199
Moje — lepo hvalim Boga in svetce nebeške — je dobro. Takisto želim s polnim srcem tudi Tvoji Visokosti.
Bili so žalibog časi, ko so si saksonski vojvodi in bodriški knezi stali nasproti v bojnih vrstah. Midva pa sva si dobra, kar je všeč Bogu in svetcem nebeškim in je v prid najinim narodom.
A da si bodo tudi naši otroci in naših otrok otroci prijatelji, sem poslal svojega sina Tvoji Visokosti voščit preljubega Ti zdravja, obenem pa z naročilom, da spremi
Tvojega v luneburško   šolo   odhajajočega knezoviča Henrika. —
Izpolnujoč to očetovo nalogo sem prišel semkaj. In ko vidim Tvoje Visokosti gostoljubnost, se za njo opetovano zahvaljujem in želim z očetom svojim, da bi bili hiši Billungov in bodriškega nadkneza Gotšalka še tesneje in še bolj bratsko spojeni."
Vojvodič je končal in pri zadnjih besedah pomembno  ljubeznivo  pogledal Vilje-nico, kar ni ostalo nikomur prikrito. (Dalje.)
JOŽ. BEKŠ:
ROMANCA OD SVETEGA JURIJA.
In prišel je sveti Jurij
sred poljan,
pa vzpodbodel je konjiča
in zapiskal na piščalko
vrbovo.
Pa je delo brezam dekle: — Aj ve breze zelene, kaj pa ko zapade sneg, ko potrka nam na vrata snežnobeli sveti Božič?
— Dekle, dekle, rožno dekle, kaj pa če ospo se rože na obrazu tvojem mehkem, in če bela lilija zvene sred srca ? . . .
Zašumele so mu breze svoj pozdrav, zašumele in dejale: Sveti Jurij, vitez božji, dober dan!
K brezam je stopilo dekle, rdeče kakor vrtni mak, rože mlade na obrazu, v srcu belo lilijo.
Aj to boste drgetale! Pa ne bo ga viteza, da bi klical vas v življenje na piščalko vrbovo . . .
Nad dekletom z rdečim cvetom, v srcu z belo lilijo grlica je vztrepetala, grlica, prekrotka ptica, in zagrlila sestrici:
Dobri vitez sveti Jurij sveže ne vsadi v srce ti, več ne okrasi ti lica z rožami rdečimi . . .
Varuj, dekle, rože svoje, varuj belo lilijo, več kot brezam je zelenje, ti je bela lilija !