III. leto. Štev. 28. 1916. Julius 9. Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence. PRIHÁJA VSAKO NEDELO. Cena Novin je na leto: Doma . . . . . . . . . . . . . . 3 K. v Ameriko . . . . . . . . . . . . . 6 K. Dobijo se Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri KLEKL JOŽEFI, vpok. pleb. v čerensovcih, Cserföld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati. za naročnike Marijinoga lista, je Novin cena če se jih od štirah več na eden naslov pošila, doma 2 K. v Ameriko vsakomi na njegov naslov . . . . 5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov. Trplenje pa bláženstvo. Immelmann kapitán pa njegova mati mi prídeta na pamet. Immelmanni je bio letálec. Z svojim letalom jei krožo po zráki pa či so neprijátelski francuski letálci se kázati vüpali nad nemškov vojskov, je prvi bio vsikdár, kí njim je z svojim letalom proti leto ino je 17-krát pobio neprijátela, 17 francuskih letálcov je poslao dol z zráka, naj več nikdár ne mečejo bomb na nemške váraše. Bio je za to odlikovani večkrát. Vse mogoče část njemi je skázao casar nemški, vojska ga je poštüvala, kak kakše víšíše bitje, imé njegovo je ednáko poznáno bilo pri prijátli i neprijátli. Pa kda je 18-tokrát šo v zrák proti neprijáteli té junáški vitézi, šteri ne Poznao stráha tam 3 — 4 jezero metrov nad zemlov na svojem slabom letali, je doségnola tüdi njega Usoda vnogih jezér, doli je spadno z letalom vréd z višine 2000 metrov pa okoli njegovoga spotretoga trüpla so se skuzé lesketale vu očáj trdih, stárih vojákov tüdi. Casar sam ga je dao sprevoditi v Berlin ino ga tam na částnom mesti pokopatí kak ednoga, za šteroga cela domovina joče. Bila je pa edna na sprevodi njegovom, edna močna žena, štera se je ne jokala pa se je nanč ne v čarno oblekla. I tá močna žena je bila njegova lastivna mati. Toga se je držála, česa se jezere i jezere držijo dnes, ka se ne sme jokati za tiste, ki so za domovino dáli svoje živlenje, ár bole lepe, bole blážene smrti nega. Pa vište, lübi čtevci, jé ešče blá-ženeša smrt na zemli, to je pa tista, štera se ne vzeme gori za volo zemelske domovine, nego za volo ove vekivečne. Dvoja je smrt za večnost. Ta nájbol poznána i za želena je tista, štera hitro príde na koga za volo njegove vere. To je smrt tak zvánih manter-níkov. To si Vnogi žele, pa malo što je tak srečen, ka bi je vreden bio doségnoti. Liki jé drűgo mantrništvo, štero si malo što žele pa bi lehko vsaki meo pa má tüdi. To je pa mantrništvo našega celoga živlenja. Malo je predűgo, ne tak krátko, kak smrt, záto se ga boji vsaki. Pa je tüdi smrt. Takša pomálna, dugo trpéča smrtna bolezen je naše celo nevolno živlenje, v šterom se včási potímo ka vse tečé z nás, drügec nas pá .zima nosi, liki pokoja si ne najdemo',""dokeč se ne dokonča. Pa je Bog to zravnao, naj vsi tak tá miramo pomali na zemli. Ka naime mámo, vse od Bogá mámo. Záto či njemi vsa tá dámo, ka mámo, ešče izda smo njemi samo to dáli, ka je v nas njegovoga. Liki edno je v nas, ka je njegovoga nej. To edno je pa greh. Z gre-hom je pa prišlo trplenje pa prišla smrt na zemlo. Záto je naše trplenje lastivno naše, toga je Bog ne šteo dati človeki od začétka mao. Záto to je odločo, kak našo lastivnostj naj si stem zaslűžimo nazáj zgüblena nebésa. Tak príde to, ka naše bláženstvo v tom more biti, či trpímo, či smo nevolni, zapüščenih pregánjani, či zan-drűgim gübímo one, štere smo lübili na zemli, ár te tak pomali mí tüdi z raantrniškov smrtjov miramo pa nas bože oko z veséljom gláda, kak se po lestvici trplenja príbližávamo k njemi. Immelmanova mati se toga drži, ka je sladbo i části vredno delo mreti za domovino pa biti mati takšega ju-naka, ki je tak mro za njo — pa prav má: Liki jezerokrát slájše pa části vrednejše je takša trplenja z dű-hom poprijétí, je notripostaviti v sv. vere božo pa praviti: Gospodne, za tvojo volo, za mojo večno domovino, ščém prenášati vročino dnéva, trplenja mojih let, ka doségnem ne tű veliko část i casárski sprévod (tű de mi dobra zemla strelnoga járke, ali domáčega pokopališča tüdi), nego, ka do me po mojoj smrti tam gori sprevájala truma nebeskih svécov ino angelov. — Amen. Bojna. Ruska offenziva je vlomljena. Nemore Rusi nikam dosta naprej. Zgübili so do 300 jezér ljüdi, pa proti toj nezmerno^ zgübi kaj, ^dobili? V Ga^ liciji ščista malo, v Voliniji pa v Bukovini, pravimo, teliko sküpno, kak sta dve našivi županiji. Zapomniti pa moremo, ka je v Voliniji ne naše vzeo, nego svoje lastivno i že znova lehko teliko, če ne več zgübo, kak si je v našoj Bukovini osvojo. Glédajmo zato z vüpanjem proti konci toga groznoga boja i molimo. Taljansko bojišče. Naše čete so se med rekama Etsch i Brenta, kak Znamo, nazaj potegnole v takše postojanke, kje se ležej branijo talijanskih napadov. Talijanje naime, kak smo poročali, so potem, ka so Rusi začeli offenzivo proti nam, so jo tüdi začeli. Ali brezuspešna je talijanska. V novih postojankah smo popolnoma odbili napade nyihove i ešče više 500 moštva vlovili. — Talijani so na Primorskom srdito napadali, posebno na Doberdobi, a odbiti so. Talijani glasijo, da so na tom bojišči 353 naših vlovili i 2 strojnivi puški zaplenili. — Talijanske obrnejo utrdbe se ešče vse v naših rokah. Rusko bojišče, v Bukovini pri Kirlibabi na Erdélyskoj meji smo Ruse odbili. — Kolomeo v Galiciji smo püstili Rusom. — V Voliniji v krajini Sokula smo opet napredüvali i zavzeli ruske postojanke. 2 NOVINE 1916. julius 9. Francozko bojišče. Nemci pri Verduni pomali, ali vendar stalno napredüjejo. — Više dvejezero francozov so vlovili v zadnjih dnévah. Belgijske bojišče. Angleži so začeli na vse kráje Nemce napadati, a odbiti so. Med Nemci i Belgijci se je vršila grozovitna strelba. — Angleži sklepajo, ka do njuvi napadi pomagali zaveznikom, ka se mi hitrej pobijemo. Opomnimo na te vüp, ka. so ga Angleži že dve leti meli, pa jih je vsele vkano. Dom i svet. Naš državni zbor. Ministerski predsednik, grof Tisza Štefan je na pitanje Rakovszkg Štefana, poslanca ljudske stranke odgovoro, ka naše postojanke zvün Bukovine povsod trdno stojijo, v Volinijji smo že veliki del zgübljene zemljé nazajdobili; kaj se pa Erdélgskoga tiče, se ne trebe bojati; za branitev je zadostno poskrbljeno. Angležko. Casement, voj irske vstaje je na smrt obsojen. Meksika. Meksikanska ljüdovláda je vlovlene Amerikance püstila nazaj v Ameriko. Jé málo vüpanje, da se odpravi boj med tema držávama. Pismo na bojišče. Pitali te me, dragi vojaki, ne ti, kak i kaj naj molite v nečistih sküš-njavah ? Vsaka molitev je dobra, naj se samo.jdobro opravi. V nevarnosti telovnoj leseni ščap je tak dober vto-pleniki, kak zlat!, ka se drži za njega. Glavna reč je samo to, naj ga obdrži. Ravno tak je pri molitvi. Vse je dobro molitvi, naj se samo tak moli, ka moč pride z toga. Vendar pa so takše mo-litvice tüdi, štere posebno moč delijo. Z vüpanjom praviti: Jezušovo Srce, od-pri se mi, i me zaprt vsé, ka nečisti düh ne de mogo do méne, je kaj stra-hovitoga za hüdoga düha i hasno-vitoga za nas. Posebno se pa priporača častitev Bl. D. Marije. To najčistejšo mater zazvati je teliko, kak se z orožjom opasali. Dete, kda spadne i se zovlači, kam beži ? Jeli k materi i ne k oči. Mati peré i Čisto drži dete. Tak je delala Bl. Dev. Marija tüdi ž Jezušekom. Zato njoj je pa on dao oblast rešiti düše vse nečistosti, kak je v čistost držala njegovo presvéto telo, štero grešiti tak ne moglo. Sv. Aian piše, ka pekel strepeče, kda se Marija zazove. Močen pa jeli ne trepeče ? Pa če na edno zazavanje BI. D. Marije strepečejo hüdi dühovje, na večkratno se že v beg püstijo. Zato pa zovimo, zovimo pogosci na pomoč Bl. D. Marijo, to najčistejše stvorjenje, ka po njénom posredovanji mi tüdi čisti ostanemo. Vsaki den zmoliti edno Zdravo Marijo pa to le molitvico, kak pride, za sveto čistočo, vsakomi preporačajo sveti možje: „ O Gospa moja, o mati moja! tebi se z cela darüjem i naj dokažern, da ti veren ščem biti, zrodim ti dnes svoje oči, svoja vüho, svoja vűsta, svoje srce, z ednim celoga samoga sebé. Da sem tak tvoj, o dobra mati, čuvaj me, bráni me kak svojo reč t svoje posestvo.“ (300 dni odpüstka ednok.) K čistoj Materi pri-hajajte slovenski vojaki, ka ostanete, ka postanete čisti vojaki, junaki nad najvékšim sovražnikomi Raznotere reči. Kak se moremo obnašatimed ne-vihtov. Večkrat se pripeti, ka strela koga vmori ali pa omametlivi, zato de pa prav dobro, či spregovoriti par reči, ka naj činimo, gda treska. V hiži je Človek, gda grad pa treska, dosta bole varen, kak pa vöni na prostom. Kem vekša je hiža, tem varnejše je v njoj. Okna pa dveri naj se za-prejo. Stala, v šteroj se nahaja živina, je navarvnejša, kak na prostom. Pazimo, ka ne bomo Stáli preblüzi trotenih plotov, ogiblimo se mejé, potokov pa mlak, ne stopajmo pod drevje, štero stoji na samoči, pa tüdi čupore ali gruče lüdi pa živine so nej varne, zato ka toplota pa vlaga na sebe vlečeta električno iskro ali perinjo. Med drev-jom je najnevarnejši hrast, najmenje nevarna je bükev, nej je pa nevarno v logi. Pravijo tüdi, ka je človek menje postavleni nevarnosti, či sedi ali leži. Osebe, štere jašejo ali sedijo v kočüjaj, naj stopijo s konja ali z kočüje. Prepo-rača se tüdi, naj se dežnik (marela) zápro, gda treska. 300 letna čokolada. Čokolada je pri nas tüdi znana, zato pa 'ne bo odviš, či Povemo, ka v tom bojnom časi obslüžavle 300 letnico, kak so jo prinesli oprvim na francoski dvor Ludovika XIII. Tamodnet se je razširila po celoj Europi. Njena domovina je v Meksiki v Ameriki. Meksikanci so jo najprle zavživali v obliki pijače. Zrnje kakavovca, z šterih so delali to pijače, so pa sprv časa rabili celo mesto penez. Rože v kupicaj ohránimo dugo črstve, či je postavimo v vodo, v štero smo djali malo sladkora (cukra) pa šoli v ednakih delih. Ne pozabimo tüdi vsako zajtro z ostrim nožom odvézati malo od steblic. Či mo s cvetlicami tak ravnali, je ohránimo dugo časa črstve pa lepe. Z Bogom! Oča predragi, že prišeo je čas, da se jaz ločiti morem od vas. Vidim ka jako vam srce trpi, ' sina poslati v nevarne poti. Tužna mo* lica, tekoče skuze, vse vam povejo ka misli srce. Edna mi samo ostala je reč: Z Bogom......... Lübléna mati, ob, prišeo je čas, žalosten preveč za mene, za vas. Rad bi povedao vam telko rečí, plačao vam trüde za svetlo noči. Tužne oči, pa njih vroče skuze, naj vam svedočijo moje žele. Edna mi sama ostala je reč: Z Bogom......... Bratje in sestre, jaz idem od vas, bod*te batrivni, ne jočte na glas. Prišla bo znova zelena Pomlad, tedaj bom vido vse zdrave pá rad. Radi molite v tom časi za mé, naj vse prenašam do bože volé. Zadnja vam bodi pa lepa ta reč: Z Bogom . . . V. . Glási. Od naših vojakov. Vlovleni so." Bedrnjak Martin z Trnja, Végi Jožef, Komin Ferenc, Banho Janoš, Bédek Jožef Maček Janoš, Fujs Alojz, domobranci 18. dpp. kak naznanja Horvat Anton domobranec iz Veržeja. Ranjeni so: Horvat Anton, 18. dpp., z Veržeje, Bedrnjak Janoš, četovolja 20. dpp. z D. Bistrice; obetežo je: Schadl Jožef, domb. 18. dpp. sluga Horvat L. poročnika; Talijan Štefan, desetnik 83. pp. z V. Sela. Mrtvi so: MüliČ Janoš i Zver Andraš z Bratonec, oba še dečka. Daj njima Srce Jezušovo večni pokoj, njidva domačim pa vdanost v njegovo sveto volo. Prvoga smrt je naznano Pücko Štefan z Bratonec. Mrla je v Trnji Horvat Sabo Štefana žena, rojena Gjörek Marijanka. Na večne smilenosti god, na dén Srca Jezušovoga je zakopana z velikov ude-ležbov njo poštüvojvčih Jjüdi. Zaistino k lepšemi godi se ta dobra, do vsakoga siromaka smilena ženska ne bi mogla sveta ločiti. Jezušovo Srcé, vűpamo, da se njoj odprle, njéno drüžino, zlasti sina na bojišči pa naj okrepi nad tov velikov zgübov. 1916. julius 9. NOVINE 3 Strašen vihér je divjao v našoj Železnoj županiji, posebno .v gornjem kraji okoli Kőszega. To celo mesto je pod vodo prišlo i se je razdrla železniška cesta v Sopron pelajoča. Naraš-čene vodine so v raznih krajeh sküpno sedem Ijüdi potopile. Igrao se z orožjom v Bodoncih Benkič Matjaša 8 let star sin. Pištola je počila in Drvarič Štefana, 12 letnoga dečkeca v roko zadela. Rana je ne nevarna. Ranjen vojni dühovnik. Vojni dü-hoven, Golec Janoš je na ruskom bojišči močno ranjen od granate na glavi in roki. Zdravi se v mariborskoj bolnišnici. Ma že dvojno Odlikovanje, dühovni zaslüžni križ 2. razreda in vojaško Odlikovanje „Signum laudis*. Velika toča je pobila dnes tjeden Dolnjo Lendavo. Gorice so vničene. Predtem melo je pa vničile Nemško Srdišče, Mihalovce i Marija Lovret. Podpora naša veselo napredüje. Pri pošilanji milodarov nas düh, z šterim se pošilajo, večkrat do sűz gene. Na priliko. Sreš Martin i Lük Ivan, strelca S. bataljona, kda nam pošleta 5 k., naznanita želo svojega srca tak ni: „naj raste, naj cveté naš slovonski tisk*. Jeli, kak. lepo je to. — Geder Alojz, topničar pa z pošilanjom 2 k., podpore pošle te Ijübeznive vrstice : »Jako se mi je srce zajokalo, kda sem z Novin prečteo, ka nam One vmirajo. Što de nas pa te v toj strašnoj grmlenci i grozovitosti tolažo ? Komaj čakam, ka je do rok dobim, ka si evangelij nedelski ž njih prectem! ? — »O naj se smilüjejo vsi naši naročniki i dobre düše v toj drágoče, naj bodo na pomoč Novinam, ka mo se njim duže veselíli.* — Bog plati na toj ljübeznosti. Pohvalo so dobili Mujdrica Janoš, stražamešter 48 pp. i pešáki: Vigič 'Štefan, Zsoldos Štefan, Zvonar Matjaš i Novak Jožef, ka so vüpali iz pred močnejšega sovražnika odnesti naše ranjence. Z med ranjencov je eden Madjar teško bio ranjen, je meo pravo nogo v bedri potreto, levo prestreljeno, pod srcom i na šinjeki rano. Zaistino vredni so bili ti naši slovenski junaki bvali, ka so ne ednoj materi občuvali sina, kak so njim častniki pravili. Od Novin piše štajarski Slovenec, vojak'v Rayonskommandir Anton Háb-jančič: „či Bog da, da pridem domo, bom naročnik na ta list Novine in ga plačeval, mi ugaja in mi je dober gost." ■Zelko Ferenc, domobranec 31. dpp. pa se etak na njih i Mariji nora Listi zahvalo „ Strašno se njim zahvalim na tom njuvom deli, trno nas veselijo, njuvi lepi navuki, da dosta ležej prednašamo vse naše trplenje*. — Bačič Ivan i pajdaši, vojni delavci pa pišejo, ka z Jezusovim Srcom radi gori vzemejo v maternom jeziki čtenjé. V molitev se priporočajo vsem dü-hovnikom, Slovenskim, ženam, starišom, bratom, sestram, deci, svoj rodbini, sosedom i prijatelom, ka bi prosili pres-ladko Srce Jezušova za nje, šteri že drügič pa še tretjič ide domovino branit: Maučec Ivan z Ižekovec, Jeneš Ivan z Odranec, poddesetüika, i pešáki 48. pp.: Kavaš Matjaš z'Odranec, Sobočan Lovrenc z Beltince. Nemec Ferenc i Düh Matjaš z Melinec. Dühovniška' vest g. Hauko Jožef, Črensovski kaplan so premeščeni v toj časti h Gradi, g. Faflik Franc, türniski kaplan k Sv. Bedeniki za administratora, na njuva mesto pajflg. Kiss Koloman sv. bedenečki administrator, v Črensovce za kaplana pride g.üKos Vince, novo-mešnik. Naši čitatelji čuvajo se najbolje Naši čitatelji se čuvajo najbolje nevalanih potvorov Fellerovoga Elsafluida, če vsigdar pazijo na ime „Feller“ in na znamko ,,Elsa". Mi ne delamo s temi rečmi nikše reklame za to staro presknšano domače sredstvo .Što ga šče ne pozna, naj opila zdravnika v uporabi toga, pri vseh posledicah prehlada prepiha, vlage, proti reumatičnim bolečinam in pri vseh zmešnjavah Vašega zdravja. 12 malih steklenic, ali 6 dvojnih, ali 2 špeci-jalnivi franko 6 K; 36 malih, ali 18 dvojnih ali 6 špecijaínih steklenic franko 15 K 40 fil. Pravo samo pri E. V. Feller lekarniki v Stubici Centrale št 146 Hrvatsko. Fellerove poganja-joče rebarbar pilule (6 škatulic 4-40 K franko) nosijo varovalno znamko ,,E L S A". Njomatott ne Egyházmegyei KC2,^vnyomda gyorssajtóján, SzombathelyeiL