jima približal. (Nadaljevanje) m A Talc of the Slovene river« Once upon a time the biggest Slovene rivers the Drava, the Sava, and the Soča — decided to vie with each other in streaming seawards and arriving first at the sea next morning. On the eve of their contest the Sava and the Soča fell asleep; but the Drava stole a inarch on them flowing quietly along. No sooner had the Sava awoke in the morning than she noticed the Drava streaming seawards. Hence she angrily started speeding along. The last to awake was the Soča. Hardly had she got aware of having been outwitted by the Drava and Sava when the Soča thrusted, on the opposite side, with might and main through a mountain-chain, flung herself violently along some rocky ravines and — reached the sea before them both. TyLn conta 'das tioLàtas stoocnas Autrefois, les majeures rivières slovènes — la Drava, la S ami et la Soca — décidèrent de concourir l’une avec l’autre pour arriver, le lendemain, la première à la mer. La veille au soir, la Save et la Soca s’endormirent, mais la Drave se déroba d’elles et se mit à couler paisiblement. Aussitôt éveillée de bon matin, la Save s’aperçut de la Drave roulant ses vagues vers la mer. Ainsi, fâchée, elle aussi commença de couler rapidement. Dernière, la Soca s’éveilla: à peine avait-elle découvert la tricherie de la Drave et la Save quelle perça, du côté opposé, à toute force les parois de rocher, se jeta, courroucée, par des ravms rocheux et — atteignit la mer avant ses deux soeurs. Eine Sage von den slowenischen Flüssen Die größten slowenischen Flüsse —- die Drau, die Save und die Soca — wetteten einst miteinander. wer am nächsten Tag zuerst ins Meer strömen würde. Am Vorabend der Probe schlummerten Save und Soca ein. Doch die Drau stahl sich hinweg und begann alsbald leise dahinzufließen. Als die Save frühmorgens erwachte, sah sie, wie sich die Drau schon meerwärts wälzte. Da geriet sie in Zorn und machte sich selber rasch auf den Weg. Als letzte erwachte die Soca. Kaum merkte sie den Betrug der Drau und Save, als sie schon in der entgegengesetzten Richtung mit aller Macht durch die Gebirgswände stieß, zürnend durch Felsklammen dahinbrauste und - als erste sich in die See ergoß. Katy Repovš iz Renton, Wash. Vnuki naročnika Johna Repovša iz Renton, Washington The grandchildren of our subscriber John Repovš of Renton, Wash, Kati/ Fisk, vnukinja naročnice Antonije Škerlj iz Denver, Colo., nas je letos obiskala z materjo in babico Kati/ Fisk, a granddaughter of our subscriber Antonija Škerlj from Denver, Colo., has visited us this year ivith her mother and grandmother Kaj je vse skusil Ribničan Jest sem dejal: »Lonce peljam.« Pa me naj razumajlu, moral sem ž njim v šišo. Preteto ne bodi! Kaj bo tu? sem si mislil, če mene zaprejo, kaj bo počel lisec! »Jest lonce peljem, pustite me, gaspud!« sem dejal. Pa zdaj sem bil šele sršena razdražil. Matevž »Vošta vin!« zevpije. Jest sem pa dejal: »iNe vozim vina ne, le Iouh ce sva prodajala z liscem po Istri, zdaj pa greva skoz Trst damu.« Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča« v Ljubljani Netu so mene spustili, so pa lisca zeprli. Ti ubogo kjiise ti, lačnu si, de kumaj gledaš, zdaj so te pa še v kaj bo dali, — kaku se mi smiliš! Pa kaj bom jest brez lisca doma! »Gaspud, dajte mi lisca nazaj, če ne bom tako naredil, ki se vam ne zdi!« »iNu, nu,« je reklu k mola, »mar se vam taka mudi damu?« »Lejte, kajpek!« »Pa pajte,« je dejalu kruota. »Samu tu mi še povajte, kaj bi takega naredili, če bi vam ne dali konja?« »Lejte nu, driizega bi si kupil.« — Tu je bil lisec vesel, da je vendar spet videi Trst. Ali preteta taka vas, ki še kolca najina, da bi lisca privezal nanj! Lejte nu. sem dejal, ki sem ravno v Trstu, moram vendar kaj kupiti, saj je tukaj vse po- v štaciino. Kar ugledam Tibmišku sajme i, zlate ribe je prodajaln. Fantek,« sem dejal, »kiiliku košta taka riba?« I, po krajcarji jib prodajam. Naj pa bo, vi, te ribniški rojak, mi boste pa dva dali za « le dobro, če ima človek prijatlje po svajtu. te mi nu ano! — Kaku se pa tu kuha?« Precej je kiihanu in pečenu, de le ogenj « ntek, zadel si jo, po potu ne bo časa ča- ajste, kumaj sem dočakal, da me je lakot la; vzamem zlato ribo, — dejali so, da ji je « ime, — jo držim proti majscu in pravim: Arenk, vidiš ogenj?« a pri tej priči mi je v lužo palu. zaženem za njim, ga zagrabim za zadnje in mu pokažem še enkrat ogenj. Pa kruota začelu kvakati! kaj boš kvakalu, saj si kuhanu in ker si ogenj videla!« Matevž si je pomagal s kupčijo in ko je imel prihranka nekaj tolarjev, si je kupil konja lisca, da je imel druščino po svojih potih in tovariša pri kupčiji. Preskusila sta precej sveta in se je rad postavil Matevž, kaj vse sta doživela. — Vajste, je pravil, kdor malu hodi po svajtu, nič ne vaj; jest pa moj lisec sva pa vre dosti sveta videla in marsikatero grenko požrla. Enkrat sva z liscem hodila po Istri. Nezaj 6va bila namenjena skoz Trst, pa je naju pred lajso kruota ustavilu. Zavpilu je: »Holtberdja!« »Kruota mi je začela »kvakati ...« .1 II i; o A V T o EXPORT - IMPORT Družinam izseljencev v domovini dobavljamo osebne avtomobile »ZASTAVA 600« »ZASTAVA 1100« na osnovi vplačila v dolarjih Cene vozil: »ZASTAVA 600« »ZASTAVA 600« USA $ 885-- »ZASTAVA 1100« USAS 1790-— »ZASTAVA 1100« K(‘»orail • l»Olt 424 Nakazila pošljite preko Jugoslovanske banke za zunanjo trgovino Beograd v korist podjetja JUGOAVTO Tek. rač. 101-31-31806-115 Za vse informacije se obrnite na JUGOAVTO export-import Beograd, POB 424 ali Ljubljana p. predal 279-IV EXPORT - IMPORT J U O O A V T O LET tvgoi/ski s tekstilom K ST podjetje na debi II. o razpolaga s popolnim asortimento vseh vrst blaga iz domače proizvodnje! in iz uvoza m el Rojakom izseljene aj im o naši ¡sljjréni pozdravi Pozdravljamo vse rojake v Ameriki in drugod v za nejstvu ter se priporočamo vsakomur, ki pride na izlet v staro domovino, da obišče s svojci in prijatelji R E STAVR AC HO V Ljubljana POLJANSKA CESTA 21 Roja ki - izseljenci! «H pridete v beto Ljubljano, « » 1. i»,s vabimo, da s svojci it prijatelji obiščete “udi naš sodobno m * urejeni bife in prijeten vrt hotela — » PA RTI Z AN«, ki je nasproti kolodvora Pristna vina, odlična jedila in solidna postrežba Ljubljana KERSNIKOVA ULICA 2 Veletrgovina z živili in kolonialnim blagom, delikatesami, alkoholnimi in brezalkoholnimi pijačami Buffet hotela „Partizan POZDRAVLJAMO VSE ROJAKE-IZSELJENCE Najlepše novoletno darilo, najlepši pozdrav iz rojstne domovine za vsakega našega rojaka v tujini bo S l.lll/H tu S K i IZSELJENSKI K (I L E II A K 1961 Naročila sprejema SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA Ljubljana, Cankarjeva l/II n mm Trgovsko podjetje n LJUBLJANA Celovška 4 b 0 k a O nudi 0 O O vse vrste drv > 0 in premoga k O ter gradbeni 3 O O material po * O konkurenčnih O cenah TOVARNA ŽELEZNIŠKIH VOZIL B(>us iCiddt Maribor izdeluje, obnavlja in popravlja raznovrstna železniška vozila Tovarna je bila zgrajena leta 1863 Zavod BOREC v Ljubljani Titova 17 izdaja pod yodstvom pisatelja Toneta Seliškarja knjige, ki jih vsi Slovenci z zanimanjem prebirajo. Knjige zavoda »Borec« opisujejo namreč življenje in trpljenje slovenskega naroda za časa narodnoosvobodilne vojne. Rojakom — izseljencem prav posebno priporočamo naslednje knjige: PREŽIVELA SEM TABORIŠČE SMRTI Spomini Slovenke na največje nemško uničevalno taborišče Auschwitz, kjer so liitler-janci umorili nekaj milijonov ljudi. Cena knjige 1,5$. BOLNICA FRANJA Dr. Bidovec Franja, ki je vodila to znamenito partizansko bolnišnico, opisuje, kako so zdravili v divji soteski pri Cerknem partizanske ranjence. Cena knjige 0,5 $. DNEVNIK PARTIZANA Hinko Bratož-Oki opisuje od dneva do dneva življenje in borbo slovenskega partizana. Dve knjigi, ki obsegata obdobje od julija 1942 do osvoboditve, staneta 3 $. PARTIZANSKA PESMARICA Obsega 100 partizanskih pesmi z notami. — Cena knjige 1 $. MOST Partizanski roman pisatelja Karla Grabelj-ška. Dejanje se godi okoli Vrhnike. Cena knjige 1,5 $. VIHARNI ČASI Zbirka spominov, ki so jih napisali partizanski borci sami. Do sedaj sta izšle dve knjigi. Cena vsake knjige 1 S. (Zbirka se bo nadaljevala.) NURNBERŠKI PROCES Obsežna knjiga z dokumentarnimi slikami nam odkriva strahotne zločine nemških fašistov, njihovo sojenje in obsodbo. Cena knjige 3,5$. Denar za knjige lahko pošljete v pismu ali pa po banki. Vse rojake prisrčno pozdravljamo; posebno pa jih pozdravlja glavni urednik naših knjig Tone Seliškar. Zavod B 0 R E C v Ljubljani, Titova 17