DELAVSKA ZBORNICA
FRANCE KRESAL
Delavska zbornica je interesno predstavni-
štvo delavcev in nameščencev, ki ima pravico
in dolžnost dajati zakonodajalcem in vladi
predloge, poročila in mnenja o reševanju de-
lavskih socialnih vprašanj. Delavske zbornice
so bile v bivši Jugoslaviji organizirane po na-
čelu samouprave, ustanovili pa so jih po ured-
bi o delavskih zbornicah (1921) in določilih
zakona o zaščiti delavcev (1922). V njihovo
področje je sodila zaščita vseh ekonomskih,
socialnih in kulturnih interesov delavcev ter
nameščencev. Na zahtevo prizadetih strank so
morale sodelovati pri posredovanju za sklepa-
nje kolektivnih pogodb in pri sporih, ki so na-
55
stajali iz delovnega razmerja med delavci in
delodajalci. V njih so zbirali podatke o giba-
nju mezd in eksistenčnem minimumu, mez-
dnih gibanjih, stavkah itd., dajali podporo
brezposelnim delavcem in podpirali delavske
sindikalne organizacije. Člane skupščine de-
lavske zbornice so volili vsi zaposleni delavci
in nameščenci, vendar so bile volitve zanje
samo dvakrat (1926 in 1933). Do 1927. so so-
delovale kot začasne delavske zbornice z ime-
novanimi člani (na predlog delavskih sindi-
kalnih organizacij), od 1937 do 1939 s po-
daljšanimi mandati; nekatere člane je minister
za socialno politiko razrešil, aprila 1939 pa v
celoti imenoval novo skupščino in upravo z
režimskimi ljudmi.
Delavska zbornica za Slovenijo s sedežem v
Ljubljani je bila ustanovljena z uredbo o
uvedbi delavskih zbornic z dne 21. maja 1921
na predlog takratnega ministra za socialno po-
litiko dr. Vekoslava Kukovca. Ta uredba je
urejala ustanavljanje in delovanje delavskih
zbornic v pokrajinah izven bivše kraljevine
Srbije, kjer je ostal v veljavi srbski obrtni za-
kon z dne 29. junija 1910. Tako so bile kot in-
teresna predstavništva delavcev in nameščen-
cev ustanovljene delavske zbornice v Ljublja-
ni, Zagrebu, Splitu, Sarajevu in Novem Sadu.
Naloge delavskih zbornic so bile: 1. dajati po-
ročila, mnenja in predloge državnim in sa-
moupravnim organom o ureditvi delovnih od-
nosov delodajalcev in delojemalcev, o vpraša-
njih delavskega zavarovanja, zaposlovanja in
posredovanja dela (delovnega trga), delavskih
stanovanj, socialne higiene, delavske prehrane
in o vprašanjih delavske prosvete; 2. opravlja-
ti nadzor, da so država, samoupravni organi
in oblasti pravilno izvrševale zakone in ured-
be, ki so zadevale interese delavcev in name-
ščencev; 3. dajati mnenja o ustanavljanju in
organizaciji javnih naprav in delu za pospeše-
vanje obrti, trgovine in prometa, kolikor so
zadevala interese delavcev in nameščencev; 4.
posredovati pri sklepanju kolektivnih pogodb
in pri poravnavi sporov med delavci in na-
meščenci na eni ter delodajalci na drugi stra-
ni. Vsa ta posredovanja so opravljale na željo
prizadetih strank in pristojnih oblasti; 5. vodi-
ti statistiko ter zbirati podatke o problemih
delavcev in nameščencev; 6. zbirati in hraniti
vse delovne in kolektivne pogodbe, ki so bile
sklenjene na njenem področju; 7. voditi evi-
denco (register) vseh delavskih in nameščen-
skih strokovnih (sindikalnih) organizacij ter
vzdrževati z njimi stalne zveze in kolikor je
bilo mogoče podpirati njihovo strokovno de-
lovanje; 8. posredovati pri vseh državnih or-
ganih in ustanovah ter delodajalcih, če so to
zahtevali interesi delavcev in nameščencev; 9.
dajati statistiko in zbrane podatke na uporabo
Osrednji borzi dela in krajevnim borzam dela;
10. ustanavljati in organizirati ustanove za
zboljšanje ekonomskega, socialnega in kultur-
nega položaja delavcev in nameščencev.
Delavske zbornice so bile po uredbi o de-
lavskih zbornicah organizirane po načelu sa-
mostojnih samoupravnih ustanov s svojim
statutom, njihovo delovanje pa je nadziralo
ministrstvo za socialno politiko. Organi de-
lavske zbornice so bili skupščina, izvrševalni
odbor in predsednik. Skupščino delavske
zbornice so sestavljali vsi njeni člani (40 do 60
po številu). Člane delavske zbornice so volili
vsi delavci in nameščenci stari nad 18 let, ki
so bili zavezani zavarovanju zoper bolezen in
nezgode. Denarna sredstva za poslovanje de-
lavskih zbornic so bili redni prispevki delav-
cev, ki so jih morali plačevati od svojih mezd
(0,3 % mezde, ki je služila za osnovo pri pobi-
ranju prispevkov za bolniško zavarovanje in
so jih skupaj s temi pristojni organi za zavaro-
vanje delavcev tudi pobirali zanje); dobivale
so tudi državne subvencije.
Ker so bile po tej uredbi lahko ustanovljene
delavske zbornice šele po opravljenih voli-
tvah članov delavskih zbornic, so bile najprej
ustanovljene začasne delavske zbornice. Čla-
ne le-teh je imenoval minister za socialno po-
litiko na predlog strokovnih organizacij delav-
cev in nameščencev dotične pokrajine in po
zaslišanju pristojnega poverjeništva za social-
no skrbstvo, kjer je bilo to ustanovljeno. Te
začasne delavske zbornice so imele nalogo iz-
vesti volitve v delavske zbornice in izdelati
prvi zbornični statut. Razen tega so začasne
delavske zbornice opravljale tudi vse naloge,
ki so bile po tej uredbi določene za redne de-
lavske zbornice. Rednih prispevkov za svoje
poslovanje pa niso smele predpisati in pobira-
ti, zato so lahko poslovale samo s sredstvi dr-
žavne subvencije.
Prvi člani Začasne delavske zbornice za
Slovenijo so bili imenovani na predlog delav-
skih strokovnih organizacij dne 5. decembra
1921. Ustanovna seja skupščine Začasne de-
lavske zbornice za Slovenijo je bila 6. januarja
1922 na mestnem magistratu v Ljubljani. Za
predsednika delavske zbornice je bil izvoljen
na tej seji Melhior Čobal, tajniške posle je vo-
dil od ustanovitve do julija 1924 Stanko Li-
kar, od 1. oktobra 1924 pa Filip Uratnik.
Zakon o zaščiti delavcev z dne 28. februarja
1922 je uzakonil delavske zbornice kot raz-
redna predstavništva (prej interesna predstav-
ništva) delavcev in nameščencev na ozemlju
kraljvine SHS. Zakon o zaščiti delavcev je raz-
veljavil določbe srbskega obrtnega reda z dne
29. junija 1910, ki so urejale organizacijo de-
lavskih zbornic enotno za vso državo in sicer:
1. za Srbijo s sedežem v Beogradu; 2. za Ma-
kedonijo s sedežem v Skopju; 3. za Črno goro
s sedežem v Podgorici; 4. za Hrvaško in Sla-
vonijo v Zagrebu; 5. za Slovenijo s sedežem v
Ljubljani; 6. za Bosno in Hercegovino s sede-
žem v Sarajevu; 7. za Dalmacijo s sedežem v
Splitu in 8. za Vojvodino s sedežem v Novem
56
Sadu. Delavska zbornica v Podgorici ni bila
ustanovljena; Črna gora in Makedonija sta so-
dili v delavsko zbornico za Srbijo s sedežem v
Beogradu do leta 1936. ko je bila z uredbo z
dne 3. septembra 1936 in z dopolnjeno in iz-
premenjeno uredbo z dne 30. oktobra 1936
ustanovljena delavska zbornica v Skopju, ka-
mor je sodila tudi Črna gora. Srem. kije bil do
1934. v okviru delavske zbornice za Hrvaško
in Slavonijo, je bil z uredbo z dne 29. novem-
bra 1934 priključen vojvodinski delavski
zbornici; Zemun in Pančevo sta bila s to ured-
bo priključena beograjski delavski zbornici.
Glede nalog delavskih zbornic zakon o za-
ščiti delavcev ni spreminjal uredbe o delav-
skih zbornicah z dne 21. maja 1921, pač pa je
spremenil njihovo organizacijo. Določal je
tudi, da smejo vse delavske zbornice ustanovi-
ti skupno tajništvo v Beogradu, da bi tako čim
uspešneje opravljale svoje posle pri centralnih
oblasteh. Centralno tajništvo delavskih zbor-
nic s sedežem v Beogradu je bilo ustanovljeno
1. januarja 1924, njegova pravila pa so bila
odobrena 15. septembra 1924.
Delavska zbornica za Slovenijo s sedežem
v Ljubljani je v večjih industrijskih mestih
ustanavljala svoje ekspoziture. Ekspozitura
delavske zbornice v Mariboru je bila ustano-
vljena 18. februarja 1925, do leta 1928 sta bili
odprti še v Celju in Kranju, v Murski Soboti
pa leta 1935. Svoje prostore so imele v lastnih
zgradbah. Delavska zbornica v Ljubljani si je
leta 1927 zgradila poslovno stanovanjsko pa-
lačo na Miklošičevi cesti, poleg stavbe Okrož-
nega urada za zavarovanje delavcev. V novi
stavbi delavske zbornice so dobile svoje pro-
store še druge delavskozaščitne ustanove in si-
cer: borza dela, inšpekcija dela, izseljeniški
urad, javna kuhinja z delavsko menzo, knjiž-
nica delavske zbornice, delavske kulturne in
strokovne (sindikalne) organizacije; v stavbi je
bilo tudi 28 stanovanj.
Čeprav so začasne delavske zbornice že po
nekaj mesecih pripravile vse zahtevane doku-
mente, se je konstituiranje delavskih zbornic
zavleklo do leta 1927. Ves ta čas so bile zbor-
nice brez rednih dohodkov, ker tudi zakon o
zaščiti delavcev začasnim delavskim zborni-
cam ni dovoljeval pobirati nobenih prispev-
kov za svoje poslovanje. Delavske zbornice
niso imele nobenih drugih rednih dohodkov
kakor pičlo odmerjeno državno subvencijo.
Pri takih razmerah niso mogle razviti večje
dejavnosti. Redne stalne dohodke je omogočil
delavskim zbornicam šele odlok ministra za
socialno politiko z dne 12. septembra 1924, ki
je dovolil^ zbiranje prispevkov za delavske
zbornice. Šele 2. avgusta 1925 je minister za
socialno politiko potrdil pravila stalne delav-
ske zbornice za Slovenijo. Na osnovi teh pra-
vil so bile 4. decembra 1925 razpisane prve
volitve za delavsko zbornico. Volitve so bile
8. februarja 1926. Glasovalo je 56.681 delav-
cev ali 75 % vseh volilnih upravičencev. Vo-
lili so 50 članov delavske zbornice za Sloveni-
jo. Volilna lista ursovih sindikatov (ZDSZJ),
katere nosilec je bil France Svetek, je dobila
29.344 glasov (51,7%) in 27 mandatov, krš-
čanskosocialistična Jugoslovanska strokovna
zveza s Terseglavom je dobila 15.107 glasov
(26,6%) in 14 mandatov, liberalna Narodna
strokovna zveza je dobila 8.359 glasov
(14,7%) in 7 mandatov, Bernotovci so dobi-
li 2,495 glasov (4,4%) in 2 mandata, Radi-
čevci z Debelakom so dobili 1.020 glasov
(1,8%) in nobenega mandata, ker so dobili
premalo glasov.
Prva skupščina izvoljenih članov delavske
zbornice za Slovenijo je bila 7. marca 1927.
Na njej so izvolili upravni odbor, ki se je na-
slednji dan konstituiral pod predsedstvom do-
tedanjega predsednika Melhiorja Čobala, za
podpredsednika je bil izvoljen Alojz Sedej.
Upravni odbor je imel 12 članov, ki so bili iz
vrst najvažnejših strok na območju zbornice;
privatni nameščenci so morali imeti svojega
predstavnika v njem. Mandati skupščine in
upravnega odbora so bili po preteku triletne
funkcijske dobe podaljšani, ker so bile leta
1929 odložene volitve v vsa državna in sa-
moupravna zastopstva (diktatura). Šele 21. in
22. oktobra 1933 ao bile ponovne volitve v
delavsko zbornico. Skupščina se je konstitui-
rala 10. decembra 1933. Za predsednika je bil
izvoljen dotedanji podpredsednik Alojz Sedej.
Pri drugih volitvah v delavsko zbornico so
bili rezultati volitev drugačni, ker so bile tudi
gospodarske in politične razmere spremenje-
ne. Prve volitve so bile v razmerah gospodar-
ske konjukture in parlamentarne demokracije,
druge pa sredi gospodarske krize, brezposel-
nosti in diktature. Udeležba na volitvah je
bila slabša (61,7% volilnih upravičencev),
rezultati pa spremenjeni. Volilo je 46.619 de-
lavcev. Socialistični ursovi sindikati so dobili
19.975 glasov (42,8 %), režimska Narodna
strokovna zveza je dobila 16.306 glasov
(35 %) in krščansko socialistična Jugoslovan-
ska strokovna zveza 10.388 glasov (22,2%).
Volili so v dveh skupinah, delavci posebej in
nameščenci posebej; rezultati prvih so bili
povsem različni od drugih. V splošni (delav-
ski) skupini so ursovi sindikati sicer zmagali,
vendar ne več z absolutno večino, upadel pa
je tudi njihov vpliv na vse delavstvo, od 39 %
leta 1926 na 25,3%. V nameščenski skupini
je bila abstinenca na volitvah mnogo večja kot
v delavski skupini, kar se je poznalo tudi na
rezultatih: režimski narodni socialisti so dobi-
li absolutno večino 68,1 % glasov, socialistič-
ni ursovi sindikati 21,3 % glasov in krščanski
socialisti samo 10,6 % glasov. Še bolj zanimi-
va je primerjava rezultatov volitev v druge
delavske zbornice. Udeležba je bila mnogo
slabša. Volitev v delavsko zbornico v Beogra-
du se je udeležilo le 17,5% volilnih upravi-
57
čencev, v Zagrebu 21,8% v Sarajevu pa
60,3 %. Ursovi sindikati so sicer dobili povsod
aboslutno večino števila glasov (v Zagrebu
73 %, v Beogradu 94 %, v Sarajevu 84,5 %),
vendar je bil odnos števila njihovih glasov do
števila vsega delavstva, ki so bili volilni upra-
vičenci, zelo neugoden in sicer je na področju
delavske zbornice Beograd za listo socialistič-
nih ursovih sindikatov glasovalo samo 16,5 %
zaposlenih delavcev, na področju delavske
zbornice Zagreb pa 15,9 %.
Tudi po poteku mandatne dobe te skupšči-
ne v začetku leta 1937 zopet niso razpisali
rednih novih volitev, pač pa je minister za so-
cialno politiko 24. marca 1937 razrešil neka-
tere člane upravnega odbora, med njimi tudi
predsednika delavske zbornice v Ljubljani
Alojza Sedeja. Na izpraznjena mesta so prišli
izvoljeni namestniki in 7. aprila 1937 je bil
za predsednika izvoljen Lovro Jakomin. Ta
uprava je vodila delavsko zbornico vse do
aprila 1939, ko jo je minister socialne politike
razrešil in na njeno mesto imenoval novo za
dobo 3 let; ta je izvolila nov upravni odbor
pod predsedstvom Viktorja Kozamernika.
Ministrski svet je bil pooblaščen, da izda na
predlog ministra za socialno politiko in na-
rodno zdravje novo uredbo o delavskih zbor-
nicah; ta pa ni izšla. Zato je minister za social-
no politiko in narodno zdravje lahko izkoristil
pooblastilo, ki ga je dobil na osnovi drugega
odstavka člena 104 finančnega zakona za leto
1939/40, namreč, da sme v času, dokler mi-
nistrski svet ne izda nove uredbe o delavskih
zbornicah, razreševati skupščinske člane.
Imenovana skupščina delavske zbornice je
imela iste pravice kakor redna skupščina,
izvoljena po zakonu o zaščiti delavcev. Vse to
je bilo pravno opravičilo, da se delavska zbor-
nica zamenja z režimskimi ljudmi. Tudi ta
uprava Delavske zbornice v Ljubljani ni bila
dokončna. Večje zamenjave so bile še 19. no-
vembra 1939 in 11. decembra 1940. Po oku-
paciji se je z naredbo visokega komisarja za
ljubljansko pokrajino z dne 8. julija 1941 De-
lavska zbornica za Slovenijo preimenovala v
Pokrajinsko delavsko zvezo, ki je delovala do
konca vojne leta 1945.
Po vsem tem je razumljivo, da tudi delavske
zbornice kot osrednje ustanove samoupravnih
organov delavske zaščite niso imele in niso
mogle imeti take vloge, kakršno jim je name-
nil in določil zakon o zaščiti delavcev.
LITERATURA
Filip Uratnik, Delavska in nameščenska zborni-
ca. Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939,
str. 163-164; — France Kresal, Pregled razvoja de-
iavskozaščitne zakonodaje in ustanov delavske za-
ščite v Sloveniji med obema vojama. Prispevki za
zgodovino delavskega gibanja 8/9, Ljubljana
1968/69, str. ,103-190: — Marjeta Adamič, Fond
delavske zbornice za Slovenijo v Ljubljani. PZDG
13, Ljubljana 1973, str. 257-266.
58