69-15)69 j ZBORNIK RAZPRAV 5‘f OB TISOĆDEVETSTOLETNICI — .. - - , ____V. d "i1 b /] |||jj feJt POETOVIO-PTUJ 69-1969 ZBORNIK RAZPRAV OB TISOČDEVETSTOLETNICI 19 6 9 ZALOŽBA OB Z OR J A ,M A RIB O R Uredil dr. Vladimir Bračič Opremil Janez Vidic Vsaka obletnica, najsi bo kakršnakoli že, ima predvsem vzgojni in spodbudni pomen. Takšnega ima v najširšem pomenu besede tudi praznovanje devetnajststoletnice Ptuju, mesta, ki je doživljalo v svoji preteklosti zelo burno in zanimivo usodo. Njegova zgodovina se začenja z listinsko sicer nedokazanim, toda več kot samo verjetnim tavriškim naseljem ob prehodu čez Dravo, kjer se je ob pomembnem taborišču rimskih legij razvilo cvetoče trgovsko in upravno središče Colonia Ulpia Traiana Poetovio, ki so ga spremenile v kup razvalin tolpe primitivnih ljudstev v času velikih selitev. Toda ruševin še ni povsem prérastlo zelenje, ko so se tu stalno naselili naši predniki in sprejeli od staroselcev tudi ime Ptuj. Zatem se razmeroma kmalu pojavlja Ptuj kot povsem izgrajeno srednjeveško mesto, ki je prevzelo obrambno nalogo pred vpadi Madžarov in Turkov ter nadaljevalo tradicije tržnega središča za dokaj široki okoliš. Posebno pomembna je bila njegova vloga v trgovini z vinom. Ko sta ga cesta in nato še železnica Dunaj—Trst pustila ob strani, je začelo mesto hirati. Zadnjih nekaj let Ptuj spet živahneje utripa in pospešeno raste. Iz tega tisočdevetstoletnega nepretrganega življenja Ptuja, najstarejšega slovenskega mesta, se je ohranilo mnogo arheoloških najdb in kulturnozgodovinskih spomenikov, ki pomenijo izredno narodno bogastvo, čeprav ga nasploh premalo poznamo in cenimo. Ne bo tu prvič povedano, da letošnje slovesnosti v prazničnem ozračju častitljivega jubileja niso same sebi namen. Naša želja je namreč, da bi slovenski in širši javnosti poskušali predstaviti ne le pomembnost kulturnozgodovinske tradicije ptujskega bb-močja ter nacionalno vrednost izjemno bogate spomeniške zapuščine in starin, temveč da bi hkrati še ob pravem času opozorili tudi na to, da je za nadaljnjo ohranitev in čimprejšnjo temeljito obnovo vseh spomeniškovarstvenih objektov potrebna večja nacionalna skrb. Prvi obrisi finančno dokaj zahtevne zamisli za obnovo starega ptujskega mesta in nekaterih spomenikov so že vidni. Toda občina sama s švojimA gmotnimi zmogljivostmi ne bo kos tem drznim načrtom. Ne delamo si praznih upov, da bi mogla sedanja generacija dokončno rešiti ta problem. Pri urejanju ptujskega »historičnega rezervata« bodo prav gotovo morali sodelovati tudi prihodnji rodovi. Brez dvoma je simpatična misel, da bi nemara kazalo ustanoviti za restavriranje starega mestnega jedra posebno za to usposobljeno strokovno institucijo. Nebo odveč, če k povedanemu pristavim še željo, da bi letošnje praznovanje zbudilo tudi večje zanimanje za načrtno kulturno-prosvetno življenje in turistično dejavnost v ptujski občini. Od vsaj delne uresničitve ureditvenih načrtov pa si obetamo, da bo Ptuj čez čas dobil lepšo in mikavnejšo podobo. Če bo v nas dovolj poguma in sposobnosti, da bodo te zamisli rodile v prihodnjih letih tudi primerne sadove, potem bo letošnja ptujska obletnica dosegla svoj pravi namen. Tudi pričujoča publikacija, ki s posameznimi prispevki fragmentarno osvetljuje celotno tisočdevetstoletno obdobje, bo imela pri tem svoj pomembni delež. Prisrčna hvala vsem avtorjem za njihove tehtne prispevke, mariborski založbi Obzorja za finančno pomoč pri izdaji publikacije in posebej še našemu rojaku dr. Vladimiru Bračiču, ki se je osebno zelo potrudil, da je lahko publikacija izšla v takem obsegu in še v tem jubilejnem letu. V Ptuju, junija 1969 Franjo Rebernak, predsednik skupščine občine Ptuj Iva Miki - Curk ZGODOVINA ARHEOLOŠKEGA RAZISKOVANJA V PTUJU Raziskovanje enega izmed najbogatejših in najkompleksnejših arheoloških terenov naše domovine — Ptuja j§§- je tudi samo po sebi nemalo zanimivo in pe. stro. O zgodovini raziskovanj so že pisali arheološki raziskovalci Ptuja. Mnogokrat so mogli pisati še neposredneje in izčrpneje, saj so poznali med vojno in v povojnem času močno poškodovani muzejski arhiv v celoti. A te zgodovine arheološkega raziskovanja v Ptuju so razen ene pisane v tujem jeziku in objavljene v težko dostopnih ali povsem strokovnih glasilih, niso pa tudi mogle upoštevati dela slovenske arheologije iz zadnjih dvajset let. Zato preletimo tu zgodovino arheološkega raziskovanja Ptuja še enkrat, in to na tudi bralcu nearheologu dostopen način. Kot mnoge druge starine je v zavestno poznavanje Poetovio spet priklical humanistični čas. Ohranjene ruševine, navedbe tedaj spet pogosto branih rimskih pisateljev, zlasti pa v Ptuju ohranjeni rimski napisi, vse to je proučevalcem pojasnilo, da je treba iskati Poetovio, mesto posveta Vespazijanovih legij, mesto aretacije Konstancija Galla ali rojstni kraj matere Romula Augustula v današnjem Ptuju. Podrobnosti o proučevanju ptujskih starin iz tega časa ne vemo, vemo pa, da je že v začetku 16. stoletja Jean Jacques Bòisard zrisal tedaj še mnogo bolje ohranjeni Orfejev spomenik, in to na njegovem današnjem in prav verjetno tudi prvotnem kraju. Te risbe so se namreč ohranile. V prvih desetletjih 19. stoletja sta po tedanji Avstriji močno oživela skrb in zanimanje za starine, kar je pogojilo tudi začetke sistematičnih raziskovanj. Tedaj so nastajali deželni muzeji (za Štajersko Joanneum v Gradcu) in z vzida-vanjem so zavestno reševali rimske kamnite spomenike. V ta čas sodi delovanje ptujskega župnika S. Povodna, ki je Okoli leta 1830 zbral vse do tedaj v Ptuju in okolici znane rimske spomenike in jih dal vzidati v Mestni stolp. Njegov sodobnik zlatar I. Somenzzari pa je to gradivo tudi zrisal za arhiv deželnega muzeja v Gradcu. Ptujski starinoljubi so poslej rešili še marsikateri predmet izgube z rešitvijo v zasebne zbirke ali grajsko zbirko, na sistematično znanstveno raziskovanje pa so morale ptujske starine čakati še več desetletij. Učenci dunajske in pozneje graške arheološke šole so s temi raziskovanji1 začeli proti koncu 80-tih let 19. stoletja. Nekaj prej pa je klasično šolana Evropa pod vodstvom »očeta rimskega zgodovinopisja« Th. Mommsena začela zbirati rimsko napisno gradivo v nepogrešljivi Corpus inscriptionum latinarum, v katerega III. delu so ptujski napisi. Kolikor vemo, pa je v Ptuju prvi sistematično arheološko kopal profesor F. Ferk. Kot vnet zbiralec vsakovrstnih starin je izkopaval predvsem v grobišču na Hajdini, pa tudi v smeri proti Bregu, zlasti v letih 1899—1891. Bogato gro-biščno gradivo je vzbudilo pozornost graškega deželnega muzeja, za katerega in v imenu dunajske komisije za varstvo spomenikov so raziskovali W. Gurlitt, O. Fischbach in A. Premerstein. Namen teh izkopavanj je bil seve še predvsem v tem, da bi muzej pridobil lepe in zanimive predmete, manj so pa izkopavalci še proučevali najdiščne okoliščine gradiva. Pojem v zvezi z raziskovanji Joanne-uma ob koncu 19. stoletja v Ptuju je tudi domačin s Hajdine M. Vnuk, ki je bil s svojo kopačo vesten dobavljavec arheološkega gradiva graškemu muzeju. Toda Ptujčani niso radi gledali, kako odhaja arheološko gradivo iz mesta. Daljše prizadevanje za krajevni muzej je botrovalo ustanovitvi muzejskega društva leta 1893. * 1 V prvih muzejskih prostorih v dvoriščni stavbi gimnazije so zbrali nekaj arheološkega gradiva, last raznih meščanov. To je bilo rojstvo sedanje bogate arheološke zbirke ptujskega muzeja. Seveda pa je društvo želelo še več. Svoje zbirke in poznavanje najstarejše mestne zgodovine je želelo bogatiti s sistematičnimi izkopavanji. Vse to se pa ni takoj posrečilo v celoti. Ferk je za društvo res takoj začel kopati v hajdinskem grobišču, a istega in naslednjega leta je dunajski arheolog S. Jenny izkopaval na svoje stroške na Zg. Bregu. Najdbe s tega izkopavanja pa so v graškem muzeju. Toda aktivno muzejsko društvo je postajalo vse bolj pojem, s katerim je bilo treba računati, in tako je moglo že nekaj let po svojem nastanku (leta 1898 in 1899) pridobiti za raziskovanja A. Kohauta in W. Gurlitta. Poslednji je kopal z državno podporo in s pogojem, da ostanejo najdbe v Ptuju. Do leta 1901 je vodil Gurlitt eno še vedno od najuspešnejših raziskovalnih kampanj v območju starega Poetovia, saj je raziskal svetišče rimske mestne četrti, ki se ie imenovala vicus Fortunae. in v njej odkril dva mitreja. Od teh prvi je eden izmed najstarejših v notranjosti Evrope. Požrtvovalnosti tedanjih članov muzejskega društva pa se moramo zahvaliti za poseg, ki je v svojem konceptu še danes prav tako napreden, kot je bil pred malone 70 leti — ruševine 1. mitreja so ohranili pod zaščitno lopo in situ, torej na prvotnem kraju. Poslej je muzejsko društvo skoraj vsako leto izkopavalo, mnogokrat zaščitno. Odkrivali so ogromni obseg rimskega grobišča na Hajdini, ruševine stavb na Bregu in Hajdini, na tudii ruševine na sedanji' Vičavi. Leta 1904 je v Ptuju začela delovati osrednja osebnost muzejskega društva iz vse društvene zgodovine pravnik in arheolog V. Skrabar. Kljub svojemu poklicu je bil popolnoma predan proučevanju starin in je bil vnet pripravljavec, organizator in izkopavalec v Ptuju, ki pa je k strokovnemu delu vedno znal pritegniti še druge arheologe dunajske šole, A. Riedla, K. Tragaua, ki je raziskoval intenzivneje v vzhodnem delu mesta, ter zlasti M. Abramiča. Do prve svetovne vojne se je tako zvrstilo več pomembnih raziskovanj, med katerimi velja zlasti omeniti Skrabar jeva raziskovanja na Zg. Bregu. Tudi Ferk, ki pa si je prišel občasno z muzejskim društvom nekaj navzkriž, je raziskoval in ie skupno s ptujskim lekarnarjem Pollackom leta 1906 in 1907 prvi obsežneje segel v ptujsko prazgodovino z izkopavanjem starohalštatske nekropole na Hajdini. Leta 1907 so bila prva (tudi Pollackova) izkopavanja staroslovanskega grobišča v ptujskem območju, in sicer na Hajdini. V vrsti velikih izkopavanj tega časa naj še naštejemo: prvo Skrabar j evo izkopavanje staroslovanskih grobov na Gradu. Abramičevo (1911) in B. Sarie (1913) izkopavanje rimskih stavb na Panorami, predvsem pa pomembni konec Skraharjevega raziskovanja Zg. Brega leta 1913, ko je odkopal 3. mitrej, ki ga je muzejsko društvo, enako kot prvega, zavarovalo na kraju samem. A tudi v tistem času je primanjkovalo denarja, in to je bilo vzrok po eni strani raznim privatnim dotacijam (izkopavanja na Gradu in Panorami je financiral tedanji lastnik J. Herberstein), po drugi strani pa omogočalo leta 1903 ustanovljenemu mariborskemu muzejskemu društvu, da je več let kopalo zlasti v stavbnih ruševinah na Bregu in na hajdinski nekropoli za potrebe svojega muzeja. Vsekakor si je do prve svetovne vojne strokovni svet že mogel ustvariti dokaj jasno podobo o rimskem Poetoviu. Rezultate izkopavanj so raziskovalci, zvečine priznana imena avstrijske arheologije, dokaj redno objavljali v strokovnih tiskih, čeprav je vrsta podrobnosti, ki vsebuje odgovore na ključna vprašanja stare ptujske zgodovine, ostala mnogokrat v zgubljenih terenskih zapiskih izkopavalcev. Izkopano gradivo pa je, kot smo omenili, v arheoloških zbirkah štirih mest, če upoštevamo, da je bilo nekaj gradiva prodanega tudi na Dunaj (npr. starokrščanska svečnika z Rogoznice). Najdiščne okoliščine pa so najbolje zabeležene v inventarnih knjigah muzeja v Gradcu, ki je imel že jasen koncept zbiranja dokumentacije, ko je začel izkopavati ptujske starine. Ptujski muzej, katerega gradivo je leta 1910 uredil M. Abramič in dal tako muzeju razstavni koncept za več desetletij, pa je imel žal dosti pomanjkljivo dokumentacijo. V. Skrabar je namreč v svoji veliki ljubezni do vsakega predmeta gradivo tako odlično poznal, da muzejsko vodstvo ni mislilo na čas, ko tega poznavalca starin ne bo več, in ni poskrbelo za primerno dokumentacijo ne svojih in ne bogatih poklonjenih Ferkovih zbirk. Izkopavanja pa tudi v vojnih letih 1914—1918 niso povsem ponehala. Omenimo naj, da se je z izkopavanji leta 1914 na Bregu raziskovalcem starodavnega Ptuja pridružil tudi W. Schmid, eden od najpomembnejših raziskovalcev arheologije slovenskega prostora. Kot drugo pomembnejše medvojno izkopavanje naj omenimo delo R. Eggerja leta 1917 na Hajdini. Schmid je vodil manjše izkopavanje tudi leta 1919 na Hajdini. Sicer pa je v povojnem času muzejsko društvo v Ptuju poleg raznih zaščitnih izkopavanj skrbelo predvsem za popularizacijo in ureditev svojih zbirk. Tako je leta 1923 nastal še vedno pomembni Abramičev vodnik Poetovio (izdan leta 1925). Leta 1928 pa se je muzej preselil iz gimnazije v del nekdanjega dominikanskega samostana. Ob urejanju muzejskih prostorov v tem stavbnem kompleksu je B. Saria topografsko zanimivo izkopaval v parku in dvorišču sedanjega muzeja. V naslednjih letih (1930 in 1931) so slučajne najdbe prikazale starokrščansko baziliko. Abramičeva izkopavanja leta 1932 ob proštijski cerkvi pa prvim podatkom niso mogla dodati nič bistvenega. Velika Schmidova kampanja na Sp. Hajdini leta 1935 je spet obrnila pozornost na eno od najstarejših mestnih četrti. Njegove interpretacije pomena posameznih stavb so sicer sporne in delno ovržene, a z njegovim delom je vendarle poznavanje rimskega Ptuja močno napredovalo. Njegovemu in Sariovemu delu se moramo zahvaliti tudi za to, da dobro poznamo največji poetovijski vodovod s Frama na Hajdino. Še v drugo svetovno vojno je Schmid nadaljeval z izkopavanji na Hajdini. A njegova izkopavanja so ostala neobjavljena. Vlogo dunajskega strokovnega tiska je med vojnama prevzelo dnevno časopisje in mariborski Časopis za zgodovino in narodopisje, ki je izdal nekaj za proučevanje ptujske stare zgodovine temeljnih razprav. Za enega od velikih strokovnih uspehov tega časa pa moramo šteti tudi tisk Sariovega prispevka Poeto vio v Klemenc-Sariovi arheološki karti Jugoslavije in Sariovo obdelavo pomembnejših in na novo odkritih rimskih napisov v publikaciji Antike Inschriften aus Jugoslavien I. Krutost druge svetovne vojne je mnogokaj spremenila tudi v skrbi za ptujske starine, zlasti z začasno namestitvijo novega, nemškega muzejskega osebja. Zbirka in muzejski arhiv sta vendarle ostala nepoškodovana in po prizadevnosti ptujskih domoljubov tudi ob koncu vojne neevakuirana v Gradec. Po osvoboditvi je zastavila lopato v velikih raziskovalnih kampanjah let 1946 in 1947 spet druga generacija arheologov. Na Gradu sta tedaj kopala J. Korošec in J. Klemenc, in sicer staroslovansko grobišče z domnevnim svetiščem, prazgodovinsko naselje in poznoantične utrdbe. Leta 1947 in 1948 sta J. Klemenc in P. Korošec izkopavala na Panorami rimske ostaline in staroslovanske grobove, leta 1950 pa v Turnišču J. in P. Korošec staroslovansko nekropolo. J. Klemenc se je v Ptuj vrnil še leta 1951 izkopavat na Zg. Breg, do leta 1954 pa je potem skrbel predvsem za slučajne najdbe prvi kustos arheolog ptujskega muzeja R. Bratanič. Serijo manjših raziskovalnih posegov ob raznih zemeljskih delih, ki pa so dali vrsto pomembnih najdb — gradbeni napis z Vičave, ploščico z opremo centuriona z Brega, več plastik, grobiščne najdbe iz vzhodnega grobišča — so prekinila kot večja raziskovalna dela izkopavanja leta 1963, ko je bilo podpisani moč dopolniti datacijo. rimske četrti na Zg. Bregu, ali leta 1967 izkopavanja enkratno ohranjenih opekarskih peči pod vodstvom Z. Šubic. Tako smo spet enkrat pregledali zgodovino arheološkega raziskovanja v Ptuju. Nanizali smo le glavne podatke o raziskovanjih in našteli ljudi, ki so si prizadevali za spoznanje podobe pradavnega Ptuja, da smo tako morda dali nekaj napotkov tistim, ki danes te podatke potrebujejo. A zavedati se moramo še nečesa. Mnogo je bilo ob raziskovanjih razočaranj, sporov, intrig, težav, mnogo pa tudi nepopisnega veselja, ko je zemlja izdala katero izmed svojih skrivnosti. Ta plat raziskovanja bi nudila morda zanimivejše branje, a s časom' se zgubi; živi le še v spominih, pismih, zapisnikih ali dopisih, ki postanejo neprizadetim suhoparni ali celo smešni. Ostaja pa druga plat raziskovanja, tista, ko moremo po letih ugotoviti, da je prizadevanje vsakega raziskovalca priložilo večji ali manjši kamen k stavbi tega, kar danes vemo o Ptuju v najstarejših zgodovinskih dobah. BIBLIOGRAFIJA ARHEOLOŠKE LITERATURE O PTUJU Zbrana je le strokovna literatura, ki prinaša nove podatke o najdbah in predmetih iz Ptuja. Številnih omemb Ptuja ali ptujskega materiala v strokovnih delih z drugo osnovno tematiko nisva mogli upoštevati. Prav tako nisva mogli upoštevati dnevnega tiska. Abramič M., Archäologische Funde in Pettau, OeJ XVII, 1914, 87—150. Grabsteine mit Romulus und Remus, JfAK II 1908, 38—39. Inscriptons Militaires du III0 mithre-um de Poetovio, Comte rendu du Ve Congrès Internacional de sciences histori-ques, Bruxelles, 1923, 60—61. Pettau, JfAK I 1907, 123—125. Poetovio, Führer durch die Denkmäler der römischen Stadt, Wien 1925. Poetovio, vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta, slovensko izdajo priredil A. Sovre, Ptuj 1925. Novi natpisi iz Poetovija, CZN XXI 1931, 177—202. Kratak pregled historije Poetovija. Ptujski zbornik I 1893—1953, Ptuj 1953, 15—22. Alič F., Še o ptujskem grškem napisu, AV VII 1956, 141—142. Alföldy G., Die Valeni in Poetovio, AV XV—XVI 1964—65, 137—144. Baš A., Pripombe h kronologiji staroslovanske kulture, Novi svet 1950, 841—845, 954—957. Baš F., Bibliografija o Ptuju, ČZN XXVIII, 1933, 242—254. Historično geografski razvoj Ptuja, ČZN XXVIII 1933, 83—113. Mali grad v Ptuju, Zč IV 1950, 127—150. Berce R., Nekaj podrobnosti na železnih predmetih s ptujskega grobišča, Zbornik zaštite spomenika kulture, IV—V, 1953—1954, 1955, 287—-290. Bonis E., Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien I, Diss. Pann. II 20, 1942. Bošković Dj., Problem .slovenskog hrama u Ptuju, Starinar NS 1 1950, 39—46. Bratanič R., Rimski napisi iz Ptuja, AV II 1951, 9—17. Rimske najdbe iz Poetovione, AV III 1952, 300—307. Poročilo o najdbah na hajdinskem grobišču, AV IV 1953, 105—108. Nove najdbe iz Ptuja, AV IV 1953, 282—289. Nove najdbe iz Ptuja, AV V 1954, 361—377. K članku A. Sovreta, pripombe k R. Brataniča novim najdbam iz Ptuja, AV VII 1956, 137—140. Prilog k topografiji Poetovia, Antidoron M. Abra-mić I, VAHD 1954—1957, 156—163. Conze A., Römische Bildwerke einheimischen Fundorts in Oesterreich II, Dsch AkWph XXIV 1875, 59—60, III Wien 1877 15. Corpus insriptionum latinarum (CIL) III p. 510, napisi 4015—4098, 6477, 10868—10886, 13410—13416, 14051—14065, 14106—14168, 14354^14355, 14368, 15184—15186, 4560, 4675—4687, 11358—11406, 13502—13515, 14360, 6008, 13551, 13552. Curk I. in J., Ptuj, Naravni in kulturni spomeniki Slovenije 4, Ljubljana 1965. Diez E., Ein neuer Porträtkopf des Tiberius, Anzeiger des DAI 1953, 105—118. Mythologisches Relief aus Poetovio, Antidoron M. Abramić II, VAHD 1954—1957 135— 141. Die Hadriansbüste dn Ptuj, Situla IV 1961, 49—55. Ein bemerkenswertes mithrisches Denkmal aus Poetovio, Festschrift B. Saria, Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission 11, 1964, 8—14 Aschenkisten von Poetovio, OeJ XXVII 1947, 151—174. Dobo A., Inscriptiones ad res pannonicas pertinentes extra provinciae fines repartae, Egytemes Philologiai Közlöny 1932, 1—9. Publicum portorium lllyrici, Diss. Pann. II 16, 1940. Dolinar Ž., Antropološki rezultat o okostju bojevnika s Turnišča pri Ptuju, AV II 1951, 31—39. Egger R., Civitas Noricum, Zeitschrift f. Klass. Philologie XXVII 1929, 146—154. Ein spätes Denkmal des Kaiserkultes, Mitteilungen des Vereines der Klassischen Philologen in Wien, VI 1929, 82—85. Die Zerstörung Pettaus durch die Goten, OeJ XVIII 1915, 252—266. Spomenik iz krščanskega Poetovija, ČZN XXIX 1934, 58—59. Felsner J., Pettau und seine Umgebung, Topographisch-historische Skizzen, Pettau 1895. Ferk F., Vorläufige Mitteilungen über das römische Strassenwesen in Untersteiermark, MhVSt, XLI, 1893, 212—236. Fischbach O., Römische Lampen aus Poetovio im Besitze des Landesmuseum Joanneum, MhVSt 1896, XLIV 1—64. Garbsch J., Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. u. 2. Jhdt. Münchner Beiträge zur Vor- u. Frühgeschichte. Gaupmann, Pettau, MZK NF XVII 126. Gurlitt W., Ausgrabungen in Petau, MZK NF XVII 250, NF XVIII 179—180, NF XXVI 91—96, MZK NF XXVIII 20, 21. Römische Inschriften aus Steiermark, MZK NF XVI 1890, 147, MZK NF XVII 1891, 131, MZK XVIII 1892, 191-3193. Pettauer Antiken AEM XXII 1896,1—25. Vorbericht über Ausgrabungen in Pettau, Jahresbericht d. OeAI II, 1899, 87—96, 97—102. Bericht über Ausgrabungen in Pettau MZK NF XXII 1896, 162—164. Hadži J., Lupine kavrijev v grobovih starih Slovanov na Ptujskem gradu, AV IV 1953, 66—74. Hoffiller, glej Saria. Hoffmann E.-W. Schmid, Zogleneli ostanki rastlin v rimskih najdbah iz Poetovija, ČZN XXXIII 1938, 33. Ilwof F., Poetovium und die Aquae Iasae, MhVSt XIV 1866,176. Ivaniček F., Staroslovenska nekropola u Ptuju, SAZU, Dela 5, Ljubljana 1951. Ivànyi D., Die pannonischen Lampen, Diss. Pann. II 2 1935. Jalen A., Poročilo o novih antičnih najdbah v Ptuju, AV I 1950 177—194. Jenny S., Poetovio, MZK NF XXII 1896, 1—22. Katancsich M. P., Specimen philologiae et geographiae Pannoniorum in quo de Sisciae, Andautonii, Nevioduni, Peotovionis urbium in Pannonia olim celebrium disseritur, Zagrabiae 1747, 199—210. Kelemina J., Hajdina, ČZN XXVIII 1933, 113,118. Klemenc J., Ptujski grad v kasni antiki, Dela SAZU 4, Ljubljana, 1950. Novi rimski vojaški napisi iz Slovenije, Izvestija XV Sofija 1950, 229—234. Bronasti medaljon M. Aurela iz Ptuja, AV III 1952, 308—309. Teodozijev pohod proti Maximu iz Sisscije do Poetovija, Zč VI—VII 1953—1953, 87—88. Zgodnjekrščanska svetilka iz Ptuja, Ptujski zbornik I, 23—24. Starokrščanska svetišča v Sloveniji, AV XVIII 1967, 111—123. Glej tudi Saria. Knabl R., Epigraphische Excurse, MhVSt II 1851, 62—66, III 1952, 102—105, IV 1853, 212—214, V 1854, 155—176, VI 1855, 128—163, Vili 1858, 75—95, IX 1859, 93—113. Der wahre Zug der römischen Militärstrasse von Cilli nach Pettau, Archiv f. Kunde Oesterr. Geschichtsquellen CCVI 1861, 47—66. Kohaut V., Mitteilungen über Ausgrabungen und Funde von Poetovio in dem Jahre 1897 MZK NF XXV 1899, 30—32, 1898/99 MZK NF XXVII 1901, 18—20. Korošec J., Poročilo o izkopavanju na Ptujskem gradu 1. 1946, Poročila SAZU 3, Ljubljana 1947. Staroslovanska grobišča v severni Sloveniji, Celje 1947. Izkopavanje na Ptujskem gradu v letih 1946—1947. VS I 1948. Slovansko svetišče na Ptujskem gradu, Dela SAZU 6, Ljubljana 1948. Odgovor na kritiko F. Baša o publikaciji Slovansko svetišče na Ptujskem gradu, ZČ II—III, 1949, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu, Dela SAZU 1, Ljubljana 1950. Prazgodovinska naselbina na Ptujskem gradu, Dela SAZU 6, Ljubljana 1951. Raziskovanje nasipov na Ptujskem gradu 1. 1949, AV II 1951, 207—220. Antropomorfna predstava na dnu slovanskega lončka iz 9. stol., Zč VI—VII 1952—1953. Stanje slovenske arheologije na področju Ptuja, Ptujski zbornik I 1893—1953, 1953. Slovenske naušnice sa spiralno uvijenim konusom na jednom kraju Antidorin, M. Abramić II, VAHD XVI—LIX 1954—1957, 175—181. The Castle Hill of Ptuj, from the prehistoric times to the middle age, Archaeology 8/3, 1955. Neo- in eneolitski elementi na Ptujskem gradu, Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji II, Ljubljana 1965. Korošec J. in P., Predzgodovinsko in staroslovansko grobišče pri Turnišču v bližini Ptuja, Razprave SAZU 3, Ljubljana 1953. Korošec P., Slovanske najdbe zgodnjega srednjega veka na Panorami v Ptuju, Arheološka poročila SAZU, Ljubljana 1950, 73—111. Grob slovanskega bojevnika na Turnišču pri Ptuju, AV II 1951, 18—30. Pomen slovanskega grobišča na Turnišču blizu Ptuja za slovansko arheologijo v Sloveniji, Ptujski zbornik I 1953, 37—39. Problem der Grossmährischen Elemente auf dem Gräberfeld auf der Burg von Ptuj, Sbornik narodniho muzea v Praze XX 1966, 179—189. Tehnika damasciranja na slovenskem nožu z nekropole na Ptujskem gradu, Zč XIX—XX 1966—1966, 95—101. Kovačič F., Izkopavanja na Slov. Štajerskem, ČZN I, 1904, 93—94. Petovij in Celeja v starokrščanski dobi, Štrena Buliciana, Zagreb—Split 1924, 387—395. Kovrig I., Die Haupttypen der kaiserzeitlichen Fibeln in Pannonien, Diss. Pann. II 4 1937. Kubitschek W. Pettau, JfAK I 1907, 123—124. Ložar R., Ornamenti noriško panonske kamnoseške industrije, ČZN XIX 1934, 99—147. Mattingly H., The mints of Vespasian, IV Mint of Poetovio, Numismatic Cronicle V/I 1921, 211—212. Miki Curk I., Trije novi napisi iz Poetovija, Živa antika 'X 1960, 197—200. Rimske najdbe iz Ptuja po leta 1954, AV XI—XII, 1960—1961, 153—186. Poetovijski četrti mitrej, Ptujski zbornik II 1962, 212—218. Novo odkriti spomeniki rimskega materinskega božanstva v Ptuju, Kronika X/3 1962, 187—189. Dva drobca steklenih posod z zlatom iz Poetovija, AV XIIIXIV 1962—1963, Brodarjev zbornik, 491—495. O podobi in zgodovini rimskega Ptuja, Kronika XII/1 1964, 74—75. K topografiji rimske mestne četrti na današnjem Zg. Bregu v Ptuju, AV XV—XVI 1964—1965, 259—282. K sliki naselbinske keramike rimskega Poetovija, ČZN NV I 1965, 75—87. Poznoantično grobišče na Zg. Bregu v Ptuju, ČZN NV 2 1966, 46—62. Keltski sledovi v duhovni in materialni kulturi antičnega Poetovija, AV XVII 1966, 417—420. Rimski napis z vznožja Ptujskega gradu AV XVII 1967, 193—194. Terra sigillata iz Poetovija, Italsko gradivo, ČZN NV 4 1968, 64—82. Rekonstrukcija podobe antičnega Ptuja, Kronika XVI/2 1968. Poetovio, Das Altertum 9/2 1963, 84—97. Römische Porträtplastik in Ptuj, Das Altertum 14/2 1968, 86—92. Bemerkenswerte Reliefsigillata aus Poetovio, Acta RCRF VII 1965, 75—79. Poskus rekonstrukcije rimske stavbe na Zg. Bregu v Ptuju, VS XI 1966/1967, 5—10. Mühlbach, Römische Altertümer in und um Pettau, AfG Horm 1818, 50. Patek E., Verbreitung und Herkunft der römischen Fibeltypen in Pannonien, Diss. Pann. II 19, 1942. Pahič, glej Sašel. Pegan E., Najdbe novcev v Sloveniji, AV XVIII 1967, 203—222. Perc B., Iz egipčanske zbirke ptujskega muzeja, Ptujski zbornik II 1962, 219—231. Pichler F. Repertorium der steirischen Münzkunde I, Graz 1865, 102—107. Inschriften aus Pettau, AEM I 1877, 62, 63. Pirchegger H., Der Stadtbezirk Poetovios ZhVSt IX 1911, 100—110. Erläuterungen zum historischen Atlas der öst. Alpenländern I, Wien 1917, 265—284. Pischinger F., Archäologische Studien auf dem Gebiete von Poetovio BIGH Alp II 1911, 109, 115, 118. Pollak F., Prazgodovinske najdbe v ptujski okolici, ČZN IV 1907, 226—229. Pratobevera E., Numismatische Beiträge aus Pettaus Umgebung, MhVSt III 1852, 157—159. Premerstein A., Neugefundene römische Inschrift aus Poetovio, AEM X 1886, 234. Römischer Votivstein aus Unterhaidin nächst Pettau, AEM X 1886, 120—123. Zur Inschrift CIL III 4037, AEM XII 1888, 131—137. Inschriften aus Poetovio, AEM XV 1892, 122—127. Grabinschrift aus Pettau, AEM XV 1892, 46. Ein Fluchtafelchen mit Liebeszauber aus Poetovio, OeJ I 1906, 192—198. Rak A., Römische Funde aus Poetovio, JfAK V 1911, 176—178. Rak A.-W. Kubitschek, Römische Grabsteine aus Poetovio, JfAK III 1909, 165—173. Raisp F., Pettau, Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung topographisch-historisch geschildert, Graz 1858. Reisch E., Die Grabungen d. Oe. A. I. während der Jahre 1912 u. 1913, OeJ XVI, 100—105. Saria B., Archäologische Funde aus Poetovio, BIGH Alp IV 1913, 421—422, 425—427. Arheološka istraživanja u oblasti starog Poetovia, Starinar III, ser. 3. I, 1922, 191—208. Razvitak Mitrine kultne slike u dunavskim oblastima, Starinar II, ser. 3. 1923, 33—62. Vor u. Frühgeschichtliche Forschung in Südslawien, BRKG XVI 1925/26, 113—116. Zur Entwicklung des mithrischen Kultbildes, Mitt d. Vereins der klass. Philologen in Wien TV 1927, 53—59. Glavne kultne podobe mitrejev v Poetovioni, ZUZ 1932/33, 63—86. Nova raziskovanja po stari Poetoviji, ČZN XVIII 1933, 119—129. Positivmodelle römischen Oellampen aus Poetovio, Germania 19, 1935, 27—32. Blatt Ptuj, Beograd—Zagreb 1936, v Archäologische Karte von Jugoslavien, bearbeitet von J. Klemenc — B. Saria. Spomeniki egiptovskih božanstev v Poetoviju, ČZN XXXII, Kovačičev zbornik 1937, 20—28. Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi, GMDS XX 1939, 115—151. Rimski napisi v Mariboru, Kronika slovenskih mest 1939 VI, 73—79. Blatt Rogatec, Zagreb 1939, Archäologische Karte von Jugoslavien. Pettau, Ein Führer durch die Stadt und deren Geschichte, 1941. Neue Inschriften aus dem norisch-pannoni-schen Grenzgebiet, OeJ XXVI 1949, 41—66. Ein neues altslawisches Heiligtum, Carinthia I, 140, 1950, 384—389. Die neuen jugoslawischen Ausgrabungen am Schlossberg zu Pettau, ZhVSt XILV 1953, 174—178. Poetovio, RE XXI/1 1951, Stuttgart, 1167—1184. Pettau, Entstehung und Entwicklung einer Siedlung im deutsch-slowenischen Grenzraum, Festgabe H. Pirchegger, HVSt, Sonderheft 10, Graz 1965, 5—62. V. Hoffiller — B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien, I, Zagreb 1939, št. 260—447. Schlosser P., Beiträge zur historischen Geographie des Bacherngebirges in Südsteiermark II, Vor- und frühgeschichtliche Verkerslinien, Deutsche Rundschau f. Geographie XXXV 1914, 2—15. Schörgendorfer A. Die römische Keramik der Ostalpenländer, Wien 1942. Schmid W., Südsteirmark im Altertum, Graz 1923. Beiträge zur Geschichte der frühmittelalterlichen Besiedlungen der Steiermark 3, wehrbauten bei Pettau, Rosswein und Laas, ZhVst XVIII 1922, 35—38. Poetovio, ČZN XXX 1936, 129—157. Römische Forschung in Österreich 1912—1923, BRGK XV, 1923—1924, 212—225. Ptujske krščanske starosvetnosti, ČZN XXXI 1936, 97—115. Schober A., Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien, Wien 1923, 16, 21—23, 36, 41—43, 54^-55, 59, 65—67, 109, 133—135. Schwach K., Der Verrat Bischof Valens von Pettau und die Zerstörung dieser Stadt im Jahre 380. ZHVst X 1912, 161—180. Seehann M., Römergräber bei Pettau, MZK III, 223, IV, 255. Römische Funde in Kanischa, MZK III, 276—277. Skrabar V., Die römische Draubrücke bei Pettau, OeJ XVII 1914, Bb 157—159. Fund römischer Denare in Unterhaidin, MZK III FV 1960, 195—196. Das Frühmittelalterliche Gräberfeld auf Schloss Oberpettau, ZhVSt VIII 1910, 119—134. Frühmittelalterliche Gräberfunde in Unterhaidin bei Pettau, MAGW XLIII, 335—339. Denkmäler des. Larenkultes aus Poetovio, OeJ XIX—XX 1919, Bb 279—294. Najdba rimskega spomenika, ČZN XXVI 1931, 216—217. Nalasci iz latenskog doba u okolini Ptuja i Maribora, Starinar III, ser. I 1923, 145—149. Römische Funde aus Pettau, MZK III F. IV 1905, 302—316. Römische Funde aus Pettau, JZK II NF 1904, 181—214. Vorgeschichtliche Funde am Pettauerfeld, MZK III F V 1906, 363—366. Tonkrüge mit Schlangenverzierungen aus Poetovio, MZK III F V 1906, 14—16. Izkopavanja, ZUZ VIII 1928, 60 ss. Ein verschollenes Eponarelief aus Poetovio, Serta Hoffilleriana, Zagreb 1940, 379—380. Smodič A., Najdba rimskih zlatnikov pri Ptuju, ČZN XXXI 1936, 82. Rimska kameja iz Poetovija. ČZN XXXIII 1938, 34. Nove latenske najdbe na Dravskem polju, ČZN XXXV 1940, 1-—25. Rimska ključavnica z masko iz Poetovija, AV IV 1953, 59—65. Dve rimski keramični peči iz Ptuja, AV IX—X 1958—1959, 39—43. Sovre A., Pripombe k R. Brataniča novim najdbam iz Ptuja, AV VI 1955, 26—32. Stare F., Ilirsko grobišče na Zg. Hajdini pri Ptuju, AV I 1950, 31—86. Stegenšek A., Reste einer römischen villa zu Polstrau, früggeschichtliche Grabstätten dort und zu Pettau, JfAK VIII 1914. Julijan Valens, ptujski protiškof, ČZN V 1908, 23—37. Szilagyi J., Inscriptiones tegularum Pannonicarum, Diss. Pann. 1933. Šašel J., Spodnja Hajdina parcela 1076/2, AV IV 1953, 308—318. K zgodovini ptujskega gradu v arheoloških obdobjih in nekaj novih najdb na zahodnem vznožju, Kronika IX 1961, 2, 120—128. Šašel A. in J., Inscriptiones latinae quae in Jugoslavija inter annos MXMXL et MXMLX repertare et editae sunt, Situla 5, 1963. Šašel J.-Pahič S., Začasno poročilo o raziskovanju rimskega kanala v Grajenski dolini v Ptuju, AV I 1950. Šubic Z., Epigrafske najdbe v Ptuju in območju v letih 1965—1966, AV XVIII 1967, 187—191, Kompleks rimskih opekarskih peči v, Ptuju, AV XIX, v tisku. Tragau K., Eine Dolchscheide aus Poetovio JfAK III 1909, 117-§|l20. Trstenjak D., Jeli običaji na petujskem in svetomartinskem spomeniku res spadajo v Apollonov ali Orphejev kultus, LMS 1870, 3—25. Victorini episcopi Petovionensis opera ex r. Joh. Haussleiter-Corpus script, eccles. lat. Vol. XXXXIX, Vinndobonae-Lipsiae 1916. Wigand K., Die Nutrices Augustae von Poetovio, OeJ. XVIII 1915, 189—218. KRATICE AfG HormS- Archiv für Geschichtsquellen itd. AEM —• Archäologisch-Epigraphische Mitteilungen aus Oesterreich-Ungarn, Wien AV — Arheološki vestnik, Ljubljana BIGHAlp — Blätter zur Geschichte und Heimatkunde der Alpenländer BRGK — Berichte der römisch-germanischen Kommission, Frankfurt a. M. ČZN ffr Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor DAI 5 Deutsches Archäologisches Institut Diss Pann.H- Dissertationes Pannonicae DschAkWphS- Denkschriften der Akademie der Wissenschaften-Philologie, Wien GMDS — Glasnik muzejskega društva za Slovenijo JfAK Jahrbuch für Altertumskunde, Wien JZK F— Jahrbuch der Zentralkommission, Wien MAGW — Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien MZK — Mitteilungen der Zentralkommission, Wien OeJ — Jahreshefte des Oesterreichischen Archäologischen Institutes, Wien OeAI — Oesterreichisches Archäologisches Institut RCRF — društvo Rei cretariae romanae fautores RE g- Pauly Wissowas Realencyklopädie des klassischen Altertums SAZU — Slovenska akademija znanosti in umetnosti VAHD S Vestnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, Split VS — Varstvo spomenikov, Ljubljana ZČ §§• Zgodovinski časopis, Ljubljana ZhVSt — Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, Graz ZUZ — Zbornik za umetnostno zgodovino, Ljubljana Opomba: Bibliografijo arheološke literature o Ptuju sta sestavili Iva Mikl-Curk in Marjana Tomanič. HISTOIRE DES RECHERCHES ARCHÉOLOGIQUES Résumé Dans une succession temporelle approximative, l’article énumère et caractérise à l’aide des principales découvertes les recherches archéologiqués de Ptuj jusqu’à nos jours. En grands traits il souhaite aussi montrer comment s’est formée temporelle-ment l’image que nous possédons aujourd’hui de Ptuj dans les périodes les plus an-ciennes de son histoire. Marjana Tomanič KOVINSKE NAJDBE IZ ŽARNEGA GROBIŠČA NA ZGORNJI HAJDINI PRI PTUJU Grobišče na Zg. Hajdini pri Ptuju se razprostira ob cesti, ki pelje na Ptujsko goro, na parcelah št. 625, 627 in 629 k. o. Hajdina. Leta 1906 ga je odkril in delno raziskal mg. ph..Fr. Pollak. Skrabar poroča, da je odkopal dvanajst popolnoma ohranjenih posod, nekaj bronastih prstanov, fragment ovratnice in bronasto lasnico. Ne poroča pa, koliko grobov je bilo tedaj odkritih (1). Naslednje leto so z izkopavanji nadaljevali pod vodstvom F. Ferka. Za to grobišče nam manjkajo stratigrafski podatki, podrobnejše poročilo o načinu pokopa, številu in gostoti grobov. O njem je na kratko poročal Skrabar, ki pravi, da so bili izkopani grobovi plani in žgani, da je ležal pepel mrliča prosto v zemlji 50 cm pod površino. Okoli pepela so bile položene manjše posode, največkrat po tri v enem grobu, v katere so bili položeni bronasti pridatki, nasilno zlomljeni, kolikor že prej niso bili uničeni v ognju. Odkopali so nad sto raznih posod in bronaste predmete, ki so manj številni, vendar je le del izkopanega gradiva v ptujskem muzeju (2). Keramični material iz grobišča je obdelal dr. Francè Starò (3). Kovinskega gradiva pa takrat ni mogel objaviti zaradi neprimernega in nedostopnega depoja. Predmeti so bili ločeni in deponirani po tipih. Grobne celote so bile tako razbite in ker dokumentacija o izkopavanjih ni ohranjena, danes ni mogoče več sestaviti grobnih enot. OPIS BRONASTIH PREDMETOV 1. Fragmentirani spiralni svitek fibule očalarke iz 0,15—0,2 cm debele bronaste žice; pr. svitka: 2,6 cm; inv. št. 3650; (T I, 2). 2. Fragmentirana spiralna svitka fibule očalarke iz 0,2—0,3 cm debele žice; pr. svitkov: 4,3 in 4,2 cm; inv. št. 3652; (T III, 34). 3. Fragmentirana spiralna svitka fibule očalarke iz 0,15—0,25 cm debele bronaste žice; pr. svitkov: 2,1 in 1,8 cm; inv. št. 3653; (T III, 33). 4. Fragmentirana fibula očalarka s spiralnim svitkom iz 0,2—0,25 cm debele žice ter pentljo, ki je zavita v obliki črke S z 0,3 cm debele žice kvadratastega preseka; pr. svitka: 3 cm; d. prečke: 7,4 cm; inv. št. 3656; (T III, 35). 5. Fragmentirana fibula očalarka z ohranjenima svitkoma iz 0,15—0,2 cm debele žice ter osmičasto pentljo iz 0,2 cm debele žice kvadratnega preseka. Noga in igla nista ohranjeni; pr. obeh svitkov: 2,1 cm; d. pentlje s svitkom: 5,5 cm; inv. št. 3672; (T I, 1). 6. Fragment fibule očalarke. Ohranjena je le pentlja z osmico iz 0,3 cm debele žice okroglega preseka; d. 6,2 cm; inv. št. 3685. Ta fragment je bil inventariziran kot fragment lokaste fibule. (T I, 3.) 7. Fragment spiralnega svitka fibule očalarke iz 0,2 cm debele žice; pr. svitka: 2,1 cm; inv. št. 3703. 8. Delno fragmentirana igla lasnica z vazasto glavico, okroglega preseka; d. igle: 9,7 cm; v. glavice: 0,9 cm; deb.: 0,2 cm; inv. št. 3637; (T I, 10). 9. Fragmentirana igla lasnica z debelo glavico, nad katero se igla nadaljuje, a je zlomljena. Pod glavico je ornamentirana z drobnimi horizontalnimi vrezi; d.: 15,5 cm; pr. glavice: 0,4 cm; deb. do: 0,2 cm; inv. št. 3638; (T II, 16). 10. Fragmentirana igla lasnica, polkrožno kolenasto ukrivljena, z masivno cilindrično glavico s koničnim zaključkom; d.: 13,1 cm; v. glavice: 0,7 cm; pr. glavice: 0,9 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3639; (T II, 17). 11. Igla lasnica, polkrožno ukrivljena, z miniaturno vazasto glavico; d.: 14,5 cm; v. glavice: 0,7 cm; deb.: 0,2 cm; inv. št. 3640; (T I, 11). 12. Fragment igle za šivanje; d.: 5,8 cm; deb. do: 0,15 cm; inv. št. 3641; (T V, 44). 13. Fragment igle lasnice, okroglega preseka, s ploščato kovano, spiralno zvito glavico; d.: 4,6 cm; deb. do: 0,3 cm; inv. št. 3642; (T I, 14). 14. Fragmentirana igla lasnica z masivno kroglasto glavico. Igla je odbita. Glavica je okrašena na največji periferiji z dvema horizontalnima linijama, ki ju obdajajo stoječi in viseči polkrogi. Ornament je slabo viden; d.: 2,1 cm; pr. glavice: 1,5 cm; inv. št. 3669; (T V, 43). 15. Fragmentirana igla lasnica z masivno kroglasto glavico, rahlo bikonične oblike. Glavica je ornamentirana na vrhu z dvema koncentričnima krogoma, obdaja ju puncirana Črta. Na največji periferiji sta dve horizontalni liniji, ki ju obdajajo stoječi in viseči polkrogi iz treh vrezanih linij. Na spodnjem delu glavice so prav tako trije koncentrični krogi, ki jih obkroža puncirana linija; d.: 5,8 cm; pr. glavice: 2 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3670; (T I, 12). 16. Masivna kroglasta glavica igle lasnice, rahlo bikonične oblike; igla je odbita. Glavica je ornamentirana na vrhu s tremi koncentričnimi krogi; na največji periferiji sta dve horizontalni liniji, ki ju obdajajo stoječi in viseči polkrogi iz dveh vrezanih črt; na spodnjem delu glavice so prav tako trije koncentrični krogi; d.: 2,4 cm; pr. glavice: 1,8 cm; inv. št. 3671; (T I, 13). 17. Ovratnica iz debelejše žice okroglega preseka, s široko razprtima, ploščato skovanima spiralastima koncema; pr. do: 13,2 cm; deb.: 0,5 cm; inv. št. 3624; (T I, 4). 18. Ovratnica iz debelejše žice, okroglega preseka, s široko razprtima, ploščato skovanima spiralastima koncema; pr. do: 14,1 cm; deb.: ,0,5 cm; inv. št. 3625; (T III, 27). 19. Fragmentirana ovratnica iz debelejše žice okroglega preseka, z nazaj zavitima, široko razprtima in ploščato skovanima spiralastima koncema; pr.: 14,9 cm; deb. do: 0,6 cm; inv. št. 3626; (T III, 26). 20. Ovratnica iz debelejše žice okroglega preseka, s široko razprtima, ploščato skovanima, nazaj zavitima spiralastima koncema; pr.: 12,5 cm; deb.: 0,5 cm; inv. št. 3627. 21. Uvita ovratnica s fragmentiranimi konci iz debelejše žice kvadratnega preseka; pr.: 13,9 cm; deb. do: 0,8 cm; inv. št. 3628; (T I, 5). 22. Nekoliko fragmentirana ovratnica iz debelejše žice okroglega preseka, s splo-ščenima, nekdaj široko razprtima ploščato skovanima koncema; pr.: 15,8 cm; deb. do: 0,5 cm; inv. št. 3629; (T II, 15). 23. Fragmentirana ovratnica iz debelejše žice okroglega preseka, spiralno narezana. Konca sta bila gladka in sploščena; pr. do: 11,9 cm; deb.: 0,5 cm; inv. št. 3631 (T I, 6). 24. Fragment ovratnice iz žice okroglega preseka; drobno spiralno narezane; d.: 5,3 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3648; (T III, 28). 25. Fragment gladke ovratnice iz žice okroglega preseka; d.: 5,6 cm; deb.: 0,4 cm; inv. št. 3673; (T I, 8). 26. Fragment ovratnice kvadratnega preseka, z nazaj zavitim ploščato skovanim koncem; d.: 4,8 cm; deb. do: 0,4 cm; inv. št. 3674; (T I, 9). 27. Fragment gladke ovratnice iz debelejše žice okroglega preseka; pozneje nekoliko mehanično deformirane; d.: 7,6 cm; deb. do: 0,5 cm; inv. št. 3675. 28. Fragment gladke ovratnice, nekoliko mehanično deformirane, iz žice okroglega preseka; d.: 7,9 cm; deb.: 0,4 cm; inv. št. 3676. 29. Fragment gladke ovratnice iz tanjše žice okroglega preseka; d.: 6,4 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3679; (T III, 29). 30. Fragment gladke ovratnice iz žice okroglega preseka; d.: 9 cm; deb.: 0,4 cm; inv. št. 3680; (T III, 31). 31. Fragment gladke ovratnice iz žice okroglega preseka; d.: 6 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3681; (T III, 32). 35 ■■ 34 32. Fragment ovratnice iz žice okroglega preseka, na koncu drobno spiralno narezane; d.: 4,4 cm; deb~ 0,35 cm; inv. št. 3684; (T I, 7). 33. Fragment uvite ovratnice iz žice okroglega preseka; d.: 8 cm; deb.: 0,3 — 0,4 cm; inv. št. 3686. 34. Fragment gladke bronaste ovratnice iz žice okroglega preseka; d.: 5,1 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3706; (T IV, 38). 35. Dva fragmentirana obeska salteleona, iz spiralno zvite, tanke in ploščato skovane žice; d.: 1,8 in 1,6 cm; pr.: 0,5 cm; inv. št. 3677. 36. Fragmentiran obesek salteleon, iz spiralno zvite, tanke in ploščato skovane žice; d.: 1,6 cm; pr.: 0,5 cm; inv. št. 3691; (T VI, 59). 37. Fragmentiran mali bronasti obroček iz žice okroglega preseka, verjetno obesek; pr.: 1,2 cm; deb.: 0,2 cm; inv. št'. 3698. 38. Fragment malega obročka iz žice okroglega preseka, verjetno obesek; pr.: 0,8 cm; deb.: 0,2 cm; inv. št. 3704; (T VI, 58). 39. Fragmentiran ploščati kolesasti obroček; š. obročka: 1,6—4,3 cm; v. obročka: 2,5—2,9 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3645; (T VI, 57). 40. Nekoliko fragmentirana, ploščato kovana, bronasta zapestnica s presegajočimi konci in okroglim vzdolžnim rebrom po sredini; š. do: 0,9 cm; pr.: 7,5 cm; deb.: 0,1 cm; inv. št. 3632; (T II, 19). 41. Fragment ploščato kovane zapestnice z okroglim vzdolžnim rebrom po sredini; š.: 1,1 cm; d.: 7,8 cm; deb.: 0,1 cm; inv. št. 3633; (T IV, 36). 42. Fragmentirana gladka zapestnica iz)žice okroglega preseka; pozneje mehanično ukrivljena; pr. do: 5,9 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3634; (T II, 24). 43. Fragment ploščato kdvane zapestnice z okroglim vzdolžnim rebrom po sredini; š.: 0,8 cm, pr. do: 7,5 cm; deb.: 0,1 cm; inv. št. 3635; (T IV, 37). 44. Fragment ploščate zapestnice ovalnega preseka; š.": 0,7 cm; d.: 5,2 cm; deb.: 0,2 cm; inv. št. 3636; (T II, 23). 45. Trije fragmenti iste bronaste ploščate zapestnice polkrožnega preseka, s presegajočimi ovalno izoblikovanimi konci. Zapestnica je ornamentirana z vrezanimi vertikalnimi črtami ter lomljenimi trakovi; š.: 1 cm; pr.: 5,9 cm; deb.: 0,3 cm inv. št. 3644; (T II, 18)? 46. ' Nekoliko fragmentirana gladka bronasta zapestnica iz žice okroglega preseka; pr.: 6 cm; deb.: 0,2 cm; inv. št. 3643; (T II, 22). 47. Dva fragmenta žlebičaste zapestnice z navznoter spodvitimi robovi; š. do: 1.3 cm; d.: 4,8 in 3,3 cm; deb.: 0,1—0,3 cm; inv. št. 3651; (T II, 21). 48. Fragment gladke zapestnice iz žice okroglega preseka; d.: 3 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3654; (T IV, 41). 49. Dva fragmenta morda iste ploščate žlebičaste zapestnice z navznoter spodvitimi robovi; šn 1,3 cm; d.: 5,8 in 5,5 cm; deb. do: 0,3 cm; inv. št. 3655; (T IV, 39). 50. Fragment ploščate zapestnice polkrožnega preseka, okrašene z vertikalnimi vrezi; š.: 0,7 cm; d.: 2,7 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3659; (T ED, 20). 51. Fragment ploščate žlebičaste zapestnice z navznoter spodvitimi robovi; š.: 1.4 cm; d.: 1,7 cm; deb.: 0,1-—0,3 cm; inv. št. 3668. 52. Fragment ploščate, gladke zapestnice ovalnega\preseka; š.: 0,4 cm; d.: 4,8 cm; deb.: 0,2 cm; inv. št. 3678; (T IV, 40). . 53. Fragment gladke zapestnice iz žice okroglega preseka; d.: 3,9 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3683. 54. Fragment'gladke bronaste zapestnice iz žice okroglega preseka; d.: 3,1 cm; deb.: 0,3 cm; inv, št. 3696. 55. Fragment gladke zapestnice iz žice okroglega preseka; d.: 4,1 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3697; (T V, 42). 56. Fragmentirari;1 ploščati nožni obroček ovalnega preseka; pozneje nekoliko mehanično deforjniran; š.: 0,7 cm; pr.: 8,8 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3630; (T II, 25). 57. Fragment prstana iz žice okroglega preseka; pr.: 2,5 cm; deb.: 0,23 cm; inv. št. 3646; (T V, 45). 58. Fragmentiran spiralen prstan, izdelan iz 0,15 cm debele, dvojno navite žice; š.: 0,6 cm; pr. cća: 2,4 cm; inv. št. 3657; (T V, 47). 59. Prstan, nekoliko mehanično deformiran, izdelan iz sploščene žice pravokotnega preseka, katera je trikrat spiralno uvita; š.: 0,7 cm; pr. do: 1,8 cm; deb.: 0,1 cm; inv. št. 3658; (T V, 50). 60. Prstan, izdelan iz tanjše žice pravokotnega preseka; pr.: 2,4cm; deb.: 0,2cm; inv. št. 3660; (T V, 46). 61. Obroček, izdelan iz 0,15 cm debele žice, dvojno navite. Na eni strani je zaključen v obliki pletenine, ki je na najožjih mestih učvrščena s posebnimi pasicami; š. s pletenino do: 2,2 cm; pr. do: 2,1 cm; inv. št. 3661; (T V, 51). 62. Fragmentiran obroček, izdelan iz 0,15 cm debele dvojno navite žice, - Na eni strani je zaključen v obliki pletenine; š. s prepletom: 1,3 cm; pr.: 1,5 cm; inv. št. 3662; (T V, 53). 63. Fragment spiralnega prstana, iz dveh spletenih žic; š.: 0,35 cm; pr. do: 2,2 cm; deb.: 0,15 cm; inv. št. 3663. 64. Nekoliko fragmentiran spiralen prstan, izdelan iz 0,15 Cm debele dvojno navite žice, z zanko na enem koncu; š.: 1,1 cm; pr.: 2,1 cm; inv. št. 3664; (T V, 49). 65. Nekoliko fragmentiran obroček, izdelan iz 0,15 cm debele dvojno navite žice; š.: 1 cm; pr.: 2,5 cm; inv. št. 3665; (T V, 48). 66. Fragment obročka, izdelanega iz 0,15 cm debele dvojno navite žice. Pozneje je bil nekoliko mehanično deformiran; š. do: 0,6 cm; pr. do: 2,6 cm; inv. št. 3666. 67. Fragmentiran obroček, izdelan iz 0,15 cm debele dvojno navite žice. Na eni strani je zaključen v obliki pletenine, ki je na najožjih mestih učvrščena s posebnimi pasicami; š. s prepletom: 1,4 cin; pr. do 2,1 cm; inv. št. 3667. 68. Fragment spiralnega prstana, izdelanega iz štirih spletenih žic; š.: 0,6 cm; pr.: 2 cm; deb.: 0,15 cm; inv. št. 3693. 69. Fragment spiralnega prstana, izdelanega iz štirih spletenih žic; š.: 0,4 cm; pr.: I, 8 cm; deb.: 0,1 cm; inv. št. 3694. 70. Fragment spiralnega prstana, izdelanega iz dveh spletenih žic; š.: 0,3 cm; pr.: 2,1 cm; deb.: 0,15 cm; inv. št. 3700. 71. Fragmentiran preplet bronastega obročka, izdelanega iz dvojno spletene žice; š.: 0,8 cm; d.: 2 cm; deb.: 0,15 cm; inv. št. 3701; (T V, 52). 72. Fragment spiralnega prstana, izdelanega iz dveh spletenih žic; š.: 0,3 cm; pr.: 2,1 cm; deb.: 0,15 cm; inv. št. 3702. 73. Fragment prstana iz žice okroglega preseka; d.: 1,6 cm; deb.: 0,15 cm; inv. št. 3708. 74. Fragment prstana, pozneje nekoliko mehanično deformiranega, iz žice okroglega preseka; pr.: 2,1 cm; deb.: 0,2 cm; inv. št. 3649. 75. Fragment uhana, iz žice okroglega preseka; pr.: 3 cm; deb. do: 0,3 cm; inv. št. 3647. 76. Fragment uhana, izdelan iz žice okroglega preseka; pr.: 3,3 cm; deb.: 0,2 cm; inv. št. 3682; (T VI, 54). 77. Fragment uhana, izdelan iz žice okroglega preseka; pr.: 3,7 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3692; (T VI, 55). 78. Fragment uhana, izdelan iz bronaste žice okroglega preseka; d.: 1,5 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3695. 79. Fragment uhana, izdelan iz žice okroglega preseka; pozneje nekoliko mehanično deformiran; pr. do: 2,8 cm; deb.: 0,2 cm; inv. št. 3699. 80. Fragment prstana ali uhana iz žice okroglega preseka; pr.: 2,5 cm; deb.: 0,3 cm; inv. št. 3705. 81. Fragmentiran bronast gumb tutulaste oblike, z bradavičasto vzboklino na zunanji strani in z ustreznim malim ušescem za pripenjanje na notranji strani; pr. ca.: 3,6 cm; deb.: 0,1 cm; inv. št. 3688; (T VI, 61). 82. Fragmentiran gumb tutulaste oblike z zanko za pripenjanje na notranji strani; š.: 2,5 cm, d.: 2 cm; deb.: 0,1 cm; inv. št. 3690; (T VI, 60). 83. Fragment bronaste pločevine. Ob straneh je na dveh mestih slabo viden vrezani ornament, ki sestoji iz dveh vrst vrezanih polkrogov; š. ornamenta: 0,7 cm; v. ornamenta: 0,7 in 0,3 cm; d. pločevine: 4,3 cm; š.: 2,8 cm; deb.: 0,1 cm; inv. št. 3687; (T VI, 56). 84. Fragment gladke, tanke pločevine; d.: 2,4 cm; š.: 1,7 cm; deb.: 0,1 cm; inv. št. 3689. Hajdinski kovinski material je izključno bronast, kovan ali lit v enojnih ali dvojnih kalupih. Večina predmetov je fragmentarno ohranjena, predvsem glede na način pokopa. Številčno prevladujejo bronasti predmeti z dekorativno funkcijo. Najbolj pogoste so ovratnice, te so tordirane (T I, 5), gladke (T I, 4, 8; II, 15; III, 26, 27, 29—32; IV, 38) in drobno spiralno narezane (T I, 6, 7; III, 28), s široko razprtima in spiralno zavitima, ploščato skovanima koncema. Med se- 60 61 stavne dele ovratnic lahko štejemo obeske salteleone (T VI, 59) in drobne bronaste obročke (T VI, 58). Precej pogoste so tudi zapestnice, teh je več vrst. Najštevilnejše so preproste gladke bronaste zapestnice okroglega preseka (T II, 22, 24; IV, 41; V, 42), dalje ploščate zapestnice polkrožnega (T II, 18, 20) in ovalnega preseka (T II, 23; IV, 40), zapestnice s plastičnim horizontalnim 'rebrom po sredini (T II, 19; IV, 36, 37) ter nažlebljene bronaste zapestnice z navznoter spodvitimi robovi (T II, 21; IV, 39). En fragment sploščeno ovalnega preseka pripada nanožnici (T II, 25). Prstani so izdelani iz enojne ali dvojne Žiče, zvite v več kolobarjev (T V, 45—47, 49, 50). Poseben tip so obročki, ki so na eni strani plete-ninasto zaključeni (T V, 48, 51—53). K predmetom z dekorativno funkcijo lahko štejemo tudi uhane, ki so izdelani iz bronaste žice okroglega preseka (T VI, 54, 55). Kovinski predmeti s praktično uporabno funkcijo so manj šteyilnd. Najštevilnejše so igle lasnice, ki so služile za spenjanje las ali oblačila. Po obliki glavice in vratu jih lahko razdelimo v več skupin: igle z masivno kroglasto glavico, ki je votla in okrašena z vrezi (T I, 12, 13; V, 43); igle s spiralno zvito, ploščato skovano glavico (Rollnadel) (T I, 14); igle z vazasto (T I, 10) in miniaturno va-zasto glavico (T I, 11). Poleg navedenih tipov igel lasnic pa so iz hajdinskega grobišča znane še dolga igla z odbito glavico in drobno narezanim vratom (T II, 16), igla s cilindrično glavico, ki se stožčasto zaključuje (T II, 17), in igla za šivanje (T V, 44). Številne so tudi fibule očalarke (T I, 1—3; III, 33—35). K praktično uporabnim predmetom spadata tudi dva gumba (T VI, 60, 61) tutulaste oblike. Med predmete s simbolično funkcijo spada fragment ploščatega kolesastega obročka (T VI, 57). Našli so tudi dva fragmenta bronaste pločevine, od katerih je eden orna-mentiran (T VI, 56). Pomen in način uporabe teh ploščic nam danes ni poznan. Dekoracija na bronastih predmetih iz hajdinskega grobišča je skromna in izdelana v vrezani tehniki. Med vsemi navedenimi predmeti so v tej tehniki or-namentirane le štiri igle, dve zapestnici in bronasta pločevina. Običajen motiv na iglah sestoji iz visečih in stoječih polkrogov nad horizontalno črto in pod njo na največjem obodu. Ena zapestnica je ornamentirana z ravnimi vrezi, druga pa z motivom skupin vertikalno lomljenih in ravnih črtic (T II, 18). Bronasta ploščica pa ima vrezani dve vrsti polkrogov. Ta način okrasa, motivi in tehnika izdelave so značilni za obdobje kulture žarnih grobišč (4). SKLEP Obravnavano gradivo se tipološko, z okrasno motiviko in tehniko izdelave uvršča v območje t. im. »ruške skupine« (Maria-Rast-Gruppe), kot jo imenuje R. Pittioni (5). V to skupino spadajo po značilnostih materialne kulture še grobišča iz Ruš, Sv. Benedikta v Slovenskih goricah, Maribora, Pobrežja in Sp. Radvanja. Iz posavskega območja pa so sorodna »ruški skupini« še grobišča v Veliki Gorici, Dobovi in Bršljinu, kar je privedlo do razširitve poimenovanja v »ruško-dobovsko skupino« (6). Stične točke ima tudi grobišče v Ljubljani (SAZU), čeprav je le-to mlajše od grobišč v Podravju in Posavju. Ljubljansko grobišče povezujejo s to skupino^ fibule očalarke, polmesečne britve, bronasti noži, obročki s petijastim, v preplet zvitim koncem ter mala skodela s trakastima ročajema (7). Z Dobovo meji »ruško-dobovska skupina« na območju Gorenjske, kjer je v času prehoda v železno dobo čisto posebna kulturna skupina, ki je osnova »gorenjskemu halštatu«. Za gorenjsko skupino so značilne lokaste fibule, ki so v »ruško-dobovski skupini« skoraj nepoznane (8). Našli so jih edino v Rušah (9) in en fragment na hajdinskem grobišču (10). Z naštetimi najdišči ima paralele obravnavani kovinski material. Fibule očalarke poznamo iz Ruš (11), Maribora (12), Pobrežja (13), Bršljina (14), Dobove (15), Ljubljane (16) in Rifnika (17). Te fibule so najpogostejša vrsta fibul v žarnih grobovih Podravja. Najdene so bile tudi v grobovih mlajšega časa v Sloveniji, kar kaže njihovo teritorialno in kronološko širjenje iz Madžarske proti Italiji (18). Za igle s spiralno zvito glavico (Rollnadel) imamo primerjave v Dobovi (19), Mariboru, Rušah (20), Ljubljani (21) in Rifniku (22). Igle z miniaturno va-zasto glavico So našli tudi v Mariboru (23), Rušah (24) in Ljubljani (25). Igle z masivno kroglasto glavico, okrašeno z vrezi, so znane tudi iz Ruš (26), Pobrežja (27), Maribora (28), Rifnika (29) in Velike Gorice (30). Ovratnice imajo paralele v Pobrežju (31), Mariboru (32), Rušah (33), Dobovi (34), Sp. Radvanju (35), Brš-ljinu (36), Veliki Gorici (37), Ljubljani (38) in Rifniku (39). Tudi zapestnice polkrožnega in ovalnega preseka so znane še iz Ljubljane, Sv. Benedikta (40), Maribora (41), Pobrežja (42) in Dobove (43). Ploščate bronaste zapestnice, ki imajo po sredini še plastično horizontalno rebro, se uvrščajo med redke znane najdbe. En primer so odkrili v Ljubljani (44). Za hajdinsko grobišče so značilni spiralni obročki, zviti iz dveh spletenih žic, ki so na eni strani plete-ninasto zaključeni. Poznamo jih iz grobišč v Mariboru (45), Rušah (46), Sp. Radvanju (47), Pobrežju (48), Dobovi (49) in Ljubljani (50). Podobne amulete, kot je bil odkrit na hajdinskem grobišči;, so našli še v Rušah (51), Mariboru (52) in Pobrežju (53). Vsa grobišča »ruško-dobovske skupine« spadajo v prehodno obdobje iz bronaste v železno dobo, to je čas od 11.—8. stoletja pred n. št; To prehodno obdobje se glede na druga sorodna najdišča iz tega časa vzporeja in uvršča v kulturni horizont halštat B po Reineckeju (54). Grobišče na Zgornji Hajdini pri Ptuju v celoti še ni raziskano. Prav tako še ni odkrita naselbina, kateri bi pripadalo, čeprav so leta 1950 na Sp. Hajdini v bližini grobišča odkrili fragmente naselbinske keramike (55). Pri nadaljnjem raziskovanju 1. 1955 pa so pri sondiranju odkrili poleg fragmentov keramike še hišni lep (56). Naselbina, kateri pripadajo odkriti predmeti, leži na ravnini in po naravi ni utrjena. Sledove 'naselbine v ravnini so pred zadnjo svetovno vojno odkrili prav tako v Rušah med žarnima grobiščema (57). Vse do sedaj odkrite naselbine pri nas, katere pripadajo temu prehodnemu obdobju, so bile v varnejših višjih legah in utrjene. Tako utrjena naselbina na Ptujskem gradu (58), z mogočnim okopom obdana naselbina v Ormožu (59) ter pri Križevcih deloma celo nasuto in utrjeno »Gradišče« na sedanjem pokopališču (60). Morda bi lahko ugotovljeni in le delno odkriti naselbini na Sp. Hajdini pripisali zgoraj obravnavano grobišče? Opombe 1 F. Pollak, Prazgodovinske najdbe v ptujski okolici, Časopis za zgodovino in narodopisje (CZN) 4, 1907, 226ss.; V. Skrabar, Vorgeschichtliche Funde am Pettauerfeld, Mitteilungen der Zentralkommisson F 3/5, 1906 (MZK) 365 s.; isti, Urnenfeld in Oberhaidin bei Pettau, Tagespost 7. X. 1906. 2 J. Klemenc-B. Saria, Archaeologische Karte von Yugoslavien, Blatt Ptuj, Zagreb 1936, 29 s.; s citirano starejšo literaturo. Del materiala iz tega grobišča jè v mariborskem muzeju, del pa v graškem »Joanneumu«, kjer so ohranjene grobne celote. 3 F. Stare, Ilirsko grobišče na Zgornji Hajdini pri Ptuju, Arheološki vestnik (AV) 1/1'—2, 1950, 33 ss. 4 S. Pahič, Nekaj najdb iz žarnega grobišča na Pobrežju pri Mariboru, AV 5/2, 1954, 256 s. 5 R. Pittioni, Urgeschichte Österreichs, Wien 1937, 174 s. 6 F. Starò, Ilirsko grobišče pri Dobovi, Razprave SAZU 3, 1953, 140 ss. . 7 F. Starò, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela SAZU 9, Ljubljana 1954, 107 ss. (odslej Dela SAZU 9); J. Korošec, Oris predzgodovine Ljubljane, Zgodovina Ljubljane I, 1955, 273 s. 8 Glej opombo 6. 9 G. Wurmbrand, Das Urnenfeld von Maria Rast, Archiv für Anthropologie, Bd. 11, Braunschweig 1879, T 4,. 21. 22; H. Müller-Karpe, Beiträge zur Chronologie der Umenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Berlin 1959, T 111, A2. 10 Pod inv. št. 3685 je bil inventariziran fragment lokaste fibule, vendar je to fragmentirana prečka fibule očalarke z ostankom osmice, glej T I, 3. Fragment lokaste fibule pa je v graškem »Joanneumu«, v grobu št. 8, pod inv. št. 10.832. Za podatek se zahvaljujem S. Pahiču. 11 H. Müller-Karpe, o. c., T 111, h 2. J 1; 112, A 6. B 2; 114, H 2. J 1. 2. 12 F. Baš, Zgodnjehalštatske najdbe na Pohorju in v Mariboru, CZN 28, 1933, priloga, si. 27. 28.; H. Müller-Karpe, o. c., T 108, 14.15. 19. 20. 13 S. Pahič, Drugo žarno grobišče v Rušah, Razprave SAZU 4/3, 1957, 53 s., T 1, 6. 14 T. Knez, Žarni grobovi v Bršljinu, AV 18, 1967, T 1, 11. 15 F. Starò, Ilirsko grobišče pri Dobovi, AV 2/1, 1951, 61 s, si. 2; isti, Razprave SAZU 3 1953 T 17 2. 16 F. Starò, Dela SAZU 9, 1954, 84 ss, T 6, 1; 7, 9; 18, 1. 4; 28, 2; 36, 1. 40, 3; 50, 5. 8; 52, 1; 61, 5. 6; 63, 6—9; 64,. 1 ; 83, 7. 17 A. Bolta, Ilirske najdbe iz Rifnika pri Celju, AV 7/3, 1956, T 4, 127. 128. 18 S. Pahič, Razprave SAZU 4/3, 1957, 53 ss. 19 F. Starò, Razprave SAZU 3, 1953, T 12, 4. 20 H. Müller-Karpe, o. c., T 118, 3. 21 F. Starò, Dela SAZU 9, 1954, 87 s.; T 7, 6; 14, 1; 26, 5; 38, 11; 50, 3; 55, 1.; J. Ko-rošec-F. Starò, Začasno poročilo o arheoloških izkopavanjih v Ljubljani, Arheološka poročila 3, 1950, sl. 5. 22 A. Bolta, o. c., T 14, 183. 23 H. Müller-Karpe, o. c., T 118, 4—6. 24 Ibid., T 114, BI. A 2.; Wurmbrand, o. c., T 4, 7. ?5 F. Starò, Dela SAZU 9, 1954, T 26, 2; 54, 7. 28 H. Müller-Karpe, o. c., T 114, C 2. 27 S. Pahič, AV 5/2, 1954, T 8, 37. 38. 28' H. Müller-Karpe, o c., T 118, 12. 13. 29 A. Bolta, Ilirska naselbina na Rifniku pri Šentjurju, Celjski zbornik 1959, 273 s. 30 V. Hoffiler, Staro groblje u Velikoj Gorici, Vjesnik hrvatskog arheološkog društva 10, 1908—1909 (VHAD), 124 s, sl. 8, 3; 10, 2. 31 S. Pahič, AV 5/2, 1954, T 10, 1—3. 5. 32 F. Baš, CZN 28, 1933, priloga, sl. 27, 28.; H. Müller-Karpe, o. c., T 118, 44. 45. 47. 48. 33 H. Müller-Karpe, o. c., T 110, 1.; Wurmbrand, o. c., T 4, 26. 34 F. Starò, Razprave SAZU 3, 1953, T 2, 2; 3, 6; 14, 7. 35 S. Pahič, Maribor v prazgodovini, CZN NS 39, 1968, T 4, 2. 36 T. Knez, AV 18, 1967, T 1, 2. 37 Hoffiler, VHAD 10, 1908—1909, 122 s, sl. 8, 2. 38 F. Starò, Dela SAZU 9, 1954, T 26, 5; 36, 6; 38, 4; 22, 1. 39 A. Bolta, AV 7/3, 1956, T 2, 85; 10, 136; S. Pahič, Posamezne najdbe iz Rifnika, AV 7/1—2, 1956, T 2, 1. 2; 3, 2. 40 F. Starò, Dela SAZU 9, 1954, 91 s., ter v opombi 61 citirana druga najdišča, T 31, 6; 41, 1; 46, 4. 7. 41 H. Müller-Karpe, o. c., T 118, 38. 39. 42 S. Pahič, AV 5/2, 1954, T 5, 20. 43 F. Starò, Razprave SAZU 3, 1953, T 19, 1. 44 F. Starò, Dela SAZU 9, 1954, 91 s., T 46, 8; 85, 1. 45 F. Baš, CZN 28, 1933, priloga, sl. 28.; H. Müller-Karpe, o. c., T 118, 25. 46 Wurmbrand, o. c., T 4, 20. 47 S. Pahič, CZN NS 39, 1968, T 4, 10. 48 S. Pahič, AV 5/2, 1954, 260 s., T 8, 36. 49 F. Starè, Razprave SAZU 3, 1953, T 18, 4. 50 F. Starè, Dela SAZU 9, 1954, T 4, 6. 61 Wurmbrand, o. c., T 4, 15. 52 H. Müller-Karpe, o. c., T 118, 22. 53 S. Pahič, CZN NS 39, 1968, 25 s., sl. 5. 54 F. Starè, Razprave SAZU 3, 1953, 137 s., 140 s. ; S. Pahič, Razprave SAZU 4/3, 1957, 62 ss. 55 Gradivo deponirano v PMP, še neobjavljeno, inv. št. 3889—3896. 56 Gradivo deponirano v PMP, še neobjavljeno, inv. št. 3853—3888; 3897—3901. 67 S. Pahič, CZN NS 39, 1968, 20 s., op. 67. 68 J. Korošec, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu, Dela SAZU 6, Ljubljana 1951, 9 ss. 59 B. Perc, K stratigrafiji žarnogrobiščne naselbine v Ormožu, AV 13—14, 1962— 1963, 375 ss.; ista, Prazgodovinska naselbina v Ormožu, Ptujski zbornik 2, 1962, 202 ss. 60 S. Pahič, CZN NS 39, 1968, 20 s., op. 66. METALLFUNDE AUS DEM URNENFELD IN ZGORNJA HAJDINA BEI PTUJ Resümee Das Urnenfeld in Zgornja Hajdina bei Ptuj wurde im Jahre 1906 von Mr. pharm. ■ Fr. Pollak entdeckt. Im folgenden Jahr setzte man die Ausgrabungen fort unter der Leitung von F. Ferk. Nur ein Teil des ausgegrabenen Materials ist im Museum von Ptuj, das andere befindet sich im Joanneum von Graz und in Maribor. Das Material wurde im Museum von Ptuj nach den Typen geordnet deponiert. So wurde die Grabganzheit zerschlagen, und es erscheint unmöglich, sie wieder zusammenzustellen, da die Dokumentation über die Ausgrabungen nicht erhalten geblieben ist. In diesem Artikel behandle ich lediglich das Metallmaterial, die Keramik wurde schon früher von dr. France Stare untersucht (3). Die Metallgegenstande sind nur in Bronze ausgearbeitet, geschmiedete oder gegossen in einfachen oder doppelten Gussformen. Im Museum von Ptuj werden Gegenstände dekorativer, praktisch anwendbarer und symbolischer Funktion aufbewahrt. Unter den dekorativen Gegenständen kommen am häufigsten Halsketten vor. Die sin entweder glat (T I, 4, 8; II, 15; III, 26, 27, 29—32; IV, 38), gedrehte (T I, 5) und zart spiralig geschnittene (T I, 6, 7; III, 28). Unter die Bestandteile der Halsketten können wir Anhängsel-Saiteleone (T V, 59) und feine Bronzereifen (T VI, 58) zählen. Zahlreich sind auch Armbänder runden (T I, 22, 24; IV, 41; V, 42), halbkreisförmigen (T II, 18, 20) und ovalen Profils (T II, 23; IV, 40), weiters platte Armbänder mit plastischer horizontaler Rippe durch die Mitte (T II, 19; IV, 36, 37) und ausgehölte Armbänder mit einwärts gedrehten Rändern (T II, 21; IV, 39). Die Fingerringe sind aus einfachem oder doppeltem Draht verfertigt, der in mehreren Runden gewickelt erscheint (T V, 45—47, 49, 50). Ein besonderer Typ sind Reifen, die auf einer Seite geflechtartig abgeschlossen sind (T V, 48, 51—53). Unter den Gebrauchsgegenständen sind am zahlreichsten Haarnadeln, die ihrer Kopf und Halsform nach in mehrere Gruppen aufgeteilt werden können: Nadeln mit massiven kugelförmigen Köpfchen, die hohl und mit Einschnitten verziert sind (T I, 12, 13; V, 43); Rollnadeln (T I, 14); Nadeln mit vasenförmigen (T I, 10) und miniaturvasenförmigen Köpfchen (T I, 11). Zahlreich sind auch brillenförmige Fibeln (T I, 1—3; III, 33—35). In diese Gruppe gehören auch kegelförmige Knöpfe (T VI, 60, 61). Unter die Gegenstände mit symbolischer Funktion können wir das Fragment des flächenartigen, radförmigen Reifens einreihen (T VI, 57). Die Dekoration auf den Gegenständen ist schlicht hineingeschnitten. Ornamente findet man auf vier Nadeln, zwei Armbändern und einem Fragment des Bronzeblechs. Die Verzierungen sind kennzeichnend für die Epoche der Urnengräber. Das Grabfeld in Hajdina gehört in bezug auf das bearbeitete Metallmaterial in den Bereich der sogenanten »Gruppe Ruše-Dobova«, zu der auch noch folgende Grabfelder gehören: Ruše, Benedikt in Slovenske gorice, Maribor, Pobrežje, Sp. Radvanje, Dobova, Velika Gorica und Bršljin. Berührungspunkte gibt es auch mit dem Grabfeld in Ljubljana (SAZU). Alle erwähnten Grabfelder der »Gruppe Ruše-Dobo-va« gehören zur Übergangszeit zwischen der Bronze- und Eisenzeit, also nach Reinecke in die Ha B. Im Jahre 1950 und 1955 wurden in Sp. Hajdina in der Nähe des Grabfeldes Spuren einer Siedlung entdeckt. Diese liegt in der Ebene und ist daher von der Natur her nicht befestigt. Alle bei uns bisher entdeckten Siedlungen aus dieser Epoche weisen höhere Lagen auf und sind schon von der Natur her befestigt (58—60). Vielleicht ist dieser nur teilweise entdeckten Siedlung in Sp. Hajdina das behandelte Grabfeld zuzuschreiben? Natürlich müsste man zur Aufrechterhaltung einer solchen Behauptung auch noch den übrigen Teil des Grabfeldes und der Siedlung untersuchen. Iva Mikl-Curk ZNAČILNOSTI MATERIALNE KULTURE POET O VIA V I. STOLETJU N. ŠT. Besede rimskega zgodovinopisca Tacita: meliore fato fidéque partium Fla-vianarum duces consilia belli tractabant. Poetovionem in hiberna tertiae decu-mae legionis convenerant (Hist. Ill 1) so najstarejša ohranjena omemba Ptuja v literarnem delu in obenem tudi njegova omemba v enem najpomembnejših, časov njegove zgodovine. Pred 1900 leti, leta 69, je torej legija 13. Gemina, vojaška posadka v Poetoviu-Ptuju, posegla v dogajanje starega sveta prav odločilno, saj je s podporo sposobnemu Vespazijanu odprla vrata političnemu konceptu, ki je privedel rimski imperij do največjega razcveta. Rimski imperij spet pa je brez dvoma eden najpomembnejših mejnikov v življenju Evrope. ' V našem sestavku si želimo nekoliko ogledati vsakdanje življenje tega zimskega tabora-hiberna in njegovih predmestij, tabora, ki ga Tacit omenja v zvezi s tako važnimi dogodki. O tej vsakdanjosti zgodovinski viri molče. Prikazati pa nam jo morejo ruševine in predmeti vsakdanje rabe, ki so se na ptujskih tleh ohranili in jih je desetletje za desetletjem odkrivala arheologova lopata. O stavbni podobi zgodnjerimskega Ptuja, torej Ptuja iz 1. stoletja m št., je bil govor že večkrat.1 Tu pa naj bi govorili o drugi materialni kulturi, to:je o značilnostih predmetov vsakdanje rabe. Teh hranijo ptujski, mariborski in graški muzej veliko število, žal pa niso še v celoti sistematično obdelani. Zavedati se moramo tudi, da so najdiščne okoliščine zabeležene le pri prav majhnem številu predmetov. Tako vemo le za del grobnih pridatkov, da so res iz 1. stoletja, sicer pa bomo morali predmete, ki nam bodo pomagali osvetliti poetovijsko materialno kulturo iz 1. stol. n. št., odbrati iz druge množice gradiva predvsem po njihovih oblikovnih, tipoloških značilnostih. Tako sodijo predmeti, za katere moremo z gotovostjo sklepati, da so iz 1. stoletja, v veliki meri k najožji osebni rabi. Kot po navadi, vemo tudi tu o lončenini precej. Lončenina je pač snov, ki se v zemlji najdalj in najbolj ohrani, preprosti postopek izdelave in s tem v zvezi obsežna raba lončenine pa sta tudi vzroka za to, da v arheoloških zbirkah lončenina skoraj vedno prevladuje, če še enkrat povzamemo že večkrat obravnaf; vano dejstvo, vidimo, da so v Ptuju v 1. stoletju uporabljali: jajčaste žare iz slabše keramike, mnogokrat pokrite s potezami glavnička ali metlice, nekatere rumene ali sive žare iz boljše keramike, čaše raznih vrst, jajčaste pa tudi take v obliki cvetličnega lončka, čaše gubanke, skodelice, tudi okrašene v barbotin-ski tehniki, sklede in krožnike brez noge in s prstanasto nogo, kadilnice, trinožnike, veliko število predvsem enoročajnih. vrčev, pa tudi dvoročajne vrče in amfore2. K temu sodi še precejšnja količina terre sigillate, boljše rdeče namizne keramike, ki so jo delali za obsežna tržišča le v nekaj delavnicah. To posodo je po žigih in oblikah moč na desetletje točno datirati, moč pa ji je tudi določiti kraj nastanka. Do konca 1. stol. v Ptuju daleč prevladuje terra sigillata iz severne Italije, poleg nje pa so v Poetovio uvozili tudi nekaj primerkov sigillate iz južne Galije3. Toda tudi drugo posodje je nastalo pod raznimi vplivi, njegove oblike niso plod slučajnosti. Kaže nam, pod kakšnimi vplivi sta bila izdelovalec in potrošnik. Žare, vazaste posode in lonci naj bi bili posodje, ki se je v domačih delavnicah razvijalo po starem oblikovnem izročilu tudi v rimskem času.4 Tipe čaš moramo po izvoru deliti: nekaj jih je nastalo v domačem oblikovnem izročilu, zlasti tiste v obliki lončka in morda tudi tiste v obliki cvetličnega lončka5, druge pa so odsev povsem italskega sredozemskega oblikov-néga sveta.8 Delno iz Italije uvožene in po italskih vzorcih izdelane so fine skodelice7. Prav tako sodijo v rimski, sredozemski oblikovni svet oblike malone vseh krožnikov, skled in vrčev iz 1. stoletja8, pa tudi kadilnice in trinožniki9, čeprav med temi vrstami poznamo prav malo uvoženih izdelkov. Pihano steklo so naši kraji kot veliki del Evrope spoznali šele s prihodom Rimljanov10. Iz Poetovia moramo našteti več desetin malih stekleničk, dišavnic, več prizmatičnih steklenic ^^Studi z ročajem, nekaj skodelic in čaš, vse to pihano iz modrikastega stekla z oblikovnimi značilnostmi 1. stol.11 ali tudi iz grobov 1. stol.12 V oblikah in tehniki izdelave teh predmetov že zaradi narave stvari same ne moremo iskati domačih korenin, čeprav ni izključeno, da niso rimske, a poudarjamo rimske, steklarske delavnice v naših krajih že zgodaj dosegle ne-slutenega razcveta13. Zelo zanimivo je tudi bronasto gradivo, zlasti številčno močna skupina sponk za obleko-fibul in pasnega okovja iz grobov 1. stoletja. Med fibulami daleč prevladujejo t. im. vozlaste in noriško panonske fibule. To gradivo1 pa je izraz domačega oblikovnega izročila14 in isto velja tudi za značilno pasno okovje15. Le majhno je število fibul, ki so nastale v rimskem oblikovnem svetu, ali pa so celo italski izdelek (npr. nekaj aucissa fibul)16. Bronasto posodje, ki ga moremo med ptujskimi najdbami opredeliti za izdelek 1. stoletja, je v veliki meri prav italski import17, isto bi mogli trditi še za nekaj manjših predmetov18. Povsem iz italskega oblikovnega sveta so tudi tako imenovani kirurški, toaletni- instrumenti, ki jih ima ptujski' muzej iz zgodnjih grobov lepo število, ter zrcala19. Uporabne predmete iz brona je teže datirati, zato o raznem okovju itd. tu molčimo, saj slike, ki si jo moremo ustvariti, ne more bistveno spremeniti. Zanimiva in lepa zbirka oljenk s ptujskih arheoloških terenov vsebuje veliko število oljenk, ki nosijo oblikovne značilnosti 1. stoletja. K že objavljenemu gradivu20 se pridružuje še mnogo pozneje najdenih predmetov, vendar bistveno ne spreminjajo števila tipov in okrasja. Še vedno lahko trdimo, da so v 1. stolet- ju največ uporabljali reliefne oljenke z oglatim volutnim noskom, enako širokim ob korenu in čez volute, nekatere oljenke z žigom delavnice, one z zaobljen nim volutnim noskom ter še nekatere redke oblike zgodnjih oljenk. Kalupi za odtisovanje oljenk nam sicer pričajo, da so ta v antiki toliko, rabljeni predmet izdelovali tudi ptujski lončarji, a po oblikah sodeč, šele pozneje. V 1. stoletju so jih uvažali, lahko rečemo, skoro v celoti iz delavnic severne Italije. To nam pričajo zapažanja avtorjev za druga geografska območja, ki meje na Italijo21, pa tudi primerjalno gradivo iz severnoitalskih muzejev22. O drugih materialih, ki jih moremo zaradi najdiščnih okoliščin postaviti v 1. stoletje, je teže govoriti. Razmeroma dobro proučen je jantar. V Ptuj so jantarni izdelki verjetno v pretežni meri uvoženi iz Ogleja, kjer je izdelovanje jantarnega okrasja cvetelo zlasti v 1. in 2. stoletju23, že po identičnosti izdelkov sodeč. Potemtakem so tudi jantarni izdelki 1. stoletja v materialni kulturi Poeto-via eden od dokazov o močnem vplivu severne Italije na materialno kulturo Poetovia. Zaradi najdiščnih okoliščin (zgodnji grobovi) in oblike (za glavico ima ena doprsje s frizuro Julije Titi24) moremo verjetno nekaj koščenih lasnic pripisati 1. stoletju. Verjetno ni napak, če jih pripišemo svetu italske materialne kulture, že zato, ker nam take lasnice v predrimski materialni kulturni niso znane, in ženske pričeske rimskega časa, kot jih poznamo z upodobitev, so zahtevale veliko število lasnic. Zanimivo je vprašanje orodja, ki mu pa žal, ker ni nikoli pridatek v grobu, ne moremo določiti točne starosti. Za nekaj kosov železnega orodja moremo vendarle sklepati, da je iz 1. stoletja, ker je bilo najdeno v zgodnjih naselbinskih plasteh in ker mu poznamo drugje analogije med zgodnejšim gradivom.25 Nekaj oblik orodja je predrimskih, izvira iz velikega skoka v razvoju ekonomike v mlajši železni dobi.26 A oblikovno enako železno orodje je lastno tako velikim geografskim območjem, da na maloštevilnih ptujskih primerkih ne moremo videti lokalnega predrimskega izročila v rimski čas. H koncu naj omenimo še to, da vsebujejo zbirke ptujskega arheološkega gradiva še nekaj lepih kosov antičnega nakita, med njimi nekaj rezanih kamnov, gem, ki jih po najdiščnih okoliščinah ali oblikovnih značilnostih skoro ne moremo datirati. Verjetno pa ni napak, če vsaj nekaj teh predmetov pripišemo 1. stoletju in tudi v njih vidimo izdelek, ki ga je k nam posredovala oglejska trgovina, že zaradi velike sorodnosti in ogromnih količin takega gradiva v Ogleju, ki je morda delno tam tudi nastalo27. Tako smo v skopih obrisih preleteli vrste predmetov, ki morejo iz ptujskih arheoloških terenov biti iz 1. stoletja. Ob vseh glavnih skupinah smo tudi nakazali, iz katerega oblikovnega sveta domneva strokovni svet, da tip izvira. Če rezultate takega opredeljevanja združimo, vidimo, da daleč prevladuje italska komponenta. Ta je oblikovala materialno kulturo vojaškega tabora Poetovia in njegovih predmestij. To je povsem razumljivo že iz'dejstva, da so bili vojaki in njih spremljevalci pretežno severni Italiki28. Njim lastna materialna kultura je bila materialna kultura civilizacije trdne in premišljeno organizirane velikanske državne tvorbe. Materialna kultura te civilizacije je v stoletjih nastajala iz raznih virov, k nam pa je prišla že enotna, izoblikovana. Domače, iz predrimske lokalne (to se pravi vzhodnih Alp in zahodne Panonije) materialne kulture izvirajoče značilnosti pa najdemo med predmeti pomembne skupine gradiva za vsakdanjo rabo: posodje in nošo. To pomeni, da vojaški tabor Poetovio vendar ni živel skozi vse 1. stoletje svojega, od okolice lo- 3 Poetovio — Ptuj čenega življenja. V njegova predmestja so se vključili tudi domačini89, in tudi Italiki iz tabora ali predmestij niso mogli največ uporabljenih materialnih dobrin za življenje, hrano in obleke dobivati iz Italije, ampak iz mestnega zaledja. Tako so jih domači obrtniki zalagali tudi s predmeti, ki so s tem v zvezi, s posodo in sponami ter okovjem, edinim, kar se je od obleke ohranilo. Seveda pa si ne smemo misliti, da so bile skozi vse 1. stoletje obrtne delavnice strogo ločene med delavnice prišlekov, ki so izdelovale italske tipe predmetov, in domače delavnice. Ekonomski razvoj je brez dvoma kaj kmalu prisilil domače obrtnike, npr. lončarje ali kovinarje, da so se naučili delati tudi italske oblike predmetov, saj so bili ti mnogokrat izdelani po zahtevnejšem postopku, pa so bili zato tudi kvalitetnejši. Rimska materialna kultura prvega stoletja, ki smo jo tu na kratko predstavili, pa je bila tudi temelj, na katerem je Evropa gradila naprej. Na koncu si dovolimo zato še kratek ekskurz. Mnoge oblike predmetov vsakdanje rabe je nadaljnje življenje rimskih mest in torej tudi Poetovia nadomestilo z drugimi. Ena pa je ostala. Zanimivo je vedeti, da je največ rabljena keramika za vsakdanjo rabo, jajčasti lonec, v poznoantičnih najdbah še prav podoben zgodnjerim-skemu, za katerega smo pa tako ugotovili, da je oblika, ki izvira še iz zadnjih obdobij prazgodovine.39 Ta oblika posode pa je v vzhodnih Alpah in v zahodni Panoniji preživela tudi propad antike in prešla v last starih Slovanov.31 Ce gledamo na zbirko arheoloških predmetov tako kot na odraz tokov zgodovine, postanejo manj oddaljeni in vidimo, da so odsev raznih silnic, ki so usmerjale zgodovino naših krajev32. Opombe 1 M. Abramič, Oesterreichische Jahreshefte XVII 1914, Beiblatt 87 ss; B. Saria RE s. v. Poetovio; I. Miki Curk, ČZN NV, v tisku; R. Bratanič, Antidoron, M. Abramič oblatum I, VAHD 1957, 156 ss. 2 E. Bonis, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien I, Diss. Pann. II 20, Budapest 1942, katalog; A. Schörgendorfer, Die römerzeitliche Keramik der Ostalpenländer, Wien 1942, 73 ss; M. Abramič, Poetovio, Ptuj 1925, 103 ss; A. Jalen, Arheološki vestnik 1177 itd. 3 M. Abramič, Poetovio 93 ss; I. Miki Curk, ČZN NV IV 1968, 64—83. 4 E. Bonis, o. c. 36—41; I. Miki Curk, Arheološki vestnik XVII 1966, 417 ss. 5 A. Schörgendorfer, o. c. 73 ss; E. Bonis, o. c. 43. 6 E. Bonis, o. c. 42. 7 E. Bonis, o. c. 44—47; material muzejev v Ogleju, Čedadu itd. 8 E. Bonis, o. c. 48 s, 53 ss. 9 E. Bonis, 51, 52. 10 P. Morin-Jean, La vérrerie en Gaule sous l’Empire, roman, Paris 1913, 13; C. Isings, Roman Glass from dated Finds, Djakarta 1957, 2, 7. 11 C. Isings, o. c. 38, 41, 50; N. Lamboglia, Rivista di studi Liguri,. 1942, tab. str. 192—193. 12 Datirani grobovi v muzeju v Gradcu. 13, I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik XI s citirano literaturo. 14 J. Garbsch, Zur Kenntniss der norisch-pannonischen Frauentracht, München 1965; E. Patek, Verbreitung und Herkunft der römischen Fibeltypen in Pannonien, Diss, Pann. II 19, 1942, 236; I. Kovrig, Die Haupttypen der Kaiserzeitlichen Fibeln in Pannonien, Diss. Parni. II 4, 1937, 107—112; R. Noll, Cafinthia I 147, 1957, 128, 139. 15 J. Garbsch, o. c.; R. Noll, o. c.; I. Puš, Arheološki vestnik XVII 1966, 413 ss. 16 I. Kovrig, o. c. ; E. Patek, o. c. 17 A. Radnoti, A Pannonia Romai Bronzedenyek, Diss. Pann. II 6, 1938, 144 ss. 18 À. Smodič, Arheološki vestnik IV 1953, 59 ss. 19 Gradivo muzejev v Ogleju, Čedadu; A. Radnoti, Intercissa II, Archaeol. Hung. XXXVI 1957, 226, 227 s citirano literaturo. 20 M. Abramić, Poetovio, 87 ss; O. Fischbach, Römische Lampen aus Poetovio, Graz 1896; D. Ivanyi, Die pannonischen Lampen, Diss. Pann. II 2, 135, katalog. 21 S. Loeschke, Lampen aus Vindonissa, Zürich 1919, 215. 22 Gradivo muzejev Oglej, Čedad. 23 G. Brusin, Tre Venezie, XVI 1941, 598—602; S. Panciera, Vita economica di Aquileia, Aquileia 1957, 43. 24 J. Bernoulli, Die Bildnisse berühmten Römer, Stuttgart 1882, II 27. 25 L. Jacobi, Römerkastell Salzburg, 1897; RLiö 3 (1902), tab. 8 in 5 (1904) 87. 26 A. Müllner, Typische Formen aus Krain, 1900; zlasti S. Gabrovec, Arheološki vestnik XVII 1966, 257; F. Stare, Arheološki vestnik IV 1953, 99 s. 27C. Maionica, MZK NF XX 1894, 41 ; S. Panciera, o. c. 44 ; G. Sena Chiesa, Gemme del Museo Nazionale di Aquileia, 1966. 28 A. Moczy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen, Budapest 1959, 28. 29 Ibid. 199. 30 Glej opombo 4. I Miki Curk, CZN NV 1 1965, 75 ss. 31 J. Korošec, Uvod v materialno kulturo starih Slovanov, Ljubljana 1952, 180 ss; P. Korošec, doktorska disertacija v tisku. 32 A. Heckler, Štrena Bulicana, Zagreb 1923, HO ss. CARACTÉRISTIQUES DB LA CULTURE MATERIELLE DE POETOVIO AU ÌER SIÈCLE DE NOTRE ÈRE Résumé Le présent article a pour but de présenter la vie quotidienne du camp militaire romain et de ses faubourgs à Ptuj. Tacite mentionne le camp en liaison avec leS événements importans de l’année 69 de notre ère. Cette vie est représentée par les objets conserés d’usage quotidien, que nous pouvons dater du Ier siècle. D’après les circonstances des lieux fouillés, nous pouvons dater du temps de Texistence du camp militaire les objets trouvés principalement dans les tombes de la grande nécropole de Haidina; par ailleurs, pour la datation du matériel, nous sommes aidés plutöt par les caractéristiques typologiques. Par la suite, l’auteur présente les groupes particuliers de la culture matérielle de Poetovio. La céramique est déjà assez bien étudiée et publiée. Elle montre des com-posantes expressément romaines et aussi des composantes assez fortes du pays dans la formation des types particuliers. De mème, les matériaux de bronze ont aussi été publiés en général. Les fibules el les ferrures de ceintures indiquent de nouveau l’origine locale du type, tandis qu’une partie des fibules et toute la vaisselle sont expressément italiques de forme et en partie mème importées d’Italie. Une caracté-ristique de la culture matérielle de ITtalie, ce sont le verre soufflé et les lampes à huile qu’on devait au ler siècle à Ptuj importer encore en grand nombre des ateliers de ITtalie du Nord. Les lampes à huile de Ptuj aussi sont déjà bien publiées jusqu’ici. Les autres matériaux sont moins bien élaborés et publiés. Les objets d’ambre aussi, que Ton connaìt de Ptuj, font probablement partie en majeure partie, du Ier siècle, mais cé sont sürement des produits aquiléens. En raison des circonstances des lieux foullés (tombes anciennes), l’article traite aussi des épingles à cheveux. En nos lieux, leur utilisation a probablement comnencé sous l’influence romaine. La question de l’outillage est intéressante et elle n’est pas encore tout à fait 'échaircie. Bien des morceaux des collections d’outils de fer de Ptuj pourraient ètre du ler siècle. Nous pouvons vraisemblablement chercher l’origine des types au moins partiellement dans les Alpes Orientales. Cette question intéressante est encore peu étudiée en détail. A cause de l’analogie avec les matériaux d’Aquilée, l’article date du Ier siècle aussi quelques intailles de Ptuj. Les exemplaires sont certainement venus à Ptuj d’Aquilée. Sur la base de tout cela, il est possible de constater que la vie quotidienne du camp romain à Ptuj ressemblait en général fortement à la vie des colonies de l’Italie du Nord. Dans l’arrière-pays il s’approvisonnait seulement de nourriture et de vète-ments et ainsi, dans le camp et sürement aussi parmi la population immigrée, s’est fortement élargie l’utilisation de certains produits caractéristiques de la culture matérielle préromaine de nos lieux, tels que les pots ovales, les fibules norico-panno- niennes et les ferrures de ceintures. D’ailleurs, les habitants du pays aussi, qui vi-vaient près du camp, adoptèrent bien vite les acquisitions de la civilisation romaine développée. La culture matérielle de la civilisation romaine du Ier siècle était à la fois la culture, sur laquelle l’Europe allait dès lors construire, comme le prouve par ex. le pot ovale du pays que Ton emploiera encore dans le Haut Moyen age dans les Alpes Orientales et la Pannonie Occidentale. Zorka Subic NOV PRISPEVEK K POZNAVANJU SUBURBANIH PREDELOV POETOVIA V dolgih stoletjih je intenzivna gradnja močno zabrisala sledove nekdanjega rimskega Poetovia. Tudi Drava je s spreminjanjem svoje struge uničila velike površine, saj je od antike do danes najprej preložila svoj tok proti zahodu, nato pa se jé zopet umaknila proti vzhodu in izpodjedala ob svojem levem bregu.1 Več kot polstoletna arheološka raziskovanja pa so nam danes le omogočila spoznati razvoj in topografijo antičnega Ptuja.2 Celotna podoba še vedno ni popolna, delno iz že omenjenih vzrokov, delno pa zato, ker so v nekdanjem arealu antičnega Ptuja še vedno večji neraziskani predeli. Rimska naselbina v današnjem Ptuju se je razvila iz legijskega tabora, ki je bil iz strateških razlogov lociran ob mostu čez Dravo.3 To je bilo na kraju, kjer je ena izmed glavnih prometnih cest rimskega imperija v smeri proti vzhodu prečkala Dravo in tako povezovala Aquileio, Emòno, Celeio in Poetovio prek Savariae z drugimi kraji v Podonavju. Že sama konfiguracija zemljišča, reka in most čeznjo so pogoji, ki so pospeševali nastanek in razvoj bolj ali manj samostojnih naselbinskih četrti ob glavni cesti na obeh bregovih Drave. Najbolj zahodna naseljena četrt in hkrati tudi najstarejša je nastala na sedanji Sp. Hajdini v bližini legijskega tabora.4 Sledila ji je mlajša na Zg. Bregu, ki se je razvijala predvsem v II. in III. stoletju n. št.5 Vzporedno pa so se oblikovali in razvijali naselbinski predeli tudi na levem bregu Drave, na Panorami, Vičavi in okolici Gradu.6 Strnjena poselitev proti vzhodu ni segala prek Grajene, zaključevala se je v bližini prehoda glavne ceste čez potok.7 V tem vzhodnem suburbanem predelu so naselbinski objekti osamljeni.8 Ob cesti Poetovio—Savaria ter tej vzporedni cesti pod sedanjo cesto dr. J. Potrča se širi območje rimskega grobišča, o čemer nam govore številni grobovi, odkriti na območju Ljudskega vrta, Trubarjeve ceste, ceste dr. J. Potrča (nekdanja Ljutomerska cesta), Gregorčičevega in Ciril-Metodovega drevoreda.9 Spomladi 1967. leta smo pri gradnji novega samopostrežnega paviljona trgovskega podjetja Panonija v Ptuju na vogalu med cesto. dr. J. Potrča in CM1-Metodovim drevoredom (pare. št. 341, 342 in 299 KO Ptuj) na osnovi dosedanjega poznavanja topografije antičnega Ptuja pričakovali najdbe v okviru areala grobišča ali pa morda kak osamljen naselbinski objekt. Pri ročnem izkopu okvirnega temelja so v vzhodnem vogalu bodoče stavbe presekali del prostora, ki sta ga omejevala zidca, široka 0,40 in 0,35 m, grajena iz prodnikov, močno vezanih z malto (priloga, št. 1). Ta prostor je bil tlakovan z estrihom bele barve, debeline 5 do 7 cm, s podlago iz prodnikov in gramoza. Nad estrihom je bila Sl. 1: Pogled na izkop peči A (spredaj) in peči B (zadaj) med nadaljevanjem gradbenih del. Izkop za osrednji temelj stavbe je poškodoval žgalno rešetko peči A in desno steno peči B. 0,40 m debela plast ruševin s fragmenti tegul, zidakov in sivo belega stenskega ometa. Ta plast ni presegala ohranjene višine zidov. Nad njo so bili tanjša plast nasutega peska in recentni sloji, ki so jih z mehanskim izkopom odstranili.10 V ostalem izkopu za okvirni temelj, ki je bil za 1,20 m globlji od mehansko splaniranega nivoja, nismo zasledili nikakih gradbenih ostalin, ki bi se navezovale na omenjeni prostor. Delno že na tem nivoju in zlasti še v izkopu smo zasledili močno rdeče ožgane glinaste plasti. Pri izkopu osrednjega vzdolžnega temelja pa so odkrili in delno poškodovali dve rimski opekarski peči za žganje opeke (sl. 1). Pokrajinski muzej v Ptuju, ki je nadzoroval omenjeni izkop, je takoj pričel s sistematičnim zaščitnim izkopom na novo odkritega objekta.11 Ker je bila najdba lokalizirana v notranjosti okvirnega temelja nove stavbe, muzej ni prekinil gradbenih del, temveč so le-ta potekala hkrati z zaščitnim izkopavanjem.12 Zaradi tega in zaradi izredne globine odkritega objekta (najnižji nivo izkopa je bil 2 m pod spodnjim nivojem temelja nove stavbe) je bilo raziskovanje tehnično zelo zahtevno in omejeno na majhen manipulativni prostor (sl. 1). Od treh peči za žganje opeke, ki so tu sestavljale zaključen obrtniški kompleks, smo raziskali v celoti le peči A in B ter kurišče peči C.13 Najnižje ležečo peč C, katere kurišče smo odkrili kasneje pri poglabljanju vmesnega prostora med pečema A in B, smo po dogovoru z investitorjem in izvajalcem gradbenih del pustili za zadnjo fazo raziskovanja. S takojšnjim izkopom te peči bi bistveno zavrli in ustavili nadaljevanje gradbenih del; pri izkopu prvih dveh peči smo namreč odmetavali zemljo na prostor, pod katerim je bila kasneje odkrita še tretja peč (sl. 2). Peč C je ostala neraziskana predvsem zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Zaradi svoje izredne globine je ostala nepoškodovana in je danes v celoti ohranje- Sl. 2: Pogled na peč A. Levo se na njeno kurišče priključi z vmesnim zidcem kurišču peči C. na (razen kurišča) pod betonskim podom kleti nove stavbe (priloga, A—B—C). Morali smo tudi privoliti v rušenje peči A in B, ker so bila zaradi izredne globine izkopa potrebna dodatna in neplanirana statično utrditvena dela za dograditev nove stavbe.14 Zaradi nujnosti teh del smò bili prisiljeni delno porušiti peči A in B ter kurišče peči C. Pri podiranju smo ugotovili pomembne in zanimive elemente gradbene konstrukcije obeh objektov ter shranili posamezne gradbene elemente in del (0,57 X 0,70 m) premaza žgalne rešetke peči A z odtisi pokončno postavljenih imbreksov15. Peč A (sl. 2) je najmanjša, pravokotne oblike (3,70X3,90 m) s kuriščem, ki sega 1,15 m navzven od sprednje stene peči. Obok glavnega kurilnega kanala (njegova notranja višina je danes 0,80 m, širina 0,60 m) je sestavljen iz klinastih Sl. 3: Peč A, detajl izkopa. Viden je obok glavnega kurilnega kanala, nad njim konstrukcija žgalne rešetke in plasti glinastih premazov. Sl. 4: Peč A, detajl polaganja zidakov žgalne rešetke z odprtinami za pretok vročega zraka. zidakov formata 43X21X5—7 cm in počiva na 0,50 m visokih in 0,32 širokih zidcih, grajenih iz nežganih opek (sl. 3). Na obeh straneh se nanj priključi po šest stranskih kurilnih kanalov, širokih 10 do 26 cm. Zidci teh kanalov so široki 0,30 m in grajeni večidel iz nežganih opek. Prek obokov in zidcev so bili za izravnavo nivoja položeni kosi tegul, imbreksov in tubulov. Na to ravnino je bila položena konstrukcija žgalne rešetke iz zidakov 43X31X7 cm s polkrožno izjedo premera 7 cm na obeh stranskih daljših ploskvah. Ti zidaki, položeni drug poleg drugega, so oblikovali prek vsakega kanala osem, skupaj 48 okroglih odprtin za pretok vročega zraka v zgornji del peči: Tako oblikovana ploščad (sl. 4) je bila večkrat premazana s plastjo gline. Na sredini peči smo zasledili pet plasti premazov, ki na križišču osi dosežejo debelino 17 cm. Na vsakem takem nanosu gline, ki je z uporabo peči otrdel kot opeka, smo ugotovili sledove pokončno postavljenih imbreksov (sl. 1). Notranja površina žgalne rešetke je zavzemala prostor 2,30X2,50 m. Peč je bila ograjena s 0,40 m širokim zidom iz nežgane opeke, ki ga je na desni in zadajšnji strani utrjeval še 0,60 m širok zid iz kosov lomljenca, prodnikov in opeke. Stene zgornjega prostora, grajene iz nežgane opeke, so bile ohranjene še v višini 0,20 do 0,40 m in v levi steni je ohranjen 0,60 m širok vhod v peč (priloga A in sl. 2). Sprednja stena peči se je zrušila naprej in poškodovala obok kurišča. Kurišče je bilo tlakovano z dvema vrstama žganih opek formata 42 X 25 X 7 cm in zaključeno proti osrednjemu, manipulativnemu prostoru s pragom iz sklada opek in razširjenim desnim zidcem kurišča peči A (sl. 2). Peč B (sl. 1) je po velikosti srednje velika, pravokotne oblike (4,20X3,70 m) s kuriščem, ki sega 1 m navzven od sprednje stene peči. Obok glavnega kuril- Sl. 5: Peč B. Konstrukcija oboka glavnega kurilnega kanala in plasti glinastih premazov. Na obeh straneh oboka je vidna sled poševne zapolnitve stranskih kanalov. Sl. 6: Detajl peči B. Vidni so zidci in odprtine stranskih kanalov za pretok vročega zraka in sistem polaganja zidakov z odprtinami prek glavnega kurilnega kanala in stranskih kurilnih kanalov. nega kanala, visok 1,35 m in širok 0,80 m, je sestavljen iz klinastih zidakov 43X21X5—7 cm (sl. 5). Počiva na 0,75 m visokih in 0,45 m širokih zidcih. Nanj se levo in desno priključi po šest stranskih kurilnih kanalov, širokih 10 do 26 cm. Zidci teh kanalov so široki 0,30 m in grajeni večidel iz nežganih opek (sl. 6). Prek obokov in zidcev je bila za izravnavo nivoja položena vrsta tegul z robniki navzdol. Na to ravnino je bila kot pri peči A položena konstrukcija žgalne rešetke iz zidakov 43X31X7 cm, s polkrožno izjedo premera 7 cm na obeh stranskih daljših ploskvah, ki se med seboj niso dotikali (sl. 6). Prek te ploščadi, ki je oblikovala skupaj 66 okroglih odprtin za pretakanje vročega zraka, je bila postavljena še ena vrsta zidakov formata 40X25X7 cm tako, da so pustili |S1. 7: Detajl peči B. Sistem polaganja zidakov na osnovno ploščad žgal-ne rešetke z odprtinami. SI. 8: Peč B. Pogled na poškodovani obok kurišča, ki se je s skladom iz opek zaključil proti manipulativnemu prostoru med kurišči. proste odprtine, vmesne razpoke pa zamazali z glino (sl. 7). Tako oblikovana ploščad je bila večkrat premazana z glino. Na sredini peči smo zasledili pet plasti premazov, ki na križišču osi dosežejo debelino 27,5 cm, in na vsakem od njih smo dobili sledove imbreksov in mestoma tudi tubulov (sl. 5). Pod peti in šesti obok glavnega kurilnega kanala je vgrajen oporni zidec. Notranja površina žgalne rešetke je zavzemala prostor 3,10 X 3 m. Peč je bila ograjena s stenami iz nežganih zidakov, izdelanih v kalupu (46 X 28 X 9,5 ali 10 cm). Sprednja in za-dajšnja stena sta široki 0,70 m, leva pa (in verjetno tudi desna) le 0,30 m. Pri tem pa ima leva stena na obeh vogalih prizidana 1,16 X 0,80 m velika opornika. Sprednja stena se je zrušila naprej in poškodovala obok kurišča, ki je bilo tla- Sl. 9: Kurišče peči C. Levo se z vmesnim zidcem priključi na peč B, desno pa na kurišče peči A. Sl. 10: Zrušeni sprednji steni peči B (spodaj) in peči A (zgoraj), ki sta poškodovali oboke kurišč obeh peči in zapolnili vmesni manipulativni prostor. kovano z eno vrsto žganih opek in zaključeno protii manipulativnemu prostoru s pragom iz sklada opek (sl. 8). V nivoju temelja desne stene peči je bila odkrita polkrožna apsida (dolga 1,10 m, široka 0,65 m in 0,50 m globoka), katere namena in uporabe nismo mogli pojasniti zaradi ustavitve del in nedokončanega izkopa (priloga B in sl. 5). Peč C je v celotnem kompleksu vkopana najnižje (sl. 4). Njeno kurišče (sl. 9) smo odkrili šele po odstranitvi zrušenih sprednjih sten peči A in B (sl. 10) in poglobitvi vmesnega prostora. Obok kurišča je bil sestavljen iz klinastih zidakov formata 43 X 21 X 7 cm in njegovo nekdanjo višino je danes težko ugotoviti. Posedeni in navznoter nagnjeni obok kurišča je danes visok le 1,30 m in širok 1,10 m. Tlakovan je s kosi tegul, z navzdol obrnjenimi robniki, ki hkrati ofoliku- jejo nizek prag kurišča. Obok je počival na zidcih, visokih 0,70 m. Levi je širok 0,45 m, desni pa je širši — 0,60 m. Vse tri peči so vkopane v sterilno plast gramoza in s kurišči orientirane v skupni manipulativni prostor (priloga A—B—C in sl. 1). Kurišča so med seboj povezana z vmesnimi zidci in skupaj s pragovi kurišč je bil tako oblikovan utrjen pristop do vseh treh peči, ki so vkopane v različne globine (sl. 2). Ta višinska razlika16 je nastala zaradi različne kapacitete posameznih peči in hotene nivelacije žgalne rešetke s tedanjo hodno površino. Opeke, s katerimi so bile zgrajene peči, so zelo različnih oblik in velikosti in mnogokrat so pri gradnji uporabljali le posamezne kose teh opek. Enotnega formata pa so v celem kompleksu klinasti zidaki za gradnjo obokov, enako pa tudi zidaki z izjedami na daljših stranskih ploskvah, namenjeni le za konstrukcijo žgalne rešetke. Večina opek17 ima vtisnjen žig z imenom izdelovalca. Zasledili smo dva različna žiga, in sicer M IVN FIR in CCC. Opisani sistem gradbene konstrukcije peči A, B in C ter s sledovi imbreksov in tubulov na premazih žgalnih rešetk peči A in B ugotovljena uporaba in namen teh peči sta enotna značilnost večine doslej odkritih rimskih opekarskih peči,18 in ta je: delitev, objekta na spodnji kurilni prostor, ki se praviloma podaljša v kurišče-praefumium, in pravokotni zgornji prostor, namenjen za žganje opeke.19 Posamezne variante se pojavljajo predvsem pri konstrukciji žgalne rešetke, ki pa pri večini doslej odkritih objektov sploh ni ohranjena.20 Enak problem je tudi s konstrukcijo vhoda v peč in stalnostjo prekritja zgornjega prostora peči. Glede na fragmentarnost in slabo ohranjenost odkritih sorodnih objektov se je uveljavilo mnenje, da so ob vsaki praznitvi peči po žganju opeke krovno nadgradnjo (ki je nedvomno bila glede na pravokotno zasnovo peči polvaljaste oblike) povsem ali pa vsaj delno porušili. S skonstruiranim vhodom v nivoju tedanje hodne površine in žgalne rešetke pa zaradi praznitve 0 1 2 3m Sl. 11: Tloris samopostrežnega paviljona z vrisanim položajem rimskih opekarskih peči. Sl. 12: Peč B, detajl temeljitega popravila peči. V času, ko so pod peti in šesti obok glavnega kurilnega kanala vgradili oporni zidec, so na žgalni rešetki zapolnili neravnino s kosi tegul, imbreksov in tubulov ter vse premazali s plastjo gline. peči ni bilo več nujno podirati krovne nadgradnje. Tak vhod smo odkrili pri naši peči A (sl. 2). Podobna situacija je tudi pri peči v Bregenzu.21 Peči in manipulativni prostor so vkopani v gramoz, ki je dober toplotni izolator in hkrati ne zahteva posebnih tehničnih posegov za odvod atmosferskih voda.22 O dolgotrajnejši uporabi celotnega obrata nam pričata močna preperelost in ožganost opek v celotni konstrukciji kurilnega prostora peči. Smotrno izkoriščanje toplote nam dokazujejo tudi proti levi in desni steni peči dvignjeni oziroma zapolnjeni stranski kanali, ki so tako temeljito pospeševali enakomerno ogrevanje predelov žgalne rešetke tudi tik ob stranskih stenah zgornjega prostora (sl. 5). O skrbni negi peči nam govori tudi obnavljanje glinastih premazov na rešetkah peči A (sl. 3) in peči B (sl. 5), premazov obokov in zidcev kanalov, kakor tudi vgraditev opornega zidca pod peti in šesti obok peči B. Na pečeh so ob mnogokratni uporabi in potrebnih visokih temperaturah nastale razne okvare. Pri tem so razpadli, se posedli in se horizontalno premaknili oboki in zidci stranskih kanalov. To je zahtevalo večkratna popravila in obnavljanje premazov žgalne rešetke, s čimer so ponovno izravnali nastale neravnine (sl. 11). Redno so čistili tudi kurišča peči, kjer smo zasledili le tanjšo plast oglja in pepela kot ostalino v pečeh po zadnjem žganju. Analiza oglja je pokazala, da je kot gorivo prevladoval bukov les (Fagus), uporabljali pa so tudi hrastov (Quercus), smrekov (Picea), javorov (Acer) in verjetno les jelke (Abies).28 K celotnemu obratu pripada tudi v vzhodnem vogalu izkopa le deloma odkrit prostor z estrihom (priloga, št. 1) kot bivalni prostor delavcev ali pa upravni prostor obrata.24 Celoten obrat26 je bil naenkrat zapuščen in izpraznjen. Vzrok za to nam ni znan. V okolici peči tudi nismo našli nobenih najdb, ki bi konkretno datirale objekt. Žigi na opekah M IVN FIR26 in CCC27 nam pričajo o izdelkih zasebnih, civilnih proizvajalcev opeke, ki so se v Poetoviu znatno povečali zlasti v II. in III. stoletju našega štetja.28 Da so v I. stoletju našega štetja v Ptuju izdelovale opeko posamezne enote vojaške legije, nam dokazujejo številni ohranjeni primerki opek različnih oblik in formatov z žigom legije XIII. Gemine.29 Tako nam je mogoče za sedaj objekt le okvirno datirati ante quem non. Ce se vrnemo k novo odkritemu kompleksu opekarskih peči v Ptuju, lahko ugotovimo, da so bile vse tri sestavni del večjega obrata z organizirano in specializirano proizvodnjo. Različna višina kurišč je pogojena v velikosti in kapaciteti posameznih peči in hoteni nivelaciji žgalnih rešetk s tedanjo hodno površino. Sledovi pokončno postavljenih imbreksov in tubulov na plasteh premazov žgalnih rešetk peči A in B nam jasno dokazujejo specializacijo proizvodnje. O konstrukciji peči za žganje opeke in tudi o sami tehniki žganja nam antični viri niso ohranjeni. O neki osnovni zakonitosti in skupni gradbeni predlogi pa nam danes govore odkriti sorodni objekti.30 Vitruvij31 piše le o skrbni izbiri in obdelavi gline za izdelovanje opeke. Dalje priporoča dolgo sušenje na zraku in soncu in predvsem določa čas za izdelavo opeke, to je pomlad in jesen, ko sonce ni premočno in se opeka na prostem lahko počasi in enakomerno presuši. Da so v antiki celotni proces izbire in obdelave gline ter izdelave in žganja opeke izvrševali zelo skrbno in natančno, nam pričajo do današnjih dni dobro ohranjeni številni primerki raznolikih formatov rimskih opek. Vse to je zahtevalo organizirano in specializirano dejavnost posameznih delavcev v takem obratu in verjetno že zgodaj tudi specializacijo obrata samega za izdelavo posameznih tipov in formatov opeke. Tako razporejeno delo pa je terjalo velikosti obrata primerno obsežno manipulativno območje, bližino ceste ter najdišča primerne gline in vode. Vsem tem pogojem je ustrezal ta teren, na katerem je bil odkrit obravnavani kompleks treh opekarskih peči, najdba, ki se z izredno visoko stopnjo ohranjenosti uvršča v vrsto redko ohranjenih ekonomskih spomenikov antične zapuščine v Evropi. Hkrati pa nam daje redko možnost za dopolnitev k spoznavanju tehničnega postopka izdelave rimske opeke. Prinaša pa nam tudi nove podatke o obsegu in delovanju rimskih opekarn v Poetoviu. Le 500 m zračne linije od obravnavanega kompleksa opekarskih peči je oddaljena že 1920. leta odkrita peč v bližini ceste Poetovio—Savaria.82 Žal takrat ni bila v celoti raziskana. Bila je ohranjena le fragmentarno, toda po značilnostih gradbene konstrukcije jo uvrščamo med peči za žganje opeke. Ker peč ni bila izkopana v celoti, danes tudi ne vemo, ali je bila samostojna ali pa le del večjega obrata. V bližini Ptuja so še danes nahajališča izvrstne gline za izdelovanje lončenine in opeke. Tudi v antiki je domača obrt delno zadovoljevala povpraševanje po keramičnih izdelkih.33 Prav tako so glede na idealne okoliščine tudi opekarne preskrbovale s svojimi raznovrstnimi opekarskimi izdelki mestno območje Poe-tovia ter bližnjo okolico. Tudi številni žigi raznih domačih opekarn in izdelovalcev opeke34 nam govore o zelo razviti in razširjeni opekarski obrti. Glede na delovne pogoje in specifične zahteve te obrti je razumljivo, da ne moremo pričakovati lokacije takega delovnega kompleksa v ožjem okviru strnjenega naselbinskega predela. Obe do sedaj odkriti in znani rimski opekarni sta locirani na ožjem območju vzhodnega suburbanega predela Poetovia. Nadaljnje raziskovanje in morebitne sorodne najdbe tovrstnih obrtniških kompleksov na tem širšem območju pa bodo morda opravičile domnevo o koncentraciji opekarskih obratov v vzhodnem suburbanem predelu Poetovia. 1 Fr. Baš, Historično-geografski razvoj Ptuja, ČZN (časopis za zgodovino in narodopisje) XXVIII, Maribor 1933, 93 ss. J. Klemenc — B. Saria, Archäologische Karte von Jugoslavien, Blatt Ptuj, Beograd-Zagreb 1936, 30 s. 2 B. Saria v Pauly lp Wissowas Realencyklopädie des klassischen Altertums, supplementa, sub voce Poetovio, s citirano starejšo literaturo. M. Abramić, Poetovio,' Ptuj 1925. R. Bratanić, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku LVI — LIX, Split 1954, 156 s citirano starejšo literaturo. 3 J. Klemenc — B. Saria, op. cit., 30. 4 V. Šmid, Poetovio, ČZN XXX 1935, 129 ss. J. Klemenc — B. Saria, op. cit., 56 ss. 5 S. Jenny, Mitteilungen der Zentralkommission NF XXII, Wien 1896, 14. I. Miki, K topografiji rimske mestne četrti na današnjem Zgornjem Bregu v Ptuju, AV (Arheološki vestnik) XV—XVI, Ljubljana 1964—65, 259. 6 I. Miki, op. cit., 260, s citirano starejšo literaturo. I. Mikl-Curk, Rekonstrukcija podobe antičnega Ptuja, Kronika XVI/2, Ljubljana 1968, 77 s. 7 J. Klemenc - - B. Saria, op. cit., 38. M. Abramić, Poetovio, 33. I. Miki, AV XV— XVI, 260. 8 J. Klemenc — B. Saria, op. cit., 38, 44. 9 J. Klemenc — B. Saria, op. cit., 43, 44. I. Miki, Arheološka poročila, Varstvo spomenikov IX, Ljubljana 1962—64 151 s, 138 sub voce Ptuj: Ljudski vrt, Ljutomerska cesta, Ciril-Metodov drevored in Ljutomerska — Trubarjeva cesta. 10 Ker je bil na tem mestu nivo terena umetno zvišan z nasipavanjem ob gradnji ceste, so pred ročnim izkopom temeljev odstranili okrog 2,20 m debelo plast strmega nasipa. 11 Zaščitni izkop je skupščina občine Ptuj z uvidevnostjo omogočila iz sredstev cestno-komunalnega sklada, za kar se na tem mestu najlepše zahvaljujem. 12 Dela sem podpisana vodila ob pomoči preparatorja J. Gojkoviča. Pri terenskem risanju tlorisa in prerezov sta sodelovala gradbena tehnika P. Ilec in Fr. Preac. Vsem sodelavcem se najlepše zahvaljujem. 13 Z. Šubic, Arheološka poročila, Varstvo spomenikov VII (v tisku). Isti, Kompleks rimskih opekarskih peči v Ptuju, AV XIX (v tisku). 14 Zaradi objektivnih tehničnih (problem talne vode) in finančnih razlogov kon-servacija in prezentacija odkritega objekta in situ kljub pomembnosti in izredni ohranjenosti ni bila mogoča. 15 Gradivo je shranjeno v Pokrajinskem muzeju v Ptuju. 16 Višinski odnos nivoja tlaka vseh treh kurišč, izražen v cm, je, kakor sledi: kurišče peči A je 30 cm višje od kurišča peči B in 76 cm višje od kurišča peči C. Kurišče peči B je 30 cm nižje od kurišča peči A in 46 cm višje od kurišča peči C. Tako je kurišče peči C od kurišča, peči A nižje za 76 cm, od kurišča peči 'B pa za 46 cm. 17 Opeke in žigi s tega najdišča bodo objavljeni posebej. 18 Tako npr. pri doslej odkritih in znanih pečeh: v Karlsruhe^9dr. W. Jorns, Ziegelherstellung und Ziegelverwendung in Deutschland zur Römerzeit, Die Ziegelindustrie 18/19, Darmstadt 1956, Abb. 4a. V Bregenzu — A. Hild, Ein römischer Ziegelofen in Brigantium, Jahreshefte des österreichischen archäologischen Institutes 19/20, Wien 1919, Beibl., 49 ss. V Hohenecku |§fj O. Paret (P. Gössler), Die Siedlungen des römischen Württemberg, Die Römer in Württemberg 3. Bd., Stuttgart 1932, 144, Abb. 90; Germania Romana T. 33,1, 2. V Niedu bei Höchst a. M.^Sdr. G. Wolf, Die römischen Ziegeleien von Nied bei Höchst a. M. und ihre Stempel, Archiv für Frankfurts Geschichte und Kunst, 3. Folge, 4. Bd„ Frankfurt am Main 1893, 212—228, T. 2. V Rheinzabernu — O. Paret, op. cit., 145. V Mürlenbachu ■—• E. Gose, Römische Zeit, Trierer Zeitschrift für Geschichte und Kunst des Trierer Landes und seiner Nachbargebiete, 24.—26. Jahrgang, Heft 2, 1956/58, 562, Abb. 139. V Temmelsu — E. Gose, op. cit., 571, Abb. 142—145. V Gropellu §§- D. Pace, Rudere di forno Romano a Gropello in Lomellina, Sibrium 5, Varese 1960, 163—175, T. 32. V Sarajevu -Hw. Radimsky, Ostaci rimske ciglane i ciglarske peči u Sarajevu, Glasnik Zemaljskog muzeja u Šarajevu VIII, Sarajevo 1896, 109—112; isti, Reste einer römischen Ziegelei und eines Brennofens in Sarajevo, Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und Hercegowina VI, Wien 1899, 527-—529. V Ptuju — A. Smodič, Dve rimski keramični peči iz Ptuja, AV IX-X 1, Ljubljana 1958—59, 40 ss, sl. 1, 2 in T. 2. V Veliki vasi — P. Petru - T. Knez - A. Uršič, Poročilo o raziskovanju suburbanih predelov Neviodunuma v letih 1960—1963, AV XVII, Ljubljana 1966, 470 ss, sl. 4,5. 19 H. Blümner, Technologie und Terminologie der Gewerbe und Künste bei Griechen und Römern, Bd. II, Leipzig 1879, 24. 20 Žgalna rešetka je ohranjena tudi pri pečeh v Sarajevu, Niedu, Rheinzabernu in Bregenzu. Glej op. 18. 21 A. Hild, op. cit., 62. 22 Pri peči v Veliki vasi, ki je bila vkopana v glino, je bila v vkopu za dostop h kurišču odkrita vodovodna cev, ki je verjetno služila za odvod atmosferskih voda. Glej op. 18 —• P. Petru - T. Knez - A. Uršič, op. cit., 472. 23 Antrakotomsko analizo oglja iz kurišč peči B in C je napravil dr. Alojz Ser-celj, višji znanstveni sodelavec SAZU v Ljubljani. 24 Podobna situacija je v Mürlenbachu, kjer je južno od peči priključena stanovanjska stavba. Glej op. 18 — E. Gose, op. cit., 563. 25 Peč A in B ter glede na homogenost obrata in proizvodnje tudi peč C, ki pa je ostala iz že navedenih vzrokov neraziskana. 26 Zig M INV FIR (Marci Juni Firmini) je v različnih variantah v Ptuju že poznan. Primerjaj: CIL III. (Corpus inscriptionum latinarium) št. 4679, 11388, 11359, 141007. M. Abramič, Archäologische Funde in Pettau, Jahreshefte des österreichischen archäologischen Institutes Bd. 17, Wien 1914, Beibl., 117. R. Bratanič, Nove najdbe iz Ptuja — Najdbe na Panoramskem hribu, AV V/2, Ljubljana 1954, 362. J. Szilagyi, Inscriptio-neš tegularum pannonicarum, Dissèrtationes Pannonicae 2/1, Budapest 1933, št. 56, 57. 27 Zig CCC je bil doslej znan le v dveh primerih s Panorame. Primerjaj : CIL III., št. 11393; M. Abramič, op. cit., 118. 28 M. Abramič, Poetovio, 66. 29 CIL III., št. 4660, 11358, 11359. M. Abramič, Poetovio, 66 in inventarne knjige v muzeju. 30 Primerjaj op. 18. 31 Vitruvii, De architectura libri decem, Lipsiae 1899, II/3. 32 A. Smodič, op. cit., 40 ss, sl. 1, 2 in T. 2. 33 Lončarska peč, odkrita na Sp. Hajdini. — B. Saria, Positivmodelle römischer Öllampen aus Poetovio, Germania, Anzeiger der Röm.-Germ. Kommission, Jhg. 19/1, Berlin 1936, 32. A. Smodič, op. cit., 39 s. 34 M. Abramič, Poetovio, 66 in inventarne knjige v muzeju. NOUVELLE CONTRIBUTION À LA CONNAISSANCE DES SECTEURS SUBURBAINS DE POETOVIO Résumé Le secteur suburbain oriental du Ptuj romain, qui se développait dans le cadre des quartiers urbains sur les deux rives de la Drave, est séparé de l’agglomération par le ruisseau de Grajena. Là s’étend le domaine de la nécropole romaine, tandis que les bàtiments d’habitation sont isolés. Sur les lots de terrain 341, 342 et 299 du Comité locai de Ptuj, à l’angle entre la route du dr. J. Potrč et l’allée de Ciril-Metod, lors du creusement des fondations pour un nouvel édifice, on a découvert trois fours pour la cuisson des briques.13 Nous avons examiné le four A et le four B, et seulement le foyer du troisième four C; cependant le four mème est resté inexploré. Ce faisant, nous avons constatò que les trois fours qui avec leurs foyers sont orientés vers l’emplacement commun de manipulation, forment un complexe artisanal fermé, où, à en juger par les traces conservées sur les grilles de cuisson, on fobriquait et cuisait les imbriquées et les tubules. Les trois fours sont construits d’après le mème schèma de base. L’ouvrage se divise en un emplacement de chauffage inférieur, prolonge dans le foyer, et en un emplacement rectangulaire supérieur, destiné à la cuisson des briques. Des variantes particulières dans la construction se manifestent avant tout dans la construction des grilles de cuisson. Les fours se distinguent entre eux par la grandeur et la profondeur de l’enfoncement. Dans la paroi gauche de l’emplacement supérieur du four A nous avons découvert l’entrée du four. L’exploitation entière fut abandonné et vidé à la fois. Les briques, avec lesquelles les fours ont été construits, ont les sceaux M IVN FIR ex CCC. Ces sceaux témoignent de l’activité des produc-teurs de briques privés, civils, qui s’est considérablement accrue à Poetovio aux II* et III* siècles de notre ère. Avec un degré extrèmement élevé de conservation, la découverte se range parmi les monument économiques rarement conservés de l’héritage antique en Europe. Elle nous apporte aussi de nouvelles données sur l’ampleur et l’activité des briqueteries romaines à Poetovio. A 500 m seulement à voi d’oiseau de la localisation du complexe artisanal traité ici se trouvait un four pour la cuisson des briques, déjà découvert en 1920, mais seulement recherché en partie.32 Les découvertes analogues ulterieures dans ce secteur plus vaste justifieront peut-étre la supposition d’une concentration des exploitations briquetières dans le secteur suburbain orientai de Poetovio. 4 4 Poetovio — Ptuj 49 Anton Klasinc ARHIV MESTA PTUJA UVOD V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu je spravljen v oddelku joanej-skega arhiva v skupini fondov gospoščin, plemiških rodbin, mest, trgov in občin ter župnij in samostanov z območja nekdanje dežele Štajerske tudi arhiv mesta Ptuja. Sedanji obseg in notranjo razvrstitev je dobil ta arhiv šele v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno, gradivo samo pa je deželni arhiv v Gradcu prevzemal v letih od 1874 do 1908. Tega leta je ptujska mestna občina pod vodstvom župana Josefa Orniga odstopila ves starejši mestni arhiv -§§ bili so to v glavnem samo skromni ostanki nekdanje registraturegg in ga izročila kot depozit s pridržkom lastninske pravice. Skoraj v istem času je arhiv v Gradcu kot osrednja arhivska ustanova za deželo Štajersko načrtno zbiral arhive štajerskih mest in trgov. V tej zvezi je prevzel tudi starejše arhive Ljutomera, Ormoža in minoritskega samostana v Ptuju. Po končani prvi svetovni vojni je leta 1919 nastal popolnoma nov položaj. Z razsulom avstro-ogrske monarhije so na nekdanjem njenem ozemlju nastale nove nacionalne države, med njimi tudi kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (Jugoslavija). Gradec, nekdanje upravno in politično središče Štajerske, je s svojimi osrednjimi deželnimi oblastvenimi organi, uradi in ustanovami ostal v sklopu Nemške Avstrije, slovenski del nekdanje dežele Štajerske je po dolgih tisoč letih svobodno zaživel v novi narodni državi. Reševanje mnogih vprašanj med republiko Avstrijo in nasledstvenimi državami v prvih letih po končani vojni je zajelo tudi kulturne dobrine, med njimi arhive. Arhivska konvencija, ki sta jo leta 1923 sklenili Avstrija in kraljevina SHS, je predvidela še dokaj zadovoljivo načelno rešitev vrnitve gradiva iz avstrijskih arhivov Jugoslaviji.1 Vrnjeni naj bi bili zlasti vsi tisti fondi, ki so po delovanju njenih ustvarjalcev nastali na ozemlju države SHS. Dejansko pa ta konvencija še do danes ni bila uresničena. Leta 1958 je Avstrija sicer priznala veljavnost konvencije iz leta 1923 in Jugoslavija je imenovala posebno državno komisijo za njeno izvedbo. Skupina slovenskih zgodovinarjev in arhivistov iz te komisije je v avstrijskih arhivih popisala gradivo, ki bi prišlo v poštev za vrnitev.. V veliki večini te arhivalije zadevajo slovensko ozemlje nekdanje dežele Štajerske. Obširni seznami zahtev so bili izročeni av- strijskim zveznim vladnim organom. Ti so sprva pokazali najboljšo voljo za rešitev tega zlasti za nas Slovence tako važnega vprašanja. Kmalu pa so nastale nepričakovane ovire. Proti izpolnitvi konvencije je nastala zlasti na Štajerskem in Koroškem močna politična kampanja. Sprožili so jo redki, a še vedno dovolj vplivni zastopniki tiste miselnosti, ki je pred 50 leti govorila in pisala o »raztrganju Štajerske« in o tisočletnem prijateljskem sožitju dveh narodnostnih skupin v stari vojvodini in kronovini Štajerski. Ozračje dobrega sosedstva in splošnega zbližanja zlasti na kulturnem področju med Koroško in Štajersko ter Slovenijo bo sčasoma brez dvoma ugodno vplivalo na izpolnitev določil arhivske konvencije iz leta 1923. Ta predstavlja namreč mednarodni dogovor in Slovenci, posebej še iz severovzhodne Slovenije, se morajo kljub vsemu vztrajno bojevati za njegovo končno uresničenje. VIRI ZA ZGODOVINO PTUJA Bežen pregled tisočletne zgodovine Ptuja in njegove povezanosti s Salzburgom in nato s Habsburžani kot deželnimi vladarji Štajerske daje odgovor na vprašanje, kje bo zgodovinar iskal in našel prvotne arhivske vire za zgodovino Ptuja. Že omenjena dejavnost deželnega arhiva v Gradcu pa je še bolj pripomogla k temu, da je ohranjeno starejše arhivsko gradivo za mesto Ptuj spravljeno danes skoraj v celoti v dveh avstrijskih arhivih, v državnem arhivu na Dunaju in v deželnem arhivu v Gradcu. V avstrijskem državnem arhivu na Dunaju je v oddelku nekdanjega dvornega arhiva (Haus-, Hof- und Staatsarchiv) za Ptuj pomembno listinsko gradivo iz nekdanjega arhiva salzburških nadškofov. Listine so uvrščene v splošno zbirko listin in segajo od sredine 9. do sredine 16. stoletja. Poleg tega je mnogo teh in drugih ptujskih listin iz obdobja 1246—1458 ohranjenih v prepisih v knjigah, ki so znane z imenom salzburške komorne knjige. Ptujske listine v teh knjigah so večinoma v zvezi s Ptujskimi gospodi, ki so kot salzburški ministeriali skozi stoletja upravljali salzburško posest v Ptuju in njegovem okolišu. Kot pomembno posebnost hrani dunajski državni arhiv kopialno knjigo (knjigo s prepisi listin) ptujskega dominikanskega samostana, nastalo okrog leta 1450. Ta rokopis (Kolektaneum, št. 141) vsebuje kratko zgodovino o ustanovitvi samostana, prepise listin in urbar zemljiške posesti v Halozah. Arhivska konvencija iz leta 1923 ga posebej omenja in določa, da bo vrnjen Jugoslaviji. V centralnem arhivu nemškega reda na Dunaju je manjše število izvirnih pergamentnih listin v zvezi s Ptujskimi gospodi iz prve polovice 13. do sredine 14. stoletja. Te listine omenjajo prve ptujske meščane, na njih je ohranjen tudi najstarejši pečat mesta Ptuja (na listinah iz let 1273, 1277, 1283). Predstavlja sv. Jurija, zaščitnika mestne župnije, kot viteza na konju. Mnogo obsežnejše ptujsko gradivo — ta izraz uporabljamo, da označimo arhivalije, ki so bodisi nastale v Ptuju ali pa imajo za predmet obravnave Ptuj — je v štajerskem deželnem arhivu v Gradcu.2 V zbirki listin je za obdobje 1200—1656 na stotine ptujskih listin, večinoma v izvirnikih. Listinsko gradivo vsebuje tudi rokopisne knjige, v katere so načrtno prepisovali izvirne listine. Te knjige, imenujemo jih kopialne, sta vodila oba ptujska samostana, minoritski in dominikanski, slednji celo v več primerkih (Kolektaneum, Memorabilia). Najstarejši kopialni knjigi obeh samostanov Pečat mesta Ptuja iz 13. stoletja. (Zaščitnik mesta sv. Jurij — vitez na konju ubija zmaja; posnetek odtisa originalnega pečatnika, ki je v Deželnem arhivu v Gradcu.) sta nastali sredi 15. stoletja, ko sta oba samostana skupno prevzela po izumrlih Ptujskih gospodih obsežno zemljiško posest v Halozah. V registraturah notranjeavstrijskih in tudi štajerskih deželnih, upravnih, sodnih in finančnih oblasti je precej ptujskega gradiva. Seveda pa je to zaradi fegistraturnega sistema ureditve fondov močno raztreseno in težko dosegljivo. Iz te skupine je omeniti predvsem terezijanski, jožefinski in franciscejski zemljiški kataster s starimi zemljiškimi knjigami, ki so jih v Ptuju nastavili leta 1777. Arhiv štajerskih deželnih stanov, imenovan tudi stanovski arhiv, vsebuje za Ptuj dragoceno gradivo. Na prvem mestu so tako imenovane imenjske cenitve iz leta 1542. To so popisi s podrobno ocenitvijo denarne vrednosti nepremičnega in premičnega imetja z imeni lastnikov ali uporabnikov (podložnikov) za posamezne zemljiške gospoščine. Popis je bil napravljen v zvezi s sklepom o razpisu posebnega davka za obrambo proti Turkom. Deželnoknežja mesta, last deželnega kneza, so bila od tega popisa izvzeta. Zato tudi nimamo popisa ptujskih meščanov iz tega leta kakor na primer za Ormož, ki je bil patrimonialno mesto, last vsakokratnega gospodarja gospoščine Ormož. V svojevrstnem davčnem sistemu 16. in 17. stoletja, ki pozna v bistvu le izredne davke in naklade za določene namene in za določeno dobo enega do treh ali največ petih let, so nastali davčni seznami. Davki, razpisani z različnimi imeni (osebni, zemljiški, hišni davek, hišni goldinar, davek na dimnike, davek na ognjišča), so z različnimi stopnjami zajeli vse sloje prebivalstva razen plemstva. V tej zvezi nastali popisi in seznami so splošni, ako navajo samo znesek skupne davčne obveznosti za mesto, trg, vas ali gospoščino. V mnogih primerih pa so vneti popisovalci sestavili imenske sezname vseh davčnih obvezancev. V takih popisih so za zgodovinarje dragoceni podatki, v mestih zlasti podatki, o gospodarski in socialni sestavi meščanstva. Za mesto Ptuj so ohranjeni davčni seznami iz let 1572, 1603, 1604 in 1705. Za leti 1572 in 1705 sta ohranjena imenska seznama meščanov. V registra turnem gradivu stanovskega arhiva je v skupini »Mesta in trgi« ohranjenega nekaj gradiva tudi za Ptuj. To so spisi, ki govore o reformaciji Pogled na Ptuj (bakrorez, objavljen v knjigi gradov, Graz 1681 — Georgio Mathaeo Vischer) v Ptuju (fase. 46), o cestah v ptujskem okolišu (fase. 184), o pošti in poštnih zvezah na Hrvaško (fase. 205) ter o požarih v letih 1620—1711 (fase. 300). Iz terezijanske dobe je ohranjen prvi poskus ljudskega štetja iz leta 1754 v obliki popisa hiš in njihovih lastnikov z navedbo imen in poklicev. Ti imenski popisi so ohranjeni za mesto Ptuj in za vse gospoščine ptujskega okoliša, bili pa so doslej raziskovalcem le še/nalo znani, kar velja tudi za imenjske cenitve iz leta 1542. V Salzburgu, v katerem so skozi dolga stoletja gospodovali in vladali salzburški nadškof je kot visoki cerkveni dostojanstveniki in mogočni neodvisni državni knezi z obširnim in povsem samostojnim zemljiškim ozemljem §jf-. vanj je bil vključen tudi Ptuj s Slovenskimi goricami |S§§ je danes za Ptuj ohranjenega prav malo gradiva. To so predvsem salzburške fevdne knjige iz let 1371 do 1494. Vanje so vpisovali imena vseh tistih, ki jim je bila podeljena v fevd kakršna koli salzburška posest: vasi, posamezni podložniki, vinogradi, dohodki od podložniške ali vinogradniške posesti itd. Zunaj arhivskih ustanov sta dva za zgodovino Ptuja izredno pomembna vira. Oba vsebujeta zapis mestnega prava ali mestnih pravic in urejata mnogovrstne pravne oblike življenja mesta Ptuja v srednjem in novem veku. Ptujski mestni statut iz leta 1376 je po svoji vsebini in obsežnosti |§Èfima 196 členov -j4r. najstarejši in najpomembnejši od vseh statutov naših srednjeveških mest. Edini ohranjeni izvod tega statuta hranijo od sredine 17. stoletja do danes v nemškem mestu Wolfenbüttel v pokrajini Braunschweig3. Ptujski arhiv hrani njegov faksimile, izročen mestu Ptuju jeseni leta 1941 kot darilo ob priključitvi tega starega mesta ob nekdanji meji nemškega cesarstva v nacionalsocialistično nemško državo. V času, ko je bila zopet vzpostavljena sicer kratkotrajna salzburška oblast v Ptuju, je leta 1513 nastal nov statut. Ptuju ga je kot reformirano mestno pravo podelil salzburški nadškof Lenart. Izvirnik tega statuta hrani avstrijska nacionalna biblioteka na Dunaju v zbirki rokopisov pod številko 14883. V arhivu mesta Ptuja sta dva prepisa tega statuta. Reformirano mestno pravo je prevzelo kar 140 členov starega statuta, vsebuje pa tudi naj starejši imenski popis meščanov, hišnih posestnikov, razvrščenih v štiri mestne četrti s skupno 213 hišami. Največji fond, ki obsega raznovrstno starejše ptujsko arhivsko gradivo, je že omenjeni arhiv mesta Ptuja v prvem oddelku štajerskega deželnega arhiva v Gradcu. Popis arhivskega gradiva, ki ga hrani Zgodovinski arhiv v Ptuju, je objavljen v knjigi Vodnik po arhivih Slovenije, Ljubljana 1965. Zgodovinski arhiv v Ptuju je v minulih osmih letih skušal z občasnimi akcijami doseči približen pregled nad ptujskim arhivskim gradivom v avstrijskih arhivih. V mejah finančne zmogljivosti zavoda je dal posneti listinsko, urbarialno in pomembnejše aktovsko gradivo. Tako je ustvaril obsežen fond foto posnetkov in kserokopirj, ki) šteje nad 6000 strani arhivskega gradiva. Samo iz arhiva mesta Ptuja je v fondu nad 2000 posnetkov.4 ARHIV MESTA PTUJA Raziskovalci zgodovinske preteklosti Ptuja in njegovega okraja so zaradi nerešenih vprašanj v zvezi z arhivsko konvencijo z Avstrijo iz leta 1923 še vedno vezani na študij in uporabo ptujskih arhivskih virov v avstrijskih arhivih. Za olajšanje tega dela in za informativen pregled zgodovinske dokumentacije, ki jo hrani v Gradcu arhiv mesta Ptuja, naj služi naslednji zapis o nastanku in zgodovini tega fonda in splošen pregled gradiva po stanju, v katerem je fond danes. Pregledu sledi objava nekaterih dokumentov v krajših vsebinskih povzetkih (regestih). Pomembnejše gradivo je objavljeno obširneje v svobodni obliki z ustrezno povezavo in z namenom omogočiti bralcem vpogled v svojevrstno bogastvo arhivskega gradiva in v razgibano zgodovinsko preteklost mesta Ptuja. STAREJŠI POPISI Z velikimi upravnimi in gospodarskimi reformami cesarice Marije Terezije in Jožefa II. je v zadnjih desetletjih 18. stoletja prišlo tudi do temeljitih sprememb v pravnem položaju in upravni ureditvi mest. Cesar Jožef II. je dokončno odpravil avtonomijo mest z značilnimi cehovskimi in trgovinskimi svoboščinami ter mestno samoupravo. Vodstvo višje organiziranih mestnih uprav (magistratov) — takšna uprava je bila priznana tudi Ptuju prevzame imenovano, plačano in strokovno uspo- sobljeno uradništvo [župan, mestni sindik (tajnik), svetovalci]. To so organi mestnega magistrata in v njegovo pristojnost spadajo politične zadeve, sodna uprava z zasebnim in kazenskopravnim sodstvom ter vodstvo zemljiških knjig. Z novo organizacijo mestnega magistrata v Ptuju je nastal nov položaj tudi v delu mestne pisarne. Tu je poleti 1785 nastopil službo mestnega sindika Janez Gašpar Strauss, ki je na novo uredil pisarniško poslovanje. Delo je začel s prevzemom vseh uradnih spisov in knjig ter ob njihovem prevzemu sestavil poseben inventar6. To je prvi in najstarejši ohranjen popis arhiva mesta Ptuja. Posreduje nam zanimive podatke o količini in vrstah arhivalij, ki jih je prevzel novi mestni tajnik. Popis obsega samo 61 zaporednih številk, vendar je pod posameznimi številkami zajetih več arhivskih enot (knjig ali fasciklov). Dejansko navaja popis 62 fasciklov in 104 knjige arhivskega gradiva. Med knjigami je 50 zapisnikov (protokolov) mestnega sveta, med njimi popolna vrsta iz let 1734 do 1777, in nekaj starejših. Zemljiška knjiga, začeta leta 1777, obsega s pomožnimi knjigami deset enot. Od leta 1777, ko se je začela nova organizacija mestne uprave, so vodili tudi več vrst zapisnikov in knjig ter z njimi vsebinsko vezanih repertorijev ali indeksov. Med knjigami sta navedena tudi popis prebivalstva (iz leta 1777) in knjiga z obrazci meščanskih priseg. Med spisovnim gradivom je omeniti enajst fasciklov zapuščinskih zapisnikov po umrlih ptujskih meščanih iz let od 1730 do 1777. Razni razglasi, okrožnice in odloki državnih oblasti obsegajo celih 26 fasciklov. Med prevzetim gradivom je posebej naveden en primerek izvirnika ptujskega mestnega statuta iz leta 1513 (Freyheiten der Stadt Pettau). Ko je leta 1808 po smrti Filipa pl. Schallerja, ki je bil od leta 1788 prvi župan na novo organiziranega magistrata v Ptuju, prevzel njegovo službo župan Karl Josef Neumann, je dal napraviti splošen seznam »starih spisov« na rotovžu in jih je uradno prevzel v varstvo.6 Ohranjen popis obsega samo 50 zaporednih številk, skupno le 64 arhivskih enot, in je zelo splošen, morda tudi nepopoln, ker nói zajel celotnega arhivskega gradiva, ki je bilo tedaj še ohranjeno. Gradivo obsega na eni strani pogodbe in poravnave v spornih zadevah mesta z meščani, z lastniki gospoščin Ptujski grad in Turnišče ter z mestnim župnikom, na drugi strani pa arhivalij e v zvezi z dohodki mesta iz mitnine in skladiščnine ter mestnih nepremičnin. Po vsebini izhaja gradivo povečini iz 18. stoletja in je bilo, po popisu sodeč, glede na količino precej neznatno. Komaj dobrih deset let pozneje se je lotil podrobnega pregleda starega arhiva ptujskega magistrata Simon Povoden, vnet raziskovalec zgodovinske preteklosti Ptuja, prvi ptujski historiograf, kakor ga upravičeno imenuje Viktor Skrabar, pisec 30 obsežnih, žal samo v rokopisih ohranjenih del o zgodovini Ptuja, gospoščin, samostanov in župnij celotnega tedanjega mariborskega okrožja.7 Povoden je okrog leta 1820 sestavil precej obsežen popis arhivskega gradiva, ki je tedaj bilo v arhivu mesta Ptuja8. Sešitek štirih pol vsebuje 207 zaporednih številk, te pa zajemajo nedoločeno količino arhivalij. Pogosto je namreč pod eno zaporedno številko navedena vrsta arhivskih enot (knjig, računov, zvezkov itd.), neredko tudi precej splošno, na primer: protokoli mestnega sveta iz raznih let. časovno zajema popisano gradivo v glavnem obdobje od sredine 17. do konca 18. stoletja. Vsebinsko je gradivo zelo raznovrstno, popisano je nesistematično, kakor je pač prišlo popisovalcu v roke. Po besedah popisovalca obravnava velika večina spisov razne spore, pravde in poravnave med Ptujem na eni in raznimi mesti, gospoščinami, mestno župnijo, meščani, vojaško invalidno upravo v Ptuju itd. na drugi strani. Mestno upravo in njeno gospodarstvo obravnava druga skupina arhivalij, ki pa so danes skoraj v celoti izgubljene ali uničene. Med temi so najvažnejše konceptne knjige o raznih zadevah iz let 1735—1780, zapisniki (protokoli) mestnega sveta iz raznih let, računske knjige mestne uprave iz let 1631 do 1713, letni računi župnijske cerkve sv. Jurija (1687—1752), bratovščine Rešnjega telesa (1687—1764), obračuni in seznami pobranih davkov (1636—1648), računi pobrane tehtarine (1595—1763) itd. Pretresljivo je spoznanje, da je bilo to dragoceno arhivsko gradivo zaradi malomarnosti uradnih predstavnikov in upravnih organov mesta Ptuja uničeno sredi 19. stoletja, ko je bilo — morda na prav nenavaden način — rešeno pred uničevanjem ognja v velikih požarih v letih 1684, 1705 in 1710. Od posebnih znamenitosti v obravnavanem seznamu arhivalij je omeniti reformirano mestno pravo (Bürgerliches Institutenbuch) iz leta 1513 v izvirniku in seznam obrazcev za prisego, s katero je mesto sprejemalo prosilce v vrste meščanov. Vendar pa nobena od teh znamenitosti ni ohranjena. Ob pregledu in popisu mestnega arhiva se je Povoden posebej zanimal za stare svoboščine in privilegije mesta. V sešitku šestih pol velikega formata je prepisal ustrezne listine in jim dodal še kratko lastno pojasnilo. Prepis listin in privilegijev mesta Ptuja obsega 19 strani besedila.9 V uvodu se Povoden opravičuje zaradi skromnih dosežkov v svojem prizadevanju, da bi zbral čimveč starih dokazil o privilegijih mesta Ptuja, in pravi: »Starejših listinskih privilegijev razen teh, ki sledijo tukaj v prepisu, v arhivu komornega mesta Ptuja ni bilo mogoče odkriti. Naše mesto je namreč nenavadno hudo trpelo zaradi nevarnosti pred sovražniki in zaradi prepogostega pustošenja, ki ga je povzročal vse uničujoči ogenj. Zato se omejim samo na tiste listine, ki so mi že pred leti prišle pred oči, ko sem skrbno prelistal vse papirje, ki so v tukajšnjem rotovžu.« Nato poda v prepisu cesarski listini iz let 1679 in 1808 — obe sta ohranjeni — in določila o uniformiranem meščanskem kavalerijskem korpusu v Ptuju (tudi ohranjeno). Sledijo v prepisu uvodna in končna poglavja mestnega statuta iz leta 1513. Ta je v arhivu še danes ohranjen v dveh prepisih. Original, o katerem govori prepis iz leta 1830 —• po tem izvirniku je prepis tudi napravljen — je doletela neznana usoda. Izpisi iz mestnega prava obravnavajo določila o sodstvu, letnih in tedenskih sejmih, o trgovini in obgradju ter o mitnini. V V drugi polovici 19. stoletja je Zgodovinsko društvo za Štajersko v Gradcu v zvezi z deželnim arhivom po svojih strokovnjakih obiskovalo štajerska mesta in trge, da bi se seznanilo s stanjem tamkajšnjih mestnih, trških, cerkvenih in samostanskih arhivov. Ptuj je poleti 1866 obiskal znani graški arhivar itn pozneje dolga desetletja ravnatelj deželnega arhiva v Gradcu dr. Josef Zahn.10 V poročilu o tem obisku v Ptuju pravi naslednje: »V Ptuju so me različne okoliščine ovirale, da bi si ogledal župnijski in minoritski arhiv in je bil njihov ogled določen za drugo priložnost. Mestni arhiv ima samo zelo borne ostanke nekdanjega bogastva. Tu je baje ogenj uničil skoraj vse. To je škoda, ki je ni mogoče dovolj poudariti, če pomislimo na položaj, ki ga je nekoč imelo mesto Ptuj v razmerju do Ptujskih gospodov, do salzburških nadškofov in do deželnega kneza ter končno kot branik nemštva ,in partibus Sclauiniensibus1 (v slovenskem delu Štajerske).« Nato na kratko našteje vse »bogastvo« arhiva: dve že citirani listini iz let 1679 in 1808, prepise ptujskih privilegijskih listin iz let 1342, 1377, 1378, 1389, 1399, 1548 —- vse obravnavajo trgovino mesta Ptuja, zlasti' z vinom — in en sam fascikel spisov, večinoma iz 18. stoletja. Ti obravnavajo meščanski špital in jih je uporabil F. Raisp v svoji zgodovini Ptuja. Na koncu omenja še kroniko hajddnskega župnika in humanista Jurija Hauptmaniča iz leta 1680 (ohranjena), tarifo skladiščnih pristojbin iz leta 1756 (ohranjena) in še neki zapisnik. Svoje poročilo konča z besedami: »V tem času ne poznam nobenega štajerskega mesta, kjer bi domačini in priseljenci kazali toliko spoštovanja za zgodovino svojega kraja in za njeno znanstveno obravnavo. Prav tukaj pa je tolikšno pomanjkanje zgodovinskega gradiva kakor sicer nikjer drugje.« SPLOŠNI INVENTAR IZ LETA 1911 Proti koncu 19. stoletja in v letih pred prvo svetovno vojno je dobil današnji arhiv mesta Ptuja v graškem deželnem arhivu tisto količinsko zaokroženost in zunanjo ureditev, kakor jo ima še danes.11 Iz splošnega popisa gradiva vidimo, da obsega arhiv v glavnem ostanke registrature mesta Ptuja iz 17., največ pa iz 18. in iz prve polovice 19. stoletja. Tej skupini je pridružena dokaj obsežna zbirka cerkvenih arhivalij: mestne župnije in dominikanskega samostana. Arhiv ptujskega minoritskega samostana ni vključen v arhiv mesta Ptuja, temveč je postavljen ločeno kot samostojen fond. Obsega 17 fasciklov spisovnega gradiva in 151 knjig. Gradivo samo zajema obdobje od leta 1564 do 1849, vendar je neurejeno in za uporabo nedostopno. V celoti ima arhiv 128 tehničnih arhivskih enot. Med temi je 12 knjig. Re-gistraturi mestne uprave pripada 100 enot, cerkvenim arhivalij am 28 enot. Podroben pregled popisa glede na časovno pripadnost gradiva pokaže naslednjo sliko: 15. stoletju pripadata 2 enoti, 16. stoletju 5 enot, 17. stoletju 13 enot, 18. stoletju 48 in prvi polovici 19. stoletja 60 enot. Celotno gradivo je torej mlado, vendar za 18. stoletje in za prehod v 19. stoletje edinstveno in za zgodovino Ptuja v tem obdobju nadvse pomembno. Arhivar deželnega arhiva v Gradcu, ki je leta 1911 dal arhivu mesta Ptuja sedanjo zunanjo podobo — podrobne notranje ureditve gradiva v mapah se ni lotil —, je gradivo po vsebini razdelil na 13 skupin in ga ne glede na kronološko ureditev razvrstil v 49 škatel. V vsaki škatli je navadno več bolj ali manj obsežnih map gradiva. Mape so oštevilčene nepretrgano od 1 do 116. Pri uporabi gradiva iz tega arhiva je v navadi citiranje z navedbo številke škatle in mape. Gradivo v mapah ni oštevilčeno po listih ali straneh in ga je mogoče citirati samo po datumih ali, kjer teh ni, z naslovi spisov ali osnovnih enot. Način citiranja naj pokažeta dva primera: 1555, julij 29., Dunaj ■—- Kralj Ferdinand priključi mesto in gospoščino Ptuj svojemu komornemu imetju -# AmP (Arhiv mesta Ptuja) — 1/6-1555, VTl/29. Seznam hišnih posestnikov mesta Ptuja iz leta 1785 — AmP-22/47-1785. 1 2 3 4 5 6 7 8 g io ii 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 I. Mestna uprava in privilegiji Popisi arhivskega gradiva (19. st.) ; listine in privilegiji mesta Ptuja — prepisi Simona Povodna (1820) Statut mesta Ptuja iz leta 1513 — 2 prepisa (1700 in 1830) Kratek izvleček iz mestnega prava (1513) Osnutki za mestne pravice Ptuja SPISI v zvezi s preiskavo o nerednostih v mestni upravi in gospodarstvu; zaključni računi; nov občinski red cesarja Karla VI. za Ptuj (1739), tudi prepis izvirnika (19. st.) Mesto in deželnoknežnja vlada; pogodbe z mesti in trgi Knjiga zapisnikov mestnega sveta (protokol) Zapisniki mestnega sveta (odlomki) Zapisniki mestnega sveta Spori z raznimi mesti zaradi pravic trgovanja (Ljubljana, Trst, Reka, Radgona): izvirniki, prepisi, osnutki Spori in pritožbe zaradi trgovanja; težaven položaj Ptuja: turški napadi Vojaška invalidska uprava v Ptuju — prevzame tudi upravo mesta Četrtniki in predstojniki meščanske srenje Spisi, naslovljeni na mestni magistrat (uprava, sodstvo, policija) 1802,1.-VI. Isto 1802, VII.-XII. Spisi, naslovljeni na mestni magistrat 1803,1.-VI. Isto 1803, VII.-XII. Isto 1808,1.-VI. Isto 1808, VII.-XII. Pogodbe, razne, ki jih je sklenilo mesto; nameravan nakup bivšega dominikanskega samostana Pogodbe (prodajne, zakupne); razprodaja mestnih nepremičnin (stolpov itd.); meščanski Spital, mestni gozd, mestni pašniki Zakupne pogodbe 18., 19. st. 1513 1626 18. st., 1. pol. 1733—1739 15.—19. st. 1653—1655 1702—1703 1707 1514—1523 1523—1539 18. st., 1. pol. 18. st. 17.—18. st. 18.—19. st. 18.—19. st. II. Sodstvo Spori v zvezi z mestnim gozdom — (gl.: 9/21 in 23/50) Sodni spisi mesta (tudi varstvene zadeve) Spisi deželnega sodišča Spisi notranjeavstrijskega apelacijskega sodišča Isto Pravda mesta z mesarji za gozd Mesaršek — (gl.: 9/21) Oporoke in zapuščinski inventarji Oporoke ptujskih meščanov — (gl.: skupina XII — protokol oporok) J. Gašper Strauss, mestni sindik: zapuščinski spis — vsebuje tudi popis arhivskega gradiva iz leta 1785 1791—1846 16.—19. st. 1794—1795 1794—1795 1791—1792 1788—1801 1598,1878 18. st., 1. pol. 1810—1811 III. Mestne zgradbe Rotovž, gledališče: prezidava; zapori v rotovžu, predelani za arhiv 19. st., 1. pol. 33 Mestni vodnjaki, gradnja cestnega kanala, most čez Grajeno, most pri ogrskih vratih 34 Ceste v okolici Ptuja 18 35 Gradnja in popravila mostu na Dravi 36 Plovba po Dravi 37 Pristan (Lent), zavarovanje obrežja; spor z vojaškim invalidskim domom zaradi obrežja 19 38 Regulacije Drave in gradnja obrežnih zaščitnih naprav 20 39 Isto IV. Finančne zadeve 21 40 Računski zaključki mestnega magistrata; pregled dohodkov in izdatkov v desetletju 1798—1807 41 Obdavčitev trgovcev in obrtnikov; izredni davek 1.1812 42 Draginj ske doklade magistratnim uradnikom 43 Naklada (davek) na pivo 22 44 Mitnica: tarifa (1757), zakupne pogodbe, popravila 45 Kataster, seznam hišnih posestnikov (1785) 46 Inventarji mestnih nepremičnin (hiš) in materiala V. Javna varnost, saniteta 22 47 Služba javne varnosti; gasilstvo: požarni red za mesto Ptuj (1786) 48 Gradivo za fizikalno statistiko dežele Štajerske S podatki za mesto Ptuj (1811): statistika, zgodovina, verstvo, šolstvo, gospodarstvo itd.; opis: 56 strani; poročilo o zdravstvenih razmerah v ptujskem okraju (1842); opis: 40 strani VI. Meščanski špital 23 49 Spisi o meščanskem špitalu:- opis stavbe, določila glede oskrbe varovancev 50 Spor mestnega magistrata s špitalom zaradi mestnega gozda 51 Meščanski špital: spisi 24 52 Isto 53 Prodaja meščanskega špitala 54 Meščanski špital: spisi (s starejšimi predspisi) 25 55 Meščanski špital: spisi 56 Oskrbovanje revežev; zapiski sej ubožnega sveta VII. Trgovina in obrt 26 57 Trgovina in obrt: spisi 58 Sejmi: tedenski in letni; register skladiščnih pristojbin (1756) 59 Pivovarne v Ptuju 60 Skladiščni delavci pri glavni carinski postaji: zvišanje tarif, imenovanje mojstra itd. 27 61 Cehovske zadeve: spisi, izvlečki in prepisi cehov- skih redov, njihove potrditve 62 Ceh kolarjev v Ptuju: vpisna knjiga v uk sprejetih vajencev 63 Vpisna knjiga kolarskih mojstrov in pomočnikov (samo nekaj vpisov) 19. st., 1. pol. 19. st., 1. pol. 18. in 19. st. 18. in 19. st. 18. in 19. st. 19. st., 1. pol. 19. st., 1. pol. 19. st. 19. st., 1. pol. 1810—1811 1812—1813 18. st., 19. st. 18.—19. st. 1886 18.—19. st. 19. st. 18. st. 18. st. 1754—1769 1770—1799 1801—1808 1809—1810 1811—1823 1822—1853 16.—18. st. 18.—19. st. 18.—19. st. 1809—1815 16,—19. st. 1622—1752 1775—1875 28 64 Podelitev obrtnih in trgovskih pravic 1815—1824 29 65 Ceh mesarskih mojstrov: poraba mesa, takse 1810—1816 65a Ceh usnjarskih mojstrov; meščanska cehovska bolnica (1837) 1717—1840 65b Mihael Böhm, strugarski mojster v Ptuju 1793—1818 VIII. Cerkvene zadeve 30 66 Mestna župnija — mestni magistrat: spori, pritožbe, pogodbe in poravnave; mesto upravlja premoženje bratovščin, mašnih ustanov itd.; nerednosti; odlok cesarja Karla VI.; župnija postane proštija (1863) 1693—1741 30 67 Spor med župnijo Sv. Peter pod Maribor in mestno župnijo v Ptuju zaradi patronata nad cerkvijo sv. Barbare pri Vurberku 1766—1767 31 68 Mestna župnija: cerkveni računi in inventarji 19. st. 69 Cerkvene stavbe: popravila, obnova (stolp, stolpna ura, stopnice, popravilo cerkve in mežnarije); seznami meščanov 1809—1846 32 70 Cerkvene ustanove; zapuščinski inventarji; odlok cesarice Marije Terezije (1743) 18.—19. st. 33 71 Zapuščinski inventar po dekanu Gregorju Plohlu, župniku v letih 1769—1800 1800—1809 72 Plohlova ustanova: zapuščinska razprava, obračun skrbnika, inventar ustanove, ustanovna glavnica 1800—1809 34 73 Plohlova ustanova: obračunavanje in uporaba obresti 1800—1825 74 Plohlova dijaška ustanova 1811—1813 75 Plohlova ustanova: obdarovanje ubožcev 1817—1821 76 Plohlova mašna ustanova pri mestni župnijski cerkvi sv. Jurija 1800—1812 35 77 Plohlova ustanova za ubožne sorodnike 1800—1820 36 78 Gospodarski popis državne gospoščine nekdanjih dominikancev v Ptuju (37 strani) 1796 79 Seznam listin in drugih arhivalij v nekdanjem dominikanskem samostanu: 830 arhivskih enot v 7 zvezkih, eden manjka (1789); repertorij (indeks) listin (1826) 1789, 1826 80 Kopialna knjiga (Kolektaneum) dominikanskega samostana v Ptuju (ok. 1450); overovljen prepis iz leta 1826 1450 81 Katalog knjig v knjižnici dominikanskega samostana 18. st. 37 82 Dominikanci v Ptuju: spisi, večinoma v prepisih 1447—1737 83 Deželsko sodišče dominikancev v Ptuju: pravdni spisi v zvezi s čarovniškimi procesi v Halozah 1654—1701 84 Kopialna knjiga dominikanskega samostana (Memorabilia, pars I. — 1696) 1230—18. st. 85 Zgodovina dominikanskega samostana v Ptuju — rokopis v dveh enakih izvodih, napisal dr. Höhnisch (1857) 37 86 Kapucinski samostan v Ptuju: ustanovitev 1615 38 87 Kopialna knjiga minoritskega samostana z vpisi listin in urbarja za zemljiško posest v Halozah ok. 1460 88 Spisi: poravnave minoritskega z dominikanskim samostanom v sporih zaradi posesti v Halozah 1675—1683 89 Listine in spisi v prepisih iz prve polovice 19. stoletja 17. st. 90 Deželsko sodišče minoritskega in dominikanskega samostana v Halozah: komisijska ugotovitev in opis meje deželskega sodišča (29 strani) 1688 91 Fizikalno statističen opis Haloz'-H zemljiška posest minoritskega samostana v Ptuju (50 strani) 1815 92 Zgodovina minoritskega samostana: rokopis, napisal Edvard Damisch 1857 39 93 Listine in spisi: večinoma prepisi — starejši; konvölut: pomoč minoritskega samostana v vojnah proti Turkom (Türkenhilfe) v letih 1557—1632 1491—1827 94 Davek za obrambo proti Turkom (»Türkensteuer«): razpisi, spisi s tem v zvezi 16.—18. st. IX. Šolstvo 40 95 Začetek splošnega ljudskega šolstva v Ptuju 1778 96 Ljudska šola v Ptuju: spisi 1810—1820 97 Gradnja novega šolskega poslopja 1850—1855 X. Vojaške zadeve 41 98 Vdor Francozov na Štajersko: spisi; francoska posadka v Ptuju 1809—1810 99 Francoska okupacija: prisilno posojilo za izplačilo vojne kontribucije; mesto Ptuj: 43.015 frankov, prej pa že 85.000 frankov kontribucije 1809—1810 42 100 Francoska invazija: spisi; nastanitev in oskrba francoskih čet; obračuni nastalih stroškov 1810—1814 43 101 Nastanitev avstrijske vojske 1810—1818 102 Meščanski kavalerijski korpus 1826 XI. Gospoščine in imenja v Ptuju in okolici 44 103 Gospoščina Ptujski grad: mitnica, zakupne in druge pogodbe z mestom 1624—19. st. 104 Urbar imenja rodbine Schauer — posest v okolici Ptuja in Slov. goricah 1615 105, 106, 107 Samostan Goss — gorninski registri za vinogradniško posest v Slov. goricah 1648—18. st. 45 108 Gospoščina Ptujski grad: seznam (elenchus) listin in spisov; repertorij (indeks) 1609—1660 109 Pogodbe in poravnave mesta Ptuja v raznih spornih zadevah s sosednimi gospoščinami 1670—1821 110 Gospodična Freihof pri Ptuju: spisi 17.—18. st. 111 Repertorij (indeks) prejetih spisov v zvezi , z ustanovitvijo sodnih uradov in zemljiške knjige s. d. XII. Razglasi in okrožnice (Patenti in kurende) 46 112 cesarja Karla VI. 113 cesarice Marije Terezije 47 114 cesarja Jožefa II. 48 115 cesarjev Leopolda II. in Franca II. 49 116 cesarja Franca I. (avstrijskega) XIII. Knjige Repertorij (indeks) razglasov in okrožnic okrožnega urada v Mariboru Sodni protokol mestnega magistrata (Gerichts- und Verfahrungsprotokoll): zapisniki sodnih razprav in razsodb v zasebnopravnih zadevah 1. Gewerb Vormerkungsprotocoll, litt. A (1777) 2. Gewerb Vormerkungsprotocoll, litt. B 3. Grundbuch (vpis realnih obrtnih in trgovskih pravic; vknjižbe dolgov Knjiga z vpisi oporok (Testamenten Protocoll) 1. Repertorij (indeks) zapuščinskih inventarjev, ki jih hrani mestni magistrat 2. Knjiga z vpisi zapuščinskih inventarjev (Inventary Protocoll) 3. Knjiga z vpisi zapuščinskih inventarjev (Inventary Prothokoll) 4. Knjiga z vpisi zapuščinskih inventarjev Knjiga z vpisi dednih deležev in pravic sirot (W aisenprotokoll) Knjiga z vpisi depozitov (Depositenprotokol) 1804—1808 1802—1808 1750—1800 1800—1850 1776—1821 1771—1813 1776—1790 1790—1804 1804^1813 1768—1796 1776—1782 IZ ARHIVSKE ZAKLADNICE Stare listine in spisi vsebujejo zelo pogosto za zgodovinarje in druge raziskovalce preteklosti važna in zanimiva dejstva. V povezavi z drugimi viri neredko pripomorejo do točnejših podatkov o določenih osebah in dogodkih, o razvoju ali propadanju družbenih tvorb: mest, trgov, gospoščin, samostanov, vasi in posameznih rodbin. Za prvo in najnujnejšo informacijo služijo kratki vsebinski povzetki (regesti) listin ali spisov. Nekaj takih regestov listinskega in aktovskega gradiva bo bralcem omogočilo prodreti v skrivnosti arhivske zakladnice mesta Ptuja. (Končni številki v datumu pomenita škatlo in mapo arhiva, kjer je listina hranjena.) 1445, april 24., Gradec (Graz) — 1/6 Mesto Gradec dovoli Ptujčanom prevoz tekstilnega blaga skozi mesto. 1514, oktober 17., Innsbruck — 4/10 Cesar Maksimilijan odloči, da se mestu Ptuju ne nalagajo davki kakor drugim deželnoknežjim mestom. Ptujčani imajo glede trgovanja po Štajerskem vse pravice, kakor so jih imeli pred »ogrsko vojno« (1479—1490). 1523, april 1., Ptuj — 4/11 Ptuj se z obširno spomenico obrne na salzburškega nadškofa Matija, svojega gospodarja, ter ga prosi, naj svetuje in pomaga ptujskim meščanom v hudem položaju, v katerem so zaradi hudih ovir v trgovanju. 1522, avgust 15., (Dunajsko) Novo mesto — 4/10 Cesar Ferdinand prepove Ptuju, da bi zopet zgradili pred mestnim obzidjem hiše, kii so bile v ogrski vojni in pozneje zaradi utrditve Ptuja porušene. 1522, september 26., (Dunajsko) Novo mesto —j4/10 Cesar Ferdinand je bil zagrozil Ptuju s kaznijo 1000 ogrskih goldinarjev, ker je mesto Ptuj prepovedalo deželnoknežjim mestom Ljubljani, Reki in Trstu trgovanje v Ptuju in trgovsko pot skozi Ptuj. Cesarjev odlok še enkrat zagrozi in zahteva, da mora Ptuj dovoliti svobodno trgovanje meščanom iz omenjenih mest. 1527, april 11., Ljubljana — 4/11 Župan, sodnik in svet mesta Ljubljane prosijo mesto Ptuj, naj ne dela ljubljanskim meščanom težav pri trgovanju v Ptuju. Ako ovire ne bodo prenehale, se bo morala Ljubljana zopet pritožiti pri kralju. 1527, maj 5., Dunaj Jp 4/11 Cesar Ferdinand izda odlok glede trgovine treh mest (Ljubljane, Trsta in Reke) s Ptujem in skozi Ptuj. Trgovci treh mest smejo neovirano vsak dan kupovati in prodajati v Ptuju, prav tako pa ptujski trgovci v omenjenih treh mestih. Ptuj naj dovoli neovirano trgovanje in naj ga ne zabranjuje ter onemogoča. 1527, maj 27., Ptuj — 4/11 Ptuj pošlje salzburškemu nadškofu obširno spomenico z več prilogami. V njej obrazloži nevzdržen gospodarski položaj mesta, ki ga je treba utrjevati, saj je Turek že pred vrati. 1539, april 2., Ptuj — 4/11 Mesto Ptuj salzburškemu nadškofu: »Odkar se je turška vojna sila približala Ptuju, smo v vedno hujšem položaju. Izčrpavata nas oskrbovanje in nastanitev vojaških oddelkov. Sedaj bi morali cesarju posoditi 2.000 goldinarjev. Teh nimamo in ne moremo plačati. Obračamo se na vas, ki ste gospodar Ptuja, z vprašanjem, kaj naj storimo.« 1541, september 10., Varaždin 4/10 Sodnik in svet mesta Varaždina sporočita (v latinskem jeziku) mestu Ptuju o vdoru in pustošenju Turkov v okolici Varaždina. 1555, julij 29., Dunaj — 1/6 Kralj Ferdinand izjavi, da je zopet prevzel v svojo last grad in gospoščino Ptuj. 1559, julij 13., Dunaj || 1/6 Cesar Ferdinand je pripravljen dovoliti Ptujčanom trgovino z vinom skozi Dravsko dolino ali skozi (Slovensko) Bistrico. 1598, februar 16., Ptuj — 16/29 Zapuščinski inventar (38 strani) po Juriju Trafeli, mesarskem mojstru v Ptuju. Pokojni je bil lastnik hiše v Konjski ulici (Rossngassen) in hleva z vrtom pred novimi vrati ter vinograda v Lubstavi v Halozah. Komisija je med zapuščino vpisala tudi 19 listin premoženjskopravnega značaja, ki so bile pokojnikova last. 1558, julij 7., Gradec — 39/93 Štajerski deželni stanovi so odobrili, da se za obrambo proti Turkom zbere vojska 2000 strelcev iz vrst podložnikov. Minoritskemu samostanu v Ptuju se kot lastniku zemljiške gospoščine določi, da izbere in določi tri podložnike v to vojsko. 1573, februar 2, Gradec — 39/93 Nadvojvoda Karel ukaže minoritskemu (spodnjemu) samostanu: »Za prevoz streliva, topov in drugih potrebščin proti upornim podložnikom v celj- ski grofiji je potrebno določeno število voz in konj. Samostan mora imeti pripravljenega enega voznega konja s potrebno opremo in hlapca.« 1575, februar 28., Gradec -— 39/93 Nadvojvoda Karel ukaže samostanu, da s podložniki izvrši, kadar in kolikokrat bo to potrebno, prevoz blaga in sukna za cesarsko vojsko na Hrvaškem in v Slavoniji. Prevoz je treba opraviti do Zagreba. 1593, februar 8., Gradec — 39/93 Nadvojvoda Ernest|§§§ spodnjemu samostanu (v latinskem jeziku): Za predviden velik vojni pohod proti Turkom nakupujejo pooblaščenci velike količine žita. Samostan naj da v svoji stavbi prostor za shrambo žita in živil. 1602, maj 16. — 39/93 Nadvojvoda Ferdinand||b samostanu: »Že nekaj krati ste prejeli ukaze, da s podložniki na svojem ozemlju v Halozah popravite cesto in mostove od Ptuja čez Macelj proti Krapini. To je potrebno za hiter prevoz topništva in streliva in za odpravo hitre pošte proti Zagrebu, Petrinji, Karlovcu. Vsi ti ukazi niso rodili uspeha, zato prejmite ponoven ukaz, da ceste in mostove popravite.« 1603, julij 2., Gradec — 39/93 Nadvojvoda Ferdinand — spodnjemu samostanu: Mesto Ptuj se je pritožilo, da je preobremenjeno s prevozi vojaških potrebščin in da je s tem utrpelo že mnogo izdatkov in veliko škodo. Zato nadvojvoda' ukaže samostanu, naj s pomočjo podložnikov izvrši potreben prevoz. 1669, avgust 1. — 37/83 Deželski sodnik gospoščine dominikanskega samostana v Ptuju predloži seznam stroškov, ki jih je imel s sodno obravnavo in obsodbo štirih »čarovnic« v Ormožu. 1675, maj 10. — 1/6 Pogodba med Ptujem in Ormožem glede splavarjenja po Dravi. Ptujčani bodo tudi v prihodnje dovoljevali prosto in neovirano plovbo s splavi do Ormoža. 1676, april 30. — 45/109 Mestni sodnik, svetovalstvo in meščanska srenja mesta Ptuja izdajo šestčlanski komisiji pooblastilo, da se pogodijo in poravnajo z grofom Jakobom Lesliejem, lastnikom gospoščine Ptujski grad, v raznih spornih zadevah. 1697, september 25., Ebersdorf ÉÉÉ 1/6 Cesar Leopold odpusti kot deželni knez Štajerske mestu Ptuju zaostanek davka v višini 2.400 goldinarjev. 1697, Dominikanski samostan v Ptuju — 37/84 P. Ambrozij Capello sestavi samostansko kroniko v štirih delih in v dveh knjigah (Memorabilia). Vanjo vpiše vse samostanske listine iz arhiva in iz stare kronike ter urbar zemljiške posesti v Halozah. (Drugi del te kronike hrani Zgodovinski arhiv v Ptuju.) 1673—1701: Deželsko sodišče gospoščine dominikanskega samostana v Ptuju — 37/83 Spisi (59 strani) v zvezi s sodnimi razpravami proti »čarovnicam« v Halozah v letih 1673, 1695 in 1701. 1702, junij 10., Ptuj — 9/20 Pogodba med sodnikom in svetom mesta Ptuja na eni strani ter meščansko srenjo na drugi strani za pravočasno izplačevanje znižanega osebnega davka deželi Štajerski. Zastopniki meščanske srenje, 25 po številu, se s podpisi in pečati zavežejo in jamčijo za pravočasno' plačilo osebnega davka svojih someščanov. 1724, februar 10., Ptuj — 23/49 Mesto Ptuj izda posebno navodilo' in predpis glede oskrbe dvanajstih oskrbovancev meščanskega špitala v Ptuju. Navodilo (11 strani) vsebuje določila o hrani in obleki varovancev, predpiše jedilnik za vse dni v tednu, priboljške ob praznikih itd.; govori pa tudi o verskih dolžnostih oskrbovancev. 1731, februar 1., Ptuj — 30/66 Pogodba med mestnim župnikom grofom Fr. Ignacijem Inzaghijem in mestom Ptujem. Mestni župnik je imel doslej v župnišču v popolni oskrbi (brez stanovanja) štiri glasbenike (musici): organista, succentorja (drugega pevca), šolnika Schuelmaister) in kantor j a (pevca). Odslej bo namesto hrane dajal vsakemu na leto po 15 goldinarjev v gotovini in določeno količino vseh vrst živil (pšenice, rži, ajde, zdroba, masti, vina itd.). 1738, februar 7., Gradec — 30/66 Cesar Karel VI. izda odlok (30 strani) za odpravo nerednosti v upravi premoženja raznih volil in ustanov. Nerednosti je zagrešilo mesto, ker je uporabljalo denar ustanov v druge namene. 1745, januar 14., Ptuj — 23/50 Izjava predstavnikov ptujske meščanske srenje o mestnem gozdu, ki je že od nekdaj nesporna lastnina mesta Ptuja. Izjavo pečati in podpiše 89 meščanov. 1752, september 23., Ptuj — 5/12 Vojaška invalidna uprava, ki vodi in upravlja v Ptuju velik invalidski dom, prevzame tudi vrhovno oblast nad mestom. Odslej imenuje in postavi mestnega sodnika in magistrat vojaška invalidna uprava. 1760, maj 31., Dunaj — 9/20 Vojaška invalidna dvorna komisija na Dunaju potrdi pogodbo, ki jo je bil sklenil ptujski magistrat z zidarskima mojstroma Simonom Plimichom in Andrejem Knöblom za pozidanje razpadlega in deloma namenoma porušenega mestnega obzidja. Delo prevzameta za 3000 goldinarjev. Obzidje bo zgrajeno na starih temeljih v širitni vsaj treh čevljev (0,90 m in v višini 14 čevljev (4,20 m) iz trdo žgane zidne opeke. Razprodaja starega Ptuja 1788, maj 6., Ptuj — 9/21 Mesto Ptuj ponudi na prostovoljni dražbi na prodaj : stolp ob Dravi pri bivšem dominikanskem samostanu; stolp za hrambo smodnika (Pulverturm) in okop zraven njega nad dominikanskim samostanom; stolp z bastijo med špeharskimi vrati in mestnim župniščem; bastijo desno od špeharskih vrat; 5 Poetovio — Ptuj 65 stolp pri ogrskih vratih; stolp ob Dravi pri mesarskih stojnicah; stolp na spodnjem pristanu in razna mestna zemljišča. 1791, november 16., Ptuj JE 9/20 Ptujska meščanska srenja je pripravljena kupiti zgradbo bivšega dominikanskega samostana in jo dati v uporabo kot vojašnico. 1792, september 29., Ptuj — 9/21 Ptujski meščan in usnjarski mojster Franc Schrafl kupi od mesta star stolp ob Dravi pri mesarskih stojnicah za 51 goldinarjev. Kupec se v pogodbi obveže: 1. Ako bodo delali novo cesto, kakor je v načrtu, je pripravljen na zahtevo nabaviti po dnevnih cenah toliko uporabnega kamenja, kolikor ga vsebuje kupljeni' mestni stolp. 2. Ako bi v zvezi z novo cesto prišlo tudi do gradnje novega mostu v bližini stolpa in bi bil ta v oviro, je kupec pripravljen brez posebnih zahtev odstopiti stolp prodajalcu (mestu Ptuju). 1801, oktober 26., Ptuj — 9/21 Mesto Ptuj proda trgovcu Baltazarju Arku poslopje meščanskega špitala. — Kupec ga je bil izdražil na javni dražbi kot najboljši ponudnik za 5635 goldinarjev. Kupno pogodbo je odobril po odločbi gubernija okrožni urad v Mariboru. Francoska okupacija 1809, julij 29., Maribor — 42/100 Okrožni urad v Mariboru sporoči, da bo naslednjega dne prispela v Ptuj francoska vojaška posadka. Imela bo 140 lovcev konjenikov, enega višjega častnika in pet drugih. 1809, avgust 7., Maribor — 41/99 Okrožni urad v Mariboru razglasi, da je bilo deželi Štajerski naloženo .48,800.000 frankov vojne kontribucije. Mestu Ptuju je po razdelilniku pripadlo 43.015 frankov. 1809, september 27., Ptuj — 41/98:^-; v francoščini Francoski poveljnik mesta ukaže magistratu, naj poskrbi, da prepeljejo v Maribor 40 svinčenih plošč, ki so bile zaplenjene v skladišču ptujskega . trgovca Stieglerja. 1810, januar 2., Ptuj 41/99 — v francoščini Poveljnik francoske posadke v Ptuju javi županu, da bodo 9. januarja francoske čete zapustile Ptuj. 1810, marec 6., Ptuj — 41/99 Ptujski župan Neumann sporoči v imenu magistrata okrožnemu uradu v Mariboru, da je bilo od mesta Ptuja zahtevano vojno posojilo v znesku 85.000 goldinarjev zbrano in vplačano. Seznam meščanov z vplačanimi zneski obveznega posojila je priložen. PTUJ V LUCI ARHIVSKIH DOKUMENTOV Trgovina — vzpon in propad mesta Najvažnejša veja gospodarske dejavnosti mest v srednjem in novem veku je bila trgovina v obliki prodaje lastnih obrtnih izdelkov meščanov ali v obliki posredovanja, nakupa in prodaje trgovskega blaga vsake vrste doma ali na tujih tržiščih. Od uspešnosti trgovanja zlasti v daljavo je bila odvisna splošna gospodarska in kulturna blaginja meščanskih naselbin. Razvoj mest je bil kljub avtonomiji, ki so jo mesta uživala, v veliki meri pogojen z ustrezno politiko tistih vrhov fevdalnega družbenega reda, ki so bili dejanski gospodje (gospodarji) mest, velikih zemljiških teritorijev, gospoščin ali celo dežel. V primeru Ptuja so bili to salzburški nadškof j e, ki so. imeli položaj neodvisnih državnih knezov; po letu 1555 Habsburžani kot deželni knezi' Štajerske, Koroške, Kranjske, Istre, Trsta in Goriške, upravnih enot, ki jih poznamo z imenom notranjeavstrijske dežele. .... -,... , , ,, V vseh stoletjih, ko je bil Ptuj salzburški, se je moral boriti z mnogimi težavami v trgovanju na daljavo skozi deželnoknežja, mesta Radgono, Maribor, Bistrico, pa tudi skozi Ljubljano tja do Trsta in Reke. ■ Salzburško ozemlje okrog Ptuja je z mestom samim uživalo sicer ekstrate-ritorialnost in je bilo neodvisno od Habsburžanov kot deželnih knezov Štajerske. Ti pa so seveda zaradi lastnih finančnih koristi podpirali gospodarski razvoj svojih mest. . . . :. .,.... Do leta 1555, ko je postal tudi Ptuj last deželnega, vladarja, je bilo gospodarsko življenje Ptuja v znatni meri odvisno od vsakokratnega političnega razmerja med Salzburgom in Habsburžani. Posledice takih menjajočih se razmer je Ptuj skozi nekaj stoletij čutil v svojem trgovanju s tujimi mesti, zlasti še v trgovini z vinom na Koroško in Salzburško. Na zapletenost teh medsebojnih razmerij in na njihovo naglo spreminjanje v dobro ali škodo razvoja mesta nas opozarja obširno gradivo v arhivu mesta Ptuja. Krajše, in obširnejše objave tega gradiva od sredine 15. do sredine 18. stoletja naj bralcem omogočijo bežen pogled v življenje, tega starega mesta ob Dravi. Ptuj — Gradec (Gra z) Iz nemirnih časov vlade cesarja Friderika III. je iz sredine 15. stoletja ohranjena listina, ki govori o trgovskih zvezah Ptuja z Gradcem in z mesti na Zgornjem Štajerskem.12 Mesto Gradec je spomladi 1445 sklenilo s Ptujem poravnavo v sporu zaradi plačevanja skladiščnih pristojbin. To je storilo na zahtevo cesarja Friderika, ki je bil obenem nadvojvoda dežele Štajerske. Po zaslišanju obeh strank je bil dosežen naslednji sporazum: Ptujskim meščanom je dovoljeno brez ovire kadarkoli voziti skozi Gradec, samo da plačajo prispevek za skladiščenje, sukno, volnene obleke, platno, barhant in drugo (tekstilno) blago. Od vsake bale sukna plačajo vsakikrat po štiri dunajske denarje (pfenige), od drugega blaga pa po dva denarja. Ob prihodu v Gradec morajo po resnici napovedati količino sukna in drugega blaga. Ako bi Gradčani podvomili o njihovih napovedih, lahko zahtevajo, da blago razložijo in razvežejo, Gradčani pa bodo zahtevali dajatve po stanju, ki ga bo pokazal pregled blaga. Od blaga, ki ga Ptujčani kupijo na Martinovo na letnem sejmu v Brucku in ga peljejo skozi Gradec, plačajo pri prevozu skozi mesto običajno pristojbino kakor vsa druga mesta. Za trdno zavezo in spomin izroči mesto Gradec Ptujčanom, svojim prijateljem in sosedom, pismo (o tem dogovoru) z mestnim pečatom. S pismom se sodnik in svetovalci obvežejo, da bo vse veljalo tako, kakor je v pismu zapisano. Pismo je bilo dano po Kristusovem rojstvu 1445. leta, na dan sv. Jurija, viteza in mučenca. Cesar Friderik III. in Ptuj Cesar Friderik je v svojem dolgotrajnem vladanju in nepretrganih bojih z upornim plemstvom, z mogočnimi Celjani in s sovražnimi Ogri ter celo s Turki zadel na različne načine tudi ob salzburški Ptuj. Srečno naključje trenutnih sporazumov in premirja s Salzburgom leta 1458 je prineslo Ptuju nekaj koristi. Žal pa teh ugodnosti Ptujčani zaradi vojnih homatij na Štajerskem in splošne brezpravnosti ter zaradi ogrske okupacije Ptuja v letih 1479—1490 niso mogli dovolj izkoristiti. Tako je cesar Friderik iz političnih razlogov leta 1458 dovolil vsem prebivalcem salzburških mest in trgov neovirano trgovino v vseh svojih kneževinah (Štajerski, Koroški, Kranjski), obenem pa dosegel iste ugodnosti za svoja mesta na ozemlju salzburških nadškofov. Tudi je v tem času ukazal mestu Brucku, da ne smejo s trgovci iz salzburškega mesta Ptuja ravnati glede plačevanja mostnine kot s tujci, marveč kot z domačini. O ugodnostih, ki jih je cesar Friderik dovolil Ptujčanom v zvezi z vinsko trgovino, nas nazorno pouči listina, izdana jeseni leta 145813. V skrajšanem prevodu se glasi: »V dolgotrajnem nesporazumu in sporu med nami in častivrednim nadškofom Sigmundom, našim knežjim svetovalcem, sva končno sklenila sporazum zaradi štirih gradov. Zato pa iz hvaležnosti na novo dovolim in odobrim zase in za svoje potomce našim zvestim in dragim meščanom mesta Ptuja, sedanjim in prihodnjim, posebno milost. Uslišal sem njihove prošnje in priznal svoboščine, kakor so jih že od starine imeli in so nam jih predložili, in odločam naslednje: S tem pismom na novo dovolim in odobrim na večne čase, da smejo Ptujčani vina, ki jih sami pridelajo, in druga vina, ki nastajajo in rastejo na nemških (ne ogrskih) tleh, brez motenj in ovir prevažati v Bistrico in skozi ter tudi prek Radija (na Kozjaku) ali skozi Dravski gozd (Dravsko dolino) in ga v tistih krajih prodajati po svojih željah in potrebah. S tem ukazujem vsem svojim stotnikom, grofom, gospodom, vitezom, plemičem, oskrbnikom, kaštelanom, vicedomom, deželnim pisarjem, županom, sodnikom, svetovalcem, zlasti pa še našim meščanom v Mariboru in Bistrici, ki jim bodo pokazali to pismo, da ne delajo imenovanim iz Ptuja pri prevozu njihovih vin, ki rastejo na Nemškem, skozi Bistrico in prek Radija ali skozi Dravski gozd nobenih motenj ali ovir. Tudi ne smejo nikomur drugemu dovoliti, da bi posegal vmes, ako se hočejo izogniti moji hudi nemilosti. To mislim resno. Dano na Dunaju, v petek po vseh svetnikih po Kristusovem rojstvu v štiri-najststo in oseminpetdesetem letu, v devetnajstem letu našega vladanja.« Spori in pritožbe zaradi trgovanja Ob prehodu v novi vek je Ptuj sicer v rokah Habsburžana kralja Maksimilijana, vendar njegov položaj še ni čisto jasen. Leta 1511 ga za 20.000 renskih tolarjev zopet dobijo v zastavno last salzburški nadškof je, deželni knez pa ima pravico, da mesto odkupi. Ta neurejeni položaj Ptuja, ki je tako rekoč last dveh gospodarjev, povzroča v letih 1511—1555 mnogo težav zlasti glede trgovine. O tem nam pričajo arhivski viri. Govore nam o dolgoletnih sporih z Radgono zaradi pravice skladiščenja blaga in z Mariborom zaradi trgovine z vinom na Koroško. Zlasti pa se je v tem času zaostrilo vprašanje trgovine treh habsburških mest Ljubljane, Trsta in Reke s Ptujem in skozi Ptuj na' Ogrsko. Težave povzročajo tudi Bruck, ki zahteva od Ptujčanov zvišano mitnino, in celo štajerski deželni stanovi. Ti hočejo pri razpisu deželnih naklad obremenjevati Ptuj kakor druga deželna knežja mesta. Doma dela nevšečnosti Luka Sekelji (Zäckl), gospodar Ormoža, ki ima podložnike na Bregu v samem obgradju mesta Ptuja14. Ptuj — Ljubljana, Trst in Reka Poleti 1522 se je mesto Ptuj v obširni spomenici obrnilo na cesarja Ferdinanda kot deželnega vladarja in mu razložilo svoj težavni položaj15. Deželni knez je bil sicer že pred nedavnim ukazal Ptujčanom, da morajo takoj prenehati z vsemi ovirami, ki jih stavijo svobodnemu trgovanju zahodnih mest. Obenem jim je zagrozil z denarno kaznijo 1000 ogrskih goldinarjev. V svoji vlogi Ptuj obširno oriše položaj mesta po prehodu v oblast deželnega kneza, težavno, gospodarsko stanje in prosi za pomoč. Na pritožbe Ljubljane, Trsta in Reke (Sv. Vida), češ da jih Ptuj ovira v njihovi trgovini, ki da jim jo dovoljuje samo ob torkih (na tedenskem sejmu), odgovarja Ptuj takole: »Ko je mesto prišlo v ogrski vojni iz rok Salzburga v roke ogrskega kralja in nato pod oblast cesarjevo, so trgovali po stari navadi in mestnem statutu med tednom samo meščani in nihče drug. Vsak teden pa so ob torkih tisti, ki so prišli z Magoni z vzhoda ali iz Kneževine Kranjske in od drugod v Ptuj, lahko na ta dan kupovali in prodajali. Sedaj pa hočejo Ljubljančani in drugi tujci vsak dan tukaj z meščani trgovati. Vseh teh doslej ni nihče oviral, da ne bi bili na dveh letnih sejmih v Ptuju v razdobju šestih tednov neovirano opravljali svojega dela. Prav tako jim je dovoljeno, da vsako leto o binkoštih in o pustu ter v času letnih sejmov v Mariboru in Radgoni — vsako mesto ima po tri sejme na leto — pridejo tudi v Ptuj in tu nemoteno trgujejo. Ako bi mi sami (Ptujčani) pred tujci ne imeli nobene prednosti, kako naj bi se vzdržali v mestu Ptuju, kako1 naj bi to obmejno mesto branili, ga gradbeno ohranjali in utrjevali? Kako naj bi krotili divjo Dravo, kako plačevali davke? Pred mnogimi leti so nam salzburški nadškofje potrdili tak red in naše svoboščine in tudi sedaj ima Salzburg oblast nad mestom. Salzburg pa nam je naše pravice vnovič odobril in potrdil. Trgovina med Ptujem in Ljubljano ni enakopravna. Ptujčani moramo namreč v Ljubljani plačevati večje dajatve od ljubljanskih trgovcev, saj nas imajo za tujce. Tako plačamo na primer od tovora kož, ki jih moramo prevezati (napraviti nove enote), po 11 šilingov in en denar, ljubljanski trgovci pa samo polovico tega zneska. Vse to je razvidno iz mitnin-skih dokladniih registrov v Ljubljani. Očitek treh mest, da Ptujčani odtegujemo dohodek komornemu imetju (deželnemu knezu) s tem, da izrivamo trgovce s cest (po katerih gre trgovina od Ogrske prek Ptuja proti Ljubljani), odločno zavračamo, saj imamo sami od trgovine po teh cestah korist. Da ta očitek ni resničen, pričajo mitninski registri in vse mitninske knjige v Ptuju. Iz njih je razviden trgovinski promet proti Ogrski in navzgor proti Ljubljani in celo proti morju. Ljubljana je menda pozabila, da je s svojimi mogočnimi družbami (v njih so združeni trgovci vseh treh mest) sama pregnala trgovce s teh cest, sedaj pa bi rada. svojo krivdo prevalila na nas, ki smo nedolžni. Tudi je splošno znano, da je mnogo tržaških trgovcev laškega rodu in drugih, kakor na primer rodbina Bartolazzi iz Benetk, Tino Pitti iz Florence, Baptista Mona ti itd., opravljalo obsežno trgovino z našo deželo in z drugimi mesti na Ogrskem, zlasti še s Pešto, prek Senja in Bakra na Hrvaško in skozi Zagreb. Ta trgovina je torej tekla iz laške dežele skozi Hrvaško in nazaj k morju, ne da bi bila prišla do mitnic deželnega kneza. Ni pa res, da bi bili del te trgovine prevzeli ptujski meščani in jo vodili zunaj ozemlja deželnega kneza. Ptujčani prevažajo trgovsko blago proti morju po cestah in mimo mitnic deželnega kneza. Iz mitninskih registrov od Ptuja do morja je lahko razbrati, da ptujski trgovci prispevamo v komorno blagajno vsaj toliko kolikor naši nasprotniki. Tudi naj ti trgovci (iz Ljubljane itd.) ne trdijo, da se razen ob torkih ne smejo v Ptuju ukvarjati' s trgovanjem. Pač pa je res, da opravljajo vsa trgovska opravila tudi med tednom: nalagajo, pretovarjajo, odvažajo, plačujejo in prejemajo plačila. Isto delajo tudi Ogri in Srbi s suknom in z drugim blagom, kakor se jim zljubi. Ni čudno, da k takemu početju nočejo reči »ne« (se ga nočejo odpovedati) Ogri in Slovani (Windisch) ter Nemci (Deutsch) in Italijani (Walèhen). Trgovci iz Ljubljane in Trsta bivajo med letom povečini sami v Ptuju ali pà imajo tu svoje pomočnike in trgujejo z Ogrsko in z drugimi deželami, mi pa ne vefno, kdo dobiva in kdo izgublja. Komorni prokurator naj nam torej ukine kazen, s katero nam je bilo zagroženo. ' Mesto Ptuj je že' dovolj trpelo zaradi vojn, turških pohodov, dajatev konjenikov in peščev ža vojsko, zaradi požarov in drugih nesreč in je že močno obubožalo. Mestu, ki leži na meji, je dolžan deželni knez pomagati. Ptiij je že doslej kakor druga mesta trpel (prispeval) z davki in nakladami in bo po svojih močeh tudi v prihodnje. Zato je naša ponižna prošnja, milostljivi vladar,: da nas ne bi obremenjeval in stiskal :— v nasprotju z našimi starimi navadami in svoboščinami — namreč nam jih priznal in nam odpustil zagroženo kazen. Pripravljeni smo poslati posebne komisarje v avdienco in svojo zadevo ustno obrazložiti. Ponižno se vam priporočajo sodnik, ■ svetovalstvo in meščanska srenja v Ptuju.« Kljub odločnosti, š katero so Ptujčani branili svoje pravice, jim je cesar Ferdinand jeseni istega leta ponovno zagrozil s kaznijo in zahteval, da mora mesto dovoliti svobodno trgovanje omenjenim trem mestom.16 Isto je ponovil še leta 1527, kar dokazuje, dà se Ptuj kljub vsemu ni vdal. Gospodar mesta Ptuja je bil še vedno salzburški nadškof Matej. Zato se Ptujčani zatečejo k njemu s prošnjo za zaščito in pomoč. V spomenici, ki je datirana s 1. aprilom 1523, obravnavajo Ptujčani zlasti težave, ki jih imajo s trgovino z vinom na Koroško.17 Mesto Maribor jim kljub privilegijem cesarja Friderika iz leta 1458 prepoveduje prevoz vina. Ta cestna zapora je močno prizadela manj premožne meščane, ki imajo največji dohodek iz vinogradništva. Ker Maribor ne dovoli prevoza vina, naj bi se Ptuju dovolila vsaj ena cesta (skozi Bistrico), koder bi mogli brez ovir po določilih svojih pisem in pečatov prevažati in prodajati svoja vina. O res težavnem položaju meščanov govori spomenica morda malo pretirano, vendar v bistvu resnično. »Ako bo imel meščan prav toliko ugodnosti kot tujec (trgovec, ki ni Ptujčan), velika večina meščanov razmišlja, da bi se odpovedala svojim meščanskim pravicam in da prevzame pravice tujcev. Tudi se meščani izseljujejo v predmestje, kjer so v zavetju plemstva, ali pa se pripravljajo, da drug za drugim odidejo iz mesta ter pustijo, da njihove hiše propadejo. Tako pa bodo opusteli tudi vinogradi. Kako naj bo pravično zahtevati od meščanov davek, če jim ni dovoljeno, kakor bi bilo prav, da trgujejo tudi z vinom in uživajo prednosti meščanov, utemeljene na starih mestnih svoboščinah? Deželni glavar nam ukazuje, da smo oprezni in pazimo na Turke. To kot pokorni in zvesti kristjani radi storimo. Naša revščina pa nam onemogoča, da bi vzdrževali mesto, šli na bojno polje in plačevali davke.« Minila so štiri leta. Ptujčani so se še vedno vztrajno borili in nasprotovali odlokom deželnega vladarja, saj so imeli mogočnega salzburškega nadškofa za gospodarja in zaščitnika. Na prijazno pismo župana, sodnika in svetovalstva mesta Ljubljane spomladi 152718 in na izraženo prošnjo, naj ne bi delali njihovim meščanom težav pri trgovanju v Ptuju, so Ptujčani odgovorili z jedrnato pritožbo zoper mesto Ljubljano kralju Ferdinandu kot deželnemu knezu. Ohranjen je prepis pritožbe, ki ni datiran19, pač pa izhaja iz vsebine, da je bila pritožba sestavljena kmalu po prejemu pisma iz Ljubljane. V njej navajajo ista dejstva kakor v obširni spomenici iz leta 1522, zlasti to, da so začeli Ljubljančani skozi vse leto (v Ptuju) trgovati s tujci. Nočejo pa prevzeti nobenih bremen, da bi »trpeli« skupno z njimi (s Ptujčani), ki se pritožujejo, da »nam ubogim ljudem režejo (Ljubljančani) kruh izpred ust«. Upravičeno poudarjajo zlasti naslednje: »Mesto Ptuj leži ob ogrski meji; brani in utrjuje ga nihče drug kot mi revni meščani. Ubogo podeželsko mestece Ptuj ne more od nikogar od zunaj pričakovati nobene pomoči.« Tudi svojemu gospodu v Salzburg pošljejo Ptujčani v tem času obsežno spomenico z več prilogami20. V njej zlasti podčrtujejo povečane izdatke v zvezi z utrjevanjem mesta. »Proti nasilnim Turkom smo začeli utrjevanje mesta. Za popravila dveh bastij, mestnega obzidja in jarka smo izdali' že nad 2000 goldinarjev. Tudi Drava nam je nedavno na mostu povzročila nad 1000 goldinarjev škode.« Naslednje leto prosijo nadškofa, naj jim za eno leto odpusti mestni davek in tako imenovani remanenčni denar ter oboje obračuna pri vračilu stroškov za utrjevanje mesta. V ta namen pa so porabili že 300 renskih goldinarjev. Po dolgih letih so Ptujčani le dosegli, da se je zanje odločno zavzel njihov gospod, salzburški nadškof Matej21. Ta je februarja 1535 sporočil notranjeavstrijski vladi na Dunaju naslednje: »Na prošnjo sodnika in svetovalstva mesta Ptuja, ki ga še vedno preganjajo s tožbami, izjavljam, da je mesto Ptuj še vedno komorno imetje salzburških nadškofov, katerim ga je bil prodal (leta 1511) cesar Maksimilijan. Zato bom jaz sam uredil in rešil vse sporne zadeve, ki se tičejo Ptuja, s cesarjem samim.« Ptuju samemu priporoči, naj nobene pravde niti ne načenja niti ne sprejme. Če se je to zgodilo, je vse samo po sebi nično. Zadnjo vest o 17 let trajajočem sporu glede trgovanja v Ptuju in o boju mesta za njegove svoboščine zasledimo v pozirvu, ki ga je marca 1539 poslal štajerski vicedom Mihael Meixner sodniku mesta Ptuja z zahtevo, da pošlje 9. aprila zastopnike mesta (na razpravo) v Gradec22. Verjetno pa je v tem času tekla samo še pravda z Radgono, ki je skušala odvzeti Ptuju tako imenovane skladiščne pravice kot važen vir mestnih dohodkov. TURKI PRED PTUJEM Po. usodni bitki na Mohaškem polju leta 1526 so Turki vdrli na Ogrsko in poleti 1529 zavzeli celo Pešto. V tem času so stalno zasedli večji del Ogrske in se nevarno približali mejam avstrijskih dežel. V septembru istega leta so pridrli celo pred Dunaj, ki ga pa niso mogli osvojiti. Turška nevarnost je grozila tudi Ptuju. To obdobje nam osvetljuje nekaj ohranjenih arhivskih dokumentov. V začetku maja 1530 sporoči salzburški nadškof svojemu vicedomu v Lipnici, da utegnejo Turki vsak čas usmeriti svoj pohod proti Ptuju. Zato naj nemudoma zbere 200 vojakov in jih nastani kot posadko v Ptuju za obrambo proti Turkom. Mesto mora vojsko vzdrževati, vendar bo vse plačano. Storjeno škodo pa bo treba dati oceniti in poravnati.23 Strahotno pustošenje Turkov poleti in jeseni 1532 po Štajerskem od Radgone, Gradca in Maribora do Slovenske Bistrice, Vojnika, Podčetrtka in Brežic je mesto Ptuj sicer srečno prebilo, pač pa je strašno trpela ptujska okolica. Zaradi vedno večje turške nevarnosti so morali po letu 1526 na ukaz deželnih oblasti Ptujčani sami požgati vse hiše in druge stavbe pred mestom v neposredni bližini obzidja. Sedaj pa so Turki požgali še naselja v širši okolici mesta, prebivalci pa so se večinoma rešili za mestno obzidje. O razmerah v Ptuju po tem turškem napadu nam govori nedatiran dokument, verjetno samo izvleček daljšega poročila salzburškemu nadškofu24. Obravnava zlasti vprašanje, kako vključiti ljudi iz požganih predmestij — poročilo jih imenuje tudi pogorelce — v življenje mesta. »Prebivalcem predmestja, ki so jim bile porušene in požgane hiše, je treba pomagati. Zato sme vsakdo, ki je prišel ob požaru (uničenju hiš) v mesto, do prihodnjega praznika sv. Jurija brezplačno stanovati pri meščanu, ki ga je bil sprejel. Naj pa mu pomaga pri raznih delih. Ako meščan ne more dati ,pogorelcu* stanovanja v svoji hiši, mu ga mora oskrbeti drugje. Meščanstvo naj dovoli tem pogorelcem vse meščanske pravice, ne da bi jih obremenjevalo z dajatvami in davki. Obenem prosi meščanska srenja salzburškega nadškofa kot mestnega gospoda, naj dodeli pogorelcem v mestu zemljišča, kjer bi si zgradili hiše. V Ptuju je nekaj nenaseljenih hiš, ki bi jih mogli podeliti pogorelcem. Tudi v obeh samostanih bi mogli dobiti nekaj stanovanj zanje. V prihodnje pogorelcem (beguncem iz predmestja) ne bo dovoljeno na zemljiščih v obgradju mesta postavljati hiš ali hlevov. Vrtove bo mogoče uporabljati kot sadovnjake, ograje pa ne bodo smele presegati višine moža. Mesto bo vsakomur, ki prevzame v mestu hišo ali jo na novo zgradi, za pet let odpustilo davek. Moral pa bo pred sodnikom obljubiti, da bo živel in delal, kot je to primerno za pravega meščana.« Ker je bila cerkev sv. Ožbalta v predmestju požgana in naj bi verniki ne ostali brez božje službe, se začasno odloča naslednje: »Ob nedeljah in med tednom se služi v mestni župnijski cerkvi meščanom jutranja maša z nemško pridigo, pozneje (dopoldne) pa še ena maša, pri kateri se pridiga slovenskemu ljudstvu. Ako pa je po mnenju (župnika) primemo, se lahko skrb za slovensko prebivalstvo prenese v cerkev Vseh svetnikov.« Tudi v naslednjih letih ni bila nevarnost pred Turki nič manjša. Zato je salzburški nadškof Matej skrbno utrjeval ptujski grad in v letih 1530—38 izdal za utrjevalna dela okrog 5000 goldinarjev25. Kralj Ferdinand pa je 1. marca 1538 s posebnim odlokom v sporazumu s salzburškim nadškofom razglasil vsem domačim in tujim trgovcem, ki trgujejo s trgovskim blagom pred Ptujem in v Ptuju, razpis enoletnega izrednega prispevka po dva goldinarja od 100 goldinarjev (dva odstotka od vrednosti blaga, ki ga pripeljejo v Ptuj ali iz njega). Dohodek iz tega prispevka je bil namenjen za utrditev mesta Ptuja28. Ta sklep je utemeljen v patentu takole: »Ptuj je v neposredni nevarnosti, da vdre vanj Turek. Mesto pomeni obmejno trdnjavo na poti v notranjost avstrijskih dežel. Z reko Dravo in mostom na njej ima mesto edinstven položaj, zato ga je treba utrditi in pripraviti za odpor.« Leta 1538 je postal Ptuj sedež posebnega vojnega sveta za obrambo proti Turkom, ki ga je v teh letih vodil štajerski deželni glavar Hanns Ungnad kot cesarjev namestnik. O stalnih vpadih večjih ali manjših turških oddelkov v Podravino in proti Ptuju priča tudi latinsko pisano pismo, ki ga je 10. septembra 1541 poslal sodnik mesta Varaždina v Ptuj z opozorilom na nevarnost vpada Turkov27. Pismo poroča o divjanju Turkov v okolici Varaždina med Toplicami, Lepoglavo in Zavrčem. Turkov je bilo po izjavi nekega ujetnika nad 5000, utaborili so se bili v Varaždinskih Toplicah, od koder so dan za dnem delali izpade na razne strani in nagrabili mnogo ljudi in živine. Ptuj — deželnoknežje mesto Leto 1555 je pomembno za zgodovino mesta Ptuja. Tedaj je bil končno rešen njegov nejasni pravni položaj. Kralj Ferdinand, ki je bil v večnih denarnih zadregah, je končno zbral 28.000 renskih goldinarjev ter za vedno odkupil mesto in gospoščino Ptuj od salzburških nadškofov. Mesto samo je obdržal kot svojo komorno last, grad in gospoščino je dal v zakup stotniku Erazmu Gerì28. Salzburški nadškof Mihael je že v aprilu 1555 imenoval komisarje za izvedbo odstopa in prisojila Ptuja kralju Ferdinandu29. Komisarjem so bile izročene potrebne listine in urbarji: kupna pogodba iz leta 1511 itd. »Starih in- ventarjev za opremo in orožje na gradu ni najti. Grad je bil pogorel in tudi oprema, ki ni bila mnogo vredna. Sedanja oprema je bila nabavljena pozneje in je naša. Urbar, ki ga je bil dal sestaviti nadškof Lenart, prilagam v prepisu komisarjem. Po urbarju je treba podrobno pregledati podložnike in njihove dajatve. Popisane so tudi dolžnosti našega sodnika v Ptuju in mesta Ptuja.« Ptuj je kot deželnoknežje komorno mesto zaživel močan vzpon. Leta 1559 sam kralj Maksimilijan ukaže deželnim stanovom v Gradcu, naj razpravljajo o prošnji Ptujčanov, da se jim dovoli vinska trgovina na Koroško skozi (Slov.) Bistrico. O sklepu posvetovanja naj ga obvestijo — tako naroči — da bo v zadevi sam odločil.30 Nadvojvoda Karel (1564—1590) je v Ptuju razvil živahno gradbeno dejavnost zlasti s prezidavo gradu (Karlova vrata), z obnavljanjem mestnih utrdb in obzidja ter z zgraditvijo deželnega skladišča za orožje in vojno opremo.31 Za prvo polovico 17. stoletja je v arhivu mesta Ptuja popolna praznina. To je doba povečane turške nevarnosti in splošnega gospodarskega propadanja štajerskih obmejnih mest, doba tridesetletne vojne (1618—1648), ki je prinesla opustošenje in splošno obubožanje tudi habsburškim deželam. V drugi polovici 17. stoletja se razmere polagoma zboljšajo kljub nenadni turški nevarnosti, ki je zagrozila tudi Ptuju leta 1664. V tem času sta se bila na Štajerskem in tudi v ptujski okolici, zlasti še v Slovenskih goricah, razvila živahno prekupčevanje in tako imenovana kmečka trgovina. Ta je seveda neprijetno rušila trgovski monopol štajerskih mest, ki so se zaradi tega pogosto, vendar brez posebnih uspehov pritoževala deželnemu vladarju. Tako je cesar Leopold s svojim splošnim ukazom jeseni 1667 prepovedal kmečko trgovanje na Štejerskem. Iz patenta razberemo naslednje:32 Štajerska mesta se pritožijo cesarju kot deželnemu vladarju zaradi hudega položaja, v katerega so prišla. Nalagajo se jim velika bremena, zlasti vojni davki, njihovo gospodarstvo pa se ne razvija, temveč propada, ker se s trgovino, ki je edino njihova pravica, na veliko pečajo ne samo kmetje, temveč tudi plemstvo ter njihovi upravitelji, oskrbniki itd. Ti namreč trgujejo z vinom, žitom, soljo, mastjo, z voli, s svinjami, z mesom, s sirom, suknom, z medom in usnjem ter z žeblji in jemljejo meščanom njihov vsakdanji kruh. Ti tožijo, da bodo kmalu prišli na beraško palico in da bodo morali z ženami in otroci zapustiti mesta ter se preseliti na deželo. Zato prosijo cesarja, da obnovi vse odloke proti kmečkemu trgovanju, zlasti generalni odlok iz leta 1602. Vse te odloke naj izda v tisku in jih tako objavi. Cesar v tej zvezi prepove vsem drugim razen prebivalcem mest in trgov trgovino z gornjim blagom. Obenem ukaže vsem svojim podrejenim oblastem, lastnikom deželskih sodišč, da morajo vse kršilce tega splošnega ukaza (»des generals«) kaznovati. Posebna določila za Spodnjo Štajersko Tu velja že od nekdaj pravilo, da smejo kmetje za svoje potrebe kupiti, kar potrebujejo, od kogarkoli in po mili volji komurkoli prodati, kar pridelajo na posestvih in vinogradih. Tega ni obravnavati kot trgovanje (kmečko), temveč je svobodno in dovoljeno. Prav tako je tudi dovoljena prosta trgovina s soljo. Vozniki, tovorniki in vozniki s sankami (Schliter) lahko neovirano kupujejo in nalagajo sol v Aus-seeju in jo vozijo po deželi ter v mesta in trge in jo tam prodajajo ali zamenjujejo za vino in žito ter to blago zopet za sol. PTUJ —MARIBOR Za mesta je še vedno trgovina izvor in temelj uspešnega gospodarskega razvoja. Med Mariborom in Ptujem je sicer končana stoletna »vinska vojna«, zato pa je bilo v tem času mnogo drugih dolgotrajnih sporov in nesoglasij, ki sta jih mesti rešili s poravnavo spomladi 1654. leta.33 Zastopniki obeh mest so se sestali v Ptuju in sklenili naslednjo poravnavo: 1. Pogodba med mestoma iz leta 1652 naj ostane v veljavi. Mesarjem iz Maribora je dovoljeno niže Ptuja in onstran Pesnice ter zunaj okoliša ptujskih mesarjev nakupovati toliko volov, kolikor jih potrebujejo za potrebe mesarskih stojnic v Mariboru, in nič več. Mariborski mesarji plačujejo v Ptuju po en šiling skladiščne pristojbine (Niderlagsgebuhr), obenem bodo uporabljali ptujske ceste in ne stranskih poti. Mitnino so pripravljeni plačati po tarifi po tri krajcarje od goveda. Ker pa gospostvo Ptujski grad zahteva višjo mitnino, naj jim Ptujčani pomagajo v borbi za odpravo višje mitnine. Ako bi kateri meščan ali mesar iz Maribora nakupoval živino za preprodajo, zapade tako nabavljena živina kot tihotapsko blago (Contraband). 2. Samo mariborski meščani smejo prevažati skozi Ptuj lastne kovaške, ključavničarske izdelke, tudi druge kovinske polizdelke in žeblje ter izdelke iz svile in drugo »visoko blago«. Vsak pešec ali nosač navadnega blaga plača mestnemu sodniku v Ptuju po tri krajcarje; od nizkega ali visokega blaga, ki ga prevaža, pa skladiščno pristojbino. Ako Mariborčani v Ptuju v treh dneh ne prodajo svojega blaga, jim ni dovoljeno iti z njim niže Ptuja in na Hrvatsko, pač pa jim morajo Ptujčani njihovo blago (žeblje in izdelke iz železa) odkupiti po ustreznih tržnih cenah. 3. Vožnja s splavi po reki Dravi skozi Ptuj naj bo, kakor je že od starih časov sem, svobodna in neovirana. Splavarji, ki vozijo iz Maribora proti Ptuju, bodo neovirani. Vendar pa naj da Ptuj tistim, ki se tam ustavijo in blago razprodajajo, poseben znak (dokaz, Zeichen), ki ga bodo pokazali ob vrnitvi v Maribor. Kdor ne bo mogel ob vrnitvi pokazati tega znaka, bo ob prihodnji vožnji skozi Maribor kaznovan z zaplembo splava in blaga zaradi tihotapstva. Mesti pa si bosta razdelili zaplenjeno blago na polovico. 4. Glede prodaje blaga na sejmih v Mariboru in v Ptuju veljajo naslednje določbe: Ptujski meščani smejo v Mariboru obiskovati visoke in kvatrne sejme po mili volji; tudi lahko na njih kupujejo in prodajajo. Meščani iz Maribora pa lahko neovirano obiskujejo tedenske sejme v Ptuju ob torkih, pa tudi tiste na kraljevo (6. januarja), svečnico (2. februarja) in na binkošti. Tedaj smejo ves dan prodajati svoje blago, tudi žeblje. 5. Mesto Ptuj dovoljuje meščanom Maribora zaradi dobrega sosedstva, da smejo na tedenskih sejmih ob torkih nakupovati žito za svoje potrebe. Kupčijo samo pa lahko sklepajo in izvajajo samo ptujski meščani. Ako v Ptuju žita ni mogoče kupiti, mariborskim trgovcem ni dovoljeno kupovati žita zunaj Ptuja. To smejo samo Ptujčani, ki pa morajo za primerno ceno odstopiti žito Mariborčanom. Mariborski trgovci in peki tudi ne smejo skleniti pogodbe z grofom Sauer-jem (na Borlu), da bi jim dal prepeljati žito naravnost v Maribor (ad locum); v nasprotnem primeru zapadejo kazni. 6. Mostnina: Vsak ptujski meščan je zase in za svoje blago oproščen mostnine v Mariboru. Isto velja za Mariborčane v Ptuju. 7. Mariborski meščani, ki potujejo s svojim blagom v Krapino, Zagreb in Varaždin na cerkvene (žegnanjske) sejme (Kirchtag), ne smejo v teh krajih in nikjer niže Ptuja nakupovati medu, kož, živine, rib, voska, žita, masti in vina. Tudi ne smejo svojega blaga z gornjim zamenjati, ker bi to ali ono ravnanje nasprotovalo svoboščinam mesta Ptuja. Vse blago, ki bi ga Mariborčani kakorkoli nabavili proti gornjim določilom, je imeti za tihotapsko blago in ga bo mesto Ptuj brez ugovora zaplenilo. 8. Dogovor glede okoliša (obmilja, Königbrauch): Glede okoliša je določeno naslednje: Meščani mesta Ptuja imajo okoliš, ki se razteza na oni strani Drave na Hajdoše in naprej do Dogoš (Langendorf). Na gornji in spodnji strani Ptuja imajo okoliš (Königbrauch) samo Ptujčani, zunaj tega območja pa lahko okoliš izkoriščata obe mesti; ne morejo pa Ptujčani uporabljati okoliša dve milji okrog Maribora in se morajo tega popolnoma vzdržati. 9. Spor glede uporabe velike tehtnice, ki jo ima Maribor. Pred nekaj leti je bil Maribor nabavil veliko tehtnico za tehtanje »tihotapljenega« medu (Contrabant Honig), ki so jo bili nabavili Mariborčani in tuji trgovci. Ta tehtnica pa se ni uporabljala v prave namene in je prihajalo do zlorabe. Mesto Ptuj se je bilo leta 1652 zaradi tega pritožilo na notranjeavstrijsko vlado. Ta je odločila, da se sme tehtnica uporabljati za tehtanje blaga, ki ga nakupuje Maribor od »gospodov« (Herren) in »deželanov« (Landleithen), to je od plemstva in njihovih podložnikov. 10. Mesto Maribor ne bo za meščane Ptuja zvišalo mitnine, temveč bo zanje vedno obdržalo sedanjo tarifo (tariua). 11. Meščani iz Pliberka (na Koroškem) nakupujejo vino v Halozah. Pliber-čani imajo pogodbo s Ptujčani, da vsako leto kupijo določeno količino vina v Ptuju. Sedaj pa nakupujejo vino tudi po Halozah in drugih krajih ptujskega okoliša, kar je kaznivo in pomeni tihotapstvo. Zato je dogovorjeno, da bodo dajali Ptujčani tistim, ki bodo kupili vino v Ptuju, neko dokazilo (Zeichen). Kdor ne bo imel (na poti skozi Maribor) tega dokazila, temu zapade kupljeno vino na polovico v korist Maribora in Ptuja. Končna določba: Ptuj je zaradi sporov z Mariborom imel veliko škodo in precejšnje stroške v dolgoletnih pravdah pred sodišči, ko se je boril za svoje pravice. Zato zahteva v tej zvezi od Maribora povrnitev vseh stroškov, ki jih je imel v gornji zadevi, iln jih ceni na 350 goldinarjev. Ker pa je Maribor zaradi več zaporednih požarov pretrpel veliko škodo, je Ptuj privolil, da mu Maribor poravna nastalo škodo na ta način, da izda dolžno pismo na gornjo vsoto na eno leto brez obresti. Kršitev te pogodbe se kaznuje s kaznijo 100 dukatov. Poravnavo pečatijo s pečati obeh mest in s podpisi ter pečati predstavnikov, ki so sklenili v imenu obeh mest poravnavo. Približno sto let pozneje sta se Ptuj in Maribor spet poravnala v sporu glede nakupa in prevoza lesa po Dravi skozi Maribor v Ptuj. Ohranjena izvirna listina je bila izdana februarja 1749, podpisali in zapečatili so jo odposlanci obeh mest.34 Mesto Ptuj sta zastopala mestni sodnik Franc Person in svetovalec J. Wasser; kot asistent jima je bil v pomoč odvetnik dr. Demark. Maribor je poslal kot svoja predstavnika mestnega sindika (tajnika) Johanna Antona Korpona in mestnega svetovalca Mihaela Aichmayerja. Predstavniki obeh mest sklenejo poravnavo v naslednjih točkah: Maribor priznava in dovoljuje Ptujčanom prost nakup in prevoz drv, toda samo za lastne potrebe, ne za preprodajo. Vsak splavar z drvmi lahko pristane v Mariboru in drva tam proda ali pa se pelje prosto in neovirano naprej v Ptuj. Ptujčanom ni dovoljeno, da bi v Mariboru na pristanu izvrševali pred-nakup ali celo sam nakup drv. Pač pa lahko Ptujčani naročajo in nakupujejo drva zunaj Maribora v deželi Štajerski ali Koroški. Tako nabavljena drva smejo neovirano prevažati po Dravi skozi Maribor. Mariborčani niso nikoli Ptujčanom oporekali prevoza stavbnega lesa po Dravi skozi Maribor in ga tudi ne bodo. Odposlanci mesta Ptuja sprejmejo gornja določila, s čimer je gornja zadeva rešena v splošno obojestransko zadovoljstvo. MESTO V ZATONU Gospodarsko propadanje Ptuja v začetku 18. stoletja ima za posledico vedno slabšo davčno sposobnost meščanov, trgovcev in obrtnikov, obenem pa splošen razkroj mestne samouprave in njenih organov. Ponovne prošnje na deželnega vladarja za znižanje ali odpust davkov nam lepo ilustrirajo to stanje. Tako so leta 1697 meščani »deželnoknežjega mesta«, kakor se sicer z nekim ponosom imenujejo, zaprosili cesarja Leopolda, naj jim odpusti davčni zaostanek v višini 2400 goldinarjev.35 Cesar njihovi prošnji sicer ugodi —- »po posebni milosti«, vendar jim določi natančne in stroge pogoje. Prepusti jim 100 goldinarjev za popravilo dravskega mostu. V prihodnje morajo preprečiti, da bi prišlo do davčnih zaostankov, in uvesti boljše gospodarjenje z dohodki od skladiščenja. Davke, ki so (letos) zapadli in ki bodo zapadli v prihodnjih letih, je treba redno plačevati, in sicer vsako četrtletje vnaprej sorazmeren del od celotne vsote 1200 goldinarjev. Ako tega ne bi redno storili, bo sama po sebi razveljavljena gornja ugodnost in bo celotna vsota davčnega zaostanka brez odloga prisilno izterjana. Tudi bo (v tem primeru) odvzet mestu zakup dohodkov od skladiščenja, last deželnega kneza. Nekaj let pozneje se Ptuj zopet bori za znižanje davkov. To tudi doseže ob pogojih, ki pa so še bolj zapleteni in nenavadni od onih iz leta 1697. Pomenijo namreč medsebojno povezanost kolektivnega in osebnega jamstva za redno plačevanje davkov v prihodnjih letih. Listina, izdana poleti 1702, pomeni pravo pogodbo, ki jo podpiše in pečati 25 ptujskih meščanov.36 Njena določila so naslednja: Pogodba med sodnikom in svetom mesta Ptuja ter meščansko srenjo za pravočasno izplačevanje (znižanega) osebnega davka deželi Štajerski. Mesto Ptuj je zaradi požarov, kuge in mnogih drugih nesreč, ki so zadele mesto, na prošnjo doseglo znižanje osebnega davka od letnih 502 goldinarjev na 250 goldinarjev. Obenem so se mestni sodnik in svetovalci zavezali v lastnem imenu, da bodo vsako leto pravočasno (do 31. maja) vplačali davek, za katerega velja znižanje za nedoločen čas. Ako bi se to ne zgodilo, sledi takojšnja prisilna izterjava z 10-odstotnimi obrestmi. Za izpolnitev te obveznosti jamčijo mestni sodnik in svetovalci z vsem svojim premičnim in nepremičnim imetjem. Zato sklenejo le-ti pogodbo z meščansko srenjo, ki prevzame jamstvo, da bo vsak meščan poravnal plačilo osebnega davka do konca aprila vsakega leta. V primeru zamude sledi takoj prisilna izterjava z 10-odstotnimi obrestmi. Petnajst let pozneje so Ptujčani zopet prisiljeni prositi deželnega vladarja za znižanje davkov. Vzrokov so imeli dovolj, saj je bilo mesto leta 1705 in 1710 pogorelo, obenem pa preživelo mnogo strahu pred vdorom Krueev ter v tej zvezi v naglici popravilo mestno obzidje. Prošnja iz decembra 1716 je po svoji vsebini in stilu zelo zanimiva, zato sledi v ustreznem prevodu37: »Nadvse presvitli! Vaše cesarsko in kraljevo veličanstvo nam je preteklega 10. junija izkazalo najvišjo milost itn nam z milostljivo resolucijo, izdano istega dne, dovolilo, da obračunamo svoje izdatke v višini 2000 goldinarjev, ki smo jih imeli z utrjevanjem v dneh ogrske revolucije, z naklonjeno pomočjo 1500 goldinarjev na naslednji način. To vsoto smemo v sedmih letih obračunati od remanenčnega davka, ki ga moramo vsako leto izplačati štajerskemu vicedomskemu uradu. Sedaj se za to milost sicer vdano zahvaljujemo, vendar pa smo obenem prisiljeni, da vašo cesarsko in kraljevo veličanstvo ponižno prosimo še nečesa. Zaradi znanih pogostih požarov (v našem mestu) in zaradi upora Ogrov (Krueev) ter letošnje prav posebno slabe vinske letine, ki je hudo prizadela mesto in povzročila ubogim meščanom Veliko škodo, smo zašli v tak položaj, da proti svoji volji in kljub vsemu prizadevanju ne moremo zbrati zneska 1200 goldinarjev, ki pomeni naš letni davek. Zato Smo zopet ostali štajerskemu vicedomskemu uradu dolžni to vsoto in je tudi ne bomo mogli kmalu plačati. Za utrjevanje mesta, ko je grozila nevarnost vdora Krueev, smo porabili celo denar mladoletnih varovancev, ki ga bomo morali vračati še vrsto let z obrestmi. Škoda, ki smo jo letos pretrpeli v vinogradih, se bo vlekla še nekaj let, dokler si trsjé zopet ne opomore. Zato še ne moremo kmalu upati na dobro vinsko letino. Tudi nam še ni bila doslej popolnoma izplačana s požarom povzročena škoda. Morali bi prejeti še 200 goldinarjev, teh pa vicedomski urad pred letom ni hotel odračunati od našega remanenčnega davka. Zato se obračamo na vaše Cesarsko in kraljevo veličanstvo z najponižnej-šo prošnjo, da bi nam milostno dovolili (naslednjo rešitev). Letošnji davčni zaostanek 1200 goldinarjev bi obračunali z odobreno pomočjo' za utrjevalna dela, ostanek 300 goldinarjev in tistih 200, ki nam pripadajo za škodo ob požaru, pa bi upoštevali in obračunali pri naši davčni obveznosti za prihodnje leto. Tako si bomo malo opomogli in prišli do tega, da bomo v prihodnje svoje redne obveznosti pravočasno izpolnjevali. Za milostno uslišanje se ponižno priporočajo: sodnik, svetovalstvo in meščanska srenja mesta Ptuja.« V zvezi z gornjo prošnjo je notranjeavstrijska vlada po cesarjevem ukazu zahtevala od štajerskega vicedoma, ki je predstavljal finančni urad deželnega kneza, poročilo in mnenje. Kakšen je bil končni odgovor na prošnjo Ptujčanov, iz ohranjenega gradiva ni mogoče ugotoviti. RAZKROJ SREDNJEVEŠKE AVTONOMIJE IN GOSPODARSTVA V tridesetih letih 18. stoletja je zagrozil Ptuju splošen propad. Mesto si po hudih požarih v letih 1705 in 1710 ni več opomoglo, obrtniki in trgovci so životarili in se vzdrževali v glavnem z dohodki od lastne agrarne produkcije, predvsem z dohodki iz vinogradov. Mestna uprava je popolnoma odpovedala. Nered v splošnem, zlasti pa še v finančnem poslovanju je povzročil številne pritožbe meščanov in meščanske srenje proti magistratu (sodniku in svetovalstvu). Zato je bila notranjeavstrijska vlada prisiljena, da podrobno preišče razmere v mestu Ptuju. Cesar Karel VI. je jeseni 1733 v ta namen imenoval posebno komisijo, v kateri sta bila grofa Maks Wildenstein in Janez Ernest Herberstein. Oba sta se leta 1734 lotila dela, povabila magistrat, četrtnike in predstavnike meščanske srenje in več drugih meščanov, naj izpovedo svoje pripombe o delu mestnega magistrata in o neredu ter nepravilnostih v mestni upravi in gospodarstvu. Spomladi leta 1735 sta poročala o svojem delu in pregledu poslovanja niž-jeavstrijski vladi iln dvorni komori38. Grb mesta Ptuja iz leta 1567. (Posnetek iz knjige Z. Bartsch, Wappenbuch des Herzogtums Steyer- mark, 1567.) Iz obširnega, okrog 100 strani obsegajočega poročila sledi nekaj odlomkov: Ko sta hotela ugotoviti stanje blagajne na rotovžu, nista imela težkega dela. Bila je prazna. Vanjo že nekaj let niso vlagali denarja. Mestni blagajnik je dohodke prejemal v svoje roke iin tako1 tudi poravnaval tekoče izdatke. Podobno je bilo pri pregledu cehovskih skrinj. V njih so bili spisi in nekaj goldinarjev denarja. Podroben pregled uradnih računskih zaključkov za zadnjih 6 let je pokazal na eni strani velik nered in malomarnost, na drugi strani pa velikopotezno trošenje skromnih dohodkov. Za nujno plačevanje davkov je magistrat porabil tudi denar nedoletnih varovancev, ki ga je upravljal. Mestni sodnik si je na primer za udeležbo pri romanju na Ptujsko goro in na Polenšak zaračunal po 50 goldinarjev izdatkov, za obhod mestnega obgradja (meja mesta) celo po 150 goldinarjev. Mestno uradništvo prejema lepe plače in še velike količine drv iz opustošenega mestnega gozda. Mestni pisar Sabin ima pomočnika, češ da sam ne zmore dela. Zato zahteva vsaj 20 sežnjev drv, prejema na leto 30 goldinarjev za »pisarniške potrebščine« in zahteva še zvišanje plače. Komisija ugotovi v zvezi z njim, da imajo sicer res drugje pisarji svoje pomočnike, vendar pa jih nagrajujejo iz svojih plač. Sabinova želja, da si ohrani pomočnika — taka je izjava komisije S- je razumljiva, saj je vzel v najem mestno lovišče in bi ga rad bolje izkoriščal. Za kurivo že tako prejema poleti po 10, pozimi po 12 goldinarjev in mu drva ne pripadajo. Mestni gozd je skoraj popolnoma posekan. Magistrat ga je že dolga leta prek mere izkoriščal, saj so vsi mestni uradniki prejemali vsako leto iz njega lepe količine drv: sodnik 12 sežnjev, mestni stavbni mojster 9 sežnjev, dva gozdarja 6 sežnjev, tehtniški mojster po potrebi, nočni čuvaji, oskrbovanci meščanskega špitala in mestni reveži — kolikor potrebujejo. Poslovanje mestne uprave je malomarno in brezbrižno. Svetovalci prejemajo za svoje delo nagrade; po sklepu komisije iz leta 1689 so prejemali 9 goldinarjev in po en stenski in namizni koledar. Sedaj prejemajo po 18 goldinarjev na leto, namesto koledarjev pa po 10 goldinarjev. Kljub temu se^neredno udeležujejo sej, ki niso sklepčne; tudi se ne držijo obveznosti molka o zadevah, ki o njih razpravljajo na sejah. Pogosto je na rotovžu zelo glasno. Za vse te nerednosti predlaga komisija ustrezne kazni. Obrt in trgovina propadata. Obrtniki se pečajo tudi s trgovanjem, trgovcem pa odjeda kruh tako imenovana kmečka trgovina, ki jo je treba strogo prepovedati. Meščani se čutijo prizadete, ker mestni sodnik ne dovoli kranjskim tovornikom krošnjarjem, da bi prinašali v mesto olje, mandlje in južno sadje in ga tu prodajali, če pa jim to dovolijo, jim naložijo tako velike dajatve, da ti sploh ne razložijo blaga, temveč gredo naprej. Krošnjarji' prodajajo olje po 6 do 7 krajcarjev za funt, ptujski trgovci pa po 15 krajcarjev. — Komisija ugodi meščanom in izda ustrezne ukaze magistratu. Komisija je v podrobnostih preučila vse pritožbe in o vsaki pritožbi in ugotovljeni nepravilnosti izdala tudi primerne sklepe in ukaze. Iz ohranjenega gradiva naslednjih let ni mogoče ugotoviti, ali so ukrepi vladne komisije res dosegli trajne ugodne posledice. Mnogim notranjim vzrokom razkroja mestne uprave in gospodarskega propadanja mesta so se pridružili še drugi. Ti so izhajali iz splošnih spremenjenih političnih, socialnih in gospodarskih razmer, ki jih je prinesel novi čas. Njegova žrtev je postai tudi Ptuj, to skromno srednjeveško mestece ob Dravi. Opombe KRATICE: Ada = Avstrijski državni arhiv na Dunaju Šda = Štajerski deželni arhiv v Gradcu AmP =aArhiv mesta Ptuja v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu 1 Fran Zwitter: Arhivska konvencija z Avstrijo iz leta 1923 in vprašanje njene izvedbe. ČZN 3. Maribor 1967. 2 Dr. Fritz Posch: Gesamtarchiv des Steiermärkischen Landesarchives. Graz 1959. 3 F. Bischoff : Das Pettauer Stadtrecht vom Jahre 1376. Wien 1887. Slovenski prevod: F. Veselko: Mestne pravice Ptuja iz 1. 1376. Kronika slov. mest VI. Ljubljana 1939. 4 Akcesijska knjiga mikrofilmskih posnetkov in kserokopij v Zgodovinskem arhivu v Ptuju. 5 1785, VIII/27 — »Ubergabs Inventarnim«. — AmP 16/31 6 (1808);^?:» Verzeichntes«. AmP 1/1. 7 V. Skrabar: Simon Povoden. CZN XXVIII. Maribor 1933. 8 (1820) — »Vorfindige Schriften im Archive der Stadt Pettau.« AmP 1/la. 9 (1820) rH: »Copien von Urkunden und Privilegien der Stadt Pettau.« AmP 1/lb. 10 J. Zahn: Bericht über den Besuch einiger untersteirischer Archive, Beiträge zur Kunde steirmärkischen Geschichtsquellen 4 (1867). 11 Archiv Stadt Pettau?®- Inventar Nr 274. — Šda. 12 1445, april 24., Gradec — AmP 1/6. 13 1458, november 3., Dunaj AmP 4/10. 14 (1522) — AmP 4/10. 15 1522, poleti — AmP 4/10 — 11 strani. 16 1522, september 26., (Dunajsko) Novo mesto — AmP 4/10. 17 1523, april 1., Ptuj — AmP 4/11 — 8 strani. 18 1527, april 11., Ljubljana — AmP 4/11. 19 (1527) — AmP 4/11. 20 1527, maj 27., Ptuj — AmP 4/11 — 11 strani. 21 1535, februar 18., Salzburg — AmP 4/11. 22 1539, marec 25., Gradec — AmP 4/11. 23 1530, maj 4., Salzburg — AmP 4/11. 24 (1532) -rr- »Damit die vorsteter denen Ire heuser abprochen ...« — AmP 4/11 — 4 strani. 25 1530—1538: »Auszug was unser Genedigster Herr Cardinal... zu Pettau verbaut hat.« — Ada. 26 1538, marec 1., Praga —.Ada. 27 1541, September 10., Varaždin — AmP 4/10. 28 1555, julij 29., Dunaj — AmP 1/6. 29 1555, april 5., Augsburg -- Ada. 30 1559, julij 13., Dunaj — AmP 1/6. 31 Deželni stanovi so odkupili od meščanov tri hiše, jih porušili in na njihovem mestu zgradili »Zeug und Provianthaus«, poznejšo malo kasarno na mestu sedanjega živilskega trga. Pr.: listine stanovskega arhiva v štaj. deželnem arhivu 1585, 1/24, 1585, IV/1, 1588, VIII/31, in 1588, XII/10. 32 1667, september 2., Gradec — AmP 1/6 — 7 strani. 33 1654, marec 19., Ptuj : rotovž — AmP 1/6 — 10 strani. 34 1749, februar 21.J Gradec -SAmP 1/6 — 4 strani. 35 1627, september 25., Ebersdorf -S AmP 1/6. 36 1702, junij 10., Ptuj — AmP 9/20 — 6 strani. 37 1716, december 2., — AmP 1/6. 38 (1735), Ptuj — »An die Hoch Lobi. I. Ö. Regier.- und Hof Camer« — AmP 1/5 — 96 strani. 6 Po et ovio — Ptuj Zusammenfassung Im Steiermärkischen Landesarchiv in Graz befindet sich in d,er Reihe : anderer steierischer Städte und Märkte auch das Archiv der Stadt Ptuj. Der grösste Teil dieses Archivs wurde im Jahre 1908 von der Stadtgemeinde Ptuj als Deposit mit der Wahrung des Eigentumsrechtes an das Landesarchiv abgetretten. Nach dem ersten Weltkrieg haben die Nachfolgestaaten mit der neuen Republik Österreich auch die schwebenden Archivprobleme geregelt und gelöst. Das Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen (Jugoslawien) hat im Jahre 1923 mit Österreich ein diesbezügliches Übereinkommen geschlossen, das im Jahre 1958 von der österreichischen Bundesregierung anerkannt und wieder bestätigt wurde, was aber Slowenien anbelangt, bis heute noch nicht durchgeführt worden ist. Unter die vielen Archivbestände, die nach dem Provenienzprinzip an Jugoslawien abgegeben werden sollten, gehört auch das Archiv der Stadt Ptuj als die reichhaltigste Quelle für die Geschichte der Stadt im 17. und im 18. Jahrhundert. Den eigentlichen Kern dieses Archivs bildet die alte Magistratregistratur, die aber nur in dürftigen Resten bis zum heutigen Tag erhalten blieb. Aus den Archivverzeichnissen von den Jahren 1785, 1808 und 1820 ist es aber möglich, sich von der ehemaligen Mannigfaltigkeit und Fülle dieser Archivalien einen klaren Begriff zu machen. Besonders aufschlussreich ist das Verzeichnis aus dem Jahre 1820, das vom bekannten Lokalhistoriographen Simon Povoden auf Grund einer gewissenhaften Untersuchung der damals vorhandenen Archivalden des Stadtarchivs auf gestellt wurde. Eine Vergleichung dieser Archivverzeichnisse mit den bis heute erhalteten Archivalien führt zur Erkenntnis, dass noch in der Mitte des 19. Jahrhunderts bedeutsame Bestände vernichtet worden sind. Davon spricht auch eine Bemèrkung aus dem Jahre 1852, in der behauptet wird, dass eine Krämerin in dem Gewölbe unter dem Theater alte Stadtprotokolle und anderes als Altpapier in grösseren Mengen für ihre Zwecke angekauft hatte. Bei gründlicher Durchsicht der Archivalien im jetzigen Archiv der Stadt Ptuj und seines Inventars aus dem Jahre 1911 kann man eine klare Vorstellung vom Umfang und Inhalt und von der Entstehungszeit der Archivbestände gewinnen. Das Archiv enthält als seinen Hauptbestand Reste der Stadtregistratur aus dem 17. und 18. Jahrhundert und aus der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts. Dieser Gruppe schliesst sich eine Sammlung von kirchlichen Archivalien an, vor allem der Stadtpfarre und des ehemaligen Dominikanerklosters. Das umfangreiche Archiv der Mino-ritenklosters wurde mit kleinen Ausnahmen, die dem Stadtarchiv eingereiht sind, als selbstständiger Archivkörper im Landesarchiv aufgestellt. Im ganzen enthält das Archiv 128 technische Archiveinheiten, unter-welchen sich 12 Bücher befinden. Die Archivalien, die dem Inhalte nach in 13 Gruppen zusammengefasst sind, werden ohne Hinsicht auf die chronologische Ordnung in 49 Schuber und innerhalb dieser in 116 Hefte aufgeteilt. Was die zeitliche Zugehörigkeit der Archivalien anbelangt, ist es festzustellen, dass von den 128 Archiveinheiten 108 dem 18. und der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts angehören. Eine Reihe von kurzen Inhaltsangaben von Urkunden und Aktenstücken aus dem Stadtarchiv verfolgt den Zweck auf inhaltliche Mannigfaltigkeit und auf geschichtliche Gewichtigkeit der Archivquellen aufzuweisen und einige Zeiträume aus der bewegten Geschichte der Stadt Ptuj aufzuhellen. Den gleichen Zweck verfolgen auch die umfangreichen Veröffentlichungen der Archivalien aus dem Zeitraum von der Mitte des 15. bis zur Mitte des 18. Jahrhunderts. Sie sollen dem Leser ermöglichen, einen tieferen Einblick in die Geschichte der Stadt in der Neuzeit zu gewinnen. Gleichzeitig aber sprechen diese Quellen sehr deutlich vom nicht zurückzuhaltenden Rückgang der Stadt und von der Zersetzung der mittelalterlichen Stadtautonomie, die zäh auf ihren Freiheiten standhält und sich den neuen Zeitverhältnissen nicht anzupassen vermag. Milko Kos MEJA PROTI OGRSKI IN HRVATSKI V ŠTAJERSKEM PODRAVJU Ptuj vstopa v srednjeveško zgodovino s sorazmerno bogatimi zapisanimi podatki. V 9. stoletju se kraj imenuje »civitas«, gre mu sejemska pravica iri sodstvo, v naselju se pobira tržnina, v njem je postavljena cerkev, prek Drave vodi most,1 Vse kaže, da je tu obstajalo kar pomembno tržno središče. V času knezov Pribine in Koclja, to je v razdobju okoli 840 do 874, je bil kraj v mejah njihove Spodnjepanonske krajine. Za kneza Pribine je postavljena v Ptuju cerkev.2 Knezu Koclju je pripadala tretjina mesta.1 Hkrati s spodnjepanonskima knezoma Pribino in Kocljem se omenja Ptuj v.zvezi z nadškofijo v Salzburgu. Salzburg organizira in širi krščanstvo v Spodnji Panoniji, razen v letih, ko se je knez Kocelj v cerkvenem' oziru osamosvojil od Salzburga, v političnem pa od Nemcev (869—874). Ko pa je bil v zvezi s političnim dogajanjem v sprednjem Podonavju knez Kocelj odstranjen (874), zagospodari nad Ptujem zopet Salzburg, v cerkvenem oziru, in kakor kaže; v tem času tudi že v svetnopolitičnem. Začetki svetnega zemljiškega gospostva salzburške cerkve v ptujskem Podravju segajo v to dobo. Položeni so bili po propadu, Kocljeve samostojne oblasti v' Spodnji Panoniji in poprej, ko je ob prelomu 9. v 10. stoletje zaseglo Ptuj z okolišem območje madžarskih navalov.3 . Madžarski navali s svojimi posledicami so naj več j a zareza v srednjeveškem razvoju Ptuja in ptujskega okraja. Madžarski navali niso uničili le .cerkvene uprave salzburške cerkve v jedru Spodnje Panonije okoli Blatnega jezera) marveč tudi mlado zemljiško gospostvo, ki si ga je ustvaril Salzburg v drugi polovici 9. stoletja v Ptuju in okoli njega. Sto let od dobe kneza Koclja in začetkov salzburške posesti v Ptuju je preteklo, ko se po zavrnitvi in ustalitvi Madžarov zopet pojavi Salzburg v Ptuju. Od druge polovice 10. stoletja dalje obnavlja svojo posest v nekdanji Spó'dnje-panonski krajini,4 .. ... • Za srednjo Evropo je v drugi polovici 10. stoletja prenehala nevarnost madžarskih navalov.' Ne tako za Ptuj in njegov okoliš. Ptuj sam se dolgo ni mogel povzpeti do veljave, ki jo je imel v 9. stoletju kot eden od najpomembnejših krajev Spodnjepanonske krajine. Nevarna bližina meje sedaj ogrske države in vpadi od te strani so ovirali razvoj kraja in okraja. Na desnem bregu Drave je v listini iz leta 982 salzburška posest popisana, da sega do tam, »kjer Dravinja teče v reko Dravo«. To je bila —r kot kaže —- takrat skrajna vzhodna meja salzburške posesti na desnem bregu Drave. Bori z okolišem je še stoletja pod Ogri. Na levem bregu Drave pa salzburška posest v listini iz leta 982 ni navedena. Tu med Dravo in Muro gre območje ogrske oblasti nekako do črte, ki jo moremo potegniti od izliva Dravinje v Dravo pa izpred salzburškega Ptuja do izpred Radgone. O neki stalni mejni črti v tem odseku do 12. stoletja ne more biti govora, kvečjemu o nekem mejnem pasu. Za vrsto vasi v Goricah južno in jugovzhodno od Radgone pravi poročilo iz začetka 12. stoletja, da so bile zaradi pogostih vpadov sovražnikov 77--pač Ogrov — opustošene in deloma spremenjene v veliko pustinj.5 Na bolje so se razmere spremenile v času, ko je bil v Salzburgu za nadškofa Konrad I. (1106 do 1147). Njegov biograf nam poroča, da je ta začel resno misliti, kako bi v obmejni krajini prišlo do miru. Kajti ta je bila po vpadih tako Bavarcev kot Ogrov opustošena. Trpeli pa so zaradi tega ondotni Bavarci in Slovenci, kajti napadalci so si lastili ljudi, živino in drugo blago. Njihova zemlja je bila povsem opustošena.6 Ce govori pisec poleg Slovencev o Bavarcih, ima v mislih pač predvsem prebivalce na salzburški zemlji na Srednjem Štajerskem, ki je bila takrat po Bavarcih Nemcih že sorazmerno gosto naseljena. Do prvega salzburško-ogrskega miru je prišlo najkasneje v prvih mesecih leta 1127. Toda ta za zdaj še ni bil trajen. Ogri so zopet navalili. Prišlo je do posredovanja med salzburškim nadškofom in ogrskim kraljem in nato leta 1131 do trajnejšega miru.7 Biograf salzburškega nadškofa Konrada I. — ki je sicer pisal okoli 40 let po teh dogodkih — opisuje ugodne posledice salzburško-ogrskega miru iz leta 1131 s temi besedami: »Ve naj se, da ob priliki in v zaupanju na tolikšen sporazum, sklenjen med kraljem in nadškofom, ni prišla le škofova zemlja do starega načina življenja, marveč se je tudi vsa krajina tako napolnila z vasmi, gradovi in poljedelci, kot jo vidimo danes. Menimo, da je v mnogo boljšem stanju, kot je bila v starih časih. Po rodovitnosti in koristi vseh vrst se ne razlikuje mnogo od Avstrije. Rop in prodaja ljudi obojega spola, ki sta bila v starih časih v navadi, sta sedaj silno redka in skoraj nezaslišana.« Na drugem mestu pa govori pisec biografije nadškofa Konrada o treh gradovih, ki jih je ta dal na novo sezidati oziroma obnoviti: Lipnica, Ptuj in Raj-henburg. »V Ptuju je star grad, ki pa je bil od davnih časov porušen. Ta (nadškof) ga je pa dal pozidati, kakor se to dandanes vidi. Rajhenburg je na novo sezidal. Te tri gradove je zgradil proti Ogrom, potem ko je med sabo in njimi sklenil prijateljsko zvezo.. S tem namenom in v previdnosti, če bi se mogoče le zgodilo, da bi oni zaradi svoje naravne nestanovitnosti prelomili besedo, je bila krajina zavarovana z gradovi, postavljenimi na primernih krajih, in imel bi moč in sredstvo obrambe. Zato cvete do danes, prosta razbojništva in njihovih (to je ogrskih) navadnih vpadov, in kaže, da ima obilo vse blaginje.«8 Ti popisi biografa nadškofa Konrada se nanašajo na salzburško zemljo okoli Ptuja. Katera je bila ta zemlja, kje so bile te vasi okoli obnovljenega ptujskega gradu, s katerimi se je po pripovedovanju vira napolnila krajina? Mnenja sem, da so to predvsem vasi, ki jih naštevata dve listini iz leta 1286 in po večini so iste, ki so naštete v dveh urbarjih za salzburško posest v Podravju, iz leta 1322 in iz leta 1495.9 Vasi, naštete v listinah iz leta 1286, je dal salzburški nadškof v zastavo dvema iz rodu svojih mogočnih ministerialov, ki so imeli sedež na ptujskem gradu in se po njem imenovali. Z njima je zaradi teh vasi imel dolgotrajne spore. Bili so poravnani leta 1286 tako, da je Friderik iz Ptuja vrnil nadškofu en desetinski dvorec in 26 vasi okoli Ptuja, ki sta jih 40 let in še več imela v zastavo od Salzburga on in njegov oče Hartnid. Če štejemo 40 let nazaj, pridemo do leta 1246, s prvo znano omembo Friderikovega očeta Hartnida pa do leta 1228.10 Takrat, postavim v 30-ih in 40-ih letih 13. stoletja, so v dveh listinah iz leta 1286 naštete vasi torej že obstajale. Dejansko pa že prej. Seznam in lokalizacija teh naselij: 1286 1322 1495 Bratislavci Brattuzlausdorf Bratizlastorf sive Pischolfsdorf Bischolfsdorf Bodkovci Botch Wodichendorf Wodochin Oblaki Oblach Oblag Oblaken Bruca Byrncz Berrncz Wernitz Sv. Lovrenc S. Lorenzen . villa sancti Laurencii Sand Larenntzen Gdbernik Gabronich Gabronich Gabernikh Grlinci Gyerndorf Kyrrncz Gerlintzen »Stoiankendorf« Formin Firmey Firmey Sobetinci Zobendorf »Prunn« in medio Hard Mitterhart Mezgovci Mezgaeucz Mezgaucz Meskowetz Brezovci Pirkch Pirch Pirich Gemei Wenizlausdorf Gern sive Wenislasdorf Garintzen Janežovci Johansdorf Jannsendorf Jannsenndorff Rogoznica Reusencz 1286 1322 1495 Vintarovči • Winthersdorf Winthersdorf Winntersdorf J iršovci Hìrzzendorf Hierzzndorf Hierssnndorff Dolič Dragussenđorf Dragessendorf vel Gruntel Grüntel »Sitleinsdorf« »Radesdorf« »Prodazzen« , Velovlek Dobromuezzel Woloblag — Spodnji Velovlek Dobromizel — Zgornji Velovlek Niderboloblach — Spodnji Velovlek Oberboloblach — Zgornji Velovlek Bukovci Puech Puech Puech Mostje Preukkelein Prukklein Prückel Podvinci desetinski dvor Weingartpuhel Weingartpüchel Urbar 1322 ima še: Urbar 1495 ima še: . Zagojiči Niderhard Niderhart Prvenci Oberhard Oberhart Livanjci Ybanczen Ybanntzen Destinci Zdeztanczen Destanntzen Slomi Slom Slam Zalmanci Salamancz vel Petko Salbmstorf, Salmanstorff Spuhlja Pühel Nova vas Newdorff Urbar iz leta 1322 našteva 26 vasi s skupaj 358 kmetijami, od katerih je pa bilo 63 in pol pustih. Urbar iz leta 1495 pa našteva v 27 vaseh skupaj 330 in pol kmetije, od katerih je pa pustih lil.11 Če prenešemo imena teh v štirih virih omenjenih vasi — dve listini) iz leta 1286, urbarja 1322 in 1495 — na zemljevid, vidimo, da so ležale v severni in vzhodni širši okolici Ptuja. Prek spodnje Pesnice na vzhodu ne gredo, prek srednje Pesnice pa tja do Bratislavec. Prav ime te vasi je zanimivo. Bratislavci se 1322 imenujejo tudi »Škofja vas« (Bratizlasdorf sive Pischolfsdorf), 1495 pa samo »Škofja vas« (Bischolfs-dorf). Ime bi povedalo, da je vas pripadala neposredno salzburškemu nadškofu. Toda saj so druge tudi, pa se ne imenujejo »Škofje vasi«. Vse vasi v Goricah vzhodno od Bratislavec-Škofje vasi niso bile v neposredni nadškofovi upravi, marveč jih je dajal le v fevd. Prva vas za tistega, ki je prišel ali gledal od vzhodne strani in ki je bila v neposredni nadškofovi upravi, so bili Bratislavci; zato v nasprotju z drugimi vasmi v vzhodnem delu Goric, ki jih je nadškof le dajal v fevd in so bile njemu le posredno podrejene — vas, ki pripada neposredno nadškofu — »Škofja vas«. Teritorialna lokacija v seznamih 1286, 1322 in 1495 naštetih vasi se sklada z obsegom ptujske prafare, ki je imela svoj prvotni sedež pri cerkvi sv. Ožbolta pred ptujskim mestom. Od te se je najprej in mogoče že v 13. stoletju ločil kot vikariat Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah. Ta vključuje v svoj obseg na vzhodu še Bodkovce in Bratislavce, dve v omenjenih seznamih našteti vasi, ki so pod neposredno nadškofovo upravo.12 O vaseh, ki jih naštevajo listini iz leta 1286 in urbarja iz let 1322 in 1495, sodim, da so nastale v času nadškofa Konrada I. (umrl 1147) in po njem, ko se je po pričevanju njegovega biografa ožji ptujski okoliš osvobodil ogrske nevarnosti in se je. krajina.napolnila z vasmi. Bile so in ostale po večini najmanj 300 let v neposredni nadškofovi upravi, vse do konca svetnega gospostva Salzburga nad Ptujem. Za to govori naštevanje v obeh listinah iz leta 1286 in v obeh urbarjih iz 1322 in 1495, ki drugih vasi v salzburškem ptujskem gospostvu ne naštevajo oziroma ne popisujejo. To salzburško posest, po večini upravno podrejeno neposredno nadškofu, severno in vzhodno od Ptuja je bilo potrebno zavarovati, kajti krajina v Goricah tja proti vzhodu je bila še do okoli leta 1200 pod oblastjo Ogrov in njihovim vpadom še vedno izpostavljena. Zavarovanju je služila uredba strelcev in strelskih dvorcev. Te najdemo zelo pogosto prav tukaj, ob vzhodni meji ožje neposredne nadškofove posesti vzhodno od Ptuja, predvsem v območju spodnje Pesnice. Spodnja Pesnica je do okoli 1200 meja salzburško-štajerske posesti v smeri, proti vzhodu.. Strelcem in strelskim dvorcem moremo na meji proti Ogrski-Hrvatski slediti nazaj do srede 12. stoletja, torej do časa, ko so bili Ogri prvič potisnjeni nazaj, do časa, ko se je začela kolonizacija in obnova v ptujskem okolišu. Strelci (sagittarii, schützen) so imeli v fevdu manjše dvorce, kmetije in vasi (curia, huba, villa sagittaria), bili so povsem ali delno osvobojeni dajatev in davščin, a so morali zato opravljati vojno in brambno dolžnost v službi svojega gospoda. Vasi, v katerih se omenjajo strelci in strelski dvorci, oziroma naselja, imenovana po njih vzhodno od Ptuja, so: Podvinci, Spuhlja, Prvenci, Strelci, Placerovci, Formin, Mezgovci, Strelci, Zalmanci, Mostje, Oblaki. Največ jih je na črti Formin—Mostje, v območju spodnje Pesnice, kot obrambna črta pred Ptujem, v smeri proti nekdanji ogrski meji.13 Okoli leta 1200 se je gospostvo salzburške cerkve premaknilo v škodo Ogrske še dalje proti vzhodu, v ormoško krajino. Po oni iz 12. stoletja je to druga salzburška protiofenziva. Vodijo jo mogočni salzburški ministeriali, gospodje, ki sede na ptujskem gradu. Friderik Ptujski je okoli leta 1200 odbil ogrski napad, iztrgal zemljo okoli Velike Nedelje, ki je bila prazna in neobljudena, iz rok Ogrov in tamkaj na svoji lastnini nastanil nemški viteški red. Ta je imel tudi patronstvo nad cerkvijo pri Veliki Nedelji. Skrbno postopanje bratov nemškega reda — tako pravi listina iz leta 1236 — bi moglo koristiti »zboljšanju« (pač du-šebrižništvu) ondotnega slovenskega ljudstva.14 Na desnem bregu Drave je meja proti Hrvatski še dolgo segala do točke, omenjene v drugi polovici 10. stoletja, »kjer Dravinja teče v reko Dravo«. Tam je nad vasjo Videm (Sv. Vid) stal grad Tranberk (Treun) z mini-sterialsko rodbino istega imena. Eden od tega rodu »Hermeth (pač Hartnid) de gente Theutonicali oriuhdus« v neki ogrski listini iz leta 1244, ki je bil oče nekega Konrada in imel ogrske fevde v križevski županiji ter sina enakega imena, je te fevde temu 1244 zapustil kot dediščino.15 To je pač v zvezi z ogrsko politiko tistega časa, ki po končanih navalih Tatarov (1241) vabi zaradi obnove zemlje tujce v deželo. Pokrajino med Varaždinom in Ptujem je pa med tatarskim navalom junaško branil varaždinski grof Mihael, za kar ga je ogrski kralj Bela 1244 bogato nagradil.16 Od 1254 do 1260 je bila Štajerska pod ogrsko upravo. V ta čas (1255) je staviti fevdno podelitev ogrskega kralja za Friderika iz Ptuja —> ki mu je ogrski kralj dal naslov in dostojanstvo maršala Štajerske za Središče (Polstraw), stolp Tranberk (turn Tra) in Bori (Anchelstein).17 Po propadu ogrske oblasti na Štajerskem ostane Bori, fevd Ptujskih, sredi med Štajersko in Hrvatsko-Ogrsko, tako da ne pripade ne eni ne drugi deželi. Ogri ga sicer 1291 in 1337 zahtevajo nazaj kot del Ogrske-Hrvatske, vendar je državno pripadništvo dolgo neodločeno.18 Ptujski, mogočni štajerski ministeriali, imetniki velikega borlskega fevda, so pač pripomogli, da so ta okoliš vedno bolj začeli šteti k Štajerski. Toda še vedno je v izpovedih iz konca 15. stoletja (1493) povedano, da Ptujski (v moškem rodu izumrli 1438) niso bili za Bori in njegov okoliš dolžni siužiti niti rimsko-nemškemu niti ogrskemu kralju; če pa so želeli služiti, je bilo to prepuščeno njihovi prosti volji. Grad Bori je bil zunaj dežela ogrske krone, po drugi strani pa tudi rimski kralj in cesar ne sme od borlskega gospostva zahtevati nobene služnosti in dajatve; to pravico ima le gospod Ptujski. Meja proti Hrvatski na vzhodu je pri vodi Goruši (wasser Goruscha), blizu Lovrečana (Lofritschan) ob Dravi. »Ogri« ne smejo tostran Goruše na ozemlju borlskega gospostva pobirati tridesetine. Žitno in vinsko desetino plačujejo prebivalci borlskega gospostva le imetniku tega. V vojno zunaj meja svojega gospostva gredo le, če imetnik gospostva vojno hoče in jih v to pokliče.19 Vse kaže, da se je v prvi polovici 13. stoletja, ko so bili med Dravo in Muro Ogri odbiti, začel v dobi miru velik kolonizacijski in kultivacijski vzpon v vzhodnem, Salzburgu podrejenem delu Slovenskih goric, v »krajini«, kakor jo tudi viri imenujejo. Obseg salzburškega gospostva se med Dravo in Muro razširi proti vzhodu vse do meje, ki je nato stoletja veljala za mejo Štajerske v smeri proti Medmurju. Vzhodne Slovenske gorice so obmejno ozemlje. Nemški red, ki si je tod kmalu močno pomnožil posest, prejme leta 1288 od grofa Arnolda iz Štrigove posestvo, ki leži na mejah Nemčije (in metis Teutoniae) in je na njem nastanjen neki Dobron. Mogoče je to današnji Dobrovšak; v tem okolišu je imel nemški red bogato posest.20 Glavni kraj tod okoli postane Ormož, ki ima dvojni naziv Holermuos-Or-mosd-Ormož in nemški Friedau. Nemški kralj Rudolf, mogoče je bilo to leta 1278, dovoli Frideriku Ptujskemu, da postavi »pri mejah kralja Ogrske hišo na lastni ali fevdni zemlji«, kar pomeni grad v Ormožu.21 V nasprotju z večino ozemlja okoli Ptuja pa ni salzburški nadškof v vzhodnem delu Slovenskih goric svojega gospostva obdržal v neposredni upravi, marveč ga je dajal v fevd. Prvi med fevdniki so bili gospodje iz Ptuja. Poleg njih pa še številni drugi; taki, ki so na tem ozemlju prebivali, in taki, ki so bili od drugod. Pa ne le razni vitezi, tudi pripadniki cerkve in meščani so imetniki fevdov. Številnim malim vitezom gre zasluga, da je bil ta del Slovenskih goric izpod oblasti Ogrov pripojen salzburškemu ptujskemu gospostvu. Ti številni fevdniki postanejo stražarji ob meji tu na vzhodu. Podeljeni fevd jim je plačilo.22 O gosti naseljenosti, številnih fevdih in kultiviranosti tega ozemlja pričajo podatki virov. Gospodje iz Ptuja so po fevdni izpovedi iz dobe okoli 1293 in še okoli 1430 imeli v ormoškem okraju 31 vasi s 324 kmetijami, en dvor in pet domcev.23 V skupini fevdov, ki jih imenujemo po gospodih iz Podsrede, je v Goricah, vzhodno od črte Formin—Bratislavci, naštetih okoli 400 kmetij, ki so jih imeli v fevd številni vitezi.24 Urbar o posesti rodu Szekely (Zekel) iz leta 1486 našteva v ormoškem in središkem okraju v 39 vaseh 409 kmetij in zemljiških enot, od katerih je pa bilo takrat zelo veliko pustih.25 Vse te vasi so vključene znotraj meja proti Ogrski. Ustalila se je v 13. stoletju. V mejnem popisu salzburškega gospostva iz leta 1322 je povedano, da gre njegova meja po mejah Ogrske, naravnost do reke Drave, in da sta v okviru te meje na salzburški strani Središče (Polstrow) in Ormož (Holrmüs).26 Kakor drugod ob svojih mejah je tudi v odseku med Dravo in Muro uredila ogrska država širok obrambni pas, sestavljen iz plotov, gozdov, močvirij in puste zemlje, čezenj so vodila iz ene države v drugo v gozd presekana pota. Preseka, severno od Središča, Preseka jugovzhodno od Ljutomera, Kog (Veliki in Mali, Sv. Bolfenk na Kogu, nemško Kaag, iz gehag — preseka), spadajo v mejnem odseku med salzburško-štajerskimi Goricami in hrvatsko-ogrskim Medmurjem v to vrsto krajevnih imen.27 Opombe 1 Med 970 in 977 ponarejena listna z datumom 20. novembra 890, ki ji pa glede stvarnih podatkov, kolikor se tičejo salzburške posesti v Ptuju in okoli njega, v glavnem ni odrekati verodostojnosti (Hauthaler- Martin, Salzburger Urkundenbuch 2, 56; Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev 2, 296). 2 Conversio Bagoariorum et Carantanorum, izd. M. Kos (Razprave Znanstvenega društva 11, 1936, 137). 3 O tem moja izvajanja: Srednjeveški urbarji za Slovenijo I (Urbarji salbur-ške nadškofije), 7. — B. Grafenauer, Vprašanje konca Kocljeve vlade v Spodnji Panoniji, Zgodovinski časopis 6/7, 1952/3, 171 dalje (z literaturo). 4 Zgoraj pri opombi 1 omenjena listina iz 1. 890 in potrdilni privilegiji 972, 982, 984, 1051, 1057, 1178, 1199 (Salzburger Urkundenbuch 2, 103, 106, 108, 149, 156, 567, 721. —- Gradivo za zgod. Slovencev 2, 460, 473, 483; 3, 179, 197; 4, 610, 913). 5 Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 22 (med 1. 1106 in 1124). Moja izvajanja v razpravi K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo, časopis za zgod. in narodopisje 28, 1933, 144; Urbarji salzburške nadškofije, 22. 6 Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 88. 7 Urbarji salzburške nadškofije, 11, 22. 8 Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 105,109. 9 Listini iž 1. 1286: F. Martin, Die Regesten der Erzbischöfe und des Domkapitels von Salzburg I; št. 1248. 1249^^(1286. dee. 14. in 16.). Urbar iz 1. 1322: moja objava v Srednjeveških urbarjih za Slovenijo I (Urbarji salzburške nadškofije), 99—105. Urbar iz 1. 1495 v deželnem arhivu v Gradcu (Stockurbare, Fase, 50, Nr. 126). 10 Gradivo za zgpdovino Slovencev 5, 495, 11 Urbarji salzburške nadškofije, 67. 12 M. Ljubša, Zemljepisni razvoj župnij v pražupnijah Ptuj, Velika Nedelja in Radgona, Časopis za zgod. in narodopisje 20, 1925, 2. r— H. Pirchegger, Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer, II. Abt,, Die Kirchen- und Grafschaftskarte, I. Teil, Steiermark (1940), 120—121. 13 časopis za zgod. in narodopisje 28, 1933; 146; Urbarji salzburške nadškofije, 19—20. 14 Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 914; 5, 370, 633, 647. 15 M. Wertner v časopisu Adler 1899, IV, n. 43. 10 Codex diplomaticus regni Ci’oatiae, Dalmatiae et Šlavoniae 4, 245. — F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 842. 17 Zapis iz 15. stol. (1467). J. Zahn, Urkundenbuch des H. Steiermark, 3, 273. ttS S J. Zahnom sem za letnico 1255, čeprav je zapis datiran 1245. 18 1337: de castro Anchenstayn in partibus Hungarie sito, in ungarico Bornyl dieto (Lampel v Archiv f. österr. Geschichte 71, 445). — H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 88. 19 A. Mell-E. Freiherr von Müller, Steirische Taidinge (Nachträge), 1913, 262, 263. 20 S. Pusch-E. Froelich, Dipìomataria sacra ducatus Styriae 2, 214. 21 Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichtsquellen 35, 83, n. 81. — H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte (1962), 81. 22 Bogate podatke o fevdih na salzburškem ozemlju v Slovenskih goricah nudijo salzburške fevdne knjige. Objavil jih je v izvlečkih Alois Lang, Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520. Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichts-Quellen, 43, 44 (1937,1939), Veröffentlichungen der Historischen Landeskommission für Steiermark, 32 (1947). : 23 H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 64. . _ A. Lang, Die Salzburger Lehen. 1, 232 dalje. — M. Kos,■ Urbar ji , salzburške nadškofije, 86. — H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 64.. 2o M. Slekovec, Sekelji (ponatis iz »Slovenca«, 1893), 15—17, oziroma v nemški izdaji Die Szekely oder Zekel von Revent, Freiherren von Friedau (ponatis iz »Süd-steirische Post«; 1894). 26 F. Bischoff-A. Schönbach, Steirische und kärntliche Taidinge (1881), 403. 27 Moja izvajanja v Časopisu za zgod. in narodopisje 28, 1933, 147. DIE GRENZE GEGEN UNGARN UND KROATIEN IN STEIRISCHEN DRAULAND Zusammenfassung Die Ungarneinfälle vom Ende des 9. bis in die zweite Hälfte des 10. Jahrhunderts sind der bedeutendste Einschnitt in der mittelalterlichen Entwicklung von Ptuj. Sie vernichteten die Anfänge der Weltlichen Herrschaft der Salzburger Kirche in Ptuj und Umgebung. Auch nach dem Aufhören der grossen Ungarneinfälle nach dem Westen kam es noch immer zu kleineren in das Gebiet der Mark zwischen der Drau und der Mur. Die Grenze gegen Ungarn verlief im Grenzstreifen, der von der Mündung der Dravinja in die Drau, östlich an Ptuj vorbei, gegen Norden in der Richtung Radkersburg reichte. Zu geregelteren Grenzverhältnissen und Frieden mit dén Ungarn kam' es zur Zeit des Salzburger Erzbischofs Konrad I. (1106—1147). Das Salzburger Gebiet Wurde neu kolonisiert und kultiviert. Vier Quellen (zwei Urkunden 1286, zwei' Salzburger Urbare 1322, 1495) zählen Dörfer auf, die durch zwei Jahrhunderte unmittelbar der Verwaltung des Erzbischofs unterstanden und im grossen und ganzen nicht verlehnt wurden. Sie entstanden wohl als Folge der intensiven Kolonisation in der Zeit Erz- bischof Konrad’s und seiner unmittelbaren Nachfolger. Sie gruppieren sich in der nächsten und weiteren Umgebung von Ptuj. Ihre Mutterpfarre ist St. Oswald in Ptuj. Die Grenze gegen Osten verlief an der unteren Pesnica und in die Büchel bis über Bratislavci im Norden. Bratislavci, auch Bischofsdorf genannt, ist unmittelbar dem Bischof unterstelltes Dorf. Schützenhöfe und Schützenlehen, namentlich an der unteren Pesnica, baten hier an der Grenze die notwendige Sicherheit. Um 1200 wird die Grenze gegen Ungarn weiter gegen Osten vorgeschoben. Die Offensive stand unter Führung des Minsterialengeschlechtes vom Schlosse Ptuj und zahlreicher kleinerer Ministerialengeschlechter. Das Gebiet im Osten wurde jedoch nicht der unmittelbaren Verwaltung des Erzbischofs unterstellt, sondern wurde von ihm verlehnt. Es kam zu bedeutender Kolonisationstätigkeit, an der auch der nach 1200 in Velika Nedelja angesiedelte Deutsche Ritterorden beteiligt war. Die Grenze gegen Ungarn—Kroatien stabilisierte si.ch in 13. Jahrhundert in der Gegend von Središče und nördlich davon. Sie schloss sich an das von ungarischer Seite ausgebaute Grenz-Wehrsystem. Später wird der Steiermark das recht der Drau liegende Gebiet um Borl-Anken-stein angeschlossen. Ankenstein wird ein Lehen der Pettauer. Namentlich deshalb wird es immer öfters zu Steiermark gerechnet, obwohl die Staatsangehörigkeit, zu Ungarn—Kroatien oder zu Steiermark—Reich, strittig und unentschieden war. Die Ungarn verlangten das Gebiet als zu Ungarn gehörig (1291, 1337). Noch zu Ende des 15. Jahrhunderts war es bekannt, dass die Pettauer, was Ankenstein anlangt, weder Ungarn noch dem Reich dienstbar waren. Jože Koropec MIKLAVŽ NA DRAVSKEM POLJU V SREDNJEM VEKU Miklavž na Dravskem polju je sedaj pomembno prometno vozlišče. Tu se zlivajo z glavno cesto Ptuj—Maribor tri ceste iz Dogoš, Rogoze in Skok. Nekoč je tudi Drava tekla prav ob vzhodnem robu sedanje vasi, dokler se ni pomaknila bolj na vzhod. Rimske najdbe (4 gomile* 4 nagrobniki, 1 plan grob) dokazujejo, da je bil kraj poseljen že od zgodnje antike, ko so tu živeli prebivalci s keltskim, italskim in orientalskim imenom, ljudje svobode in suženjstva.1 Pisani viri za miklavško preteklost pa teko od 9. stoletja, ko so bili tod Slovenci že nad tristo let. Leta 890 je izdal vzhodnofrankovski vladar Arnulf listino in z njo določil meje ptujske gospoščine, ki je bila v lasti salzburškega nadškofa. Na severozahodu je segala ta posest do dveh gomil (acervi dùo prope Trauum) jugovzhodno od Miklavža. Kmalu zatem so preplavili deželo Ogri. Ko so pozneje Nemci spodili Ogre iz naših krajev, je naročil salzburški nadškof 977 svojemu pisarju, naj ponaredi omenjeno listino. Falzifikat se je ohranil, original ne. Ozemlje ptujske gospoščine se je torej končalo pri obeh antičnih gomilah jugovzhodno od Miklavža, ki je ostajal v posesti dravskih krajišnikov.2 Dravski krajišnik Bernard Spanheim je obljubil med 1096 in 1105 zapustiti ob smrti vas Miklavž (uilla Brunne; ime Miklavž je dobila vas po hoški podružni Miklavževi cerkvi, ki so jo zgradili med 1278 in 1382) šentpavelskemu samostanu na Koroškem.3 Bernardova žena Kunigunda je namenila svoj del miklavške posesti med 1143 in 1147 vetrinjskemu samostanu, ki si je dal to potrditi še 1202 pri papežu.4 Že 1237 je vetrinjski opat oddal del svoje miklavške zemlje salzburškemu nadškofu. S tem se je meja ptujske gospoščine pomaknila nekoliko bolj proti severozahodu, ostanke posesti pri Miklavžu pa so imeli vetrinjski menihi še 1382, ko so prosili Ptujske za zaščito za svoje ondotne (St. Nikla) podložnike.5 V jedru pa naj bi bila odločala o usodi Miklavža le Bernardova listina. Šentpavelski samostan obljubljenega ni dobil, Bernardov Miklavž je ostal v posesti dravskih krajišnikov in pozneje štajerskih knezov. Po babenberškem urbarju (pred 1227) je imel knez 10 kmetij v Miklavžu (aput Lubumer). Vsaka kmetija je dajala modij (157;5 litra) rži in vas prašiča. V Otokarjevem urbarju 1265 je bilo v Miklavžu (Naussendorf vel Prundorf) 12 kmetij, od katerih je imel 2 župan. Nežupanove kmetije so dajale po 1 modij rži, za prašiča 2 novčiča, 2 posodi (1 posoda '= okoli 26 litrov) ovsa, korec (okoli 39 litrov) boba, korec prosa, 2 kruha, pišče, kuro o pustu, 10 jajc o veliki noči in vas 8 novčičev za ovco. Leta 1278 je imel vladar v Miklavžu tudi svojega viteza, verjetno na pozneje omenjenem dvoru.6 V drugi polovici 15. stoletja je oddajal vladar svoj Miklavž v fevd, tako 1450 (Prunn bei St. Nikolaus unter Marburg) Hansu Stubenbergu, 1453 Valterju Zö-bingerju dvor (=3 kmetije), 9 kmetij in mlin, 1455 Volfgangu Lembsnitzerju, 1462 in 1471 Bernardu Griebingerju.7 Ker je bil slednji posestnik limbuške in borlske gospoščine, se je vnel po njegovi smrti spor zaradi miklavškega sveta. V limbuškem urbarju so zapisali 1498, da je borlski Jakob Sekeli odtujil Miklavž že 1490. Med 1513 in 1569 so limbuški zemljiški gospodi zaman poskušali povrniti Miklavž, ostal je pri Borlu.8 Ob imenjski cenitvi 1542 je bilo v vasi že 13 borlskih podložnih družin, med njimi županova, bivšega župana, Šustrova, Kravatova, Paukovičeva in Kranjčeva. Kmetije so imele navadno po 10 oralov njiv in travnike, velike za 4 dni košnje. Bivši župan je živel na župnici z 21 orali njiv, s travniki, velikimi 21 dni košnje, in z gozdom pri cerkvi. Kravat je imel dvojno kmetijo. Hiše so ovrednotili do 8 goldinarjev, pol od njih do 2 goldinarja. V vasi je bilo 8 konj, 71 govedi, 35 svinj, 20 ovac in 8 koz. Konje je imelo 6 družin. Do 5 glav govedi je bilo pri 6 družinah, do 10 pri 5 in do 15 glav pri 2 družinah. Svinje je premoglo 6 družin, ovce 2 in koze 1 družina. Tri družine so bile kočarske (ena med njimi je živela pretežno od mlina), šest družin je bilo srednjekmečkih in štiri veliko-kmečke. Kočarji so imeli do dvoje vprežnih živinčet, veliki kmetje pa vsaj po sedem.9 Ob isti imenjski cenitvi je imel pri Miklavžu tri podložne družine (2 kočarja, 1 srednjega kmeta) še hoški župnik. Verjetno jih je dobil od vetrinjskega samostana.10 V Sekelijevih urbarjih iz srede 16. stoletja je popisanih tudi 14 kmetij (Kravatova dvojna kmetija iz 1542 je bila že razdeljena, na novo pa se je pojavila še kmetija hoškega župana), mlin in dvor v Miklavžu, nadalje še hrastov gozd ob cesti v ptujsko smer, vaški gozd ob Dravi in postrvni potok. Vas je imela 403 orale njiv, od tega dvor 250, travnikov pa za 94 dni košnje, od tega dvor za 30 dni. Konj so popisali že 20, navadno je imela vsaka družina par. Podložnih obveznosti niso imeli dvor, župnica in kmetija hočkega župana, ostalih 13 podložnih posesti pa je plačevalo zemljiškemu gospodu po 2 goldinarja, 5 šilingov in 10 novčičev (vrednost 7 ovc), torej ne več v naturalijah kot v 13. stoletju. Priimki podložnikov razodevajo precejšnje priseljevanje oddaljenega življa: 2 Du-kačiča (1542 Kravat), Golčič, Horvat (1542 Paukovič), Turšek, Krajner in Kranjec.11 Med 1605 in 1648 je bil Miklavž v posesti betnavskih Herbersteinov. Leta 1648 je kupil to posest za 11.300 goldinarjev Jernej Khiesl za mariborsko gospoščino. Takrat je dvor že razpadal, usmerjen pa je bil precej v ovčerejo. Ob 4 volih so gojili kar 91 ovac. Leta 1747 je kupil miklavško posest vetrinjski samostan. Takrat so bile v Miklavžu gosposka hiša z novo pristavo, devet in pol kmetij ter šest koč. Samostan je imel tod tudi pravico do lova, ribolova in nižjega sodstva.12 Posebna lega med dvema močnima, med salzburškim Ptujem in deželnoknežjim Mariborom, je narekovala, kot smo spoznali, svojevrstno srednjeveško preteklost obravnavane vasi na Dravskem polju. 1 Viktor Hoffiller, Balduin Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien, 1938, 44—47. Konservatorska poročila, ' Varstvo spomenikov Vili, 1960—1961, 246. Stanko Pahič, Arheološko raziskovanje v Mariboru, ČZN XXXVII, 1966, 19. 2 Fran Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev II, 1906, št. 296. 3 Fran Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev III, 1911, št. 408. Hermann Wiessner, Monumenta historica ducatus Carinthiae V* 1956, št. 342 (Wiessner). Hans Pirchegger, Die Untersteiermark, 1962, 22 (Pirchegger). ;4 Fran Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev IV, 1915, št. 183. Fran Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev V, 1928, št. 20. 5 Fran Kos, Gradivo, za zgodovino Slovencev V, 1928, št. 675. Pirchegger, 22. . 6 Alfons Dopsch, Die landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter, 1910, 16, 101. Robert Baravallej Zur Geschichte der steirischen Masse I, ZHVS XXIX, 1935, 34—35, 39, 49. Wiessner, št. 342. ;7 Albert Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark VII,. 1864, 356, 409. Pirchegger, 106. ; . ' 8 Pirchégger, 89—90, 110. Urbar gospoščine Limbuš 1498, Stockurbare 4Ò/103, Štajerski deželni arhiv v Gradcu (Sda). : 9 Imenjska cenitev gospoščine Bori 1542, 8/91, Sda. ; ,4° Imenjska cenitev hoške župnije 1542,19/259, Sda. 11 Urbarji Sekelijev za sredino 16. stoletja, Kod. 13996, Suppl. 1719, vložek 77jjg78, Nationalbibliothek, Dunaj. • 12 Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant I, 1875. 292. PirCheggér, 106. Vladimir Bračič PREBIVALSTVO OBČINE PTUJ V LUCI ZGODOVINSKEGA RAZVOJA UVOD Občina Ptuj sodi med večje občine v SR'Sloveniji, saj je s svojimi 64:516 ha na sedmem mestu. Leži v severozahodnem subpanonskem obrobju, ža katero je značilno menjavanje terciarnih goric z rečnimi ravninami-polji. Na vzhodu meji na občini Ormož in Ljutomer, na severu na občini Gornja Radgona in Lenart v Slovencih goricah, na zahodu na občini Maribor in Slovenska Bistrica, na jugu na občino Šmarje pri Jelšah ter na jugovzhodu na SR Hrvatsko. Občinsko ozemlje obsega predvsem osrednje in južne predele Nizkega slovenskega Podravja: Dravsko polje, znano tudi pod imenom Zgornje Dravsko polje — veliki diluvialni'vršaj, v katerega je Drava kasneje vrezala sistem terasE- pripada občini le z južnimi in vzhodnimi deli, saj se je občinska meja pri Slovenji vasi približala svojemu središču Ptuju na komaj 7 km. Na nekoč z gozdom zarasli prodnati ravnini, ki ima v posameznih pasovih sicer različno, vendar na splošno dokaj skromno rodovitno plast prsti, je človek že v davni preteklosti ustvaril dva sklenjena pasova obdelovalnega zemljišča. Eden se vleče ob Dravi naslonjen na dravske terase, drugi je naslonjen na severni rob zamočvirjenega sveta ob Polskavi in njenih levih pritokih (Čreti). Med njima je ostal precej obsežen pas reliktnega gozda, v katerega se človek v novejšem času vedno bolj zajeda in ustvärja kulturne jase. Oba pasova v njive preurejenega zemljišča se v obliki klina stikata v trikotu med Dravinjo in Dravo; Od najstarejših časov so tu sklenjene vasi, nameščene v glavnem na ježo najmlajše dravske diluvialne terase (Slovenja vas, Hajdoše, Skorba, Spodnja in Zgornja Hajdina, Nova vas, Pobrežje ih Videm) oziroma na mejo ilovnate ih prodne nasipine ob Polskavi, dvignjene nad njeno inundacijsko območje (Šikole, Jablane, Cirkovce, Dragonja vas, Mihovce; Pleterje, Župečja vas, Lovrenc, Sela, Lancova vas). Večino teh naselij smemo oceniti kot dolge vasi s prvotno zasnovo endredne vasi. Zelo podobne so razmere na Ptujskem polju, imenovanem tudi Spodnje Dravsko polje, ki pomeni prehod med Dravskim poljem in Varaždinsko ravnino: Občini pripada njegov večji zahodni del, vzhodni predel pa občini Ormož. V nasprotju s sistemom teras na Dravskem polju loči tu mlado diluviäl-no ravan od aluvialnih poplavnih površin ob Dravi le ena izrazito oblikovana ježa, na katero so se namestila v nizu večja, praviloma vsaj v zasnovi enoredna naselja (Spuhlja, Zabovci, Markovci, Nova vas, Stojnci, Muretinci, Mala vas, Gajevci in Placarovci). Na mnogo manj izrazito izoblikovano drugo teraso se je naslonil del vasi Bukovci. Ker je ravan Ptujskega polja skoraj v celoti spre- menjena v njivske površine in so od reliktnega gozda ostale le neznatne raztresene zaplate, je tu nastalo v primeri z Zgornjim Dravskim poljem več manjših naselij (Borovci, Prvenci, Cunkovci, Strelci, Sobetinci, Zagojiči). Na meji med sušno prodno diluvialno ravnino ter vlažno in še v najbližji preteklosti cesto poplavljeno dolino Pesnice (sedaj je struga Pesnice tu že regulirana) se je namestilo nekaj velikih vasi (Dornava, Moškanjci, Gorišnica). Slovenske gorice pripadajo občini Ptuj samo s svojimi južnimi, iztekajočimi se obronki zahodnega krila, ki jih Ilešič imenuje Ptujske gorice, in jugozahodnimi slemeni osrednjega krila, ki ju loči dokaj široka spodnja dolina Pesnice. V nasprotju z Dravskim poljem, kjer so naselja strnjena, prevladuje v gričevnatem svetu razložena naseljenost, na obrobju Pesniške doline pa imamo obcestne vasi (Pacinje, Velovlek, Levanjci). Župnijska središča so' se v novejši dobi razvila kot upravno-agrarni mikrocentri (Desternik, Juršinci, Polenšak, Trnovska vas in Vitomarci). Haloze, ena od naših najstarejših in najznačilnejših vinorodnih pokrajin, so obmejna pokrajina proti SR Hrvatski in pripadajo občini z izjemo skrajnega zahodnega predela (okoliš Makol). Stara poselitev je imela obliko pobočne samotne kmetije, rastoča intenzivnost vinogradništva pa je priklicala človeka tudi na sleme in tako se je tu razvila ena od najbolj značilnih pokrajin s sle-mensko razloženo poselitvijo. Današnji upravno-agrarni mikrocentri so se razvili kot gručaste vasi z urbaniziranim videzom in s prevladujočim neagrarnim prebivalstvom šele v zadnjih sto letih (Zavrč, Cirkulane, Leskovec, Žetale, Lešje (Majšperk) in Stoperce, medtem ko se Podlehnik v takšno lokalno središče razvija šele zadnjih nekaj let). Končno je še tu samosvoj hrbet Savinsko, ki prirodnogenetično še najbolj spada k Dravinjskim goricam, demogeografsko pa se naslanja deloma na Haloze, deloma na Dravsko polje. Od Haloz ga loči dokaj široka dolina Dravinje, kjer se je v Lešju med vojnama razvilo nekaj industrije. Na najvišjem vrhu hrbta Savinskega je naselje ob znameniti gotski cerkvi leta 1490 dobilo naziv trg Ptujska gora, nekoč imenovan tudi Črna gora, ki pa ni nikoli presegel pomena dokaj revnega obrtniškega in božjepotnega kraja. Tako sestavlja osrednji del občine Ptuj nižinski svet obeh delov Dravskega polja, ki ga oklepajo mladoterciarna gričevja Slovenskih goric na severu ter Haloz in Savinskega na jugu. Gričevnati svet občine je površinsko nekoliko obsežnejši od nižinskega. Drava ozemlje občine skoraj razpolavlja, vendar je del, ki leži južno od Drave, večji od tistega severno od Drave. Današnji obseg je dobila občina Ptuj dne 2. oktobra 1958, ko sta se po sklepu republiške skupščine vključili vanjo občina Lešje (pretežni del — 7446 prebivalcev) in občina Gorišnica (pretežni del ■—- 12.774 prebivalcev). (Občina Gorišnica je bila izrazito umetna tvorba, ki se je zato lahko obdržala komaj nekaj nad eno leto.) Ozemlje današnje občine Ptuj obsega jedro avstro-ogrske-ga in predvojnega sreza ter povojnega okraja Ptuj. Upravno je bila občina Ptuj v letu 1968 razdeljena na 25 krajevnih skupnosti: 1. Cirkovce, 2. Cirkulane, 3. Desternik, 4. Dolena, 5. Dornava, 6. Gorišnica, 7. Grajena, 8. Hajdina, 9. Juršinci, 10. Kidričevo, 11. Leskovec, 12. Lovrenc na Dravskem polju, 13. Majšperk, 14. Markovci, 15. Podlehnik, 16. Polenšak, 17. Ptuj, 18. Ptujska gora, 19. Rogoznica, 20. Stoperce, 21. Trnovska vas, 22. Videm pri Ptuju, 23. Vitomarci, 24. Zavrč in 25. Žetale. Sedanja območja krajevnih skupnosti se v večini primerov ujemajo z območji nekdanjih občin in šolskih okolišev oziroma župnij. Ena od krajevnih VITOMARCI LJUTOMER SLOV. BISTRICA Sl. 1: Karta občine Ptuj s krajevnimi skupnostmi. skupnosti je tudi ožje mestno območje. Krajevne skupnosti zajemajo skupno 216 naselij; najmanjša samo 2, največja pa 17 naselij. V glavnem se naselja ujemajo s katastrskimi občinami, ki so bile oblikovane v letih 1824—1825 ob nastanku franciscejskega katastra. Upravno, gospodarsko in kulturno-prosvetno središče občine je mesto Ptuj. Njegov predhodnik je rimski Poetovio, ki se je, kot pravi Baš, »razvil iz noriške oziroma tavriške vasi baš na podlagi trgovine in obrti, ki sta vzcveteli na temelju rimskih cest« (11, 91). Gravitacijsko območje Ptuja je od nekdaj geografsko določeno s hidrografskimi žilami Dravskega polja, geomorf otoško izoblikovanostjo in potekom dravskopoljskih teras, ki se tu najbolj približajo goricam, pa tudi z orografsko razčlenjenostjo Slovenskih goric in Haloz, ki so s svojimi potmi in cestami usmerjala človeka na ta »prirodni prehod, brod na Dravi iz Spodnjega na Zgornje Dravsko polje« (11, 84). V rimski dobi so pove- 7 Poetovio — Ptuj 97 zovale Poetovio z obsežnejšim ozemljem dobre rimske ceste, ki so mu pomagale do vloge gospodarsko-prometnega središča pokrajine. To svojo gravitacijsko moč je obdržalo mesto vse do današnjih dni, ko je usmerjeno k njemu dvanajst cest. RAZVOJ PREBIVALSTVA 1. Od najstarejših dob do srede 16. stoletja Nizko slovensko Podravje, katerega osrednji del obsega ozemlje današnje občine Ptuj, se nam kaže v luči arheoloških najdb kot ozemlje zgodnje poselitve. Paleolitska najdišča v bližnji Krapini in še bližja v jami Vindiji v Mali Sutinski pri Voči ter Mačkovi jami v Veliki Sutinski pri Višnjici (obe oddaljeni od slovensko-hrvaške meje le nekaj kilometrov) dajejo osnovo za trditev, da je to bližje ozemlje bilo poseljeno z davnimi človekovimi predniki, ki so najbrž našli pot tudi na območje današnje občine Ptuj. Depojska najdba iz bronaste dobe pri Črmožišah v Halozah, obsežno grobišče iz zgodnje hallstatske dobe v Zgornji Hajdini in grobišče iz latenske dobe pri Skorbi nam kot pomembnejši sledovi naseljenosti potrjujejo to domnevo. Nosilci hallstatske kulture pri nas so bili Iliri, katerih prisotnost v Nizkem slovenskem Podravju še posebej dokazujejo dognani naselbini na planoti Ptujskega gradu ter ona na ormoški terasi. V 3. stoletju so nad Iliri zagospodovali Kelti, ki so prinesli latensko kulturo. Poleg najdb na Forminu, v Stojncih in na Skorbi nas na to dobo spominja tudi keltski novec, najden v Turškem vrhu v Halozah. Poljedelsko-živinorejskim keltsko-ilirskim prebivalcem, ki so mogoče poznali tudi že vinogradništvo, je nudilo ozemlje današnje občine Ptuj ugodne možnosti gospodarjenja. Obdobje rimskega gospostva, ki je ustvarilo iz selišča ob prastarem dravskem brodu rimski Poetovio (ime je panonsko-keltskega izvora in ga prvič omenja Tacit v svojih »Historiah« leta 69 kot taborišče 13. legije. Okoli leta 103 je cesar Trajan podaril kraju mestne pravice in ga uradno poimenoval Colonia Ulpia Traiana Poetovio.) — upravno, trgovsko in obrtno središče, pomembno vojaško taborišče ter prvorazredno prometno vozlišče obsežne pokrajine, je nedvomno pripomoglo k intenzivni obljudenosti ptujske soseske. Dejstvo, da je cesta prek Poeto via bila osrednja zveza Italije z osrčjem Panonije in da je iz mesta vodilo več lokalnih cest na vse strani ter končno bogastvo antičnih najdb, nam potrjujejo pravilnost takšnega mnenja. O številu prebivalstva. antičnega Poetovia raziskovalci niso enotni. Baš meni, da je štelo mesto brez vojaške posadke okrog 2500 ljudi (11, 91). Ne da bi zabredli v nerealno precenjevanje, moremo postaviti, da sta bila rimski Poetovio in njegovo, gravitacijsko območje v tisti dobi. med razvitejšimi! predeli današnjega slovenskega ozemlja, Rimska doba je v naše kraje prinesla tudi krščanstvo (ptujska, škofija). Kakor pa sta pomagala ugodna lega ob zvezi jugozahod—-severovzhod Po-etoviu in njegovi soseski do razcveta, tako je bila ta lega v času preseljevanja ljudstev njegova pogibel, saj je pomenila velika cesta barbarskim ljudstvom kažipot v Padsko nižino in naprej proti zahodu. Viharno obdobje pustošenja, ropanja in preseljevanja nebrzdanih ljudstev je uničilo cvetoči Poetovio in nedvomno močno razredčilo takrat že precej romanizirano prebivalstvo v okolici. Germanska ljudstva so bila na naših tleh le kratek in prehoden čas, tako da njihovega vpliva v gospodarskem in etničnem pogledu skoraj ni zaslediti. Točne letnice, kdaj so naši predniki Slovenci prišli v Nizko slovensko Podravje, ne poznamo, trdimo pa lahko, da je bilo to hitro po odhodu Langobardov leta 568. Ker so se Slovenci nasploh v prvi vrsti naseljevali na ozemlju, kjer so našli od staroselcev za kulturo pridobljeno zemljo, posebej še predele ob robu ravnin in dolinskih tal ter prisojne lege gričevnatega sveta, pravi Kos, da so na obravnavanem panonskem svetu »gosto naselili Haloze, južno in zahodno obrobje Dravskega polja med Ptujem in Mariborom in zahodni del Slovenskih goric, medtem ko je njihov vzhodni del, nekako od črte Ptuj—Radgona, ozemlje mlajših slovanskih kolonizacij« (17, 65). Dokaz za njihovo naselitev v okolici rimskega Poetovia in celo na Grajskem hribu nam nudijo grobišča pri Spodnji 'Hajdini, v Turnišču, na Panorami ter na Grajskem hribu, kjer dokazujejo celo ostanke svetišča. Tako je zelo verjetno, da je Ptuj v obliki kmetskega naselja vzdržal kontinuiteto selišča ter se že v sredi 9. stoletja, ko so tod že gospodovali Franki, javlja kot mestna naselbina »s cerkvijo, sejemsko pravico, sejemskim sodstvom, s tržnino in z mostom čez Dravo« (17, 228). V tem obdobju je bil Ptuj eden od najpomembnejših krajev v spodnjepanonski krajini, saj je bil edino naselje na območju kasnejše Štajerske, ki je nosilo naziv mesto in imelo listinski dokazan most. Kot sedež salzburškega ministeriala je hkrati bil pomembna vojaška obrambna postojanka pred vpadi Madžarov. Slovensko prebivalstvo pa ni od staroselcev prevzelo le nekatera imena, med njimi tudi ime za Ptuj, temveč so se naučili tudi vinogradništva, ki je postalo v Halozah in Slovenskih goricah odločilna gospodarska panoga. O tem nam govori ponarejena Arnulfova darilna listina iz leta 890 in v njej omenjenih deset vinogradov. Vdor Madžarov je začasno zavrl prvo nemško kolonizacijo, ki je bila usmerjena predvsem na Dravsko polje, hkrati pa je pripadel del ozemlja današnje občine — vzhodni predeli Ptujskega polja in vzhodni del Haloz (borl-ski okoliš) — za skoraj tri stoletja Ogrski (od leta 907 do 1199). Po hudih bojih za posest Babenberžanov so leta 1278 tudi tem krajem za dolgih 640 let zavladali Habsburžani. V zgodnjem obdobju srednjega veka je bila sprejeta za območje občine Ptuj pomembna odločitev, ko je cesar Karel Veliki potrdil (14. junija) 811. leta odločitev sina Pipina, naj bo meja med oglejsko in salzburško cerkvijo reka Drava. Na svojem misijonarskem ozemlju severno od Drave (v našem primeru Slovenske gorice in Ptujsko polje) so salzburški nadškofje hitro uredili cerkveno upravo in ustanovili tudi prve župnije. Ker je večina salzburškega arhiva ohranjena, zvemo že sorazmerno zgodaj za naselja v tem predelu. Tako je na Pir-cheggerjevi karti »Das Draugebiet 1260—1311« navedena večina danes znanih naselij v območje občine Ptuj pripadajočih delov Slovenskih goric in Ptujskega polja. Kaže, da so se oglejski patriarhi vsaj v začetnem obdobju bolj slabo brigali za najvzhodnejše predele svojega misijonarskega ozemlja (v našem primeru Dravsko polje in Haloze). Hkrati pa nam ni dostopno oglejsko arhivsko gradivo in zato vemo o poselitvi južno od Drave v zgodnjem srednjem veku zelo malo konkretnega. Listinsko so doslej kot naj starejši omenjeni: grad Dravinjek v Halozah (Tranberk, Treun) leta 1147; Hajdina (Chandingen) leta 1164; Žetale (Schiltern) in Dežno (Deschen) v Halozah leta 1228; borlski okoliš že leta 1199, sam grad Bori (Ankenstein) pa leta 1260; Majšperk (Mansperch) leta 1263; Dragonja vas na Dravskem polju (Dresgoystorf) že leta 1237, itd., da navedemo le nekatera! V cerkvenem pogledu so pripadali predeli Dravskega polja in Haloz, ki spadajo v območje današnje občine Ptuj, v hočko in slivniško pražupnijo, skrajni vzhodni del Haloz (završki okoliš) pa je bil podrejen zagrebški škofiji. Hočka pražupnija je listinsko prvič omenjena leta 1146, vikariat Sv. Vid pri Dravinji, ki je obsegal večji del Haloz, pa šele 1426. leta. In ker ni nobenega stvarnega razloga, da bi bili predeli Slovenskih goric in Ptujskega polja gosteje naseljeni kot predeli Dravskega polja in Haloz, lahko rečemo, da je bilo današnje območje občine Ptuj že v zgodnjem srednjem veku precej gosto naseljeno. O številu prebivalstva nimamo za to obdobje nobenih otipljivih podatkov in je zato tudi eventualna ocena brez realne osnove. Ptuj, ki je bil po Baševem mnenju v 15. stoletju že povsem izgrajeno srednjeveško mesto, naj ne bi bil štel mnogo nad 1000 prebivalcev. Bili so v glavnem obrtniki (strojarji, čevljarji, sodarji, tkalci, lončarji itd.) in trgovci. Njihove pravice nam kaže mestni statut iz leta 1376. Obrt in trgovina sta imela na ožjem gravitacijskem območju Ptuja monopolni položaj, še posebej velja to za vinsko trgovino. Bili pa so ptujski trgovci tudi posredniki med Madžarsko in Benetkami. Ptujski meščani, ki so bili pretežno priseljeni tujci (do leta 1474 tudi Židje), so imeli zraven njiv v neposredni mestni okolici že takrat vinograde na bližnjem Mestnem vrhu, verjetno pa tudi v Halozah. Obdelovali so jim te vinograde viničarji — »Weinzürl«, o katerih zvemo iz 170. in 172. člena omenjenega mestnega statuta. 2. Od srede 16. stoletja do začetka 19. stoletja Celovitejšo podobo o poselitvi in številu prebivalcev na današnjem območju občine Ptuj nam nudijo zgodovinski dokumenti iz 15. in še posebej 16. stoletja. Za naše proučevanje smo uporabili predvsem: začetni urbar ptujskih samostanov iz srede 15. stoletja (1440—1448) in dopolnitve tega urbarja — po obdelavi H. Pnircheggerja (19), F. Kovačiča (22, 23) im M. Kosa (20); mnenjske cenitve (Gültschätzungen) nekaterih gospoščin iz leta 1542 ■—■ po originalih (popis posesti Szekelyjev (gospoščine Ormož in Bori), gospoščine Vurberk (Wurmberg) in gospoščine Majšperk (Monsperg) ter podatke o štetjih komunikantov in prebivalcev od začetka 16. stoletja (leta 1528) do konca 18. stoletja (leta 1782) — po gradivu M. Strake (29, 30) in M. Ljubše (35). V urbarjih ptujskih samostanov, ki so nastali potem, ko so samostani dobili po izumrtju ptujskih gospodov (leta 1438) v trajno last spodnji urad Podlehnik (Liechtenegg) in gornji urad Jesenico (Jesseniza), to je svet haloških bregov ob potokih Rogatnici, Peklači in Jesenici, so navedena vsa danes znana naselja in zaselki s 127 podložnimi kmetijami v uradu Podlehniku in 374 v uradu Jesenica, ali skupno 501 podložnik. Ob poprečnem številu 5 do 5,2 člana na družino je torej v tem delu Haloz živelo takrat od 2505 do 2605 prebivalcev. 69 kmetij je bilo opuščenih. Imena podložnikov kažejo na skoraj povsem slovenski živelj ter pričajo hkrati, da se priimki še niso uveljavili in da so prevladovala še stara slovenska imena (Črnko, Stojan, Nedeljko itd.). Maloštevilna tuja imena kažejo na priseljence. Iz prej navedenih imenjskih cenitev iz leta 1542 smo lahko razbrali, da je bilo v 153 naseljih 1630 podložnikov. Za okrog 30 naselij, ki so pripadala gospoščini Ptuj, nismo mogli ugotoviti števila podložnikov (eventualna imenjska cenitev ni poznana). Ocenjujemo, da je živelo leta 1542 na današnjem območju občine Ptuj okrog 1950 podložnikov, kar bi dalo pri poprečni velikosti družine 5 do 5,2 člana 9650 do 10.030 prebivalcev. Upoštevajoč dejstvo, da je v drugi polovici 15. stoletja v teh krajih razsajala kuga (ob posameznih epidemijah kuge pa je ponekod pomrlo tudi deset odstotkov in več vsega prebivalstva) in da so se leta 1532 prek območja občine Ptuj vračale izpred Dunaja horde turške vojske Sulejmana Veličastnega, moremo postaviti, da je bilo prebivalstvo precej razredčeno. Poprečna velikost podložnikove družine je bila zato zelo verjetno manjša in s tem tudi skupno število prebivalcev. Mogoče bi kazalo upoštevati poprečno število članov družine okrog 4,8 in to bi nam dalo 9620 prebivalcev. Imenjske cenitve nam tudi povedo, da se je na ozemlju občine, predvsem pa v Haloze ter na Ptujsko in Dravsko polje, naselilo (pribežalo) precej družin iz vzhodnih predelov, ki so bežale pred Turki (prebegi, uskoki). O njihovi prisotnosti nam pričajo dokaj pogosta imena: Horvat, Hrovat, Lah, Bezjak, Vajda, Smigoc, Sagadin ter mnogi priimki z vzhodno patronimiko na -ič, kot na primer Milošič, Kristovič, Petrovič itd. Po Grujičevih navedbah je mogoče iz dokumentov razbrati, da so bili prebegi doma iz raznih predelov in krajev — Srema, Slavonije, Hercegovine, Bosne, Vinodola, Cetinja, »od Save, Drave in morja«. Podatki kažejo, da jih je bilo precej več, kot je bilo doslej znano oziroma mišljeno. Verjetno se jih je nekaj po letu 1570 vrnilo, potem ko je dvorna komora izdala poziv, naj se preselijo v Slavonijo vsi uskoki razen tistih, ki so se kot kmetje naselili na gosposkih kmetijah. Potomci teh uskokov iz vzhodnih pokrajin so se ohranili do današnjih dni. Ob ljudskem štetju leta 1869 so našteli po Bidermanu (podatke je zbral in obdelal prof. Fr. Hubad iz Ptuja) v takratnem ptujskem okraju 629 oseb s priimkom Horvat, 243 Bezjakov (Bezjak, Bizjak, Wissiag), 143 Lahov, 169 Šegulov, 121 Šmigocev, 79 Sagadinov, 106 Milošičev, 64 Skokov, 33 Vajdov itd., skupno nad 2000 oseb, kar je pomenilo okrog tri odstotke vsega prebivalstva. Tudi danes imamo po vsem območju občine prebivalce s temi priimki; tako je na primer samo v Markovcih 37 Bezjakov in 16 Horvatov. Zraven teh priimkov pa so se ohranili po vaseh jugozahodnega dela Dravskega polja še priimki Šalamun, Murata, Mustafa, Hazenmali in Pre-dikaka, ki jih nekateri pripisujejo potomcem pravih Turkov. Priimki so se v tem času že povsem uveljavili, stara slovenska krstna imena pa so skoraj v celoti nadomestila svetniška krstna imena, kar kaže na povečan vpliv cerkve. Iz 16., 17. in 18. stoletja so ohranjeni nekateri dokumenti o popisu komu-nikantov po takratnih župnijah. Po Strakovi obdelavi teh listin smo za naše potrebe lahko uporabili nekaj teh podatkov. Od prvega štetja leta 1528 manjkajo za naše kraje skoraj vsi podatki, zato smo se odločili za obdelavo podatkov iz štetja leta 1544—45. Točne podatke imamo za župnije južno od Drave, torej za Haloze in Dravsko polje. V štirih župnijah Majšperk (618), Žetale (976), Videm (1220) in Zavrč (484), ki so obsegale haloški predel, je živelo okrog 3290 prebivalcev, na predelu Dravskega polja pa 1670. Za župnije severno od Drave manjkajo podatki, zato navaja Straka oceno, izdelano na primerjavi s poznejšimi podatki. Po teh nekoliko navzgor popravljenih številkah je imelo mesto Ptuj 750 prebivalcev, predel Slovenskih goric 2170 in predel Ptujskega polja 1250. Skupno je torej, računajoč po štetju komunikantov leta 1544/45, živelo na današnjem območju občine Ptuj 9130 prebivalcev. To pa je zelo blizu podatku, ki smo ga dobili s preračunavanjem števila podložnikov in njihovih družin na osnovi imenjskih cenitev iz leta 1542. Tako lahko s precejšnjo gotovostjo rečemo, da je sredi 16. stoletja živelo na obravnavanem območju nekaj nad 9000 prebivalcev. (Podrobna slika prebivalstva v vzhodnem delu Haloz je prikazana v študiji »Vzhodni del Haloz v luči cenilnega zapisnika gospoščine Bori iz leta 1542« ČZN, Nova vrsta, letnik 3, Maribor 1968.) Kot drugo osnovo za ugotovitev števila prebivalcev na območju občine Ptuj smo vzeli štetje komunikantov iz leta 1617. Za ta in kasnejša štetja manjkajo podatki za župnije južno od Drave, torej za Haloze in Dravsko polje, imamo pa jih za župnije severno od Drave razen mesta Ptuja, torej za Slovenske gorice in Ptujsko polje. S kombinacijo obdelave obstoječih podatkov in oceno smo dobili naslednje številke. Celotno območje je imelo 15.435 prebivalcev, od tega haloški predel 5990, predel Dravskega polja 3040, predel Slovenskih goric 3790 in predel Ptujskega polja 1800 (župnija Marjeta na Ptujskem polju je štela leta 1653 samo 580 prebivalcev). Ker za Ptuj ni točnega podatka (Straka ceni število komunikantov na 500 in s tem prebivalcev na 610), smo uporabili Zahno-ve navedbe, kjer pravi, da je bilo leta 1610 v Ptuju 163 meščanov in da je mesto štelo 800 do 1000 prebivalcev. Če tudi v tem primeru uporabimo za družino količnik 5,2, dobimo v mestu 847 prebivalcev. Da je ta naša ocena blizu resnice, nam potrjujejo ohranjeni podatki naslednjih štetij komunikantov, po katerih je imel Ptuj 1644. leta 500 komunikantov oziroma pri količniku 1,22 610 prebivalcev, 1650. leta samo 527 prebivalcev in 1661. leta 1062 prebivalcev. Iz Zahno-vih podatkov tudi zvemo, da je bilo med 163 meščanskimi družinami »okrog 80 obrtnikov in gostilničarjev, ostali so bili posestniki« (28, 13). V 72 letih se je po teh podatkih število prebivalstva na današnjem območju občine povečalo za 6305 ali za 70 odstotkov. Poprečni letni prirast je znašal 87 oseb oziroma je poprečni koeficient letnega prirasta znašal 7,6, kar je za 1,2 nad ocenjenim poprečkom v takratni Štajerski in 0,4 pod poprečjem v Spodnji Štajerski. Kot osnovo za naslednji izračun števila prebivalstva na območju občine Ptuj smo upoštevali podatke o štetju komunikantov v letu 1754. Tudi za to štetje so ohranjeni podatki za mesto Ptuj in župnije severno od Drave, medtem ko imamo za kraje južno od Drave le skupno število, ki je služilo za splošno oceno za naš obravnavani predel. Po tako dobljenih podatkih je živelo leta 1754 na proučevanem ozemlju 30.240 prebivalcev, od tega v mestu 1800, v predelu Haloz 11.400, Dravskega polja 4800, Slovenskih goric 8140 in v predelu Ptujskega polja 4100. V obdobju 137 let se je število prebivalstva povečalo za 14.773 ali za 95 odstotkov. Letni poprečni prirast je znašal 107,8 prebivalca in je dosegal poprečni letni koeficient prirasta 5,1, kar je za 2,5 manj kot v prejšnjem razdobju, toda zopet za 1,4 nad ocenjenim poprečjem za Štajersko in za 0,7 pod poprečjem Spodnje Štajerske. Nad poprečjem občinskega ozemlja je predel Slovenskih goric in Ptujskega polja, medtem ko je predel Dravskega polja z 58-odstotnim povečanjem v močnem zaostanku. Po nakazanih podatkih je živelo na območju občine na 1 km2 leta 1544—45 samo 14 ljudi, 1617. leta 23 in 1754. leta že 47 prebivalcev. Ptuj je v tem obdobju povečal prebivalstvo za 963 oseb ali za 113 odstotkov, razvijal se je torej nekoliko hitreje kot njegova srenja. Poprečni letni prirast je znašal sedem oseb in s tem letni poprečni koeficient 5,8. Pri štetju leta 1782 so v Ptuju našteli 2288 prebivalcev, kar bi pomenilo v razdobju 28 let povečanje za 1195 prebivalcev ali za 110 odstotkov. Podrobnejši pregled nam pokaže, da'je bilo civilnega prebivalstva le 1243, to pa je le za 150 ali 13,7 odstotka več, ostali so bili vojaki (358) in oskrbovanci vojaškega invalidskega inštituta. Poprečno letno povečanje je torej znašalo 5,3 osebe oziroma letni koeficient prirasta 4,9. Rast mestnega prebivalstva je bila torej počasnejša kot v prejšnjem obdobju. (Leta 1763 je štelo samo mesto 920 prebivalcev, Rabeljčja vas 58 ter Zgornji in Spodnji Breg 137; skupno torej 1115 prebivalcev) (48, 16). V obdobju 210 let (1544—1754) se je prebivalstvo območja občine Ptuj več kot potrojilo, kar je v skladu z ugotovitvijo, da je v slovenskih predelih vojvodine Štajerske prebivalstvo naraščalo hitreje kot v predelih z nemškim prebivalstvom, in to kljub močnim izgubam zaradi kuge in turških vpadov v starejših obdobjih. Ta pojav smemo pripisati dejstvu, da so bile kmetije v naših krajih na splošno manjše, zato jih je bilo več. Kmetje so imeli mnogo manj hlapcev in dekel, ki so praviloma ostajali neporočeni. Poroke so sklepali kmetje pri nas mlajši in tudi otrok je bilo praviloma več. Drugod v deželi so na kmetih stopali v zakonsko zvezo, če so imeli zemljo in hišo, torej če so imeli posestvo. Pri nas so češče delili kmetije in raslo je število kočarjev, v vinorodnih predelih pa tudi viničarjev. Po Strakovih navedbah so pri štetju 1754. leta ugotovili v mariborskem okrožju v starosti 20 do 40 let neporočenih 45,3 odstotka moških in 40 odstotkov žensk, medtem ko jih je bilo v okrožju Jugen-burg celo 73 odstotkov iin okrožju Bruck ob Muri 63 odstotkov (30, 112). Ptujski meščani pomenijo šest odstotkov vsega prebivalstva. Zunaj mesta smemo k neagrarnemu prebivalstvu šteti le grajsko gospodo in njihovo služinčad ter duhovščino. Teh pa skupaj ni bilo več kot za en odstotek, torej je bilo sredi 18. stoletja na območju občine 93 odstotkov agrarnega prebivalstva; brez upoštevanja mesta Ptuja pa je pripadalo agrarnemu prebivalstvu 99 odstotkov, kajti redkih vaških obrtnikov, ki pa so bili tudi kmetovalci (npr. čevljarji), ne kaže šteti med čisto neagrarno prebivalstvo. Tabela 1 Rast prebivalstva na današnjem območju občilne Ptuj v obdobju 1542 oziroma 1544/45—r-1820 Število Koeficient prirasta Dejanski prirast Indeks rasti 1545 = 100 Leto prebi- valcev na- ravni de- janski število ®/o 1542 9.260 _ 1544/45 9.130 — 111 — 100 1617 15.435 ?* 7,6 6.305 70 170 1754 30.240 ? 5,1 14.705 95 231 1820 38.000 ? 3,9 7.760 25 316 Opomba: V starejših obdobjih so bile selitve kmečkih podložnikov zelo maloštevilne, saj so bile omejene skoraj izključno na pobege v mesto ali drugo gospoščino. Ob tem dejstvu smemo računati, da sta bila naravni in dejanski koeficient prirastka zelo blizu! 3. Od začetka 19. stoletja do prve svetovne vojne Za začetek 19. stoletja nam nudi podatke o številu prebivalstva Schmutzov Zgodovinsko-topografski leksikon. Na osnovi teh podatkov smo ugotovili, da je živelo na današnjem območju občine Ptüj 36.808 prebivalcev, od tega 18.895 žensk. Število pa je potrebno povečati za okrog 1000, ker v leksikonu ni navedeno število prebivalstva za nekaj naselij (npr. Juršinci, Bukovci, Sestrže). Tako smemo reči, da je živelo leta 1820 na območju današnje občine okrog 38.000 prebivalcev z rahlo večino žensk. Ker so z izjemo Kidričevega obstajala takrat že vsa današnja naselja in je bila naselitev ozemlja občine že dokaj enakomerna, kaže tudi poprečna gostota naseljenosti 58,9 ljudi na 1 km2 realen odnos, hkrati pa za tisto dobo dokaj gosto naseljenost. Ob dejstvu, da je štel Ptuj z Bregom 1993 prebivalcev, skupaj s predmestjem Kanižo, ki je bila leta 1878 priključena mestu, pa 2530 prebivalcev, in da je bilo zunaj mesta nekmečkega prebivalstva zelo malo (gosposka s služinčadjo, duhovniki in učitelji), je pripadalo agrarnemu prebivalstvu 94 odstotkov vsega prebivalstva. Leta 1869 so našteli na območju današnje občine Ptuj 49.282 prebivalcev ali za 1922 več kot leta 1857. Ker je znašal v tem obdobju poprečni koeficient naravnega prirasta v takratnem okraju Ptuj 5,19, bi moral znašati poprečni letni prirast 250 ljudi oziroma bi se moralo v obdobju med štetjema prebivalstvo povečati za 3000 ljudi. Ugotovili pa smo dejanski prirast le za 1922 ljudi, torej je v tem obdobju bil migracijski saldo negativen za 1078 ljudi ali na leto poprečno za 89. Ker se je v tem obdobju priseljevalo na območje občine na splošno malo ljudi, smemo trditi, da se je okrog 1100 ljudi odselilo. V mestu Ptuju so leta 1869 našteli 3791 prebivalcev ali 1798 več kot leta 1820. Povečanje znaša 89 odstotkov ali letno poprečno 1,81 odstotka oziroma letno poprečno 36,7 ljudi. Ob upoštevanju poprečnega koeficienta naravnega prirasta, ki takrat v mestu verjetno ni bil bistveno nižji, lahko nad polovico dejanskega prirasta v mestu pripišemo priseljencem. Ptuj je namreč leta 1850 dobil okrajno glavarstvo, sodišče in davkarijo, leta 1860 pa je stekla ob njem železniška proga. Ob naslednjem ljudskem štetju leta 1880 je bilo ugotovljenih na območju današnje občine Ptuj 52.316 prebivalcev. Pri poprečnem letnem koeficientu naravnega prirasta 6,25, tolik je bil v tem obdobju v takratnem okraju Ptuj, bi bil moral biti prirast za 443 večji. Znašati bi torej moral 3477 ljudi, dejansko pa se je število prebivalstva povečalo le za 3034 ali za 6,2 odstotka. Na leto se je torej z območja občine odselilo poprečno po 40 ljudi, kar je sorazmerno majhno število. Železnica je Ptuju, ki je v dobi merkantilizma dokončno izgubil tekmo z Mariborom, začasno oživila gospodarsko dejavnost. Mesto je naraslo do leta 1880 na 4188 prebivalcev (skupaj z vojaštvom na 5042). Povečalo se je torej za 397 prebivalcev ali za 10,5 odstotka. Poprečno letno povečanje je bilo 36,1 ljudi ali manj kot en odstotek. Kljub povečanemu letnemu koeficientu naravnega prirasta (znašal je 7,34) se je do leta 1890 povečalo prebivalstvo območja današnje občine Ptuj samo za 784, tako da je doseglo število 53.100. Namesto pričakovanega letnega poprečnega naravnega prirasta in skupnega prirasta 3870 prebivalcev v tem obdobju ugotavljamo dejanski poprečni letni prirast le 78,4 oziroma dejanski skupni prirast med štetjema 784 prebivalcev. Negativne migracijski saldo doseže 3086. Začenja se obdobje močnejšega odseljevanja in s tem stagnacija prebivalstva na območju občine. Ta stagnacija se kaže tudi pri mestu Ptuju, saj se je v tem desetletju čisto mestno prebivalstvo povečalo le za 69 ali za 1,6 odstotka in je doseglo 4257 meščanov. Skupno število prebivalstva pa se je v mestu celo zmanjšalo za 284 na 4758 prebivalcev (zmanjšanje vojaške posadke oziroma števila oskrbovancev invalidskega inštituta). Podoben razvoj lahko ugotovimo tudi v naslednjem desetletju. Pri ljudskem štetju 1900 so na območju današnje občine Ptuj našteli 54.210 prebivalcev ali za 1110 oziroma za 2,08 odstotka več kot leta 1880. Za to obdobje je ugotovljen letni koeficient naravnega prirastka 8,17. Pri tem koeficientu bi bil moral znašati letni poprečni naravni prirast 437 oziroma v vsem obdobju 4370 prebivalcev. Ker pa smo ugotovili dejanski prirast le 1110 prebivalcev, pripisujemo izgubo 3260 ljudi izseljevanju. Tudi v Ptuju je prebivalstvo le počasi raslo, saj se je povečalo le za 90 ljudi ali za 2,1 odstotka, tako da je leta 1900 štel Ptuj brez vojaštva 4347 prebivalcev, z vojaštvom pa 5093. Podobno kot celotno območje tudi mesto ni moglo obdržati niti polovice naravnega prirasta, kar zgovorno pripoveduje o njegovi gospodarski stagnaciji. Zastoj v rasti prebivalstva je značilen tudi za prvo desetletje novega stoletja kljub povečanemu koeficientu naravnega prirasta, ki je v tem obdobju dosegel 9,35. Pri tem koeficientu bi naj bilo prebivalstvo naraslo do leta 1910 za okrog 5090. Štetje leta 1910 pa je pokazalo dejanski prirast le za 1105 oseb ali za 2,04 odstotka, tako da je bilo ugotovljenih 53.315 prebivalcev. Negativni migracijski saldo se je povzpel na 3985. Ptuj je v nasprotju z drugimi predeli občine doživel v desetletju 1900—1910 močan vzpon, saj se je število prebivalstva povečalo za 949 ali za 21,8 odstotka in doseglo 5296 oseb, oziroma z vojaštvom 5722. Na takšen porast je vplival med drugim predvsem hiter razvoj predmestja Brega na desnem bregu Drave, kjer se je naselilo nekaj obrtnikov. Stari del mesta pa je tudi v tem obdobju počasneje napredoval. Tabela 2 Rast prebivalstva na sedanjem območju občine Ptuj v obdobju 1857§§-1910 V Leto Število prebi- valcev Koeficent prirasta narav- dej anni ski Dejanski prirast štev. %> Migracij sl saldo Indeks rasti 1857=100 Verižni indeks 1857 47.860 . 100 100 1869 49.282 5,19 3,25 1922 4,0 —1078 104 104 1880 52.316 6,25 5,39 3034 7,3 — 443 110 106 1890 53.100 7,34 1,49 784 1,5 —3086 112 101 1900 54.210 8,17 2,08 1110 2,1 —3260 114 102 1910 55.315 9,35 2,04 1105 2,0 —3985 116 102 V 53 letih, od 1857 do 1910, se je število prebivalstva sedanjega območja občine Ptuj povečalo od 47.360 na 55.315, t. j. za 7955 oseb ali za komaj 16,9 odstotka. Poprečno letno povečanje je znašalo le 150 ljudi oziroma 0,3 odstotka. To je torej obdobje izrazite stagnacije, ki je posledica sorazmerno močnega odseljevanja, saj smo ugotovili, da so bili koeficienti letnega naravnega prirasta dokaj visoki. Če bi se prebivalstvo ne bilo odseljevalo, potem bi bilo ob navedenih koeficientih naravnega prirasta prebivalstva naraslo za 19.804 in bi štelo 1910. leta 67.167. Z drugimi besedami, v tem obdobju se je z območja današnje občine odselilo okrog 12.000 ljudi. Podrobnejša ocena pa nam pokaže, da se je izrazita stagnacija v rasti prebivalstva, pogojena z močnim odseljevanjem, začela šele po letu 1880. V 30 letih (1880—-1910) je namreč dejanski prirast prebivalstva znašal komaj 2999 ali 5,7 odstotka. Odselilo se je torej okrog 11.000 ljudi. Obdobje po letu 1880 je v Sloveniji znano po močnem izseljevanju v Ameriko. So se tudi ljudje iz ptujske soseske selili prek »velike luže« ?Po Šifrerjevih podatkih se je izselilo prek državnih meja (predvsem v Ameriko) iz takratnega ptujskega okraja, ki je štel skoraj 30.000 prebivalcev več kot območje današnje občine, v letih 1880—1930 samo 1316 ljudi ali komaj 1,4 odstotka vseh iz Slovenije izseljenih. V istem obdobju se je iz okraja Kočevje, ki je ime!polovico manj prebivalcev (42.306) izselilo 17.328 ljudi ali 13-krat več, iz okraja Črnomelj (26.817 prebivalcev) 8475 in iz Prekmurja (87.884 prebivalcev) 9062 oseb (36,7). Delež izseljencev iz bivšega ptujskega okraja, ki so se napotili v daljni svet, je najnižji v vsej Sloveniji. Po oceni se je iz območja današnje občine Ptuj izselilo iz države manj kot 1000 ljudi, zato so »Amerikanci« v ptujski soseski zelo redek pojav. Sorazmerno majhno število izseljenih v Ameriko moremo pojasniti tako, da so se izseljevali predvsem kočarji, viničarji in majhni kmetje; ki za dolgo pot v Ameriko niso zmogli denarja. Kam je odšlo ostalih 10.000 odseljenih? Videli smo, da Ptuj ni imel moči, da bi bil pritegnil tiste, ki so iskali boljši kos kruha. Ljudje so se odseljevali predvsem v Maribor, Gradec in druga mesta na Štajerskem, kjer se je po dograditvi južne železnice hitro začela razvijati industrija. Po Valenčičevih podatkih je živelo leta 1900 v Mariboru 2419, v mestu Gradec 2474 in njegovi okolici 925, v drugih krajih Štajerske 1852 in v Doljni Avstriji 1442 ljudi, skupno torej 9111, ki so bili rojeni na območju okraja Ptuj (47, 334). Haložane je npr. ob prelomu stoletja začasno zadržala intenzivna obnova vinogradov, ki jih je uničila filoksera. Odnos med agrarnim in neagrarnim prebivalstvom se je v 90 letih, t. j. od 1820 do 1910, sorazmerno malo spremenil, saj je dosegel razmerje 88:12, kar kaže na izrazito agrarno območje. Gostota prebivalstva se je dvignila na 85 ljudi na kvadratni kilometer in je bila dokaj enakomerna po vsem območju občine. Nekoliko manjša je bila gostota le v zahodnih predelih Haloz, kjer je dosegla okrog 65 ljudi na kvadratni kilometer. Dosežena poprečna gostota je bila precej nad poprečno gostoto vsega slovenskega ozemlja. Mesto Ptuj je v obdobju 1820—1910 ostalo v zatišju. Tudi železnica ni priklicala v življenje nove pomembnejše gospodarske dejavnosti in tudi ni bistveno poživila stare. Ptuj ni bil sposoben razviti pomembnejše industrije, ki se je v tem obdobju začela razvijati v drugih slovenskih mestih (npr. Maribor, Celje itd.) in je bistveno prispevala k hitrejšemu razvoju teh mest. Nekaj manjših industrijskih obratov — usnjarne, opekarne — je mesto dobilo šele na prelomu stoletja. Ptuj je ostal dokaj skromno obrtno središče, ki je v glavnem zadovoljevalo potrebe mesta in njegovega ožjega gravitacijskega območja. Nekoliko močnejša je bila njegova vloga v trgovini s kmetijskimi proizvodi, saj so si npr. ptujski trgovci že v srednjem veku ustvarili monopolni položaj v trgovini z vinom. Pomembno je bilo, da se je Ptuj v tem času razvil v upravno središče — okrajno glavarstvo, sodišče, davkarija —in da je dobil nižjo gimnazijo. Omenjena dejstva se neposredno zrcalijo v luči rasti mestnega prebivalstva. V 90 letih, tj. od 1820 do 1910, je mesto zraslo od 1993 na 5296 oseb čistega mestnega prebivalstva oziroma 5722 vsega prebivalstva z vojaštvom. Povečanje torej znaša 3303 oziroma 3729 ljudi ali 165 odstotkov oziroma 184 odstotkov. Ta na videz ugodna slika rasti mesta pa se bistveno spremeni ob podrobni proučitvi. Ugotovili smo že, da se je mesto Ptuj povečalo v obdobju med štetji 1869—1900 samo za 556 prebivalcev brez vojaštva ali komaj za 14,8 odstotka. To je nedvomno obdobje izrazite stagnacije. Močnejši vzpon doživi mesto v prvem desetletju našega stoletja, ko se je prebivalstvo povečalo za 949 oseb ali za 21,8 odstotka. V desetih letih torej za Va več kot prej v 31 letih. Številčna rast mestnega prebivalstva je bila v tem obdobju pod odločujočim vplivom priseljevanja, saj so pri ljudskem štetju leta 1900 ugotovili, da je bilo med meščani samo 28 odstotkov rojenih domačinov, drugi pa so bili priseljenci. Med temi jih je bilo 63,1 odstotka iz slovenskih in 28,8 odstotka iz nemških krajev. Nemški doseljenci so bili predvsem uradniki, trgovci in obrtniki, ki so oprti na nemški kapital držali v rokah pomembnejšo gospodarsko dejavnost. V drugi polovici 19. stoletja so v vedno večjem obsegu kupovali zadolžena kmetska posestva, predvsem pa vinograde, tako da je bil ptujski meščan brez vinograda v Halozah prava redkost. Tako je drobni nemški meščanski kapital, ki ni bil kos investicijskim naložbam v industrijo, prodiral na slovensko podeželje in vedno močneje ekonomsko in politično pritiskal na slovensko srenjo. (Po Ptuju je takrat krožila vest, da je en sam nemško govoreči ptujski meščan kupil v Halozah nad 100 vinogradov). Slovenski priseljenci, ki so prihajali v mesto s podeželja, so bili praviloma iz socialno šibkejših slojev in so tudi v mestu ostali v socialno podrejenem položaju in gospodarski odvisnosti od nemške in nemšku-tarske gospode. Z rastjo nacionalne zavesti med Slovenci, ki je dobila tudi svoje organizirane oblike (čitalnica, posojilnica), pa je naraščal tudi nemški šovinistični pritisk, ki je prikipel v Ptuju do vrhunca v znanih septembrskih dogodkih leta 1908. Kako ostra je bila šovinistična gonja, nazorno kažejo med drugim tudi podatki, da se je »prijavilo« v mestu k slovenskemu občevalnemu jeziku leta 1880 24,7 odstotka, leta 1890 19,1 odstotka in leta 1910 samo 14,1 odstotka prebivalcev, medtem ko so ostali prišteti nemškemu občevalnemu jeziku. Leta 1921, ko je ta pritisk odpadel, je bila slika prav nasprotna, po materinskem jeziku so ugotovili samo 969 ali 21,9 odstotka Nemcev. 4. V obdobju od 1910 d o 1948 Ker nam manjkajo podrobni popisni podatki za prvo povojno štetje leta 1921, lahko samo sklepamo, da je v obdobju 1910—1921 rast prebivalstva na območju občine stagnirala, če ne celo nazadovala. Pod vplivom vojne je natalnost padla, hkrati pa se je umrljivost dvignila ne samo zaradi v vojni padlih, temveč tudi zaradi povečanja smrtnosti otrok. Če k temu dodamo še katastrofalno epidemijo t. im. »španske«, ki je takoj po vojni močno kosila med prebivalstvom, izčrpanim od vojne, potem je naša uvodna trditev dovolj podprta. V mestu Ptuju so leta 1921 našteli 4420 prebivalcev, kar je za 876 oseb manj kot leta 1910. Po vojni so se odselili predvsem nemški upravni, sodni in finančni uradniki, profesorji in učitelji, oficirji ter žendarmi. Tako se je tudi z odselitvijo nemško govorečih meščanov odnos med slovenskim in nemškim prebivalstvom v mestu bistveno popravil v korist slovenskega življa. Ob drugem povojnem štetju leta 1931 so na območju današnje občine našteli 56.446 prebivalcev ali 1131 več kot pred 21 leti, tj. ob štetju 1910. leta. Poprečni dejanski letni prirast je znašal torej le 54 ljudi ali na leto na 1000 prebivalcev poprečno samo eden. Ker je znašal letni koeficient naravnega prirasta v tem obdobju 7,1, bi bil moral znašati skupni naravni prirast nad 8000 oseb. Tako ugotovljen primanjkljaj blizu 7000 ljudi moramo torej pripisati posledicam vojne in močnemu valu odseljevanja po njej. Poleg nemškega uradništva iz mesta so se takoj po vojni domačini močno odseljevali predvsem v Maribor in Zagreb, nekaj pa tudi v rudarska središča Francije, Belgije in Nemčije. Mesto Ptuj je v desetletnem obdobju 1921—1931 s porastom števila prebivalstva za 962 doseglo 5384 prebivalcev in tako za 88 oseb preseglo število iz leta 1910. Nemško govorečih Ptujčanov so leta 1931 našteli samo še 249 ali 4,6 odstotka. Bili pa so to skoraj izključno trgovci in obrtniki. Tudi v tem obdobju se mesto širi in z njim povečuje prebivalstvo predvsem na Bregu in v smeri proti Budini (Trate, Nova cesta). Obdobje med štetjema 1931—1948 je zopet obdobje vojne, tokrat ga je pretrgala druga svetovna vojna. V njej smo zmagovito izbojevali naš narodnoosvobodilni boj in ljudsko revolucijo. Še bolj kot za prvo, velja za drugo svetovno vojno, da je povzročila padec natalnosti in še bolj povečala mortalnost. Ljudje so umirali pod streli okupatorjevih pušk kot talci, v bojih kot partizani, v nacističnih koncentracijskih taboriščih, pa tudi kot prisilno mobilizirani nemški vojaki po raznih bojiščih in končno kot prisilno najeta delovna sila od bombardiranj. Takoj po okupaciji odseljeno inteligenco (prosvetni delavci, duhovniki, zdravniki in drugi) je med vojno deloma nadomestilo uradništvo, priseljeno iz rajha. Ti so ob osvoboditvi pobegnili, večina izgnanih domačinov pa se je vrnila. Nove razmere takoj po vojni so prinesle izreden porast natalnosti in ob hitrem nazadovanju mortalnosti je naravni prirast občutno poskočil, tako da se je za nekaj časa povzpel celo do 13 odstotkov. Tako je poprečni letni koeficient naravnega prirasta v tem obdobju znašal 9,5. Ob tem poprečnem letnem koeficientu bi bilo moralo prebivalstvo občine v 17 letih porasti za okrog 9300 oseb, ob popisu prebivalstva leta 1948 pa so ugotovili dejanski prirast 4072, tako da je na območju občine živelo 60.518 prebivalcev ali 7,2 odstotka več kot leta 1931. V Sloveniji se je v istem obdobju povečalo število prebivalstva samo za 5,4 odstotka. Poprečni dejanski letni prirast je torej znašal 239 oseb, kar je po obdobju 1869—1880 največ. Če smo ocenili prva povojna leta kot leta rekordnega naravnega prirasta, potem moramo temu dodati še ugotovitev, da so bila ta leta tudi leta intenzivnih migracijskih gibanj. S teritorija današnje občine so se ljudje množično odseljevali predvsem v Maribor, pa tudi v druga mesta in industrijska središča (Ravne, Celje, Ljubljana, Zagreb). Razlika med naravnim in dejanskih prirastom znaša 5200 ljudi. In ker se je nedvomno nekaj sto ljudi tudi priselilo, smemo trditi, da se je okrog 6000 ljudi odselilo. Ob poprečnem letnem koeficientu naravnega prirasta 9,5 je torej znašal poprečni letni dejanski koeficient prirasta samo 4,1. Druga svetovna vojna je pustila v Ptuju občutne posledice. Mesto je leta 1948 štelo le 5400 prebivalcev ali za 16 več kot leta 1931 oziroma samo za 104 več kot leta 1910, če upoštevamo le mestno prebivalstvo brez vojaštva, sicer pa za 322 manj. Inteligenco in druge politično aktivne Slovence so fašistični okupatorji leta 1941 izselili v Srbijo, Hrvatsko in Bosno. V boju proti okupatorju je izgubilo življenje 97 borcev, talcev, internirancev in drugih žrtev fašističnega nasilja z območja mesta. Ob koncu vojne je večina nemško govorečih meščanov, ki so bili Hitlerjevi privrženci, sama pobegnila, nekaj smo jih izselili mi. Tako so našteli leta 1948 samo 30 prebivalcev nemške narodnosti. To so bili skoraj izključno starejši ljudje. Ta izrazita stagnacija Ptuja v obdobju 1910—1948 je še toliko bolj očitna, če primerjamo Ptuj z Mariborom, ki je v tem obdobju povečal število svojega prebivalstva od 12.670 na 37.008 ali za 192,1 odstotka. Ptuj je imel leta 1910 samo polovico manj prebivalstva kot Maribor, leta 1948 pa že sedemkrat manj. V primerjavi z Mariborom, ki je predvsem po prvi svetovni vojni razvil močno industrijo, je ostal Ptuj še naprej podeželsko mestece — upravno, trgovsko in obrtniško središče slabše razvite kmetske pokrajine. Tabela 3 Rast prebivalstva na današnjem območju občine Ptuj v obdobju 1910—1948 Koeficient Dejanski •Lo Leto Število prebi- valstva prirasta narav. dejan. prirast štev. «/» Migraci ski said Indeks rasti Verižni indeks 1910 55.315 _ 'J??*. _ _ _ 100 100 1931 56.446 7,1 0,96 1131 2,0 —7143 102 102 1948 60.518 9,5 4,1 4072 7,2 —5295 109,2 107 V obdobju od 1910 do 1948 se je število prebivalstva povečalo za 5203 ali za 9,2 odstotka. Poprečno letno povečanje je bilo 136 ali samo za 0,24 odstotka. V času od 1910—1931 je poprečno letno povečanje bilo komaj 5,4 osebe, medtem ko je v obdobju med 1931. in 1948. letom doseglo število 239. Temu dokaj ugodnemu letnemu poprečju so bistveno prispevala povojna leta. Kljub sorazmerno visokim koeficientom naravnega prirasta je močno odseljevanje odvečnega kmečkega prebivalstva, ki ni našlo v občini zaposlitve, ustvarilo izrazito obdobje stagnacije. Počasna rašt nekmetijskih gospodarskih dejavnosti je ob občutnem odseljevanju mlade delovne sile vzdrževala na območju občine visok odstotek kmetskega prebivalstva, saj je znašal v letu 1948 še vedno 65 odstotkov. 5. V zadnjih 20 letih Leta po drugi svetovni vojni so bila leta visoke natalnosti, močnih selitvenih gibanj in pospešene deagrarizacije tudi na območju občine Ptuj. Kot smo že ugotovili, so ob prvem povojnem štetju prebivalstva našteli na območju današnje občine Ptuj 60.518 ljudi. S tem je dosegla poprečna gostota prebivalstva 97 ljudi na kvadratni kilometer. Občina Ptuj je sodila med najbolj gosto naseljene agrarne predele v Sloveniji. Ob drugem povojnem štetju so leta 1953 našteli 62.640 oseb in se je torej število prebivalcev povečalo za 2122 ali za 3,5 odstotka. Letni poprečni prirast je dosegel 424 oseb in pomeni najvišji ugotovljeni poprečni letni prirast. Ob visokem poprečnem koeficientu naravnega prirasta, ta je znašal v petletnem obdobju 11,1, bi bil moral doseči skupni naravni prirast 3410 ljudi oziroma letno poprečje 683. Zaradi še vedno živega procesa odseljevanja pa je dejanski koeficient prirasta znašal le 6,96. Ce smo v prejšnjem obdobju ugotavljali v Ptuju popolno stagnacijo, potem smo po vojni priča umirjeni rasti. Od leta 1948—1953 je število mestnega prebivalstva poraslo od 5400 na 6391, tj. za 931 oseb ali za 18,9 odstotka. Takšna rast je bila pogojena z oživljanjem trgovine in obrti ter nastajanjem manjših industrijskih obratov, pa tudi zaradi intenzivnejše gradnje stanovanj. Pri štetju leta 1961 so v občini ugotovili 63.731 prebivalcev, ali za 1091 več kot pred osmimi leti. Poprečni dejanski letni prirast je v odnosu na prejšnje Sl. 2: Občina Ptuj — gibanje prebivalstva po katastrskih občinah med ljudskimi štetji 1948—1961. obdobje bistveno padel, saj je ob visokem poprečnem letnem koeficientu naravnega prirasta 10,5 znašal komaj 136. Izseljevanje je zopet postalo močnejše in je zajelo 4/s naravnega prirasta. Ponovno lahko govorimo o stagnaciji, saj tudi nova velika tovarna v Kidričevem niti razvijajoči se obrati v Ptuju niso mogli zaposliti pomembnejšega števila ljudi, zato so odhajali v Maribor, Velenje, Ravne, Celje in drugam po Sloveniji. Migracijski saldo je negativen in je dosegel najvišji koeficient — 8,63. Mesto se je tudi v obdobju 1953—1961 razvijalo nekoliko živahneje, sprejelo je skoraj ves dejanski prirast v občini. Število mestnega prebivalstva je poraslo za 1001 ali za 15,1 odstotka in doseglo 7392 ljudi. V teh osmih letih je zraslo Velenje za 135 odstotkov, Piran za 53 odstotkov, Nova Gorica za 39,1 odstotka, Ravne na Koroškem za 41,4 odstotka. V trinajstih povojnih letih, tj. od 1948 do 1961, je prebivalstvo Ptuja poraslo za 37,7 odstotka, kar je več kot prej v osemdesetih letih. Primerjava z Mariborom pa nam tudi za to obdobje pokaže, da je Ptuj bistveno zaostajal, saj se je Maribor povečal na 92.354 prebivalcev oziroma je število prebivalstva v Mariboru zraslo za 150 odstotkov. Od leta 1910 do 1961 je Ptuj povečal prebivalstvo za 38 odstotkov, Maribor pa za 620 odstotkov. Tako je Ptuj med slovenskimi mesti, ki so imela leta 1910 več kot 5000 prebivalcev, pokazal najmanj vitalnosti. V burnem povojnem razvoju so ga prehitela mnoga prej manjša mesteca in industrijska središča. Organizacija stalne statistične službe nam od leta 1957 omogoča, da lahko sproti spremljamo gibanje prebivalstva. Prebivalstvo občine Ptuj v letih 1957—1967 Leto Število prebi- valcev Število rojstev Število g smrti Natalnost Mortal nost Naravni prirast štev. koefic. Dejanski prirast 1957 64.269 1250 562 19,4 8,7 688 10,7 1958 64.376 1336 584 20,8 9,1 752 11,7 + 107 1959 64.390 1347 712 20,9 11,1 635 9,9 + 14 1960 > 64.128 1285 601 20,0 9,4 684 10,7 —262 1961 63.731 1322 603 20,7 9,5 719 11,3 —397 1962 63.729 1350 652 21,2 10,2 698 10,9 — 2 1963 64.317 1274 541 19,8 8,4 733 11.4 + 588 1964 64.503 1278 694 19,8 10,8 584 9,0 + 186 1965 64.923 1351 606 20,8 9,3 745 11,5 + 420 1966 65.337 1187 562 18,2 8,6 625 9,6 +414 1967 65.583 1182 571 18,1 8,7 611 9,4 + 246 Iz preglednice lahko razberemo, da se vse do leta 1965 vzdržuje dokaj visoka stopnja natalnosti, ki je bila nad slovenskim poprečjem, medtem ko je mortalnost nizka in v posameznih letih celo pod slovenskim poprečkom. Naravni prirast je zato dokajšen in bi tako lahko pričakovali večjo rast prebivalstva. Zaradi izseljevanja smo v letih 1957—59 priča izraziti sicer še pozitivni stagnaciji, medtem ko ugotavljamo v letih 1960—62 negativno stagnacijo. Število prebivalstva v občini se je v teh letih zmanjšalo za 661 oseb ali za 1 odstotek. V kasnejših letih ima stagnacija zopet pozitiven predznak, vendar letni prirast v nobenem letu ne doseže 1 odstotka, v poprečju pa znaša komaj 0,57 odstotka. Tabela 5 Rast prebivalstva na današnjem območju občine Ptuj v obdobju 1948— -1967 Leto Število prebi-r Valcev Koeficient prirasta narav- dej anni ski Dejanski prirast štev. “/o Selitveni saldo Indeks rasti 1948 = 100 Verižni indeks 1948 60.518 . _ ' I — — 100 100 1953 62.640 11,1 6,96 2122 3,5 —1294 103,5 103,5 1961 63.731 10,8 2,17 1091 1,7 —4349 105,3 101,7 1967* 65.583 10,3 4,82 1852 2,9 —2132 108,3 102,9 * Podatki za leto 1967 so izračunani po stanju 31. III. 1969 (po registru) Prednja tabela med drugim govori, da koeficient naravnega prirasta zaradi zmanjševanja stopnje natalnosti počasi pada ter da negativni selitveni saldo absorbira več kot V* naravnega prirasta. Tabela 6 Gibanje naravnega prirasta na območju občine Ptuj v obdobju 1869—1967 (na 1000 prebivalcev) Obdobje Rojstva Smrti Naravni prirast 1869—1880 37,6 30,1 7,5 1900—1910 33,2 23,3 9,9 1921—1931 30,8 18,8 12,0 1957—1967 . 19,9 9,4 10,5 % Sl. 3: Grafični prikaz gibanja naravnega in dejanskega prirasta. Tabela 7 Rast prebivalstva na današnjem območju občine Ptuj v obdobju 1820'—1967 Leto Število prebi- valstva Poprečni koeficient prirasta med štetji narav- selit- dej anni veni ski narav- ni Prirast selit- veni dejan- ski 1820 38.000 — _ — — — 1857 47.360 6,10 —0,40 5,70 10.593 —1.233 9.360 1869 49.282 5,19 —1,84 3,35 3.000 —1.078 1.922 1880 52.316 6,25 —0,86 5,39 3.477 — 443 3.034 1890 53.100 7,34 —5,89 1,45 3,870 —3.086 784 1900 54.210 8,17 —6,09 2,08 4.370 —3.260 1.110 1910 55.315 9,35 —7,31 2,04 5.090 —3.985 1.105 1931 56.446 7,10 —6,14 0,96 8.274 —7.143 1.131 1948 60.518 9,50 —5,38 4,12 9.367 —5.295 4.072 1953 62.640 11,10 —4,15 6,96 3.416 —1.294 2.122 1961 63.731 10,80 —8,63 2,17 5.440 —4.349 1.091 1967* 65.583 10,30 —5,48 4,82 3.984 —2.132 1.852 * Podatki za leto 1967 so izračunani po stanju 31. III. 1967 (po registru) Preglednica, ki kaže gibanje prebivalstva na območju občine Ptuj v 147 letih, nam omogoča nekaj ugotovitev: Koeficient naravnega prirasta je vse do leta 1953 rastel, izjema je le obdobje med štetjema 1910—1931, kar pa smemo nedvomno pripisati posledicam prve svetovne vojne. Po letu 1953 koeficient naravnega prirasta rahlo pada zaradi nazadovanja natalnosti. Koeficient naravnega prirasta je bil skozi vse obdobje sorazmerno visok in nad poprečkom širše politično-teritorialne skupnosti (prej vojvodine Štajerske, kasneje Slovenije). Selitveni koeficient je bil skozi vse obravnavano obdobje negativen, vendar je dosegal do leta 1880 v poprečju komaj —K Kaže, da je bilo izseljevanje iz območja občine predvsem v prvi polovici stoletja neznatno. Bistveni preobrat pa ugotovimo po letu 1880, ko je selitveni koeficient v poprečju presegal —6 in Tabela 8 Rast prebivalstva območja občine Ptuj skozi stoletja (za celotno območje občine Ptuj, njene prirodne enote in mesto)1 Leto Celotno območje občine Ptuj Predel Haloz Predel Slovenskih goric Predel Dravskega polja Predel Ptujskega polja Mesto Ptuj z bližnjo okolico Mesto Ptuj 1544/51 2 9.130 3.290 2.270 1.670 1.300 600 1617 15.435 5.990 3.790 3.030 1.810 — 815 1754 30.133 11,800 8.340 4.820 4.080 — 1.093 1820 38.000 13.320 10.250 5.380 5.930 3.120 1.993 1869 49.282 17.142 11.407 7.605 7.547 5.581 3.791 1880 52.316 17.792 11.394 8.092 7.940 7.098 5.042 1890 53.100 17.655 11.611 8.464 8.650 6.720 4.758 1900 54.210 18.483 11.565 8.631 8.499 7.032 5.093 1910 55.315 18.338 11.513 9.009 8.602 7.853 5.722 1931 56.446 17.952 12.607 9.649 8.709 7.529 5.384 1948 60.518 19.230 12.778 10.585 9.952 7.973 5.400 1953 62.640 18.647 12.253 12.122 10.606 9.012 6.391 1961 63.731 17.866 11.762 12.931 11.251 9.921 7.392 19673 66.001 17.154 11.217 13.517 11.970 12.143 9.588 1 K haloškemu predelu smo pripisali tudi prebivalce Savinjskega, ker slemena ni kazalo obravnavati kot posebno pokrajinsko enoto. Pri rubriki mesto Ptuj z bližnjo okolico je pri letu 1820 vključena samo ožja okolica, od leta 1869 pa zaradi lažje primerjave celotno območje današnje krajevne skupnosti mesta Ptuj, ki obsega poleg samega mesta še naselja: Brstje, Budina, Krčevina pri Ptuju, Orešje, Rabelčja vas, Spuhlja, Štuki in Vičava. Naselje Krčevina bi sicer pripadlo predelu Slovenskih goric, naselji Brstje in Spuhlja pa predelu Ptujskega polja. Urbanisti štejejo k razširjenemu mestnemu teritoriju še naselja Spodnja in Zgornja Hajdina ter Skorba na desnem bregu Drave. 2 Zaradi že povedanega je potrebno ocenjevati podatke za leta 1944/45, 1617 in 1754 kot ne povsem točne. Podrobnejši razvoj prebivalstva mesta Ptuj je prikazan v tabeli 9. 3 Podatki so vzeti po stanju 31. XII. 1967. 8 Poetovio — Ptuj je torej ob poprečnem koeficientu naravnega prirasta 9,2 za obdobje po letu 1880 absorbiral 65 odstotkov naravnega prirasta. Izseljevanje je v obdobju 1910 -rr-1931 pobralo skoraj ves naravni prirast, medtem ko je bilo najmanj intenzivno v obdobju .1948—1953. Skupni' naravni prirast od leta 1820 . do 1967 je po-naših podatkih znašal 63.881 oseb, dejanski pa samo 27.583. Namesto povečanja števila prebivalstva za 168 odstotkov torej povečanje samo za 72,5 odstotka. Območje občine Ptuj je tbrej dalo drugim krajem v 147 letih nad 36.000 ljudi, med njimi je bila nedvomno velika večina mlajših in za delo najbolj sposobnih. Primer agrarne pokrajine, ki ni mogla razviti pomembnejših neagrarnih dejavnosti in je zato svoj višek delovne sile oddajala drugim. Lep prispevek k razvoju drugih! Podrobnejši pregled nam pove, da je večina odseljenih odšla šele po letu 1880 in da se je zato prebivalstvo na območju občine v 87 letih povečalo samo za 25 odstotkov oziroma je dejansko poprečno letno povečanje dosegalo komaj 0,28 odstotka. Podatki zadnjih let kažejo, da je Ptuj povečal svojo absorpcijsko sposobnost in da število izseljenih nazaduje. Nedvomno smemo tako gibanje pripisati tudi vplivom gospodarske in družbene refórme, ko se je na splošno zmanjšala možnost zaposlovanja nekvalificirane kmečke delovne sile, pa tudi spremembi naše politike do zasebnega kmetovalca, ki ga stimulira, da ostaja doma. Število PREBIVALCEV 60000 . 55000 • . 50000 ■ 45 000 -40 000 - 35000 Sl. 4: Gibanje prebivalstva v občini in njenih prédelih. Iz tabele 8 lahko razberemo, da se je prebivalstvo območja današnje občine Ptuj v 422 letih povečalo za 57.451 ali za. 669 odstotkov oziroma za nekaj manj kot osemkrat. V obdobju 1544/45—1754 je znašalo poprečno letno povečanje 103 osebe, v obdobju 1754—1967 pa 168 oseb. Vendar je prebivalstvo v prvem, obr dobju naraščalo hitreje kot v. drugem, saj.se je v prvem povečalo za 3,5-krat, v drugem pa samo 1,2-krat. Še posebno povečano rast ugotavljamo do, leta 1880. Po posameznih predelih občine je bila rast prebivalstva do .leta 1880 dokaj enakomerna, prav .tako enakomerno pa je.zajela vse predele v letih, 1880—1910 stagnacija, ki se najmočneje kaže v. predelu Slovenskih goric, kjer je število prebivalstva : v tem obdobju poraslo samo za 19: oseb.. V Halozah in, Slovenskih goricah je med štetjema. 1900—1910 že prišlo do.rahlega padca. Med štetjema 1910—1931 je v Halozah ugotovljen nadaljnji padec,- v, drugih predelih, pa rast, minimalna na Ptujskem polju (107) in občutnejša v Slovenskih goricah, (1094). Med štetjema-1931—19,48 doživijo Haloze ponoven porast in svoj zgodovinski, višek števila prebivalstva, Slovenske gorice zajame močna stagnacija, ki pa ne pomeni še padca, v obeh ravninskih predelih pa ugotavljamo rahlo rast. Po, letu 1948 se začne v obeh gričevnatih predelih — Halozah in Slovenskih goricah — proces padanja števila prebivalstva, medtem ko y ravninskih predelih število prebivalstva raste, tako da sta oba ravninska predela po številu prebivalstva že prehitela Slovenske gorice. Gričevje se počasi prazni, ravnina se polni. Prebivalstvo mesta Ptuja od davnine do danes Tabela 9 Leto Število prebivalcev Leto Število prebivalcev 3. st. pred n. š. 50—100 1752 1786s? .' 4. st. po n. š. okrog 2500 1754 ■ 1093 - 9. stoletje 3001? 1759 1111 15. Stoletje 10002? 1770 1195 1544/5 6003? 1782 Ì243 1617 610 (815)4 1820 19939 1644 610 1869 3791 1650 526 1880 4188 5042)16 1661 962 1890 4257 (4758) 1672 14646? 1900 4347 5093 1680 20177? 1910 5296 (5722) 1685 1220 1921 4420 1702/3 1323 1931 5384 1710 1266 1948 5400 1721 1371 1953 6391 1731 1352 1961 7392 1740 1330 1967 958811 1 V 9. stoletju se nam javlja Ptuj kot mestna naselbina (11, 228) in pomembna vojaška obrambna postojanka, zato lahko cenimo število prebivalstva vsaj na 300. 2 Ptuj je imel že leta 1376 svoj mestni statut. Baš meni, da je bil v 15. stoletju že povsem izgrajeno srednjeveško mesto in da ni imel mnogo nad 1000 prebivalcev. Vse kaže, da je ta ocena preoptimistična. 3Straka navaja v svoji študiji o razvoju prebivalstva na osnovi štetij komuni-kantov, da je imel Ptuj ob drugem znanem štetju komunikantov verjetno 500 komu- Primerjava podatkov o številu prebivalstva po stanju 3L marca 1967 in 31. marcu 1968 prejšnjo trditev potrjuje. Od devetih krajevnih skupnosti v Halozah se je v šestih število prebivalstva zmanjšalo za 96, v treh pa povečalo za 60, od tega za 46 samo v Majšperku, edinem kraju v Halozah, ki ima nekaj industrije. Od šestih krajevnih skupnosti v Slovenskih goricah je v štirih število prebivalstva padlo za 45, v dveh pa je zraslo za 46 (Polenšak 35), tako da je imel predel Slovenskih goric enega prebivalca več. Predel Dravskega polja je v treh krajevnih skupnostih povečal prebivalstvo za 79, v dveh pa doživel padec za 51, od tega v Kidričevem za 50 (prebivalci Kidričevega se selijo v Ptuj!). Na Ptujskem polju so v vseh štirih krajevnih skupnostih zabeležili porast števila prebivalstva, skupno za 2,9 odstotka, na območju celotne občine pa je poraslo za 400 oseb ali za 0,6 odstotka. Za izhodišče našemu prikazu v tabeli 9 smo upoštevali mnenje, da je na kraju današnjega Ptuja bila noriška oziroma tavriška vas ob prehodu čez Dravo. Za drugi podatek nam služi ocena zgodovinarjev, da je rimski Poetovio imel okrog 2500 prebivalcev brez vojaštva. * 4 5 6 * 8 9 10 11 nikantov oziroma 600 prebivalcev. Tudi vsi podatki do leta 1782 so iz imenovane Strakove študije. 4 Za štetje komunikatov leta 1617 navaja Straka pod vprašajem številko 500, kar da pri količniku 1,22, ki ga tudi sicer uporabljamo za preračunavanje, 610 prebivalcev. Številko 815 v oklepaju smo dobili na osnovi podatkov iz Zahnove študije o zgodovini Ptuja v dobi protireformacije, kjer navaja, da je bilo leta 1610 v Ptuju 163 meščanskih družin. Pri poprečju 5 članov na družino dobimo navedeno številko 815. Ker je Zahnov podatek točen, saj navaja celo število družin po štirih mestnih predelih —r 37, 29, 34 in 63 (28, 13) — in omenja, da je štelo mesto 800—1000 prebivalcev, se nam zdi ta podatek točnejši in zato sprejemljivejši. Tudi davčne knjige tako imenovanega »dimnega davka« navajajo za leto 1607 v mestu 184 hiš. (Leta 1600 je mesto obiskala protireformacijska komisija, ki pa je delo hitro opravila, govorila je s 60 ljudmi fc »lauen Katholiken« (28,6). 5 Za štetje komunikatov v letih 1644 in 1650 so v omenjeni študiji brez vprašajev, torej točno ugotovljeni podatki za 500 in 432 komunikatov in s tem za 610 in 526 prebivalcev. Zakaj stagnacija oziroma nazadovanje? Verjetno smemo pripisati to predvsem dejstvu, da je v letih 1623—25 in 1640—46 v Ptuju razsajala kuga/ 6> 7 Hiter vzpon prebivalstva med štetji 1650 in 1680 preseneča in vzbuja pred- vsem za štetji v letih 1672 in 1680 resen dvom o točnosti podatkov. Več kot dvakratni porast v 19 letih je za srednjeveško mesto sploh nerazumljiv. Ponuja se nam razlaga, da so pri teh štetjih prišteli k mestnemu prebivalstvu znotraj obzidja tudi prebivalce predmestij Breg in Kaniža, pri prvem samo eno, pri drugem štetju pa obe oziroma da so pripisali v mestu nastanjeno vojaško enoto. K temu nas še bolj navajajo podatki naslednjih štetij, ko vse do leta 1740 prebivalstvo mesta normalno raste. Čeprav je bila leta 1682 v Ptuju kuga, ni verjetno, da bi bila pobrala 40 P/o meščanov in da se mesto v poznejših desetletjih ne bi bilo hitreje opomoglo. Tudi poročila o kugi leta 1682 ne govorijo o katastrofalnih posledicah. 8 Tudi pri podatku za leto 1752 moramo podvomiti o resničnosti, saj je mogoče nenaden vzpon za 456 in potem še občutnejši padec v dveh letih za 683 ljudi oceniti kot nerazumljiv, oziroma je ta podatek mogoče razložiti le tako, kot smo to naredili v prejšnjem odstavku. (Straka navaja 1566 komunikantov in 1786 duš (»Seelen«), po njegovem koeficientu 1,22 pa bi dobili 1910 duš-prebivalcev). Razlika bi bila torej še večja. Podatki naslednjih štetij so nedvomno realnejši. Padec med štetjema 1740 in 1754 je mogoče razložiti z dejstvom, da je leta 1744 zgorelo vse mesto razen obeh samostanov. 9 Pri štetju prebivalstva za leto 1820 in pri vseh naslednjih štetjih je prišteto prebivalstvu Ptuja tudi predmestje Breg, sicer je imelo mesto le 1620 prebivalcev. 10 Številke v oklepajih kažejo število mestnega prebivalstva skupaj z vojaštvom. 11 Stanje 31. XII. 1967. Pri tem je zanimivo povedati, da je bilo aprila 1967 po evidenci občinske statistične službe 9745 prebivalcev, v juniju samo 9391, od junija do decembra pa število počasi Taste. Pričujoča študija nam kaže le večstoletno številčno rast prebivalstva mesta Ptuja in območja današnje ptujske občine, medtem ko čaka proučitev spreminjanja strukture (biološke, izobrazbene, poklicne itd.) tega prebivalstva na drugo priložnost. VIRI, GRADIVO, LITERATURA 1 Imenjske cenitve — (Gültschätzungen) — iz leta 1542 za gospoščine Bori (Anken-stain), Vurberg (Wurmberg), Ormož (Friedau) in Majšperk (Monsperg). Deželni arhiv v Gradcu. 2. Popisi prebivalstva. Rokopisne tabele, izdelane na osnovi avstrijskih popisov prebivalstva leta 1869, 1880, 1890, 1900, 1910 in jugoslovanskih popisov leta 1931, 1948, 1953. Zavod SR Slovenije za statistiko. 3. Podatki popisa prebivalstva 1961. Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana. '4. Podatki referata za statistiko občine Ptuj za obdobje 1957—1967. 5. Statistični podatki po občinah SR Slovenije. V. zvezek. Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1967. 6. Statistčni podatki po občinah SR Slovenije. IV. zvezek. Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1967. 7. Prof. dr. ILEŠIČ Pokrajinsko-geografska karakteristika severovzhodne (podravske) makroregije SR Slovenije. ČZN, Nova vrsta, 3. (XXXVIII.) letnik. Maribor 1967. 8. Svetozar ILEŠIČ: Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije. Geografski vestnik XXIX—XXX, 1957 do 1958. Ljubljana 1958. 9. Anton MELIK: Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Slovenska matica. Ljubljana 1957. 10. Anton MELIK: Slovenija. Geografski opis I. Ljubljana 1933. 11. Franjo BAŠ: Historično-geografski razvoj Ptuja. ČZN, XXVIII. Maribor 1933. 12. J. KLEMENC — G. SARIA: Archeologische Karte von Jugoslawien. Blatt Ptuj. Beograd—Zagreb 1936. 13. Albert von MUCHAR: Das altceltische Norikum. Steiermärkische Zeitschrift II. Grätz 1821. 14. Joseph von ZAHN: Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien 1893. 15. Alfons DOPSCH: Die Landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter. Wien und Leipzig 1910. 16. Stjepan VUKOVIČ: Vrpčasta keramika spilje Vindije. Arheološki vestnik VIII, 1. SAZU. Ljubljana 1957. 17. Milko KOS: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana 1933. 18. F. BISCHOF: Das Pettauer Stadtrecht vom Jahre 1376. Wien 1887. 19. Hans PIRCHEGGER: Die Mittelalterischen Stiftsurbare der Steiermark. I. Teil; Seckau, Pettau, Wien 1955. 20. Milko KOS: Haloze v ptujskih urbarjih iz 15. stoletja. Zgodovinski časopis XIV. Ljubljana 1960. 21. Hans PIRCHEGGER: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München 1962. 22. Franc KOVAČIČ: Gospodarska zgodovina dominikanskega samostana v Ptuju. ČZN, letnik 10. Maribor 1913. 23. Franc KOVAČIČ: K starejši zgodovini minoritskega samostana v Ptuju. ČZN, letnik XXII. Maribor 1927. 24. Josip MAL: Uskočke seobe i slovenske pokrajine. Ljubljana 1924. 25. Milko KOS: Vlahi in vlaška imena med Slovenci. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XX. Zbornik 1839—1939. Ljubljana 1939. ! 26. Prof. dr. H. J. BIDERMANN : Die Serben-Ansiedlungen in Steiermark und in Varasdiner Grenz-Generalat. Mitteilungen des Histroschen Vereines Steirmark XXXI. Graz 1883. 27. Rad. M. GRUJIČ: Srpsko-hrvatsko naseljavanje po Štajerskoj. Glasnik Geografskog društva, sveska 7 i 8. Beograd 1922. 28. Josef v. ZAHN: Zur Geschichte von Pettau in der Zeit der Gegenreformation. Mitteilungen des Historischen Vereines für Steiermark. Graz 1884. 29. Manfred STRAKA: Studie über die Verwendbarkeit der Häuserzählung der 15. Jahrhunderts zur Bestimmung der Seelenzahl. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark. Graz 1960. 30. Manfred STRAKA: Die Seelehzählung des Jahres 1754 in der1 Steiermark. Zeitschrift des Historisches Vereines für Steiermark. Graz 1962, II. 31. Andreas GUBO: Bauerrebelionen bei Pettau. Aus Steiermarks Vergangenheit. Graz 1913. 32. Carl SCHMUTZ: Historisch-Topographisches Lexikon I—IV. Graz 1922-23. 33. Franz X. HLUBEK: Ein treues.Bild des Herzogtumes Steiermark. Graz 1860. 34. Rihard PEINLICH: Geschichte der Pest in Steiermark. Band I-II. Graz 1877 in 1878. 35. M. LJUBŠA: Zemljepisni razvoj župnij v pražupnijah Ptuj, Velika Nedelja in • Radgona. ČZN, letnik XX. Maribor 1925. 36. Živko ŠIFRER: Izseljevanje s slovenskega ozemlja. Prikazi in študije VIII, 2. Ljubljana 1962. 37. Živko ŠIFRER: Demografski razvoj kmečkega prebivalstva v Sloveniji. Prikazi in študije VII, 10—11. Ljubljana 1962. 38. S. ILEŠIČ: Agrarna prenaseljenost Slovenije. Tehnika in gospodarstvo Vil, 5—6. Ljubljana. 39. Stane ZRIMEC: Agrarna in poljedelska gostota prebivalstva 1953. Prikazi ih študije. Letnik IV. Ljubljana 1958. 40. Marija BERIČ: Selitve prebivalstva 1956—1960. Prikazi in študije IX, 1. Ljubljana 1962. 41. Stane ZRIMEC: Gibanje prebivalstva'Slovenije v razdobju 1931 do 1948. Geografski vestnik XXII. Ljubljana 1963. 42. Filip URATNIK: Pogledi in spremembe v poklicni in posestni strukturi Slovenije. Ekonoska revija XII. Ljubljana 1961. 43. Svetozar ILEŠIČ: Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja. Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani. Zbirka študij št. 5. Ljubljana 1939. 44. Mirko PAK: Razvoj posestnih razmer kmečkega zemljišča na Zgornjem Dravskem polju. Časopis 'za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 2 (XXXVII). Maribor 1966. 45. Vladimir BRAČIČ :Vinorodne Haloze. Maribor 1967. 46. Vladimir BRAČIČ: Vzhodni del Haloz v luči cenilnega zapisnika gospoščine Bori iz leta 1542. ČZN, nova vrsta III. Maribor 1968. 47. Vlado VALENČIČ: Prebivalstvo v Slovenskih goricah v preteklosti in do današnjih dni. Svet med Muro in Dravo. Maribor 1968. 48. Hans PIRCHEGGER: Geschichte der Stadt und Herrschaft Petau im Mittelalter. Jaresbericht des. Kaiser Franc Josef Gymnasiums in Pettau. Pettau 1904. 49. Jože KOROPEC: Srednjeveški Vurberk. ČZN, nova vrsta, 4. (XXXIX) letnik. Maribor 1968. DIE BEWOHNER DER GEMEINDE PTÜJ IM LICHTE DER GESCHICHTLICHEN ENTWICKLUNG Resümee Das niedere slowenische Drauland (Podravje), dessen zentraler Teil sich heute mit dem Bereich der Gemeinde Ptuj deckt, ist ein altes vorrömisches abèr auch frühes slowenisches Siedlungsterritorium. Neben Ptuj scheinen in Ükründen Ortsnamen bereits im 12. Jahrhundert auf. Urkunden (Gültschätzungen) aus der ersten Hälfe des 16. Jahrhunderts (1542) geben uns einen Überblick über die Besiedlung, finden wir doch darin schon fast alle bestehenden Siedlungen sowie Angaben über die Anzahl der Untertanen, d. h. eine ziemlich genaue Vorstellung von der Einwohnerzahl. Die durch eine solche Schätzung gewonnene Ziffer kann mit den Angaben der Kommuni-kantenzählung verglichen werden, woraus hervorgeht, daß um die Mitte des 16. Jahrhunderts im Bereich der heutigen Gemeinde Ptuj etwa 9000 Einwohner lebten — d. h. 14 pro km2. Bis zum Jahre 1617 wuchs diese Ziffer auf 15000 an, bis zum Jahre 1754 auf POOOO,' Während man in Jahre 1869 bereits 49.282 und hundert Jahre später (31. XII. 1967) 66.001 Enwohner zählte. Trotz des verhältnismäßig holen Koeffizienten des natürlichen Zuwachses is vor allem ab der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts die Bewohnerzahl bis zum érsten Weltkrieg wegen der Abwanderung nach Maribor, Čraz und in andere Ortschaften der deutschen Steiermark nur sehr langsam gewachsen. Nach dem zweiten Weltkrieg ist eine ähnliche Erscheinung zu verzeicheri, die Abwanderung erfolgte nach Maribor, Zagreb und in andere Gebite Sloweniens, in denen die Industrie sich zu entwickeln begann. Nach dem Jahre 1948 überflügelts in den hügeligen Gebieten der Gemeinde (Haloze, Slovenske gorice) das negative Migrationssaldo den verhältnismäßig hohen natürlichen Zuwachs. Daher die Entvölkerung dieser beiden Gebiete, während in den Niederungen (Dravsko und Ptujsko polje) die Zahl der Bewohner immer noch langsam ansteigt. In den Jahren 1960—1962 ist die Bewohnerzahl der desamten Gemeinde gefallen. Ptuj, die älteste slowenische Stadt (69—1969) mit mehr oder weniger bewiesener 1900-jähriger Kontinuitet, konnte seine Bedeutung und Geltung aus der Römerzeit nicht mehr erneuern. Das mittelalteriche Ptuj verlor seinen Jahrhunderte andauernden Wettkampf mit Maribor endgültig um die Mitte des vergangenen Jahrhunderts, als die Eisenbanhnstrecke Wien—Triest in Betrieb genommen wurde. Seither ist in seiner Rolle eines gewerblich kaufmännischen und Verwaltungszentrums der bäuerlichen Umgebung eine ausgesprochene Stagnierung festzustellen, und zwar bis in die fünfziger. Jahre unseres Jahrhunderts. Erst in den letzten 15 Jahren erlebte es einen relativen Aufschwung, so daß die Bewohneranzahl Ende 1968 die Ziffer 10000 überschreiten konnte. Trotzdèm aber blieb Ptuj in deh letzten 60 Jahren hinter dem industriell sich rasch entwickelnden Maribor um mehr als das Zehnfache zurück. France Stelè GOTSKO STENSKO SLIKARSTVO V PTUJU IN MINORITSKA CERKEV Leta 1933 sem objavil v ČZN prvi obračun o umetnostno zgodovinskih izsledkih v Ptuju1. Tu sem ugotovil, da je bila do leta 1920, ko je prevzel skrb za varstvo spomenikov tudi v štajerskem delu Slovenije leta 1913 v Ljubljani kot Deželni konservatorski urad za Kranjsko ustanovljeni Spomeniški urad za Slovenijo, umetnostna zgodovina v Ptuju kljub izrednemu bogastvu srednjeveških in baročnih spomenikov prava pastorka, bil pa je že bujno razvit smisel za arheološke spomenike. Od leta 1920 so se razmere naglo boljšale, posebno ker je težnje Spomeniškega urada izdatno podprl bivši ptujski častni konservator notar V. Skrabar. Drugo oporo je urad dobil v ustanovitelju in prvem vodji Pokrajinskega arhiva v Mariboru Franju Bašu, ki je prevzel tudi zaupniško mesto ljubljanskega konservatorja za mariborsko območje. Prvi rezultati so se tikali odkritij ob največjih spomeniških akcijah v Ptuju, katerih prvo je sprožil nakup bivšega dominikanskega samostana; kupila ga je mestna občina leta 1928; drugo pa obenem temeljita prenovitev minoritske cerkve. V obeh primerih je šlo za pomembne ugotovitve arhitektumozgodovinskega značaja, posebna pozornost pa je bila posvečena v duhu takratne usmeritve raziskovalnega dela Spomeniškega urada spomenikom stenskega slikarstva.1 2 Poleg teh dveh akcij, ki jih je vodil Spomeniški urad, je bilo v istem času rešeno eno od najpomembnejših vprašanj ptujske umetnostne zgodovine: restavriranje krilnega oltarja iz krstne kapele proštijske cerkve in njegov prenos v mestni muzej v dominikanskem samostanu. Po temeljitem čiščenju, ki ga je izvršil M. Sternen, je bilo znanosti rešeno pomembno delo salzburškega slikarja Konrada Läiba iz let okrog 1460.3 V tridesetih letih je to delo napredovalo posebno z nadaljnjimi odkritji v dominikanskem samostanu in v proštijski cerkvi; po letu 1938, ko so prevzeli tamkajšnjo faro ptujski minoriti, pa so se prizadevanja osredotočila na Ptujsko goro in dosegla svoj višek s temeljito obnovo zunanjščine in notranjščine in z umetnostnozgodovinsko zelo pomembnim odkritjem slikarij na stenah 1 Umetnostna zgodovina v Ptuju po vojni, ČZN XXVIII, str. 237—241. 2 Fr. Stelè, K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju, ČZN XXVIII., str. 161—189; isti, Stenske slike v minoritski cerkvi v Ptuju, ZUZ XI (1931), str. 1—30; Fr. Kovačič, K starejši zgodovini minoritskega samostana v Ptuju, ČZN XXII (1927), str. 149—168; Alojzij Remec, K zgodovini prezidave minoritske cerkve in samostana v Ptuju ob koncu 17. stoletja, ČZN XXVIII, str. 189—198. 3 Fr. Stelè, Laibov oltar v Ptuju, Razprave razreda za zgodovinske in družbene vede SAZU I (1950), str. 259—308. kapele sv. Križa.4 Posebno intenzivna so postala raziskovanja po osvoboditvi, ki so jih izvrševali E. Cevc, M. Zadnikar in D. Komelj5. V času, ko nastaja pričujoči spis, .opravlja Republiški zavod za varstvo spomenikov raziskovanja v proštijski cerkvi v Ptuju in v gotskem prezbiteriju v cerkvi na Hajdini, ki obetajo presenetljive rezultate. V zvezi z arheološkimi raziskovanji se vedno bolj odpira tudi problematika starokrščanskih, karolinških in panonsko slovanskih spomenikov v Ptuju. I. POZNO SREDNJEVEŠKO STENSKO SLIKARSTVO V PTUJU Kakor smo že rekli, so se prva raziskovalna prizadevanja v Ptuju osredo-točevala na študij spomenikov zidnega slikarstva in dosegla kljub fragmentarnosti in stilistični različnosti odkritega lep uspeh: doslej razpolagamo z osmero spomeniki, ki pokrivajo čaš od prve polovice XIII. stoletja do prvih desetletij XVI. stoletja. Ne kažejo sicer ožje medsebojne povezanosti, pričajo pa dovolj zgovorno o vlogi fevdalnolastniških, političnih in cerkvenoupravnih činitelj ev v zgodovini tega mesta in njegovega območja. V spredaj navedenih razpravah so glavni teh spomenikov umetnostnozgodovinsko že opredeljeni in ocenjeni, zato zadostuje, če te izsledke kratko ponovimo, dodamo pa ugotovitve o tistih, ki doslej v znanstveni literaturi še niso dobili svojega mesta. Najstarejši v Ptuju doslej odkriti spomenik stenskega slikarstva so ostanki na stenah zahodne proštijske cerkve. Cevc je ugotovil tri kompozicije, Oznanjenje, Stvarjenje Eve in Poklonitev Treh kraljev novorojencu. Po slogu in ikonografiji je opredelil čas nastanka v splošnem na prvo polovico XIII. stoletja. Dopušča, da bi to lahko bil čas salzburškega nadškofa Eberharda II., ki se je dvakrat mudil v Ptuju (1235 in 1246) in ki je znan kot pospeševatelj umetnosti. Tako nam že ta spomenik zrcali zvezo Ptuja s Salzburgom, o kateri priča tudi zelo zgovorno tristo let kasneje nastali Laibov oltar. Kakor je ta spomenik sicer rudimentären, je njegova pričevalnost vendarle tolika, da je poraben kot argument proti datiranju slikarij na stenah zahodne empöre stolnice v Krki na Koroškem v času okrog 1220. Po starosti slede prav tako v zvezi z diskusijo' o času nastanka fresk v Krki pomembne slikarije, odkrite v minoritski cerkvi, ki so bile pri eksploziji med zadnjo vojno uničene, a jih poznamo po objavi v ZUZ. Predstavljale so ostanek nejasne stoječe figure, skupino sedečih oseb, Kristusa kralja pod romanskim baldahinom in smrt sv. Frančiška As. Njihov izraziti stil tako imenovanega ostro lomljenega načina gub oblek, s katerim prehaja romansko slikarstvo v linearni zgodnjegotski način, je tako izrazit, da ga ne moremo datirati drugače kakor bolj ali manj v tretjo četrtino XIII. stoletja. Ta časovna opredelitev se opira na zahodno emporo stolnice v Krki in je porabna kot argument za to kasnejšo datacijo v sporu glede časa nastanka krških slik (okrog 1220 ali okrog 1260), v ožji ptujski problematiki pa kot oporišče za kasnejše datiranje prav tako spornega časa nastanka minoritskega samostana in cerkve. Kasneje je bil na južni zunanjščini prezbiterija odkrit nekrologij, po eksploziji pa v prezbiteriju levo in desno po en Križani. Oboje spada v nekoliko mlajši čas kakor slike 4 Fr. Stelè, Ptujska gora, 1. izdaja, Celje 1940; 2. izdaja, Ljubljana 1966. 5 O rezultatih glej : M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959; E. CeVc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1963; isti, Nova umetnostnozgodovinska odkritja v Ptuju, Zgodovinski zbornik VI—VII, str. 301—329. za stranskimi oltarji, prvo v konec, drugo v začetek ali prva desetletja XIV. stoletja. Podrobneje bomo spregovorili o njih v odstavku o porušeni cerkvi. V prvi polovici in okrog srede XIV. stoletja so nastale slikarije na vzhodni steni križnega hodnika dominikanskega samostana; to je najobsežnejša ptujska skupina stenskih slikarij. Odkrite so bile leta 1928 in pokrivajo vso steno vzhodnega kraka hodnika8. Sestavljata jih dve skupini. Leva je osredotočena-okrog portala nekdanje romanske in gotske samostanske kapele in zavzema dve severni poli gotskega križnega hodnika. Leva polovica kaže posamezne svetniške figure, deloma v celih postavah, deloma doprsne, nad levo biforo; največji del je uničen. Desna polovica je bolje ohranjena in predstavlja od leve proti desni Imago pietatis (Kristusa trpina) v stoječi polni podobi pred ozadjem, pokritim z orodji mučenja (Arma Christi), ob nji pa pokončno postavljeno lestvico 2 vrisanimi stopali'kot mistično lestvo čednosti, kakor jo poznamo na primer iz križnega hodnika frančiškanskega samostana v Boznu itd. V istem okviru sledita na desni Janez Krstnik in Svet nadškof s palijem. Pod to skupino je nad desno biforo naslikano vstajenje mrtvih, ki ga spremlja skrivnosten latinski'napis, ki pravi: Slabo sem končal, ker nisem znal dobro pisati, itd. Na desni sta vsaka zase uokvirjeni dve sliki, po napisih sodeč nagrobnega značaja: leva predstavlja na bogatem gotskem tronu sedečo Mater božjo z detetom. Napis z letnico 1350 oine-nja umrlega Nikolaja de Zwanovia. Tudi sosednja desna slika, katera je skoraj popolnoma uničena, ima ostanek letnice 13 .. in začetek funeralnega napisa. Ves spodnji pas nad nevtralnim pritličjem stene pokriva od desne bifore do konca stene vrsta grbov komponiranih v kroge, od katerih je dobro razločen labud švanberškega (Zwanovia) grba, ostali pa so izbrisani. Gre za grbe dobrotnikov samostana, kakor jih poznamo iz ostankov prvotne poslikave vzhodne stene križnega hodnika v Stični iz srede XII. stoletja in v bogatejših skupinah prav tam iz srede XV. stoletja.na isti steni. Isti značaj je imela mogoče tudi slikarija s križi v krogih na južni zunanjščini prezbiterija minoritske cerkve. Ves gornji pas stene pa pokriva v treh zahodnih polah gotskega hodnika - odkrita velika kompozicija, ki prikazuje dve vrsti klečečih, molitveno roke dvigajočih dominikancev, obrnjenih proti levi, kjer je ves pas zavzemala velika mandorla z uničeno figuro, verjetno Kristusom. Prvi polovici XIV. stoletja pripada tudi votivna slika, odkrita v nekdanjem zvoniku, ki kaže pod tristranim gotskim baldahinom sarkofag, v katerem je do bokov viden Odrešenik osnovnega tipa Imaginis pietatis, kakor ga časte v cerkvi Sta Croce v Rimu. Ozadje kaže križ in Arma Christi, Ob sliki kleči moleč dominikanec z napisom Miserere mei Deus. Tudi v bivši cerkvi sami so ugotovljeni ostanki poslikave iz prve polovice ali srede XIV. stoletja. V loku nekdanjega slavoloka sta bila odkrita na vznožju lokov na vsaki strani po en velik grb s sidrom, šlemom in perjanico s trakovi, lok pa pokrivajo rdeče, črno obrisane šeštrogeljne zvezde na belem ozadju. Tudi na slavoločnih stenah nad pritličjem so bili ugotovljeni ostanki slik: na evangeljski strani se vidi na levi sedeča Marija, desno pa sedeč Jezus, ki stegujè roko k njeni glavi, da jo krona. V bogato oblikovanih stranicah sedeža je viden angel s harfo. Na epistelski strani je razločna slika sv. Miklavža, ki obdaruje revne neveste. Ta slikarija ustreza stopnji skupine'slik v križnem hodniku, ki so datirane iz okoli leta 1350, pripadajo liričnemu zgodnjegotskemu slogu in so izvršene še v predgiottovski tehniki. 6 6 Fr. Stelè, Najdbe v bivšem dominikanskem samostanu v Ptuju, ČZN XXIII, str. 185—191; isti, ZUZ IX, str. 35—37. Po času bi sledila slikarija, ki je bila pred kratkim ugotovljena v starem prezbiteriju župne cerkve v Hajdini, o kateri pa še ni zanesljivih poročil. Med velika presenečenja pa spada po drugi svetovni vojni v križevi kapeli cerkve na Ptujski gori odkrita slikarija, ki je nastala okrog 1420; naročnika sta bila prvi duhovnik na Gori Nikolaj, ki je umrl leta 1424, in Matija, župnik iz Sv. Vida ob Dravinji. Slikarija predstavlja na obokih po parih simbole evangelistov in cerkvene očete, nad vzhodnim lokom pa Veronikin potni prt. Na glavni steni za nekdanjim oltarjem je zgoraj Vstajenje, Križanje in Oljska gora, spodaj v sredi Pietà, levo in desno ob nji klečeča župnika donatorja, na levi sv. Doroteja in sv. Katarina, na desni sv- Andrej in Krištof. Na zahodni steni so Vnebohod, Binkošti, Stigmatizacija sv. Frančiška, Marija im Marta in dva klečeča aii-gela, ki držita grb. Na južni steni sta dva prizora iz legende o sv. Nikolaju, Obdarovanje ubožnih nevest in Pomiritev viharja z ogroženo- ladjo-. Ta slikarija je tako izrazita po slogu, da jo je bilo takoj lahko opredeliti v delavniški krog najpomembnejšega tirolskega stenskega slikarja prve četrtine XV. stoletja, po delih iz križnih hodnikov v Briksnu in Neustiftu ter po poslikavi 'špitalske cerkve v Sterzingu (Vipiteno) in drugod znanega Johannesa iz Brunecka (Giovanni da Brunico). Njegovo delo na Ptujski gori je važen prispevek k problematiki vloge vzhodnoalpskega slikarstva na Tirolskem in tirolskega pri nas. Temu pomembnemu spomeniku sledijo slikarije, ugotovljene v komaj spoznavnih ostankih na stenah iz leta 1415 datirane krstne kapele ptujske proštij-ske cerkve. Ugotovljene so predvsem nä severni steni med prehodom izpod pevske empöre h krstni kapeli in prvo romansko arkado. Ostanki so ugotovljeni tudi na severni steni v okviru krstne kapele in na njeni- zahodni steni. Ikonografsko opredeljiva je samo prva od imenovanih slik. Pri tleh je ugotovljen črno-belo slikan zastor. Nad njim je na levi vélik postrani- nagnjen grb s križno komponiranim kamnoseško mojstrskemu ali tako imenovanemu »hišnemu znaku« podobnim sestavom. Nad grbom so čelada in dva esasto zavita rogova, ki oklepata šesterorogeljsko zvezdo. Od čelade se bohotno razvijata na strani dve akantovi veji, kakor jih poznamo- iz čeških in dunajskih rokopisov prvih desetletij XV. stoletja. Grb oklepa črno konturiran četverolist. Desno ob njem je velika kompozicija mučeništva sv. Lovrenca. Na belo-rdeče šahiranem tlaku stoji diagonalno v prostor obrnjen raženj, na katerem leži nag človek. Roke mu leže na trebuhu, od njih pa se vije navzgor bel, danes prazen napisni trak. Za tem stoji temno oblečena postava, pri nogah je druga, ki se zdi, da 'se sklanja k mučencu; na desni je ostanek stoječe figure v temnem plašču; naprej od nje so sledovi še dveh ali treh postav, katerih zadnja ima nimb s sledovi pozlatitve, ki jo opazimo tudi na mučenčevem nimbu in na obleki za ražnjem stoječe figure. Vse kaže, da gre za ostanèk donatorske slikarije, izvršene z izredno ambicioznostjo v prvih desetletjih XV. stoletja. Najverjetneje je, da je nastala skupno z neugotovljivimi ostanki v kapeli sami, ko je bil ta do tedaj tudi po dozidavi južne ladje še vedno nezazidani prvotne južne stene prvotne cerkve 1415 vključen v tako podaljšano južno ladjo. . Ostanki stenskih slikarij na Ptujski gori so ugotovljeni tudi na južni steni na koru, na ograji kora nad vhodom v križno kapelo, posebno pa na isti steni med korom in prvim oknom. Na koru in na ograji so ugotovljeni posamezni svetniki, napisi in drugo, na steni pred korom pa je ogromen, samò v gornjem delu ohranjen Krištof z latinskim napisom o učinkovitosti njegove priprošnje. Te slike so nastale najverjetneje okrog leta 1491, ko šo prej nezavarovano, od Turkov oskrunjeno cerkev utrdili in obnovili. Sl. 1: Ptuj, pogled na porušeno minoritsko cerkev. To, kakor smo videli, v mnogih ozirih umetnostnozgodovinsko vrsto ptujskih spomenikov poznosrednjeveškega stenskega slikarstva zaključuje dominikanski samostan. Njegov križni hodnik, ki je izdelek iste kamnoseške in stavbarske delavnice kakor iz leta 1415 datirani podaljšek južne ladje proštijske cerkve, je nastal v drugem ali tretjem desetletju XV. stoletja in je bil povod za to, da so slikarije iz srede XIV. stoletja, ki jih je obočna arhitektura poškodovala, ometali in pobelili. Že prvotno pred drugimi kraki s slikarijo odlikovani vzhodni krak je bil tudi sedaj odlikovan pred drugimi, katerim je bil po arhitekturi enakopraven, s tem da so poslikali njegove oboke. To pot s krasilno nevtralnim motivom med resnična rebra razpete bogate krogovične mreže. Verjetno se je to zgodilo kmalu po dograditvi hodnika proti sredi XV. stoletja. Motiv krogovične mreže sam pa govori bolj za še kasnejši čas, ko je od konca XV. stoletja ta motivika postala zelo priljubljena in o tem priča Sv. Primož nad Kamnikom, delo Jerneja iz Loke, in več drugih primerov. Zato ni izključeno, da je hodnik ta okras dobil hkrati s sliko Marijinega oznanjenja na južni cerkveni steni, h kateri je usmerjen, in je s to sliko dobil dobrodošel poudarek. Gre za kakovosten in pozornosti vreden primer severne renesanse. Slika je strogo simetrično komponirana; na desni kleči ob klečalniku z odprto knjigo Marija in molitveno dviga roke. Uničeno glavo je M. Sternen po nepotrebnem na ljubo V. Skrabarju doslikal. Oblečena je v precej izrezano modno obleko z rokavi, ki so na komolcih prerezani, da sili na dan svetlo zelena podšivka. Pred Marijinim obrazom plava v gloriji žarkov golobček — sv. Duh. Levo polovico kompozicije zavzema stoječ angel s krasno žensko glavo, obredno oblečen v dalmatiko. Pred njim je napisni trak z besedilom pozdrava. Nad njim je bil v gloriji zlatih žarkov Bog oče, ki je med odkrivanjem odpadel, od njega izhajajo žarki do sv. Duha. Na straneh sta prav ob robove postavljena na levi Janez Krstnik z Jagnjetom božjim na knjigi, desni je sv. Mihael, ki tehta duše. Med Janezom in angelom je ohranjen del donatorske moške figure z molitveno dvignjenimi rokami. Možno je, da je bila na desni kot protiutež donatorjeva žena. V zvezi z vprašanjem o časovnem razmerju te odlične slike do krogovične slikarije na obokih je važna ugotovitev, da pri nji nismo ugotovili krogovičnih okvirov, kakor na drugih mestih stene tega hodnika. Motivika prepletov, slikanih v svetlo rumeni barvi na črnem ozadju, se izraža povsod brez figuralnih vpletov. Samo na enem mestu se izraža s ščitkom s srcem s križem na vrhu kos nabožne simbolike. Na steni je bilo mogoče ugotoviti po. robovih na presno slikano krogovičje, ki je uokvirjalo posamezna polja. Ostankov figuralnih kompozicij, ki bi jih to uokvirjalo, pa nismo nikjer zasledili. Motiv srca v ščitku govori proti zgodnjemu nastanku krogovične slikarije, ker se je v zvezi s češčenjem Srca Jezusovega ta motiv pojavil v nabožni grafiki in slikarstvu šele v kasnem XV. in v XVI. stoletju. To bi omogočalo domnevati sočasnost s sliko Oznanjenja, o kateri sodimo, da je nastala v drugem ali tretjem desetletju XVI. stoletja; proti sočasnosti pa govori, da ni obrobljena krogovično kakor druga času podslikave obokov pripadajoča polja. V tem za umetnostno zgodovino po povedanem kljub fragmentarični ohranitvi zelo pomembni spomeniški posesti pa zavzema že po tem, kar smo spredaj ugotovili, posebno mesto v zadnji vojni porušena minoritska cerkev. Ker je po katastrofi odkrila še nekaj drugih, poprej nevidnih potez, ki njeno slikarijo stavijo v novo luč, naj bo drugi del naše razprave posvečen posebej pričevanju tega važnega spomenika. II. PRIČEVANJE RAZVALIN MINORITSKE CERKVE Dne 4. januarja 1945 je zavezniška bomba zadela minoritsko cerkev in povzročila notranjo eksplozijo, ki je stavbo z opremo vred popolnoma razdejala. Podrti so bili baročni oboki, obe kapeli, fasada in zvonik, prikazalo pa se je zopet golo zidovje gotske stavbe, katero je v osemdesetih in devetdesetih letih XVII. stoletja z izjemo zunanjščine prezbiterija barokizacija skoraj popolnoma skrila očem. Po eksploziji pa so se zopet pokazale poteze, ki omogočajo sodbo o njeni prvotni podobi. Stavbnozgodovinsko je ta spomenik najzgodnejše gotike v naših krajih prvi opredelil Jože Gregorič7. Zapisek o prvem konservatorskem ogledu po katastrofi v septembru 1945 ugotavlja tole: Od ladje stoji z izjemo dela, kjer je bil zvonik, vsa južna stena (slika 1, 2, 3). Oboki so vsi padli. Dobro se kaže baročna prezidava, pa tudi deli prvotne stene iz dokaj pravilne gradnje drobno lomljenega kamenja. Ta sega prav do fasadne stene, kar je dokaz, da je baročna prezidava ohranila prvotno dolžino ladje. Vsa stara stena je rahlo rumenkasto pobeljena, čez to pa z mrežo dvojnih črnih črt razdeljena na vodoravno potekajoče pravokotnike kvadrov. 7 Jože Gregorič, Srednjeveška cerkvena arhitektura v Sloveniji do leta 1430, ZUZ n. v. I, 25—27 (Minoritska cerkev v Ptuju). SI. 2: Ptuj, pogled na porušeni prezbiterij minoritske cerkve. Ta sistem pokriva neprekinjeno steno v prvi in drugi zahodni baročni prostor-ninski poli. Vendar pa se pojavljajo tu in tam tudi drugi s črnimi obrisi obdani deli rdeče in sinje barve, pa tudi ločne črte v črni barvi, ki jih ni bilo mogoče natančneje opredeliti. Osnovni sistem je pokrival tudi kamnoseško obdelane dele stene. Za rebra je ugotovljeno, da so imela osnovno barvo stene, da pa so bili z, dvojnimi črnimi črtami označeni stiki sestavnih delov. Na enem mestu (pod sliko Dobrega pastirja) je bilo več »kvadrov« vodoravno razdeljenih z dvema črtama v tri enake pasove, katerih srednji je vseboval ostanke napisa v uncialni pisavi, Prečitati se razen par posameznih črk ni dalo nič. Nad napisom je.,bil ostanek večjega črno obrobljenega rdečega polja, levo od tod črnega. Po na stran nagnjeni ločni črti bi se dalo sklepati na ščit, a ga ni bilo mogoče izslediti. Tretja prostorninska pola se razlikuje od prvih po tem, da .vsebuje gotski) lok, ki zavzema vso širino, v višini pa dosega malo manj kot baročni venec. Kolikor je ostalo prvotne stene okrog loka, je bila enako poslikana kakor ostala stena. Na levi strani nad lokom pa se je pokazalo zopet večje polje črno obrisanih ploskev rdeče in svetlo sinje barve. Verjetno so bili to deloma šiljasti gotski listi, ki so spremljali lok, deloma pa ostanki grbovnih kompozicij, za katere sta bila oba dela stene nad lokom kakor ustvarjena. Odprtina loka je bila v baročnem času zazidana, prvotno pa je bil ta lok vhod v odstranjeno gotsko kapelo, katere temelje je pokril baročni križni hodnik. V četrti poli se je pokazalo zazidano gotsko okno im ostanki enake osnovne slikarije kakor na prejšnjih. Od severne stene je ostal samo del med loretsko kapelo in kapelo sv. Antona; višina Sl. 3: Ptuj, razvalina minoritske cerkve, del 'gotskega Marijinega kipa in kapiteli. ohranjenega je dosegala nekako baročni venec. Naprej je bilo do prvega severnega okna v prezbiteriju vse porušeno. Stala sta še vzhodno ostenje tega okna in severna stena do tristranega zaključka prezbiterija, ki je bil popolnoma porušen v vzhodnem in jugovzhodnem delu; vzdržala pa je vsa južna stena. Gotski in baročnr oboki v prezbiteriju so bili podrti s slavolokom vred; ostali pa sta dve tretjini stene, ki je ločevala baročni prezbiterij od zakristije. Vzdržal je tudi del štukatur in dveh stropnih slik zakristije. Na prvotnih stenah prezbiterija je bil ugotovljen prvotni belež rožnate barve, ob služniki-h oboka ga je spremljala črna črta. Rebra so-bila enako kakor stena bledo rožnato pobarvana. V prezbiteriju se je pokazala na stenah pred vhodom v zakristijo na vsaki strani po ena podoba Križanega. Izvršeni sta bili čisto risarsko s čopičem s črno. barvo na rožnato osnovo stenske barve. Predstavljen je obakrat z bogato gubanim opasnim prtom oblečeni goli Križani za čas okrog 1300 v stenskem slikarstvu in posebno v rokopisih tipično ponavljajoče se oblike. Glava z velikim križnim nimbom je nagnjena močno k desni rami. Za ta čas tipično nakodrani lasje in posebno brada so po stilizaciji sorodni oni Kristusa kralja na slavoločni steni za evangeljskim stranskim oltarjem. Gubanje opasnega prta pa ne kaže tako izrazitih znamenj ostro lomljenega načina in je verjetno ta slikarija nekoliko mlajša od one. Že prej odkrite slikarije na stenah baldahinskih oltarjev na obeh straneh ob slavoloku so po večini propadle.8 8 Objavljene so bile v ZUZ XI, str. 1—30. Naj opozorim še na dve ugotovitvi v razvalini prezbiterija, čeprav ne spadata v okvir tega razpravljanja: V eni izmed razbitih zakristijskih omar se je našel nalepljen listek s temle besedilom: »Constructor hujus tam magnifici operiš fuit Fr. Augustus Singer de Goritia, Laicus profsus p(ro) t(empore) arcularius Pettovii in hoc Conventu; coadjutor ejus erat Dominus Joanes O. (možno tudi Cm) arcularius secularis sed p(ro) t(èmpore) in hoc Conventu et anhelans. Hoc scripsit Fr. Georgius Damisch der: prof: de Goritia studens Ph(iloso)phia(m) ac organista actualis. Die 25 May 1761. Omnia autem hoc sub ad(modum) R(everen)-do Eximio P. Constantio Wutt Exprovinciali p(ro) t(empore) gvardiano ac prof. Capituli.« Ob visoki kakovosti te zakristijske opreme je ta zapisek gotovo vse pozornosti vreden. Druga taka ugotovitev je za podrto zakristijsko omaro marmornat okvir neke polkrožno zaključene odprtine z renesančnim profilom in renesančnim fantastičnim živalim podobnim zmajem ob straneh loka zgoraj. Za našo znanje o prvotni stavbi bolj važno pa je odkritje dveh gotskih dol-bin. Ena se je pokazala v južni steni, druga pa v jugovzhodni zaključni steni prezbiterija. Obe sta dvojni. Prva je spodaj enotna, zgoraj zaključena z dvojnim deteljičasto oblikovanim lokom. Profil je širok žleb s poglobljenima robovoma (slika 4). Druga je nekako za polovico višja od prve, po obliki nji podobna; profil pa bogatejši od onega; oblikuje ga spredaj globok žleb, ki mu sledi polkrožna palica. V vzhodnem kraku križnega hodnika sta bili odkriti dve dvojni okni podobnega izdelka kakor ti dve dolbini. Deli ju steber, ki prehaja v lok brez kapitela. Profili so zelo bogati, z žlebom med dvema palicama; noge se končujejo z jezički, ki jih vežejo s podnožjem na način, ki je značilen za prehod iz romanike v gotiko. V tej steni je bilo ugotovljenih še več zazidanih gotskih oken, ki so služila zakristiji, kapiteljski dvorani ali tem podobnim prostorom. Važna ugotovitev je dalje v jugovzhodnem oglu ladje prisiljena, z vencem nazobčanih gotskih listov okrašena konzola, ki je peta rebrastega oboka prvotne korove empöre. Izredno pomembne za predstavo o prvotni minoritski cerkvi so bile leta 1931 odkrite slikarije iz 2. polovice XIII. stoletja za oltarjema ob slavoloku in ugotovitev, da sta ta prvotna oltarja prekrivala gotska baldahina. Leta 1932 pa je sledila ugotovitev, da je bila tudi južna zunanjščina prezbiterija poslikana. Na oporniku, ki je bil zakrit z baročnim križnim hodnikom, in ob njem so bile ugotovljene na belež izvršene slikarije, ki so pa bile po večini že uničene. Glavni motiv so bili večkratni koncentrični krogi z vrisanimi križi in ostanki uncial- nih napisov. Črno risano kolo je bilo sestavljeno iz treh koncentričnih krogov, ki so bili od zunaj na znotraj rumeno, rdeče in črno barvani. Vanje so bili vrisani križi, ki so bili menjaje črno-rdeče-črno barvani; kraki so se končevali s trojnimi gotskimi listi. Polja okrog križev so rumenkasta in so po tem spominjala na belež sten ladje: bila so preprežena z vodoravnimi črtami in so vsebovala uncialnè napise. Od leve proti desni sta bila pred opornikom dva kroga s premerom po 94 cm. Bolje ohranjen je bil levi, katerega kraki križa so se končevali s tremi rdečimi listi. Tudi na širokem zunanjem krogu kolesa je bil sled napisa. Pod krogom je bilo troje vrst vodoravnega napisa, a so se razločevale le posamezne črke (... AT ...). Od drugega kroga je bil viden samo še sled. Tretji krog je bil na oporniku in je imel 82 cm premera. Od Vodoravnega napisa pod križevim krakom sta se razločili samo črki S ... I... Pod krogom je bil ostanek v črni barvi naslikanega klečečega moža (meniha?) z molitveno dvignjenimi rokami. Ohranjen je bil obris obraza, eno oko, nos, usta, roke in deli telesa (slika 5). Pred njim so bile tri vrste črnega napisa RO ... PL ... PER ... Gre vsekakor za donatorja. Tudi na desni od opornika sta bila dva kroga. Prvi je bil precej dobro ohranjen. Od petvrstnega napisa se je razločilo še'šest črk. Od drugega kroga se vidijo samo vrste, črke pa so popolnoma zbrisane. Ob odkritju sem sodil, da je ta slikarija iz srede ali druge polovice XIV. stoletja. Tehnika, rumenkasti belež in barve pa govore za to, da gre za slikarijo, ki1 smo jo po katastrofi ugotovili na stenah ladje, in nedvomno tudi za isti čas. V razvalinah so se našli pomembni kosi kamnoseške opreme prvotne arhitekture, tako glavni sklepnik oboka prezbiterija z reliefom Jagnjeta božjega, brstni kapiteli slavoloka in posebno eden od kapitelov loka v južni steni ladje, okrašen z mikavnim zgodnjegotskim cvetnim vencem. 9 Poetovio — Ptuj Velikega pomena za študij srednjeveškega kamnoseštva pa so številni kamnoseško skrbno obdelani deli reber, služnikov, portalov itd., ki so na do poru-šenja skritih mestih imeli orientacijske znake za nameščanje, vdolbine za dviganje, posebno pa vrsto zgodnjih kamnoseških znakov v obliki uncialnih velikih črk R, N, F, kompliciran Z in igrivo Veju podobno prestiliziran znak. Skupno s hkrati po katastrofi odkritimi znaki te vrste v kostanj eviškem samostanu se Uvršča s temi kamni Ptuj v vrsto podobnih najdb v drugih deželah, posebno na Ogrskem, kjer jim je znanost posvetila posebno pozornost. Preden preidemo k sklepu, pa bi opozoril še na dve prvotno cerkev zadevajoči ugotovitvi. Prva se tiče višine sten gotske ladje. Nad zazidanim gotskim lokom v južni steni ladje je bil ob polkrožnem baročnem oknu na peti baročnega oboka ugotovljen del prvotne stene z enako slikarijo, kakor so jo imele stene, kar dokazuje, da so bile prvotne stene tako visoke in da je tudi prvotni strop tega prostora dosegel približno višino baročno obokanega prostora. ' Druga ugotovitev pa zadeva zvonik. Po Al. Remcu objavljeni pregled del, ki ga je sestavil iniciator barokizacije cerkve in samostana p. Gašper Dieti, ptujski gvardijan ih štajerski provincial, poroča za leto 1688: »Ist zu dem Kürchen-thurm ein schier 3 Schuh tikhe Mauer ober der Kürch gewölb aufgefürt worden, damit er recht viereggig wordn, denn er vorhin nur flach wahr.« Iz tega lahko posnamemo, da je imela cerkev tudi pred barokizacijo zvonik, vendar skromnejše, oblike ploščatega nastavka z odprtimi linami, ki so ga sedaj z nadzidkom nad cerkvenim obokom spremenili v pravokotnega. Pa še eno vprašanje je treba rešiti, preden izrečemo verjetnostno sodbo o predbaročni minoritski cerkvi v Ptuju. To je vprašanje, ali je bila ladja obokana ali je imela raven lesen strop. Al. Remec9 je bil prepričan, da je bila prvotna ladja tridelna-, z dvema vrstama stebrov, ki so na vsaki strani po štirje nosili obok. Za to je po njegovem govoril tudi Montecuccolijev načrt obnove ptujskega ozidja iz leta 166310, ki prikazuje to cerkev kot z mrežastimi oboki po- Sl. 6 : Ptuj, minoritska cerkev, pogled skozi slavolok na gotski obok. 9 .O. c., str. 190. 19, Franjo Baš, Hištorično-geografski razvoj Ptuja, ČZN XXVIII, slika na str. 103. polnoma obokano stavbo. Na enak način sta prikazani tudi proštijska in dominikanska cerkev, tako da bi iz tega mogli kvečjemu sklepati, da so bile vse tri v celoti obokane. Za proštijsko to sicer drži, nikakor pa ne za dominikansko, in kakor bomo videli, tudi ne za minoritsko. Če bi vzeli ta tloris resno, bi iz njega mogli razbrati, ne da je bila triladijska, temveč kvečjemu, da je bila dvoladijska in da je imela križne oboke. Ko smo leta 1930 odkrili ob stranskem vhodu med kapelo sv. Antona in loretsko kapelo z gotskimi spoli j ami zazidano veliko do tal segajočo luknjo, sem tudi sam izrazil domnevo, da ne gre samo za del portala, ampak tudi za ostanke gotskega oboka in za dokaz, da je bila ladja obokana, danes pa sem prepričan, da je bila ladja prvotne minoritske cerkve, kakor tudi dominikanske, enoten prostor z ravnim stropom v višini, katero kaže ugotovitev nad zazidanim gotskim lokom v južni steni. Pozabiti ne smemo, da gre v obeh primerih za cerkve beraških (mendikantskih) redov, ki jim je ustrezal enoten prostor, ki so ga lažje obvladali s pridigo kakor razkosanega. Končni izsledek o prvotni minoritski cerkvi v Ptuju lahko' formuliramo takole in je s tem v marsičem dopolnjena podoba, ki jo je že leta 1939 podal J. Gregorič: V tlorisu se je stavba sestajala iz podolžno pravokotne, 12 m široke in 33 m dolge ladje in ožjega, dve obočni poli in petstrani zaključek obsegajočega prezbiterija ali kora. V navpični sestavi prostora je ladja predstavljala podolžno položeno prizmo z gladkimi stenami; tako oblikovano prostornino je prekrival raven lesen strop. Vzhodna stena se je odpirala s kamnoseško zelo poudarjenim slavolokom v zelo resno umerjeno kubično plastično telo duhovniškega kora, prezbiterija, obokano s križnimi oboki iz močnih, za zgodnjo, gotiko značilnih reber hruškastega prereza. Obok je slonel na služnikih v obliki k steni prislonjenih polstrebrov. Služniki prve pole slone na konzolah, oni zaključnega dela pa segajo do tal; njihov prehod v rebra posredujejo, tektonsko stvarno oblikova- Sl. 7: Ptuj, minoritska cerkev, gotski obok prezbiterija. Sl. 8: Ptuj, minoritska cerkev, pèta obokov in kapitel služnika v prezbiteriju. ni kapiteli' (slike 6, 7, 8). Križišča reber na temenu oboka so poudarjena s sklep-niki v reliefni obdelavi; glavni predstavlja Jagnje božje (slika 9), drugi blagoslavljajočo božjo roko. Glavni vhod je bil v zahodni steni; bil je nedvomno bogatejše profiliran; med kamni, vzidanimi ob barokizaciji v steno med obema kapelama na severni strani, smo domnevali, da dva pripadata temu portalu. Vhodu je sledila na gotskih lokih in verjetno križnih obokih sloneča zahodna empora, pevski kor. Ves prostor pred njo se je izražal kubično sterometrično, samo na desni strani je velik gotski lok z bogatejšima zgodnjegotskima kapiteloma prekinjal sklenjeno ploskev stene in nudil prehod v gotsko kapelo sv. Antona. Stene so se izražale resno v slikarsko posnetem sestavu pravilnih kvadrov v črni barvi. Na enem mestu je bil vanje vpleten uncialni napis, nad tem in ob vrhu ka-peličinega loka so bile dekorativne kompozicije, verjetno grbov. Osnovna barva stene je bila bela z rumenim nadihom. Strop je bil verjetno dekorativno poslikan. Največji poudarek v ladji pa je bil posvečen steni slavoloka, kjer je bil na vsaki strani po en oltar pod gotskim baldahinom. Baldahina sta se opirala v prostoru na steber. O oltarjih ne vemo nič, pač pa, da je bil prostor pod baldahini poslikan. Celotne kompozicije ni bilo mogoče več ugotoviti, pač pa oba glavna predmeta na steni za oltarji. Pod severnim nastreškom je bila podoba sedečega Kristusa kralja, prikazanega strogo frontalno; ohranjen je bil samo gornji del z glavo, pokrito z mogočno krono, in gornje oprsje. Drugo je bilo uničeno; niti drže desne roke ni bilo mogoče več ugotoviti, čeprav je verjetno blagoslavljala. Nad glavo je visel težek baldahinski lok, motivno nadaljujoč romansko izročilo. Ob Kristusu so bile še druge figure, več o njihovi zvezi z glavno osebo pa se ni dalo razločiti. Na steni levo ob oltarju je bilo odkritih troje bosih nog in nekaj draperij oblek najmanj dveh sedečih figur, katerih gube so se izražale v najčistejšem romansko-gotsko prehodnem slogu zobčastih robov (Zackenstil), kar je takoj opozorilo na podobnost s slavno slikarijo v zahodni empori stolnice v Krki na Koroškem. S tem je bil ugotovljen tudi čas nastanka nekako v tretji četrtini XIII. stoletja. Ker je bilo vse drugo uničeno, ni bilo mogoče spoznati razmerja med to skupino in skupino Kristusa kralja. Od slikarije pod južnim baldahinom se je ohranil samo precejšen del glavne slike za oltarjem, ki je predstavljala smrt sv. Frančiška Asiškega, ležečega na postelji v ospredju, okrog pa je bila zbrana skupina bratov v redovnih oblekah s svečami v rokah in žalujočimi kretnjami; na desni v ozadju je bil viden tudi velik procesijski križ. Kompozicija se je naslanjala na bizantinsko srednjeveški način prikazovanja Marijine smrti. Slogovno se je tudi tu izražal slog zobčastih robov. O oltarjih samih nimamo nobenih podatkov, slike pa kažejo na to, da je bil eden posvečen Odrešeniku, drugi ustanovitelju minoritskega reda Frančišku Asiškemu, kar podpira domnevo, da je bila posebna kapela, tudi po barokizaciji, posvečena drugemu najpomembnejšemu minoritu sv. Antonu Padovanskemu. O opremi meniškega kora (prezbiterija) nimamo nobenih podatkov. Vemo samo, da je bil osnovni ton njegovih sten rožnate barve in da so arhitekturne člene spremljali črni obrisi. Ista barva je pokrivala tudi rebra in služnike, na rebrih so bili s črno barvo markirani stiki posameznih sestavnih delov. Na stenah levo in desno pri vstopu v prezbiterij je bil na vsaki strani s čopičem v črni barvi čisto risarsko upodobljen po en Križani. Od opreme sta se ohranili na južni strani samo dve dvojni dolbini, ki sta kot sakrarij in prostor za liturgične posode služili bogoslužju. Zunanjščina se je izražala stvarno, verjetno razlikujoč v strehah dvojnost funkcije ladje in svetišča. Edini poudarek na zahodni strani je bil portal, o oknih v severni steni, ki je prevladovala v zunanjščini, nimamo nobenega poročila. Bolj živo pa se je izražala zunanjščina prezbiterija z enostavnimi opor- Sl. 10: Ptuj, minoritska cerkev, pogled na zunanjščino prezbiterija. niki s kroglastim poudarkom na strehi in osnovno plastično stiliziranimi živalskimi glavami na oglih nad oporniki (slika 10). Zvonik je imel najverjetneje obliko odprtih lin v povišku južnega zidu ladje. 'Ob južni strani cerkve so bili križni hodnik in samostanska poslopja, zarto je imela južna stena samo eno okno, med kapelinim lokom in stikom s slavoločno steno. O križnem hodniku nimamo podatkov, tudi njegova situacija ni točneje ugotovljena. Zanimivo pa je, da je bila južna zunanjščina prezbiterija poslikana z velikimi križi v krogih, napisi in klečečo podobo donatorja. Čas te slikarije smo ugotovili v bližino časa slikarij pod baldahini. Minoritska arhitektura je bila ena izmed najvažnejših razširjevalcev novega gotskega sloga. Njeni vzori so bili v Assisiju in drugod v Italiji, zato ne presenečajo italijanske poteze tudi pri ptujski cerkvi. J. Gregorič je ugotovil, da so živalske glave na zunanjščini prezbiterija italijanska poteza. Če velja naša domneva o zvoniku, bi ta še bolj kazal, da izvira .iz Italije. Gregorič je ugotovil glede mer ladje, da razmerje širine do dolžine 1:2,75 približuje ptujsko ladjo italijanskim vzorom beraških ravno kritih dvoran, pri katerih zraste dolžina ladje na trikratno širino.-V kasnejšem razvoju se opaža v vzhodnih alpskih deželah težnja po razširitvi ladje. Porušena minoritska cerkev pomeni za Ptuj veliko spomeniško izgubo. In to prav toliko izgubo pomembnega spomenika štajerskega baroka kolikor pomembno pričo prodiranja gotike v naše kraje. Tudi med ptujskimi spomeniki poznosrednjeveškega stenskega slikarstva je prav minoritska skupina kljub vsej fragmentarnosti predstavljala slogovno redko čist primer, ki je odkrival zanimive poglede na položaj Ptuja v vzhodnoalpskem prostoru.12 12 Zahvaljujem se republiškemu zavodu Za varstvo spomenikov, ki je dal na razpolago fotografije za ilustriranje pričujoče razprave. Zusammenfassung Im ersten Teile seiner Abhandlung informiert uns der Autor über den gegenwärtigen Stand der Erforschung der Denkmäler der gotischen Wandmalerei in Ptuj. Das älteste bisher entdeckte Beispiel sind die Mariaeverkündingung, die Erschaffung Evas und die Huldigung der Dreikönige dem Neugeborenen aus der ersten Hälfte des XIII. Jhrh. im Westwerk der Propsteikirche. Es folgen die im letzten Kriege zerstörten Malereien in der Minoritenkirche aus dem dritten Viertel des XIII. Jhrh., die dem Zackenstil angehörten. Der umfangreichste Zyklus in Ptuj sind die dem gotischen Zeichenstil angehörenden Wandmalereien im Kreuzgang und in der Kirche des ehemaligen Dominikanerklosters aus der ersten Hälfte und der Mitte des XIV. Jhrh. Um 1420 zu datieren ist die Ausmalung der Hl. Kreuzkapelle in der Wallfahrtskirche zu Ptujska gora, die der Werkstatt des Malers Johann von Bruneck zuzuschreiben ist. Etwa aus derselben Zeit ist das Martyrium des hl. Laurenz mit dem Stifterwappen im südlichen Seitenschiffe der Propsteikirche. Um 1491 anzusetzen isind ein Hl. Christoph und andere Reste auf der Südwand der Wallfahrtskirche zu Ptujska gora. Aus den ersten Jahrzenhnten des XVI. Jhrh. ist das Mariaeverkündigungsbild und die Masswerkbemalung der Gewölbe im Ostflügel des ehemaligen Dominikanerkreuzganges. Der zweite Teil der Abhgndkung ist dem Baugeschichtlichen Ergebnis, des Studiums der im zweiten Weltkriege zerstörten Minoritenkirche gewidmet. Die frühgotisch charakterisierte erste, Ende des XVII. Jhrh. völlig barockisierte, Minoritenkirche stellte einen flachgedeckten einschiffigen Gemeihderaum dar, der im Westen eine auf gotischen Gewölben ruhende Empore, an der Südseite aber eine Antoniuska-r pelle besass. Rechts und links am Triumphbogen befand sich je ein Baldahinaltar, dessen Wände bemalt gewesen sind. Im nördlichen dominierte eine Christ-König Komposition, im südlichen eine ikonographisch an die Marientodkompositionen sich anlehnen-de Darstellung des Todes des hl. Franziskus. Das völlig mit Kreuzgewölben versehene Presbyterium umfasste zwei Gewölbejoche und den fünfseitig aus dem Achteck entwickelten Ostabschluss. Im Äussern besass es einfache. Stützpfeiler. M^arijan Zadnikar ZNAMENJA OKROG PTUJA Širša okolica Ptuja, tega-našega častitljivega štajerskega mesta, sodi med tiste predele Slovenije, kjer so znamenja, te drobne naše katedralice, še razmeroma na gosto posejana, pa čeprav so morala vse do včeraj in bodo morda spet jutri preživljala več bridkosti kakor radosti v svojem krhkem bivanju. V življenje jih je pred stoletji priklical naš preprosti in nepokvarjeni človek, ki je želel z njimi izraziti to, kar je včasih z besedami težko povedati; želel je z njimi ohranjati spomine na dogodke, ki so se posebno močno zarezali v sicer mirno tekoče zaporedje njegovih dni in noči, v menjave dežja in sonca ter vse prekratkih svetlih nedelj med sivimi delavniki; želel je z njimi zapisati dogodke iz svoje zgodovine. Nastajala so v spomin ali v opomin na tisto, o čemer je takrat govorila, česar se je bala in se od tega potem, ko je minilo, oddahnila vsa soseska, vsa dežela. Kuge, lakote in vojske, pa turške vihre nas reši! Zdaj, ko so ti globoki nagibi, zaradi katerih jé naš človek znamenja nekoč postavljal, že zdavnaj pozabljeni ali pa živijo le še v legendah in pripovedih mater in očetov, ki so jih bili spet slišali od svojih dedov, zdaj stoje ta znamenja le še bolj iz navade kakor zaradi žive vere, hvaležnosti in zaupanja, da se hudo ne sme več vrniti. Včasih je obledel tudi še zadnji spomin na preteklost, ki jih je pogojila, znamenja pa vendar še stoje. Naši ljudje.jih ne podirajo, ker pravijo, da jih oni tudi postavljali niso, pa da naj zato ostanejo, za spomin... Za tiste pa, ki hodimo okrog njih s fotografskimi aparati in s popotnimi beležkami v rokah, imajo znamenja še neki poseben pomen; bogatijo pokrajino in jo delajo še bolj našo, govore nam o tem, kako je naš človek nekoč doživljal slogovne menjave, pričajo o umetnostni zmogljivosti in o lepotnih vzorih naših prednikov, prav tistega malega človeka tam spodaj, ki si ni mogel zidati katedral in ki bi se jih bil bržčas plaho ogibal, če bi mu jih bili drugi postavili; označujejo posamične ali skupne grobove za kugo umrlih, mejijo zemljo in varno popeljejo popotnika skozi nepregleden gozd v pravo smer. Pa koliko legend in pripovedk se plete okrog njih! Z vsem tem današnjega od naglice in tehničnega veka upehanega in utrujenega človeka vedno bolj pritegujejo in umirjajo, saj so delček sveta, ki odhaja ... Slogovno in tipološko vrednotenje ter opredeljevanje znamenj je le eden izmed mnogoterih pogledov nanje. Morda se bo kdaj kak etnolog, splošni ali pravni zgodovinar ojimačil še za kakšen drug pogled nanje in jih bo osvetlil še iz svojega zornega kota. Znamenja v širši ptujski okolici nam zdaj, ko nekako poznamo njihove vrstnike povsod po Slovenskem, niso pripravila nobenih presenečenj. Če jih kot celoto razporedimo po tipoloških vidikih, ki jih tako gradivo z redkimi izjemami, Sl. rl : Kamnito stebrasto znamenje na Janžkem vrhu v Halozah. ko vzbudi kakšen primerek sam zase posebno pozornost, edino prenese, potem se kar dobro vključujejo v podobo, ki smo jo dobili, ko smo zbirali, opredeljevali in razporejali znamenja v celotnem slovenskem prostoru. Takrat sta se sami po sebi izoblikovali najprej dve osnovni skupini» znamenja in kapelice, pri čemer govorimo o prvih takrat, kadar ti spomeniki prosto stojijo v naravnem ali oblikovanem prostoru in sami ne ustvarjajo nobene svoje prostornine, so torej po svojem likovnem pojavu nekje na meji med kiparstvom in arhitekturo, saj se izražajo s kiparskimi in stavbnimi izrazili; kapelice pa so prave male stavbice z lastno notranjo prostornino, ki je celo dostopna, pa čeprav je še tako skromna. Ptujski okoliš pozna domala vse osnovne tipe znamenj, kakor smo jih lahko ugotavljali tudi drugod po Sloveniji. Vseh skupaj smo takrat našteli nekaj sto, a se doslej znanim Še vedno pridružujejo nova, ki jih spet lahko lepo razporedimo v posamezne skupine. Na ptujskem območju, kar velja tudi sicer za velik del severovzhodne Slovenije, se vsi doslej ugotovljeni tipi ne pojavljajo enako pogosto. Spomeniško pomembna znamenja v tipološkem pomenu besede, kakor smo jih pravkar opredelili, so tu neprimerno številnejša in pomembnejša od spomeniško pomembnih kapelic, ki so tu silno redke. Povedati je namreč treba, da vseh tistih številnih kapelic, ki so jih v teh krajih s tolikšno vnemo hiteli postavljati proti koncu prejšnjega stoletja in še do pred nekaj desetletji, ne moremo upoštevati, ko obravnavamo znamenja kot spomenike, za katere je bistvena ravno zgodovinska sestavina, ki je vsem spomeniškim vrstam edina skupna. Za znamenja v ožjem pomenil besede, ki so spet lahko kamnita ali zidana, sta torej način izdelave in iz tega izhajajoča oblika kar sami ponudili poimenovanje posameznih skupin: stebrna in stebrasta znamenja so podobna stebru, temu večnemu pokončnemu arhitekturnemu členu, ki so ga uporabljala doslej domala vsa slogovna obdobja. Ta znamenja so kamnoseško izdelana in včasih celo kiparsko okrašena. Pa tudi za drugi najbolj razširjeni tip smo si sposodili ime pri arhitekturi, ko smo slopna ali slopasta znamenja primerjali s slopom, nekakšnim zidanim stebrom kvadratnega prereza, ki so ga v stavbarstvu pogosto uporabljali namesto kamnitih stebrov. V posebno skupino sodijo t. im. figuralna znamenja, pri katerih je v nasprotju z zgolj arhitektonsko zasnova- nimi kiparska sestavina s prosto stoječo plastiko na vrhu ne le za njihov izraz, temveč tudi za poimenovanje odločilna. V primeri s prvima dvema tipoma, ki izhajata oba vsaj iz poznega srednjega veka, so figuralna znamenja izrazit baročni pojav, saj se je takrat človek s svojo pojavnostjo v umetnosti vedno bolj uveljavljal. Najstarejši primeri segajo v konec 17. stoletja in izhajajo prav iz širše ptujske okolice. O kapelicah pa V tej zvezi ne kaže posebej razpravljati, ker tu ni ohranjenih kakšnih posebnih primerkov. Zanimivo, je opazovati, kako se je tudi v tej spomeniški zvrsti v stoletjih spreminjal ljudski okus, kako so se menjavale potrebe in lepotne predstave in kako so se nekateri ustaljeni tipi počasi preživeli, da bi spet drugi kot pravi modni pojav silovito in včasih tudi brezobzirno lahko prevzeli njihovo mesto. Najstarejša stebrasta znamenja izhajajo v teh predelih še iz 16. stoletja in ohranjajo tako še žive spomine na gotsko oblikovanje. V 17. stoletju živita oba temeljna tipa znamenj, stebrasti in slopni ali slopasti tip, lepo drug ob drugem in ohranjata tradicijo še v naslednje stoletje, ko sta se oba oblikovno prilagodila baročnemu izrazu. Zdaj se jima je pridružil še bogatejši in likovno zahtevnejši figuralni tip. Vsa ta trojica v 19. stoletju sicer še životari, ve ndar vsak tip v svoji vrsti počasi oblikovno hira, kot bi mu primanjkovalo živega soka in novih pobud in kakor se dogaja povsod, kadar se posnetek nečesa brez lastnih moči zgleduje pri posnetku. Zato pa so se kapelice, ki tod poprej očitno niso bile preveč udomačene,»s koncem 19. stoletja kot modna novost lahko tako zelo uveljavile. Vsaka vas je hotela imeti nòvo in lepšo od drugih, zidarski mojstri pa so na njih izživljali svoja umetniška nagnjenja, ki so se tačas podrejala še povodnji jetične nove gotike. To ozračje zelo dobro prikazujejo sočasni zapisi v župnijskih kronikah, ki s pravcatim zanosom poročajo o tem, kako se stara Sl. 2: Slopasto znamenje v Dežnem v Halozah. znamenja, ki s svojo skromnostjo očitno niso več ustrezala napihnjenemu duhu časa in ljudskim idealom o zlagani veličini, umikajo »ličnim« kapelicam. Tako je npr. v župnijski kroniki pri Sv. Marku župnik Matej Slekovec, sicer dober zgodovinar, še leta 1897 zapisal, da je v Sobetincih »zidani Trunkov križ zelo star ter se ne ve, kdaj je bil postavljen«. Očitno je šlo za znamenje slopnega tipa, ki pa so ga kmalu nato zamenjali s sedanjo kapelico brez spomeniške ali vsaj umetniške vrednosti. Na kraju, kjer stoji sedaj Bombekova kapelica iz leta 1870 v Zabovcih pri Ptuju, pa je nekdaj »stal visok kamnit steber s statuama Device Marije in sv. Florijana«, kakor spet beremo v markovski župnijski kroniki. Isti Matej Slekovec poroča v Negovi o tem, da so »ihovski poljski zelo zanemarjen kužni križ« leta 1896 nadomestili z novo, »prekrasno« kapelico. Koliko nepopravljive škode so s tem in v podobnih primerih zaradi napačno zastavljene vneme povzročili naši spomeniški posesti samo na tem območju, ni treba posebej poudarjati. Kljub zobu časa, ki jih je sčasoma načenjal, pa se je skozi več stoletij vse do danes ohranilo precejšnje število znamenj, ki so na ptujskem območju nekako tako na gosto posejana, da skoraj presegajo slovensko povprečje, zlasti pa še tiste predele zahodne in južne Slovenije, kjer so znamenja precej manj številna. Ker smo to opravili že v celotnem pregledu slovenskih znamenj pred nekaj leti, tu ne kaže ponavljati opisov vseh tistih, ki so se ohranila v ptujski okolici. Morda bi zato omenili le nekatere najpomembnejše med njimi. Še iz 16. stoletja in torej najstarejša med ohranjenimi so kamnita stebrašta znamenja v Ločiču pri Desterniku, v Hvaletincih in pod Sv. Andražem. Znamenje v Ločiču je nastalo še iz slogovnega občutja pozne gotike, o čemer govori iz posameznih obdelanih kamnov zložen trup, ki ima po gotskem načinu posnete vse štiri robove, spodaj odrezane na ajdova zrna, s katerimi prehaja trup v kva-dratični podstavek. Na vrhu je širša in na tri strani odprta hišica s prav tako oblikovanimi, le mnogo manjšimi ogelnimi stebriči, pokrita s kamnito piramidno strešico. Namesto prvotnega križa na njej so leta 1680, ko je tudi do Ločiča že prodrl glas o baročnih novotarijah, po vzoru mestnih figuralnih znamenj postavili nanjo kamniti kipec sedečega »hrvaškega Kristusa« z reliefom sv. Martina na hrbtni strani njegovega sedeža. To je dovolj značilno za razpoloženje dobe, ki se še ni mogla povsem odreči zakoreninjeni tradiciji in je v danem znamenju očitno še videla neko vrednoto, bržčas predvsem praktično, saj bi bilo še dobro ohranjeno znamenje škoda podreti, po drugi strani pa se je nova miselnost tudi hotela uveljaviti in tako je prišlo do te zgovorne dvojnosti mišljenj in slogovnih razpoloženj. »Čušev križ« v Hvaletincih, ki ga je že močno nagnil čas, ima domala enake osnovne sestavine kakor znamenje v Ločiču, a je s tem, da njegova hišica ni s kakšno vmesno ploščo ločena od trupa, temveč iz njega kar organsko izhaja, morda še bolj gotsko občuteno. Pod Sv. Andražem na polju postavljeno znamenje ima močan trup s posnetimi robovi, ki prehaja z bogatim žlebastim profilom v širšo hišico. Tako je spet doseženo tisto značilno gotsko labilno razmerje med masami, ko je za pogled večja gmota postavljena na tanjšem podstavku. Skoraj verjetno sc* to znamenje ustvarili kamnoseki, ki so bili okrog leta 1529 zaposleni pri prezidavi bližnje farne cerkve. S tem pa se naše znamenje vključuje tudi v pomembno skupino slovenjegoriške pozne gotike 16. stoletja, ki ima v svoji vrsti tudi v širšem slovenskem kulturnem prostoru pomembno mesto. Posebno bogato je bilo z znamenji naše 17. stoletje. Ne le zavoljo kužne bolezni, s katerimi včasih kar preveč na splošno povezujemo nastanek starejših znamenj, ki jih imamo kar vsa za »kužna«, temveč tudi iz strahu pred turško vihro in raznimi ujmami, pa iz hvaležnosti, da se jih je preteče zlo ognilo, so jih ljudje hiteli postavljati. V glavnem so kamnita znamenja ohranjala svojo stebrasto obliko, le v medsebojnem odnosu svojih sestavin in v podrobnostih so se prilagodila novemu slogovnemu občutju naše zakasnele renesanse in zgodnjega baroka. Poprej odprta hišica, v kateri je lahko stal kakšen kipec, se je zdaj zaprla v nastavek, ki so ga na vseh štirih straneh okrasili z reliefi ali s slikanimi podobami. Povsem preprosto zasnovano z gladkim kvadratičnim trupom in z enako širokim nastavkom, postavljenim na širši kapitelni plošči, je znamenje na Kicarju iz leta 1641, ki pa mu je 19. stoletje z novo površinsko obdelavo vzelo nekaj prvotne pričevalnosti, tako da mu ne gre prav verjeti. — Še preprostejše je v svoji monumentalnosti znamenje v Stogovcih pod Ptujsko goro, kjer je leta 1642 za kugo umrl Martin, Filipov sin, kakor beremo na njem. — Pojavi manirizma, tega prehodnega sloga med renesanso in barokom, se kažejo podobno kakor v likovni umetnosti, ko je upodobljena človeška figura nenavadno sloka in potegnjena, v tem, da se pri dani talni ploskvi ali prerezu višine nenavadno močno povečajo in da je polkrožno zaključena vdolbina v nastavku, ki je bila poprej v sorazmerju z njegovimi merami, zdaj z njim vred nenavadno potegnjena v višino, za kar je dober primer v Bukovcih postavljeno znamenje iz leta 1668. — Podobno je zasnovano znamenje na Janžkem vrhu iz leta 1687, ki stoji ob poti v razgibanem haloškem svetu. — Tradicionalno zasnovo ohra- njajo ta znamenja še vse v 18. stoletje, kakor dokazuje npr. »križ« ob cesti pri Osluševcih, ki sta ga dala leta 1757 postaviti krčmar Matija Baseck in njegova gospodinja iz Velike Nedelje. Za tako pozen čas nastanka je zgovorna školjka na prehodu stebra v profilirano podnožje nastavka in stilizirani rastlinski motiv, ki pokriva vrh namesto poprej običajne piramidne strešice. Z obema se izraža že zreli barok. — Stebrasto znamenje iz leta 1765 v Podvincih je že zelo suhoparno in brez domiselnosti ohranja tradicionalne sestavine stebrastih znamenj. Le v nastavku se je eno izmed plitvih poglobljenih polj spremenilo v globoko nišo in s tem poudarilo prednjo stran kot nekako fasado, kar dobro ustreza baročnemu razpoloženju in zavestno obrača hrbet srednjemu veku, ko so bila taka znamenja na vse strani enakovredno obdelana. Posebno mesto zavzema v vrsti kamnitih stebrastih znamenj tisto na polju za Gorišnico, ki je označeno z letnico 1686. Med stebrasta ga uvršča le še osnovna oblika, sicer pa je s kiparskim okrasom že tako preobloženo, da bi ga že skoraj z isto pravico lahko prištevali med figuralna znamenja. Figuralni reliefi se zdaj ne zadovoljujejo več s plitvimi vdolbinami v navzgor potegnjenem nastavku, stopili so iz njih in se postavili na konzole, prav kakor sv. Florijan ob trupu kvadratičnega stebra. Namesto geometrično oblikovane strešice pa je zdaj na vrhu postavljena samostojna figura sočutje zbujajoče Marije z mrtvim sinom v naročju, ki ji navadno pravimo pietà. Od tod dalje je bil v razvoju le še korak do pravih figuralnih znamenj, kjer je arhitekturna sestavina, ki je bila doslej bistvena, posihmal omejena le še na podstavek za kip ali celo za večjo figuralno skupino, ki se je zdaj popolnoma razživela in se v prostoru razbohotila. Tako se je umetnost tudi na tej stopnji obrnila k človeku in njegovi telesni postavi, pa čeprav se za njo še vedno skriva svetniška vsebina. Eden od zgodnejših primerov te vrste znamenj je na Ptujski gori, kjer je dal Mihael Gigler leta 1699 postaviti visok steber s kipom pietà na vrhu. To znamenje se lepo veže s pogledi na znamenito gotsko cerkev v slikovito celoto. Po zgledu drugih mest v vzhodni srednji Evropi, ki so sredi svojih reprezentančnih trgov po načelih takratnega urbanizma kar tekmovala med seboj, katero bo postavilo bogatejše znamenje v priprošnjo proti kužnim boleznim, ki so se takrat pogosto pojavljale, proti požarom, ki so upepeljevali tačas še močno lesene in pretežno s skodlami pokrite hiše, pa proti Turkom, ki so hodili mimo in so ogrožali celo cesarsko mesto, si je tudi Ptuj privoščil bogato mestno znamenje, ki naj se že na zunaj razlikuje od zastarelih podeželskih. Pred minoritsko •cerkvijo je dal borlski grof Jurij Friderik Sauer že leta 1664 postaviti Marijin ‘steber s kamnitim kipom na vrhu, in sicer v zahvalo za zmago nad Turki. Leta 1791 so to znamenje prevzeli v oskrbo ptujski meščani, ki naj bi ga odslej sami vzdrževali in se s tem oddolžili za to, da noben meščan ni prišel v turško suž-nost. Leta 1945 je bilo to znamenje podrto. Kip sam s kapitelom je zdaj shranjen v mestnem muzeju. Po Stegenškovem mnenju naj bi ga bil izdelal kipar Franc Krištof Reiss, česar po Sergej Vrišer ob študiju štajerske baročne plastike ni mogel potrditi. Ker so požari neprestano obiskovali ptujsko mesto in je ogenj leta 1744 uničil kar 79 hiš, so meščani postavili nebeškemu priprošnjiku zoper to nadlogo pred mestno hišo leta 1745 spomenik in tudi trg so odslej imenovali po njem. O tem poroča kronist p. Ludvik Pečko leta 1861 in dodaja: »Leta 1761 so okrog tega spomenika postavili še skupino drugih svetnikov, med njimi Roka in Boštjana kot kužna patrona, Janeza Nepomuka, zavetnika pred poplavami, sv. Ano z Marijo kot priprošnjici gospodinj in devištva, sv. Jožefa — patrona gospodarjev, pa še Antona Padovanskega in Frančiška Ksaverija. Ko so leta 1856 obnavljali figuro sv. Florijana, ki jo je bil že načel čas, so odstranili vse druge svetniške figure, češ da jemljejo prostor in svetlobo bližnjim prodajalcem.« Tako očitno okrnjeni spomenik stoji še danes. Plastična skupina z vsemi bistvenimi sestavinami — z gorečo hišo, svetnikom na oblakih in s puttom, ki gasi požar Ì— je v baročnem smislu živahno razgibana. Spomenik je delo nekega neznanega kiparja ne ravno izredne umetniške zmogljivosti. V V drugo veliko skupino sodijo zidana znamenja, ki pa spet niso vsa enaka. Od znamenj z nišo so v teh krajih razvojno starejša tista, ki smo jih že poprej označili za slopna in za slopasta, saj imajo še srednjeveške prednike. V ptujski okolici tako starih sicer nismo zasledili in zdi se, da so ohranjeni primerki večinoma iz 17. in 18. stoletja. Z nastavkom, ki je širši od trupa in ima na vseh štirih straneh majhne vdolbine, ohranjajo srednjeveško tradicijo le še nekatera med njimi, kakor npr. znamenje v Skokah na Dravskem polju ali eno od dveh ohranjenih pri Sv. Marjeti, pa posebno še tisto ob glavni cesti v Šikolah, ki je vse prepreženo z ostrorobimi grebeni in je v tej vrsti prav izredno, medtem ko so večinoma grajena tako, da je ustrezalo renesančnemu in baročnemu občutju, da namreč nastavek edino lahko stoji na enako širokem ali pa širšem podstavku. Znamenja slopnega tipa so zame najmikavnejša in me je na mojih raziskovalnih poteh vsako zase posebej in ponovno razveselilo, ko sem ga odkril v zavetju dreves, kakor npr. v Pleterjah na Dravskem polju, pa ob hišnem plotu pri Sv. Marjeti, ali pa če je, kakor drugo znamenje prav tam, samozavestno stalo sredi ceste kot spomin na čase, ko se je mimo pomikala le vprega z dvema volovskima silama; kako lepo dopolnjuje vaško podobo recimo znamenje v Skokah ali pa se, kakor denimo v Dežnem, kot pravi samotar, do katerega ti pokaže pot zgovoren fantič, razgleduje po razgibanih Halozah. Tako tiha in skromna so ta naša znamenja, toliko hudega so že pretrpela v svojem večstoletnem življenju, ko so jih bičali vetrovi in jih stresale strele, ali pa so se nad njimi znašali »neodgovorni« objestneži, pa nikomur niso nič žalega storila, da res ne vem, čemu jim ne bi privoščili prijaznega pogleda, jim popravili strešice in jih tako ohranili zanamcem, naj imajo še oni z njimi veselje. Omenili smo že, da so zidana znamenja lahko tudi drugačnih oblik kakor ta, ki smo jih pravkar označili. Če so slopna in slopasta obdelana na vse štiri strani enako in so torej kar štirisomerna, dvakrat po stranicah in .dvakrat skozi ogle, potem so tista, ki jih imenujemo znamenja z nišo, pač taka, da ena sama vdolbina v njih izrazito prevladuje, če smo jih po njej celo poimenovali. Že pri nekaterih slopastih znamenjih, kakor npr. pri Žurmanovem v Podlehniku ali pri tistem v Trnovski vasi pri Bolfenku, smo opazili, da je ena stran bolj poudarjena kakor druge tri. Ta težnja se je z barokom vedno bolj krepila, saj je barok tudi pri veliki arhitekturi ljubil bogata pročelja, ne glede na to, kaj se je skrivalo za njimi. In tako se je znamenje z nišo, ki ima posebno še na evropskem Jugu zelo staro in številno sorodstvo, udomačilo tudi pri nas. V ptujski okolici jih sicer ni kdove koliko, ki bi bila posebne pozornosti vredna, nekaj pa jih je le, kakor za primer tisto v Janežovcih, pa na Mestnem vrhu, kjer je bil do nedavna shranjen v niši kamnit relief, velika gotska umetnina, in še nekatera. Svojevrstna so trikotna znamenja, ki so se pojavila komaj s poznim barokom. Zlasti številna so iz prve polovice 19. stoletja, ko se pojavljajo v dveh močnejših skupinah v Slovenskih goricah in na Gorenjskem. Radi so jih postavljali v stikališče cest ali potov, kjer je njihova trikotna oblika še prav posebno zaživela. V Skorbi pri Ptuju stoji z usločenimi stranicami zasnovano trikotno znamenje ob veliki cesti, pa ima prav zato bogateje obdelano in okrašeno eno samo vidno stran, zaradi česar bi ga lahko uvrstili še med znamenja z nišo. Kapelice kot poseben stavbni tip smo mimogrede že uvodoma omenili, kaj več besed pa v zvezi z njimi ne kaže izgubljati, saj so kapelice zaprtega tipa v teh krajih z redko izjemo morda tiste v Cirkulanah, ki je lahko še iz 18. stoletja vse novejše in jih bodo morda šele kasnejši raziskovalci bolj z zanimanjem upoštevali. Kapelice odprtega tipa, to so take, pri katerih se prednja stena naslanja na dva prosto stoječa stebriča in ki so zlasti pogoste na Kranjskem, pojavile pa so se pod,vplivom klasicizma, se tod okoli kar niso mogle oprijeti tal. Ena izmed redkih ambicioznejših stoji v Mostju pri odcepu ceste proti Ljutomeru in je morda še iz sredine 19. stoletja. Znamenja okrog Ptuja niso nobena zaključena celota. Izražajo se v različnih oblikah, kakor smo jih poskusili prav na kratko označiti. Z njimi se vključujejo med druga znamenja, ki jih srečujemo drugod po Sloveniji. Tudi niso nobene velike umetnine in šele kot celota pritegnejo v svojo gostoto in mnogoličnostjo zanimanje tudi tujih raziskovalcev. Za nas pa je važno še zlasti to, da so delček vsega tistega, čemur pravimo domovina. To pa je največ, kar imamo. BILDSTÖCKE IN DER UMGEBUNG VON PTUJ Zusammenfassung In diesem Aufsatz beschreibt der Verfasser die führenden Grundtypen von Bildstöcken in der weiteren Umgebung von Ptuj. Dabei stellt er fest, daß die Wegkapellen in dieser Gegend meist erst in der zweiten Hälfte des 19. und im Anfang des 20. Jh. entstanden und also viel jünger sind als Bildstöcke im engeren Sinne des Wortes. Die ältesten erhaltenen Bildstöcke reichen noch ins 16. Jh. hinein, wobei sie als Tabernakelpfeiler noch spätgotische Formen aufweisen. Die meisten stammen aber aus dem 17. Jh. Einige steinerne Bildstöcke kommen als einfache Pfeiler vor. Erst mit der Barockzeit werden sie mit dem figürlichen Schmuck bereichert und später auch mit der figuralen Freiplastik bekrönt. Die gemauerten Bildstöcke alpenländischen Typs haben ihre Grundform eines Tabernakelpfeilers durch mehrere Jahrhunderte erhalten. Der Übergang von der Gotik zum Barock vollzieht sich in dem Sinne, daß der Aufsatz, der früher breiter war als der Schaft, jetzt schmäler wird als dieser. — Eine besondere Gruppe bilden die dreieckigen Bildstöcke, welche aber erst seit dem Ende des 18. Jh. Vorkommen. — Bildstöcke sind keine Kathedralen. Solch hintangesetztes Material aber stellt als Ganzes eine Reihe von kunstgeographisch interessanten Fragen, in deren Beleuchtung sich erst sein wahrer Wert erweist. In diesem Sinne bedeuten Bildstöcke aus der Umgebung von Ptuj nur einen Mosaikstein im Gesamtbilde dieser kleinen Denkmäler in ganz Slowenien und auch im übrigen Ostmitteleuropa, wo sie am dichtesten Vorkommen. Marija Mirkovič DONESKI K POZNAVANJU PREDBAROCNEGA PEČARSTVA V PTUJU Za pečarstvo kot zasebno vejo umetne obrti so se strokovnjaki zainteresirali že v 19. stoletju, ko so začeli objavljati prve kataloge stilnih pečnic in opise starih peči. V 20. stoletju se s tem delom ne nadaljuje več zaradi slučajnih najdb fragmentov, temveč kot posledica sistematičnih izkopavanj srednjeveških gradov, posebej v povojnem času. Pri nas pa žal večjih izkopavanj ni bilo, o najdbah in o že obstoječih zbirkah pečnic pa se je pisalo še vedno premalo in samo občasno. V študiji o štajerskem pečarstvu omenja Konrad Strauss1 material iz slovenske Štajerske, med avstrijskim gradivom pa večje število sorodnih pečnic. Prav tako pa omenjata pri obdelavi starih madžarskih pečnic Pal Voit in Imre Holl2 fragmente z našega področja, in sicer samo tiste, ki so jih v svojih prispevkih do zdaj objavili jugoslovanski umetnostni zgodovinarji. Olga Klobučar3 pri kataloški obdelavi pečnic iz Samobora in Susedgrada obravnava slovenski material le komparativno, Emilijan Cevc pa je v enem članku obdelal zasebno skupino srednjeveških pečnic z motivom leva na Slovenskem4. Vse drugo gradivo pa še vedno čaka na strokovno obdelavo. Zaradi tega sem svojo pozornost posvetila stilni peči in v začetku svoja raziskovanja omejila samo na Ptuj in okolico. Pri študiju stanovanjske kulture v preteklosti ne smemo namreč zanemariti peči, ker je le-ta v oblikovanju notranjosti hiše in ustvarjanju ambienta odigrala vidno vlogo, saj je šele prostor brez dima in primerno topel postal prijeten za stalno bivanje. Pot od odprtega ognjišča do zidane peči je bila dolga, ravno tako počasno je bilo njeno oblikovanje od navadnega ogrevalca prostora do peči, zidane iz pečnic, katere nosijo stilne oznake iz časa svojega nastanka in služijo obenem kot okras prostora. Stilna peč se v osnovi ne razlikuje od starejše navadne sobne peči in ima še vedno širši spodnji del, ki počiva na podnožju, in ožji zgornji del, ki je nekoliko bolj podrejen stilnim spremembam. V gotiki, ko se poudarja navpičnica, je ta del oblikovan kot visok okrogel ali poligonalni stolp z nazobčenim venčnim delom. V renesansi se arhitektonska konstrukcija peči spreminja nekoliko bolj svobodno. Zidani podstavek zamenjujejo ponekod noge, cela peč deluje bolj statično, oba dela peči sta večinoma kockasto oblikovana, kdaj pa kdaj razdelitev sploh ni nakazana. Celo baročna peč, katere zunanji videz kaže malo stikov s tradicionalno obliko peči, hrani še vedno isto razdelitev na podnožje, kurilni in grelni del; okras, velikost pečnic in povezava delov pa so toliko podrejeni razigrani baročni koncepciji, da pogosto zakrije osnovno obliko peči. 10 Poetovio — Ptuj Oblika in velikost peči pa sta pogojena z velikostjo in obliko pečnic. Pećnica se je začela oblikovati takrat, ko so v telo prvotne peči, izdelane iz gline, vložili lončene posode in tako povečali njeno grelno moč. Te posode »buče«5 so vtisnjene V steno peči bodisi z dnom ali z vratom in oblikujejo na ta način dva osnovna tipa arhaičnih pečnic. Prve so vdolbljene in skledasto oblikovane, druge pa imajo navzven obrnjeno kalotasto dno posode (sl. 1). Iz tega drugega tipa se postopoma razvija štirioglata površina pečnice, pripravljene za okras. Hrbtni del pečnice r- nekdanja posoda -^7 se postopoma spreminja iz okroglega v štirioglatega in postaja plitev, obdrži pa še vedno latvičasto obliko. V 14. stoletju prekrivajo zunanje površine pečnic z reliefi, ki so v tej začetni fazi še zelo plitvi. Motivika je v srednjem veku izposojena iz fantastičnega sveta srednjeveških pravljic, srečujejo se človeški in živalski liki, rastlinski in geometrijski ornamenti. Pozneje pa se teme širijo na alegorične like in biblijske prizore ter detajle, prevzete iz arhitekture. Najstarejše pečnice so samo žgane in nepo-loščene. Že v 14. stoletju se ponekod na pečnice nanaša plast bele zemlje, ponekod pa se grafi tiraj o, reprezentančni kosi se že v tem času glazirajo, svinčeni lošč pa je v širši rabi od 15. stoletja naprej. Postopoma se uvaja tudi večbarvna glazura. Velikost pečnic ni bila poljubna in se že v gotiki ustaljuje. Spodnji, širši in masivnejši del kurišča je izdelan iz manjših kvadratastih pečnic, katerih velikost je variirala od 20 X 20 cm do 25 X 25 cm. Pečnice zgornjega dela peči so bile višje in gracilne. Njihova širina je ustrezala širini spodnjih (to je 20 do 25 cm), višina pa je za 50 odstotkov večja (to je do 35 cm). Posebno obliko so imeli venčni deli nekaterih gotskih peči, sestavljeni iz trikotnih pečnic. V renesansi se standardna velikost pečnic suče okrog 25 X 25 cm, odstopanja pa so možna, ker je pri izdelavi glinene kopije modela zaradi krčenja zemlje nova pečnica bila za okrog 10 do 15 odstotkov manjša.6 Posebej pa se izdelujejo noge za nekatere renesančne peči v obliki heraldičnih živali ali levjih šap. Zahtevnejše peči pa imajo še okrasno pečnico na izpostavljenemu vogalu venca kurilnega dela peči. Te pečnice so pogosto okrašene s heraldičnimi motivi. V poznem 16. stoletju se z visoko renesanso pojavlja novi tip — velika osrednja pečnica, ki doseže velikost 55 X 51 cm. Tako se spreminja srednjeveška shema nizanja enakih pečnic ene zraven druge in ene nad drugo ter se tako poudarja centralni motiv, ki je obkrožen bodisi z manjšimi pečnicami s podobami ali s pilastri, polstebri in drugimi arhitektonskimi detajli. To je obenem prehod k baročni peči 17. in 18. stoletja, kjer je vsaka pečnica zase le del umetniško oblikovane celote, kateri je podrejena. Baročne peči iz gradov in palač so izde-lovane po načrtih vodilnih umetnikov in so pogosto sestavni del načrtovane notranjščine, pojmovane predvsem kot plastični okras prostora, bogato okrašene, belo ali bledo rumeno pološčene, pozlačene in kolorirane. Vzporedno s tako zahtevnejšo pečjo se je obdržala v meščanski hiši manj zahtevna, zeleno glazirana peč, na kmetih pa celo arhaična peč, ki v svoji obliki še vedno hrani obliko srednjeveške sobne peči. V Ptuju in okolici se še vedno nahajajo stare stilne peči v gradovih in meščanskih hišah, razen teh pa hrani tudi ptujski muzej, prav tako kot še nekateri slovenski muzeji, zbirko peči in pečnic od srednjega veka do 20. stoletja. Na kakšen način so te peči, posebej pa pečnice kot fragmenti za nas izgubljenih celot, prišle v Pokrajinski muzej v Ptuju, ni vedno znano, ker so pogosto podatki v starih inventarjih zelo skopi in nepopolni. Ravno zaradi dejstva, da se sorodni kosi nahajajo še v drugih muzejih Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Madžarske, sem hotela preveriti, s koliko možnosti lahko trdimo, da sp vsaj nekatere med pečnicami izdelek kakega ptujskega obrtnika. Na začetku raziskovanja sem pregledala dostopno arhivsko gradivo v ptujskem zgodovinskem arhivu in s posredovanjem lokalnega arhiva tudi gradivo iz deželnega arhiva v Gradcu; povzetek dosedanjega dela pa sem poskušala podati tukaj.7 Naj starejše obdobje srednjega veka je zavito v temo, ker se iz tega časa niso ohranili ne viri ne gradivo, ki bi pričali o obstoju pečarstva. Ker pa je lončarstvo ena od naj starejših obrti in je na tem območju arheološko izpričano od prazgodovine, ker se pečarstvo v začetni fazi ne more ločiti od lončarstva in ker so peči naj starejših oblik na tem območju obstajale, so verjetno ptujski lončarji izdelovali v srednjem veku tudi »buče« za peči in postavljali zemljene peči v hišah. Najstarejši podatek o obstoju peči v Ptuju je iz leta 13118. Takrat se sicer omenja v Ptuju obstoječa »Stuba balnearum«, iz česar Geramb izvaja potrditev za obstoj peči, ker sam naziv »stuba« ali »stupa« (slov. izba) pomeni sobo s pečjo, vendar pa tu ne gre za navadno sobno peč, pač pa za grelno telo v »savni«. Ne vemo, ali je ta kopalnica istovetna s »stupa balnearia« iz leta 1320, ki se je nahajala nekje ob Grajeni pri Ptuju9. V obdobju od začetka 14. stoletja pa do konca 15. stoletja* ko se omenja lončar na Ptujski gori10, molče viri o obstoju lončarjev ali pečarjev v Ptuju in okolici. Domnevamo pa lahko, da so takrat zaradi razširjenosti te obrti in stalnega povpraševanja po posodi lončarji delovali v Ptuju. Lahko celo domnevamo, da so v 14. ali 15. stoletju bili na nekakšen način organizirani, ker so začetki združevanja obrtnikov v Ptuju razvidni že iz najstarejšega ohranjenega ptujskega mestnega prava iz leta 137611. Vsekakor pa so do srede 15. stoletja imeli obrtniki, ki so bili nastanjeni znotraj mestnega obzidja, večje pravice od obrtnikov iz predmestij, kar sklepamo iz patenta iz leta 1458, v katerem je določeno, da imajo v Ptuju vnaprej mestni in predmestni obrtniki iste pravice, ker zaradi prevelikega števila nimajo vsi prostora v mestu12. Nekoliko bolje je osvetljeno 16. stoletje. Že na samem začetku stoletja v prenovljenem Mestnem pravu iz leta 1513 zasledimo imena dvojice lončarjev V Ptuju. Peter Hafner ima hišo v tretjem okraju, Jorg Hafner pa v četrtem okraju, vsak plačuje dimni davek za po en dimnik.13 V sredini 16. stoletja, leta 1542, se v borlskem14 cenilnem zapisniku omenja lončar Pavel (Lonzar Pavel), ki ima kot osebenjek iz Zavrča en vinograd na Goriičaku. V istem zapisniku se še dvakrat sreča priimek Lončarič, pri Luki in Andreju, kar sicer ne govori, da sta lončarja, pač pa da lončarstvo kot obrt obstaja že prej. Seznam dimnikarskih davkov iz leta 1572 za Ptuj vsebuje pet imen z dodatkom »Hafner«15. Trikrat, pri Mateju, Filipu in Ožboltu, se ne moremo zanesti, da beseda Hafner pomeni obrtnika lončarja, prejkone gre za že oblikovan priimek, za zadnja dva pa vemo zagotovo, da sta lončarja, ker imata poleg naziva Hafner še priimek Hirsberger. Luka Hirsberger je kot pomočnik prišel v Ptuj iz Grajene leta 1566, četrti za njim je v pomočniško knjigo lončarjev vpisan Alex Hirsberger iz Gradca16. Šest let pozneje sta oba ptujska meščana in mojstra, kot lastnika hiš pa plačujeta dimnikarski davek. Ravno omenjena vpisna knjiga lončarskih pomočnikov govori o že organizirani lončarski obrti v Ptuju. V to knjigo so najstarejši podatki vpisani že leta 1566. Od tedaj pa do leta 1600 je skozi Ptuj prepotovalo več kot 200 pomočnikov, ne vemo pa še točno, kateri so se od teh v Ptuju zadrževali dalj časa. Poleg že omenjenih Hiršb erger jev, za katere vemo, da sta postala ptujska meščana, je v pomočniško knjigo vpisano še štirinajst Ptujčanov17, in ker se z nekaterimi priimki (kot Turk in Schmidt) srečujemo dva- do trikrat do leta 1597, sklepam, da so bili ti pomočniki iz ptujskih lončarskih družin. Iz vseh teh na kratko naštetih podatkov je vseeno razvidno, da je organizirana lončarska obrt obstajala v Ptuju že pred zadnjo četrtino 16. stoletja; od tedaj datirajo prvi pisani viri o obstoju ptujskega lončarskega ceha. Leta 1577 je potrjen naj starejši do zdaj znani cehovski red ptujskih lončarjev. Red je izdelan na podlagi graškega, in sicer so si po njem domači lončarji obdržali pravico izboljšave in manjših sprememb po lokalnih navadah. Red sta 8. aprila 1577 potrdila mestni sodnik in mestni svet18. Leta 1639 je nekoliko spremenjen red ptujskega lončarskega ceha sprejela graška komuna in ga je 22. aprila 1639 potrdil Ferdinand III. Na samem začetku 18. stoletja (9. julija 1701) je Leopold I. potrdil novo obliko pravilnika19, ki je bil izdelan na podlagi starejšega reda iz 17. stoletja in cesarskega patenta z dne 21. julija 1642, s katerim se ščitijo domači obrtniki pred nedovoljenim delom lončarjev izven ceha (Frötter und Störrer).29 V 18. stoletju je bil red potrjen še dvakrat, in sicer 11. januarja 1719, ko ga je potrdil Karel VI., in 8. maja 1744 Marija Terezija81. Da Jožef II. ni več potrdil lončarskega pravilnika, je razumljivo, ker bi to nasprotovalo njegovi politiki osvobajanja obrti od cehovskih omejitev zaradi njenega radikalnejšega razvoj a. Ohranjeni in dostopni cehovski pravilniki ilustrirajo delo domačih lončarjev od šestnajstega do osemnajstega stoletja, prav tako pa govore tudi o obstoju pečarstva in o položaju te ožje panoge lončarstva v okviru obrti. Iz začetnih stavkov vseh ohranjenih pravilnikov je razvidno, kako se je postopoma ceh razvijal in širil iz zaprte mestne bratovščine. Že prej sem omenila, da so se mestni obrtniki v Ptuju združevali nekje v 14. stoletju, tujci pa so svoje blago lahko prodajali le na sejmih, po patentu iz leta 1458 pa so enake pravice kot mestni dobili tudi obrtniki, ki so stalni prebivalci predmestij. V času prvega cehovskega reda iz leta 1577 zajema zaščiteno območje ptujskih lončarjev samo mesto in »Burgfried«.- »Burgfried« pa je bil le v začetku 16. stoletja po madžarski nevarnosti omejen na mesto znotraj obzidja22, drugače pa je vse do 18. stoletja meja Burgfrieda bila tale: od Orešja ob Dravi prek Krčevine do Mestnega vrha, čez Rogoznico in Brstje do grada Turnišče, od tod pa prek Zg. Hajdine do Skorbe.23 Leta 1639 je območje ceha razširjeno na »dve milji poti okrog Ptuja«24, red iz 1701. leta pa navaja natančne meje ptujskega lončarskega ceha iri kot mejne točke našteva naslednje kraje: Zavrč, Št. Avguštin, Žetale, Makole, Šikole, Marjeta na Dravskem polju, Miklavž, Hrastovec, Senarska, Andraž, Seizendorf, Mala in Velika Nedelja23. Člani ceha so se delili na mestne in podeželske lončarje, število obrtnikov, ki so delali v mestu samem, pa je vedno bilo omejeno. Že od začetka 16. stoletja, to je odkar lahko spremljamo ptujske lončarje, delujejo v samem mestu po dva do trije mojstri. Leta 1513 sta to Peter in Jorg Hafner, 1572 Alex in Luka HirSberger, mogoče pa še Schmidt. Situacija v 17. stoletju pred velikim požarom leta 1684 ni povsem jasna. V tem času je vpisano v knjigo pomočnikov več kot štiristo imen. Ker je med temi kar osemnajst Ptujčanov,26 je jasno, da obrt še vnaprej cvete. Dva priimka se v tem času srečujeta večkrat in sta verjetno priimka dveh družin mestnih lončarjev27. Od leta 1684 lahko kontinuirano spremljamo ptujske lončarje po Knjigi pomočnikov, Knjigi meščanov mesta Ptuja28 in po seznamih hišnih lastnikov. Bartolomej Pušnik, rojen v Vojniku, ki je na novo leto 1684 vpisan v Knjigo lončarskih pomočnikov, je bil istega leta na sv. Lucije dan sprejet med ptujske meščane na mesto lončarja, ki je bilo po požaru29 prosto. Leta 1692 je bil za mojstra sprejet med ptujske meščane Peter Nedelkho, ki je ravno tako prišel v Ptuj kot pomočnik leta 1684.30 Leto pozneje (1685) je v register pomočnikov vpisan Pavel Kocbek, ki je med meščane sprejet leta 169331. V tem času verjetno dela tudi Pušnik, ker cehovski red iz leta 1701 navaja v členu 43, da v Ptuju ne smejo biti več kot tri delavnice, ker pač tudi prej nista bila v Ptuju nikoli več kot eden ali dva mojstra, tako da bodo le trije mojstri imeli dovolj dela za vzdrževanje32. Tega sklepa so se očitno tudi vnaprej trdno držali, ker nikoli ne srečamo več kot dva do tri imena lončarskih mojstrov med na novo sprejetimi meščani. Ta navada se je do 19. stoletja spremenila le toliko, da sta poleg dveh lončarjev v mestu leta 1858 delovala še dva v predmestjih33. Očitno je, da so novi mojstri prihajali na izpraznjena mesta starih lončarjev in da so tudi tukaj, kot je pač bilo v navadi, podedovale vdove, sinovi in hčerke obstoječo delavnico še posebej zato, ker so imeli izjemne ugodnosti pri opravljanju mojstrskega izpita in nadaljevanju obrtniškega dela34. Tako se je obrtna pravica prenašala z enega člana družine na drugega več generacij, posebej v novejšem času, ko migracije nisoi bile več tako pogoste. Tako je npr. Johann Georg Maister prišel kot pomočnik v Ptuj iz Ilza leta 1751 in se oženil z vdovo lončarja Kaspar j a Gabronška. Kot mojster je vpisan v meščansko knjigo leta 1753, leto pozneje pa ga omenjajo kot lastnika hiše z vrtom. Ta hiša je po vsej verjetnosti identična z ono »ob malih vratih«, v kateri je K. Gabronšek imel svojo delavnico leta 1733, danes pa je ohranjena v svoji bidermajerski obliki iz leta 1830. Iz tega primera je razvidno, da so lončarske delavnice locirali na robu mesta, ker je bil ta položaj zavoljo požarne nevarnosti zaradi žganja lončene robe najprimernejši. Istočasno tudi vidimo, kako se v teku 18. stoletja izvajajo navodila iz pravilnika iz leta 1701, ki pri- poroča, da se obstoječe delavnice ne selijo, podeželski ali novi mojstri pa lahko prevzamejo obstoječo prazno delavnico v mestu. Kljub majhnemu številu obrtnikov v mestu je število pomočnikov in vajencev veliko. Ker pò pravilniku noben mojster ni smel imeti več kot enega vajenca, dokler vsi niso imeli po enega, več kot tri pa sploh niso smeli istočasno imeti40, in kèr sta pri enem mojstru delala navadno le po dva pomočnika41, sklépamo po številu pomočnikov in vajencev, da tudi število podeželskih mojstrov ni bilo majhno. Vajenska doba in pot od pomočnika do obrtnika se ne razlikujeta pri ptujskih lončarjih od predpisov drugih lončarjev in Cehovsko organiziranih obrtnikov nasploh. Vajenec je delal pri mojstru tri leta, potem je kot pomočnik zaradi izpopolnjevanja v obrti potoval po drugih krajih še dve leti. Po prihodu v mesto stalnega bivališča je moral delati še eno leto kot pomočnik,: preden se je lahko potegoval za naslov mojstra.42 Pomočnik, ki je izpolnil vse pogoje in opravil mojstrski izpit, je moral obvezno poleg lončene posode predložiti tudi pečarske izdelke. Leta 1577 je obvezno izdeloval lončeno peč, ki je »morala stati pokonci«43, leta 163944 je izdelana peč morala biti zèleno pološčena. V zadnjem pravilniku iz 1701. leta niso sicer omenjeni obvezni predmeti, verjetno pa je »pet mojstrskih izdelkov« identično z onimi iz reda iz 1639. leta, ker v pravilniku piše, da se pri izpitu predlagajo običajni mojstrski izdelki.45 Ptujski lončarji so prav tako redno izdelovali peči oziroma pečnice in ohranjeni pravilniki omenjajo na več mestih posamezne tipe pečnic in peči. Po členu 9 pravilnika iz leta 1577 dobi delavec za glazirano peč z vsemi dodatki 60 pfenigov, za navadno peč, ki je izdelana z vsem priborom, dobi 32 pfenigov, za majhno pečico pa 24 pfenigov.48 Leta 1639 dobi delavec, ki postavi dobro glazirano peč, sestavljeno iz več kot 80 kosov, 15 krajcarjev, če je peč manjša od 80 kosov, dobi osem krajcarjev, ravno toliko pa dobi za navadno peč.47 Cene in velikosti peči iz leta 1701 so enake cenam in dimenzijam peči iz 17. stoletja. Pri popravilu peči dobi delavec tretjino cene.48 V primeru, da delavec postavi peč, s katero nista delodajalec ali naročnik zadovoljna, delavec ne dobi plačila, peč pa še podre.49 Pri vseh delih pa je delavec obvezno pripravil ilovico za izdelavo peči.60 Ne glede na to, da so opisi relativno skopi, je očitno, da so pečarji v času med 16. in 18. stoletjem izdelovali na ptujskem območju več tipov peči. Takoj je opazna razdelitev na dva osnovna tipa: »navadna peč« in »druge«. Ker se za. slednje navaja, da so lahko večje ali manjše. (1577. leta) oziroma izdelane iz manj ali več kot osemdeset kosov (v 17. in 18. stoletju) in da so glazirane, lahko sklepamo, da je navadna peč nepološčena in ima zelo verjetno še arhaično obliko sobne zidane in prebeljene peči. Število pečnic, iz katerih je izdelana peč, govori, da so pečnice še vedno manjšega formata, to je, da ptujski pečarji v začetku 18. stoletja še vedno niso obvezno delali baročnih peči iz manjšega števila večjih pečnic. Če pa so jih delali, to v pravilniku ni omenjeno, ker je verjetno šlo za izdelavo peči po izjemnem naročilu. Ohranjene baročne peči v Ptuju in okolici pa šo' prav tako mogli izdelati tuji obrtniki, ker pravilniki predvidevajo delo tujcev, če domači lončarji sami tega ne zmorejo. Iz kakšnih pečnic pa so izdelovane peči ptujskih pečarjev, to ilustrirajo cenilniki, ki so sestavni del vsakega pravilnika, po njih pa so nagrajevali pečarje, ki so bili plačevani od izdelanega kosa. Najstarejši ohranjeni red lončarskega ceha je istočasno najzanimivejši, ker citira največ podatkov o tipih izdelanih pečnic. V členih 7 do 9 so registrirane naslednje pečnice in cene: vsak delavec mora dobiti za funt štirioglatih pečnic 32 pfenigov, za vsako dobro pečnico s podobo en funt, za tri pološčene pečnice dva pfeniga, za ščit tudi dva pfeniga in za vogalno tri pfenige.51 Število pečnic, ki se omenjajo leta 1639, je nekoliko manjše in takrat dobi vsak delavec za 100 pološčenih pečnic 12 krajcarjev, za funt štirioglatih pečnic tudi 12 krajcarjev, za vsako skupaj zloženo vogalno pečnico pa en pfenig.52 Cenilnik iz leta 1701 je spet identičen s cenilnikom iz leta 1639. Pri primerjavi cen opažamo, da so najmanj cenjene navadne štirioglate pečnice, ki očitno niso glazirane, za njimi sledijo pološčene in potem vogalne pečnice, ker gre pri teh za dva skupaj zložena dela. Nekoliko dražje so pečnice (?) s ščitom iz 16. stoletja, največjo vrednost pa imajo pečnice s podobo. Ravno zaradi izredno visoke cene teh pečnic, ki so v 15. in 16. stoletju bile zelo v modi ter zahtevnejše izdelave, so modeli teh pečnic pomenili lastniku veliko vrednost. Zaradi tega je razumljiva želja pečarjev, ki so imeli modele pečnic s podobami, da se zaščitijo pred krajo modela in s tem tudi večjo konkurenco. Zaradi tega je nedovoljena uporaba modela kaznovana in je vsak delavec, ki je namenoma naskrivaj odtisnil tuj model, moral plačati v cehovsko blagajno 1577. leta deset funtov voska53, leta 1639 pa štiri funte voska54. V začetku 18. stoletja je ta kazen izpuščena iz cehovskega reda, ker verjetno v tem času modeli niso bili več nobena posebna vrednost. Podatki v cehovskih redih niso edini viri za boljše poznavanje ptujskega lončarstva, ker nam o njem govore tudi nekateri starejši arhivski viri, ohranjene peči in pri arheoloških izkopavanjih odkriti fragmenti. Med najstarejša in najbolj skopa sodita podatka iz 14. stoletja, ki sicer ne govorita o sobni peči, pač pa o obstoju tehnične peči v kopalničah. Veliko bogatejši in dragocenejši je popis, ki so ga leta 1525 izdelali Hipo-lita, vdova Gašparja Štubenberga, grajski oskrbnik Andrej Hollenwurger in grajski pisar v Vurberku55. Iz podrobnega seznama grajskega inventarja izvemo,, da je na Vurberku bilo ogrevano vsaj sedem sob, in sicer velika in mala izba, zgornja in spodnja izba v grofičinem delu gradu, izba v novi stavbi, izba za hlapce in izba na Marofu. Poleg teh obstajajo še dve peči v kopalnicah, peč za peko kruha in železna peč v eni izmed kašč56. Ker se sobne peči, razen v enem samem primeru, posebej ne omenjajo, nam pomagajo samo obrobni podatki, da doženemo približen videz peči, Ker se v seznamu omenjajo v veliki izbi dve klopi z naslonjalom »zwai furpenk mit anlain«57, v izbi za hlapce pa celo štiri take klopi58 in ker je na peči pred pisarno bilo zloženo deset starih knjig59, domnevamo, da so te peči bile obkrožene s klopmi, vsaj nekatere pa niso bile kupolaste oblike, pač pa so imele kako polico ali stopnico za odlaganje. Edini nekoliko podrobnejši opis se nanaša na peč, ki je stala v zgornji izbi grafičnih prostorov, kjer je bila »ain glasurter ofen dafor ain eysenein gatter«66. Ta peč je bila edina dovolj reprezentančna in prejkone nova, da so jo popisovalci omenili, preostale pa so verjetno bile starejše in očitno nepološčene, ker nobene druge ne omenjajo posebej. Obstoj glazirane peči na Vurberku v začetku 16. stoletja sam po sebi ni nezanimiv, ker nam prepričljivo premika čas loščenja pečnic v Ptuju in okolici od 1577. leta (ko se loščene pečnice omenjajo v cehovskem cenilniku) za celih petdeset let nazaj. V neposredni bližini Vurberka, v Spodnjem Dupleku, so pred okrog desetimi leti izkopali nekaj peònie, ki so bile vzidane v neki novejši stavbi pod novejšo pečjo.81 Fragmenti so nepološčeni, nosijo pa letnico 1558 in sodijo v tip »Blattnapf kachel «. Ravno tako so v Hrastovcu leta 1940 pri izkopavanjih zunanjega severovzhodnega stolpa pri stopnišču odkrili devet različnih fragmentov pečnic od srednjega veka naprej, opisane pa so tako: št. 853 del svetlo modre pećnice z vegetabilno ornamentiko, št. 854 del pećnice z okrasom v obliki palmete, 855 dva kosa vaze z grbom z ene peči, 856 del rjave pećnice z levom in grbom, 857—60 štirje deli zelenih pečnic.82 Na ptujskem gradu imamo poleg novejših grajskih peči in situ tudi zanimivo peč, sestavljeno iz fragmentov starejše temno zeleno pološčene peči iz 17. stoletja. V muzejski zbirki pa se hranijo še nekatere pećnice, za katere vemo, da so s tega območja. Med naj starejše ohranjene pećnice sodi podolgovata pećnica z grbom Ptujskih. Mogoče je ravno na takšen tip pečnic mislil sestavljavec najstarejšega cehovskega reda v Ptuju, ko je napisal »von ain Schildt zwen Pfennig«. Že v gotiki so namreč izdelovali peči, ki so imele na poligonalnem stolpastem delu eno ali več vrst pečnic s ščitom, v katerem je grb lastnika. Ščite in grbe so Sl. 2: Nepološčena pečnica z grbom družine Ptujskih, 15. st. izdelovali tudi v renesansi za vogale spodnjega dela peči, skulpturalno podani heraldični liki pa so včasih tudi držali ščite z grbi. Izdelava teh novejših tipov je zelo zahtevna, ker pa cena modela iz leta 1577 ne presega dva pfeniga, je to zelo verjetno manj zahtevna nepološčena pečnica, kot je to zgoraj omenjena pečnica iz ptujskega muzeja. Pečnica (sl. 2) je ozka in visoka63, meri 26 X 19 cm, ima ohranjen del latvice na hrbtni strani, ki je bila 8 cm globoka. No notranji strani pečnice so opazni prstni odtisi. Ilovica je svetlo rumena do rdečkasta, sprednja plošča je izdelana posebej, latvica pa posebej. Pečnica ni pološčena. Zunanji okvir sprednjega polja je enostavno profiliran, zgornji dve tretjini pečnice zavzema trikotni ščit, v spodnjem delu pa sta dva stilizirana zobčasta lista. V ščitu je upodobljen grb družine Ptujskih v dokaj plitkem reliefu. Na levo obrnjeni zmaj ima široko odprta usta s petimi pari zob in jezikom. Ušesi sta koničasti, na hrbtu ima pet rožičkov, telo pa mu je zvito v obliko številke osem. Ko ta grb primerjamo z grbom zadnjega Ptujskega na nagrobniku iz leta 1438, opazimo, da sta oblika in položaj glave na obeh grbih enaka, telo pa na grbu Friderika Ptujskega zvito v zelo močno zaprto črko S. Poznejši grbi družine Štubenberg, ki je z gradom Vurberkom prevzela tudi grb, imajo še bolj odvito telo zmaja. Medtem: pa ima grb Hartnida Ptujskega na pečatu iz leta 1246 telo zmaja zelo podobno oblikovano telesu zmaja na naši pečnici, tako da ta primerjava priča prej za zgodnjo kot za poznejšo izdelavo pečnice. Ker grbi kot okras niso pogosti na pečnicah pred 15. stoletjem in ker je pečnica nepološčena, relief pa zelo plitek, domnevam, da je peč s takim okrasom bila izdelana nekje v 15. stoletju za ptujski ali vurberški grad.64 Težko je presoditi, v katero stilno obdobje sodijo za zdaj izgubljene pečnice s Hrastovca, oštevilčene v popisu s številkami 855 in 856, za katere zapisnikar pravi, da so: »dva kosa vaze z grbom z ene peči in del ene pečnice z levom in grbom.« Če že omenjenih pečnic ne bi uvrstili v pečnice s podobami, ki so bile najdražje, potem v to skupino vsekakor vštevamo pečnice iz leta 1558, najdene v Spodnjem Dupleku, ohranjene pa so v Pokrajinskem muzeju v Mariboru.65 Pečnice so nepološčene, štirioglate, fragmenti nosijo sledove ilovice, s katero je bila peč ometana, notranja stran pa je ožgana. Tri pečnice so zlepljene in ohranjene v celoti, od četrte je ohranjena le polovica. Na vseh pečnicah je enak motiv viteza na dirjajočem konju. Konjenik ima oklep in čelado s spuščenim vizirjem. Čelada je okrašena s perjanico. Vitez drži v desni roki vodoravno položeno kratko kopje, ki se zadaj sploh ne vidi, v levi ima ščit z nejasnim grbom. Levo in desno od konjenika so v višini glave reliefno napisane številke 15 58. Zunanja profilacija pečnice je enostavna, zadaj pa je izdelana latvica na lončarskem kolu. V notranjosti pečnice so ohranjeni sledovi jutovine, katero so nekoč uporabljali pri vtiskovanju zemlje v model, da so lahko dobili čim boljši odtis. Pečnice niso popolnoma enake velikosti, najmanjša meri 21,7 X 21 cm, naslednja 21,7 X 21,5 cm, tretja 23 X 22,2, zadnja pa je 23,5 cm visoka, širina pa je bila približno enaka tretji. Ena od pečnic ima jasno opazne sledove sivo modre in rjave barve, ki je nanesena na nepoioščeno pečnico in je malo razmazana, ker je zemlja barvo vpila. Svoj čas je bil v Gradcu najden fragment enake nepološčene pečnice, na katerem sta ohranjeni samo prvi številki, po dimenzijah pa je nekoliko manjša od naših in meri 20 X 20,5 cm.66 Nekoliko večje razlike so med štajerskimi pečnicami in fragmentom, ki je najden v Susedgradu, kjer gre očitno za nekoliko spremenjen model. Pečnica, Sl. 3:Zeleno pološčena pećnica z venčnega dela peči, 1558. ohranjena tudi samo fragmentarno s številkama 15..je iz rdečkaste zemlje, temno zeleno pološčena in ima poleg enostavnega zunanjega profila še trak astragalosa. Obraz konjenika je odkrit, po dimenzijah pa je nekje med graško pečnico in ptujskimi, in sicer 21,3 X 21,3 cm.67 K. Strauss im O. Klobučar datirata svoja fragmenta v začetek 16. stoletja, nekje po letu 1520, kar se da sklepati na podlagi gotskega duha, ki veje iz kompozicije. Ker pa so dimenzije pečnic manjše, graška pečnica pa je celo identična z dupleškimi, ni dosti verjetno, da sta ta dva fragmenta dela pečnic, ki so izdelane pred sredino 16. stoletja. V ptujskem muzeju je shranjena še ena pečnica z isto letnico.68 Tokrat je pečnica temno zeleno pološčena, zadaj ima 10 cm globoko latvico z odebljenim obrobnim prstanom, izdelano na lončarskem kolu. V notranjosti pečnice so opazni sledovi jutovine in saj, ki so se v teku uporabe nabrale, zunaj pa se držijo pečnice koščki ilovice od ometa peči. Pečnica je z venčnega dela peči (sl. 3), malo trapezaste oblike, v sredini po vsej širini upognjena, spodnji in zgornji del pa sta izbočena navzven. Verjetno je zaradi tega na teh mestih glazura prežgana in je dobila mehurčke, barva pa se je delno spremenila v rdečkasto rjavo. Pečnica je spodaj paličasto profilirana, v sredini ima na zunaj obrnjena in s profila podana človeška lika, ki imata krilca iz zobčastih listov ter sta brez nog. Držita se pod pazduho, v rokah držita veji in sta obkrožena z rastlinskimi volutami. Nad glavami je letnica 1558 pisana na enak način kot pri dupleških pečnicah. Dimenzije pečnice so 17,5 X 22 X 10 cm. Popolnoma enaka po motiviki in komaj 0,5 cm nižja pečnica (morda zaradi močnejše upog-njenosti pečnice) je shranjena v Gradcu69. Provenienca graškega kosa ni znana, ravno tako tudi ptujskega, delana pa sta oba po istem modelu in sta v obdelavi in vsebini veliko bolj renesančna kot nepološčene pečnice iz Spodnjega Dupleka. V hrastovškem seznamu, kjer se omenjajo štirje deli zelenih pečnic (št. 857—70), del pečnice z okrasom v obliki palmeta1 (št. 854) in del svetto modre pečnice z vegetabilno ornamentiko, zasledimo dokaz o večbarvnem glaziranju in o širjenju tematike na rastlinske motive, tako priljubljene v visoki renesansi. Čeprav za dve fragmentirani pečnici, zlepljeni iz štirih delov, ne vemo zago- tovo, ali sta hrastovški, sodita v skupino visokorenesančnih pečnic iz 17. stoletja; tematika in modro zelena glazura pa ustrezata opisu pravkar omenjenih hrastovških pečnic70. Dimenzije večje pečnice so bile 22X30 do 32 cm (sl. 4), manjša pa je merila okrog 26 X 26,5 cm (sl. 6). Vsebina obeh pečnic je podobna, variacije pa so le v detajlih. Oba fragmenta sta v toliki meri ohranjena, da se da rekonstruirati videz cele pečnice. V osrednjem podolgovatem medaljonu je bila ženska glava z okrasom iz sadja in listja. Tekstilni okras pod brado je pahljačasto oblikovan, dve tekstilni girlandi pa gresta za okvirom medaljona do ust otroške glavice. Na manjši pečnici stoji nad glavo put, ki drži vejo, izvijajočo se iz osrednje vaze; na večji pa je med glavico in putom rastlinska voluta, put sam pa drži amfora-sto vazo z grozdom. Preostalo površino pokrivajo tekstilne girlande in rastlinske volute. Zunanji okvir je pri večji pečnici manj profiliran. Za pečnicama so ohranjeni odtisi jute, latvica je štirioglata in globoka 6,5 cm. Pečnici sta iz prve polovice 17. stoletja in sta istočasni in sorodni z manjšo pečnico, ki jo objavlja Strauss. Graška pečnica je del vogalne pečnice istega tipa kot naši in je zeleno glazirana71. Na koncu bi omenila med ptujskim materialom še fragmente Lesslieve peči iz 17. stoletja, od katere so ohranjeni deli spodnjega in zgornjega venca, veliki vogalni maskeron in velike pečnice (76 X 61 cm) z grbom družinfe Lesslie. Napis LESSLIE se komaj bere, letnico pa je debela plast temno zelene glazure popolnoma zakrila. Ta pečnica že pomeni prehod od izdelovanja peči iz manjših pečnic na izdelavo peči v stilu visoke renesanse in baroka in jo zaradi tega omenjam le kot zgornjo mejo razvoja dobaročnega ptujskega pečarstva. Ker so vsi pravilniki zahtevali od pomočnika pri opravljanju mojstrskega izpita izdelavo peči iz manjših pečnic in ker so v cenilnikih redov zajete samo pečnice majhnih dimenzij, sem tokrat izločila samo ta tip pečnic, in sicer samo tiste, za katere zagotovo vemo, da so lokalni izdelki. Potrditev za drugo gradivo bodo verjetno dala sistematična izkopavanja predvsem starih gradov. Upam, da bodo ta raziskovanja, prav tako pa tudi nadaljnji študij že obstoječega gradiva in arhivalij, pokazali, da izdelki domačih pečarjev niso zaostajali za pečar-skimi izdelki onkraj meja. Opombe 1 K. Strauss: Kacheln und Oefen der Steiermark, Graz 1940. 2 P. Voit-I. Holl: Alte ungarische Ofenkachel, Budapest 1963. 3 T. Stahuljak-O. Klobučar: Pećnjaci starih gradova Samobora i Susedgrada, Tkalčičev zbornik II, str. 205. 4 E. Cevc: Srednjeveške pečnice z motivom leva na Slovenskem, Tkalčičev zbornik I, str. 111. 5 K. Strauss: nav. delo, str. 25. Buckel oder Butzenkachel, zelo verjetno prihaja od »buče«, tj. bučaste pečnice, kakršne so izdelovali za peči na Pohorju in drugod. 6 Isti, nav. delo, str. 18. 7 Na tem mestu se posebej zahvaljujemo prof. Antonu Klasincu, ravnatelju zgodovinskega arhiva v Ptuju, za izkazano pomoč pri obdelavi arhivalij. 8 V. Geramb: Das Bauernhaus in Steiermark, Zeitschrift des hist. Vereines für Steiermark, zv. IX, Graz 1911, str. 217. 9 M. Kos: Urbarji salzburške nadškofije, Ljubljana 1939, str. 91. 10 J. Koropec: Srednjeveški Vurberk, Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta IV, str. 135. 11 Po mestnem pravu so obrtnik morali plačati davek, pri tem je zanimivo, da so nekateri (mesarji, peki ipd.) plačali v skupinah, drugi pa (šolarke, voščarice, branjevke) vsak zase. 12 F. Reisp: Pettau, Steiermarks älteste Stadt, Graz 1858, str. 213. 13 Avstrijska nacionalna biblioteka Dunaj, codex 14883, Ptujsko mestno pravo iz 1513, str. 37 in 40. 14 VI. Bračič: Vzhodni del Haloz v luči cenilnega zapisnika gospoščine Bori iz 1. 1542, časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. III, str. 27, 29 in 37. 15 Štajerski deželni arhiv (ŠDA) Graz, davčni seznami za 1572 za Ptuj. 16 Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), Register lončarskih pomočnikov od 1566. do 1785. leta v Ptuju. 17 Zraven imen se srečujejo dodatki »von Pettau«, »zu Pettau« ali »ist Pettauer«. 18 ZAP, Cehalije, originalni rokopis, overjen z mestnim pečatom, vel. 31 X 22 cm. 19 ZAP, Cehalije, red iz 1639 (31,7 X 21,8 cm) in red iz 1701 (32 X 26 cm) hrani ptujski arhiv, večji del teksta redov se bistveno ne razlikuje. 20 ZAP, Cehalije, originalni rokopis patenta iz 1642. 21 Oba patenta v ZAP leta 1719 potrjuje Karel VI. Red in pravice ceha v Ptuju, »so weit sie in dem würklicher Besiz- und Übung, und durch andermahlige Landesfürstliche Verordnung da von nicht entsetzet seynd«. Marija Terezija pa potrjuje samo patent svojega očeta. Iz tega sklepam, da je cehovski red iz 1701 bil tudi naprej v veljavi. 22 Mell-Pircheger: Steirische Lengerichte- und Burgfrieds beschreibungen, Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte, zv. 37—40, Graz 1914, str. 470. 23 Reisp, nav. delo, str. 181. 24 ZAP, lončarski cehovski red iz 1639, čl. 8 str. 5: »in der Statt Pettau oder Zwo Mailweegs Ringes herumb«. 25 ZAP, lončarski red iz 1701, čl. 4 str. 5: »...in Zwo Mailweegs rings herumb, als Sauritsch, St. Augustin, Schildtern, Maxau, Schokola, St. Margarethen, St. Nikola, Guetenhaag, Schweindorf, St. Andree, Seizendorff (?), Khlein vnd Gross Sontag...« 26 ZAP, register lončarskih pomočnikov v Ptuju »von Pettau« ali »in Pettau gebürtig«. 27 Priimka Helben in Kharniar se srečata v več oblikah od 1. 1600 naprej. 28 ZAP, Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja od velikega požara leta 1684 naprej. 29 ZAP, pomočniška knjiga, podatki za leto 1684, knjiga meščanov, podatki za isto leto. 30 ZAP, knjiga pomočnikov, podatki za leto 1684, knjiga meščanov, podatki za leto 1692. 31 ZAP, knjiga pomočnikov, podatki za leto 1685, meščanska knjiga, podatki za leto 1693. 32 ZAP, cehovski red iz 1701. 1., čl. 43... »Solle zu Pettau über die dir Zeit Ver-handene drey Werkhstätt Kheine mehr aufgericht; sondern es ins Khünftig bey disen Verhandenen dreyen sein bestendiges Vorbleiben haben, wellen vor disem nur ein höchstens Zwey Maister alda geweswn dwmnach drey sich zuerhalten genueg zuthuen haben.« 33 Reisp, nav. delo, str. 7. 34 ZAP, cehovski red iz leta 1577, čl. 36, 37, 44. Enake ugodnosti imajo tudi pozneje. 85 ZAP, podatki v Knjigi pomočnikov z dne 10. VI. 1751. Poročna knjiga ptujske proštijske c. I. 36 ZAP, Knjiga meščanov, leto 1753, ŠDA, stanovski arhiv, ljudsko štetje leta 1754. 37 Kaspar Gabronšek ki je prišel kot pomočnik 1729. leta iz Konjic (Knjiga pomočnikov), je v meščansko knjigo 1733 vpisan kot »Hafner bey dem Khlein Thürl«, ZAP. 38 Na portalu hiše ohranjena letnica 1830 in iniciali J(ohann) M(aister). 39 Cehovski red iz leta 1701, čl. 44: »...das Sye ins Khünfftig alwo ein alte Werkhstätt ist, ihren sizbehalten, vnd nicht weiter herumb ziehen.« 40 ZAP, cehovski red iz 1577, čl. 22, red liz 1639, čl. 9, in red iz 1701, čl. 8. 41 ZAP, cehovski red iz 1577, čl. 33, enako tudi pozneje. 42 ZAP, cehovski red iz 1577, čl. 35, leta 1639, čl. 8, in leta 1701, čl. 7. 43 ZAP, cehovski red iz leta 1577, čl. 44: »Item Er ‘soli auch Einen Offen mit aller seiner gestalt auf sezen der auch nicht khrumb sthet.« 44 ZAP, cehovski red iz leta 1639, čl. 5: » ... ain schön formierten grien Offen ... « 45 ZAP, cehovski red iz leta 1701, čl. 4: » .. .vnd habe hernachmals die gewöhnliche funff Maister Stuckh gemacht!« 46 ZAP, cehovski red iz leta 1577, čl. 9: »... Wnnd welicher Khneht ainen Gelasten Offen mit aller seiner Zuegeherung setzt ,.. « Č1. 10: »... ainen gemainen Offen mit aller seiner Zuegeherung sezt oder Macht,... wo er aber ainen khleinen Macht...« 47 ZAP, cehovski red iz leta 1639, čl. 22, omenja »gelasten gueten Offen... wellichen Vber die 80 stuckh sien...« ali »wundter 80 stuckh sein« ter »Gemain Offen«. 48 ZAP, cehovski red iz leta 1577, čl. 10, red iz 1639, čl. 22. 49 ZAP, cehovski red iz leta 1639, čl. 22, red iz 1701, čl. 21. 60 ZAP, cehovski red iz leta 1639, čl. 21, 22. 51 Nazivi pečnic so naslednji: »gefierthen Kahel, ein guethen Khachel mit Pilder, gelasten Khachel, ain Schildt« in »Ekh Khachel«. 52 ZAP, cehovski red iz leta 1639, čl. 21. 83 ZAP, cehovski red iz leta 1577, čl. 22. 64 ZAP, cehovski red iz leta 1639, čl. 33. 85 J. Loserth: Arhiv hiše Stubenberg »Das Archiv des Hauses Stubenberg, Beiträge zur Erfirschung steir. Geschichte«, zv. 37—40, str. 71. 56 J. Loserth, nav. delo, str. 117 in naprej: »in der Obern stuben im frauentzimer, in der underen stuben im frauentzimmer, in der grossen stuben, in der gsellenstuben, padstuben«, itd. 67 Isti, nav, delo, str. 119. 69 Isti, nav. delo, str. 122. 69 Isti, nav. delo, str. 120: »10 alte puecher vor der kanzlei am ofen«. 80 Isti, nav. delo, str. 117. 61 Podatke sta mi dala na razpolago dr. S. Vrišer in M. Šetinc in se jima na tem mestu prisrčno zahvaljujem. 62 Terenski zapiski v Pokrajinskem muzeju Ptuj (PMP). . 63 Inv. št. PMP, E-259/k. 64 Prim. Pal-Holl: nav. delo, sl. 5—7. 65 Inv. številke: PM Mb. N. 376-9. 66 Strauss, nav. delo, T IV, sl. 5. 67 Stahuljak-Klobučar, nav. delo, sl. — 68 Inv. št. PMP E-262/k. 69 Strauss, nav. delo, T XIII, sl. 4. 70 Inv. št. PMP E-426/k. 71 Strauss, nav. delo, T XXX, sl. 6. CONTRIBUTIONS À LA CONNAISSANCE DE LA FUMISTERIE PRÉBAROQUE A PTUJ Résumé La présente contribution embrasse les matériaux d’archives et de musée, qui parlent de l’existence et du développement de la fumisterie dans le secteur de Ptuj jusqu’au début du 18e siècle. L’introduction englobe la période précédant les corporations, lorsque sur l’existence de la fumisterie il n’y a que de sobres sources du 14e (existence de salles de ìbain iavec fourneaux), du 15e (le fumiste sur la Ptujska gora) et du début du 16e siècle (les fumistes citoyens de Ptuj en 1513, inventaire du chäteau de Vurberk de 1525). Sur la base des données des corps de métiers des années 1577, 1639 et 1701, des brevets impériaux et des registres des compagnons et des citadins, on a reconstruit l’image de la corporation, le nombre des artisans et l’extension du domaine des corporations. Les données sur les carreaux de poèle et les poèles que nous trouvons dans les sources écrites, sont complétées par les exemplaires conservés des carreaux au Musée provincial de Maribor et au Musée provincial de Ptuj. Sergej Vrišer UNIFORME MEŠČANSKEGA KONJENIŠKEGA KORPUSA V PTUJU V topografskem in zgodovinskem orisu Ptuja in njegove okolice iz leta 18581 se je Ferdinand Raisp pomudil v posebnem poglavju pri ptujski meščanski brambi. Vsako zase je obdelal dve enoti te brambe — uniformirani meščanski konjeniški korpus in poznejšo narodno gardo iz leta 1848. V sestavku obravnava nastanek in razvoj teh enot, dokaj določno pa opisuje tudi njihove uniforme. Žal se od obeh formacij niso ohranili slikovni viri, ki bi nam mogli nazorneje prikazati ptujske uniforme. Glede narodne garde je iz opisov razvidno, da se je pri svojem dokončnem adjustiranju ravnala po splošnih določilih o uniformah te garde, ki jih je izdalo gardno vrhovno poveljstvo na Dunaju in ki so se jih z manjšimi razlikami držale tudi gardne enote v drugih krajih na Slovenskem, npr. v Ljubljani, Mariboru, Kranju in drugod. Dokumentacija o uniformah teh enot je zadovoljiva, saj nas o njih poučujejo ohranjena izvirna oblačila in tudi likovne upodobitve •—■ portreti narodnih gardistov in grafične predloge njihovih krojev.2 Drugačno kot o narodni gardi pa je pričevanje o uniformah ptujskega meščanskega konjeniškega korpusa. Kar zadeva opise noš, je to pričevanje še dovolj izčrpno, pogrešamo pa ustrezno likovno gradivo. Tudi število ohranjenih predmetov iz zapuščine tega korpusa je več kot neznatno, V pričujočem kratkem sestavku bi želel zato z drobnimi doneski dopolniti našo vednost o ptujskem konjeniškem korpusu, predvsem pa bi skušal po opisih in analogijah utrditi predstavo o njegovi vojaški noši. Preden bi nadrobneje obravnavali uniforme, je potrebno, da v skopih obrisih podamo zgodovino korpusa, kakor nam jo je predstavil F. Raisp. Prve brambovce zasledimo v Ptuju že leta 1663, ko je pretila deželi turška nevarnost, prav tako pa tudi leta 1704, ko je bilo treba mesto varovati pred Kruci. Vendar se zdi, da je mestna bramba dobila trdnejšo obliko šele z letom 1739. Takrat je po ukazu Karla VI. vojaštvo pričelo uriti meščane v rabi orožja in je tako nastala na Štajerskem nekaka deželna milica. V Ptuju so pripadniki te milice nastopali v paradi na konjih (pri obhodih pomirja) in peš v vojaškem redu, s trobentami, bobni in standarto. Iz te enote se je s časom razvil meščanski konjeniški korpus. Do leta 1788 korpus ni bil kdove kako dejaven, v tem letu pa se je po zaslugi mestnega sodnika Franca Ks. Wasser j a preoblikoval v uniformirani lovski korpus. Enota je dobila z leti vse bolj vojaški značaj. Leta 1790 jo srečujemo že kot konjeniški lovski korpus (Jägerkorps zu Pferd) v Betnavi pri Mariboru, kjer je v enotnih uniformah, z godbo in zastavo na vojaški način izkazala čast cesarju Leopoldu II., ki je potoval s sicilijansko kraljevsko dvojico na Dunaj. Vojaški nastop Ptujčanov je cesarju močno ugajal, zato je Fr. Ks. Wasserju ustno in pismeno potrdil funkcijo komandanta korpusa. Leta 1793 se je enota po videzu še bolj približala vojaški konjenici in je po uniformah in opremi posnemala 1. polk chevaulegerjev. Korpus pa se ni zgledoval po vojaštvu samo v obleki, ampak se je kmalu izkazal tudi z opravljanjem pomembnih vojaških nalog. V času francoskih vojn so leta 1797 pripadnikom korpusa zaupali ordo-nančno, eskortno in druge nujne službe, leta 1801 so' pomagali pri novačenju in odpravljanju prostovoljcev v Gradec, 1802 pa je korpus ponovno nastopil v Mariboru v paradi pred kraljico obeh Sicilij. Z urjenjem v vojaških veščinah, zlasti v streljanju, a tudi z disciplino se je ptujski korpus razvil v začetku 19. stoletja v pravcato vojaško formacijo. Po odhodu avstrijskih čet je v času Francozov v letih 1805, 1809 in 1810 celo nekaj časa opravljal v Ptuju garnizijsko službo. Ponovno so se Ptujčani postavili leta 1807 ob obisku cesarja Franca I. V priznanje za njihov nastop je cesar leta 1810 dovolil, da smejo pripadniki korpusa nositi k uniformi znake oficirske časti, kakršni so bili v veljavi v armadi. V naslednjih letih je korpus služil predvsem za reprezentančne namene. Nastopal je v paradah ob državnih in cerkvenih praznikih, ob sprejemih članov cesarske hiše in visokih političnih in vojaških osebnosti, ob vsakoletnem novačenju itd. Manjša skupina je nastopala tudi pri pogrebih umrlih članov korpusa. S trgovskimi in obrtnimi razmerami v 30 in 40 letih 19. stoletja se je gmotno stanje ptujskih meščanov znatno poslabšalo in je ogrozilo obstoj konjeniškega korpusa. Zlasti je povzročalo težave vzdrževanje konj, ki so jih imeli na skrbi posamezni pripadniki korpusa. V tem času se je korpus še vedno oblačil po vzorcu chevauleger jev, čeravno je sicer pri svečanostih po večini nastopal peš. Leta 1837 so zato Ptujčani naslovili na cesarja prošnjo, da bi korpus smel odslej ponovno nositi lovske uniforme, kakor je to bila navada že v začetku njegovega formiranja. Prosili so tudi, da bi smeli še nadalje nositi vojaške oficirske znake. Dunaj spremembi v adjustiranju od konjenikov v lovce sicer ni ugovarjal, prepovedal pa je nošenje vojaških znakov. Po tej odločitvi korpus ni več nastopil in se je še istega leta razšel. Ogledati si velja še sestavo in številčno stanje korpusa v različnih obdobjih. Raisp omenja, da je štel korpus leta 1790, tedaj še kot lovska formacija, vključno s častniki, podčastniki (nadlovci) in štabnim osebjem (zdravnik, duhovnik, računovodja itd.) 49 mož. Do leta 1804 se je korpus znatno povečal. Poleg komandanta korpusa imamo v tem času še komandanta eskadrona s štirimi oficirji in štabnim osebjem. V eskadronu je bilo nadalje osem podoficirjev, 70 prostakov in dvanajst trobentačev. Stanje iz leta 1810 nas prepriča, da se je korpus tedaj najbolj približal sestavi vojaških enot. Njegov komandant je sedaj v činu polkovnika, v štabu, ki šteje 13 ljudi, pa najdemo izrazito vojaške funkcije, npr. avditorja, profosa, furirja idr. Posebnost enote je godba, ki ima svojega kapelnika in šest godbenikov. Tudi eskadron korpusa se je precej razmahnil, saj je štel vključno z oficirji, podoficirji in prostaki kar 87 mož. Ob razpustu leta 1837 je bil korpus ponovno manjši, vendar je imel tudi tedaj v štabu, ki mu je načeloval major, sedem mož in dvanajst trobentačev, v eskadronu pa je bilo še vedno 66 mož, od tega 48 prostakov. Z gledišča razvoja noše so zlasti zanimivi Raispovi opisi uniform ptujskega korpusa. Za brambovce okoli leta 1739 ne navaja podatkov o njihovih uniformah. Sklepati pa bi si upali, da so le-ti tedaj že nastopali v bolj ali manj enotni noši ali pa vsaj z nekaterimi skupnimi znaki na oblačilih, kakor je bila to navada tudi v drugih krajih Avstrije. V splošnem so se meščanski korpusi in garde vzorovali po obleki in opremi pri cesarski armadi, nabavo in vzdrževanje obleke pa so morali po večini kriti pripadniki teh enot sami. Izčrpnejši je podatek iz leta 1790. Raisp omenja, da je nosil korpus, tedaj že kot enota na konjih, zelene suknjiče, bele hlače in telovnike, na rogovih za smodnik pa so bile belo-zelene vrvice s cofi. Uniforma lovskega korpusa je 11 11 Poetovio — Ptuj imela, če sodimo po opisu, že vojaški videz, vendar zelenih jopičev in belih hlač niso povzeli po lövcih armade, saj so nosili ti v tem času in tudi pozneje obleke značilne sivkaste barve. Pač pa je bila temno zelena barva nasploh močno priljubljena pri številnih meščanskih gardah, korpusih in strelskih društvih v monarhiji (npr. tudi v Mariboru, Gradcu in Ljubljani). Nimamo sicer podatkov o pokrivalih, vendar bi bilo mogoče, da so Ptujčani kot »lovci« nosili kasket, to je trdo klobučevinasto kapo z visokim zavihkom na čelni strani'. Take kape so bile v rabi pri lovcih in chevaulegerjih armade. Še verjetneje pa so uporabljali klobuke, ki so v tem času že imeli značilno vmesno obliko med trir ogel j nikom in dvorogeljnikom. Tudi cofaste vrvice, na katerih so viseli rogovi za smodnik, so bržkone prevzeli po lovcih. Podatek iz leta 1793 opisuje uniformo zelo nadrobno. Ptujski konjeniki nosijó sedaj uniforme po vzorcu lahke konjenice — chevaulegerjev: temno zelene suknjiče s svetlo rdečimi našitki in ovratniki in z rumenimi gumbi, bele hlače in telovnike, visoke škornje, šleme s črno rumenimi grebeni. Vojaki imajo karabinke in ravne konjeniške sablje. Pregrinjala pod sedli, tako imenovane šabrake, so rdeča* jermenje konjske opreme je črno in okrašeno z medeninastimi sponkami. Ta opis se povsem ujema s tedanjo uniformo chevaulegerjev. Netočen se zdi samo glede šlemov, saj leta 1793 ptujska meščanska konjenica najbrž še ni mogla nositi grebenastih šlemov, ker so jih za armado vpeljali šele leta 1798. Nosili so jih v pehoti, nadalje v konjenici kirasirji, lahki dragonci in chevau-legerji, pa tudi topništvo, lovci na konjih idr. Pozneje kot v vojski so se bržkone pojavili v uniformiranih meščanskih formacijah. Za leto 1793 bi torej pri ptujskem korpusu prej prišli v poštev že omenjeni kasketi ali pa klobuki. Prav gotovo pa gornji opis ustreza noši ptujskega korpusa, kakršna je bila nekaj let pozneje. Ni nam v podrobnostih znano, kako se je spreminjala obleka korpusa v začetku 19. stoletja. Kakor v vojski pa je tudi tukaj moda fraka spodrinila dotedanji daljši vojaški suknjič, v bistvu tip justaucorpsa, ki so mu vojaki že od začčtka 18. stoletja dalje zavihali spodnje robove. Svojo domnevo bi mogli potrditi tokrat tudi z likovnim dokazilom — reliefom iž leta 1815 s hiše št. 7 v današnji Bezjakovi ulici v Ptuju. Relief prikazuje skupino uniformiranih godbenikov pri muziciranju. Možje nosijó kratke frake in ozke hlače, škornje z ostrogami in Sablje, štirje od njih imajo dvorogeljnike s čopi, peti pa konjeniški šlem z ukrivljenim grebenom. Uniforme upodobljenih figur dobro prikazujejo tedanjo vojaško nošo. Konjenik s šlemom ponazarja uniformo chevaulegerjev, povsem verjetno pa se tudi zdi, da so ptujski godbeniki dejansko nosili dvorogeljnike. Klobuke so utegnili nositi tudi drugi pripadniki korpusnega štaba, medtem ko je bil s šlemi opremljen pač predvsem eskadron. Čeravno gre za motiv, ki je nastal skupaj z drugimi reliefi v prvi vrsti zaradi likovne poživitve hišne fasade, je .več kot verjetno, da je neznani umetnik želel upodobiti prav izrez iz ptujskega življenja — koncert godbe meščanskega korpusa — .in da je pri tem zvesto posnel tudi oblačila godbenikov. Pripomniti še velja, da trobita dva izmed teh mož v značilno glasbilo konjenice — lovski rog. Ptujski muzej hrani konjeniški šlem z usločenim grebenom, ki ga prekriva črno-rumena vrvičasta »gosenica«. Šlem je po tradiciji iz zapuščine konjeniškega korpusa. Po obliki pokrivala smemo sklepati, da gre za model, kakršen je mogel biti v rabi šele v zadnjih letih pred razpustom korpusa. O drugih delih uniforme iz te dobe nimamo določnejših podatkov. Bržkone pa je korpus vse do konca obdržal značilne zelene suknjiče, frake in bele hlače. Kakor smo že omenili, je bila konjeniška oprema v tem času v nasprotju z vlogo korpusa, saj je le-ta nastopal pri paradah skoraj izključno peš. V načrtu je bilo- zato novo adjuistiranje po vzorcu lovcev, do uresničitve te zamisli pa ni prišlo. Leta 1810 je cesar podelil korpusu posebno priznanje: ptujski oficirji so smeli odslej nositi enake znake časti kakor oficirji .v armadi — ešarpe in por-.tepeje. Te časti seveda niso bile deležne meščanske garde v vseh mestih. Tako si je pridobil to pravico npr. meščanski korpus na Dunaju leta 1760, oficirji meščanskega grenadirskega korpusa v Gradcu pa so smeli nositi od 1790 dalje samo portepeje, dovoljenje za nošenje ešarp pa jim je bilo podeljeno šele leta 18073. Kadar so nosili uniformo, so bili oficirji meščanskih gard izenačeni z oficirji armade, v pravilih mnogih gard pa zasledimo, da so smeli pripadniki teh gard nositi uniformo samo v službi4. Naj navedem ob koncu v zvezi z uniformo še nekaj značilnosti iz konsti-tucijskih določil ptujskega konjeniškega.korpusa. Kot je razbrati iz teh-določil, so smeli imeti premožnejši meščani uniforme doma, monduro in orožje moštva pa so hranili v skupnem depoju. Po sleherni opravljeni akciji so vrnili obleke v skladišče. Vrniti pa je bilo treba tudi uniforme umrlih članov korpusa. Svojci so mogli obdržati obleko le, če so plačevali zanjo mesečno odškodnino. Umrle člane korpusa so pokopavali slovesno. Pokojniku so položili na mrtvaški oder Sl. 4: Šlem konjeniškega korpusa v Ptuju, 1. tretjina 19. stoletja. šlem, suknjič uniforme in puško, po črni maši pai so1 ga z godbo in petjem v častnem spremstvu spremili do groba.5 V svojem zadnjem obdobju, to je v drugi tretjini 19. stoletja, korpus ni več opravljal vojaških nalog, s kakršnimi je zaslovel v času francoskih vojn. Iz enote, ki je imela v določenem času skoraj izrazito vojaški značaj, se je ob koncu povrnil v to, kar je bil ob svojem nastanku — uniformirana meščanska organizacija z bolj ali manj reprezentančnimi nalogami. Vzrok za to spremembo pa ni bil samo v novih političnih razmerah, ki so od Ptuja odvrnile neposredno ogroženost in s tem tudi potrebo po obstoju pomožnih vojaških formacij. Tudi gmotni položaj mestu ni dovoljeval, da bi si za reprezentanco mogel privoščiti kar posebno konjenico. Da je šlo sedaj dejansko le še za priložnostno, paradno službo, nas prepriča tudi odstavek iz konstitucijskih določil, ki pravi, da je ekserciranje po vojaškem vzorcu za korpus sicer potrebno, ni ga pa pojmovati v strogem vojaškem smislu. Kot kaže, je bilo Ptujčanom še vse do zadnjega mnogo do tega, da bi korpusu in predvsem seveda njegovim oficirjem ostal njegov vojaški videz. O tem govori že prošnja na cesarja, da bi smeli obdržati oficirske znake — ešarpe in portepeje. Kakor vemo, jim je cesar leta 1837, pač v zvezi z upadanjem vojaškega pomena korpusa, ta privilegij odvzel. Po tem sklepu bi se bil ptujski korpus znašel na ravni neprivilegiranih meščanskih straž, katere je doslej s svojo dejavnostjo in s podeljenimi mu priznanji in odlikovanji daleč prekašal. V primerjavi z meščanskimi gardami drugih krajev na Štajerskem je pomenil ptujski korpus po svojem konjeniškem značaju in tudi po obsegu nedvomno posebnost. S podobnim korpusom se je mogel ponašati samo Gradec, vendar je ta enota nastala šele za Leopolda II. Ptujska posebnost je bila tudi samo uniformiranje. Res je bilo sicer v navadi, da so meščanske garde v obleki posnemale armado, pogosto pa je pri tem prihajalo do različic tako v krojih kakor tudi v barvah uniform. Podoba je, da se je ptujski korpus zvesto držal tradicije in da se je zavestno zgledoval po noši armadne konjenice. Cesarski sklep o odpravi oficirskih znakov je vsekakor pomenil precejšnjo degradacijo ptujskih militarističnih ambicij in je bil tudi povod, da je korpus dokončno razpadel. Prav gotovo pa so Ptujčani ohranili iz časov korpusa mnogo vojaškega duha in tudi smisel za organiziranje oboroženih formacij, kar se je določno pokazalo leta 1848, ko je Ptuj v prav kratkem času postavil močno in dobro opremljeno »divizijo« narodne garde. Opombe 1 F. Raisp, Pettau Steiermarks älteste Stadt, Graz 1858 2 S. Vrišer, Tristo let mode na Slovenskem, Maribor 1965. S. Vrišer, Uniforme narodne garde na Slovenskem v letih 1848/49, CZN, n. v, 5 (XXXV.) letnik 1969. 3 J. Krainz, Kurzgefasste Geschichte des k. k. priv. Bürger-Grenadier — Corps in Graz, Graz 1895. 4 F. Müller, Die kaiserl. königl. österreichische Armee seit Errichtung der stehenden Kriegsheere bis auf die neueste Zeit, s prilogo Notizen über die bewaffneten Bürger-Corps der grösseren Städte der Monarchie, Prag 1845. 2 zv. Navedeno literaturo mi je oskrbel avstrijski državni arhiv na Dunaju (österreichisches Staatsarchiv-Kriegsarchiv), ki se mu na tem mestu zahvaljujem za sodelovanje. B Copien von Urkunden und Privilegien der Stadt Pettau in Constitution des uniformierten Bürgerlichen Cavallerie Corps zu Pettau, Štajerski deželni arhiv v Gradcu. UNIFORMEN DES BÜRGERLICHEN KAVALLERIE KORPS IN PTUJ Zusammenfassung In seinem topographisch-geschichtlichem Werk »Pettau, die älteste Stadt Steiermarks« (1858) schilderte Ferdinand Raisp unter anderem auch die Geschichte des uniformierten bürgerlichen Kavallerie Korps zu Ptuj. Das Korps formierte sich um 1739, als auf Anordnung Karls VI. die Bürgercshaft zu den militärischen Übungen im Gebrauch von Waffen herangezogen wurde. In Ptuj wurde vorerst ein uniformiertes Jägerkorps gebildet, seit 1790 trat es als eine berittene Jägereinheit auf, 1793 wurde es aber nach dem Muster der leichten Kavallerie der Chevaulegers adjustiert. Während der Französischen Kriege verrichtete das Korps verschiedene militärische Hilfsdienste und zeitweise auch den Garnisonsdienst. Im Jahre 1810 wurde es vom Kaiser für Kriegsverdienste mit dem Tragen der Offiziersehrenzeichen — der Felbinde und des Porteepés ausgezeichnet. In der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts trat das Korps nur noch bei festlichen Angelegenheiten in Parade zu Fuss auf und wurde 1837 aufgelöst. Die vorliegende Abhandlung befasst sich mit der in F. Raisps Werk beschriebenen Adjustierung des Kavallerie Korps und ergänzt die Beschreibungen durch Vergleichungen mit den Uniformen der Armée. Die Kavalleristen trugen zuerst Jägeruniformen E- grüne Röcke, weisse Hosen und Westen, später wurde genauestens die Uniform der Chevaulegers nachgeahmt. Kurz vor seiner Auflösung wollte das Korps wieder von der Kavallerie zur Jägeruniform zurückkehren. Diese Umwandlung wurde vom Kaiser zwar bewilligt, vom Tragen der Offiziersehrenzeichen sollte jedoch in Zunkunft Abstand genommen werden. Von der Ausrüstung des Korps sind nur dürftige Reste erhalten. Auser der Trommel aus dem J. 1799 befindet sich im Museum in Ptuj noch ein Kavalleriehelm mit schwarzgelber Raupe, dem Modell nach aus den Zwanziger Jahren des 19. Jahrhunderts. Dass das Korps tatsächlich nach dem Vorbild der Chevaulegers uniformiert war, bestätigt ein Relief an einem Bürgerhaus in Ptuj aus dem Jahre 1815, das eine Gruppe musizierender Gardisten darstellt. Abschliessend sind in der Abhandlung in Bezug auf die Uniformierung einige Auszüge aus den Konstitutionsbestimmungen des Korps angeführt. Ptuj besass über 100 Jahre eine verhältnissmässig gut uniformierte und ausgerüstete Bürgerwehr. Die militärischen Traditionen dieser Stadt lebten offensichtlich auch nach der Auflösung des Korps weiter, denn im Revolutionsjahr 1848 stellte Ptuj schon in kurzer Zeit eine eigene »Division« der Nationalgarde auf. Jože Curk PTUJ IN NJEGOVI KULTURNOZGODOVINSKI SPOMENIKI Grad. Grajski kompleks zavzema konglomeratni grič nad mestom, katerega simbol je postal. Njegova sedanja gradbena sestava je produkt 800-letne zgodovine, ki pa ni več arhitektonsko v celoti dokumentirana, ker ji manjka njegova prva gradbena faza. Stolp, katerega je dal postaviti nadškof Konrad I. med leti 1125—1130, se je moral namreč okoli leta 1670 umakniti sedanjemu južnemu grajskemu krilu. Ta stolp, ki se omenja leta 1555 kot »visoki« in je še viden na utrdbenem mestnem načrtu iz leta 1657, je bil zametek kasnejšega gradu, ki je do konca 14.. stoletja prerasel v sistematsko organizirano fevdalno postojanko, sestavljeno iz stolpa, palasa, upravnega poslopja, žitnice in vinske kleti na osrednji gradiški kopi ter 12 stražarnic okoli nje. Našteti stavbni kompleks se je v 15. stoletju strnil v enotno dvonadstropno stavbo trapecastega tlorisa, ki je segala od sedanjega grajskega stopnišča v južnem krilu do konca tretje arkade v severnem ter je s svojo regularnostjo že nakazovala daljni odmev renesančnega duha. Tako urejeno grajsko jedro je bilo treba tudi primerno utrditi. V ta namen so vdelali v obdajajoče grajske okope obzidje, katerega predelani južni in zahodni krak sta še ohranjena, krožno speljana severni in vzhodni pa manjkata. Od tega utrdbenega sistema sta ohranjena tudi oba okrogla stolpa, katerih južni stoji na stičišču južnega in zahodnega obzidja, severni pa osamljen severno od gradu, ter ju na splošno lahko datiramo na začetek 15. stoletja. Grajski obrambni kompleks, katerega je že leta 1487 občudoval Paolo Santonino, je bil proti sredini 14. stoletja vključen v mestni obrambni sistem, s čimer je grad kot trdnjava sicer nekoliko izgubil pri pomenu, a je ohranil tudi nasproti mestu še naprej svojo obrambno samostojnost. Zaradi te povezave je bilo mestno obzidje podaljšano prek obeh pobočij grajskega griča ter združeno z grajskimi utrdbami. Ob tej priložnosti so nastali zahodni stolp kot zvezna utrdba med mestom in gradom ter oba zidna kraka vzdolž zahodne planote kot gradbeno naprednejša naslednika okopov, palisad in stražarnic. Toda medtem ko je severni izmed zidov ostal tudi pozneje brez stolpastih oporišč, je bil južni opremljen na začetku 15. stoletja z oglatim in na stičišču z grajskim kompleksom z že omenjenim okroglim stolpom, vzhodni krak pa je tekel brez utrdbenih oporišč do vznožja grajske gorice, kjer je stal mestni polkrožni »Župnijski« stolp. Naraščajoča turška nevarnost je povzročila velike predelave na gradu (med leti 1565 in 1580), ki so mu zunanjost bistveno spremenile. Takrat je bila južna ravan z mogočnim opečnim eskarpnim zidom spremenjena v utrdbo, na katero so vodili dvižni most in Karlova vrata z še originalnimi vratnicami in nadvojvodovim grbom. Strelna lina ob portalu je branila dostop do vrat, stražarjevo stanovanje nad njim pa omogočalo stalno kontrolo. Nato je bila izdelana ostroga v južnem zidnem kraku ter obnovljen zid mèd okroglim stolpom in notranjo utrdbo. Vzhodna ploščad je dobila svoje obodno obzidje z glavnim uvoznim portalom, toda brez stolpastih oporišč, kar je puščalo prost dostop k mestnemu opazovalnemu stolpu na njem. Naj večje predelave je doživelo grajsko jedro. Srednjeveško obzidje je bilo v severnem in vzhodnem delu opuščeno ter zgrajeno novo na vrhu samega okopa, ki je s pomočjo vzporednega zidu izoblikovalo na severu krepak cvinger, na vzhodu pa z mnogimi puškarnicami spremljalo novo dovozno cesto na vzhodno planoto. V južnem delu grajskega jedra je bila izdelana notranja utrdba, ki je s svojim trikotnim čelom segala globoko v južno in vzhodno planoto ter v svoji notranjosti skrivala kazemate. Srednjeveški ešalon je bil opremljen z novim portalom, ža katerega je izdelal načrte Salust Peruzzi leta 1570. Elegantne oblike in lepo profilirani dòrski kapiteli pilastrov izdajajo pomembnega umetnika. Vrata so nosila nadvojvodov grb, katerega je pozneje nadomestila Leslijeva atika. Ker se je ostrogasta utrdba vezala s sevèrnovzhòdnim vogalom glavnega stolpa, je nastajal med njo in severnim cvingerjem lijakast prostor, ki je vodil na notranje dvorišče. Tudi to je moralo ob koncu te stavbne periode doživeti večje predelave. Predvsem je bilo med južnim traktom in poševno stoječim glavnim stolpom vdelano renesančno stopnišče, potem vsi trije trakti povezani z dvonadstropnimi hodniki, ki imajo spodaj slopaste, v nadstropjih pa stebriščne galerije, in končno je bil severni trakt povečan na vzhodu za dva nadaljnja prostora. Ko so grad prevzeli Lesliji (1656—1802), se je začela naslednja velika gradbena faza; leta 1657 so namestili atiko na Peruzzijev portal. Leta 1664 je nastal vzhodni stolp in naslednjega leta celotno južno obzidje vzhodne planote; leta 1669 je bil prezidan zahodni stolp, opremljen z dvojnimi zunanjimi stopnicami ter z železno zastavico z Leslijevim grbom in letnico 1669. Obenem je bilo obnovljeno severozahodno obzidje ter severni portal opremljen z grbom. Največje delo, izvršeno v letih med 1660—1680, pa je bilo prizidava obeh grajskih kril, katerih starejše, severno, je zraslo nad italijanskim cvingerjem, južno, mlajše pa na notranji utrdbi, potem ko so odstranili stari Konradov stolp. V severnem traktu so namestili viteško dvorano in kapelo, katere osmerokotni stolpič so nadzidali na italijanskem stražnem stolpu, v južnem pa reprezentančne prostore grajske uprave. Takrat so nastali tudi gospodarsko poslopje na vzhodni planoti, balu-stradna ograja na notranji utrdbi ter sedanji vhod v kazemate. Kot sta 16. in 17. stoletje poudarjala predvsem trdnjavsko in stanovanjsko funkcijo gradu, je 18. stoletje razvijalo njegov gospodarski pomen. Proti sredini 18. stoletja so nastale ogromna žitnica z veliko vinsko kletjo ob severnem robu zahodne planote ter grajska pristava na severnem vznožju grajskega griča. V 18. stoletju je zraslo tudi poslopje gospoščinske uprave pri Karlovih vratih. Prvotno dvo-osna vrata so dobila pred letom 1713 severni, proti sredi 18. stoletja prvi južni (triosni) in v zadnji tretjini stoletja drugi južni (triosni) prizidek. Jarke pred obema grajskima vhodoma so zasuli šele na začetku 19. stoletja, dvižne mostove čez nju pa zamenjali že konec 17. stoletja za trajne. Zadnji obnovi, ki pa ga nista spreminjali, je grad doživel leta 1873 in 1912, ko so odstranili gospodarsko poslopje med njim in Zapornim stolpom. Leta 1945 je bil grad nacionaliziran ter v njem urejena kulturno-historična zbirka ptujskega mestnega muzeja, kateri so se v zadnjih letih pridružile še etnografska, NOB in galerijska ter glasbena zbirka in spominska soba ptujskega muzejskega društva. Kot vidimo, je bila stavbna zgodovina gradu pestra, kot je bila razgibana historična usoda tega dela slovenske zemlje. Iz gradiške postojanke starih Slo venov je rasla prek vi-sokosrednjeveškega stolpastega gradu v poznogotski grajski kompleks, doživela metamorfozo poznorenesančne trdnjave in visokobaročne rezidence, se v 18. stoletju prelevila v središče fiziokratsko urejene gospoščine, v 19. stoletju v gospodarsko postojanko odmrlega fevdalizma in končno v muzejsko ustanovo izrazito ljudskoprosvetnega značaja. Ker opis muzejskih zbirk ne spada v ta vodnik, bi opozoril na gradu samo na vzidane rimske spomenike (nagrobnike in are), nagrobnik z reliefom zadnjega ptujskega gospoda Friderika V. (ki je lepo salzburško delo iz let okoli 1438), obe »kači« (topova iz 15. stoletja) pred Peruzzijevim portalom, Florijanov kip iz prve polovice 18. stoletja nad južno utrdbo ter na grajski vodnjak z baročnim vencem, ki s svojo osnovo gotovo sega v najstarejše obdobje grajske zgodovine. Proštijska cerkev je zanimiv stavbni konglomerat, ki s svojim jedrom sega v najstarejšo dobo sedanjega Ptuja in je zato njegov najpomembnejši kulturni spomenik. Njene prednice na tem kraju: poznoantična cemeterialna bazilika ter karolinška (iz leta 874) in otonska (iz let okoli 980) cerkev so izginile v nemiru zgodnjega srednjega veka, temelje sedanje stavbe pa je ustvaril nadškof Konrad I. okoli leta 1130. To je bila enoladijska stavba, ki je obsegala sedanjo srednjo ladjo od pevske empöre do vzhodne traveje, bila okoli 7,5 metra visoka ter se je najverjetneje končala z apsido. Njena gradnja je balvanasta ter kaže na južni strani tri zazidana romanska okna. Za vlade nadškofa Eberharda Ili (1201—1246), ki se je večkrat mudil v Ptuju, so cerkev popolnoma prezidali. Najprej so prizidali stranski ladji, ki sta bili nekoliko daljši od Konradove cerkve, zato so jo podaljšali za ustrezajočo dolžino (vzhodno travejo) ter precej povišali. Kmalu nato so začeli s prizidavo zahodne empöre, v katere gradnji je možna krajša cezura, tako da je bila skončana in freskana šele okoli leta 1240. Ker so že pred njeno prizidavo povišali staro cerkev, empora navzven ni bila arhitektonsko poudarjena, kot se je to doslej domnevalo, ampak jo je pokrivala skupaj z glavno ladjo enotna sedlasta streha. Gotovo pa je bila empora navznoter vase zaključena. Ker je rabila nadškofu za oratorij, je bila najodličnejši prostor v sicer skromni stavbi. Bila je obokana, imela je velika biforna okna in bila je freskana. Te freske so najstarejša ohranjena slikarija pri nas. Vse tri ladje so povezovali po štirje loki, katerih na zidce zreducirani kapiteli kažejo na začetek 13. stoletja, pokrivali so jih leseni tabulati, osvetljevala okna stranskih ladij (srednja jih zaradi streh stranskih ladij ni mogla imeti), zaključevale pa tri polkrožne apside. Sorazmerno preprosto cerkveno zunanjščino je krasil strežni stolpič, okoli cerkve pa je bilo pokopališče z okroglim romanskim karnerjem. V takem stanju je cerkev dočakala 14. stoletje, ko so ji okoli leta 1314 prizidali nov prezbiterij ter obokali prvi poli stranskih ladij, okoli 1370 vdelali sedanjo pevsko emporo in v drugi polovici 14. stoletja obokali stranski ladji. Po požaru leta 1397 so okoli leta 1400 prizidali sedanji prezbiterij, ki se je po tlorisni in prostorni koncepciji zgledoval pri dolgih korih dominikancev in minoritov, ter strešni stolp in zakristijo. Leta 1415 je bila končana prizidava treh zahodnih pol južne ladje, katerih zadnja je rabila za krstilnico. Konec 15. stoletja je bila dvignjena in obokana srednja ladja, s čimer je bila poudarjena cerkvena bazilikalna stopnjevitost, saj je dobila okrogla okna nad strehama stranskih ladij. V novi vek je torej cerkev stopila kot dolga, ozka in visoka stavba s strmo streho, ki je zbrala ves arhitektonski poudarek na svoji vzhodni strani v stopnjevanih opornikih ter visokih, skoraj vse zaključne stranice zavzemajočih gotskih oknih. V novem veku so bile na cerkvi izvršene večje predelave le konec 17. in v 18. stoletju. Leta 1686 so ji odstranili pogoreli strešni stolp, leta 1698 prizidali stopnice ob severni strani empöre, leta 1712 pa postavili stolpič nad prezbiterijem. Kapele na konceh stranskih ladij so nastajale: leta 1720 (južna s freskami in oltarnimi podobami Franca Ignacija Flurerja iz leta 1721), leta 1735 (severna, z oltarno podobo Karla Laubmanna), leta 1737—1738 (kapela ob severni strani prezbiterija, z arhitekturo Ferdinanda Tirnbergerja, kipom Pietà iz začetka 15. stoletja, freskami iz leta 1741 Franca Antona Pachmayra in pomočnika Antona Lerchingerja ter štukiranim oltarjem iz leta 1745 Jožefa Haassa in vdove Cecilije Pielich) ter leta 1777 (kapela ob južni strani prezbiterija hkrati z oltarjem in starejšim razpelom). Leta 1737 je bila povečana zakristija in prizidana soba za cerkvene služabnike, leta 1743, je bila zakristija okrašena z oljnimi podobami, leta 1747 pa vanjo vdelane dragocene zakristijske omare, izdelek mizarja Franca Wasserja in pomočnika Petra Marenzeller j a. Dejanska baro-kizacija cerkve se je v glavnem omejila na predelavo oken (1735, 1744) ter zamenjavo skoraj vse srednjeveške oprave, od katere so ostali le: Laibov oltar iz let okoli 1459 (sedaj v Mestnem muzeju), oltar Treh kraljev iz leta 1515, kovana zakristijska vrata iz 1. polovice 15. stoletja, dragocene korne klopi iz leta 1446, dve poznogotski plastiki na fasadi pevske empöre, že omenjeni kip Pietà in nekaj nagrobnikov. Leta 1809 je cerkev zgubila krasno gotsko kamnito arco iz 1. polovice 15. stoletja in tri okna v prezbiterijevem sklepu, dobila pa freske in veliko oltarno sliko »Smrt sv. Jurija« »zadnjega birokista« Matije Schifferja. Z nastankom postbaročnega tabernakljastega glavnega oltarja leta 1816 se doba barokizacije konča, kmalu nato pa začenja doba regotizacije stavbe. Leta 1840 je nastal sedanji neogotski glavni portal, v letih 1877—1889 pa prezbiterijeva okna, slikarija in nekaj opreme. V takem stanju je cerkev dočakala naše dni, ko vabi k prepotrebni strokovno izvedeni restavraciji svoje dragocene arhitekture. Pokopališče okoli cerkve so opustili leta 1775, naslednje leto podrli njegovo obzidje, romanski karner in štiri procesijske kapele iz leta 1700, ter v letih 1829—30 izravnali trg okoli nje. Današnjega obiskovalca cerkve zanimajo- predvsem njena oprava iz 17. in 18. stoletja ter velika množina nagrobnikov od 15. do 18. stoletja, med katerimi je več pravih dragocenosti. Na koncu ne smemo pozabiti tudi vrste bidermajerskih nagrobnikov na pokopališču v Kaniži, med katerimi se posebno odlikuje litoželezni v obliki antične stele, kronane z dvema maskama in žaro. Dominikanski samostan. Ustanovila ga je Mehtildis, vdova po Frideriku I. leta 1230. Samostan je bil zgrajen do jeseni leta 1231, cerkev ob njegovi severni strani pa do leta 1252, nato je bila posvečena leta 1255. Dotlej je služila bogoslužju kapela v severnem delu vzhodnega samostanskega trakta, ki je imela kvadraten ali polkrožen prezbiterij ter fasado, ki je še ohranjena ter tipična za prehodni slog, saj je njena desna bifora še romanska, leva pa zgodnjegotska. Sedaj ima kapela predelan portal ter zašiljen Slavolok, temelji njenega drugega prezbiterija pa kažejo- visokogotski tloris (skoraj kvadratno polo- in 5/8 sklep). Po redovnih normah zgrajeni samostan je bil podkvastega tlorisa, njegovo notranje dvorišče je ob tekal lesen križni hodnik, njegov vzhodni trakt pa je bil že od vsega začetka nadstropen. Cerkev iz let 1232—1252 je ohranjena v sedanji cerkveni ladji. Njen slavolok je imel 3U stebra z atiško bazo-, podprto s štirimi kon-zolicami ter kapitelom s polžasto reliefno dekoracijo, tipično- za sredino 13. stoletja. Profilacija prezbiterijevih reber, zazidanih v baročnem prezbiteriju, kaže soroden profil kot ona v Kostanjevici in pri minoritih,"le da je bil ta prezbiterij naprednejši po svoji tlorisni in prostorni organizaciji (t. im. dolgi kor), ki ga je uvrščala med prve v srednji Evropi (Dunaj, Praga 1250). Leta 1302 je samostan pogorel, nato so ga obnavljali skoraj do sredine 14. stoletja. Najprej je nastal zvonik na stičišču ladje in prezbiterija ter zaradi njega drugi slavolok in ostro-ločna opečna banja v cerkveni ladji. V zvonici je bila nameščena grobnica z votivno podobo Imago pietatis iz srede 14. stoletja, pod njo pa je vodil še prvotni zašiljeni portal z lijakastim motivom iz srede 13. stoletja v spalnice, razmeščene v 1. nadstropju vzhodnega trakta. Ta trakt je bil v tej dobi precej predelan (kapela!) in so ga proti sredi stoletja na zahodnem pročelju v celoti freskah. Tudi južni trakt kaže dve fazi gradnje, starejšo iz srede 13. stoletja in mlajšo iz 1. polovice 14. stoletja. Po oknih sodeč je bila v južnem traktu večja dvorana, verjetno kapitelj. Vse kaže, da je bil tudi ta trakt že od vsega začetka nadstropen, kar pa jè dvomljivo za zahodnega* ki pa je zagotovo dobil nadstropje vsaj na začetku 15. stoletja. Druga restavracija samostana je bila v 1. polovici 15. stoletja. Takrat je bila ladja prvič dvignjena, nato je bila cerkev na novo posvečena leta 1453. V četrtini stoletja je nastal križni hodnik, ki ga členijo pristrešen talni zidec, spodžlebljen etažni zidec in spodrezan fabiion, ki je obtekal tudi vso samostansko zunanjščino. Hodnik v pritličju krase loki s kro-govičjem, bogato profiliran portal z rozeto in križno-rebrasti oboki s sklepniki, polstebri proti dvorišču in konzolami proti samostanu. Vsi sklepniki in konzole so figuralno okrašeni ter kažejo na delavnico, ki je leta 1415 izdelala podaljšek južne ladje proštijske cerkve. Hodnike v nadstropju, razen gotsko svodenega severnega, pokrivajo baročni oboki iz 17. stoletja. V začetku 16. stoletja so vzhodni del križnega hodnika dekorativno poslikali (ohranjena je le krogovična slikarija na obokih), nato je okoli leta 1520 nastala votivna freska Marijinega oznanjenja, ki kaže močne obdonavsko-diirerske elemente ter spada med naj starejše renesančne slikarije pri nas. Okoli leta 1560 je nastal južni notranji hodnik z grebenastimi oboki, vsaj v 1. polovici 17. stoletja pa pritlična dela obeh južnih prizidkov, ki sta bila dvignjena v nadstropje, vzhodni leta 1691, zahodni pa leta 1715. Po letu 1638 šo uredili noviciat v 1. nadstropju zahodnega trakta, po letu 1692 pa je nastal baročni prezbiterij. Tega leta so namreč stari, kot arhitektura izredno dragoceni prezbiterij podrli z zakristijo vred, v nekdanji slavolok pa vdelali sedanjo fasadno steno, ki je bila v začetku 18. stoletja skončana. Cerkvena ladja, ki je leta 1653 dobila nov baročni fabion in ostrešje, je bila ob tej priložnosti nekoliko dvignjena in obokana. Vanjo so vdelali dvojne pilastre z oprogami in pevsko1 emporo1, za prezbiterijem pa uredili zakristijo z dvojnim oratorijem. Po tradiciji leta 1683, po stilu sodeč pa konec 17. stoleta, so uredili tudi refektorij, ki ga krasijo bogata štukatura in freske. V 1. polovici1 18. stoletja je cerkev dobila novo baročno opravo, leta 1738 pa je bil obnovljen zvonik, ki je pred letom 1730 zamenjal gotsko piramidasto streho z baročno zvonasto. Leta 1786 je bil samostan razpuščen in spremenjen najprej v skladišče, nato pa v kasarno. Njegovo opravo so raznesli, grobnice razdejali, zvonik odstranili, cerkev etažirali ter ji na severu prizidali Sanitarni prizidek, noviciat predelali v dvorano, arkadna hodnika na dvoriščni strani obeh južnih prizidkov zazidali itd. Tak je ostal samostan do leta 1926, ko ga je zapustilo vojaštvo, nato je bil adaptiran v muzejske in stanovanjske namene. Pri strokovno izvedeni obnovitvi križnega hodnika in pritličnega dela vzhodnega trakta so bila izvršena pomembna kul-turnohistorična odkritja, katera so še povečale razne slučajne, povojne najdbe. Danes zaseda najpomembnejše dele stavbe pokrajinski muzej, ki ima v nekdanji cerkvi svoj arheološki oddelek, na križnem hodniku in v sosednih prostorih pa kulturnohistorično zbirko (gotsko in baročno plastiko, cerkvene predmete itd.), v kateri je posebno vreden ogleda oltar švabskega slikarja Konrada Laiba-Pfeniga iz let okoli 1459. Na zunanjem samostanskem dvorišču naj opozorim samo še na ostanke Gornjega vodnega stolpa in mestnega obzidja, ki je bilo ravno v tem delu obnavljano leta 1664 in 1759 ter je zato še sorazmerno dobro ohranjeno, dalje na rečno eskarpo Muzejskega trga, ki je do šale gotska, od tod naprej pa renesančna in jo je zaključeval v 2. polovici 18. stoletja izginuli Novi vodni stolp. Minoritski samostan. Kmalu po dozidavi dominikanske cerkve leta 1252 se je začela gradnja minoritskega samostana, ki je hitro napredovala, tako da je bil okoli leta 1270 že pod streho. Samostanska cerkev je. bila zgrajena po redovnih pravilih, ki so zahtevala pridigarsko cerkev z enotno prostornino. Prototip samostanske cerkve se je razvil v Italiji, kjer je bila tudi zibelka minoritskega reda, ter obsegal pravokotno ladjo in kvadraten prezbiterij, ki pa ga je v Ptuju zamenjal t. im. dolgi kor, zgrajen po vzoru dominikanskega. Ladja je bila dolga in ozka, saj je imela razmerje 1 :2,5, kar kaže na italijanski vpliv Bila je verjetno brez stropa ter je imela v severni steni visoka šilasta okna brez krogovičja. Slavolok sta krasila polstebra z brstnima kapiteloma, zašiljeni lok pa je bil že gotsko posnet. Prezbiterij je obsegal dve poli skoraj kvadratnega tlorisa in 5/s sklep. Rebra hruškastega profila so prehajala ob stenah v pol-stebraste služnike s čašastimi kapiteli in naturalistično pojmovanimi listi. Sklep-niki so- bili reliefni, dvodelna okna je krasilo krogovičje. Zunaj so cerkev obsto-pali preprosti oporniki s kamnitimi strešicami, na oglih nad njimi pa so bile nameščene primitivne živalske glave, kar je italijanski1 način stavbne dekoracije. Fasada je bila preprosta, nerazčlenjena, streha strma in skodlasta. Zvonik ob južni strani prezbiterija je bil poznejši prizidek iz 14. stoletja. Oprava je bila zelo skromna, skoraj siromašna. Stranska oltarja z baldahinoma so krasile freske Kristusa kralja in Objokovanje mrtvega Frančiška Asiškega, katere je izdelala delavnica krškega restavratorja okoli leta 1260. Minoritska cerkev je bila napredna glede na poenotenje prostora in zanimiva po svoji sestavi, saj je združevala italijansko ladjo s severnim dolgim korom. Za naše razmere je bila izredna tudi zato, ker je bila dejansko prva gotska arhitektura pri nas. Samostan je bil mnogo obsežnejši od dominikanskega, toda pritličen in z lesenim križnim hodnikom. V 14. stoletju je cerkev dobila pevsko emporo in zvonik, leta 1390 pa leseni tabulat. Kdaj je bil samostan dvignjen v nadstropje, ni ugotovljeno, vendar se je to moralo zgoditi v 15. stoletju, ko sta oba samostana dobila velike dotacije od Bernarda Ptujskega in Friderika II. Celjskega. Tako urejen samostan je bil v času priorja Gašparja Dietla (1671—1704) temeljito barokiziran. Ta obnova, ki je trajala 15 let (1681—1696), se je izvršila v petih etapah, ki so si sledile takole: jugozahodni del samostana (1681—-1684), zahodni del (1689—1691) južni del (1692—1694), jugovzhodni del (1694—1695) in vzhodni del samostana (1695—1696) ter sama cerkev (1685—1692). Vso samostansko stavbo so dvignili v drugo nadstropje, v njej so uredili zimski in letni refektorij, noviciat, biblioteko, letni in zimski križni hodnik itd. Letni refektorij je iz let 1692—1694. Njegovo štukaturo sta leta 1693 izdelala Jožef Anton Quadrio1 in Pietro Bettini za 200 fl in 18 talarjev, freske Franc Ruper Wallauer laicus pictor, tlak pa leta 1694 kamnosek Janez Puz iz Ptuja. Največjih predelav je bila deležna cerkev. Leta 1695 je bil vzhodni del prezbiterija predelan v zakristijo in oratorij, leta 1696 dvignjena in obokana ladja ter naslednje leto prebeljena. Ob tej priložnosti so predelali vsa okna, njene stene pa okrepili z dvojnimi pilastri na kamnitih podstavkih, leta 1687 so štukirali in freskali novo zakristijo, povečali pevsko emporo ter prizidali loretansko kapelo (kapela Antona Padovanskega je bila prizidana že leta 1680); v letih 1688—1691 so izdelali njeno fasado, ki je bila najbogatejša v Sloveniji, leta 1692 pa položili tlak, s čimer je bila barokizacija cerkve končana. Delo na fasadi je vodil Italijan Dioniz Merlino iz Lugana, ki je' sicer vodil gradbena dela pri samostanu v letih 1688 do 1693. Leta 1751 je dobila cerkev novo opravo. (4 oltarje in prižnico), katero je izdelal znani mariborski kipar Jožef Straub. Leta 1796 so cerkev obnovili in nekoliko predelali čelo fasade, leta 1827 so popravili zvonikovo streho iz leta 1688, leta 1930—32 pa strokovno obnovili ves samostan. Dne 4. januarja 1945 je bomba uničila cerkev ter s tem prizadejala nepopravljivo kulturno škodo Ptuju in vsej Sloveniji. Za samostanom je še ohranjen kos mestnega obzidja, katerega tehnika (plastovito in parketasto polaganje prodnikov) govori za čas nastanka najpozneje v 2. polovici 13 stoletja. Cerkev sv. Ožbalta (Ljutomerska cesta). Cerkev se prvič omenja leta 1321, a a je v osnovi starejša, saj je njena ladja romanska. Prvotna cerkev je bila nizka in ravno krita, njen vzhodni konec pa je bil polkrožen ali kvadraten. V 14. stoletju je dobila ozek ostroločen slavolok z močno posnetimi robovi na ajdovo zrno ter novi, gotsko zaključeni prezbiterij. Morda takrat, verjetno pa v 15. stoletju, so ladjo prvič dvignili ter prizidali stari del zakristije. Ladja je dobila zopet tabulat, pokrili so jo s kačkasto streho tako, da je bila njena zahodna fasada ravno zaključena. Sedanji prezbiterij je nastal v začetku 16. stoletja, ko je bila podaljšana tudi zakristija za njen zalomljeni del. Leta 1532 so cerkev požgali Turki, nato so jo do leta 1535 obnovili. V 2. polovici 16. stoletja je bil prizidan precej nižji zvonik, ko pa so ladjo v 1. polovici 17. stoletja sedlasto ostrešili, so ga dvignili do sedanje višine. Sredi 17. stoletja so ladjo drugič dvignili in obokali ter jo na zunanjščini zaključili s fabionom enakega profila, kot ga srečamo pri dominikancih. V baročnem povišku ladje so namestili lunetasta okna, po letu 1667 pa prizidali obe stranski kapeli ter notranjščino okrasili z grobim štukom v podobi grbov (Le slie — Lichtenstein) in kartuše (sedaj je nad pevsko emporo). V letih od 1786 do 1818 je bila cerkev zaprta, obnovili pa so jo leta 1818, okoli 1900 in 1960, ko je izgubila slavolok iz 14. stoletja. Od oprave je omeniti le stranska oltarja iz 1. pol. 17. stol. in štukirani lavabo v zakristiji. Kapucinski samostan (Ljutomerska cesta). Zaradi močne protestantske miselnosti ptujskih meščanov je poklical cesar Ferdinand II. leta 1615 kapucine v Ptuj ter jim daroval hišo z zemljiščem v Kaniži. V letih 1615—1620 je bila zgrajena cerkev, v letih 1623—1630 pa samostan. Na sliki iz leta 1687 se lepo vidi samostanska cerkev z nizkim prizmatičnim zvonikom in podkvasti nadstropni samostan, ki ga obdaja obzidan sadovnjak, za samostanom pa se širijo gospodarska poslopja. Leta 1705 je samostan pogorel, leta 1786 pa so ga spremenili v vojašnico. V 19. stoletju je bil v njem vojaški oskrbovalni magazin, ki je pogorel leta 1875, nato je dobila vsa stavba sedanjo obliko. Cerkev sv. Roka (Gornji Breg) stoji na zgodnjesrednjeveškem gradiškem okopu. Postavil jo je hajdinski župnik Janez Rajavec v letih 1648—1650 v spomin na kužno epidemijo. V letih od 1786 do 1818 je bila za skladišče, odtlej pa zopet cerkev. Zgodnjebaročna stavba hrani dragocen gotski Marijin kip iz 2. polovice 14. stoletja ter renesančno orgelsko omaro iz srede 17. stoletja, katere krila krasi slikarija, ki kaže z gotsko tradicijo pomešano nemško renesanso, prepleteno z beneškimi vplivi. V kapelici ob cesti na Ptujsko goro stoji dragocena kamnita gotska pietà, izdelek salzburške delavnice iz 1. četrtine 15. stoletja, ki spada med boljše srednjeveške plastike na Slovenskem. Mestni stolp (Slovenski trg). Na tem kraju se omenja mestni stolp že leta 1376 in 1535, ko je bila v njem kapela Janeza Krstnika. Ta stolp je dal podreti polir Antonio de Piva leta 1556, nato so začeli zidati sedanjega, ki je zagotovo iz 2. polovice 16. stoletja. To je mogočna arhitektura s tri metre debelimi stenami, ki je nekoliko nagnjena proti severozahodu. Stolp je prvotno sestavljalo pet enakih etaž, a so gornjo v letih 1705—1707 znižali za 4 metre. Posamezne etaže ločujejo kamniti pravokotni zidci. Arhitektura kaže enotno, toda mešano gradnjo, katero sestavljajo na vsaki strani po tri iz sivo zelenega peščenca zgrajene lizene, vmesne stene pa so večinoma opečne. Vanje je vzidanih mnogo srednjeveških spolij, med katerimi je zlasti omeniti tri parlerjanske maske iz 1 polovice 15. stoletja in trikoten relief križanja iz začetka 16. stoletja. V stolpu je bila v križno obokanem pritličju do leta 1705 kapela Janeza Krstnika, enako kot že v njegovem srednjeveškem predniku. Oba portala in vsi okenski okviri so iz peščenca. Vhod v stolp je bil do leta 1705 v 1. nadstropju južne stranice ter je do njega vodil mostovž iz mežnarije na mestu sedanje gledališke veže. Po letu 1687 je bil to cerkveni zvonik ter je imel do leta 1705 kačkasto streho, potem pa zvonasto-laternasto-čebulasto, katero je leta 1792, ko je postal cerkvena last, nadomestila sedanja, ki jo je izdelal tesar Simon Hiepfl. Leta 1830 je ob njegovem vznožju uredil kurat Simon Povoden naš prvi muzej sub divo, h kateremu lahko štejemo tudi bližnji »Orfejev spomenik«, ki ga je do leta 1848 uporabljalo mestno sodišče kot sramotilni steber. Stolp je gotovo ena izmed najmonumen-talnejših stavb Štajerske ter ima sebi podobne le v Judenburgu in Ennsu. Dravski stolp (Dravska ulica) je velika polkrožna stavba, katere bazament je iz klesancev, nato sledi močan paličast zidec, zaključuje pa ga konkaven fabion. Vanj je vzidanih več napisnih plošč iz let 1527, 1567 in 1851 ter rimska. Stolp je italijansko delo, izdelala ga je med leti 1549—1551 Gianmaria dell Allio. Vhod je poznobaročen. Poleg stolpa so bila Dravska vratca z letnico 1695, toda z mnogo starejšo tradicijo. Konec 17. stoletja je imel stolp mnogo puškarnic in venec smolnikov ter stožčasto streho. Leta 1710 in 1744 je stolp pogorel, nato je ostal skoraj celo stoletje nepokrit, saj se šele leta 1832 pojavi s sedanjo streho. Mali grad (Prešernova ulica št. 33). Izredno zanimiva stavba, ki se pojavi v zgodovini že leta 1231, a ima zaradi pomembne lege še predmadžarsko tradicijo. V srednjem veku se imenuje Mali grad, Mala hiša, Gornji dvor, Gornja hiša, Svobodni dvor itd., kar vse kaže na stolpasto stavbo, ki je sezidana. Grad je stal na kraju, kjer je cesta z mostu vstopala v mesto. Njegovi lastniki so bili salzburški nadškofje, fevdniki pa Ptujski gospodje, po letu 1441 Schaunbergi, ki so se leta 1445 odpovedali dednega gradništva, (1488—1592 Seckely, 1592— 1633 Idungspengi, 1633—1690 Herbersteini, 1690—1740 Wildensteini, 1740—1773 Mosconi), dokler niso' v letih 1773—1850 lastniki Attemsi iz Vurberga, med 1850 in 1886 okrajno glavarstvo, po letu 1901 pa Pongratzi. Grad je imel lastno gospoščino ter od 15. stoletja lastno sodišče, pod katero je leta 1763 spadalo 6 vasi s 178 prebivalci. Jedro stavbe je njen zahodni del trapecastega tlorisa z nad meter debelimi kamnitimi zidovi in gotsko lino. Konec 16. stoletja so to stolpasto jedro nadzidali in povečali do sedanje velikosti, nato je dobilo oblike, ki ne skrivajo italijanskih rok (italijansko etažiranje, lepo oblikovana okna, kvalitetni dvoriščni portal itd.). Do 2. polovice 18. stoletja je stavbo pokrivala dvojna streha z dvojnim čelom, po letu 1766 pa je dobila svoje sedanje mogočno čelo z izredno oblikovano streho, ki obvladuje veduto tega del® mesta. Zdaj uporabljajo grad za stanovanjske namene. Spodnji dvor (Kremplova ulica št. 7). V zgodovini se pojavi v 14. stoletju kot last salzburške nadškofije, katere pravna last je ostal do leta 1805. Sicer pa so dvor imeli v najemu najprej Ptujski gospodje, od leta 1443 Stubenbergi, po letu 1651 Herbersteini, Schafmanni in Leyerspergi, dokler ga ni Ana Marija Leyersperg leta 1768 prodala za 3300 gld državi, ki je v njem uredila glavno cardiamo z velikimi skladišči. Po razpustu cannarne leta 1859 je stavbo leta 1860 zasedla davčna uprava, pozneje pa sodišče in kataster. Sedanjo stavbo je zgradil Boltežar Stubenberg v 2- polovici 16. stoletja. Bila je dvonadstropna, a so jo leta 1768 znižali za nadstropje, katero je zopet dobila šele po letu 1870. Stavba je italijansko delo z bogatim rustika portalom ter lepo oblikovanimi okni, ki so sorodna tistim pri Malem gradu. V osi stavbe sta široki, križno obokani veži, katerih gornjo deloma krasi kvaliteten štuk iz sredine 18. stoletja ter trije lepo profilirani peščenčevi portali iz 2. polovice 16. stoletja. Zdaj je v njej okrajno sodišče. Florijanov spomenik (Trg mladinskih brigad). Postavili so ga v spomin na veliki požar leta 1745. Leta 1761 so ga razširili in mu dodali 8 kipov. Tak je na sliki iz leta 1766. Ker je spomenik propadel, so ga leta 1856 odstranili, napravili nov podstavek in nanj postavili restavriran Florijanov kip, druge plastike pa so izginile neznano kam. Mestno gledališče (Murkova ulica št. 6). Slika iz leta 1766 prikazuje na tem kraju nadstropno hišo s predzidano pritlično triločno vežo ter kljukastim zaključkom proti Slovenskemu trgu. Gledališke igre so se v Ptuju začele že leta 1770. V letih 1785—1786 so v ta namen prezidali že omenjeno stavbo, leta 1829 obnovili notranjščino in zamenjali skodlasto streho z opečno, v letih 1854—1856 so stavbo prezidali za 6000 gld po načrtih dunajskega arhitekta Klotza. Predzidana ji je bila 3X2-osna veža s preprosto triosno fasado, katero je zaključevalo okvirjeno čelo z oknom. V letih 1892—1896 so stavbo spet obnovili. Takrat je dobila neorenesančno pročelje s portikom in kipom Melpomene na vrhu. V zadnji vojni je bilo gledališče predelano ter je dobilo sedanjo pusto neonemško fasado. Pred gledališčem stoji na trgu spomenik narodnega heroja Jožeta Lacka, delo pokojnega akademskega kiparja Jakoba Savinška. Meščanske hiše (Prešernova ulica št. 1). Stara apotekarska hiša z lepo, nadstropno, klasicistično predelano fasado z vogalnim pomolom ter z vzidano par-lerjansko masko iz 1. polovice 15. stoletja. Ker stoji hiša na visečem terenu, je v južnem delu dvonadstropna, s stebriščnimi arkadami, počivajočimi na slopa-sto-konzolasto oblikovanih nosilcih. Na Jadransko ulico ima stavba pazduhast poznogotski portal, več poznogotskih oken ter vozni portal, ki kaže renesančne oblike, a ima posnete robove. Od dveh vež je omeniti tisto v nadstropju, katero pokriva zanimiv osmerostrani obok. Stavba kaže značilno mešanico poznogotskih in renesančnih gradbenih in kamnoseških elementov, ki postavljajo čas njenega nastanka v sredino 16. stoletja. Prešernova ulica št. 3 je dvoosna dvanadstropna stavba s poznorenesančnim portalom, s pilastroma, profilirano gredo, grbom in preklado. Ozko vežo pokriva banja s križno-grebenastim obokom na koncu. Levo stopnišče je kvadratno komponirano. Na dvorišču ima v drugem nadstropju stebriščne arkade. Profi-lacija okenskih okvirov in zidcev kaže na čas nastanka okoli leta 1600. Prešernova ulica št. 4 je karakterističen primer meščanske stavbe iz poznogotske faze 16. stoletja. Je nadstropna, petosna stavba, katere pritličje je bidermajersko predelano (portal nosi letnico 1812, druge predrtine pa zapirajo zna- čilne železne vratnice), nadstropje pa ima še originalna okna s paličastimi okviri, policami in karnizi. Desno os zavzema pomol, ki počiva na profiliranih konzolah, pod katerimi je bila še pred prvo vojno ohranjena slikarija. Originalen kap je izredno širok in pokriva tudi pomol. Banjasto obokana veža ima proti dvorišču posnet rob. V njej so trije pravokotni portali in .levo baročno stopnišče. Z dvoriščne strani spremlja stavbo originalno stopnišče, katero nosi osmerostrani stebrič s tremi »kockastimi« kapiteli s porezanimi vogali. Ob stopnišču sta bogato s poznogotskim paličevjem profilirana okno in lina, posneta na ajdovo zrno, pod njim pa polkrožno zaključeni kletni portal s posnetim robom. Arkadni hodnik ob dvoriščnem traktu pokriva zašiljena banja s križnimi grebenastimi oboki in »sklepniki« v obliki grbov. Na konceh hodnika sta dva pravokotna profilirana portala, v njem pa usločeno okno z robovi, posnetimi na ajdovo zrno. V pritličje vodita pod omenjeni hodnik polkrožni in pravokotni portal s plitvim motir-vom paličevja, ki v temenu oblikuje »svetlobo« ter je opremljen z železnimi vratnicami. V tem traktu so veliki obokani prostori, ki počivajo na dveh močnih slopih ter so jih uporabljali v gospodarske namene. V kleti in na dvorišču pod leseno lopo sta dve rimski pepelni skrinji, uporabljani za korito. Stavba kaže originalno prostorno razporeditev in primarno funkcionalno zasnovo ter je ena od redkih skoraj v celoti ohranjenih predrenesančnih meščanskih hiš v Podravju. Prešernova ulica št. 5. Modernizirana dvonadstropna, tripsina stavba hrani poznogotski pravokotni portal z robom, posnetim na ajdovo zrno, katerega v gornji tretjini krasi motiv palice, počivajoče na dveh konzolah. V veži je zašiljen kletni gotski portal, enak pa je tudi vežni dvoriščni prehod. Stopnišče krasi kovana diagonalna mreža iz 17. stoletja ter na podestih križnogrebenasti oboki. Stavba je v osnovi iz konca 15. stoletja. Prešernova ulica št. 9. Nadstropna stavba s preprosto, toda učinkovito fasado, katere portal je poznogotski, s posnetim robom. Del vežine banje nosijo tri konzole in štirje segmentni kamniti loki s posnetimi robovi. Stavba je v osnovi poznogotska iz 16. stoletja. Prešernova ulica št. 11. Ima secesionistično obnovljeno fasado ter predelan gotski pomol. V veži in sosednjem lokalu so križno-grebenasti oboki, v veži nadstropja pa banja z oprogami in kapami. Stavba je v osnovi vsaj iz 16. stoletja, toda močno predelana. Prešernova ulica št. 21. Predelano pročelje hrani členjen portal s posnetim robom in grbom v temenu, ki predstavlja operotničeno ptičjo nogo. Banjasto obokana veža ima osem parov lepo oblikovanih grebenastih sosvodnic. Na dvorišču ima stavba nadstropne arkade, ki obtekajo tudi vzhodni dvoriščni trakt-Stavba je lep primer velike meščanske hiše iz 2. polovice 16. stoletja. Prešernova ulica št. 24. Bidermajerska hiša s pazduhastim portalom z originalnimi vratnicami, visoko naklado s praznim poljem in močno preklado, ki jo nosita dve S-konzoli. Lesen mostovž na dvoriščni strani počiva na kovanih železnih nosilcih ter je tipičen za 1. polovico 19. stoletja, iz katere je tudi vsa stavba. Prešernova ulica št. 25. Štiniosna, dvonadstropna stavba ima potlačeno-ločen portal z letnico 1812 in številko 44 ter vratnicami iz istega časa. Veliko vežo pokrivajo križni' oboki, dvonadstropne stebriščne arkade pa so bile zazidane pozneje. Oboki v pritličnih prostorih so križno-grebenasti. V požarnem zidu so zazidana okna, ki kažejo na 2. polovico 16. stoletja, iz katere je tudi stavba. Murščeva ulica št. 2 je ena od naj lepših bidermajerskih hiš v Ptuju. Njeno fasado krasijo pahljačasti polkrogi pod okni in po pet kanelir nad njimi. Pravokotna okna imajo lepo kovano mrežo, potlačeno-ločni, členjeni portal pa letnico 1812 in na temeniku napis CR No 5. Široko vežo pokriva banja s tremi pari ostroločnih sosvodnic. Vzporedno stopnišče je desno. Streha je tipična strojarska in opremljena z dolgimi dušniki. Murščeva ulica št. 10. Lepa stavba s stebriščnimi arkadami v pritličju in nadstropju. Členjeni portal ima na temeniku strojarski znak z letnico 1739. Vsa hiša je obokana. Vošnjakova ulica št. 3. Na vogalu je v školjkasti niši kvaliteten baročni kip Immaculate. Hrvatski trg št. 4 ima lepo bidermajersko pročelje. Členjeni portal je usločen ter okrašen s strojarskim znakom, ki ga kaže tudi portal, ki vodi v trgovino. Vsa vrata in okna v pritličju imajo železna krila, okrašena z rozetami. Vežo pokrivajo kape z oprogami. V njej je pravokoten portal z železnimi vratnicami. Cankarjeva ulica št. 7 ima pust pravokoten portal, toda vzidano pravokotno ploščo z reliefom pietà in daljšim nemškim nabožnim napisom. Vežo pokrivajo križno-grebenasti oboki. V njej je vzidana plošča iz leta 1752, ki govori o nakupu železnih vratnic. Kupil jih je strojar Gurg Kurigup. Na dvorišču so v pritličju slopaste, v nadstropju pa stebriščne arkade. V kleti kaže stavba opečno gradnjo. Hiša je iz let okrog 1600. Pokriva jo strojarska streha. Cankarjeva ulica št. 11 ima pravokoten pazduhast portal z letnico 1826 in lepe vratnice z bogato, deloma baročno ornamentiko in letnico 1818. Jadranska ulica št. 4. Fasado členijo v nadstropju pilastri, katere nosijo maskašte »konzole«, pod dvema oknoma pa sta okrogla medaljona, izoblikovana iz po dveh akantovih vejic. Okna poživljajo police in karnise. Portal je velik in širok, usločen ter s posnetimi robovi. Veža ima močne grebenaste oboke in tri profilirane pravokotne portale, v enem izmed teh je še reliefno nakazan motiv pazduh in ajdovega zrna. Na dvorišču so mlajše slopaste arkade. Stopnišče spremlja kovana ograja, izdelek Jožefa Brudermanna iz leta 1824, zunaj pa visi kovani izvesek z znakom pivovarništva iz 18. stoletja. Stavba je v osnovi iz 16. stoletja, a je bila obnovljena v 2. polovici 18. stoletja. Jadranska ulica št. 6. To je stavba z obokanim prehodom na Cvetkov trg. Ima enako fasado kot hiša št. 4, le da nima vencev pod okni. V banjasto obokanem prehodu je portal, katerega lok sestavljajo voluti in temenik z letnico 1778. Veža ima grebenast obok in levo stopnišče. Jadranska ulica, gostilna »Pri Slonu«. Ima predelano fasado, ker je pogorela leta 1805, a je v osnovi iz 16. stoletja, kar dokazujejo vežina banja z grebenastimi sosvodnicami ter portal, posnet na ajdovo zrno. Okna krasijo police in karnise. Dvoriščni trakt je prizidek, kot to dokazuje zazidano okno v kleti, ki kaže sicer opečno gradnjo. Aškerčeva ulica št. 1. Nekoč je to bila svobodna hiša, a je precej povprečnega videza, hrani pa v fasadi pravokoten relief, ki predstavlja Marijo z otrokom, Mihaelom in Florijanom, pod katerim je pobožen napis. Relief je kvalitetno kiparsko delo iz 2. polovice 17. stoletja. Aškerčeva ulica št. 8. Veldika nadstropna stavba s fasado v zakasnelem klasicističnem slogu. Pročelje ima osem okenskih osi, tri portale, dvoosni rizalit, vodoravne fuge v pritličju ter lizene v nadstropju. Okenca v pritličju so podolžno pravokotna in kamnita, v nadstropju pa okvirjena. Na dvoriščni strani stavbe so lepe slopaste arkade v nadstropju in trije loki v pritličju. Vhod' v klet je za- šiljen gotski portal, posnet na ajdovo zrno. Gradnja je deloma kamnita. Krilo ob nekdanji Pekovski ulici so prizidali, toda še pred sedanjim fasadiranjem leta 1829. Portal, ki vodi na dvorišče, je velik, členjen, polkrožen ter iz leta 1610. Trg svobode št. 3. Stara gostilna »Pri črnem orlu«, katere fasada je nastala po požaru leta 1805, njene lepe dvoriščne slopaste arkade pa so iz 17. stoletja. I Trg svobode št. 5. Ima poznobaročno-bidermaj erSko fasado s potlačenim, členjenim portalom. Vežo pokriva banja s križnim obokom. Dvoriščne slopaste arkade imajo robove posnete na jezike, motiv, ki govori za 1 polovico 17. stoletja. Kremplova ulica št. 4 je triosna stavba s tremi potlačenimi portali v pritličju, katere zapirajo železne vratnice. Vežin obok je potlačeno banjast s parom sosvodnic in zelo ozkimi kapami. Stopnišče je desno. Fasada je poznobaročna in povprečna, toda tipična ter po konceptu kaže na 2. polovico 18. stoletja. Kremplova ulica št. 10. Večja nadstropna stavba s historično obnovljeno glavno in baročno stransko fasado s pilastrsko arhitekturo toskanskega reda. Vežo pokriva banja z vrezano letnico 1634, klet grebenasti obok, druge pritlične prostore pa večinoma križni oboki. Stopnišče spremlja lepa kovana ograja, ki oblikuje spodaj kandelabrasto laterno. Na dvorišču so v nadstropju lepe stebriščne arkade. Dvoriščni deli stavbe so prizidki razen seveda južnega krila. Stavba je iz 1. polovice 17. stoletja, čeprav ima mlajše fasade. V njej je bila poprej II. mestna lekarna. Miklošičeva ulica št. 4 je bidermajerska stavba. Portala sta potlačeno-ločna, členjena ter na podbojih in loku okrašena z rombastimi polji. V temeniku prvega je letnica 1819. Nadstropja poživljajo lizene. Vežo pokriva banja. Vzporedno stopnišče je desno. Na dvoriščni strani spremlja hišo leseni mostovž. Miklošičeva ulica št. 6 je mogočno dvonadstropno poslopje s šestimi okenskimi osmi. Pokrito je z mansardno streho. Portal je rustikalen, na njem je grb, v katerem so tri pokončne lopate. Grb obdaja akant, ki oblikuje grbaste liste. Vežo pokrivajo kape, proti dvorišču pa jo zaključuje členjeni lok. Stavba je bila v 18. in 19. stoletju del Velike kasarne, vendar je vsaj v obodu starejša (portal) ter kaže na 17. stoletje. Trstenjakova ulica št. 11 je nadstropna, 6X5-osna stavba z lepimi bidermajerskimi fasadami, medtem ko ima proti vzhodu neobaročno lice. Fasade krasijo nad okni motivi polkrožnih pahljač, kolesc in sonc, pod njimi pa menjaje se rozete in kanelire. Eden izmed portalov je potlačenoločen, drugi pravokoten. Stavba je najlepši primer bidermajerskega meščanskega dvorca v Ptuju. Trg mladinskih brigad št. 1. Rotovž so zgradili v letih 1906—1907 po načrtih arhitekta Maksa barona Ferstla v stilu nemške neogotike, a ima v pomolu vzidane originalne poznogotske-renesančne police iz prejšnje stavbe, ki je stala na tem kraju ter so jo zgradili dominikanci leta 1571. Trg mladinskih brigad št. 2. Kavarna »Evropa« ima lepo baročno fasado, katro kvarijo le kavarniška okna. V pritličju členi stavbo rustika, okna v nadstropju krasijo izmenjaje se trikotna in segmentna čela ter dekorativne balustrade, vmesne stenske ploskve pa razno oblikovana polja. Po načinu dekoracije spominja ta fasada na rotovško, a je nekoliko starejša ter iz 1. tretjine 18. stoletja. Na isto starost kaže tudi kamnita Marijina plastika na vogalu hiše. Murkova ulica št. 1. Je najpomembnejša patricijska hiša Ptuja. V 17. stoletju je bila last Quallandrov, okoli leta 1684 pa minoritov. Njena fasada je klasičen primer izložbeno pokvarjene stare hiše. Stavba ima velik rustikalni portal z napisom in letnico 1692, a je gotovo starejši. Fasada ima sedem osi, v šestih 12 Poetovio — Ptuj so pravokotna okna s profiliranimi okviri in karnizi, nad mogočnim portalom pa je krasna italijanska renesančna trifora, ki kaže na 2. polovico 16. stoletja. Med okni poživljajo fasado različno oblikovana polja iz 1. polovice 18. stoletja, zaključuje pa jo konzolast fabion. Vežo pokriva banja. Na dvorišču so stebraste in slopaste arkade, ki obtekajo vse tri dvoriščne trakte. Vzhodni del stavbe zapira protijugu vežasto poslopje, katerega prehod z vrtne strani členi portal, posnet na ajdovo zrno. Prostor nad vežo je bil za hišno kapelo in je zato' okrašen s štukom, enakim tistemu pri minoritih. Glavni trakt ima v nadstropju tega dela stavbe veliko, odprto, banjasto obokano vežo, vzhodni trakt pa lesen balkon z originalno zgodnjebaročno, trebušasto kovano ograjo. V zahodnem delu stavbe so arkade slopaste ter moti vično še kažejo na gotske stilne sedimente. Stavba je tako kvalitetna, da je vredna temeljite strokovne restavracije. Murkova ulica št. 2 je nemškorenesančno popolnoma prezidana hiša iz leta 1551, katero so v 17. stoletju imeli v posesti Guffante. Od originalnih elementov ima stavba ohranjene le slopasto-stebriščne arkade na dvorišču, lepo kovano mrežo na stopnišču, gotsko oblikovano konzolo, rimsko' spolijo in napisni plošči z imenoma lastnika Matije Steinerja in gradbenika Tomaža Riitzingerja iz leta 1551. Zahodno ob hiši so približno do leta 1880 vodile stopnice na cerkveni plato. Murkova ulica št. 7 ima pusto, deloma isecesionistiono fasado, a je v osnovi iz 15. stoletja, kot to dokazuje sled zazidanega gotskega zašiljenega okna. Slovenski trg št. 1 je nemškoneorenesain&no prefasadirana stavba, a je po ohranjenih elementih sodeč še iz 15. stoletja (vežin obok, kletni' portal itd.). Slovenski trg št. 2 je dvoosna stavba, katere tretja os zavzema ulični prehod v Staro ulico. V osnovi je stavba gotska, za kar govore deloma zazidane gotske konzole v prehodu ter konkaven kamnit fabion. Južni trakt, ulični prehod in fasada so poznobaročni, iz 2. polovice 18. stoletja. Južni trakt ima v 2. nadstropju na vogalih vzidana baročna oglata, betvasta stebra. Slovenski trg št. 3. Dvonadstropna stavba ima neorenesamčno fasado, a kaže v veži elemente, ki' govore za čas nastanka konec 16. stoletja. Dvoriščne arkade so iz 18. stoletja. Pod njimi je renesančen pravokoten portal, z ostankom grba in velikima volutastima kriloma, ki je dobro kamnoseško delo. Do konca 19. stoletja je stavbo členila toskanska in kompozitna arhitektura s paličastima zidcema, balustradami pod okni v prvem nadstropju in profiliranim fabionom, torej lepa baročna fasada iz 1. polovice 18. stoletja. Slovenski trg št. 5 je dvoosna, dvonadstropna stavba z edino, v Ptuju ohranjeno loggio, ki počiva na treh toskanskih stebrih. Na dvorišču ima stavba lepe dvonadstropne stebriščne arkade z napisom v 2. nadstropju, ki pove, da je hišo zgradil Georg Wilenrainer leta 1565. Fasado krasi ovalna freska Marijinega kronanja, ki je kvalitetno baročno delo iz srede 18. stoletja. V zadnjem traktu ima hiša še ohranjen ostanek zašiljenega portala. Ta in sosednja hiša št. 4 se omenjata že leta 1429, ko je bila hiša št. 4 last mestnega sodnika Hansa Dicht-lerja. Slovenski trg št. 6 je stara mestna hiša ali rotovž. Toi je štiriosna, dvonadstropna stavba, katere portal je profiliran, členjen, polkrožno zaključen ter ima v temenu dva grba. Balkon nad portalom počiva na treh volutastih konzolah, nanj pa vodi bifora s toskanskim stebričem v sredini in primerno komponiranimi rozetami v zatrepih. Stavbin bazament zavzema pritličje ter je rustikalno razčlenjen. Nadstropje členijo neprekinjeni pilastri, okna pa krasijo bogata čela s trikrat konkavnimi profili na konzolah ter navideznimi balustrskimi balkoni. Vse to so elementi, ki govorijo za 2. četrtino 18. stoletja. Veža ima deloma kapa- ste (mlajše) oboke, sicer pa banjo s križnima sosvodnicama. Stopnišče je desno ter ga krasi kovana ograja z vrati iz leta 1827. Dvoriščni trakt spremljajo slo-pasti nosilci, ki prehajajo v konzole ter nosijo dvonadstropne stebriščne arkade s paličastimi zidci. Zadnji dvoriščni trakt ima kletni značaj, ker sega v grajsko znožje. Vanj vodi pravokoten portal z robom, posnetim na ajdovo zrno. Stavba kaže značilno mešanico poznogotskih in renesančnih elementov, ki postavlja čas njenega nastanka v sredo ali 3. četrtino 16. stoletja. Ker je rotovž pogorel leta 1684, 1705 in 1710, so ga v 1. polovici 18. stoletja baročno prefasadirali, leta 1827 pa so mu vdelali bidermajersko stopnišče. Slovenski trg št. 7 je dvoosna, dvonadstropna stavba, ki ima v 2. nadstropju vzidano parlerjansko masko iz 1. polovice 15. stoletja. Na sliki iz leta 1766 je hiša enaka kot danes. Slovenski trg št. 9 je nadstropna stavba z najlepšo klasicistično fasado Ptuja, ki jo členijo v nadstropju pilastri, pod okni in nad njimi pa jo krasijo večji ovalni in manjši okrogli medaljoni z reliefi, ki alegorično predstavljajo arhitekturo, plastiko, kovaštvo in slikarstvo (ženske figure z ustrezajočo zaposlitvijo), torej štiri umetnostne panoge, zgoraj pa klasične predstavnike teh strok. Pritlični del je podan rustično. Portal je polkrožno zaključen, vratnice pa še kažejo baročne motive. Veža ima kapaste oboke, stopnišče pa klasicistično ograjo. Na dvorišču je lep baročno-klasicističen portal ' z originalnimi vratnicami, kateri krasita klasicistični vazi. Zahodni del stavbe ima v nadstropju stebriščne arkade, vzhodna polovica pa lesen mostovž. Zahodna polovica hiše je starejša ter klasicistično prefasadirana, vzhodna pa mlajša in brez reliefov ter je nastala v 2. četrtini 19. stoletja kot bidermajerska kopija zahodne polovice. Slovenski trg št. 10. Prostija je ena od najpomembnejših stavb Ptuja ter združuje dejansko dve hiši. Stavba je nadstropna, toda zelo nepravilnega tlorisa ter sega globoko v Pletarsko ulico. Ima mogočen rustikalni portal, katerega vratnice so nastale po letu 1863. Pritličje členijo široki konkavno-konveksno oblikovani pilastri, okna med njimi imajo ušesaste okvire, nad okni pa je trakasta ornamentika. Zidec, ki zaključuje pritličje, oblikuje podstavek za bogato pilastrsko arhitekturo z okni, ki jih krasi zgoraj in spodaj volutasto zavito tra-kovje, ki se deloma pravokotno vlamlja. Okna imajo okvire in profilirane karnise. Stavbo zaključuje profiliran fabion, ki ga končuje v Pleterski ulici poznogotska konzola. Tu oblikuje stavba poznogotski pomol, ki počiva na treh konzolah, povezanih z lokom in dvema pollokoma zelo usločenih oblik ter opremljenih z nosovi. Zdvoriščne strani spremlja stavbo širok hodnik, ki ga nosijo trije loki in osvetljujejo štiri bifore, medtem ko njegovo vzhodno stopnišče krasi quadri-fora. Globoka klet s križnimi oboki, počivajočimi na slopih, kaže opečno gradnjo, katero dokumentira tudi stavbno podstrešje. Ob vzhodnem robu dvorišča se raztezajo gospodarska poslopja, zadaj pa mestno obzidje s šalastim polkrožnim stolpom. Vidni so še sledovi lesenega obrambnega hodnika. Stolp je trietažen ter v gornjih nadstropjih opremljen s po tremi ključastimi strelnicami. Njegova zidava je pretežno opečna, medtem ko je obzidje v spodnjem delu kamnito. Vzhodna polovica proštijske stavbe je vsaj poznogotska, gospodarska poslopja so iz let 1684—1688, zahodni del hiše je bil dokupljen leta 1711 ter kaže še na sliki iz leta 1766 vezane vogale, z zidcem ločeno čelo in sedlasto streho, v letih 1770—1772 sta bili obe polovici hiše združeni z enotno poznobaročno fasado, v kateri pa je seveda portal starejša ostalina in kaže še na 16. stoletje, enako kot hodnik z biforami na dvoriščni strani. Hkrati s fasado je nastal tudi mostovž, ki povezuje hišo z vrtom, ki je bil v poznem baroku zgledno urejen. Slovenski trg št. 11. V osnovi poznogotska stavba iz 1. polovice 16. stoletja, kot to dokazujeta iz lepih klesancev izdelan bazament in kletni portal, ki je polkrožno zaključen ter posnet na ajdovo zrno. Tudi na dvorišču hrani stavba starejši pravokoten portal. To je stara mežnarija, ki je bila v njej dolga leta šola. V Ptuju se protestantska šola omenja že leta 1603 in je bila v proviantni hiši. Leta 1610 jo je zamenjala katoliška farna šola. V 2. polovici 18. stoletja je sledila normalka, ki je bila po letu 1792 v minoritskem samostanu. Leta 1845 se je razdelila v mestno nemško in slovensko okoliško šolo, nato je mestna postala leta 1850 glavna šola. Naselila se je v mežnariji, ki je bila v letih 1853—1855 prezidana in dvignjena v 2. nadstropje. V tej stavbi je v šolskem letu 1869—70 gostovala tudi nižja gimnazija, ki se je nato preselila za dve leti v Pekovski dvor (Vrazov trg št. 2) in leta 1872 končno v prezidano Filaferrovo svobodno hišo na Prešernovi ulici št. 29. Glavna šola se je leta 1878 razdelila v deško, ki se je tega leta preselila v na novo zgrajeno stavbo na Srbskem trgu, im dekliško, kije ostala v mežnariji do leta 1902. Slovenska šola je bila od leta 1853 do 1872 v minoritski konventni hiši na Trgu svobode št. 2, nato spet v samostanu in končno v okoliški šoli v Raičevi ulici. Višja gimnazija je bila zgrajena leta 1899—1900. Dekliška gospodinjska, trgovska in obrtna šola je bila v letih od 1875 do 1882 v opuščenem mestnem špitalu (Murščeva ulica št. 1), nato do leta 1902 v hiši v Aškerčevi ulici št. 8 (kjer je bil v letih 1829—1882 otroški vrtec) in končno v na novo zgrajeni Mladiki, kjer so se združile dekliški dom, meščanska šola ter gospodinjska, trgovska in obrtna šola. Slovenski trg št. 12. Dolga pritlična stavba iz leta 1738 z značilnimi ušesasti-mi okenskimi okviri. To je bivša kaplani j a, ki je bila zgrajena na pogorišču meščanske hiše tik nekdanjega pokopališča. Bezjakova ulica št. 4 ima povprečno bidermajersko fasado s potlačeno-loč-nim, členjenim portalom z letnico 1830 in številko No 101. Vežo pokriva banja z dvema križnogrebenastima sosvodnicama v sredini. Na dvorišču ima lesen mostovž, tipičen za L polovico 19. stoletja. Stavba je v osnovi verjetno iz 17. stoletja, a je bila bidermajersko obnovljena leta 1830. Bezjakova ulica št. 8. Stara pivovarniška hiša, ki spada med najlepše bidermajerske stavbe Ptuja. Je nadstropno, osemosno poslopje iz leta 1815, ko je nastalo na mestu dveh starejših hiš. Portal je polkrožno zaključen, členjen in opremljen z lepim kovanjem v svetlobi. Pritlična okna krasijo v lunetastih poljih nad njimi naslednji maltasti reliefi: košara s cvetjem in goloboma, pet vojaških godbenikov, vaza s cvetjem in dvema orloma, trije meščani igrajo biljard, cvetje z golobom, meščanska družba pije na vrtu ter cvetna vaza z vodnima pticama. Okenske okvire v prvem nadstropju nosita po dve voluti. Fasado zaključuje bogat fabion. Vežo pokriva banja s križnima sosvodnicama. Desno stopnišče vodi v teracirano vežo z motivom dveh zvezd in dalje na vrt. Zaradi popolnosti pregleda naj omenimo tudi vrt gostilne Pri Roziki, ki zavzema planoto severovzhodne renesančne utrdbe iz 3. četrtine 16. stoletja, medtem ko je sama stavba iz 1 polovice 19. stoletja. Pletarska ulica št. 4. Nadstropna stavba ima proti ulici izredno zanimiva podboja pravokotnega portala, katerega preklada pa manjka. Podboja sta kane-lirana, toda prekinjena s po tremi krepkimi polji in zaključena z močno raz-krušenima maskama, v katerih še živi gotska ekspresivnost. Podboja sta iz 2. polovice 16. stoletja ter zaradi svoje edinstvenosti vredna ohranitve in restavracije. Končno naj bi opozorili še na hiši, v katerih sta živela in delovala zaslužna ptujska zgodovinarja Simon Povoden (1753—1841) in Ferdinand Raisp (1818— 1898). To sta hiši v Murščevi ulici št. 8 in v Kremplovi ulici št. 3, v kateri, sta vzidani spominski plošči. V mestu je seveda še precj stavb, ki so vredne ogleda, a imajo vendarle bolj ambientalno kot individualno vrednost, saj pomagajo ustvarjati tisto historično-romantično razpoloženost, ki je za stari Ptuj tako značilna. Te stavbe služijo nevsiljivo okolju, katerega s svojim obstojem ustvarjajo, s tem da mu dajejo pečat človekovega poseganja v naravo, katero je oblikoval skozi stoletja, ko je živel in se boril z njo v tesnem vsakdanjem sožitju, in ji tako dajal tisto vrednost in vsebino, ki je pogoj za naše poglobljeno duhovno doživetje. Ker stavbe historičnih slogov te ambientalne note nimajo, jih tudi ne omenjamo, čeprav so nekatere med njimi zanimive (kot npr. v Prešernovi ulici št. 6, 31, na Hrvatskem trgu št. 5, v Kremplovi ulici št. 1, 2, Lackovi ulici št. 1, 2, 8, 9, na Srbskem trgu št. 1, itd.), ker po svoje dokumentirajo dobo, ki jih je ustvarila, kot čas retrospektivnega zatišja pred prelomom evropske politične, ekonomske, tehnične in duhovne zgodovine. Iz istega razloga tudi ne navajamo modernih zgradb, ki navadno niso prilagojene svojemu okolju ter ga zato kvarijo. Kot primer sožitja najmodernejšega s starim pa lahko omenimo novi most iz prednapetega betona, ki dokazuje, da je tudi to mogoče, če je le med njima uglašenost, katero si seveda želimo tudi od drugih gradbenih storitev v starem Ptuju in njegovi neposredni okolici. Literatu ra Bibliografijo Ptuja do 1. 1933 je zbral Franjo Baš in jo objavil v Ptuju posvečeni številki Časopisa za zgodovino in narodopisje, letnik XXVIII. za leto 1933, na straneh 242 do 254, zato jo ne bom posebej navajal. Franjo Baš: Historično-geografski razvoj Ptuja. ČZN XXVIII, 1933, str. 83—113. Franjo Baš: Mali grad v Ptuju. Zgodovinski časopis IV, 1950. Franjo Baš: Ptujski grad in njegova okolica v novem veku. Kronika I, 1953. Emilijan Cevc: Nova umetnostno-zgodovinska odkritja v Ptuju. Zgodovinski časopis VI—VII,' 1952—1953, str. p. 301. Fran Zwitter: K predzgodovini mesta in meščanstva na starokarantanskih tleh. Zgodovinski časopis VI—VII, 1952—1953. Hans Pirchegger: Die Herren von Pettau. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark XLII, 1951. Franz Mensi: Steuerwesen im alten Pettau. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark XXVI, 1931. France Stele: K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju. ČZN, XXVIII, 1933, str. 161—189. France Stele: Stenske slike v minoritski cerkvi v Ptuju. Zbornik za umetnostno Zgodovino XI, 1931, str. 1—30. France Stele: Laibov oltar v Ptuju. SAZU, razred za zgodovino in društvene vede, Razprave I, Ljubljana 1950, str. 261—308. France Stele: Minoritski samostan v Ptuju. Koledar Mohorjeve družbe za leto 1947, str. 106—108. Dr. Alojzij Remec: K zgodovini prezidave minoritske cerkve in samostana v Ptuju ob koncu 17. stol. ČZN XXVIII, 1933, str. 189—198. Milko Kos: K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo. ČZN XXVIII, 1933, str. 144—153. Emilijan Cevc: Parlerjanske maske v Ptuju in okolici. Ptujski zbornik, Ptuj 1953, str. 49—55. Dr. Marijan Zadnikar: Ptujska mestna župnijska cerkev v romanski dobi. Ptujski zbornik, Ptuj 1953, str. 39—49. Dr. Marijan Zadnikar: Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959, str. 88—92, 107—112. Dr. Marijan Zadnikar: Minoritska cerkev v Ptuju. Varstvo spomenikov III, 1950, str, 88—113. Dr. Marijan Zadnikar: Konservatorska poročila v Varstvu spomenikov V za leto 1953—1954, str. 154, in VI za leta 1955—1957, str. 98—102. Jože Gregorič: Srednjeveška cerkvena arhitektura v Sloveniji do leta 1430. ZUZ NV I, 1951, str. 1—36. Franc Mesesnel: Varstvo spomenikov. ZUZ XVIII, 1942, str. 128. Franjo Veselko: Mestne pravice Ptuja iz 1. 1376. Kronika slovenskih mest VI, 3, 4 in VII, 1, 2 za leti 1939 in 1940. Andrej Kovač: Ptuj v zrcalu svojih ulic in trgov. Ptujski tednik, 1958, št. 2—18. Jože Maučec: O srednjeveškem Ptuju. Ptujski tednik, 1954, št. 23, 24, 25. Jože Maučec: Vodnik po Ptuju in okolici, Ptuj 1957. Balduin Saria: Pettau, ein Führer durch die Stadt und deren Geschichte. Ptuj 1942. Jože Curk: Ptujski grad, stavbno-zgodovinska skica. Kronika VI, 1958, str. 57-—66. Hermann Wengert: Die Stadtanlagen in Steiermark. Graz 1932. Baravalle-Knapp: Steirische Burgen und Schlösser. Graz 1936—1941 z dodatkom na sträneh 805—856. Josip Klemenc: Ptujski grad v kasni antiki. SAZU, razred za zgodovino in društvene vede. Dela IV. Ljubljana 1950. Jože Curk: Topografski popis mesta, Rokopis. Iva in Jože Curk: Ptuj. Vodnik po mestu in okolici, Ljubljana 1967. PTUJ UND SEINE KULTURHISTORISCHEN DENKMÄLER Resümee Jede menchliche Siedlung hat ihre specifische Gestalt, die gewöhnlich Ambient genannt wird. Das ist im Grunde die Spur des menschlichen Einwirkens auf das Milieu. Je stärker und sichtbarer der Ausdruck des menschlichen Wirkens und Lebens in gegenbener Umwelt ist, umso grösser ist der dokumentarische Wert eines solchen Milieus. Für Ptuj kann gesagt werden, dass es eine Fülle solcher Werte besitzt. Schon sein bedeutungsvolles Äusseres ruft in uns die Ahnung wach, dass wir es mit einem wichtigen Schauplatz geschichtlicher Tätigkeit und auch modernen Lebens zu tun haben. Die Bedeutsamkeit und Schönheit der Stadt Ptuj sind jedermann klar, der Ptuj kennt. Die natürliche Lage ermöglichte eine effektvolle Gruppierung seiner wichtigsten architektonischen Objekte. Die Stützen dieser Gruppierung sind: das Dominikaner Kloster, die Propsteikirche mit dem Stadtturm, das Minoritenkloster und die Burg als effektvoller Abschluss dieser festen Komposition. Das Grundelement der Stadt bildet das mittelalterliche Ptuj, das noch heutzutage als Kern des gesamten architektonischen, künstlerischen und milieumässigen Reichtums dieser Siedlung aktuell ist. Zwei wesentliche Elemente des mimmelalterli-chen Ptuj sind die Burg über der Stadt, das Symbol des Stadtherrn und gleichzeitig der Kern des Wehrsystems, und die unter ihm liegende bürgerliche Siedlung. Alle diese wesentlichen Elemente des mittelalterlichen Ptuj treffen wir auch heute an und werden sie auch morgen noch antreffen. Das neuzeitliche Ptuj entwickelte sich aus dem mittelalterlichen, angelehnt an die Kontinuität der territorialen und politschen Verhältnisse. Bei seiner Entwicklung in bezug auf Architektonik, Verkehr und Funktion spielte das Terrain, auf dem es steht, die wchtigste Role. Bei diesem Prozess varen ihm die Burg und die Draubrücke zwei Abschlussobjekte, zwichen denen sich die Stadt entlang der Diluvialterrasse vom Dominikaner Kloster bis zur Pfarrkirche und abwärts zum Minoriten Kloster ausbreitete. Mit der Brücke, die vom 14. Jahrhundert an etwa dort, wo die alte Brücke von Ptuj stand, gelegen war, mit der Burg, der Kirche, der Stadtmauer und den beiden Kostern bekam Ptuj jene sechs Grundbauten, innerhalb welcher das handel- und gewerbetreibende Bürgertum lebte und schaffte. Es entwickelte sich die Marktgasse, sodann entstanden schrittweise Märkte und Gassen. Ende des 15. Jahrhunderts bereits 15 an der Zahl bekant, was den Schluss erlaubt, dass Ptuj zu dieser Zeit bereits eine ausgebaute Stadt war, wie sie dann bis zum Änfang des 19. Jahrhunderts blieb. Eine derartige Vollkommenheit im Raumausbau innnerhalb der Stadt- mauern erreichte keine weitere Stadt in unserem Land. Elementare unglückliche Ereignisse des 17. und 18. Jahrhunderts bedingten die Entstehung einer neuen Stadt, des Vorläufers des heutigen Ptuj, der aber trotzdem die funktionelle Gestaltung der mittelalterlichen Stadt beibehielt, nur mit dem Unterschied, dass an die Stelle der Gotik der Barock und später der Biedermeierstil traten. Das letzte Element der jetzigen Stadtphysiognomie stellt eine zeitgenössische Stadt dar. Diese entwickelte sich vom Ende des 19. Jahrhunderts an ziemlich unorganisiert rund um den alten Kern, was auf diesen manchmal auch destruktiv einwirkte. Ein Ende diesem baulichen Eigenwillen bereitete erst die neue Gesetzgebung betreffs Bauwesen und Stadtplanung, die einerseits die Werte des alten Ptuj berücksichtigt, anderseits aber alle Errungenschaften der modernen Stadtkultur respektiert und die Entwicklung der neuen Stadt in besser regulierte Strümungen leitet. Ptuj, wie es ist, stellt eine Ganzheit und Abgeschlossenheit dar, die einmaligen künstlerischen Wert besitzt. Dieser wird durch die aussergewöhnlich günstige Lage der Stadt noch gesteigert. Vitomir Belaj PO SLEDOVIH STAROSLOVANSKEGA KULTNEGA OBREDA V HALOZAH V marsikaterem ostanku starih ljudskih običajev vidimo danes le še navadne vraže ali nerazumljive navade, tako malenkostne, da se nam zdi škoda izgubljati čas z iskanjem razlage zanje. Tudi strokovnjak etnolog jih pogosto ne more razumeti brez obsežnega študija. Šele temeljiti komparativni študij, ki določeni pojav tudi zgodovinsko razišče, lahko nakaže pravo vsebino in nekdanji pomen obravnavane navade. Včasih potem osupnemo nad daljnosežnostjo dognanj, ki nam jih nudi študij kake na prvi pogled nevažne malenkosti. Tak je primer tudi z navado, ki jo je zapisal kronist iz Zavrča1: Lepa navada je bila nekdaj ob Martinovem. Četrtek pred godom sv. Martina, ko se krsti vinski mošt, se imenuje Martinov »Nasad«. Tisti dan ženska dotoči mošt. Zvečer speče obilo »opresnjakov« — kolačev, potic in bidrov — ter jih naloži na mizo. Za njimi se skrivajo. »Ali me vidiš?« it- »Jaz te čisto malo vidim.« ■— »Boj daj, da bi te k letu še manj videl!« Tako se šalijo, ko gledajo drug drugega čez kolače na mizi. Seveda ne manjka pri tem tudi goske, purana, svinjetine in drugih dobrot, ki jih zalivajo z moštom. Na Martinovo pa »ukradejo« ponoči mošt, ki postane isti dan pri »krstu« vino. Med običaji ob Martinovem, ki so zapisani v kroniki (prepisano je vse, kar se nanaša na te običaje!), nas bo zanimala sicer nerazumljiva navada skrivanja za kolači. Sam zapisovalec jo je imel za šalo. Toda je to dejanje res samo šala, ali pa je nekoč imelo kak globlji pomen? Morda je to kaka že skoraj povsem zabrisana sled nečesa, kar bi lahko bilo velikega pomena pri vrednotenju naše kulturne preteklosti. Poizkusimo najprej izpopolniti naše znanje o tej navadi v samih Halozah. Lahko ugotovimo, da danes živi že pretežno samo v spominih ljudi. Le redko bomo slišali, da jo — kot šalo S še kdo uprizarja, in to največ na območju med Zavrčem in Cirkulanami. Druga zelo zanimiva ugotovitev je, da je ta navada vezana večinoma na prave kmete (lastnike kmetij v dolinah in na pobočjih), viničarji pa je po slemenih goric praviloma niso prakticirali; nekateri celo ne vedo zanjo (medtem ko martinski nasad vsi poznajo).2 Sicer pa opisu iz kronike ni dosti dodati. Poudariti moramo, da pecivo (ponekod mu dodajo tudi kose mesa) postavijo v čim višji kup, za katerim se potlej skrivajo. Formula za dialog je povsod enaka. Ako jih vprašamo, razlagajo — skozi smeh — običaj kot izraz želje, da bi na prihodnji martinski nasad bilo vsega še več kot letos. Običaj skrivanja za pecivom je omejen samo na območje župnij Zavrč in Cirkulane (Sv. Barbara)3. Na vzhodnem podaljšku Haloz v hrvatskih župnijah Križovljan in Sv. Barbara (Nadkrižovljan; to območje je z vzhodnim delom slovenskih Haloz v marsičem posebna etnografska celota) obhajajo sicer večer pred Martinovim martinski näsäd (Lovrečan : martinski nasad) podobno kot v Halozah, skrivanja pa ne poznajo. Enako je tudi na območju zahodno od Cirkulan, v župniji sv. Andraža v Leskovcu. Naj omenim nekaj primerov: Velika Varnica: martinski ndsonjak, četrtek pred Martinovim; Gradišče: martinski nàsojak, četrtek pred Martinovim; Mala Varnica: martin nàsojak, četrtek po Martinovem; Skoritšnjak: martin nd-sadnjak, na samo Martinovo; Pohorje, Slatina: martin nàsojak, četrtek pred Martinovim. Toda nikjer ne poznajo običaja skrivanja. Edino' na meji proti Cirkulanam (Slatina, Skorišnjak) so ohranjeni medli spomini, ni pa povsem jasno, ali se nanašajo na izročilo o običaju, ki so ga nekoč prakticirali v kraju samem, ali pa so opis običaja, ki so ga nekoč davno videli pri sosedih. Južno od Haloz, v zaselkih Gornje Voće (cerkveni patron v Voci je sv. Martin!), Višnjice in Cvetlina ne poznajo ne besede nasad (v tem pomenu) ne običaja skrivanja za pecivom. Če se sedaj ozremo po ostali Sloveniji pa še po sosednjih pokrajinah, ugotovimo, da ta običaj nikjer ni zapisan. Pa tudi pri drugih narodih med martinov-skimi običaji ne zasledimo paralele haloškemu običaju. Tako nam ta izolirana navada, izpričana doslej samo v dveh haloških dolinicah, daje vse premalo opore za izvajanje kakršnih koli sklepov. Zato bomo morali poizkusiti dognati njen smisel posredno tako, da ugotovimo značaj drugih običajev ob Martinovem.4 Sveti Martin, katerega dan Cerkev praznuje 11. novembra, je bil Panonec, rojen v stari Sabariji (Szombathely) okoli leta 316. Kot rimski vojak je odšel v Galijo, kjer se je kmalu posvetil krščanski veri, postal celo škof v Poitiersu in umrl tam leta 397. Posebno so ga imeli v časteh Franki in njihovi misijonarji so njegov kult razširili po Evropi. Tudi v naše kraje so ga očitno prinesli v srednjem veku Franki, čeprav je mogoče med ostanki starega panonskega prebivalstva še živel spomin na rojaka Martina, ki je nekaj časa deloval tudi v svoji domovini. Saj je ravno v tem kraju toliko starih cérkva posvečenih njemu! Se v Galiji so se kultu sv. Martina pridružile stare keltske prvine -pr običaji ob novem letu in ob velikem prazniku plodnosti, ki sta se časovno skladala z dnevom tega svetnika. Nekaj teh elementov so gotovo misijonarji raznesli daleč naokoli s samim kultom vred. Po Kotniku naj bi bilo jedro slovenskih običajev ob Martinovem v praznovanju dejstva, da so poljski pridelki spravljeni, da je torej končano kmetovo delovno leto. B. Orel pa pravi: »Zlasti pri nas ob Martinovem zaključijo dobro, obilno letino in gospodarsko leto sploh.«5 V Lancovi vasi, v neposredni bližini Haloz (a tudi drugod, npr. v Slovenskih goricah6), praznujejo o Martinovem dómlatke, ki imajo karakter zaključnega praznika letnih pridelkov. Ta dan pride na mizo martin ndsonjak7. Kotnik razlaga ime nasonjak, enako kot haloški nasad, kot ime za pojedino, ki so jo pripravljali ob »sajah« — sestankih vaške skupnosti, ki so jih imeli ob zaključku leta, torej okrog Martinovega8. Tak sestanek s posebno pojedino je pašnik v Prlekiji9, kjer so tega dne (na Martinovo nedeljo) končali skupno pašo in poravnali finančne obveznosti. Martinovo je na splošno v Sloveniji dan, ko se konča skupna paša in se ljudje radi pogostijo. Naj omenim le še to, da v slovenski Istri za ta dan pripravijo posebno pogačo »semenačo«, na Gorenjskem pa pastirji kuhajo »mar-tinovo kašo«10. Severovzhodni Sloveniji, temu izrazito vinogradniškemu območju, daje viti-kultura še svoj posebni pečat. V poznojesenskem času mošt prevre, postane vino. Ker je bratev, čeprav vesela,'vendar naporno delo, ki pusti le malo časa za uprizarjanje posebnih običajev, so se razni običaji, vezani na vinogradništvo, koncentrirali okoli Martinovega, ko se vinogradnikovo naporno leto s »krstom mošta« veselo zaključi. Praznovanje ob zaključku kmetijskih del, obhajanje praznika letnih pridelkov ni edina komponenta običajev ob Martinovem11, je pa njih osnovno jedro. Ce se sedaj, ko smo to ugotovili, ozremo po svetu in pogledamo, ali še kje ob takem zaključnem prazniku, kot je to pri nas Martinovo, poznajo običaj, podoben našemu iz Haloz, lahko ugotovimo nemajhno število skoraj identičnih navad12. Kot prvo opazimo, da ta običaj poznajo z malimi izjemami samo slovanski narodi. Naj navedem nekaj primerov. Za Hrvate v Bosni pravi zapis: »Bili neki katolici u Zabrđu, koji bi se na Božić zaklonili za česnicu13 i pitali jedan drugog: ,Vidiš li me?1«1* Vuk Stefanovič Karadžić je nekoliko podrobneje opisal ta običaj v Hercegovini, znan pa je tudi v Stari Srbiji in Makedoniji. Na staro leto se je v Ukrajini skrival za kupom pogač gospodar, ki je vprašal otroke, ali ga vidijo. Ko mu odgovorijo, da ne, zaželi, da bi bilo vedno toliko žita16. Belorusi in Bolgari so ta običaj uprizarjali na zadušnice (navadno je to dan pred kvatrnim postom, posvečen mrtvim). Zanimivo je, da poznajo Ukrajinci in Belorusi inačico tega običaja: namesto za pogačo se skrivajo za snopom žita. Po Kulišiču pa obredna (božična) pogača pomeni žitni pridelek16. Vidimo, da je termin pravzaprav povsod isti: prehod starega v novo leto. Saj je tudi božič do 12. stoletja po cerkvenem koledarju veljal za začetek leta in se božični običaji na novo leto samo ponavljajo. Tudi običaji ob zadušnicah imajo (podobno kot ob katoliškem dušnem dnevu, 2. novembra) v osnovi isti karakter. Zunaj tega koledarskega termina stojita samo zapiska iz Hercegovine, kjer se v okolici Trebinja tako Srbi kot Hrvati skrivajo za kup snopov na gumnu, takoj po žetvi, z dialogom enakim kot dirugod: »Vidiš li me?« .-S »Ne vidu.« — »Ne vidio me ni dogodine.«17 Ta oblika našega običaja (kot tudi že omenjena ukrajinsko-beloruska varianta) močno podpira hipotezo, da je obredna pogača substitut žitnega pridelka, in daje slutiti, da se je enako godilo običaju skrivanja: prvo so se skrivali za žitni pridelek — snop žita, pozneje pa so to navado prenesli na dan, ko so praznovali konec leta (mogoče pod vplivom Cerkve), snop pa je sčasoma nadomestila posebna obredna pogača, za katero se sedaj skrivajo.18 Iz dejstva, da je ta običaj znan večini slovanskih narodov in samo še tu pa tam njihovim neposrednim sosedom,19 sklepamo, da je ta običaj stara kulturna prvina, ki so jo predniki današnjih Slovanov poznali še pred razpadom hipotetične skupnosti tam nekje za Karpati. Omenjene trditve odlično podkrepljuje stari zapis iz kraja, kjer danes tega običaja, kot vse kaže, ne poznajo več. Saxo Grammaticus je v svoji kroniki Gesta Danorum opisal, kako so Danci leta 1168 uničili slovansko mesto Arkono na otoku Rujani in Svantovitovo svetišče, ki je v njej stalo. Toda Saxo ne poroča samo o vojaškem pohodu — katerega se je morda tudi sam udeležil ->f.. temveč opisuje tudi svetišče, božanstvo in njegov kult. Poglejmo prvo, kaj pravi o dnevu praiztnov.anja: Slovesno službo božjo so mu (Svamtovitu) opravljali po enkrat na leto v temle redu. Ko so bili poljski pridelki pod streho, se je zbrala pred svetiščem pisana množica z vsega otoka, žrtvovala goveda in obhajala praznik ob svečanem obrednem gostju.20 Med drugimi obrednimi dejanji opisuje še tole: ,Prinesli so k žrtvi še kolač —i medenjak, \okrogel, a tako velik, da je bil visok skoraj kot človek. Tedaj bi ga duhovnik postavil med sebe in ljudstvo in vprašal Rujance, ali ga vidijo. Ko bi mu oni odgovorili, da ga, je zaželel, da bi ga prihodnje leto ne videli. S to navado ni zahteval smrt svojo ali ljudstva, temveč obilje pri prihodnji žetvi.21 Ker še vedno neradi verjamemo rezultatom etnologov, do katerih prihajajo pri obravnavanju specifično etnološkega gradiva s specifičnimi etnološkimi metodičnimi pripomočki, bo ta dragoceni zapis iz 12. stoletja moral biti najvažnejši dokaz za to, da so opisani haloški običaj poznali Slovani še v predkrščanskem času in da je res bil — kot kultni obred -g sestavni del velike zaključne žetvene svečanosti. S temi ugotovitvami smo naredili šele prvi korak. Naša »mala šala« nam zastavlja še vrsto nadaljnjih vprašanj. Prvi problem je že geografska izoliranost običaja v Halozah: najbližje paralele so znane šele v vzhodni Bosni in Hercegovini. Vprašanje je naslednje: so ta običaj prinesli v Haloze še slovenski priseljenci v času preseljevanja narodov (v tem kontekstu bo morda zanimivo spomniti se ostankov stavbe na Ptujskem gradu, ki naj bi po J. Korošcu bila staro slovensko svetišče, presenetljivo podobno Svantovitovemu svetišču na Arkoni!22), ali pa so ga sem zanesli v 16. stoletju begunci z jugovzhoda? Za zadovoljivo rešitev tega problema bi bilo potrebno prvo proučiti imigracije iz te smeri, ki so — po nekaterih indicijah sodečlftf imele drugačen karakter, kot se sicer misli. Zdi se, da tu ne gre toliko za en sam močan sunek, val beguncev, ki je v določenem obdobju zajel vzhodno Slovenijo, kolikor za manj opazno, časovno težje opredeljivo, toda dolgotrajnejšo migracijo kulturnih prvin (in njenih nosilcev!). V tej luči bodo Haloze samo del kompleksnega zahodno-panonskega migracijskega koridorja, po katerem so se širili vplivi tako z juga na sever, kakor tudi s severa na jug že od najstarejših časov23. Toda vse dokler ta problem ne bo dovolj razsvetljen, si moramo pomagati z drugačnimi, čisto etnološkimi indicijami. V prid mnenju, da je to stari, »avtohtoni« običaj, je že sam termin: nikjer v krajih, od koder bi ga bili lahko prinesli uskoki, se ta običaj ne prakticira ob Martinovem. Pa tudi sam problem geografske diskontinuitete ni tak, kakršen se zdi na prvi pogled. Kulišič za navado, zapisano v okolici Jajca, Bihaća, v Poljicah pri Splitu in v Makarski, da na božično mizo postavijo več pogač eno za drugo, domneva, da je ostanek običaja skrivanja za pogačo. Pri tem se sklicuje na Ukrajince, ki se skrivajo za kup naloženih pogač24. Sedaj, ko vemo, da enako delajo tudi Haložani, mu lahko samo pritrdimo. S temi podatki se nam prostorni hiat znatno zoži. Je pa še cela vrsta drugih hrvatskih običajev s pogačo ali s sno- pom, ki so našemu običaju tako podobni, da bi lahko sklepali, da so tudi oni ostanek običaja skrivanja. Iz Varoša v Slavoniji (ne Vareša — ki je v Bosni — kot to hoče tiskarski škrat pri Kulišiču, str. 26) imaiho dvoje poročil, da so pri lomljenju »badnjače« — božične pogače — izgovarjali naslednji formuli: »Koliko je sad široka, bila do godine visoka!«25 in »Koliko je sad dugačka, toliko bila debela!«22 K temu naj še dodam neobjavljeni podatek z otoka Murterja: »Na Badnjak su se uzimali veliki (oko pola metra u promjeru) kolači, kupovani kod pekara, a negda vjerojatno pečeni kod kuće, pa bi uza nj stao domaćin i domaćica i svako od njih bi nastojao da otrgne što veći komad — prema tome se predviđao prirod iduće godine.«27 Končno imamo zanimiv podatek iz sosednjega hrvatskaga Zagorja, da V Lo-boru »Kad se dožanje, zadnji snop se baci u vis i veli: Bog daj tak visoku pogaču!«22 Ce vzamemo v poštev še te podatke, smo v dobri meri zadovoljili kriteriju kontinuitete. Ostane nam pa odprto vprašanje, zakaj se ta običaj povsod uprizarja konec decembra ali v začetku januarja in samo v Halozah že na Martinovo. Tu ne smemo pozabiti, da ima Martinovo karakter praznika konca leta. Spomnimo se le že poprej omenjene pogače semenače ali Martinove kaše kot obrednih jedi, tipičnih za novoletni ciklus. Pa še nekaj: v severovzhodnih nemških (po drugi svetovni vojni delno poljskih) predelih tako v vzhodni in zahodni Prusiji, Danzigu (Gdansk), Pommemu (Pomorze), provinci Saški, kakor tudi v Württembergu --- je Martinovo termin za izplačilo hlapcev ter za sklepanje oziroma obnovo letne pogodbe o delu89. Posebno je zanimiva Saška, kjer so okoli Martinovega obhajali Erntebrahe (zaključna žetvena svečanost), in pripravili Märtensobend, Mertensbroa (svečano večerjo) za ljudi, ki so pomagali pri žetvi, oziroma za hlapce, ki odhajajo drugam služit30. Tako vsaj del marti-novskih običajev lahko pripišemo krogu običajev ob prazniku zaključka leta. Ne smemo pozabiti niti tega, da so stari Kelti praznovali svoje novo leto nekako v istem času, ko mi danes jemo Martinovo gos, tako da ni izključeno, da se na našem območju stare slovanske prvine prepletajo s tujimi keltskimi vplivi. Le-te pa so lahko bodisi ostanek kulture starih panonskih Keltov31 ali pa so jih v srednjem veku prinesli frankovski misijonarji in kolonizatorji. Ne smemo prezreti niti velike vloge vinogradništva, komponente, ki je v tej regiji od prazgodovine prisotna v vseh življenjskih situacijah in ki doživi svojo kulminacijo v pretvorbi mošta v vino ravno v času okoli današnjega Martinovega. Najzanimivejše bo vprašanje samega nastanka obravnavanega običaja — ali je izvorno slovanski, in če je, kdaj, kako in zakaj je nastal, ali pa so ga morda stari Slovani od nekoga prevzeli. Dosedanje gradivo, čeprav že zapeljivo namiguje v določeno smer, je vendar preskopo, da bi ga smeli uporabiti za verodostojne sklepe. Opombe 1 Kronika župnije sv. Nikolaja v Zavrču, rkp. v župnišču; običaj je zapisal leta 1950 takratni župnik Konrad Jarh. 2 Omenjena razlika je vidna še pri celi vrsti kulturnih prvin, tako da lahko govorimo o dveh skupinah z rahlo diferenciranima kulturama; ker je ta razlika vidna tudi pri takih pojavih, pri katerih ni nujno pogojena z družbenoekonomskim položajem — kot npr. zunanji videz hiše, oblike ograj — se nam zastavlja vprašanje, ali ni morda še kaj drugega pogodovalo nastanku teh razlik kot samo socialna diferenciacija. 3 V tem članku uporabljam cerkvenoupravno razdelitev, kar je koristno ne samo pri obravnavi običajev, temveč tudi drugih kulturnih prvin, saj so župnijske meje v pravilu tudi meje etnografskih mikroregij (vzp. V. Belaj, Neki renesansni elementi u seljačkoj nošnji iz okolice Bednje, Godišnjak gradskog muzeja Varaždin II—III, Varaždin 1963, str. 139, nota 11). 4 Najvažnejši prispevek k razumevanju Martinovega praznika v Sloveniji je članek F. Kotnika »Martinovo« v Slovenskih starosvetnostih, Ljubljana 1943, str. 70. 5 B. Orel, Narodopisje Slovencev I, Ljubljana 1944, str. 345. 6 I. Koprivec, Kmetje včeraj in danes, Lenart v Slov. goricah 1939, str. 269. 7 Kotnik, Martinov nasad, Časopis za zgodovino in narodopisje XXIV, Maribor 1929, str. 95. 8 Kotnik, Slov. starosvetnosti, str. 72. Vendar moram ob tej priložnosti opozoriti, da pri Velikih Laščah pravijo »nasad« kupu snopov pri mlatvi (R. Ložar, Narodopisje Slovencev I, str. 136)! 9 Koprivec, str. 268. 10 B. Orel v Narodopisju Slovencev I, str. 345. 11 Vzp. ČZN XXIV, opombo urednika Kovačiča na str. 99, in Kotnik, Starosvetnosti, str. 74. 12 Naj omenim nekaj dostopnejših člankov, kjer je tudi navedena ostala literatura: L. Niederle, Slovanské starožitnosti, Odil kulturni, del II, zv. 1, str. 240; M. Gavazzi, Jedan običaj od svetovidovih svečenika do bosansko-hercegovačkih seljaka, v koledarju »Napredak« za leto 1939, Sarajevo 1938; S. Kulišić, Porijeklo i značenje božičnog obrednog hljeba u južnih Slavena, Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu, N S VIII, Sarajevo 1953, str. 7—45. 13 česnica = božična pogača. 14 Iz zapiskov L. Peče v Srbskem etnografskem zborniku XXXII, str. 370. 15 Po L. Legeru, La mythologie slave, Kulišić, str. 11. 16 Kulišić, str. 26. 17 Zapis prof. M. Filipoviča iz Grmljan, objavljen pri Kulišiću, str. 11. 18 Morda bo to postavilo zvezo med nazivom »nasad« za kup snopov (omenjen v tem članku v opombi 8) in »nasad« za pojedino v Halozah — ki ne pomeni samo abstraktni pojem praznika oz. pojedine, temveč tudi konkretno tisto, kar pride na mizo — v novo luč. V primeru, da se dokaže zveza med tema dvema pojmoma, beseda »nasad« ne bi (v Halozah) prvotno pomenila »pojedine ob sa ji«, temveč bi bila — z običajem vred -|| prenesena z žitnega pridelka (kupa snopov) na obredne pogače (oz. kup dobrot, ki pride na mizo), s katerimi sedaj uprizarjajo obred skrivanja. 19 Tako Romunom in Grkom, Gavazzi v omenjenem članku, ter Ciganom v Srbiji Đorđević, Godišnjica N. Čupića XXII, str. 263—264. 20 Slovenski prevod J. Korošec, Slovansko svetišče na Ptujskem gradu, Ljubljana Ì948, str. 10. 21 Po hrvaškem prevodu M. Gavazzija v omenjenem članku. 22 J. Korošec, Slovansko zavetišče na Ptujskem gradu. 23 Poglej M. Gavazzi, Zapadnopanonski slavenski pojas u davnini, Etnografia polska III, Kraków 1960, str. 160. 24 Kulišić, str. 11. 25 J. Čolić, Godišnji običaji (Varoš u Slavoniji), Zbornik za narodni život i običaje XXI, str. 144. 26 L. Lukič, Varoš, narodni život i običaji, ZbNŽO XXV, str. 291. 27 Za ta podatek kakor tudi za vrsto drugih spodbud se zahvaljujem svojemu univ. prof. dr. Milovanu Gavazzi ju. 28 J. Kotarski, Lobor, narodni život i običaji, ZbNŽO XXI, str. 182. 29 I. Weber -§§> Kellermann, Erntebrauch in der ländlichen Arbeizswelt des 19. Jahrhunderts, Marburg 1965, str. 76, 79, 81, 182, 252. 30 Weber — Kellermann, str. 217, 223, 516. 31 O sledovih kulture predslovanskega, predvsem keltskega prebivalstva na tem območju (kot tudi o sv. Martinu!), je napisala M. Gušič nekaj etnoloških feljtonov s skupnim naslovom »Zagorska arhaika« v časopisu »Kaj«, Zagreb 1968,1. letnik, št. 1—3. Résumé Dans la partie orientale de Haloze, aux environs de Zavrč et de Cirkulane, on a conservé la coutume qu’autour de la Saint-Martin (le 11 novembre) on pose sur la table beaucoup de patisserie diverse. Les gens se cachent derrière le tas de bonnes choses et entre eux se déroule le dialogue caractéristique suivant: »Est-ce que tu me vois?« — »Moi, je to vois un tout petit peu.« — »Dieu fasse que dans un an je to voie encore moins!« La coutume décrite est connue de la plupart des peuples slaves dans le carde du cycle des coutumes du Nouvel An (Noel, Nouvel An, offices des morts). La note de Saxon Grammatik du 12e siècle pour Arkona à Rujana (Rügen), tout en analysant la coutume mème, explique la coutume traitée comme un acte rituel magique, a la solennité de cloture de la moisson. Le ròle de la gerbe de blé, qui était autrefois primordial, est passé au gàteau rituel special, et la date a été reportée au temps où l’on fète la fin de l’année. Il semble qu en Slovénie le nom pour un tas de gerbes — nasad —~ est transposé à leur substitut, les gàteaux rituels: à Haloze, le »nasad de la Martin« ne signifie pas seulement fète, mais encore concrèrement ce que l’on aporte sur la table ce jour-là. Le choix de la date (début novembre) dans la coutume slovène (qui est jusqu’ici entièrement isolée) nous révèle l’influence du calendrier agraire celtique sur cette coutume certes vieille-slave. [van Šmaljcelj — Jože Butinar POGLED NA KMETIJSTVO V OKOLICI PTUJA I. UVOD 1900-letnica Ptuja daje lepo priložnost, da obudimo spomine in zgodovinska dejstva, od katerih so še številna prisotna s svojim vplivom tudi v današnjih dogajanjih. Vpliv tako dolge urbanizirane odvisnosti je nesporno pozitivno vplival na oblikovanje mentalitete in navad ljudi ne samo v mestu, ampak na vsem območju, ki je gravitiralo k mestu, torej tudi na vas in na kmete. Če ob tej priložnosti poskušamo obuditi nekaj spominov o kmetijstvu v okrilju Ptuja, moramo najprej opomniti na družbenozgodovinsko dejstvo, da kmetijstvo ni bilo nikdar, vsaj v evropskih razmerah, pobudnik napredka. To je skoraj pozabljena resnica, ki pa ima velik vpliv na usodo kmetijstva. Kmetijstvo je namreč vedno zaradi številnih objektivnih razlogov v svoji biti konservativno, pa mu ne preostane nič drugega kot capljati za napredkom, kot tudi danes caplja. V davnini je bila inieiator napredka trgovina oziroma bolje rečeno tržišče, kasneje obrt in trgovina, končno pa industrija in trgovina. V približno zadnjih sto letih pa je prevzelo iniciativo raziskovanje oziroma znanost in njena uporaba v družbenih dogajanjih. Trgovina pa je tudi danes ostala prvi in najobsežnejši porabnik napredka, ki ga daje znanost. Tu ni prostora, da bi navajali vse razloge konservativnosti kmetijstva, toda poudariti je treba vsaj enega, to je izoliranost kmetijstva oziroma izoliranost ljudi, ki se pečajo s kmetijstvom in živijo od neposredne kmetijske proizvodnje. Do njih prihajajo informacije vedno posredno, torej ko so že izkoriščene od neke druge družbene formacije. Velika je bila zabloda agrarcev, ki so si od nekdaj pa vse do danes prizadevali dati kmetijstvu izključni primat v družbenem razvoju, kar je pripeljalo in še danes vodi do zaostajanja kmetijstva v celoti, do stagnacije in tudi nazadovanja narodnih gospodarstev. Enostaven dokaz za to je dejstvo, da najdemo razvito kmetijstvo samo v razvitih narodnih gospodarstvih, vse nerazvite dežele pa imajo zaostalo kmetijstvo. Prav zato je pomembno, da ob priložnosti 1900-letnice Ptuja pogledamo na kmetijstvo kot na funkcijo razvoja urbanizirane civilizacije, ki je v to področje prišlo z uzakonjenjem ptujskega urbarja pred 19. stoletjem. Posebnost srednjeevropskih mest je v tem, da so razvila tržišče, to je pa pripomoglo k razvoju kmetijstva v okviru gospodarstva kot celote. Razumljivo je, da je bilo to »kantonsko« tržišče ali »tržišče gospodarskega kroga« dolgo časa temelj razvoja gospodarstva in je to tudi ostalo tedaj, ko je približno na koncu 18. in v začetku 19. stoletja zgubilo monopolni položaj v svojem gospodarskem krogu. Toda zmanjšanje izključnega vpliva enega tržišča ni pomenilo zmanjšanje vpliva tržišča nasploh. Nasprotno, ta vpliv tržišča se je še povečal, ker je vpliv enega trga zamenjal povečan vpliv drugega, gravitacijsko močnejšega vse do tržnega vpliva narodnega gospodarstva kot celote. In končno imamo vse močnejši vpliv svetovnega tržišča prek zelo močnih regionalnih tržišč. II. ZGODOVINSKA RAZDOBJA SOCIALNOEKONOMSKIH ZNAČILNOSTI PTUJSKEGA KMETIJSTVA Od tedaj, ko je na ptujsko kmetijstvo vplival trg rimskega castrum Petovio, do danes vpliv Ptuja ni prenehal, čeprav se je v teh 1900 letih pojavljal v različni intenzivnosti in v različnih kvalitetah v posameznih obdobjih. Skupne značilnosti vseh teh občasnih vplivov so aktivne težnje po dirigiranju kmetov, ljudi, ki so obdelovali zemljo, ki pa večji del tega obdobja niso mogli svobodno razpolagati z uspehom svojega dela. Proizvajalci niso vplivali na oblikovanje cen na trgu, večinoma pa v tem obdobju niso mogli tudi svobodno proizvajati v današnjem pojmovanju svobode človeka. S prenehanjem funkcije rimske civilizacije in z začetkom stoletnih bojev za teritorialno premoč niso prenehale vplivati pravne norme in urbanizirane navade, ki jih je prinesla rimska civilizacija na to področje, kjer se je ta spojila z običajnimi normami in odnosi med ljudmi glede pravic in dolžnosti. Fevdalci, ki so zaradi zgodovinskih nujnosti postali nasledniki urbaniziranih pridobitev rimske civilizacje, so izkoriščali proizvodno delo mestnega in kmečkega gospodarstva. Razlika je bila v tem, da je mestno prebivalstvo, čeprav je bilo samo izkoriščano, uporabljalo urbanizirane pridobitve, ker ga je ščitil področni fevdalec od drugih zavojevalcev. Tako se je spontano razvila področna dvojna oblast: ena fevdalnopolitična in ob njej druga proizvodno-tržna. Beg iz vasi v mesto je pomenil v tistih časih večinoma tudi svobodo delovanja, včasih tudi novo odvisnost, toda dosti blažjo in pod šibkejšim »pokroviteljem«. Iz take družbene strukture mesta se je razvil sloj »patricijev«, ekonomsko močnih in družbeno vplivnih meščanov, ki so močno vplivali na zmanjšanje samovolje in na prosvetljevanje fevdalcev. Toda komaj na koncu 18. stoletja s francosko revolucijo so kot »tretji stan« (tiers état) zlomili oblast konservativnega plemstva, osvobodili kmeta od številnih obvez in odprli pot osvoboditvi kmeta tudi v drugih evropskih deželah leta 1848. Toda ta svoboda za kmeta v začetni fazi ni dosti pomenila. Po prvem navdušenju so kmeta kmalu priklenili z davki, dolgovi, neurejenim tržiščem. Z drugimi besedami, kmeta so kmalu utesnili z morda še večjo gospodarsko odvisnostjo od bohotnega mesta in od čvrsto formirane mestne civilizacije, ki je bila bleda slika današnjega vpliva mesta. Nepismen, neprosvetljen ni mogel dovolj hitro dohitevati materialnega napredka, ki ga je prinašala meščanska družba prek manufakture in proizvodnje na zalogo za potencialno tržišče. Tako proizvodnjo je podpiral bančni sistem zgodnjega kapitalizma in omogočil prehod v industrijo. Čeprav kmetje niso bili socialno osvobojeni, je vendar ekonomski razvoj vnašal zgodnji kapitalizem na vas. Začeli so se »ekonomsko tekmovanje«, povečanje tržišča, konkurenca čezmorske žitne proizvodnje, kar je povzročalo hude ekonomske pretrese v konservativni socialni strukturi vasi. Tudi vas je počasi dobivala svoje »ugledne« ljudi, ki so se v svojem poslovanju in s privatnimi interesi zelo intenzivno povezovali z mestom in izkoriščali sovaščane. Vzporedno s tem so pa tudi pospeševali prodiranje pridobitev civilizacije na vas, prehod vasi na denarno in kreditno gospodarstvo, ki je že zdavnaj označevalo ekonomiko mesta. Glede na tradicionalno povezanost ptujskega trga z oddaljeno trgovino prek glavnih prometnih zvez je bil sorazmerno močan vpliv urbanizirane ekonomike zgodnjega kapitalizma na vasi ptujskega gospodarskega kroga. Usmerjen je bil na povečanje proizvodnje in odliv presežkov v širša področja potrošnje prek ptujskega trga. III. PREHOD IZ KMETIJSTVA ZAPRTEGA GOSPODARSKEGA KROGA NA KMETIJSTVO, KI GA USMERJAJO NARODNOGOSPODARSKI INTERESI Mesta v Sloveniji so sorazmerno zgodaj vplivala na razvijanje področnega kmetijstva, še posebno zaradi modernizacije prometa (npr. južna železnica). Podobno je tudi Ptuj vplival na kmetijstvo svojega gospodarskega območja. Vplivu Ptuja se je v novih prometnih razmerah pridružil še vpliv Maribora, Gradca in celo Dunaja kot centra tedanjega narodnogospodarskega tržišča z velikim povečanjem potrošnje kmetijskih pridelkov v industrijskih krajih tedanje državne tvorbe (zlasti svinj in vina v Avstriji, Češki, Moravski, goveda na Dunaju itd.). Čeprav se je tržišče odpiralo proti večjim potrošnim centrom, je Ptuj še nadalje vpijal presežke svoje srenje in jih akumuliral za prelivanje v prometne kanale do večjih in bolj oddaljenih potrošnih središč. Ptujski gospodarski krog se torej ni zmanjševal zaradi odpiranja novih tržišč, ampak se je, nasprotno, povečeval. Ta nova tržišča niso delovala samo kot prevzemniki presežkov, ampak so vzporedno vplivala na hitrejši in povečan dotok sredstev za kmetijsko proizvodnjo. Ptujsko tržišče je vplivalo tudi na močnejše denarno gospodarstvo v kmetijstvu, ki pa ni povsod in vsakemu prineslo dosti sreče, toda vsekakor je pozitivno vplivalo na napredek kmetijstva in na zgodnji prehod kmetijstva iz naturalnega v tržno gospodarstvo. Tak tržni- razvoj kmetijstva pod vplivom Ptuja kot denarnoprometnega in upravnega centra je povzročil razmeroma zgodnje odmiranje ostankov fevdalne strukture v kmetijstvu Ptuja (razmeroma dolgo se je ta vpliv zadržal v gozdnih gospodarstvih). Ni pa povzročil niti posebno močnega razvoja kapitalističnega gospodarstva, ker je bila trgovina s kmetijskimi pridelki znatno bolj zanimiva podjetniška dejavnost kot pa proizvodnja sama. Pojavile so se določene oblike urbaniziranega lastništva kmetijskega zemljišča, posebno v vinogradništvu, toda tudi te oblike so bile kmalu omejene na »družinske vinograde z viničarji« kot ostankom »patricijskega kmetijstva«. Večina urbaniziranih lastništev kmetijskih površin je prešla v roke kreditnih zavodov (hranilnice), iz katerih se je s političnoupravnimi spremembami oziroma z ekonomskimi vplivi oblikovala lastnina neposrednih kmetijskih proizvajalcev. Miselnost kmeta ptujskega vplivnega kroga, ki je bila sorazmerno zgodaj prežeta z vplivom kulture, pismenostjo in urbanizirano civilizacijo, je omogočila trgovini svoboden razvoj s pomočjo pritekanja pridelkov iz kmetijstva in z zagotovljenim oskrbovanjem s sredstvi za potrebe v kmetijstvu. To je omogočalo dosti bolj zanesljive dobičke od neposredne proizvodnje. Verjetno je to razlog, da je ptujsko kmetijstvo ostalo po vdoru kapitalizma na vas v kmečkih rokah. Kmetijska zemljišča in neposredna proizvodnja pa niso prešli v izrazito podjetniška oziroma kapitalistična gospodarstva, kar se je dosti bolj pogosto 13 Poetovio — Ptuj 193 dogajalo v skrajnem severovzhodnem delu Slovenije, posebno pa v območjih panonske nižine z večinoma slovanskim življem. Dozdeva se nam, da bi bilo mogoče dokazati, da ptujsko kmetijstvo ni razvilo Ptuja, ampak da je Ptuj s svojo urbanizirano infrastrukturo in upravnimi institucijami vplival na gibanje v kmetijstvu. Svoječasni nastop agrarizma in ideja »zelene internacionale« (agrarna zadružna gibanja) nista mogla s svojim delovanjem nikdar pospeševati kmetijstva do primata (»dirigenta«) v družbenem razvoju, čeprav so bili taki poskusi. Tako imenovani agrarizem je imel V glavnem namen, da se posveti zaščiti interesov kmetijskih proizvajalcev, torej v glavnem kmetov, in to pri zelo hitrem im močnem razvoju gospodarstva v moderno narodno gospodarstvo. Politične in gospodarske družbene organizacije (npr. ljudska stranka, zadruge in zadružne zveze), čeprav osnovane kot pripomoček za napredovanje kmetijstva (to je kmeta) na dominanten položaj v družbi, niso dospele dalje kot do -nekoliko hitrejšega vraščanja vasi in kmetijstva v socialnogospodarski napredek. Ta pa je pospeševal razvoj civilizacije in njeno vraščanje v vas. Železnica, ki je v tistem času zamenjala tokove težavnega cestnega prometa, je nujno pritegnila gospodarski razvoj in povzročila drugo nujnost — prilagoditev tokov gospodarstva tistim smerem, ki jih je začrtal železniški promet. Železnica je odprla ptujsko kmetijstvo narodnemu in mednarodnemu gospodarstvu, pa čeprav je v glavnem zadržala smer tradicionalnih prometnih zvez. S hitrejšim transportom in velikim povečanjem prevoza blaga na časovno enoto je zmanjševala številne kraje za pretovarjanje in zbiranje blaga ob cestah, hkrati pa odpirala nova, bolje opremljena skladišča in poslovne centre v Ptuju. Dosti let je preteklo1, preden se je kmetijstvo prilagodilo prometnim spremembam, toda vzporedno s tem je železniški transport pospešil priliv proizvajalnih sredstev v kmetijstvo. Nova aglomeracijska žarišča so hitro napredovala, druga počasi izumirala. Funkcija Ptuja se je z izgradnjo železnice spremenila v in-tenzitetno prometnem smislu. Toda zadnjih nekaj desetletij so gospodarska gibanja tako močna, da bi se utegnilo zgoditi, da se kmetijstvo ptujskega gospodarskega kroga izvije jz vpliva Ptuja in spoji z interesno sfero Maribora. IV. ZGODOVINSKI IN TRADICIONALNI VPLIVI, KI SO SE DANES PRISOTNI V TRENDIH PTUJSKEGA KMETIJSTVA Ti spomini in opozorila na zgodovinski vpliv Ptuja na kmetijstvo ne bi bili dovolj, če ne poskušamo navesti tudi zaostalih vplivov tega razvoja, ki so še danes prisotni v trendih ptujskega kmetijstva. Za prikaz teh vplivov in njihove prisotnosti bi bila potrebna cela študija in dosti večje specializirano znanje za vsakega od teh vplivov. Nimamo namena, da bi jih izčrpno prikazali, ampak hočemo samo opozoriti, da se tudi današnji socialnoekonomski odnosi morajo vsaj deloma razlagati kot posledica teh preteklih vplivov. Pravne norme in pozitivna zakonodaja so še danes zgrajeni na idejah rimskega državljanskega prava. Do pred nekaj desetletji je na večini območja vladalo pravo o nedeljivosti posestva (prevzel ga je najstarejši moški potomec; temu lahko pripišemo sorazmerno dobro velikostno strukturo vsaj dela ptujskih kmečkih gospodarstev). Preteklost je zapustila tipe in infrastrukturo naselij — vasi panonskega tipa, razmetane vasi alpskega tipa in vasi zaprtega srednjeevropskega tipa s trgom kot centrom vasi. Preteklost je zapustila glavne prometnice (prometne ceste), katerim so zboljševali traso, toda malokdaj menjali. Preteklost je zapustila katastrske enote, trgovska središča s področnim središčem Ptujem kot centrom gospodarskega kroga. Ta je vplival na vas v teh 1900 letih, ki jih na teh straneh oživljamo. Teh vplivov ne moremo odstraniti s silo, lahko jih samo s sistematično evolucijo (če je in kjer je potrebno) nadomestimo z novimi družbenogospodarskimi tokovi (gibanji) in jih prilagodimo institucionalnim normam. Tipi naselij, ki smo jih nasledili, zahtevajo logične rešitve glede prilagoditve novim družbenoekonomskim razmeram, če želimo kmetijsko proizvodnjo prilagoditi današnjemu standardu. Med predlogi, ki poskušajo reševati te probleme, je tudi poenostavljen predlog »metropolis«. Sestavljavci predloga razvijajo popolnoma urbanizirana večja naselja, v katera bi združili vse kmetijsko prebivalstvo, kmetijski proizvajalec delavec pa bi se vozil vsako jutro nà svoje industrijsko organizirano kmetijsko delovišče. Tako poenostavljeno rešitev problema so kmalu ovrgli zaradi velikih stroškov, ki bi bili potrebni za takšno rekonstrukcijo naselij in za napravo »novih« industrijskih kmetijskih delovišč. Pri tem niso niti mislili na nove odnose do zemlje, ki bi jih imel popolnoma svoboden in na zemljo' nevezan delavec. Niti pomislili niso, kdaj in kako bi se lahko izvedla ta poenostavljena urbanizacija. Toda tipi naselij in z njimi spojeno drobljenje kmečke posesti so imeli številne družbenoekonomske posledice. Delitev posesti na vse potomce je razmeroma hitro povečevala naselja, iz katerih se ni več mogla zaposliti vsa razpoložljiva delovna sila v samem domačem območju. Obrt in industrija še nista bili dovolj razviti, da bi lahko sprejeli sorazmerno hitri demografski prirastek. Presežek odraslih delovnih moči (včasih tudi nedoraslih) je odhajal na sezonsko delo v območja, kjer so še ostala veleposestva (do leta 1918 v Madžarsko in Hrvatsko, po letu 1918 v Hrvatsko in Vojvodino, deloma pa tudi v Avstrijo). Tako so nekatere vasi imele stalno prebivališče za določeno število sezonske delovne sile, ki se je vzdrževala z zaslužkom zunaj svojega območja. Tipe naselij spremljajo določeni tipi gospodarskih zgradb in njihovo sestavljanje v gospodarska dvorišča — mikrocentre organizacije kmetijske proizvodnje. Koliko pozornosti in časa je potrebno, da se proizvajalna sredstva prilagodijo podedovanemu stanju, kaže zelo dobro poenostavljen primer družbenih obratov (npr. Vurberg, Frajštajn, Zavrč, Dornava, Ravno polje, Videm, Pragersko itd.). Na številnih gospodarskih dvoriščih so poskušali preiti na novo tehnologijo v starih objektih s sorazmerno drago adaptacijo teh objektov, ki bi naj sprejeli moderna proizvajalna sredstva. Na splošno te adaptacije stalno zaostajajo (ker so večinoma improvizirane) za funkcionalnostjo moderne opreme. Preteklost je zapustila tudi glavne prometne ceste, grajene za nekdanji promet in obnovljene v »moderne« kolovoze, toda večinoma brez obnovljenih tras. Današnji obseg prometa pa mora potekati po starih cestah, kar vsekakor zmanjšuje koeficient izkoriščevanja sodobnih prometnih sredstev. Čeprav so proizvajalna sredstva napredna, ta proizvodnja ne more dati zadovoljive produktivnosti, ker se uporabljajo v »tradicionalnem okolju«, zaradi tega tudi s starimi navadami, torej konservativno. Preteklost je zapustila tudi topografijo katastrskih občin. Ker trenutno ne moremo odstraniti preteklosti, je velika, napredna in industrijsko organizirana kmetijska proizvodnja nujno utesnjena v dosedanjo infrastrukturo. Povsem normalno je, da napredni sistemi proizvodnje niso dali pričakovanih uspehov, če so bili abstraktno in tehnokratsko programirani Končno je preteklost zapustila tudi trgovinske centre z glavnim področnim središčem v Ptuju. Normalen postopni razvoj Ptuja kot trgovskega centra je bil dvakrat naglo prekinjen. Prvič leta 1918 pri tvorbi nacionalne države Srbov, Hrvatov in Slovencev, ko so se prekinile dotedanje smeri prometa s presežki proizvodnje. Drugič je bil razvoj prekinjen s socialno osvoboditvijo in nastankom socialistične Jugoslavije, ko so spremembe prodrle globoko v socialno ekonomsko in demografsko strukturo kmetijstva. Medtem ko je bilo treba po prvi spremembi morda 15 let, da se je utrdilo tržišče, se po osvoboditvi še do danes niso izvedle intra- in infrastrukturne spremembe na tržišču. Zamenjali so se samo nosilci trgovine, medtem ko se sistem trgovanja ni bistveno spremenil. To so naloge, ki še čakajo pristojne oblasti pri reševanju problema ptujskega kmetijskega gravitacijskega območja. Verjetno je ta reorganizacija tržišča zaostala zaradi tega, ker smo na probleme kmetijstva gledali preveč politično in posvetili pozornost samo ustanovitvi in izgrajevanju neposrednega proizvodnega družbenega sektorja. Zaostali smo glede izgradnje predelovalnih kapacitet (npr. predelava krompirja), nismo pripravili skladišč za veletrgovinsko poslovanje (izgubili smo tempo pri usposabljanju kmeta za sodobne sisteme gospodarjenja v novih razmerah na tržišču). Iz teh nekoliko informacij o nujnem podedovanju preteklosti, ki je ne smemo prezreti, je morda mogoče sklepati, zakaj je treba več racionalnega predvidevanja razvoja dogodkov. Iz teh pojasnil bo bralec morda lahko spoznal, kako naj opazuje in spremlja tudi nadaljnje razlage o kmetijstvu Ptuja, upoštevajoč zgodovinske vplive, posebno v teh dneh spominov na njegovo 1900-letnico. Če bi bil Ptuj demografsko prazno območje (kot npr. Kazahstan, del Sibirije, Kanade, Argentine itd.), bi morda lahko izhajali izključno iz ekoloških faktorjev pri razvoju kmetijstva v prihodnje, pa še tedaj to ne bi bilo povsem enostavno. Tedaj bi programirali razvoj kmetijstva v skladu z razpoložljivim kapitalom (obratnim in investicijskim) in ekološkimi faktorji; kapacitete proizvodnje bi določili glede na zanesljivo in čvrsto z dolgoročnimi pogodbami vezano tržišče. Nič od tega ni v predvidevanjih glede razvojnih teženj kmetijstva Ptuja po teh 1900 letih njegovega življenja. Ekološki faktorjixso vezani že zaradi obstoječih socialnoekonomskih odnosov, zemljiščne kategorije so toliko spremenjene, da ne ustrezajo več ekološkemu klimaksu. Ni prostega zemljišča, ampak je popolnoma zasedeno, ni prostega kapitala za organizacijo nove proizvodnje, ampak je kapital iz narodnega dohodka, za katerega je na stotine reflektantov. To so kmetje, ki ne želijo plačati davkov, čeprav od njihove uporabe živijo in napredujejo, to je prosveta in kultura, ki je vedno pastorka gospodarstva, tu so boji med denarnimi zavodi in dobitniki kreditov, tu so nasprotja namesto sodelovanja med interesi družbenega kmetijstva in kmeti. Končno je tu dilema, ali vlagati za nadaljnje povečanje proizvodnje ali v njeno racionalizacijo ali pa v urejanje tržišča, prek katerega bi se vsaj uspešno prodal presežek proizvodov iz tega območja. Te informacije o kmetijstvu ptujskega območja naj nam pomagajo pri nadaljnji razlagi z ekološke, tehnične in socialnoekonomske plati. Pri tem upoštevajmo, da je kmetijstvo samo po sebi bolj konservativno. Če uspeva in se dobro vključuje v narodno gospodarstvo, gre zasluga za to industriji in trgovini kot nosilcema napredka, kmetijstvo, pa mora njim ustrezno razvijati svoje zmogljivosti. Seveda to ne pomeni, da naj industrija in trgovina odirata kmetijstvo, in to ne zaradi verovanja interesov kmetijstva, ampak zaradi svojih lastnih koristi. Močno in razvito kmetijstvo je temelj močne in uspešne industrije in trgovine, ker je pomembno notranje tržišče industrijske in trgovinske potrošnje. Industrija in trgovina doslej teh možnosti nista še dovolj upoštevali in ocenili. Njihova dolžnost zaradi lastnega napredka je subvencionirati kmetijstvo, in to od zaslužkov, ki jih dosežeta od kmetijstva. V. KMETIJSTVO DANAŠNJEGA PTUJA IN NJEGOVA SKLADNOST Z ZMOGLJIVOSTJO URBANIZIRANE INFRASTRUKTURE 1. Naravni temelji kmetijske proizvodnje Naravne možnosti za razvoj kmetijstva na območju gravitacijskega centra Ptuj so ugodne, če sodimo po njih, je možno znatno intenziviranje proizvodnje s povečanjem količine bruto proizvoda in njegove vrednosti, in to z razširjeno reprodukcijo in z zboljšanjem kvalitete pridelkov. Klima ustreza okopavinsko-krmskemu gospodarstvu z zanesljivo žetvijo jarih, pa tudi ozimnih žit na zemljiščih v ravnini. V gričevnatih predelih je klima izredno ugodna za vinograde in sadovnjake. Letne padavine dosežejo v vzhodnem delu Območja 800 do 900 mm, v zahodnem 900 do 1100 mm z zelo1 ugodno razporeditvijo za vegetacijo (500 do 700 mm v vegatacijskem obdobju). Zgodnja pomlad je suha, poletje je vlažno, posebno junij, julij in avgust, kar omogoča skoraj na celotnem območju intenzivno krmsko gospodarstvo. Toče in nevihte otežujejo vinogradništvo in sadjarstvo v Halozah in Slovenskih goricah, ogrožajo pa ga samo v enem predelu Haloz. Megle se v gričevnatem predelu pojavljajo v dolinah in ne zajemajo relativnih višin nad 30 do 50 metrov. Izohipsna razporeditev kultur je v glavnem prilagojena klimi: od grebenov navzdol do meje mrazov so vinogradi, pod njimi sadovnjaki do meje močne dolinske megle, v dolinah so' travniki in nekaj orne zemlje, v ravninah ob Dravi pa prevladuje ornica. V sadjarsko-vinogradniških predelih se je ornica vsilila na trajnih travnih in gozdnih zemljiščih. To so zelo strma zemljišča (npr. Haloze), kar otežuje delo in intenziviranje proizvodnje. Na višjih položajih je skrajšana vegetacijska sezona in omejen učinek dela. Usmerjanje proizvodnje na teh gričevnatih območjih bi naj povečalo trajne kulture in zmanjšalo orno zemljo z enoletnimi kulturami. Najneugodnejši so severozahodni vetrovi v zgodnji pomladi, severni in severovzhodni pa pozimi (vpliv panonske, kontinentalne klime). Vetrovi z nevihtami so v glavnem iz zahodne smeri. Mrazovi ne omejujejo začetka setve, razen v izjemnih letih. Normalno je tudi pospravljanje pridelkov v mejah srednjeevropskega kmetijstva, ki je dopolnjeno s pozitivnim južnopanonskim vplivom (sadje in trta). Poprečna letna temperatura z 9 do 10 stopinjami Celzija in 3000 do 4700 stopinjami Celzija v vegetaciji omogoča znatno intenzivnost rastlinske proizvodnje. Poprečna temperatura v vegetacijskem obdobju dosega 14,5 stopinje Celzija. Na zemljiščih območja Ptuj je nekoliko tipov tal. Razmeroma močni levi in desni pritoki Drave na tem območju so nekoliko skazili klimaksno tipičnost tal: namesto izključno pričakovanih diluvialnih najdemo poleg diluvialnih tudi aluvialna tla. Na nagnjenih površinah so iz laporja in krednih formacij nastala rjavo rumena tla z dosti kalcija. Ta so pomešana v ozkih dolinah, posebno na območju desno od Drave, s tipi tal, ki so nastali na detrimentih metamorfnih formacij z relativnim opodzoljevanjem. Tipe tal bi lahko opisali približno tako: 1. Sivo rjava aluvialno-diluvialna tla v severnem delu Dravskega ter srednjem in južnem delu Ptujskega polja. S pravilno obdelavo so sposobna za vsestransko proizvodnjo v tej klimi, ker podzemeljske vode segajo do 50—70 cm, pa tudi pod en meter globoko. 2. Psevdogleji na južnem delu Dravskega polja v spodnjem toku Rogoznice in v predelu Pesnice so v glavnem aluvialnega izvora, od nanosov pritokov Drave. Zemljišča so sposobna za intenzivno proizvodnjo, če bi se uredile vodne razmere. 3. Relativna mineralno-barska tla (težki glinasti podzoli) so posledica neurejenosti vodnih razmer ob Pesnici in ob drugih pritokih Drave. Primer regulacije Pesnice prikazuje, da s prezračevanjem teh tal nastajajo rjava tla, sposobna za zelo intenzivno proizvodnjo. 4. Peščeno-ilovnata in ilovnato>-peščena tla (rjava tla, relativno podzolasta rjava tla, rjavi lahki podzoli) in plitva rjava relativno podzolasta tla v predelu Dravskega in Ptujskega polja so pripravna za vse in-tenzitetne stopnje kmetijske proizvodnje. 5. Lapornata rjava in rumena tla v glavnem v Slovenskih goricah in Halozah ter apnenčasta kredna tla v zahodnih Halozah na pobočjih so sposobna za vinogradništvo in sadjarstvo. Ugodna so tudi za vse druge kulture, nepripravna so le zaradi strmine pri obdelavi. Relief kmetijskih zemljišč je odločal o stabilizaciji sistemov 'izrabe zemljišč. Primer terasnih vinogradov in plantažnih sadovnjakov v Halozah in Slovenskih goricah prikazuje, kako se lahko tudi reliefno neugodna, klimatsko pa idealna zemljišča, zelo intenzivno uporabljajo za trajne kulture. Hidrološke razmere je videti pri prehodnih poplavah na razmeroma velikih ravninskih površinah in pri hudournikih v strmih nagibih. S podobnimi tehničnimi sredstvi se ta vprašanja danes uspešno rešujejo, potrebna so pa velika sredstva. Toda obstaja še drugi hidrološki problem, to je kapaciteta tal za vodo, ki se mora reševati zlasti z agromelioracijami. V hribovitih predelih je velika težava tudi z oskrbo prebivalstva in živine s pitno vodo. Za reševanje teh problemov je treba hitreje vlagati sredstva iz skladov za higienizacijo vasi. Z novimi hidrotehnično-elektrifikacijskimi posegi v koritu Drave so se povečale težave s pitno vodo in vodo za gospodarjenje tudi na Dravskem polju. Rešuje jih investitor z gradnjo vodnjakov im vodovodne mreže. Take naravne okoliščine za kmetijstvo so nasledili ljudje in s svojim delovanjem so ustvarjali današnje aktualne možnosti za obstanek in zboljše-vanje kmetijstva. 2. Demografski in socialno-ekonomski odnosi na območju ptujskega kmetijstva Spredaj opisane naravne možnosti izkoriščajo ljudje. Leta 1967 je im ek območje Ptuja z mestom 65.583 prebivalcev, od tega 30.583 ali 47 odstotkov kmetijskega prebivalstva. Še leta 1961 je bilo 5,3.2,7i3^)rebivalcev na istem območju z 29.905 ali 56,1 odstotka kmetijskega prebivalstva. To kaže na znatno dinamiko rasti prebivalstva ob hkratnem zmanjševanju deleža kmetijskega prebivalstva. Številčno je celo nekoliko naraslo, kar pa je še vedno pod demo- grafskim prirastkom. To pomeni, da vas še nadalje oskrbuje druge panoge gospodarstva z delovno' silo. Ta poprečna dinamika, ki velja za ptujsko območje, ni v vseh predelih občine enaka, kar prikazuje naslednji pregled: Razmerje skupnega in kmetijskega prebivalstva leta 1967 po geonomsko-ekolo-ških predelih gravitacijskega centra Ptuj 1961 1967 Skupaj O •1—3 ha »/o- ha »Ar do 3,0 ha 2.661 9,8 4.223 27,9 1.100 38,5 7.925 17,7 od 3,01 do nad 10,0 ha 24.476 90,2 10.993 78,1 1.784 61,8 37.217 82,3 skupaj 27.137 60,0 15.216 33,6 2.848 6,4 45.201 100,0 Na kategorijo čisto kmečkih gospodarstev, večjih od pet hektarov, odpade okrog 2200 kmetij z 21.000 hektari ali 9,5 hektara na čisto kmečko gospodarstvo, ki ima ekonomsko perspektivo glede na uporabo modernih proizvajalnih sredstev in na tržišče. Gospodarstev kmeta delavca (part-time) v kategorijah pet in več hektarov je 910, ki imajo skupaj 7700 hektarov, tako da na poprečno gospodarstvo odpade 8,5 hektara. In končno je zelo zanimiva socialnoekonomska kategorija ostarelih kmetij v skupini nad pet hektarov. Teh je 140 in imajo 1140 hektarov, kar pomeni, da odpade na poprečno kmetijo te skupine 7,1 hektara. Zaradi spremembe lastninske strukture v zvezi z demografskimi odnosi in z nujnim vraščanjem urbaniziranih pridobitev na vasi lahko pričakujemo, da bo spremenilo lastnika okoli 6000 hektarov približno v prihodnjih desetih letih. Težko je predvideti, ali bo ravno 6000 hektarov ali določen del od teh prešlo v družbeno kmetijstvo (če ekonomsko gledamo, bo to težko razen površin za trajne kulture), ali se bodo povečala čisto kmetijska gospodarstva, da se usposobijo za ekonomski obstoj (bolj verjetno), ali pa bodo na teh hektarih osnovali stalno prebivališče delavci s »pritlikavimi' kmetijami« (zelo verjetno). Toda z zanesljivostjo lahko predvidevamo, da bo v perspektivi okoli 1500 do, 1600 kmetij sposobnih za ekonomski in socialno zdravi razvoj. Družbeno kmetijstvo in industrializacija kmetijstva Družbeno kmetijstvo, ki je nastajalo od leta 1945, je v teh 23 letih nekoliko-krat menjalo svoje organizacijske sisteme proizvodnje. Začelo je kot tradicionalno mešano kmetijstvo s kmečkim sistemom organizacije, z večjimi obratnimi sredstvi in z nekaj večjimi površinami na gospodarsko enoto. Zaradi demografskih in reliefnih razmer ter majhnih in nearondiranih enot se ni moglo razviti v racionalno s sredstvi opremljeno kmetijstvo. Izhod je našlo s prehodom na specializirano proizvodnjo trajnih kultur in z organizacijo industrijske specializirane živinoreje (»Perutnina«, farma pitanih prašičev KK Ptuj). Tradicionalna mešana kmetijska proizvodnja ni dala na družbenih posestvih večjih ekonomskih uspehov. Zaradi tega se iz leta v leto poenostavlja, zmanjšuje število goveda, posebno1 krav, in prehaja na zožene kolobarje pšenica — koruza. Družbeno kmetijstvo (skoraj izključno KK Ptuj) ima 5000 hektarov (točno 4949 hektarov leta 1967) ali nekaj nad 13 odstotkov skupnih kmetijskih zemljišč občine Ptuj. Od tega je 660 hektarov specialnih kultur ali 13,5 odstotka od kmetijskih zemljišč družbenega sektorja. Družbenemu kmetijstvu je na območju Ptuja uspelo v tem kratkem času 10 do 15 let relativno intenzivirati proizvodnjo in vnašati napredna proizvajalna sredstva, ki so dala lepe uspehe posredno tudi na kmečkih gospodarstvih. Tako je družbeni sektor pospešil napredek proizvodnje in delno modernizacijo kmetijstva nasploh. Zaradi okoliščin, v katerih je nastajalo družbeno kmetijstvo, ima raztresene površine po vsem območju občine, največ pa na Dravskem in Ptujskem polju, v vzhodnih Halozah in Pesnici in manj v Slovenskih goricah. Zaradi te razprostranjenosti in razlik v lastninskem izvoru ima KK Ptuj preveliko število gospodarskih delovišč v razmerju z velikostjo površin, ki jih obdeluje. To velja zlasti za tista delovišča, ki nimajo trajnih kultur. Poprečna velikost parcele KK Ptuj je 10,72 hektara ± 3,24 z variacijami te površine od 1,08 do 65,75 hektara. Do leta 1963 je KK Ptuj povečeval fond goveda znotraj mešanega gospodarstva zaradi intenziviranja proizvodnje krmskih kultur. Tega leta so dosegli maksimum števila goveda, pa tudi ta ni bil visok v razmerah intenzivne živinoreje. To prikazuje naslednja preglednica: Fond živine v obratih KK Ptuj leta 1963 Delovna enota Živalske enote/ha Krav/ha Turnišče 0,70 0,08 Kidričevo 0,53 0,31 Podlehnik 0,15 0,04 (samo del Podlehnika 0,11) Starše 0,20 0,11 Osojnik 0,45 0,39 Zavrč 0,29 0,15 (samo del Zavrča 1,13) Dornava 0,56 0,24 Sobetinci 0,69 0,50 Pragersko 0,28 0,21 Poprečje KK Ptuj 0,49 0,20 Po letu 1963, posebno pa od leta 1965 dalje, po reformi, je KK Ptuj začel opuščati število goveda s težnjo po intenziviranju mlečnosti na kravo in osnoval specializirano industrijsko farmo prašičev v Turnišču s programsko kapaciteto 50.000 stokilogramskih prašičev letne proizvodnje, z realizacijo okrog 40.000 kosov letno. Prehrana temelji na krmi iz trgovinske mreže, težijo pa, da se glavni del potrebe koruze pridela na zemljiščih kombinata. 3. Materialni temelji kmetijske proizvodnje Po stanju leta 1967 je imel Ptuj skupno 64.513 hektarov zemljišč, od tega 41.599 hektarov kmetijskih zemljišč in od tega obdelovalne zemlje 34.936 hektarov. Gozda je 19.481 hektarov, nerodovitne zemlje pa 3434 hektarov. Struktura kmetijskih površin je naslednja: njive in vrtovi sadovnjaki vinogradi travniki skupaj obdelovalne pašniki 18.457 ha 1.893 ha 1.878 ha 12.699 ha 34.936 ha 6.582 ha (od tega (od tega (od tega (od tega (od tega (od tega družbeni družbeni družbeni družbeni družbeni družbeni 2040 ali ii %) 305 ali 16 %) 312 ali 16,5 %) 1750 ali 13,7 %) 4407 ali 12,6 %>) 524 ali 7,9 %) Njivske površine so razdeljene takole: žita industrijske rastline vrtnine krmske rastline hmelj skupaj 59,1 °/o 1,4 % 23,4 °/o (v glavnem krompir) 15,8 % 0,3 °/o 100,0 % Pridelki s teh površin so približno naslednji (leta 1967): ha Na 1 ha q Skupna proizvodnja q Žita: pšenica 4434 27,9 (2790 N din) 123.736 (visokorodna pšenica) rž (3600) 850 19,4 16.550 ječmen 853 23,2 19.800 oves 555 15,2 8.489 koruza 4314 41,4 (3312 N din) 178.562 (od tega hibridna) (2624) Za spremljanje smeri poenostavljanja proizvodnje in hektarskega intenziviranja je treba omeniti, da se je površina z visokorodno pšenico povečala za 300 odstotkov od leta 1963 do leta 1967, s hibridno koruzo za 650 odstotkov, medtem ko je ječmena, rži .in ovsa manj za 1700 hektarov ali za 45 odstotkov, pšenice je manj za 1400 hektarov ali za okrog 20 odstotkov. V tem času se je količina žit povečala za 97.000 q ali za okrog 40 odstotkov. Vrtnine (na njivi): ha Na 1 ha q Skupna proizvodnja q krompir 3473 138,0 (8280 N din) 480.488 čebula (1963) 157 110,5 (11.050 N din) 17.348 fižol gl. posev. 33 15,3 (6120 N din) 505 zelje 109 246,0 (7380 N dim) 26.814 paradižnik 20 119,0 (11.900 N din) 2.380 kumarice 46 147,0 (14.700 N din) 6.562 paprika 16 62,0 (9300 N din) 992 druge vrtnine 124 — — Tudi pri vrtninah je treba dati nekoliko pripomb glede na gibanje hektarske proizvodnje in samih pridelovalnih površin. Med povrtninami je krompir vsekakor na prvem mestu, zanimivo pa je, da ga je v štirih letih površinsko manj za 467 hektarov ali za 12 odstotkov, čeprav je pri njem bruto dohodek na en hektar trikrat večji kot pri pšenici in za 2,5-krat večji kot pri koruzi. Zmanjševanje zemljišč s krompirjem je lahko razložiti samo z negotovostjo cen na tržišču in s tem, da Ptuj nima niti ustreznih skladišč za tržni krompir niti zmogljivosti za predelavo. Z urejenim tržiščem za krompir in z naprednim predelovanjem krompirja bi le-ta lahko postal perspektivni ključni pridelek za ptujske kmetije. Z nekaterimi drugimi vrtninami vred bi lahko kmetu zagotovil dohodek za nekaj desetletij in ustavil beg z vasi, ki za nekaj časa ni zaželen zaradi pomanjkanja delovnih mest v industriji in zaradi premočnega odhajanja delovnih moči na tuja delovišča. Glede združevanja interesov kmečke in družbene proizvodnje poudarjamo, da bi bila prva naloga družbenega kmetijstva izgrajevanje pridelovalnih zmogljivosti in ureditev trgovine. Tovarna za predelavo krompirja bi gotovo prinesla Ptuju blaginjo, kmetu pa zagotovila obstanek (in to ne tovarna v primitivnem pojmovanju za alkohol in škrob, ampak za potrebe kulinarstva). Če vemo, da je potencialna proizvodnja krompirja in drugih vrtnin na območju Ptuja okrog 7000 do 8000 vagonov, potem je jasno, da je surovine zadosti in da bi bila akumulacija primerna, če bi dobro ocenili potrebe tržišča (lahko bi dosegla 36 milijonov novih dinarjev ob bruto vrednosti proizvodnje 180 milijonov). Pridelovanje fižola je zapuščeno. Glede na veliko elastičnost prodaje fižola na zahodnoevropskem tržišču in glede na bruto produkt 11.000 do 12.000 novih dinarjev pri 32 do 38 q na hektar ob intenzivnem pridelovanju fižola bi se vsekakor izplačal napor strokovne službe za modernizacijo proizvodnje. To posebno velja za območje z majhnimi kmetijami in z zadostnimi delovnimi močmi za intenzivno pridelovanje vrtnin. Krmske rastline: ha Na 1 ha q Skupna proizvodnja q rdeča detelja 1033 60,1 (1960 N din) 62.035 lucerna 505 66,7 (2334 N din) 33.705 druge detelje 327 41,0 (1500 N din) 13.407 det.-travne zmesi 173 51,8 (1850 N din) 8.900 ha Na 1 ha q Skupna proizvodnja q grašica 115 49,5 (1800 N din) 5.692 pitnik (1963) 434 477,0 (2385 N din) 207.018 krmska pesa (1963) 400 299,0 (2400 N din) 118.000 drugo (1963) 65 — — Ce primerjamo bruto produktivnost krmskih rastlin z ekvivalentno vrednostjo krompirja, lahko presodimo, kako »nerentabilne« so krmske rastline za ptujskega kmeta s takimi pridelki, kot jih ima (pri krmskih rastlinah in pri krompirju), To ne pomeni, da je ta krma odveč, ampak da je treba bolje razporediti proizvajalna sredstva in specializirati gospodarstva v take smeri proizvodnje, ki jamčijo najvišje nagrajevanje dela. Družbeni sektor bo moral z boljšo tehnologijo doseči večje pridelke krme in hranilnih snovi na hektar, če želi še nadalje zadržati kakršnokoli število goveda, posebno še molznic. To pokazuje tudi ekonomska analiza, izdelana z modelom matrice linearnega programa, ki jo je napravil biro za operacijske in tržne raziskave pri gospodarski zbornici SRS v Ljubljani leta 1968. Toda tudi za kmetije velja, da morajo dvakrat povečati pridelke deteljnega sena na njir-vah. Dokler tega ne bodo zmogle, morajo posvetiti pozornost boljši obdelavi pašnikov, na njivah pa pridelovati bolj tržne kulture. Prej smo omenili, da skoraj 60 odstotkov njiv zavzemajo žita in da je težnja po nadaljnjem povečanju žit. V tem pogledu je posebno aktiven KK Ptuj. Toda kot smo že prikazali, so za kmetije na območju Ptuja žita nerentabilna v primerjavi s krompirjem in s tržnimi vrtninami. Če je kmet prisiljen pridelovati žita zaradi slabe prodaje pridelkov intenzivnih kultur, potem to ni najboljša ocena za našo agrarno politiko. Ptujski kmet nima površin za žita, ta proizvodnja naj ostane velikim kmetijam v Vojvodini in Slavoniji. Ptujsko območje mora izbrati kulture z večjim bruto produktom v danih klimatskih razmerah. Navedimo samo en primer: V Vojvodini se kmečka gospodarstva borijo za 100 q suhega zrnja koruze na hektar (daljša vegetacija, možnost setve plodnejših hibridov). Na kmetijah z 10 hektari površine in če je pol pšenice in pol koruze, lahko kmet doseže brutoprodukt 55 do 60.000 novih dinarjev. Prav tako vrednost lahko doseže ptujski kmet, toda z drugačno strukturo proizvodnje. Če ostane pri žitih, bi se moral zadovoljiti z brutoproduktom od 25 do 30.000 novih dinarjev, to pa ni dovolj, da plača obveznosti, proizvajalna sredstva in da zagotovi družini dohodek za vzdrževanje. Zaradi boljšega pregleda pridelovanja žit na njivah ptujskega območja smo razdelili žita na krušna in krmska žita in dobili naslednji pregled: krušna žita (pšenica, rž, koruza) 24,7 % krmske rastline in krmska žita 50,2 % vrtnine na njivah 23,4 °/o industrijske rastline 1,4 % vrtovi (okrog hiš) 0,3 % skupaj njive 100,0 % Torej nekaj nad 50 odstotkov glavnih posevkov njiv je namenjeno proizvodnji krme. če k temu dodamo še krmske površine (travnike in pašnike), vidimo, da je 66 odstotkov kmetijskih zemljišč ptujskega območja namenjeno pridelovanju krme. Če še upoštevamo, da so ozimni medsevki samo za krmo, da so podsevki (buče, krmsko korenje) in strniščni posevki v glavnem za krmo, dalje še seno iz sadovnjakov, stranski pridelki vrtnin in ena tretjina pridelka krompirja, potem lahko rečemo, da je 80 do 82 odstotkov kmetijskih zemljišč namenjeno krmi. Če k tej krmi prištejemo še krmske stranske proizvode (odpadke) od ljudskih hranil (otrobe, oljne tropine, sadne tropine itd.), potem lahko spoznamo, da je krmsko gospodarstvo najvažnejša panoga kmetijstva v današnji strukturi proizvodnje. Sledita sadjarstvo in vinogradništvo kot dopolnilni panogi. Kot spremljajoča osnovna panoga je pridelovanje konzumnega in industrijskega krompirja ter industrijskih in tržnih vrtnin, za katere pa na žalost ni predelovalnih zmogljivosti. Kmečko gospodarstvo je v danih razmerah specializirano na maksimalno zaposlitev delovnih moči družine, in to ne samo na lastnih, ampak tudi na zakupljenih zemljiščih oziroma na kmetijah, ki nimajo dovolj delovnih moči. če pa specializacija kmetij ni prilagojena maksimiranju delovnega dohodka, je to posledica nerazvitega tržišča. Glede na demografsko strukturo in socialnoekonomske odnose ostane še nadalje aktualna specializacija na optimiranje zaposlitve družinskih delovnih moči, ki jih je v tem območju sorazmerno dosti, če upoštevamo »poprečno« kmetijo občine Ptuj. Ptujskemu kmetu ne moremo očitati konservativnosti pri organizaciji in proizvodnji tržnih pridelkov. Več bi lahko napravili za napredek ptujskega kmetijstva, če bi organizirali strokovne službe, ker kmet zaradi pomanjkljivosti te službe ni mogel biti pravočasno poučen o naprednih smereh proizvodnje. To ne velja za tiste smeri, ki ustrezajo vertikalnemu integracijskemu procesu trgovine, ki je »specializirana« na nekaj proizvodov, ki so v glavnem neodvisni od kmetijskih zemljišč (npr. brojlerji, nesnice, »obrtniško« pitanje prašičev ipd.). Pri novih smereh proizvodnje ne bi bilo potrebno samo posnemati ZDA in SZ ter zanemarjati navade kmeta, ampak poiskati takšne napredne smeri proizvodnje, ki jih kmet laže sprejema, prinašajo pa boljše metode dela in boljši izbor pridelkov, ki imajo večjo elastičnost potrošnje. Dejstva najbolje govorijo, da kmet ni konservativen, saj je samo v štirih letih, odkar smo mu olajšali agrarnopolitično delovanje (čeprav še vedno ne finančno), prešel na visokorodne sorte pšenice, na hibridno koruzo in zmanjšal površine z »ekstenzivnimi« žiti (rž, oves, ječmen). Toda zmanjšal je tudi površine s krompirjem na večjih kmetijah zaradi spremembe zaposlitve svojih delovnih moči in hitrega povečanja cen najete delovne sile, prav tako pa zaradi nestabilnih cen krompirja in pomanjkanja predelovalnih kapacitet, kot smo že omenili. Ta situacija je še hujša, če se samo spomnimo, da smo pred leti poleg dobrega pridelka doma še uvozili krompir iz Italije in Poljske. Za ta uvoz ni bil razlog visoka cena domačega krompirja, ampak enostavnost poslovanja za trgovino. Laže je namreč uvožene vagone porazdeliti kot pa domače odkupiti, uskladiščiti, pa potem porazdeliti. Narodnemu gospodarstvu pa to prav gotovo ni v korist. Taka analiza pridelovanja na orni zemlji oziroma na skupnih kmetijskih zemljiščih nam potrjuje, da bi bile naloge agrarnopolitičnih vplivov na razvoj kmetijstva občine Ptuj naslednje: Doseči je treba genetsko kvalitetno živino, ki po vrsti in proizvodni strukturi ustreza optimalni strukturi krmske osnove, in zboljšati krmsko tehniko. Tako je npr. treba najti ustrezno tehniko, s katero bi bila krompir in posneto mleko temelja proizvodnje.mesnatih prašičev, ne pa toliko forsirati prašičerejo na temelju za sedaj še dragega ječmena, relativno drage koruze in uvoženih krmil. To velja seveda za kmečko gospodarstvo. Posvetiti je več pozornosti kvaliteti osnovne krme in v tem smislu dajati nasvete prek strokovne službe. Zmanjšati je krmske rastline na orni zemlji, povečati pa pridelke na preostalih hektarih s krmo (detelje in umetne travnike na 100 q sena na hektar z najmanj 36 odstotki škrobnega ekvivalenta). Na tej osnovi pridobljéna zemljišča, posebno na majhnih kmetijah; je uporabiti za sortni konzumni krompir in za fižol, če bodo na razpolago predelovalne kapacitete. Povečati je proizvodnjo čebule in razviti kooperacijsko proizvodnjo industrijskih vrtnin. Sadjarstvo je treba urediti na večjih kmetijah in ga spojiti v sadjarsko-mesno-mlečno gospodarstvo, sadje z večjih kmetij pa glede tržišča uskladiti s pridelkom iz družbenih plantažnih nasadov. Na majhnih kmetijah je pospeševati nasade poznih in zelo zgodnih hrušk. Majhne kmetije naj pospešujejo poleg industrijskih (in konzumno sezonskih) vrtnin še sistematično proizvodnjo brojlerjev in nesnic (v zaprtih prostorih). Na nekoliko večjih in »velikih« kmetijah je pospeševati mlečno' govedorejo in pitanje prašičev s posnetim mlekom in krompirjem. Iz teh nekaj nasvetov agrarni politiki je videti, da ne gre za revolucijo v strukturi pridelovanja na orni površini, ampak za izboljšanje tehnologije proizvodnje. Z drugimi besedami: gre torej za tehnološko revolucijo v skladu z našo spretnostjo, delovno disciplino in z materialnimi sredstvi, ki jih lahko izločimo iz narodnega dohodka za naložbe v kmetijstvu (ne samo materialne, ampak tudi v šolanje proizvajalcev). Verjetno smo dovolj opozorili na probleme v rastlinski proizvodnji, ki jih je treba reševati in za katere razpolagamo s sredstvi, da bi jih lahko uspešneje reševali. Toda tako močna krmska osnova se izkorišča prek živine, zato je potrebno na kratko videti, s kakšnim fondom živine razpolaga ptujsko območje. Stanje živine na območju Ptuja pri največjem povojnem številu goveda (po popisu 15. januarja 1964) Govedo skupaj' 26.659 19.620 norm. živ. enot Od tega: krave in breje junice (8569 ali 54 % štev. krav uporabljajo tudi za delo) teleta do 12 mesecev mlada živina plemenski biki pitovno govedo voli 15.775 (59%) 4.691 2.609 1.807 1.722 38 Prašiči skupaj 40.791 6.130 norm. živ. enot Od tega: plemenske svinje in svinjke 5.789 (14%) plemenski merjasci 122 svinje v pitanju 10.330 pujski . 24.580 Ovce skupaj 466 46 norm. živ. enot Konji skupaj 3.052 3.052 norm. živ. enot Od tega: kobile in breje žrebice 2.274 (67%) plemenski žrebci in kastrati 710 žrebeta do 2 let 276 Perutnina (večinoma kokoši) 126.998 1.270 norm. živ. enot Vse skupaj norm. živali 29.952 Skupna obremenitev s popisnim številom živine je okrog 30.000 NŽ (normativnih živalskih enot) ali na en hektar kmetijskih zemljišč 0,71 NŽ, kar je za okrog 43 odstotkov večja obremenitev kot na družbenih kmetijskih zemljiščih. To je za približno 60 odstotkov več od poprečja v državi im za okrog 35 do 60 odstotkov manj od poprečja v zahodnoevropskih deželah z razvito živinorejo. Poleg osnovnega ali popisnega števila živine je treba prekrmiti še tisto število živine, ki se pojavlja med letom v obračunih bilance živine, ki se pa ne izkazuje v popisnih podatkih (ker se med letom proda ali prevede v druge kategorije), to je tako imenovani prevedeni' fond živine. To znaša po oceni iz izkušenj 30 odstotkov popisnega fonda. Prekrmiti je torej treba 39.000 NŽ z vzdrževalno krmo po 900 kilogramov škrobnih enot (jalovo govedo s 450 do 600 kilogrami žive teže) in še 900 kilogramov ŠE za proizvodnjo (ustreza 3600 kilogramom mleka s 3,8 odstotka masti), kar daje skupaj 70 milijonov kilogramov ŠE. Pri proizvodnji 72 milijonov kilogramov vidimo, da se lahko ptujska živinoreja oskrbuje z lastno krmo za relativno intenzivno proizvodnjo. Toda te proizvodnje ni, čeprav je zanjo zagotovljena krma. Od leta 1963 do 1967 se je razvila močna industrijsko organizirana proizvodnja mesa in jajc (obrati perutnine in farma pitanih prašičev KK Ptuj), ki je dala okrog 60 milijonov litrov mlečnega ekvivalenta v mesu in jajcih, kar pomeni povečanje ptujske živinoreje za okrog 70 odstotkov. Na žalost so to povečanje dosegli skoraj izključno z uvoženo krmo iz inozemstva (manjši, toda dražji »plemenitejši« del krme) ali iz žitnih območij Jugoslavije. Medtem pa je zaostalo intenziviranje domače krme in kmečke živine, kar bi pa lahko v sorazmerno kratkem času dalo enako povečanje živalske proizvodnje. Zelo verjetno je, da območje Ptuja čaka nagel razvoj živinorejske proizvodnje na kmetijah, če bi družba za to imela interes (če bodo cene spodbudne in če bo strokovna služba zadovoljiva) ali pa bo treba iskati pota za obstanek v drugih smereh proizvodnje. Relativna struktura fonda živine, izražena v »normativnih« živalskih enotah, je po vrstah takale: goveda 65,5 %> konji 9,4 »/o prašiči 20,6 °/o ovce 0,2 % perutnina 4,3 % skupaj 100,0 °/o Kakor vidimo, je skoraj dve tretjini vse živine govedo, nekaj nad eno petino so prašiči, kar popolnoma ustreza strukturi domače krmske osnove. Iz tega izhaja, da je eden od ključnih dejavnikov napredka ptujskega kmetijstva zbolj-ševanje proizvodnje krme in genetsko izpopolnjevanje ter intenziviranje tehnologije pri izrabi fpnda krav in prašičev, kakor smo že poudarili. Očitno je, da konji nimajo velike prihodnosti v ptujskem kmetijstvu. Njihovo število vse hitreje upada z razvojem mehanizacije v kmetijstvu. V nekaj letih so ptujske kmetije vključile v obdelavo zemlje in v transport okrog 50 traktorjev, ki imajo zmogljivost za obdelovanje okrog 5000 hektarov oziroma nadomeščajo okrog 600 konj. Zadnjih 80 let je dosti, čeprav ne dovolj napravljeno za zboljšanje genetske osnove živalske proizvodnje. Govedoreja je intenzivirana najprej s pincgavskim, kasneje s svetlolisastim genotipom, prašiči pa najpréj z genotipom nemškega oplemenjenega prašiča, v novejšem času pa z genotipom holandskega in švedskega oplemenjenega mesnatega prašiča. Umetno osemenjevanje krav prek centra v Ptuju in širjenje plemenitih prašičev prek kooperacije je dalo trikratne pozitivne rezultate v primerjavi z uspehi, ki so jih dosegli do leta 1950. V stalni težnji za vse novim napredkom se čestokrat niti ne vidijo in dovolj ne ocenijo doseženi uspehi. Za to trditev je nedvomen dokaz veliko raz-sežno (frontalno) intenziviranje pri govedu — od pincgavca na svetlolisasto govedo moderne intenzivne vzgojne smeri. Dokaz za to je tudi večji odstotek zamenjave mastno-mesnega, razmeroma pozno zrelega prašiča nemške oplemenjene pasme in stare vzrejne smeri z intenzivnim mesnatim prašičem švedske oplemenjene pasme, če še k temu dodamo skoraj popoln prodor visokorodnih sort pšenice in prodor hibridne koruze v ptujsko območje, smo že s tem dokazali trditev o absolutnem napredku kmetijstva na tem območju v zadnjih 20 letih. Zaradi premajhnega poučevanja, ki ni dohitevalo biološkega napredka proizvodne osnove, niso še popolnoma izkoriščeni genetsko-tipski uspehi pri pre-osnovi neposredno proizvajalnega kmetijstva Ptuja. To zaostajanje je treba čimprej odpraviti. 4. Tržni obseg kmetijske proizvodnje ptujskega območja Skupni obseg kmetijske tržne proizvodnje je znašal leta 1963 po glavnih proizvodih iz kmetijstva približno: Poljedelska proizvodnja: Tržni produkt Presežek nad potrebami v tonah lokalnega trga žito 9.820 2.100 oljno seme 919 — krompir 50.000 47.000 14 Poetovio — Ptuj Tržni produkt v tonah Presežek nad potrebami lokalnega trga hmelj 92 92 druga nizka rast. proizvodnja 24.800 8.870 Krompir pomeni 50 odstotkov od skupne nizke rastlinske proizvodnje in 58 odstotkov tržnega presežka nad potrebami lokalnega tržišča. Sadje in vinograd: jabolka 4.500 3.000 drugo sadje 2.150 1.760 vino, namizno in sortno 3.000 2.700 jabolčnik ipd. 1.000 400 žganje in naravne surovine 80 50 Živinorejska proizvodnja: mleko 9.273 3.500 vse vrste mesa (v živi teži) 7.575 6.230 jajca 1.700 1.300 drugo 200 150 Skupna vrednost presežka blaga kmetijske proizvodnje nad potrebami lokalnega trga je znašala v letu 1963 50 milijonov novih dinarjev ali tedanjih 5 milijard dinarjev), od tega je odpadlo na poljedelsko proizvodnjo 18 milijonov novih dinarjev ali 36 odstotkov, na sadje in pridelke vinograda 3,4 milijona novih dinarjev ali 7 odstotkov in na tržnost živinorejskih proizvodov 27,4 milijona novih dinarjev ali 56,2 odstotka. Glede na majhen delež tržnosti trajnih kultur v relativni vrednosti je živinoreja močno zastopana v tržnosti skupne kmetijske proizvodnje. Lahko poudarimo, da je skupna tržnost pomembna v skupnem brutoproduktu Ptuja, čeprav jé še zdaleč manjša od potenciàlne vrednosti, ki bi jo lahko dosegli iz ptujskega kmetijstva. Skupni letni tržni produkt znaša okrog 11.400 desettonskih vagonov v vrednosti od 122,59 milijona novih dinarjev, od tega pa presežek nad potrošnjo lokalnega tržišča okrog 7700 vagonov v skupni vrednosti, kot je že omenjeno, 50 milijonov novih dinarjev. Torej v vsakem primeru je to znatna količina za politiko prometa blaga, ki se nanaša na ptujsko gospodarsko območje in tudi za narodno gospodarstvo v celoti. Istega leta je zajel organizirani odkup kmetijskega tržnega proizvoda naslednje količine: 5052 ton žive teže ali 66 odstotkov od proizvodnje za prodajo, mleka so odkupili 5616 ton ali okrog 61 odstotkov proizvedene tržne količine, krompirja 11.666 ton ali 28 odstotkov od razpoložljivega, jajc 150 ton ali 8 odstotkov od razpoložljivih (dosti se proda na lokalnem trgu, dosti so tudi odkupili trgovci iz drugih območij). Vina so odkupili 5936 ton ali 198 odstotkov od tržne količine območja, kar pomeni, da so skoraj trikrat toliko vina na območje »uvozili«, kolikor so ga pridelali. Leta 1966 se je povečal odkup žive teže živine na 6600 ton ali 87 odstotkov razpoložljive količine, mleka so odkupili 4884 ton ali okrog 52 odstotkov raz- položljive količine iz leta 1963, ta pa se medtem ni zmanjšala, čeprav je število krav malo padlo, toda povečala se je količina mleka na kravo. Krompirja so odkupili 3883 ton ali komaj 10 odstotkov od razpoložljive količine za odkup v tem letu, jajc 100 ton ali okrog 5 odstotkov potencialnega prometa itd. Iz tega lahko sklepamo, da odkupne organizacije nišo imele dosti interesa, da s povečanjem prometa spodbujajo razvoj ptujskega kmetijstva v poreformnem času. Leta 1967 je odkup žive teže živine zajel okrog 90 odstotkov tržne proizvodnje, odkup mleka se je obdržal nekje na 55—60 odstotkih, prav tako je tudi odkup krompirja ostal na približno 25—30 odstotkov od razpoložljivih količin. Vino je padlo na 60 odstotkov, odkup sadja je v glavnem popolnoma odpovedal. Iz zgornje razlage bi lahko sklepali, da bi bilo treba družbeni sektor usmeriti k boljši organizaciji tržišča (gradnja skladišč in predelovalnih zmogljivosti, boljša opremljenost trgovinske mreže, povečanje horizontalne organizacije zadružništva, boljša priprava blaga za tržišče, iskanje novih tržišč). Na kratko: zaradi organizacijskih težav pri prometu z blagom ni še uspelo izkoristiti možnosti, ki1 jih je dala gospodarska reforma; ker so te možnosti1 še vedno prisotne, je treba najti organizacijske rešitve za njihov izkoristek. VI. KMETIJSTVO PTUJA KOT DEL NARODNEGA GOSPODARSTVA Kot smo pravkar prikazali, dosega ptujsko kmetijstvo znatne presežke proizvodov, ki se lahko vključijo v narodne gospodarske tokove. Kmetijstvo samo ne more dosti k temu prispevati. Toda kot smo v začetku poudarili in v glavnem obrazložili, je kmetijstvo samo po sebi bolj konservativno. Da ni vedno tako, kaže odnos ptujskega kmetijstva do narodnega gospodarstva kot družbeno gospodarske celote. Čeprav kmetijstvo na območju Ptuja ni bilo nikdar nosilec napredka, je vendar pokazalo s sistemi organizacije proizvodnje in s svojo zmogljivostjo, da se je uspešno okoristilo in prilagodilo napredku, ki ga je prinašala civilizacija. Glede vraščanja v celoto narodnega gospodarstva je doseglo do danes, posebno še v zadnjih 15 letih, visoko stopnjo, čeprav druge panoge gospodarstva niso zadosti izkoristile potenciala kmetijstva. Po tem bi se moglo sklepati, bodisi da narodno gospodarstvo na tej stopnji svojega razvoja nima dovolj interesa za tako krepitev kmetijstva ali pa da ni občutilo moči proizvodnje, ki jo ima kmetijstvo in iz katerega bi se to lahko uspešno napajalo. Nobeno razvitejše narodno gospodarstvo, ki je dokončno izšlo iz naturalnega gospodarstva oziroma iz zaprtega gospodarskega kroga (mestnega gospodarstva), ni ostalo na ravni prometa blaga s primarnim kmetijskim proizvodom. Z razvojem kmetijstva, če je le-to preseglo potrebe lokalnega tržišča, je šel vzporedno razvoj kmetijske predelovalne industrije. Leta 1918 je bil promet s kmetijskimi proizvodi prekinjen. Nastale so nove smeri prometa s presežki, za katere ni bilo predelovalnih zmogljivosti. Zato je proizvodnja ostala preveč odvisna od nestabilnosti tržišča. Koliko je lahko predelovalna industrija na temelju domače kmetijske surovine donosna za narodno gospodarstvo, najbolje prikazujejo sladkorne tovarne, oljarne, tovarne škroba, industrijski obrati za predelavo krompirja do neposredne kulinarične uporabe ipd. Če Ptuju ne bo uspelo v kratkem času zgraditi kapacitet za predelavo presežkov kmetijskih proizvodov in če ne bo znal organizirati tržišča z ustreznimi kapacitetami skladišč, ki bi mu omogočila terminsko prodajo, mora računati s tem, da se bo njegov vpliv zmanjšal v njegovem tradicionalnem gospodarskem krogu. Ne bo se razvil na raven podcentra mariborskega kroga, ampak bo ostal njegovo naselbinsko območje, verjetno ekonomsko pasivno, ker nima drugih surovin, na katerih bi lahko gradil industrijo, razen kmetijskih. Kot je treba pravočasno uvideti potrebo za razvoj tehničnih sredstev, s katerimi neposredno vplivamo na racionalizacijo proizvodnje, je treba prav tako skrbeti za razvoj infrastrukture kot posledice razvoja tehnike. V tem primeru je to najprej izpopolnjevanje transporta, ker bi sicer Ptuju lahko odvlekli surovine, pri katerih bi lahko akumuliralo ptujsko gospodarstvo. Za vključevanje Ptuja v narodno gospodarstvo in prek njega v evropsko tržišče so potrebne zmogljivosti za predelavo krompirja in vrtnin in za predelavo živine do trajnega mesnega proizvoda. Naše celotno tržišče je že danes močno vključeno v evropsko, trend tega vključevanja pa je zelo pozitiven. VIII. KONSULTIRANA LITERATURA IN DOKUMENTACIJA 1. Andrae, B., 1958: Betriebsvereinfachung in der Ldw. Voraussetzungen und Massnahmen am Beispiel der Farmen Amerikas. Ber. ü. Ldw. N. F. 169. P. Parey, Berlin. 2. Bračič, V., 1964: Vinorodne Haloze. Socialno-geografski problemi z ozirom na viničarstvo. Dis. Univ. Ljubljana. 3. Butinar, J., 1967: Doprinos istraživanju tendencija specializacije seljačkih gazdinstava na osnovu analize današnjeg sistema gazdovanja, Ekonomika poljoprivrede 1/67 Beograd. 4. Butinar, J., 1967: Ekonomika in organizacija kmetijske proizvodnje, Učbenik VAŠ, Maribor. Gazdovanje, Ekonomika poljoprivrede 1/67, Beograd. 5. Colnarič, J., in sodelavci, 1962: Rekonstrukcija vinogradniških nasadov. VAŠ, Maribor. 6. Gajšek, M., Baran, L., 1964: Dokumentacija o gospodarski, demografski in etnografski literaturi obč. Ptuj od 1870—1963. Maribor, rokopis, Stud. knjižnica Maribor. 7. Lavrič, J., 1955: Kmetijstvo LR Slovenije v luči statistike. Ljubljana. 8. Lavrič, J., 1957: Narodni dohodek kmetijstva. Prikazi in študije III, 3—4, Stat. zavod, Ljubljana. 9. Macurà, M., 1961: Osvrt na demografski i sociološki faktor u poljoprivredi Jugoslavije. Ekonomist, 2. Beograd. 10. Melik, A., 1957: Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino, Slovenija. Geografski opis, II. Opis slov. pokrajin. Slov. matica, Ljubljana. 11. Mojster, H., Uratnik, F., 1938: Socijalni problemi slovenske vasi. Ljubljana. 12. SKG Sfe SRS Slovenije -II1964: Osnove za sestav 7-letnega načrta v kmetijstvu. Ekonomski institut Slovenije, Ljubljana. 13. Starc, A., 1951: O nekim problemima ekonomike plodnosti i iskorištavanja zemljišta. Soc. Polj. 7/8, Beograd. 14. Šifrer, Z., 1963: Številčni podatki statističnih izvlečkov 1869/61 po k. o. in naseljih občine Ptuj. Strojni prepis, Ljubljana — Ptuj ZVZ. 15. Stepančič, D., Stritar, A., in Štefula, O., 1956: Orientacijsko poročilo o pedoloških raziskavah Dravsko-Ptujskega polja. Strojni prepis KIS, Ljubljana. 16. Stipetić, V., 1959: Kretanja i tendencije u razvitku polj. proizvodnje na području NR Hrvatske. Građa za gosp. povijest Hrvatske. JAZU (urednik M. Mirkovič), Dis. Zagreb. 17. Šmaljcelj, I., 1963: Študijska ekspertiza o razvoju kmetijstva občine Ptuj. Uprava obč. skupščine Ptuj. 18. Šmaljcelj I., Butinar, J., Kravos, S., 1965: Kmetijstvo občine Ptuj, študija. Ptuj, občinska skupščina (kjer je izčrpno navedena literatura). 19. Šumi, J., (red.), 1963: Metodologijo ugotavljanja razvojnih možnosti regije v okviru širše skupnosti. I—III, ciklostil, Ek. inst. Slov. Ljubljana. 20. Vrečko, V., 1968: Ocena družbeno ekonomskih in političnih odnosov v kmetijstvu občine Ptuj. (Rokopis, ŽVZ, Ptuj.) Komisija za družbeno ekonomske odnose in ekonomsko politiko SZDL. Ptuj. Zusammenfassung Anlässlich der 1900 Wiederkehr der Gründung von Ptuj haben wir in einem Artikel auf einige Tatsachen hingewiesen, die auf die Entwicklung der landwirtschaftlichen Tätigkeit in diesem langen Zeitabschnitt ihren Einfluss ausübten. Auch an dem Beispiel von Ptuj können wir erkennen, dass die Landwirtschaft konservativ und in keiner Epoche der Träger des wirtschaftlichen und gesellschaftlichen Fortschritts war und dies auch heute nicht ist. Die Landwirtschaft muss sich dem Fortschritt anpassen; sie bestimmt nicht allein die agrarpolitischen Massnahmen, sondern unterordnet sich diesen mit mehr oder weniger Erfolg. Fast bis Ende des 18. Jahrhunderts beinflussten die Landwirtschaft hauptsächlich nur die feudalen gesellschaftlichen Normen, die ohnehin langsame und unsichere Entwicklung hemmten. Anfangs des 19. Jahrhunderts orientiert sich die Landwirtschaft stärker zu Ptuj als dem Zentrum des städtischen wirtschaftlichen Kreises. Seit der Hälfte des vorigen Jahrhunderts wechselte sie nach der Aufhebung des bäuerlichen Untertönigkeitsverhältnisses und der bäuerlichen Lasten in den Kreis der jungen Volkswirtschaft über. Am ende des Jahrhunderts dringt der frühzeitige Kapitalismus in das Leben des Dorfes ein, bringt bedeutende Veränderungen in die Denkweise des Bauern mit sich und wandelt die traditionellen Masstäbe für das »Ansehen« des Menschen in wirtschaftliche Masstäbe um. »Das Trauern« nach den guten alten Zeiten wächst und der Kampf um Erwerb wird immer härter. Der rasche Durchbruch des Kapitalismus in das Dorf und die sozial-wirtschaftliche Umschichtung der Eigentumsstruktur verursachen eine Verschuldung der Bauern. Der ungeordnete Markt in der Zeit der wirtschaftlichen Krise der Dreissiger-jahre und die Verwüstungen im zweiten Weltkrieg beeinflussten sehr ungünstig die Entwicklung der normalen Verhältnisse in der Landwirtschaft. Wir können nicht zur Gänze verneinen, dass auch in diesem Zeitschnitt die Landwirtschaft eine gewisse positive Bewegung im Sinne des technischen Fortschritts erlebte. Nach dem zweiten Weltkrieg kamen in der Landwirtschaft neue sozial-wirtschaftliche Verhälnisse zum Ausdruck. Anstelle der ehemaligen Reste der Lehen und der mittleren Unternehmungswirtschaft trat ein vergrösserter wirtschaftlicher Sektor der unmittelbaren landwirtschaftlichen Produktion in Erscheinung. Das Einwachsen der gesellschaftlichen Landwirtschaft in die konventionelle Landwirtschaft war eine Zeitlang von einer zwiespältigen Agrarpolitik begleitet. Allmählich kamen die stürmischen Strömungen der Entwicklung des gesellschaftlichen Sektors in Ordnung und beruhigten sich. Mit der Modernisierung der Produktionsmittel erlebte die Landwirtschaft eine technische Revolution, auch wenn sie noch auf deren wirtschaftlichen Effekt wartet. Obwohl die Wirtschastsreform in den ersten drei Jahren keine in privat- wirtschaftlicher Hinsicht ermessliche Erfolge zeigte, schärfte sie doch das Gefühl und stellte die Notwendigkeit unter Beweis, dass der Markt geordnet und stabilisiert werden müsse. Die Bewegungen in der Landwirtschaft wirkten positiv auf eine Erhöhung des allgemeinen Niveaus des Wohlstandes der Bauern. Dazu trug mit der Anwendung moderner Produktionsmittel in der landwirtschaftlichen Produktion, besonders durch Kooperation, die gesellschaftliche Landwirtschaft bei. Es ist schwer zu sagen, ob dies bei vergrössertem Angebot von landwirtschaftlichen Produkten einen Rückstand in der Organisierung des Marktes bedeutet, oder ob es sich um ein Reifen in solchem Ausmass der Produktion aus der Landwirtschaft handelt, das dringend zur Entwicklung der Verarbeitungsmöglichkeiten und zu einem Stärkeren eingreifen des gesellschaftlichen Sektors in die Organisation des Marktes führt. Dies würde eine Auf Schliessung der Landwirtschaft von Ptuj zur Volkswirtschaft und zur europäischen Landwirtschaft bedeuten. Sicher aber ist, dass wir in den nächsten Jahren mehr Aufmerksamkeit dem Ausbau der Verärbeitungskapazitäten, der Entwicklung des Förderungsdienstes und der Schulung der Bauern widmen müssen. Man müsste die Technologie in den spezialisierten Betrieben der gesellschaftlichen Landwirtschaft verbesseren und den Markt der landwirtschaftlichen Produkte sowie die Versorgung mit Mitteln für die landwirtschafliche Produktion in Ordnung bringen. Sollte sich der wirtschaftliche Bereich von Ptuj nicht in dieser Richtung entwickeln, besteht die unerwünschte Möglichkeit, dass das Bruttoprodukt aus diesem Bereich durch andere wirtschaftliche Zentren in die Volkswirtschaft und in den europäischen Markt fliessen wird. Mirko Pak TRANSFORMACIJA STRUKTURE PREBIVALSTVA IN NASELIJ NA JUŽNEM DELU ZGORNJEGA DRAVSKEGA POLJA UVOD Obravnava transformacije strukture prebivalstva in naselij zajema tisti del Zg. Dravskega polja, ki spada pod občino Ptuj. Severna meja tega območja poteka od Slovenje vasi na vzhodu prek Starošinc do Strgojnce na zahodu, kjer se ravnina sicer še ne konča, je pa upravno pod občino Slovenska Bistrica. Južna in vzhodna meja območja je identična z mejo Zg. Dravskega polja nasproti Savinskemu in Halozam na jugu ter Slovenskim goricam in Spodnjemu Dravskemu ali Ptujskemu polju na vzhodu. Po strukturi naselij, gospodarski in populacijski strukturi je ta del ravnine dokaj različen od drugih območij ptujske občine kakor tudi od severnega dela Zg. Dravskega polja, ki pripada obmestju Maribora ali njegovemu ožjemu gravitacijskemu območju. Današnja struktura južnega dela Zg. Dravskega polja je rezultat prepletanja številnih elementov in dejavnikov. V prvi vrsti je očiten ravninski značaj pokrajine, kjer so ob velikih obdelovalnih površinah nastala velika naselja z dokaj velikimi kmečkimi gospodarstvi, ki so se ohranila skoraj v celoti še do danes ter tako močno vplivala na ohranitev kmečke strukture. Važni sta tudi produkcijska specializacija v kmetijskem gospodarstvu (krompir), katero je spodbujal velik potrošnik Maribor, in različna produkcijska usmerjenost sosednjih pokrajin. Železnica, ki je stekla skozi to pokrajino leta 1860, je dala zaposlitev večjemu številu dninarjev in kočarjev. Ob hitrem večanju števila delovnih mest v Mariboru po osvoboditvi pa je železnica v prvih letih usmerila tja močan tok dnevne migracije in kasneje odseljevanje prebivalstva. Tudi danes zaposluje železnica še veliko ljudi iz tega območja, npr. iž Cirkovec 16, Strgojnce 18 itd. Najbolj se je okrepila vloga četrtega dejavnika, to je vpliva obeh urbanih središč Maribora in Ptuja na strukturo pokrajine. Še nadalje se krepi urbanizacijski in deagrarizacijski vpliv Maribora, medtem ko je vpliv Ptuja manj intenziven in zajema manjše območje. Tudi nov neagrarni element v pokrajini sami, Kidričevo, vpliva na strukturo pokrajine, vendar ne pomeni regionalnega središča. Vplivi naštetih dejavnikov spreminjajo populacijsko in gospodarsko strukturo pokrajine, kar ima končni izraz v gospodarstvu in fiziognomiji. Pregled procesov povojne gospodarskogeografske preobrazbe pokrajine pa pokaže, da gospodarski in populacijski procesi niso usklajeni s procesi preobra-žanja zunanje podobe pokrajine (1). Osnova transformacije pokrajine so populacijske spremembe, katere si bomo v nadaljnjem nekoliko podrobneje ogledali. Poklicna struktura aktivnega prebivalstva je tesno povezana z dnevno migracijo delovne sile in stalnimi migracijami prebivalstva, kar vpliva na gibanje števila prebivalstva v celoti in v posameznih predelih pokrajine ter naseljih. Pri tem bo potrebno analizirati tudi strukturo gospodinjstev kot osnovno gospodarsko enoto v kmečki pokrajinu Vse to oblikuje fiziognomijo pokrajine in način izrabe zemlje. Ker so v ospredju našega zanimanja naselja, nam bo nadaljnja analiza pokazala transformacijo nekdanjih kmečkih naselij pod vplivom urbanizacije in deagrarizacije. Izraba zemlje in s tem povezana posestna struktura kot osrednji element transformacije naj tokrat ostaneta ob strani. Podrobneje je bilo to prikazano za celotno Zg. Dravsko polje v Časopisu za zgodovino in narodopisje (2). Kljub temu pa je potrebno na tem mestu opozoriti na dejstvo, da se tukaj veže na večje površine obdelovalne zemlje zemljiška razdelitev na proge z dokaj ugodno posestno strukturo. Leta 1964 je bila struktura gospodinjstev z zemljo naslednja: od 0 do 0,5 ha zemlje je imelo 13,8 odstotka posestnikov, od 0,5 do 2 ha 26,9 odstotka, od 2 do 5 ha 27,4 odstotka, od 5 do 10 ha 21,8 odstotka in več kakor deset ha zemlje 10,1 odstotka posestnikov. Naselja z zemljiško razdelitvijo na proge, ki imajo tudi večji delež srednjih in velikih kmetij, so odpornejša proti urbanizaciji. Zaradi ugodnejše razdelitve zemljišča so kmetje svojo proizvodnjo lažje komercializirali in jo hitreje prilagodili potrebam mestnega trga. Zato sta tudi drobljenje posesti in rast urbanih hiš počasnejša kot v naseljih s podobno posestno strukturo in z zemljiško razdelitvijo na delce, čeravno so v enaki oddaljenosti od mesta. STRUKTURA PREBIVALSTVA IN GOSPODINJSTEV Namen razprave je podati prikaz transformacije pokrajine v povojni dobi, torej v dobi hitre preobrazbe celotnega slovenskega prostora. Še leta 1931 je bil južni del Zg. Dravskega polja skoraj v celoti kmečka pokrajina z nad 80 odstotki kmečkega prebivalstva. Samo naselja v bližini Ptuja so takrat beležila manjši delež kmečkega prebivalstva, medtem ko so od Ptuja in železnice najbolj oddaljena naselja imela skoraj 100 odstotkov kmečkega prebivalstva. Industrija v Mariboru je že pred vojno pritegnila veliko delovne sile iz svoje okolice, še posebno pa z Zg. Dravskega polja, ki je bil s svojimi velikimi vasmi najmočnejši vir delovne sile. V velikih vaseh je bilo ob močni kmečki strukturi tudi veliko dninarjev, kočarjev in malih kmetov, ki so poprej iskali svoj eksistenčni minimum v delu na velikih kmetijah in železnici, kasneje pa v industriji. Še več delovne sile sta pritegnili povojna obnova porušenega Maribora in kasnejša hitra industrializacija. Leta 1953 je bilo na južnem delu, Zg. Dravskega polja še 50,6 odstotka kmečkega prebivalstva (brez Zg. in Sp. Brega ter s Kidričevim), od celotnega aktivnega prebivalstva pa je bilo še 65,1 odstotka zaposlenih v kmetijstvu. Prebivalstvo brez zemlje se je v velikem številu odseljevalo v Maribor in njegovo bližino, v tem času pa beležimo tudi pospešeno gradnjo hiš v bližini železniških postaj v Strgojnci, Cirkovcih in Zg. Hajdini. Ves zaposlitveni val je bil usmerjen po železnici proti Mariboru, kamor je hodilo od tod leta 1951 v industrijo na delo 114 ljudi. Kot drugo zaposlitveno središče prebivalstva južnega dela Zg. Dravskega polja se tega leta pojavi Kidričevo z 102 delovnima migrantoma, medtem ko je bilo zaposlenih v industriji Ptuja samo 48 ljudi (3). Ptuj takrat še ni imel nove industrije, stara industrija, predvsem tekstilna, pa je premogla skupno samo 422 delovnih mest. Delež v industriji zaposlenih leta 1953 še ni bil dosti večji od deleža zaposlenih v drugih dejavnostih. Tako je znašal leta 1953 delež zaposlenih v industriji 8,7 odstotka, v gradbeništvu 5,8 odstotka (predvsem zaradi Kidričevega, ki je bilo takrat tik pred dograditvijo), delež v prometu zaposlenih 2,8 odstotka, v trgovini 3 odstotke, v obrti 4,5 odstotka, v upravi 3,6 odstotka itd. Na celotnem Zg. Dravskem polju je bilo leta 1953 v sekundarnih gospodarskih panogah (industrija, gradbeništvo in proizvodna obrt) zaposlenega kar 27 odstotkov aktivnega prebivalstva. Razlika 9 odstotkov ima svoj izvor deloma v oddaljenosti južnega dela Zg. Dravskega polja od Maribora, deloma pa v ugodni posestni strukturi kmečkih gospodarstev. Otroci srednjih in večjih kmetov se niso direktno zaposlili v industriji kot nekvalificirani delavci. Velikost kmetije jim je ekonomsko omogočala šolanje, zaradi česar se je delež zaposlenih v industriji Maribora povečal šele po letu 1955. V tem času še tudi ni bilo priseljevanja iz bolj oddaljenih agrarnih območij. Do leta 1961 se je poklicna struktura aktivnega prebivalstva bistveno spremenila. Sredi agrarne pokrajine se je razvil aluminijski kombinat Kidričevo, ki je zaposloval 1700 ljudi, od tega z južnega dela Zg. Dravskega polja 479 (brez Kidričevega). V Ptuju se je v kovinski in tekstilni industriji povečalo število delovnih mest na 1429, od katerih je zasedalo kar 148 prebivalcev obravnavane pokrajine. Tudi Maribor se je temu območju približal z uvajanjem delavskih avtobusnih prog. Tako sta se delež in število zunaj kmetijstva zaposlenih večala kljub odseljevanju preslojenega prebivalstva. Delež kmečkega prebivalstva se je do leta 1961 zmanjšal na 44,5 odstotka, kar je bilo še vedno nad povprečkom za vso Zg. Dravsko polje, kjer je znašal 31,3 odstotka. Od aktivnega prebivalstva se je močno povečal delež zaposlenih v industriji na 24,2 odstotka, povečal se je še delež zaposlenih v obrti od 4,5 odstotka na 5,0 odstotka, delež zaposlenih v vseh drugih dejavnostih pa se je zmanjšal. Kljub relativno majhnemu obsegu obravnavanega območja pa obstajajo med posameznimi naselji dokajšnje razlike v poklicni strukturi prebivalstva. Te razlike so posledica oddaljenosti od Ptuja, oddaljenosti od železniške proge in centralnosti nekaterih naselij. Naselja, ki so imela že leta 1953 največji delež kmečkega prebivalstva, so ga ohranila tudi še leta 1961. Tako so leta 1953 imeli nad 70 odstotkov kmečkega prebivalstva Barislovci, Trnovec, Lancova vas, Sela, Pongerce, Starošince, Pleterje, nad 60 odstotkov pa Dragonja vas, Sp. in Zg. Jablane, Župečja vas, Tržeč ter Pobrežje in Šturmovec, naselji v neposredni bližini Ptuja. Zaradi nerazvitosti avtobusnega prometa pa se je velik delež kmečkega prebivalstva (nad 60 odstotkov) ohranil tudi v Skorbi, Slovenji vasi, Gerečji vasi in Kungoti. Pod 60 odstotkov kmečkega prebivalstva so leta 1953 imela torej naselja v neposredni bližini Ptuja (Sp. in Zg. Hajdina) ter naselja, ki so opravljala katero koli od centralnih funkcij za svojo okolico (sedež zadruge, šole, trgovine, prometna križišča). V nekaterih od teh naselij1 je bil delež kmečkega prebivalstva manjši kakor 50 odstotkov, npr. v Apačah, Lovrencu in Vidmu. Do leta 1961 se je delež kmečkega prebivalstva zmanjšal v vseh naseljih južnega dela Zg. Dravskega polja. Nad 80 odstotkov kmečkega prebivalstva je imel še samo Trnovec, nad 60 odstotkov pa Barislovci, Sela, Tržeč, Lancova vas, Sl. 1: Cirkovce — uprav-noagrarni mikrocenter — je zajela močnejša deagrarizacija. Dragonja vas, Mihovce, Pleterje, Pongerce in Sp. Jablane. V vseh naseljih v bližini ceste Maribor—Ptuj je padel delež kmečkega prebivalstva pod 50 odstotkov, v vseh treh lokalnih središčih, katerim so se sedaj priključile tudi Cirkovce, pa se je gibal med 40 in 50 odstotki. Ker je delež kmečkega prebivalstva eden od indikatorjev deagrarizacije, bi lahko na osnovi primerjav med letoma 1953 in 1961 izluščili nekako tri predele na južnem delu Zg. Dravskega polja. Predel najmočnejše deagrarizacije se veže na bližino ceste Maribor—Ptuj in na obmestje Ptuja; predel, ki ga je deagrarizacija zajela v najmanjši meri, leži jugozahodno od Ptuja in vključuje še nekatera naselja na severnem robu Čretov. Naselja zahodno od Cirkovec pa so po stopnji populacijske deagrarizacije nekako na prehodu med zgoraj omenjenima predeloma. Osnovne produkcijske enote v privatnem agrarnem gospodarstvu so gospodinjstva. Zato ne bo odveč še kratek pogled na poklicno strukturo gospodinjstev in na tendence njihovega spreminjanja v letih 1961-H66. Podatki za celotno Slovenijo in prav tako za severno slovensko regijo kažejo tendenco manjšega deleža kmečkih gospodinjstev, manjšanja deleža mešanih delavsko-kmečkih gospodinjstev in večanja deleža nekmečkih gospodinjstev (4). Na južnem delu Zg. Dravskega polja (brez Sp. in Zg. Brega in Kidričevega) je leta 1961 znašalo število gospodinjstev 2469, do leta 1966 pa se zmanjšalo na 2427. Delež kmečkih gospodinjstev se je zmanjšal od 37,6 odstotka na 30,6 odstotka, zmanjšal se je tudi delež mešanih gospodinjstev od 39,6 odstotka na 36,5 odstotka in povečal delež nekmečkih gospodinjstev od 22,8 odstotka na 32,8 odstotka. Če primerjamo gibanje strukture gospodinjstev na južnem delu Zg. Dravskega polja z istim v celotni občini Ptuj, se nam pokažejo dokajšnje razlike. V občini Ptuj je v letih 1961—66 delež mešanih gospodinjstev porastel predvsem na račun večjega zmanjšanja čistih kmečkih gospodinjstev, kar kaže, da je stopnja deagrarizacije obravnavanega območja nad povprečjem za celotno občino Ptuj. Še podrobnejši pogled v populacijsko strukturo nam omogoča prikaz rezultatov posebnega popisa kmetijskih gospodarstev v občini Ptuj za leto 1964, kjer je klasifikacija gospodinjstev sicer nekoliko drugačna, vendar dopolnjena s prikazom posestne strukture. Kmetijska gospodarstva po socialni in posestni strukturi na južnem delu Dravskega polja za leto 19641 Posestna skupina A Socialno-poklicne skupine B C skupaj Št. % Št. % Št. °/o Št. »/o 0—0,5 ha 32 4,8 209 18,6 39 16,1 280 13,8 0,5—2 ha 90 13,5 373 33,2 83 34,3 546 26,9 2—5 ha 158 23,7 327 29,1 72 29,7 557 27,4 5—10 ha 242 36,3 163 14,5 37 15,3 442 21,8 10 ha in več 145 21,7 50 4,5 11 4,5 206 10,1 Skupaj 667 32,8 1122 55,2 242 12,0 2031 A — čisto kmetijsko gospodarstvo B — mešano kmetijsko gospodarstvo C — vsi člani kmečkega gospodinjstva so stari nad 50 let Poklicno preusmerjanje prebivalstva spremlja živahno odseljevanje; to stopa na južnem delu Zg. Dravskega polja v ospredje zaradi oddaljenosti Maribora. Z območja krajevnih uradov Hajdina, Videm in Cirkovce se je v letih 1953—63 odselilo 2200 ljudi. Največ (1161) se je odselilo iz območja krajevnega urada Hajdina, kjer gre poleg močnega odseljevanja domačega prebivalstva tudi za dokaj intenzivno priseljevanje prebivalstva, ki prihaja sem iz bolj oddaljenih agrarnih pokrajin, predvsem Haloz in Medjimurja. Priseljeno prebivalstvo se največkrat zaposli na kmetijah ali opravlja dvojni poklic, vendar je priselitev v bližino Ptuja večini samo izhodišče za prekvalifikacijo in zaposlitev zunaj kmetijstva ter s tem povezano odselitvijo. V naseljih krajevnih uradov Videm in Cirkovce, kjer gre skoraj izključno za odseljevanje mladega domačega prebivalstva, je bilo odselitev manj, Videm 477 in Cirkovce 563. Po številu odselitev v desetletnem obdobju lahko zasledimo tri faze. Majhno naraščanje števila odseljenih v letih 1953—59 (skupno 37,9 odstotka vseh od seljenih), kar se nekako ujema s počasnim prodorom deagrarizacije v to območ-je, pri kateri je v ospredju dnevna migracija zaposlenih. Takšno število odselitev je v tem razdobju podobno za območja vseh treh krajevnih uradov. Drugo fazo odselitev beležimo v letih 1960—62, ko skupno število odseljenih hitro naraste na 18 odstotkov in več na leto. Pri tem pa število odseljenih iz naselij krajevnega urada Cirkovce stagnira. Izreden porast odseljenih je na območju krajevnega uradai Hajdina, nad 200 odseljenih prebivalcev na leto. Tok. odseljenih je bil usmerjen največ v Ptuj in okoliška naselja ter v okolico Maribora in mesto samo. Odseljevanje v tem obdobju je povezano z začetki hitre zazidave obmestnih predelov, v Ptuju zlasti ob železnici na Zg. Hajdini. V letih 1953—59 se je odseljevalo predvsem nekmečko prebivalstvo, v kasnejših treh letih pa predvsem otroci kmetov. Ta proces je povzročil ponovno zmanjšanje števila kmečke delovne sile, katero deloma nadomestujejo z najeto delovno silo, v nekaterih primerih tudi iz drugih republik. V letu 1963 se je število odselitev zmanjšalo na 9,8 odstotka vseh odseljènih v enajstletnem razdobju in je ostalo približno enako tudi v naslednjih letih. Velik del mladega prebivalstva se je že odselil, 1. Podatki posebnega popisa kmetijskih gospodarstev v občini Ptuj. Referat za statistiko pri občinski skupščini Ptuj, januarja 1964. preostalo pa predstavlja v glavnem stabilen element, ki je v zadnjih letih nosilec hitre transformacije naselij na južnem delu Zg. Dravskega polja. Poleg števila odseljenega prebivalstva je še posebne važnosti poznavanje smeri migracij. V letih 1953—63 se je z vsega južnega dela Zg. Dravskega polja odselilo največ ljudi v Ptuj (20,3 odstotka) in druga naselja občine Ptuj (21,1 odstotka). Mnogo ne zaostaja delež odseljenih v Maribor (15,2 odstotka), manjše pa je bilo odseljevanje v okolico Maribora (8,8 odstotka), saj bi to ponovno ponovilo vsakdanje potovanje na delo. Ptuj s svojo okolico je bil vabljiv za gradnjo zaradi bližine, kar je olajšalo pridobitev gradbene parcele in pocenilo gradnjo. Gradnja hiš na Zg. Hajdini, v zadnjih letih tudi v Hajdošah in Skorbi, je povezana z dnevno migracijo v Maribor. Tako ni slučaj, da je bilo v to območje najmočnejše priseljevanje iz naselij krajevnega urada Videm (23,8 odstotka v Ptuj in 26,4 odstotka v ostala naselja občine Ptuj) in iz naselij krajevnega urada Hajdina (v Ptuj 24,7 odstotka in v druga naselja občine Ptuj 19,6 odstotka). Takšna smer migracij je nedvomno posledica nižje kvalifikacijske strukture aktivnega prebivalstva, ki je zaposleno zunaj kmetijstva. Odseljevanje v Maribor je zastopano v naseljih krajevnega urada Videm samo s 14 odstotki in 6 odstotki v druga naselja občine Maribor, podoben pa je delež tudi iz naselij krajevnega urada Hajdina. Drugačne tendence v smeri odseljevanja opazimo v naseljih krajevnega urada Cirkovce, kar je povezano z višjo kvalifikacijo zunaj kmetijstva zaposlenega prebivalstva, večjo oddaljenostjo od Ptuja, tradicionalno močno navezanostjo na Maribor in v nemajhni meri tudi zaradi neugodne socialnoposestne strukture. Odseljeni otroci kmetov imajo poleg višje kvalifikacije tudi več sredstev za nakup gradbene parcele in dražjo gradnjo v Mariboru ali njegovem obmestju. Tako se je odselilo v Maribor 17,9 odstotka vseh odseljenih v letih 1953—63 in v njegovo obmestje 15,8 odstotka. Zaradi selitev med posameznimi sosednjimi naselji znaša delež odseljenih v naselja občine Ptuj 22 odstotkov, medtem ko je mesto samo udeleženo le z 3,2 odstotka. Višjo kvalifikacijo prebivalstva tega dela kaže tudi večja disperznost migracij. V naselja občine Slovenska Bistrica se je odselilo 13,5 odstotka odseljenih, v druge kraje Slovenije pa 16,7 odstotka. Leta 1954 je pričela obratovati tovarna v Kidričevem, ob kateri je zrastlo tudi naselje s 1985 prebivalci leta 1961. Večino tega prebivalstva je imelo Kidričevo že pred letom 1954, od tega jih je bilo z južnega dela Dravskega polja 7 odstotkov. Tako majhnemu deležu se pridružuje tudi izredno majhno število priseljenih iz tega območja po letu 1953. Iz naselij krajevnega urada Videm se je v Kidričevo naselilo v letiih 1953—63 samo 20 ljudi, iz naselij k. u. Cirkovce 37, kar je izredno malo ob dejstvu, da se je število hiš v Kidričevem v letih 1935—61 povečalo od 58 na 88. Rezultat prekvalifikacije prebivalstva in s tem povezanimi migracijami je gibanje števila prebivalstva. Na celotnem južnem delu Zg. Dravskega polja se je število prebivalstva med leti 1953—61 povečalo za 6 odstotkov, kar je manj kakor na celem Zg. Dravskem polju, kjer je znašala v tem obdobju rast okrog 10 odstotkov. Tako počasna rast števila prebivalstva se je nadaljevala tudi po letu 1961 in je znašal delež rasti do leta 1966 okrog 4 odstotke. V primerjavi z Mariboru bližjimi območji je rast prebivalstva skromna, v okviru občine Ptuj, v kateri je znašala 2,5 odstotka, pa dokaj velika. Najhitreje raste število prebivalstva v naseljih blizu Kidričevega in Ptuja ter v naseljih ob cesti Maribor—Ptuj. Med prva naselja spadajo Draženci, Ge- reč j a vas, Kungota, Njiverce in je v njih znašala rast prebivalstva po letu 1945 nad 100 odstotkov, med druga naselja pa Skorba, Slovenja vas, Zg. in Sp. Hajdina, kjer je po letu 1945 porastlo število prebivalstva za več kot 60 odstotkov. To so naselja z močno pozitivnim migracijskim saldom. Nasprotno pa ugotavljamo v naseljih, kjer se javlja samo odseljevanje prebivalstva, stagnacijo števila prebivalstva ali celo nazadovanje. Značilna za takšna naselja, ki imajo predvsem ugodno posestno strukturo, je močna rast prebivalstva do leta 1910, ko Maribor še ni odtegoval članov srednjih in večjih kmečkih gospodarstev. Stagnacijo števila prebivalstva po letu 1953 izkazujejo Apače, Lancova vas, Pobrežje, Sela, Starošince, Šikole, Zg. Jablane, medtem ko je v Dragonji vasi, Mihovcah, Pon-gercah, Sp. Jablanah in Župečji vasi celo nazadovalo. Posebnost so lokalna središča Cirkovce, Lovrenc, Sela in Videm, kjer število prebivalstva rahlo narašča. Rast naštetih lokalnih središč pa ni pogojena samo z njihovimi centralnimi funkcijami, temveč tudi z njihovim prometnim položajem. Omenjena štiri naselja imajo redne avtobusne zveze s Ptujem in posredno z Mariborom, kar omogočajo primerne ceste. Zaradi položaja nekaterih naselij na robu čretnega zemljišča so poti v mokri dobi leta zelo slabe in povečujejo perifernost teh naselij. POLOŽAJ, STRUKTURA IN TRANSFORMACIJA NASELIJ Južni del Zg. Dravskega polja je tako kakor Zg. Dravsko polje v celoti območje velikih sklenjenih naselij, katerih nastanek in razvoj sta bila tesno povezana z izrabo zemljišča in ki so v zadnjih letih ob krepitvi nekmečkih vplivov močno spremenila svojo podobo. Povezava nastanka naselij z izrabo zemljišča izpričuje položaj naselij nad prvo pleistocensko teraso Drave, na severnem robu mokrotnih Čretov in na najbolj vzpetem srednjem delu polja. Na samo lokacijo naselij so vplivale direktno tudi talne razmere, dalje voda in v nemajhni meri poti, predvsem trase nekdanjih rimskih cest. Sklenjen pas naselij na Zg. Dravskem polju se vleče od Miklavža na severu do Vidma na jugu ob robu dravske terase, zaradi česar ta naselja danes ne ležijo ob glavni cesti. Drugi pas naselij na južnem delu Dravskega polja se vleče na severnem robu Čretov, ob meji dveh pokrajinskih enot, kar jim je izboljšalo možnosti za večstransko izrabo zemljišča. Zato so bila vsa naselja obcestnega tipa s hišami ob severni strani ceste in pravilno razporejenimi domovi s čelno stranjo proti poti. Hiše na severni strani poti so večje, število oken pa že na zunaj kaže velikost posesti (dve okni mali kmet, več oken gruntar). Na južni strani poti stojijo hiše mlajšega nastanka manj pravilno, nemalokrat tudi s podolžno stranjo proti poti. Tretji pas najmlajših naselij se vleče po sredini Zg. Dravskega polja. K tem naseljem štejemo Gerečjo vas, Njiverce, Kungoto, Dra-žence, medtem ko je Kidričevo novo urbano naselje. Večina naselij na Zg. Dravskem polju leži ob večjih poteh, njihova zazida-nost na obeh straneh ali na eni strani ceste pa je bila odvisna od naravnih možnosti in od odnosa kmečkih gospodarstev do pripadajočega zemljišča. Dvostranske obcestne vasi nad najnižjo teraso so povsod, kjer je že prvotno zasnovano naselje bilo na obeh straneh poti. Takšna naselja so Slovenja vas, Hajdoše in Skorba z večjimi kmetijami na zahodni strani poti, od koder imajo skozi ograde prosto pot na svoje zemljišče, ki se začenja z »za vrti«. Ob ježi terase ležijo hiše kočarjev, nekmetov in mlini. Zaradi prodaje zemlje nekmetom za gradbene parcele na robu naselja je na primer v Pobrežju, v nadaljevanju kmečkega jedra na severu kočarski in nekmečki del naselja, ki se vidno loči. Tudi v večini drugih naselij so kasneje nastale kmetije in hiše kočarjev v nadaljevanju naselja na enem od njegovih koncev. Tudi vsa kmečka naselja na severnem robu Čretov so obcestne vasi. Zaradi položaja na prehodu iz mokrotnega na suhi prodni svet je bila prvotna zazidava na severni strani poti. Šele z delitvijo kmetij so zazidali tudi južno stran. Kasneje so nastajale kmetije na robu vasi (Zg. Jablane, Cirkovce). Vidna je razlika med domovi na obeh straneh poti tudi v Šikolah in Selah, medtem ko je v Lovrencu razlika med severno in južno stranjo naselja. Vsa kmečka naselja na južnem delu Zg. Dravskega polja so sestavljena nekako iz štirih delov, od katerih je najmlajši nastajal po letu 1910. V enovrstnih obcestnih naseljih je nastajal predel malih kmetov in kočarjev na drugi strani ceste, drugod pa na enem od koncev vasi. Tem so se skoraj v vseh naseljih kasneje pridružile koče dninarjev in drugih nekmečkih elementov. V Šikolah, kjer se je kočarski del posebno močno izoblikoval, je že sredi 19. stoletja dobil svoje ime »Forštat«. Razvoj industrije, urbanih središč Maribora in Ptuja ter izgradnja Kidričevega so prinesli v kmečka naselja južnega dela Zg. Dravskega polja elemente deagrarizacije in urbanizacije. Na eni strani se spreminja velikost naselij, na drugi strani pa njihova struktura in fiziognomija. Leta 1953 je štel južni del Zg. Dravskega polja 2298 hiš, leta 1961 pa se je število povečalo na 2531 ali za 11 odstotkov. Pri tem gre skoraj v celoti za nekmečke hiše, ki se grupirajo ali disperzno razraščajo, vendar v obeh primerih zavzemajo dokajšnje površine obdelovalnega zemljišča in pomenijo obenem oviro sedanji in bodoči mehanizirani obdelavi zemlje v okviru velikih blokov. Pred leti izdelan urbanistični načrt občine Ptuj sicer predvideva razvoj določenih naselij, stagnacijo drugih in popolno opustitev zazidave v tretjih, vendar se to v praksi ne izvaja in tudi ne kaže v zunanji podobi pokrajine. To še pospešuje hiter razkroj stare agrarne strukture, ob čemer prehaja obdelovalno zemljišče marsikje v gradbene parcele. Zemlja izgublja tudi v tej kmečki pokrajini vrednost kot obdelovalno zemljišče in pridobiva vrednost kot zemljišče za zazidavo. Poleg Kidričevega zasledimo v letih 1953—61 najmočnejšo rast števila hiš v Kungoti (70 odstotkov), Njivercah (130 odstotkov), Gerečji vasi (70 odstotkov), Zg. Hajdini (50 odstotkov). V vseh teh naseljih je tudi absolutna rast števila hiš najvišja. Poleg Gerečje vasi mislimo pri tem na manjša naselja v bližini Kidričevega, ki je po letu 1953 povzročilo njihovo hitro rast. Hiše rastejo tukaj anarhično, brez pravega reda, zida jih priseljeno prebivalstvo. Zemljišče teh naselij je med najslabšimi na Zg. Dravskem polju, večinoma v gozdu in pašnikih, ki so glavna žarišča intenzivne gradnje. Nad 10 novih hiš v letih 1953—61 beležimo v naseljih Apače, Cirkovce, Haj-doše, Kidričevo, Slovenja vas, Sp. Breg, Sp. Hajdina, kar se do določene mere ujema s stopnjo deagrarizacije. Tudi to so naselja, v katera se prebivalstvo priseljuje. Lovrenc, Mihovce, Pobrežje, Selai, Starošince, Strgojnca in Šturmovec imajo do 5 novih hiš v osemletnem razdobju, medtem ko v Dragonji vasi, Pon-gercah, Pleterjah, Trnovcu in Tržcu sploh ni bila zgrajena nobena hiša. Bistveno se je fiziognomija naselij na južnem delu Zg. Dravskega polja spremenila po letu 1961, ko se je gradbena dejavnost močno razmahnila v prav vseh naseljih. Razlika je samo v tem, da v naseljih, ki so že leta 1961 izkazovala naj večji porast števila hiš in so identična z žarišči naj hitrejše deagrarizacije, gradi v veliki meri priseljeno prebivalstvo, medtem ko gradi v drugih naseljih nove hiše samo domače prebivalstvo. Z ozirom na strukturo gospodinjstev, ki gradijo nove hiše, se spreminjata fiziognomija in tloris naselij. Že v prejšnjem odstavku omenjena nenačrtna gradnja brez ozira na obdelovalno zemljišče je značilna za naselja v bližini Kidričevega, Sp. in Zg. Breg ter Sp. in Zg. Hajdino, deloma tudi za Apače, kjer se je zaradi močnega priseljevanja zaposlenih v Kidričevem gradnja močno razmahnila. V drugih naseljih prevladuje gradnja v treh smereh. Najpogostejša je koncentracija zidave na enem koncu vasi, kjer je zemljišče zunaj poljske razdelitve na proge in s tem ne vpliva bistveno na zmanjšanje obdelovalnega zemljišča. Poleg otrok kmetov gradijo tukaj tudi nekmečka gospodinjstva, kot na primer učitelji ter zaposleni1 v upravi in zadrugah. V Cirkovcah, Lovrencu in še kje je takšen predel gradnje identičen s središčem naselja, ki se vse bolj transformira iz kmečkega v urbano. Druga horizontalna smer gradenj je ozko povezana z lastništvom zemlje, zato so pri njih udeleženi otroci zemljiških posestnikov. Ti dobijo za gradnjo eno od parcel domačega gospodinjstva, ne glede na relacijo do drugih novogradenj. Tretja smer novogradenj je najtesneje povezana z domačim kmečkim gospodinjstvom, saj gradijo domačini in domači otroci v neposredni bližini domače hiše, največkrat celo na dvorišču ali vrtu. V celoti, velja za južni del Zg. Dravskega polja, da se novogradnje vežejo na zemljišče slabše kvalitete, to je na gozdove, pašnike, v manjši meri na travnike in najmanj na njive. Drugi dejavnik, ki spreminja podobo naselij, so adaptacije, katerih število hitro raste po letu 1960. Trdimo lahko, da je adaptacija znak ekonomskega stanja kmečkih gospodarstev in ne samo spremembe socialne strukture. Po podatkih občine Ptuj je bilo v letih 1962—67 zgrajenih največ novih hiš v Hajdini (28), Skorbi (16), Slovenji vasi in Vidmu (13), Dražencih in Pobrežju (12), Apačah (10), Gerečji vasi in Njivercah (9), Lovrencu (8) in Kungoti (7). Najmanjše število novogradenj (po eno) pa izkazujejo Barislovci, Pleterje, Pon-gerci in Sela. Za devet naselij zbrani podatki o novogradnjah v zadnjih letih dopolnjujejo gornje navedbe. Podatki so bili zbrani za skupno 56 novo zgrajenih hiš, od tega po 10 v Šikolah in Cirkovcah, po 8 v Zg. Jablanah in Pongercah ter po 4 v RAST PREBIVALSTVA IN HIŠ NA JUŽ. DELU ZG. DRAVSKEGA POLJA OD LETA 1869 DO 1966 Starošincih, Sp. Jablanah, Strgojnci, Mihovcah in Dragonji vasi. Poklicna struktura graditeljev hiš je naslednja: 22 hiš gradijo kmetje, 33 delavci in 1 uslužbenec. Od delavcev so trije zaposleni v Kidričevem, 13 v Mariboru, 2 v Ptuju, 3 na Pragerskem, 1 v Majšperku, 4 v Hočah in 8 v domačih naseljih. Zanimive so tudi ugotovitve, na katerem kraju v okviru naselij so bile hiše postavljene, kar kaže na obliko transformacije devetih naselij, ki pa je podobna v vsej pokrajini. Na prostoru stare hiše ali ob njej je bilo zgrajenih 20 hiš, k temu pa lahko priključimo še 4 hiše, zgrajene na vrtu, in 1 na dvorišču. V sami vasi, vendar ločeno od domačije, so bile zgrajene tri hiše in samo 1 na robu vasi. Delavci so si postavili kar 23 hiš zunaj naselja, v največjem številu ob železniški postaji v Cirkovcah. SKLEP Ves južni del Zg. Dravskega polja spada k širšemu vplivnemu območju Maribora. Samo jugovzhodni del gravitira močneje k Ptuju kakor k Mariboru in imamo tukaj močno prepletanje gravitacije obeh urbanih središč. V prid Ptuju je vsekakor njegova administrativna funkcija za ta naselja, ki veže nase še niz drugih dejavnikov gravitacije. Ponovno je potrebno poudariti železnico, ki je bila dolga desetletja edina hitrejša zveza podeželja z mestom, kar se je ohranilo deloma do danes. Dolgi pas nekmečke zazidave ob železnici vse od Hoč na severu do Pragerskega na jugu kaže njeno pomembnost. Znotraj vplivnega območja Maribora in Ptuja pa se javljata še dve žarišči gravitacije, Kidričevo in Majšperk. Obe središči povzročata gravitacijo enega elementa, in sicer dnevno migracijo delovne sile. Pri tem ima Kidričevo na južnem delu Zg. Dravskega polja in tudi na splošno močnejšo gravitacijo industrijske delovne sile kakor Ptuj. Omenjena štiri središča vplivnih območij, predvsem Maribor in Ptuj, so vplivala na transformacijo naselij, tako da o čistih kmečkih naseljih v tem območju ne moremo več govoriti. Na podlagi deleža kmečkega prebivalstva, gibanja števila prebivalstva, deleža domačega prebivalstva in kraja zaposlitve aktivnega prebivalstva lahko razdelimo naselja v skupine po stopnji urbanizacije in deagrarizacije; v polurbanizirana agrarna naselja, polagrarna naselja, agrarna naselja, izpostavljena močni' deagrarizaciji, in agrarna naselja z začetnimi znamenji deagrarizacije. Razen pri Kidričevem in Sp. Bregu, ki sta povsem urbani naselji, sestavlja jedro vseh naselij na južnem delu Zg. Dravskega polja močan kmečki element, zaradi česar tukaj še ne moremo govoriti o urbaniziranih agrarnih naseljih. K polurbaniziranim agrarnim naseljem moremo šteti samo Zg. Breg, kjer znaša med drugim delež kmečkega prebivalstva manj kakor 20 odstotkov. Tudi k polagrarnim naseljem štejemo samo eno naselje, in sicer Sp. Hajdino. Med agrarna naselja, izpostavljena močni deagrarizaciji, spadajo lokalna središča Lovrenc, Videm, Cirkovce in Apače ter Njiverce, medtem ko so bila vsa druga naselja še bolj ali manj v začetni fazi deagrarizacije. Ta hierarhična razdelitev naselij je opravljena v glavnem na podlagi statističnih podatkov iz leta 1961, zaradi česar je sedanje stanje spremenjeno toliko, da je še več naselij doseglo stadij močne deagrarizacije. Literatura 1. Vladimr Klemenčič: Problemi gospodarsko-geografske klasifikacije slovenskih naselij. GV XXXII 1960. Ljubljana 1961. Str. 111—125. 2. Mirko Pak: Razvoj posestnih razmer kmečkega zemljišča na Zgornjem Dravskem polju. CZN, 2. (XXXVII) letnik. Maribor 1966. Str. 178—191. 3. Mirko Pak: Nekaj populacijskih problemov Kidričevega. GO 1963, št. 3—4. Str. 51—55. 4. Vladimir Klemenčič: Menjava zaposlitvene strukture prebivalstva v luči so-cialno-geografskega procesa v severnoslovenski regiji v razdobju 1961—1966. Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani. Ljubljana 1968. DIE TRANSFORMATION DER BEVÖLKERUNGS- UND SIEDLUNGSSTRUKTUR IM SÜDLICHEN TEIL DER OBEREN DRAUEBENE (ZGORNJE DRAVSKO POLJE) Resümee Die behandelte Transformation der Bevölkerungs- und Siedlungsstruktur umfasst jenen Teil der Oberen Drauebene, die zur Gemeinde Ptuj gehört und etwa bis Slovenja vas, Starošinc und Strgojnca im Norden reicht. Die Grundfaktoren der Transformation waren folgende: die Ebenheit der Landschaft, in der angesichts der grossen landwirschaftlichen Nutzflächen grosse Siedlungen mit ziemlich grossen landwirtschaftlichen Betrieben enststanden; die Produktionsspezialisierung in der bäuerlichen Wirtschaft (Erdäpfel), die viele Arbeitskräfte beschäftigte und die Landschaft der Stadt Maribor näher brachte; der Einfluss von Ptuj und des sich schnell entwickelnden Maribor sowie in den letzten Jahren der Siedlung Kidričevo. Eine berufliche Umqualifizierung war die erste Wirkung der oben genannten Faktoren. Sie löste eine Reihe von Populationsprozessen aus, wie: tägliche Migration der Arbeitskraft, Abwahderung der Bevölkerung und eine dem entsprechende Schwankung der Bevölkerungszahl. Die Bauernbevölkerung, die im Jahre 1931 noch 80 “/o zählte, veringerte sich auf 50,6 “/o im Jahre 1953 und auf 44,5 "/oi im Jahre 1961. Maribor ist der wichtigste Brennpunkt der Deagrarisierung, ist doch der tägliche Zustrom der Arbeitskraft in diese Stadt sehr wesentlich — und dies aus fast allen Siedlungen jener Region, die verwaltungsmässig an Ptuj gebunden ist und diesem auch räumlich viel näher liegt. Nach Ptuj und seine Umgebung geh es in den Jahren 1953—63 die meisten Umsiedlungen aus dem Bereich der Ortsämter Videm, Cirkovce und Hajdina, und zwar 41,4 l0/o von 2200 Abgewanderten. In einem Jahrzehnt übersiedelten nach Maribor und seine Vorstädte 34'”/o der Abgewanderten. Die Abwanderung der Bevölkerung führt zur Stagnation oder gar zum Rückgang der Bevölkerung in einigen Ortschaften, während die Bevölkerungsziffer am Stadtrand von Ptuj und in einigen zentralen Siedlungen enwächst. So ist im südlichen Teil der Oberen Drauebene die Bevölkerungszahl in den Jahren 1953—61 um 6 l0/o und in den Jahren 1961—66 um 4 °/o angewachsen. Die Deagrarisation wirkte sich auch stark aus auf die Struktur und Physiognomie der Agrarsiedlungen. Die Anzahl der Häuser ist in der gesamten Region in den Jahren 1953—61 stärker angewachsen als die Bevölkerungszahl, und zwar von 2298 auf 2531, oder um 11 i(l/o. Fast zur Gänze sind das nichtbäuerliche Häuser. Der zweite Faktor, der das Äussere der, Siedlungen verwandelt, sind Adaptationen, die eine kulturelle und soziale Verstädtlichung der bäuerlichen Haushalte an den Tag legen. In bezug auf die angeführten Prozesse können wir den südlichen Teil der Oberen Drauebene in einer Dreigliederung sehen: der Bereich an der Strasse Maribor—Ptuj und die Stadtränder von Ptuj, der einer aussergewöhnlich starken Deagrarisation unterliegt, sodann der Bereich südwestlich von Ptuj, wo die Agrarstruktur noch am stärksten erhalten ist, und schliesslich der Bereich westlich von Cirkovce, wo die Intensität der Deagrarisation etwa zwischen den beiden anderen Bereichen liegt. 15 Poetovio — Ptuj Etbin Bojc DONESKIH GRADIVU ZA ZGODOVINO ŠOLSTVA N A O B MOC J U S E DAN JE OBCINE PTUJ Pred stoletjem, to je pred letom 1869, je bilo šolstvo še osredotočeno okrog cerkvenih predstojništeV (dekanij in župnij). Šele predstoletni šolski zakon je odločneje uveljavil — seveda postopno — politizacijo šolstva, kakor jo je bila napovedala že terezijanska doba, in je povezal šole z občinami in okraji. Potem, ko je cesarica Marija Terezija 28. septembra 1770 izdala in obrazložila svojo naredbo: »Moja volja je bila in je ta, da so cerkovniki in učitelji, ako opravljajo oba posla hkrati, kot cerkovniki odvisni od duhovščine in njej podložni, šolstvo pa je in ostane državna stvar (politicum),« je leta 1772 naročila notranjeavstrijski guberniji, da organizira šolstvo po vseh deželah. Na Štajerskem je prišla do veljave Felbingerjeva šolska reforma leta 1774, ko se je po odloku cesarice osnovala v Gradcu normalka z normalnošolsko komisijo, kjer so se izobraževali učitelji za vso deželo. Že nameščene učitelje so pošiljali zdaj v to šolo, da so dovršili poseben tečaj in se tako priučili novi šolski metodi. Leta 1776 je šolska komisija ustanovila tudi glavne šole v Mariboru in v Celju, vsako s tremi učitelji in katehetom, v Radgoni, Slov. Bistrici in v Ptuju pa z dvema učiteljema in katehetom. Po vseh drugih krajih pa naj bi nastale trivialke z enim učiteljem in katehetom. Kjer je bilo mogoče, so izročili pouk samostanom in redovom, tako glavno šolo v Celju in v Mariboru minoritom, pozneje tudi v Ptuju (in v Brežicah). Ptujski učitelji so moledovali za plačo in primerno učilnico (leta 1781), a magistrat se je uklonil šele, ko mu je okrožni urad naložil globo (12 tolarjev!). V Desterniku pa je poleg nemške šole ustanovil pesnik Leopold Volkmer zasebno slovensko šolo, kjer je po Pohlinovem abecedniku poučeval branje in pisanje (že v letih 1769—84). Za ptujsko šolstvo navajam podatke iz gubernialnega arhiva v Gradcu, iz ohranjenih šolskih kronik v šolskem muzeju v Ljubljani, iz Slekovčeve zapuščine v Državnem arhivu v Mariboru, iz Strelčevih Doneskov k zgodovini šol (Popotnik leta 1891—94), kakor tudi iz mariborskega škofijskega arhiva, kjer sem naletel še na zanimivo in z veliko prizadevnostjo napisano vizitacijsko poročilo o stanju ptujskega šolstva izpod peresa tedanjega okrajnega šolskega nadzornika in dekana Karla Kellner j a za leto 1812. Če bi imeli tudi za vse druge okraje in njih šolstvo tako skrbno izdelana poročila, bi bilo delo mnogo lažje in popolnejše. Žal pa je to poročilo edinstveno in sem se moral drugje bolj truditi, ko sem se skušal dokopati do celotne slike šolskega razvoja in stanja. Kljub vsem tem virom in podatkom ostaja to vendar samo gradivo, ki ga bo treba še tu in tam dopolniti in pojasniti. Tako navajamiHH po graškem arhivu — za posamezne šole tudi učitelje, ki so za službovanje v kraju prosili, pa so bili tam nameščeni le nekaj dni ali mesecev, morda tudi ne. Če je šolska kronika tistih krajev ohranjena, moramo to natančneje dognati, a to je bolj redkokje. Vendar se nadejam, da bo to gradivo zapolnilo vrzeli v šolskih kronikah, ki jih je zadnja vojna močno prizadela, ponekod tudi popolnoma uničila. S tem bo dopolnjena tudi okvirna Zgodovina slovenskega šolstva (VI. Schmidt, leta 1963—66). Ko tako upravičeno prosim za oprostitev, si nikakor ne domišljam, da podajam kako popolno sliko šolstva, ampak le z nekaj desetletnim trudom zbrano gradivo. Tolaži me zavest, da bo z njim poznejšim raziskovalcem delo olajšano. Naj sedaj po abecednem redu navedem podatke za šolstvo mesta Ptuja in vseh drugih krajev na območju današnje občine! PTUJ Ustavimo se najprej v središču občine —: v Ptuju. Že iz protestantske dobe je znano tu ime učitelja Wagmeistra, ki je bil nadzornik mestne tehtnice in učil na zakotni luteranski šoli. Ta je bila leta 1603 že zaprta. (Prim. M. Sle-kovec: Škofija in nadduhovnija v Ptuju, str. 91, in Popotnik leta 1891, str. 136). Letnica ustanovitve ni znana, vendar lahko domnevamo, da je obstajala taka ali podobna deška šola v ožjem obsegu že v prejšnjem stoletju. Protestanski šoli je sledila mestna šola, ki jo je vzdrževal župnik, da bi zatrl in preprečil protestantsko. Pozneje je učil in vodil taiko šolo Jože Prandt (od leta 1684 do leta 1687, ko je odšel v Radgono in potem učil še do leta 1699). Za njim je v Ptuju učil Boštjan Zarpfl (1687—1713) kot šulmajster ali ludimagister, ki se je leta 1687 poročil, in potem še Janez Pergar (rojen v Fürstenfeldu leta 1704), ki je učil tu v letih 1732—61, potem ko ga je sprejel v učiteljsko službo magistrat. Pozneje je še učil v Gorišnici (do leta 1770). V letih 1787—1809, ko se je prvi razred razdelil, sta bili v Ptuju dve učilnici z dvema učiteljema za pouk v nemškem jeziku. Poleg župnijske je bila ustanovljena (leta 1792) še posebna šola za okoličane, obe pa sta se leta 1796 združili in bili zdaj v minoritskem samostanu, potem v mestni hiši in spet v samostanu, kjer je stanoval tudi učitelj Jože Gerhold (rojen leta 1766 v Arve-žu-Arnfels, kjer je tudi učil že leta 1784, potem je učil v Slovenski Bistrici v letih 1785—87, nato pa še v Konjicah leta 1787/8). V Ptuju je učil v letih 1788— 1821. Leta 1808 je postal »vzoren« učitelj (Musterlehrer). Izprašan je bil v Mariboru leta 1784 in je poučeval 2. razred. Prejemal je skupaj 100 fl (50 fl kot učitelj in 50 fl kot organist). Kot piše Kellner, je bil zmeren in plemenit učitelj. Leta 1792 je bila okoliška šola še enorazredna, šele po omenjeni združitvi je postala dvorazredna (leta 1796), čeprav je imela takrat v minoritskem samostanu 4 velike učilnice. Trirazredna šola je postala šele leta 1850, a štiri-razredna leta 1869. Oblastno je bila podrejena ptujskemu mestnemu magistratu, sicer pa je bila pod patronatom cesarja na Dunaju. Od 3. novembra 1810 je bil ravnatelj te vzorne glavne šole p. Mansuet Zangerl, rojen v Gradcu leta 1742, usposobljen leta 1777. Sedemdesetleten se je semkaj preselil iz Celja, kjer je bil že leta 1777 nastavljen za vodjo tamkajšnje glavne šole in trivialke, na katerih je tudi poučeval. V Ptuju je učil v 3. razredu, leta 1811 pa je bil že tudi nadzornik. Stanoval je v samostanu in prejemal od magistrata po 300 fl na leto. Šola je bila namreč razdeljena na 3 razrede, prvi razred pa je imel 2 oddelka. Katehet te šole je bil Miha Rekreg, mestni kaplan, ki je prišel leta 1803 iz Apač. (učil je od leta 1808). — Od leta 1810 pa je učil v Ptuju kot učitelj I. razreda na tej šoli tudi Janez Miha Tavčar (Teutscher), ki je bil izprašan za učitelja v letih 1801—08 v Gradcu. Stanoval je na stroške magistrata v zasebni hiši. Tudi hrano je imel zastonj. Na leto pa je prejemal 100, fl, ker je bil obenem tudi »cantor« v župni cerkvi. Lastno poslopje je dobila ta šola šele leta 1853. Pisec šolske kronike učitelj Karl Robič (rojen leta 1849 pri Sv. Miklavžu blizu Ormoža) poroča, kako je ta prvotna župnijska šola (Pfarrschule) postala vzorna šola (Musterschule) in se je šele leta 1850 imenovala glavna šola, katere patron je bil deželni knez. Ko je tri leta nato dobila svoje lastno poslopje, ki je stalo 14.000 gl, je bil njen ravnatelj ptujski kanonik Jakob Standegger. Obiskovalo jo je 1631 dečkov in 888 deklic ter še 135 vajencev. Poleg Mihe Tavčarja (rojen leta 1785 pri Gomilici), ki je učil v letih 1810—28 in bil oče univ. profesorja — viteza v. Kollos-Haloški, so učili še Franc Ferlič (leta 1835), Jože Kostevšek (leta 1814—36), dalje Andrej Dolmač (leta 1836—40), Karl Švajgel (Schweigel) leta 1840—52—88, kij ježe prej učil v Križevcih.(1833) in v Veliki nedelji (1834—36), po Ptuju pa ponovno v Veliki nedelji (1854—61), potem pa je bil spet premeščen v Ptuj (upokojen leta 1888), Andrej Rogač (leta 1824—53), Jurij Tribnik (leta 1853—55) in Josip Roškar (leta 1853). Med kateheti je bil tudi znani slavist Jurij (Oroslav) Caf, ki je še leta 1871 učil slovenščino v.4.,razredu (samomor 3. VIL 1873). Za Standeggerjem je učil verouk in bil vodja glavné šole Jakob Meško in za njim vikar Andrej Vuk. i Nasipv te. štirirazredne glavne šole (iz leta 1850), kjer so učili poleg vodje še podučitelj in dva glavna učitelja, je leta 1869 odpadel in se je šola poslej imenovala nekaj časa štirirazredna ljudska šola, kasneje pa mešana ljudska šola z nemškim učnim jezikom. Okoliška ljudska šola izza leta 1843, ko se je ločila od nemške mestne šole, je ohranila po zaslugi slovenskega učiteljstva in duhovščine slovenski značaj, zato se je tudi imenovala »slovenska šola«. Ta šola je bila pod patronatom minoritskega samostana in nastanjena nekaj časa v žitnici minoritskega konventa (do leta 1853), potem pa v minoritski hiši (do leta 1870). Šele leta. 1870 so jo preimenovali v »okoliško« in je leto zatem postala že trirazred-nica, ko je bila nastanjena v dominikanski vojašnici. Dekliška, ljudska šola je bila spočetka skupaj z mešano osnovno šolo Ptuj-okolica, šele leta 1890 se je od nje ločila v samostojno trirazrednico, kasneje pa se je razširila (do šestrazrednice leta 1920). Na zasebni dekliški šoli pa je učila v letih 1865—68 Elise Harniš in jo tudi vodila. Deška ljudska šola je bila ustanovljena že leta 1792 (ohranjena je zlata knjiga!) kot enorazrednica, ki pa je dosegla dvoražrednico že leta 1796. Tedaj je bil učitelj prvega razreda Matjaž Holz, ki je kot »kantor« v Cirkulanah tudi zbiral slovenske pesmi (leta 1781). Podučitelj M. Holz je učil poleg učitelja Gerholda, ki je učil 2. razred. Za Holzem je bil podučitelj na tej šoli še Martin Klojčnik (leta 1801), potem pa Jakob Knehtl in drugi. Janez Rheinič je poučeval v 2. oddelku I. razreda in je dobival bero (leta 1811—14), medtem ko je M. Holz stanoval v šoli za plačo 100 gl in šolnino... Na tej šoli je bil pouk utrakvističen od leta 1842 pa vse do leta 1920. Za učiteljem Ivanom Kauklerjem je prevzel pouk Karl Švajgel, ki je učil slovenske otroke v dveh učilnicah in opravljal hkrati-še službo cerkovnika in organista pri cerkvi sv. Ožbolta (v letih 1840—52). Leta 1852 pa je postal pravi učitelj in vodja nove slovenske šole pri Sv. Petru in Pavlu. Po graških arhivih in drugih virih posnemam, da so v. Ptuju — poleg navedenih — učili ali vsaj. prosili za učiteljsko mesto tu po vrsti učitelji; 1809—1819: Blaž Dominkuš (rojen v Frankovcih,pri Ormožu leta 1787); 1810/11: Jakob Knehtl (rojen v Vurberku leta 1788); 1811—14: Janez Rheinič (rojen v Rušah leta 1792) je učil 71 otrok; 1814—36: Jože Kostevšek (rojen v Št. Vidu pri Ptuju leta 1794); 1819—29: Ignacij Šantl (rojen v Mariboru, leta 1790?), učil za Gerholdom; 1822?—51: Franc Hafner (ni rojstnih podatkov!); 1823—69?: Ignacij Denk (ni rojstnih podatkov!). Prosil je sem za Tavčarjem!; 1827: Jože Janez Klep (rojen v Ptuju leta 1801) je učil le to leto; 1829: Jože Košir (rojen v Remšniku leta 1803) je nadomestil I. Šantla; 1829—54: Anton Pfundner (rojstni kraj ni znan, leta, 1787 je bil rojen); 1829—47—70: Josip Oberhaser (rojen v Cmureku leta 1807) je učil do upokojitve; 1830: Franc Nendl (rojen v Malečniku pri Mariboru leta 1811), le inalò casa; 1835/36: Franc Ferlič (rojen v Dvorjanah leta 1804) je to leto tu umrl!'; 1836—40: Andrej Dolmač (rojen v Ormožu leta 1813); 1840—50: Jurij Kejšanta (rojen v Ormožu leta 1812?); 1845—47: Jože Tašner (rojen v Desterniku leta 1826) jé učil v ptujski okolici; 1845—48: Patrie Ertl (rojstni podatki niso dani) je bil zasebni učitelj 3.‘razreda tu in je leta 1850 prosil Za spričevalo čez 3. 'razred nörmalke-in učil V Logu pri Rogatcu) na glažuti še leta 1857—59; 1846: Jakob Lukovnjak (rojen v Veržeju leta 1823) je to leto Zaprosil za nastavitev iz Radgone; 1846: Jože Rabi (rojstni podatki nisò dani) je zasebno učil 3. razred; 1850— 64: Andrej Vuk (Lovrenc?) (rojen v Središču leta 1811), ravnatelj -glavne šole in kasneje šolski nadzornik; 1851— 74: Anton Amšl (rojen v Cmureku leta 1816) je prosil sem iz Radgone, ne da bi znal slovensko je učil na glavni šoli in bil od leta 1867 celo vodja • šole (do leta 1874, ko je umrl); • 1851: Anton Smer (rojen v Zavrču leta 1806) je to leto prosil za spričevalo čez 3. razred in je 11 mesecev leta 1859/60 Učil. Ker je t. 1. odstopil, je na njegovo mesto prišel A. Amšl; ' ■ : “ .1 1851: Franc Šantl (sin učitelja Ignacija! Rojstnih podatkov ni); 1851: Martin Dernjač (rojen'v Št. Vidu pri Planini leta 1815) je prosil sem kot še Janez Galina, pisar in invalid, ki ni bil sposoben, in Anton Müller; 1853— 55: Jurij Tribnik (rojen v Rušah leta 1831), ki je potem ličil v Celju; 1853/54: Franc Roškar (rojen v Jakobskem dolu leta 1825)/ učil Za 100 il 1853: Jakob Cagram (rojen v Bučkovcih leta 1813) je sem menda'le prosil; 1854— 59: Franc Šraj (rojen v Zavrču leta; 1830); 1855/56: Jakob Kocmut (rojen v Vidmu pri Ščavnici leta 1806); 1855— 57: Vinko Kocmut (rojen v Desterniku leta 1832) je učil na okoliški šoli; 1856: Anton Kolbl (rojen v Vidmu ob Ščavnici leta 1829) je zaprosil za nastavitev iz Št. Vida pri Ptuju; /i;. 1859: Janez Maurus (rojen,v Staršah leta 1836) je zaprosil sem in Jože Freuens-feld (rojen v Bučkovcih leta 1828) prav tako; 1859—61: Anton Mole (rojen v Rušah leta 1837) je učil pred Švajglom; 1860: Anton Smer (gl. zgoraj!) je dobil mesto učitelja 3. razreda; 1860: Franc Hafner (rojen v Gornjem gradu leta 1839) je prosil za nastavitev, a ga s prejšnjim ni zamenjati (1822—51); 1860: Jožef Perko (brez podatkov!) je prosil za nastavitev, enako še Jurij Šmi-dinger (rojen v Vitomarcih leta 1821) in Andrej Frankovič (rojen v Hajdini leta 1802), ki je učil 2 meseca; 1861/62: Janez Kos (rojen v Voličini leta 1840) je prosil za nastavitev iz Dester-nika in bil nastavljen v Ptuju na slovensko' šolo sv. Petra in Pavla), potem na okoliških šolah do 1878. leta); Josip Rojko' (rojen v Bolfenku leta 1834) in učil na okoliški šoli; 1862: Terezija Hartl(?) je dobila dovoljenje za zasebno dekliško šolo; Franc Dvoršak (rojen v Mariboru leta 1844) je po učiteljskem tečaju učil t. 1. v Ptuju; 1863: Ivan Ornik (rojen pri Benediktu leta 1842) je prosil iz Št. Vida; Boštjan Sirk (rojen v Dvorjanah leta 1842) je prosil za nastavitev iz Hajdine; 1864: Miha Nerat (rojen v Slivnici pri Celju leta 1845) je prosil za namestitev iz Cirkovec; 1864—68: Jakob Ferk (rojen v Muti leta 1837) je leta 1868/69 iznašel bralni stroj in dobil priznanje (privilegium). Postal je tudi ravnatelj kot nadučitelj. Umrl je leta 1897; 1865: Elise Harniš je dobila dovoljenje za zasebno dekliško šolo; 1866—71: Ferdinand Volki (Felker?), rojen v Ormožu leta 1829. Že leta 1853— 1866 je učil na okoliški šoli, potem pa na glavni šoli. Poročil se je s hčerjo majorja Bollisa, pl. Beinebach iz Gradca. Z njim se je potegoval za namestitev še Karl Vučnik (rojen v Hočah leta 1839). Dobil je namestitev na realki. Poučeval je tudi na višji realki v Zagrebu im na nižji v Gradcu ter v Briicku. V V ta čas spada tudi začetek ptujske gimnazije, ki letos obhaja svojo stoletnico. Poročila ptujske gimnazije se začenjajo z letom 1870, vendar je vznikla misel na ustanovitev gimnazije že leta 1864, leta 1868 pa so sklenili, da jo ustanovijo. Ker spada rojstvo te gimnazije še v naš čas, naj se le nekoliko pomudim pri teh začetnih prizadevanjih^fs čeprav se ukvarjam v glavnem le z zgodovinskim razvojem ljudskega osnovnega šolstva —, saj o njih govori tudi Šolsko poročilo (izvestje) leta 1938/39 ob 70-letnici te gimnazije (prof. Vajda). Tu zvemo, da je bil I. razred gimnazije najprej v dekliški šoli (v hiši za proštijsko cerkvijo), leta 1869 pa že v poslopju hiše št. 2 (na Vrazovem trgu). Ta razred je štel 40 dijakov in je imel enako število Slovencev kot Nemcev, šest pa jih je bilo obojne narodnosti. Pisec omenja, da je bil prvi ravnatelj Anton Fichna češkega rodu, vendar pa je po premestitvi v Leoben spremenil svoje ime v Fichten. Potem ko je deželni odbor leta 1868 sklenil ustanoviti štirirazredno nižjo gimnazijo, je leta 1869 sklénii z mestno občino pogodbo, nato pa je s 1. oktobrom začel s poukom 1. razred. Leta 1872 je bila ptujska gimnazija že v lastnem poslopju, ki pa je bilo leta 1898 že premajhno, saj je tedaj že začela delovati tudi višja gimnazija, zato so začeli graditi za popolno gimnazijo' novo šolsko poslopje (že 1900), prejšnje poslopje pa se je preusmerilo v potreben dijaški dom. Ptujsko šolstvo pred sto leti delijo nekateri pisci (prim. Strelec. Doneski k zgodovini naših šol, Popotnik, 1892) v dvoje razdobij: Prva doba zasega začetke deželnih stanovskih šol v 16. stoletju do leta 1789, ko je šola za nekaj časa (eno leto) prenehala in je bila nameščena v samostanu minoritov, kjer sta se potem obe šoli (župnijska mestna in šola za okoličane) združili (leta 1796). — Druga doba pa obsega ptujsko šolstvo od leta 1790—1852, ko so morale vse šole zapustiti samostan po odredbi samostanskega predstojništva in je potem bila šola eno leto nastanjena v prostoru samostanske žitnice (od 4. avgusta leta 1852 do 1. maja leta 1853), nato pa je prešla v samostansko hišo poleg samostana. V tej samostanski hiši sta bili 2 učilnici in še stanovanje za 2 učitelja. Samostan je dal te prostore ptujskemu glavarstvu brezplačno na razpolago za šolo za 10-letno dobo. Od leta 1860 pa je zahteval 190 gl zanje. Tako je ostala šola v tem prostoru do leta 1871, ko se je kot trirazredna preselila za nekaj časa v dominikansko vojašnico, bila potem v različnih mestnih hišah in nazadnje v hiši dr. Gregoriča»novem svetu«, dokler ni bila leta 1878 dograjena za 25.000 gl šola, imenovana šola ptujske okolice. Učitelj je v tej šoli vzdrževal podučitelja vse do leta 1869 za 30 gl na leto in prosto stanovanje s hrano. Kot cerkovnik in organist je prejemal plačilo (»šolnino«): 16 vaganov (mernikov) žita, 45 mernikov ajde (že od leta 1816) ter 12 krajcarjev na otroka šolnine. Poleg tega je dobival še mošt ter 6 sežnjev trdih drv. Iz inventarja ptujskega župnika Egidija Janeza barona Aldringena izvemo, da je bil za leto 1644 nameščen tudi šolnik poleg kantor j a in organista. (Mat. Slekovec: Škofija in nadduhovnija Ptuj, str. 91—107). Za leto 1713 toži župan z meščani župnika Heipla za vrt, pri čemer navaja, da je bila iz neke meščanske hiše napravljena šola, kjer je stanoval učitelj Prandt, katerega je nasledil Boštjan Zarpfl, ki pa se je po poroki preselil v lastno hišo. Leta 1732 pa je bil potrjen za učitelja Janez Perger, ki ga je prehranjeval župnik in vzdrževala delno cerkev, delno magistrat (prim. Popotnik. VIII, str. 10). Zanimivo je, da je leta 1825 minoritski samostan terjal od mestne občine stanarino za šolo. Že leta 1789 je namreč dal minoritski konvent za šolo 2 učilnici, pozneje pa še 2. Tedaj je ta prevzel tudi faro Sv. Ožbolta. V meščanski hiši poleg pa je bila učilnica za 36 učencev. Le leta 1797 se je morala zaradi ustanovitve bolnice za francoske vojake preseliti za nekaj mesecev (marec— maj) iz mestne bajte (Lend). Po rokopisu ptujskega zgodovinarja Simona Povodna je Strelec povzel še nekatere podatke: Leta 1787 je bil usposobljen ptujski učitelj Janez Arbeiter (1761—78), ki pa ni imel dobre metode; za njim se je v Gradcu usposobil kantor Gregor Neuwerth (rojen leta 1750) od leta 1774 do 1778 in je po tem učiteljskem tečaju preobrazil ptujsko trivialko iz stare šole, ki je že obstajala. Stara šola zraven mestne cerkve se je tedaj povečala. Leta 1790 pa, ko se je tja vselil župnik, je bila premeščena v ordonančno hišo (št. 35) in tedaj so se nemškim otrokom priključili tudi slovenski otroci iz okolice in se skupaj v letu 1796 preselili v minoritski samostan. Ta učitelj, ki je bil splošno priljubljen, je oskrboval šolo 10 let, do leta 1788, ko je umrl. Za njim je prevzel pouk Jože Ger-hold kar v 2 razredih sam vse do prihoda Holza leta 1795, ko je moral deliti z njim plačo. Ob nadzorstvu okrajnega komisarja leta 1799 je dobila šola vzdevek »zgledna« (Musterschule). Ko pa je leta 1806 odpovedal, je prišel na njegovo mesto Franc Jože Gerhard (Gerhold), ki je postal leta 1808 »zgleden«. Po Strelčevih1 navedbah (prim. Doneski za zgodovino šol!) so na okoliški šoli pri Sv. Ožboltu učili: že leta 1730 Anton Franc Krepek (rojen pri Bene- diktu v Slov. goricah) do leta 1733, za njim Andrej Rajšp (leta 1739—46), ki je stanoval v mežnariji, Janez Miha Ganster (1746—51), ki je podpisan kot aedi-tuus pri Sv. Ožboltu v Ptuju (Rabanetl!), rojen na Ogrskem leta 1710, dalje Andrej Markovič (leta 1756—67), prej aedituusv Gorišnici,' rojen leta 1716 pri Ožboltu, brat učitelja in cerkovnika Simona (Styrius Pettoviensis) ter Jurij Krejač (leta 1767—89), rojen v Voličini leta 1748, ki je učil leta 1770 le 12 otrok, leta 1783 pa že 30; umrl je za legarjem leta 1809. Župnija in šola pri Sv. Ožboltu sta bili leta 1789 razpuščeni, potem pa se je slednja leta 1790 združila z mestno nemško šolo. Učitelj Martin Klojčnik je podpisan kot »šulmošter« pri Sv. Petru in Pavlu leta 1774, kot »ludimagister« pa na Hajdini ter v letih 1782—96 v Cirkulanah; umrl pa je v Gorišnici leta 1804, star 58 let. C IRK O VCE Šola je bila tu ùstanovljena leta 1786 kot enorazrednica in je postala dvö-ražrednica šele leta 1869. Tri'leta kasneje pa je šolsko poslopje zgorelo (leta 1872). Prva stavba je bila Zidana pritlična stavba, šele po požaru so zgradili novo.. Kot prvi'učitelj se omenja Andrej Fréytag (njegov sin Matija je bi! tudi učitelj). Potem je Učil Jože Rozman s Ptujské gore; Màrtin Hamer pa leta 1817, za njim do leta 1837 Franc Ferš in nato Janez Weingerl 42 let (do leta 1879). i A. Freytag je učil 60 učencev in je umrl tu 62-leten. V letih'1811—13 je bilo 42 otrok v redni in 35 v nedeljski šoli. Leta 1813 je prevzel pouk njegov sin Matej Frey tag, ki je učil tu le 3 leta. Prej je spadala ta šola pod dekanijsko nadzorništvo Hoče, kasneje pa se je ustanovila dekanija Cirkovce, ki je obsegala šole: Ptujska gora, Lovrenc na Dravskem polju, Starše, Slivnica in Fram. Iz graških arhivov je razvidno, da so v tem času prosili in tudi učili v tem kraju številni učitelji oziroma učiteljski pomočniki: 1786—1813: Andrej Freytag (rojen v Ptuju leta 1759), ki je bil usposobljen za učitelja leta 1777 in je morda že tedaj učil; 1813—16: Matej Freytag (rojen v Cirkovcah leta 1797). Potetn je učil pri Lovrencu na Dravskem polju do leta 1820 in nato v Dvorjanah, kjer pa se je leta 1824 službi odpovedal in postal gostilničar; 1816—19: Jože Rozman (rojen v Voličini leta 1780), ki se je vrnil na Ptujsko goro; 1819—36: Martin Hamer (rojen v Voličini leta 1792), ki je tu umrl. Proti njemu so bile pritožbe (leta 1833) o slabem šolskem napredku; 1835/36 so prosili za nastavitev: Primož Felic. Brölich (Frelih) iz Bistrice ob Sotli (rojen v Šenčurju pri Kranju), ki je bil usposobljen leta 1813 v Celju in je potem učil po Stajerskem^H Janez Weingerl iz Slivnice (usposobljen leta 1833) in Jurij Ferš (rojen v Rušah leta 1818). Sprejet je bil: : 1837—79: Janez Weingerl (rojen v Gačniku pri Jarenini leta 1811), ki je pre-' jemal 71 fl; • 1842^45: Franc Roškar (rojen v Jakobskem dolü leta 1825); 1845. leta je prosil Martin Petrič (rojen v Zg. Leskovcu leta 1815); 1849—51: Jože Tašner (rojen v,Desterniku leta 1826); 1852/53: Anton Kolbl (rojen v Vidmu ob Ščavnici leta 1829); 1855—62: Jože (Franc) Hofgartner (rojen v Gradiški, Sp. Kungoti leta 1813; 1862/63: Matija Skuhala (rojen pri Sv. Tomažu leta 1840); 1863—66 so prosili in kratko dobo učili: Luka Janez Krajnc (rojen v Vojniku leta 1839), Janez Ornik (rojen pri Benediktu leta 1842) in Miha Nerat (ro-1 jen v Slivnici pri Celju leta 1845); 1866—70: Štefan Kovačič (rojen v Slivnici leta 1846). CIRKULANE Tu je bila šola že leta 1780, če ne že prej (leta 1744) pod patronatom graščine Bori. To je bil prostovoljen pouk kakih 30—60 otrok. Bržčas so ličili duhovniki in cerkovniki. Med prvimi učitelji, ki so učili še leta 1818, so (po šolski kroniki): Jože Skrabar, Miha Bernhard ter neki Merki,’ za katerega pa ne vemo drugih podatkov. Nekaj časa je učila tudi hči uči/telja Švajgla, Ana Rakuš. Leta 1830 je bilo že 93 otrok (vključno z nedeljskimi), potem pa je število naraščalo: leta 1843 že 173 in leta 1873 kar 211. Po vrsti so učili: 1781: Matjaž Holz, kantor, ki je učil, zbiral ter zlagal tudi slovenske pesmi, ki jih je izročal učitelju Bernardu Zimmermanu (prim. K. Glaser, Slovstvena zgodovina L, str. 186), kasneje je učil tudi v Ptuju; 1782—98: Bernard Zimmerman, potem je učil tudi v Gorišnici (leta 1798;— 1804); 1798—1810: Merki (?); ' 1810—12—15: Jože Skrabar (rojen v Ljubljani leta 1763) je že 7 let (do leta 1787) učil na Kranjskem, potem v Žičah (1787—97) po podatkih škof. arhiva v Mariboru, nato v Vojniku (1797^99?), v Studenicah) do leta 1808 ali 1810, ko je priišel sem. Leta 1815 je učil v novi šoli za 99 fl; 1813—19: Miha Bernhard, ki pa ni bil šolnik, ampak pismen mizar, in je učil kasneje v Vuzenici (do leta 1831) s pomočnikom; 1819—21: Matija Pavev (rojen v Staršah leta 1804); 1818— 32: Ana Rakuš (Svajglova), ki je bržčas učila ročna dela; 1819— 32: Franc Švajgl (rojen na Tirolskem leta 1782), ki mu je nekaj časa pomagal sin Karl S., ki je tudi zaprosil za to mesto, potem pa ličil v Ptuju do upokojitve. Umrl 50-leten kot »zgleden«; 1830—32: Andrej Dolmač (rojen v Ormožu leta 1813) je tu učil le dobro leto; 1832-—35: Jože Petrič ml. (rojen v Zg. Leskovcu leta 1813), ki je mlad umrl; 1835—50: Jože Weixler (rojen v Kapli pri Arvežu leta 1811); 1835—54—72: Karl Simič (rojen pri Sv. Lenartu leta 1806), graščinski uradnik; 1841—48: Matija Zadravec (rojen v Ormožu leta 1823), potem na Ptujski gori; 1849—54—72: Franc Vučnik (rojen pri Lovrencu na Pohorju leta 1822); 1854. leta so prosili: Jakob Bezjak, Jože Zemljič, Franc Vučnik, Blaž Fistravec, Franc Resnikar (Reisinger), Franc Roškar, Matija Zadravec, Franc Kotnik, Franc Rolla, Jakob Špindler, Vid Vidovič, ki je učil to leto; 1854—59: Martin Lukman (rojen pri Miklavžu, Ormož, leta 1836); 1859—61: Janez Maurus (rojen v Staršah leta 1836); 1861: Josip Rojko (rojen pri Bolfenku leta 1834); 1861—66: Jurij Vavpotič (rojen v Podlehniku leta 1837); 1866: Franc Falk (rojen v Vojniku leta 1841) je učil le kak mesec; 1866—68: Janez Kosi (rojen v Križevcih leta 1845); 1868—73: Lenart Voglar (rojen pri Lovrencu na Pohorju leta 1848). DESTERNIK Tu je bila prostovoljna zasebna šola že zelo zgodaj (leta 1716), a rednejša šola je bila od leta 1767 dalje, ko je učil Jurij Perger na enorazrednici, kar je ostala šola do leta 1869, ko je postala dvorazrednica. Kellner poroča, da je bila šola v viničariji blizu cerkve in da se je zanjo zelo zanimal župnik Janez Mar-tulak. Spadala je pod Ptuj (okrajni komisar Ignacij Skribe), patron pa ji je bil ptujski mestni župnik. Za Pergerjem je učil Jakob Plohl (od leta 1776), za tem pa Jurij Denk, ki ga prikazuje kot vnetega za šolo in z dobrimi spričevali iz ptujske vzorne šole. Učil je od 8.—11. ure dopoldne in od 12.—14. ure popoldne 17 dečkov, 2 deklici in 22 ponavljavcev. Leta 1806 je bilo za šolo obveznih 43 dečkov in 38 deklic, a obiskovalo je šolo le 5 dečkov. Stanoval je v lastni hiši, šola pa je bila tedaj v stari mežnariji, toda brez šolske deske. Prejemal je 6 klafter (24 m3) drv in bero: 40 meric zrnja, nekaj ajde in vina, pa tudi nekaj repe, fižola, jajc in sena, pa še od vsakega otroka v I. oddelku 16 krajcarjev, v II. pa 24. To šolo je močno pospeševal tudi znani ljudski pesnik Leopold Volkmer, ki ga Slomšek imenuje »slavuja veselih Slovenskih goric«. Prišel je sem že leta 1784 in je v župnišču ustanovil posebno šolo, ki je bila nekako na ravni normalke in prvih razredov nižje gimnazije. V to šolo je hodilo več učencev, med njimi tudi kasnejši lavantinski škof Ignacij Zimermann (prim. Jakob Richter v Novi poti, leta 1967, 1—3). Učenci so pri njem jedli, spali so pa pri Fricu Pečjaku (Vintarovski vrh). O tem poroča tudi Pajkovo rokopisno gradivo in slovničar Anton Murko v delu »Leopolda Volkmera Fabule ino pesmi«, Gradec 1836), o Volkmerjevih učencih na graškem vseučilišču pa tudi dr. Fr. Kidrič v SBL/II, str. 193 in 303), ker piše o Janezu Naveršniku in Alojziju Par-garju. O Volkmerju pa piše tudi zgodovinar Simon Povoden, da je bila njegova šola zgled vseh drugih sosednjih šol »ino sedište teliko imenitnih ino slavnih možov« (Murko, 1. c.). Volkmer je imel tu šolo do leta 1789. Že pred nastopom L. Volkmerja so učili po vrsti: 1716: Janez Jurij Nirnberger, organist v Sp. Polskavi; 1725—28: Franc Anton Krepek (rojen pri Benediktu v Slovenskih goricah je bil v 1. 1720—25 v Slivnici pri Mariboru, od tod pa je odšel k Lenartu — 1728—30), nato k Ožboltu v Ptuj (1730—33), od koder spet k Lenartu (1733—44); 1734—37: Jože Sartori, organist v Gorišnici. Tu je 1. 1740 umrl 24-leten; 1737—41: Karl Zirngast (rojen pri Lenartu 1. 1716) in potem učil še v Križevcih (1741—56) in pri Lenartu, kjer je bil pek do 1.1766. L. 1755 je tožil župnika na škofiji zaradi »štolnine«; 1741—46: Bernard Domanjko (rojen v Svečini leta 1704) in že učil v letih 1727— 36 pri Lovrencu v Slovenskih goricah in je 1.1746 menjal s Francem Gan-sterjem pri Benediktu, kjer je ostal do 1.1750, od 1.1761—63 pa v Negovi. Bil je tudi ludimagister v Ptuju, kjer mu je umrla žena 1. 1744. Učil je za šest goldinarjev plače. Nekaj časa je učil tudi v Voličini. Njegov sin je bil tu rojen 1.1742 in je učil v Markovcih (1789—1810), po odhodu Francozov (v leseni mežnariji); 1746—52: Franc Ganster (rojen v Cmureku 1. 1703), ki je učil že pri Benediktu (1739—46), od tod pa odšel v Vitomarce (1752—57) in v Negovo (1761) in Griže (?). Učitelji s tem imenom (Genser?) so še Janez, Miha, Ignac, Jože, Tomaž, ki so vsi učili v 18. stoletju kot aedituusi in ludimagistri tudi v ptujski okolici: v Ptuju, Hajdini, Vel. Nedelji, Gorišnici, Lovrencu v Slov. goricah, Voličini, Miklavžu, Ormožu in Rušah; 1752—67: Franc Vrbnjak (rojen v Ljubljani 1. 1718), ki je služboval že v Negovi (1743—48), potem v Sp. Polskavi (1748), od koder je odšel v Sv. Lovrenc v Slov. goricah, kjer je učil do 1. 1752, ko je prišel sem. Od tod pa je odšel v Hajdino, kjer je bil še 1774; 1767—76—90: Jurij Pergar (rojen v Jarenini 1. 1738), oče učenjaka Alojza. Učil je v leseni viničarski bajti blizu cerkve v temni sobici brez lesenih tal (od 1. 1776 pa v leseni mežnariji, podrti 1. 1829); 1776—80: Jakob Plohl (o njem ni podatkov); 1784—89: Leopold Volkmer (rojen v Ljutomeru 1. 1741) je po srednješolskih razredih v Varaždinu 1. 1753—59, bogoslovec v Gradcu 1. 1759—64, potem je bil v Ptuju in prišel od tod sem. Umrl je od kapi zadet 1. 1816. Poleg že omenjenega njegovega učenca škofa Zimermanna (1824—43) je učil še feldmaršala barona Gepperta, ki se je uveljavil 1. 1830 v papeških deželah, dalje Leopolda Scheidnagla, ki je bil odlikovan od španskega kralja Ferdinanda VII. in feldmaršala Karla pl. Steiniingerja, viteza1 ter prek 20 duhovnikov. Prim. o njem še: Pop. 1887, str. 54, Matej Slekovec ter Len-dovšek, Slomškovi spisi, (str. 85—114). Po Volkmerju pa so učili: 1789—93: Miha Bizjak (rojen v Ptuju 1. 1748) je učil kot podučitelj; 1793—1817: Jurij (Janez, Franc) Denk (rojen v Lučanah 1. 1769), ki je bil učitelj že 1. 1791 in dobil v Ptuju na vzorni šoli spričevalo' 1. 1799. V šol. kroniki je začetna letnica učiteljevanja pomotno že 1. 1780, kar pa je že spričo rojstne letnice nemogoče. Pač pa navaja, da je 1. 1813/14 vadil v orožju in so ga ženske z burklami napadle. Kellner poroča o njem, da je stanoval v lastni hiši, otroke pa učil v leseni mežnariji; 1813—18: Janez Rojko (rojen v Desterniku 1. 1794) je bil tedaj dvajsetleten; 1817—30: Jurij Lašanc (rojen v Selnici ob Dravi 1. 1785?). Že od leta 1804 je bil učitelj v Limbušu. Bil je dober metodik in dejaven tudi v nedeljski šoli. Že 1. 1800 je kot mežnarjev sin pomagal staremu učitelju in organistu Jakobu Cinauerju; 1 1830/31: Anton Plohl (rojen v Polenšaku 1. 1804); potem prosil sem (iz Vito-marcev 1. 1835); 1830— 33—59: Anton Smer (rojen v Zavrču 1. 1806), ki je postal 1. 1852 »vzoren«, po 1. 1859 pa je učil v Ptuju, kjer je umrl (1864); 1831/32: Karl Simič (rojen pri Lenartu 1. 1808) je tu le malo časa učil; 1831— 34: Franc Ferlič (rojen v Dvorjanah 1. 1804); 1834—36: Jakob Majhenič (rojen v Bačkovcih pri Vurberku 1. 1782?); 1836—39—41: Franc Cederman (rojen v Zavrču 1. 1819); 1842/43: Anton Cinauer (rojen v Jarenini 1. 1823); 1843—48: Matija Ornik (rojen v Voličini 1. 1824); 1843—51: še učitelj Anton Smer (gl. zg.!), ki prosi, da bi smel opravljati izpit čez 3. razred ljudske šole in uči na šoli do 1. 1859; 1854—56: Jakob Kocmut (rojen v Vidmu ob Ščavnici 1. 1827); 1856/57: Matija Murko (rojen tu 1. 1834); 1857—66: Janez Bezjak (rojen tu 1. 1822). Po Slekovcu je tu učil v letih 1847— 50; Urban Bezjak pa je bil tu rojen 1. 1848; 1859: Janez Možina (rojen v Zavrču 1. 1840); 1859—69: Franc Šraj (rojen v Zavrču 1. 1830) je bil prej učitelj 3. razreda v Ptuju, 1. 1848—51 v Markovcih, L 1851—53 v Dvorjanah; 1860/61: Janez Kos (rojen v Voličini 1. 1840), potem v ptujski okolici; 1861. L so prosili sem: Frane Šraj, Andrej Dolmač, Jernej Marko, Franc Kotnik, Martin Dernjač, Andrej Čep, Josip Cehner in Josip Stupanek. — Nastavljen je bil Franc Šraj (gl. zg.!); 1862/63: Simon Ješovnik (rojen pri Lenartu 1. 1844); 1863: Franc Beheim (rojen v Podčetrtku 1. 1843); 1863/64: Josip Poljanec (rojen pri Benediktu 1. 1845); 1864: Alojz Habjanič (rojen tu 1. 1838); 1864—69: Janez Maurus (rojen v Staršah 1. 1836), ki ga je tu pobil učitelj Šraj zaradi razprodaje Malega berila (ponovila), tako da je za posledicami še isto leto umrl (1869). Šlo je za poneverbo šolskega denarja in Maurus se je že 1. 1862 pritoževal proti Šraju (prim. graški arhiv!); 1865: Matija Žumer, učiteljski kandidat iz Šmarja (Laško) je sem prosil; 1869; Anton Vidovič (rojen v Št. Vidu pri Ptuju 1. 1842) je prišel sem iz Voličine. — Jurij Volmut (rojen v Lenartu 1. 1840) pa je prosil sem iz Benedikta. A obveljal je Jože Hrovat, tu rojen 1. 1836, ki je tu učil desetletje (1869—79). 1869, 4. januarja je Janez Maurus dobil denarno pomoč v bolezni. Po navedbah Slekovca so bili tu rojeni učitelji: Miha Belec (r. 1. 1780), ki je nekaj dni tudi tu učil v šol. 1. 1805/06; Jože Bezjak (r. 1794); Janez Bezjak (r. 1822), tu učil 1. 1847—50; Urban Bezjak (r. 1848); Bernard Domanjko (r. 1742), njegov oče istega imena pa r. 1. 1704 (v Svečini); Franc Damiš (r. 1819); Alojz Habjanič (i. 1838); Franc Čeh (r. 1837); Jože Horvat (r. 1836) je kasneje tudi tu učil; Janez Irgel (r. 1836); Franc Kocmut (r. 1832); Matija Murko (r. 1834); Jurij Poljanec (r. 1848); Janez Rojko (r. 1794); Franc Šuen (r. 1844); Jože Tašner (r. 1826). — Ta številen učiteljski naraščaj, rojen v Desterniku, priča o zelo živahni šolski in učni dejavnosti tega kraja, kjer je Volkmerjeva šola prispevala očitne plodove. DORNAVA Ker je bila tu cerkev sv. Doroteje zgrajena že 1. 1597, je verjetno, da je bil nekakšen pouk že v 16. stoletju in dalje v 17. in 18. Vendar se je redna šola ustanovila šele 1. 1824, ko so vaščani zgradili prostorno šolsko poslopje z učilnico in učiteljskim stanovanjem. To je bila enorazrednica, ki pa je bila 1. 1869 že v zelo siabem stanju. Prav tedaj je prešla tudi pod ptujski šolski okraj. Patron pa ji je bil minoritski samostan v Ptuju. Kot prvi redni učitelj se tu imenuje Jakob N. Müller (1. 1824). Učil je še do 1. 1828, potem pa je moral k vojakom. Že 1. 1827 je bila tu občinska šola pod nadzorstvom minoritskega župnika iz Ptuja, skraja pa je spadala pod nadzorstvo konzistorija v Gradcu, potem pa pod Maribor. Od 1. 1827 je dobivala iz Ptuja po 56 fl. V to šolo so prihajali otroci iz vasi: Dornava, Pacinje, Sp. Velo-vlak, Kicar, Sv. Lovrenc, Podvinci, Mezgovci. L. 1838 jo je obiskovalo vsega 78 otrok v zimskem času (med njimi 53 dečkov) in 65 otrok v letnem tečaju (42 dečkov!), pozneje pa je število šolskih otrok naraščalo (1. 1889 že 195). Po Slekovcu se je tu rodil in tudi učil nekaj let Jurij Dominko, ki so mu cerkovniško hišo podrli 1 1825 in tedaj je občina pomagala zgraditi veliko učilnico. Po podatkih minoritske kronike je Dominko umrl tu 1. 1827. Po vrsti so tu učili: 1824—28: Jakob Müller (rojen v Podlehniku 1. 1801), sin učitelja Mihe; 1824—27: Jurij Dominko (rojen tu 1, 1806?); 1827—36: Vid Plohl (rojen v Juršincih 1. 1799) je tu učil po učiteljski skušnji (1827), od tod je odšel v Bučkovce,. kjer je učil do smrti (1.1840); 1836—46: Jakob Majerič (rojen v Ormožu 1. 1801); 1846—48: Jakob Bezjak (rojen v Lenartu 1. 1819); 1849—63: Franc Cederman (rojen v Zavrču 1. 1819); 1863—65: Gustav Potočnik (rojen v Majšperku 1. 1843), sin učitelja (Jožeta P.); 1865/66: Andrej Frankovič (rojen v Hajdini 1. 1802); 1866—72: Franc Golob (rojen v Kamnici 1. 1830), ki je potem učil pri Miklavžu na Dravskem polju in v Podlehniku, kjer je umrl 1. 1884. V Kellnerjevem poročilu te šole ni, ker takrat še ni spadala v okrajno šolsko nadzorništvo Ptuj. GORIŠNICA Pouk na zasilni tukajšnji šoli se je začel že leta 1788 v stari mežnariji, kjer je učil Matija Lah, za njim Bernard Cimerman in potem Miha Peklar. Vendar že leta 1760 omenjajo Simona Markoviča (Styrius Petoviensis) in Janeza Pergarja1 ter Miha Marka, ki je učil pred M. Lahom. Kellner toži, da ta šola ni bila ob vizitaciji (1812) v najboljšem stanju. Spadala je pod komisarja v Dornavi (Vinko Tonhalter) in pod patronat ptujskega župnika (Josipa Franbergerja, za njim Mat. Jeclja). Miha Peklar, ki je v času vizitacije učil, je bil poročen in je rad pel in pil. Učil je tri ure na dan (dopoldne od 10. do 12. ure in popoldne od 13. do 14. ure). Od 56 všolanih otrok jih je hodilo v šolo le 24 (19 dečkov!). Učitelj je stanoval v stari mežnariji, kjer je tudi učil, brez klopi in deske, brez omare in drugih pripomočkov. Prejemal pa je 45 meric ajde, 20 fl »štolnine« in 10 fl za orglanje. Ta bera pa ni bila stalna. Po škofijskem arhivu je bilo leta 1813 vsega 28 učencev in 12 nedeljskih šolarjev. Do leto 1819 je bil pouk še v mežnariji, a leta 1820 je bila že postavljena nova šola. Leta 1843 je postala ta šola dvorazredha, selè '1889 triraz-redna. Verjetno do leta 1770 ni bilo rednega pouka. Za Peklarjem, ki je obubožal in postal berač, je nastopil »zgleden« učitelj Valentin Kosar, vendar so mu ob koncu dolgoletnega (36-letnega) učiteljevanja očitali krajo zajcev; še za njegovega službovanja se je stara mežnarija podrla. Ptujski prošt je oskrbel tedaj v dornavski graščini sobo za 20 otrok. V. Kosarja je nasledil’ Jakob Čagram, ki je odstranil nemščino in bil znan kot dober sadjar, a je že težko zmagoval na-rastlo število otrok. Po smrti (leta 1864) ga je nadomestil Jože Vobič (Bobič?). Po podatkih šolske kronike in graškega arhiva so se vrstili: 1758—70 je mežnaril Simon Markovič (rojen pri Sv. Ožboltu leta 1725), ki je prišel šem kot učitelj v Nègovi, potem je učil v Juršincih; 1760—70: Janez Pergar (rojen na Knežjem polju — Fürstenfeld leta 1704), ki je bil cerkovnik in ga je nastavil'ptujski magistrat’ že leta 1732—61; nakàr je prišel sem učit iz Ptuja; Sl. 1: Stara šola v Gorišnici. Poslopje je bilo zgrajeno leta 1821 in nadzidano leta 1891. V poslopju je še sedaj pouk. 1770—75: Miha Marko (rojen v Strassu pri Gradcu leta 1747); 1788—98: Matija Lah, ki je prej učil na Ptujski gori; 1798—1804: Bernard Cimerman (rojstnih podatkov ni) je prej učil v Cirkulanah (1782), pozneje je bil nadzornik ali šolski ogleda; 1804—16: Miha Peklar (rojen pri Vel. Nedelji leta 1777) je bolj slabo učil in postal na stara leta pijanček in berač; 1816—52: Valentin Kosar (rojen na Ptujski gori leta 1797) je bil kot zajčji tat zaprt in vzeli so mu tudi naslov; 1834. in še 1852. leta je prosil za namestitev Jakob Bezjak (rojen v Lenartu pri Vel. Nedelji — Podgorci leta 1819); 1840—43: Matija Ornik (rojen v Voličini leta 1824); 1841: Franc Cederman (rojen v Zavrču leta 1819) je bržčas le prosil sem; 1842—45: Vid Majcen (rojen v Polenšaku leta 1825), ki je učil v Vitomarcih; 1850: prosili so: Franc Rozman, Janez Povalec, Vid Vindiš (rojen v Cirkulanah), tu učil leta 1851—53, in Martin Zorko; 1852: prosili so ob smrti Kosarja: Janez Maurus, ki je prosil še leta 1859 in 1864, Vid Majcen (gl. zg.!) in Jakob Valenko (tu rojen!); 1852—64: Jakob Čagram (rojen v Bučkovcih leta 1813), ki je tu umrl; 1853: Franc Resnikar (Reisinger), rojen v Zavrču leta 1825; prosil je sem; 1854/55: Blaž Čebulj (rojen v Velenju leta 1827); 1856—58: Josip Rajh (rojen v Vel. Nedelji leta 1839?); 1859: Henrik Fras (rojen pri Lovrencu v Slov. goricah leta 1837) je pol leta tu učil; 1859: Gustav Potočnik (rojen v Majšperku leta 1843); 1859—63: Peter Kovačec (rojen pri Sv. Lenartu pri Vel. Nedelji leta 1838); 1861: Martin Slajnic (rojen v Ljutomeru leta 1804) je bržčas le prosil sem; 1862/63: Josip Hofgartner (rojen v Gradiški leta 1813). Od tu prosil v Brezje; 1862—64: Andrej Vrabl (rojen v Bučkovcih leta 1840); 1864: Janez Ornik (rojen pri Benediktu leta 1842) je bržčas prosil sem; 1864—1902: Jože Vobič (Bobič), rojen v Sp. Kungoti leta 1836, je nasledil tu učitelja Čagrama po njegovi smrti; 1866: Matija Murko (rojen v Bolfenku-Bišu leta 1834); 1866—68: Boštjan Kregar (rojen v Sadinji vasi — Sv. Ema leta 1843); 1868: Ignacij Cizelj (rojen v Slivnici pri Celju leta 1849). HAJDINA Nekaka šola, neredna, je bila tu že od začetkov 18. stoletja, a redna, čeprav zasilna šola je bila od leta 1808 dalje, od leta 1816 pa je bila tu že javna eno-razrednica. Stari učitelji so bili šolmoštri in organisti: Matjaž Osešek, Valentin Postružnik, ki je imel istoimenega sina učitelja, dalje Jakob Nirnberger in Andrej Hrapot, ki sta oba zgodaj umrla že pred 30. letom starosti. Med prvimi učitelji na redni šoli pa je bil Jože Domanjko, katerega sin je nadaljeval učiteljevanje, kakor to navaja Slekovec, ki tudi piše, da sta se tu rodila Jakob Budna in Andrej Frankovič. Domanjko je dobival (leta 1816): 34 mecljev, to je mernikov, ajde in prav toliko pšenice (kar je zneslo skupaj 53 fl), od njive 6 fl, »štol-nine« 10 fl, od ustanove 8 fl, šolnine 2 fl od otroka letno (sk. 79 fl). V začetku je imela enorazrednica okrog 20 otrok, do leta 1846 pa jih je bilo 166. Šolsko poslopje je bilo zgrajeno šele leta 1897, dvorazrednica je bila šele od leta 1879. !— Leta 1806 je bilo skupno 65 šolskih otrok, učitelj pa je prejemal le 66 fl. — Na tej šoli je poučeval slovenščino tudi slavist Oroslav Caf. Po podatkih iz kronik in graškega arhiva so tu učili oziroma prosili za nastanitev: 1705: Matjaž Osešek, ki je bil aedituus pri Sv. Antonu že leta 1687—89; 1708: Valentin Postružnik, njegov istoimeni sin je bil rojen v Vidmu pri Ščavnici leta 1759, kjer je tudi učil do smrti (1799. leta); 1740—43: Jakob Nirnberger, ki je to leto tu umrl, star 29 let; 1743—46: Andrej Hrapot, ki je tu to leto umrl, star 26 let; 1751-=93?: Janez Miha Ganster, ki se je tu poročil (prej je učil pri Sv. Ožboltu v Ptuju, potem pa pri Veliki Nedelji do leta 1795, ko je umrl 81-leten); 1767—74: Franc Vrbnjak (rojen v Ljubljani leta 1718); 1786—91: Janez Resnikar (podatkov ni), oče Matije Resnikarja; 1810—18: Jože Domanjko (rojen v Ptuju leta 1761), oče, ki je umrl 57-leten; 1821: Miha Tomanič (rojen v Popči vasi pri Št. Vidu ft- Ptuj leta 1803); 1831—33: Jože Domanjko (rojen na Ptujski gori leta 1806); 1831—41: Franc Kocmut (Alojz), (rojen v Desterniku leta 1806); 1835: Simon Jamšek (rojen pri Sv. Križu — Rogaška Slatina leta 1805); 1845 in 1848—57: Andrej Dolmač (rojen v Ormožu leta 1813) je prosil za nastavitev; 1853—55: Anton Kolbl (rojen v Vidmu ob Ščavnici leta 1829); 1860—65: Jurij Vavpotič (rojen v Podlehniku leta 1837); 1863—68: Jože Majhenič (rojen v Voličini leta 1840). Prosili so sem še: Blaž Fistravec (1848), Jože Hrovat (1854), Alojz Salek (1859), Janez Jager (1861) in Matija Terstenjak (1863). J U R Š I N C I Tudi tu so učili stari šolniki že v prvi polovici 18. stoletja, a-redna zasilna šola je bila v leseni mežnariji poleg cerkve leta 1806. Ta je bila podrejena komisarju iz Dornave in patronatu mestnega župnika v Ptuju. Katehet (Jože Cvetkovič, leta 1812) je poučeval dvakrat na teden. Učitelj Jože Štuhec je učil že 16. leto in je prišel sem leta 1799 36-leten, izprašan pa je bil v Mariboru že leta 1795. Ni bil predavatelj in tudi ne reden v šoli, kjer je imel 26 otrok (23 dečkov). Od dornavske graščine je dobival vsako leto po tri klaftre (to je 12 m3) drv. Učilnico pa je čistil sam. Kot mežnar je dobival bero: 30 mernikov zrnja, 10 fl od župnika, 7 fl od cerkve in 16 fl šolnine. Leta 1806 je znašala njegova plača skupaj 108 fl. Šoloobveznih otrok je bilo 78. Leta 1814 je bil pouk še v stari mežnariji in bržčas še do leta .1834, ko so jo pozidali. Šolsko poslopje je bilo zgrajeno šele.na koncu stoletja leta 1894, čeprav je šolski svet že leta 1868 kupil zanjo svet za 2800 gl. Enorazrednica je ostala do leta 1878. — Na tej šoli je tudi pesnik Anton Aškerc poučeval verouk dve leti (1889:—91). Osnovne nauke pa je v njej dobil tudi naš slovstveni zgodovinar akademik dr.. Anton Slodnjak ... Po vrsti so. tu učili: 1724—35: Janez Miha Marko, ludimagister; 1735—42—46: Bernard Domanjko, ki je potem učil še v Desterniku; 1742—63: Franc Čep (rojen pri Lenartu leta 1720); 1764—71: Jože Janšič (rojen pri Sv. Ožboltu — Ptuj leta 1742); 1772—77: Simon Markovič je bil organist, kasneje pa je umrl zapuščen v neki viničariji; 1775—69: Jože Ganster in Jurij Kokel; 1798— 1803: Vencel Knežaurek (rojen na Češkem leta 1781); 1799— 1816: Jože Štuhec (rojen pri Sv. Duhu — Videm ob Ščavnici leta 1777); 1816—18: Andrej Habjanič (rojen v Polenšaku leta 1797); 1816—36: Lovrenc Vrečar (rojen v Sevnici1 — Lichteneg leta 1788); 1819 in 1825—-27: Vid Plohl (rojen tu leta 1799); 1828—37: Jože Rozman (rojen tu leta 1808); 1829: Franc Ljubšina (rojen v Lovrencu na Bizeljskem leta 1808); 1830: Jurij Miki (rojen v Slapotincih pri Vidmu ob Ščavnici leta 1812); 1831—33: Jakob Čagram (rojen v Bučkovcih leta 1813); 1834—36: Josip Domanjko (rojen na Ptujski gori leta 1806); 1836—44: Janez Fras (rojen v Jarenini leta 1811), sin istoimenega učitelja; 1839/40: Franc Cederman (rojen v Zavrču leta 1819); 1841/42.: Ignacij Petrič (rojen v Leskovcu leta 1823).; 1842—44: Jože Vidovič (rojen v Št. Vidu —r Ptuj leta 1826); 1844—63: Jože Bezjak (rojen v Desterniku leta 1794); s pomočniki: Jože Majcen (1846—50), rojen pri Sv. Tomažu leta.1818; Andrej Bezjak (1849—51—57), rojen v Bučkovcih leta 1826; Vid Vidovič (1857—63), rojen v Št. Vidu pri Ptuju leta 1832; Janez Možina (1860—63), rojen v Zavrču leta 1840; Valentin Stolcer (1860—65), rojen v Lovrencu na Pohorju leta 1841; 1863—78: Janez Belec (rojen v Vidmu ob Ščavnici leta 1833). LESKOVEC Že leta 1769 se je tu poročil Jernej Zimič, ludimagister in organist, ki je bil tu še leta 1806, ko je bila prirejena za pouk učilnica v uradnem poslopju. Za njim so učili še ludimagistri: Miha Marko (Murko?) do leta 1782, Vid Vindiš (do leta 1797), Jože Petrič (1797—1818), Franc Petrič (do leta 1848) in Ignacij Petrič (do leta 1882). Cerkovnik Jože Petrič je učil v lastnem stanovanju, potem pa je dala grofica Leslie (z Boria) kot patron župnije učilnico s klopmi in kurivom (prva od leta 1721 tik cerkve). Za to šolo so značilne razne kužne bolezni (Škrlatica, davica, griža, ošpice). Ime učitelja Petriča je najbolj značilno za ta kraj, saj je Jože Petrič (rojen že leta 1773) tu služboval od. leta 1796 do leta 1818, ko je umrl (45-leten). Leta 1799 se mu je rodil sin Franc, ki je tu učil do leta 1848, ko je kot »vzoren« umrl. Proti njemu je bilo nekaj pritožb. Nadaljeval je spet njegov sin Martin P., ki je nekaj časa tu tudi učil oziroma nadomeščal očeta. Dalje se je tu rodil tudi Ignacij P. (leta 1823) in učil od. vseh najdalje. Tu sta se rodila tudi Jožetov sin Jože P., ml. (leta 1813), ki ni učil tukaj, in Franc P., ml. (1841), ki tudi ni tu uffl.É&ÌKo je leta 1833 umrl učitelj in cerkovnik Franc Svajgel v završki dekaniji, je prosil za premestitev tja Jože Petrič. Šlo je za mesto učitelja v Cirkulanah. Škofijski arhiv nam pove, da je bila tu leta 1809 slaba učilnica, ko je učil Jože Petrič ob pičlih prejemkih (vsega 11 fl). Toda šele leta 1861 so naredili korake za novo' šolsko poslopje. Do dvorazrednice pa je prišlo mnogo kasneje, leta 1872. Po vrsti so tu poučevali ali prosili za to mesto: 1769—1806: Jernej Zimič (Simič?), za katerega ni rojstnih podatkov; do leta 1782 je nekaj časa učil ludimagister Miha Marko (rojen v Strassu leta 1747); do leta 1797 je učil Vid Vindiš, ki je bil tu organist (1784—98); 1797—1818: Jože Petrič (rojen v Slovenj Gradcu? leta 1773); 1818—48: Franc Petrič (rojen tu leta 1799); 1836—48: Martin Petrič (rojen tu leta 1815); učil je bržčas še v letih 1850—63; 1839— 49: Ignacij Petrič (rojen tu leta 1823); učil tu z nekaj presledki;. 1840— 43: Venci Fasi (rojen na Češkem leta 1804), ki je prej učil na Koroškem; 1844—48: Franc Rozman (rojstnih podatkov ni) se pritožuje čez Petriča (1848); 1850: Franc Kramer (rojen v Širju leta 1821); 1850—63: je bržčas učil še Ignacij Petrič, ker leta 1863 prosi za pomoč; 1863. leta je učitelj Jakob Valenka predlagal tu za učitelja Boštjana Sirka (rojenega v Dvorjanah leta 1842), ki je učil to leto; 1864—66: Anton Čagram (rojen v Bučkovcih leta 1840); 1867—68 so prosili: Tomaž Mohorič, Franc Škofič, Martin Matekovič in Anton Tomaž Munda (rojen v Gorišnici leta 1819), ki je učil tu eno leto; 1869—80: Jurij Stampar (rojen v Gomilici leta 1844). LOVRENC NA DRAVSKEM POLJU , Kot poroča šolska kronika, je že leta 1784 tu poučeval kaplan v kaplaniji, kasneje pa cerkovnik in organist. Posebna učilnica je bila postavljena šele leta 1805 in tedaj se je mogel šele začeti reden pouk. Leta 1805 je prihajalo sedem učencev (dečkov), leta 1814 pa že 24 dečkov in 15 deklic. Enorazrednica je bila Sl. 2: Šolsko poslopje v Lovrencu na Dravskem polju je bilo zgrajeno leta 1879; v njem sta bili 2 učilnici in upraviteljevo stanovanje. Stavba še sedaj služi svojemu namenu. tu priznana šele leta 1869, dvorazrednica pa mnogo kasneje, leta 1884. Leta 1834 je bilo že 72 otrok v šoli, v nedeljski šoli pa 60. Po vrsti so tu učili: 1801—22: Ignacij Denk (rojen v Lučanah leta 1783), sorodnik Janeza Jurija D., ki je učil v Ptuju, kjer je na vzorni šoli dobil spričevalo (1799). Tu je bil že leta 1801, a redno je učil od leta 1806 do svoje zgodnje smrti leta 1822, ko je umrl za legarjem; 1821—24: Andrej Rogač (rojen tu leta 1805), potem je učil v Ptuju (1824—53) do svoje smrti (kot zasebni učitelj!); 1825/26: Jože Praunseis (rojen v Vitanju leta 1787); 1827—30: Anton Plohl (rojen v Polenšaku leta 1804); potem v Desterniku in Vitomarcih (do leta 1865, ko je umrl); 1831—58: Jože Liebert (rojen v Ptuju leta 1815) je postal leta 1845 »vzoren«. Leta 1836 je službo prekinil in bil nekaj časa graščinski ključar na Koroškem; 1847—49 in 1851/52: Jože Tašner (rojen v Desterniku leta 1826) je prej služil v Vitomarcih, Polenšaku in v ptujski okolici, potem pa v Cirkovcih in spet tukaj, nato v Staršah in v Dvorjanah; 1850—52: Martin Zorko (rojen v Gorišnici leta 1836); 1852—54: Filip Koderman (rojen tu leta 1834); 1854—58—72: Vid Vindiš, ml. (rojen v Cirkulanah leta 1828), vodja šole po smrti učitelja Lieberta (leta 1858); 1863/64: Jože Hofgartner (rojen v Gradiški — Sp. Kungoti leta 1813); 1864—66: Miha Nerat (rojen v Slivnici pri Celju leta 1845); 1867/68: Tomaž Mohorič (rojen v Miklavžu pri Ormožu leta 1842) je potem odšel za kratko dobo v Zg. Leskovec! MAJŠPERK Po šolski kroniki je bila tu šola ustanovljena že leta 1803 po prizadevanju graščine (Mansberg) in , pl. Mandelsteina. Učili so: Jože Kramberger, Böhm, Englert, Simon Pernat, Jože Luzner, Jože Potočnik s podučitelji: Franc Furek, Andrej Močnik in Jakob Lopan. Graški arhiv pa nam pove, da je bila šola leta 1800 v zasebni hiši oziroma v kaplaniji, da pa je bila že leta 1805 v patronatni hiši za šolo prirejena učilnica. Vendar so še leta 1811 tekle priprave za redno šolo. Tedaj je bil predlagan za učitelja Jože Mozer (do leta 1814), ki je imel dobro spričevalo iz leta 1770, in sicer iz Celja in iz Gradca. Drugi predlagan učitelj je bil Franc Cigler (že leta 1807), ki je imel sicer tudi dobro spričevalo, a ni bil potrjen v Gradcu (adjuSti-ran); usposobljen je bil v Mariboru leta 1807. Tu je učil do leta 1'813. Poleg teh sta prosila ,za nastavitev še Luka Kespret iz Poljčan in J. M- Auchman iz Strmeča (Nova cerkev). ,■ Leta 1811 je prišel sem Karl Enenkel, ki je odšel leta 1816 v Novo mesto. Učil je 60 otrok. Leta 1817/18 so prosili: Janez Jurij iz Loke, Josip Ortner iz Šmarja, organist Leopold Miller, Lovrenc Luzner iz Vranskega, kije tu umrl (leta 1835), za njim pa je učil Jože Potočnik, ki je že tri leta prej učil kot pomočnik in je bil šele leta 1843 pravi učitelj (definitiven). Kasneje se je moral braniti préd obtožbami ljudi in župnika, da je surovo ravnal z otroki. Za njim je učil Andrej Močnik (1861). Ze leta 1816 sta prosila za nastavitev še: Janez Cvek in Anton Englert, ki je bil tu tedaj provizoričen učitelj (1815—17). Leta 1817/18 je učil tu Simon Pernat, dokler ni bil po razpisu izbran Franc Lovrenc Luzner. Prosili so še: Janez Egger iz Gradca, Janez Miha Weigl iz Eisenerza, Janez Gettingèr iz Piirga in Jakob Steininger iz Liezna. Za Močnikom je učil štiri leta sin Jožeta Potočnika Gustav P., za tem pa Jakob Lopan (1864/65). Po vrsti so učili tu: 1807—13: Franc Cigler (rojen na Ptujski gori leta 1789);' 1810— 14: Jože Kramberger (rojstni podatki manjkajo) je učil fu kako leto; 1811— 14: Jože Moser (podatkov ni) iz Konjic, bržčas učil malo časa; 1811—16: Karl Enenkel (podatkov ni), učil malo časa tu; 1814: Karl Böhm (ni podatkov), učil malo časa tu; 1815-—17: Anton Énglert (rojen v Globasnici leta 1801); ; 1816: Janez Cvek (rojen nekje na Kranjskem?). Usp. v Ljubljani (leta 1802); 1817/18: Simon Pernat (rojen v Polskavi leta Ì799); 1818—35: Franc (Lovrenc) Lustner (Luzner?) je prišel ž Vranskega in je tu umrl (rojen leta 1791) 44-leten; 1835—61—75: Jože Potočnik (rojen v Celju leta 1811), upokojen leta 1875 (prim. Popotnik, 1885, 318); 1861/62: Andrej Močnik (rojen v Črešnjevcu leta 1840); 1862—66: Gustav Potočnik (rojen tu leta 1843), sin Jožeta P.; 1864/65: Jakob Lopan (rojen v Braslovčah leta 1844). Med podučitelji je bil na tej šoli tudi Franc Furek (rojen 1821 v Sp. Polskavi) ali njegov sorodnik: Kdaj je učil, rti jasno. Med prosilci pa poleg navedenih še: Luka Kespret iz Poljčan in Janez Miha Auchman iz Nove cerkve (Strmec). MARKOVCI Od začetka sta tu učila župnik Andrej Ledinek in organist Bernard Do-manjko, ludimagister iz Ptuja. Tudi sin Bernard D., ml., je po odhodu Francozov začel tu poučevati leta 1789 v stari leseni mežnariji. Tudi njegov ded istega imena je že učil tod okoli (Desternik že leta 1741—46, Juršinci leta 1731—36, Benedikt, Negova, Sv. Barbara). Od leta 1809/10 pa je bila tu že redna šola, na kateri je učil Blaž Dominkuš do Jeta 1816 31 učencev na dan, v nedeljski šoli po 95. Stara lesena mežnarija, kjer je bila naj starejša markovška šola, je stala poleg cerkve. Okr. komisar te šole je bil nemški viteški red komende Muretinci (Alojz Berger), oblast ji je bila dornavska, patron pa sam cesar. Katehet Vavpotič je poučeval dvakrat na teden verouk iz Malega katekizma (Celovec, 1806) v obeh jezikih. Učitelj Blaž Dominkuš je bil sicer izprašan in usposobljen v Mariboru leta 1808, a brez gubernijskega potrdila iz Gradca. V splošnem je bil prizadeven in vešč, vendar nekoliko ravnodušen. Najprej je predaval v nemščini, nato pa ponovil slovensko. Do župnišča pa ni bil v skladnem odnosu. Učil je tri ure (od 10. do 13. ure) po metodijskih knjigah okrog 30 učencev (23 dečkov). Poleti je poučeval kar v gozdu: eni so »buhštabirali«, drugi brali, tretji pisali na desko, nekateri pri mizi, nekateri pa so stoje v krogu računali na pamet. Pozimi so se zbirali v veliki kmečki sobi. Pri letni skušnji je bilo 71 učencev. O prestopu iz I. v II. razred sta odločala učitelj in župnik soglasno. Učitelj je stanoval v eni od dveh sob mežnarije, v večji pa je bila učilnica, katero so si ogledali predstavniki verskega sklada, oblasti Ptuja, Dornave, Boria in dekanijski sklad v Ptuju. Knjige so imeli, papir, črnilo in peresa pa je dal učitelj. Ta je prejemal 6 m3 drv, 30 mernikov zrnja in 145 meric ajde, poleg tega pa še kot organist »štolnino« (ta je znesla za šest let 46 fl), kot učitelj pa le skromno šolnino in prostovoljno zbirko zelja, repe in lanu. Vseh šoloobveznih otrok je bilo 139 z območja markovske župnije. Skupaj so znašali prejemki učitelja 602 goldinarja, a zaradi stroškov (hlapec, prehrana itd.) je v resnici prejemal le 384 gl na leto. Kellner omenja še kmeta Andreja Strafela, ki je ob nedeljah brezplačno učil 18 otrok (v Šturmovcih). Dominkuš ni mogel izhajati z navedenimi prejemki, zato je dobival še iz šolskega sklada 26 gl na leto. g- Za njim je učil Miha Tomanič (do leta 1822), eno leto Ivan Postružnik (1823), potem Štefan Špricej (do leta 1830). Čezenj so se pritoževali, da lasa, da je stróg in grob. Nasledil ga je Martin Šlajnic (do leta 1868 in še do upokojitve leta 1871). Leta 1840 je bilo 184 učencev, leta 1850 pa že 200. V letih 1818—40 je bila šola v župnijski hiši, šele potem je bilo zgrajeno novo šolsko poslopje. Po vrsti so učili: 1774—89: Bernard Domanjko, star. (rojen v Svečini leta 1704); 1789—1810: Bernard Domanjko, mlajši (rojen v Desterniku leta 1742); 1810—16: Blaž Dominkuš (rojen v Frankovcih pri Ormožu leta 1787); 1817—22: Miha Tomanič (rojen v Popči vasi leta 1803); 1823: Ivan Postružnik, st. (rojen v Vidmu ob Ščavnici leta 1788); 1823—30: Štefan Špricej (rojen pri Lovrencu na Pohorju leta 1797), sadjar. Proti njegovi strogosti in postopku z otroki so bile pritožbe (leta 1828—30); '1830—59—71: Martin Šlajnic (rojen v Ljutomeru leta 1804); 1831—48: Andrej Habjanič (rojen v Podlehniku leta 1797); bil je zadirčen; 1844—47: Franc Kotnik (rojen v Mihalovcih leta 1826); leta 1847/48 je učil tu Sl. 3: Prvo zidano šolsko poslopje je bilo v Markovcih zgrajeno leta 1821, nato pa leta 1890 obnov- ljeno. Alojz Bezjak (rojen v Pernicah leta 1831) (Wesiag); 1848—51: Franc Šraj (rojen v Zavrču leta 1830); 1851—54: Peter Majcen (rojen pri Sv. Tomažu — Vel. Nedelja leta 1832); 1856—61: Jurij Vavpotič (rojen v Podlehniku leta 1837), učil spet leta 1889—92; 1859/60: Janez Možina (rojen v Zavrču leta 1840) in spet leta 1872; 1860/61: Peter Stolcer (rojen v Lovrencu na Pohorju leta 1841); 1861— 63: Janez Jager (rojen v Jarenini leta 1842), sin istoimenega očeta, učitelja v Slov. Konjicah, rojenega leta 1810; 1862— 64: Matija Terstenjak (rojen v Bolfenku na Kogu leta 1840); 1863— 67: Franc Beheim (rojen v Podčetrtku leta 1843); 1868. leta je bil nastavljen tu Peter Kovačec (rojen v Podgorci leta 1838), a učil je le nekaj mesecev; dalje Anton Vojsk, ki pa je ostal v Vel. Nedelji; Boštjan Kranjc (rojen v Teharjah leta 1848), ki je tu ostal dolgo (do leta 1914, ko je umrl); Ignacij Cizelj (rojen v Slivnici pri Celju leta 1849). Po Slekovcu so tu rojeni učitelji: Avgust Domanjko (leta 1800), Matija Kolarič (umrl leta 1902) in Ivan Strelec (leta 1864). Prvi učitelj tu je Miha Müller, ki je opravil učiteljski tečaj v Mariboru leta 1798 in je tu učil že leta 1799, a je šolo zanemarjal. Bil je sin nadzornika Janeza M. Imel je bržčas dva sina učitelja (tu rojenega Jakoba leta 1801 in Janeza, ki je bil rojen v Lovrencu na Dravskem polju leta 1818 in je tudi tu kasneje učil leta 1838). Miha Müller je učil leta 1811 samo 15 učencev. Po> podatkih škofijskega arhiva je učil v viničariji in v zasebni sobi, medtem ko Miha Belec (Weletz) kot cerkovnik nekaj časa ni učil (leta 1807—10). Nekaj časa je bil pouk tudi v prostorih samostana. Po Kellnerju je bila.šola tu ustanovljena leta 1808, ko je župnik Tomaž Jereb začel redno poučevati dečke. Solo sta vzdrževala minoritski konvent in Bori. Leta 1811 je bil nameščen Jakob Majhenič, ki je učil v mežnariji in leta 1813 celo v kleti. Leta 1846 je bila šola nekoliko prenovljena, vendar je bila še leta 1864 učilnica v župnišču. Nova šolska zgradba pa je bila postavljena mno- PODLEHNIK 16 Poetovio — Ptuj 245 go kasneje (šele leta 1890, ko je postala dvorazrednica). Za prvina učiteljem (Majheničem), ki je prosil za namestitev že leta 1807, je prišel Jakob Knehtl, za njim pa je prosil sem iz Sv. Duha na Stari gori Josip Freuensfeld, st., ki je bržčas učil v letih 1821—24, medtem ko je tačas učil tu tudi Matevž Miha Pavev (do leta 1829). Pozneje je hodil tu v šolo primarij dr. Ivan Marinčič. Tu so učili: 1794—96: Jože Petrič (rojen leta 1773), potem je odšel v Zg. Leskovec; 1799—1829: Miha Müller (rojen v Ljutomeru leta 1776); 1807—10: Miha Belec (rojen v Desterniku leta 1780); 1811: Jakob Majhenič (rojen v Bačkovcih pri Vurberku leta 1782) je učil tu pol leta; 1811—21: Jakob Knehtl (rojen v Dvorjanah leta 1788); 1821—24: Josip Freuensfeld (rojen v Budini pri Ptuju leta 1796); 1821—29: Matevž Miha Pavev (rojen v Staršah leta 1804); 1829—37: Martin Janžekovič (rojen v Polenšaku leta 1808); 1828—40: Janez Müller (rojen v Lovrencu na Dravskem polju leta 1818); 1837—54: Josip Domanjko (rojen na Ptujski gori leta 1806); 1842—45: Janez Oblak (rojen v Ljubljani leta 1813), zaprosil na Rodni vrh; 1851— 59: Martin Repič (rojen v Vitomarcih leta 1829), zaprosil na Rodni vrh; 1852— 56—64—82: Alojz Ornik (rojen v Slivnici pri Mariboru leta 1817); 1854—(83): Franc Golob (rojen pri Benediktu leta 1822), zaprosil na Rodni vrh; I860:.Jurij Šmidinger (rojen v Vitomarcih leta 1821) je le zaprosil sem; 1863—65: Valentin Stolcer (rojen v Lovrencu na Pohorju leta 1941), vsaj eno leto je učil na Rodnem vrhu. Prosili so še: Miha Tomanič iz Svetinj, Franc Ljubšina, Leopold Sernec, Jakob Bezjak, Peter Kovačec. POLENSAK : Zasilna šola je bila tu že v dobi Marije Terezije (leta 1788), kot priča šolska kronika. Redna šola pa se je ustanovila leta 1815, vendar so še do leta 1819 učili »kantorji«. Ta šola se je kasneje razširila na prostoru župnišča. V škofijskem arhivu je že leta 1814 poročilo o učilnici. Pouk je bil v slovenščini, nemščina pa se je učila kot predmet. Prvotno so učili kar v zasebnih hišah, leta 1833 pa je bila že zidana šola, a še vse do leta 1850 so poučevali organisti, ki so bili za pouk delno usposobljeni. To leto ima ustno izročilo šele za pravi pričetek redne javne šole, ki je postala že dvorazrednica. Novo šolsko poslopje pa je bilo postavljeno kasneje (leta 1900, ko je šola postala že trirazredna). Po ustnem izročilu, ki nadomešča šolsko kroniko, sta bila prva učitelja Košar in Nendl: Graški arhiv navaja na prvem mestu Boštjana Košarja, ki je učil tu že leta 1812, ko je opravil učiteljski izpit, ali vsaj redno od leta 1815 dalje. Sledil mu je Franc Nendl, ki je začel tu redno učiti leta 1845. Kosarju je poma-gal nekaj časa tudi Anton Plohl, ki je po učiteljski skušnji zaprosil za namestitev leta 1824, verjetno pa je pomagal še leta 1825—‘27. Leta 1844, morda že kaj prej, pa je tu učil Vencel Vanek, ki je tu učil prva leta po izpitu na češkem in sem zaprosil za premestitev iz Cezanjevcev leta 1837. Z njim vred so zaprosili še: Jakob Majerič, Miha Janez Kajzer, Jurij Miki, Franc Ljubšina ter Jakob Čagram..Prodrl je Vanek. Ko pa je leta 1844 dobil mesto na glavni šoli v Ptuju, je nastopil Nendel. Vmes je nekaj časa učil tudi Jakob Adamič (leta 1844/45), ki je tu učil že leta 1836/37 in še pozneje do leta 1858 nekaj let (do leta 1869, ko je umrl?), saj je Nendel potem učil v Št. Vidu pri Ptuju (leta 1858—82). Leta 1858 so zaprosili za namestitev še: Anton Kosi, Anton Kolbl in. Josip:Hrovat. Med razpisom pa je 3 mesece učil Franc Čeh (leta 1858). Kolbl pa je učil tu kasneje (po letih 1877—93). Tu je učil tudi Josip Teuš (1834) in Jože Tašner (1844). — Rojena sta bila tukaj: Janez Krajnc (leta 1833), ki je tu tudi učil kasneje (po letu 1872) in Anton Plohl (letaj 1804). «g Po vrsti so učili: 1812—37: Boštjan Košar (rojen v Bučkovcih leta 1795); 1824: Anton Plohl (gl. zg.!); 1834: Josip Teuš (rojen nekje na Madžarskem leta 1793); 1836— 45 in kasneje: Jakob Adamič (rojen v Vidmu ob Ščavnici leta 1817); 1837— 44: Vencel Vanek (rojen v Kraljevem gradcu na Češkem leta 1807); 1845—:58: Franc Nendl (rojen v Vidmu ob Ščavnici leta 1817); 1858—(69): Jakob Adamič (gl. zg.!) ponovno; 1858: Franc Čeh (rojen v Desterniku leta 1837): učil je le 3 mesece. . . Prosili pa so za nastavitev tu: Jakob Majerič, Janez Miha Kajzer, Jurij Miki, Franc Ljubšina, Jakob Čagram (leta 1837). . PTUJSKA GORA Na Ptujski gori (tudi Nova Štifta imenovani) je bil pouk že zdavnaj. Po podatkih šolske kronike je učil tu že leta 1677 magister in župan Janez Cigler (Miha), ki je bil hkrati tudi organist in je leta 1728 umrl 64-leten. Zapustil je 14 otrok in nekateri njegovi vnuki in pravnuki so bili tudi učitelji, kakor npr. Filip (rojen leta 1750 tu), ki je tudi učil tu leta 1786—91, ko je umrl, ter Franc (rojen tukaj leta 1789 kot sin Filipa, ki je tudi učil tu v letih 1807—14 (19) ter je umrl leta 1832. Tudi Gabriel C. je tu umrl kot organist v letu 1798 in zapustil 14 otrok. Kronist domneva, da so bili Ciglerji protestantskega rodu. Ciglerji so namreč s potomci tu učili okrog 150 let. Leta 1804 je učil tu Lovro (Jože?) Razlag v posebni koči do leta 1832, -ko je bila zgrajena učilnica. Tako je bilo tu do leta 1869 zasebna šola, ki o njej graški gubernialni arhiv nič nima. Na Ptujski gori je učil že leta 1802—10 za plačo 69 fl. Verjetno je njegov sin Jože učil tu še leta 1832 kakih 5—10 otrok. Posebna hiša je bila določena za tukajšnjo šolo mnogo kasneje. Leta 1879 so kupili hišo v ta namen in jo predelali, tako da je bila leta 1881 že dvorazredna. Tudi Lovro R. je učil le 12 otrok. Učitelj Jože Rozman je učil do leta 1851 v obrambnem stolpu, a ko je bila leta 1851/52 zgrajena učilnica, je število otrok naraslo na 38. Plačo je dobival iz patronatnega sklada in od občine, ki je prispevala tretjino. Do leta 1788 je tu učil Matija Lah, ki je odšel potem v Gorišnico, Po škofijskem arhivu v Mariboru je Lovro Razlag prejemal 220 fl, in sicer: kot učitelj 21, kot cerkovnik 136, kot organist 63. Ker je imel tudi nekaj izdatkov in odtegljajev, mu je ostalo le 69 fl. Tu so bili rojeni — po navedbi Slekovca: Janez Hojnik (leta 1795), Jože Do-manjko (leta 1806), Franc Domanjko (leta 1800) in Simon Erženjak (leta 1839). Po vrstnem redu so tu učili: 1677—1728: Janez Miha Cigler, rojen tu leta 1663; 1728—86: Matija Lah (rojen v Gorišnici, leto neznano (je učil potem v Gorišnici); 1786—91: Filip Cigler (rojen tu leta 1750); 1791—1807 : učitelj ni znan; 1807—14: Franc Cigler (rojen tu leta 1789); 1804—32: Lovro (Jože) Razlag, ki je bil prej v Svetinjah (starešina); 1832—51: Jože Rozman (rojen v Voličini leta 1780); 1851—68: Peter Rozman (rojen tu leta 1826). RODNI VRH Že leta 1808 je pisal zaradi šole župnik Tomaž Jereb. Leta 1811 pa je že učil učitelj v mežnariji in leta 1813 v kleti. Tudi šolska poročila v škofijskem arhivu datirajo iz leta 1812, tako da lahko to letnico štejemo za začetno. Šola je bila kasneje v cerkveni viničariji. Šele leta 1846 je bila šola prenovljena, leta 1864 je bila v župnišču in šele leta 1869 je bila tukaj priznana enorazrednica in mnogo kasneje šele je bilo zgrajeno novo šolsko poslopje (leta 1890). Po graškem arhivu je leta 1821 zapustil učiteljsko mesto tu Jakob Knehtl, za njim je učil Matej Pavev (do leta 1823), potem Franc Sušnik, ki je umrl leta 1852. Za izpraznjeno mesto je prosil Alojz Ornik, ki je bil že 17 let učitelj. Po škofijskem arhivu v Mariboru je bil leta 1807—10 mežnar tu Miha Belec (Weletz), ki pa še ni imel redne šole, čeprav je opravljal že leta 1807 skušnjo in je leta 1810 opravil izpit tudi v Gradcu in dobil spričevalo. Že leta 1803— 1805 je učil na Ptujski gori, naslednje leto pa v Desterniku in potem še v Cirkulanah, preden je prišel sem. Leta 1811 je postal pravi (definitivni) učitelj. Leta 1811 je učil pol leta tudi Jaka Majhenič. Letai 1867/68 je sem prosil Martin Repič, ki pa je bil prej že pri Sv. Duhu (Središče) v letih 1844—50 in leta 1854—65, vmes pa je zaprosil za namestitev. Leta 1863—65 je prosil za namestitev tudi Valentin Stolcer, že leta 1821—24 pa Josip Freuensfeld, st. Po vrsti so učili torej : 1807—10: Miha Belec (rojen v Desterniku leta 1780); 1811: Jakob Majhenič (rojen v Bačkovcih pri Vurberku leta 1778); 1811—21: Jakob Knehtl (rojen v Dvorjanah leta 1788); 1822/23: Matej Pavev (rojen v Staršah leta 1804), ki je že prej učil v Cirkulanah, potem pa na Stari gori (Videm pri Ščavnici); 1823—28—52: Franc Sušnik (rojen v Vurberku leta 1799); 1852/53—56—82: Alojz Ornik (rojen v Slivnici pri Mariboru leta 1817). TRNOVSKA VAS Tu je bila šola z učilnico in stanovanjem za učitelja že leta 1785, vzdrževana iz verskega sklada, tik ob cerkvi. Najprej je tam učil Martin Firbus vse do leta 1806, ko je to šolo od 82 šoloobveznih otrok obiskovalo le 6 učencev. Upravljal jo je okraj Zg. Ptuj, patron pa ji je bil deželni knez. Po Kellnerjevem poročilu je lokalni kurat tožil, da se komisar Ignac Skribe malo zmeni za šolo. Katehet Jakob Peklar je od leta 1806/07 poučeval dvakrat na teden verouk poleg nedeljskega. Pred Firbusom, provizorjem, pa je učil Jože Domanjko (leta 1792—96). Kellner navaja tu še 32-letnega rednega učitelja Miha Belca (prim. Rodni vrh!), ki ima vse usposobljenostne izpite s strokovnim spričevalom. Prikazuje ga kot blebetavega in neposlušnega obiskovalca gostilne, čeprav ni pijanec niti igralec. Poučeval je v obeh jezikih, ki ju je pa slabo obvladal. Poučeval je vsak dan dopoldne od 9.—12. ure in popoldne od 13.—15. ure. Kurat ga pa ni cenil. Otrok je bilo v šoli 37. Pozimi je bilo v nedeljski šoli le 20 otrok (4 dečki in 16 deklic). Učitelj z družino je stanoval zraven učilnice. Redna šola je bila tu ustanovljena leta 1807. Zanjo so prispevale gospoščine: Vurberk, Zg. in Sp. Ptuj. Učenci so obiskovali šolo iz strahu pred kaznijo. Komisar je oskrbel kurivo, a za kurjača ni bilo denarja. Učitelj je prejemal 25 fl iz verskega sklada, 2 fl šolnine od otroka na leto ter slamo, seno, zelenjavo, pšenico, ajdo, repo, jajca, meso, klobase in vino, kar vse je moral pobirati od hiše do hiše, tako da Kellner vzklika: »Kako sramotno prosjačenje za tako važnega moža, kot je učitelj v občini!« — Šolo je takrat nadziral tudi krajevni šolski nadzornik Simon Lešnik, sicer mesar v Bišu, a zelo brihten in zmožen, ki je tudi rad pomagal šoli. Letni skušnji sta bili 9. septembra in 29. aprila vsako leto. Po vrsti so učili tu: 1792—96: Jože Domanjko (rojen v Ptuju leta 1761). Sem je prišel iz Negove (1789—92), pozneje pa je učil v Ptuju (1806) in v Hajdini (1810); 1796—1806: Martin Firbus (ni podatkov); 1806—1810: bržčas je tačas učil še Firbus; 1810—18: Miha Belec (rojen v Desterniku leta 1780); 1818—60: Janez Rojko (rojen v Desterniku leta 1794); 1844—46: Jože Šac (rojen v Zg. Polskavi leta 1818); * 1847—50: Janez Bezjak (rojen v Desterniku leta 1822), znan kot ljudski pesnik; 1859: Jožef Horvat (rojen v Desterniku leta 1836); 1859/60: Jakob Vudna (Budna?), rojen v Hajdini leta 1839. Prejemal je poleg 11 mernikov žita 26 fl iz verskega sklada, 84 fl šolnine, 19 fl pa za zvonjenje; 1860: Jurij Tutek (ni podatkov) je učil le od 9. V. pa do 6. XII., ko je bilo mesto razpisano z nakazom dohodkov: bera 31 mernikov žita, 26 fl iz verskega sklada, 86 fl šolnine, 19 fl za zvonjenje ter vrtnina (malo več kot prejšnji); 1861/62: Boštjan Sirk (rojen v Dvorjanah leta 1842) je zaprosil za namestitev in tudi eno leto učil; 1861/62—92: Franc Kocuvan (rojen v Vidmu ob Ščavnici letà 1823) je nastopil za Vudno 37-leten. Bil je dober glasbenik in imel spričevalo celo za pouk gluhonemih. Bil je tudi znan kot sadjar; 1866: Janez Muršec (rojen tu leta 1843) je sem najbrž le prosil. Tudi Franc Fras, ml., se je tu rodil leta 1845. Zaslužna domačina in učenca te šole sta tudi; Ivan Macun (rojen leta 1821 ■— učil ga je bržčas Rojko), kasnejši šolnik in slovstveni zgodovinar, in Jožef Muršec (rojen leta 1807 S- Belčev učenec), kasnejši pisatelj in slovničar. VID PRI PTUJU Ta šola je spadala pod dekanijsko šolsko nadzorništvo Zavrč skupno s šolami Zavrč, Cirkulane, Zg. Leskovec, Podlehnik, Rodni vrh. Mrtvaška knjiga dokazuje, da so tu bili učitelji že leta 1719 (Franc Anton Sutori) in v letih 1774—99 Jurij Domanjko ter Martin Jelovšek (Ilovšek?), ki je živel in učil tu od leta 1799 •—1845 in imel leta 1812 vsega 30 učencev v lastni hiši. Leta 1812/13 je učilnica pogorela, tako da so šolo premestili v kapelo sv. Roka. Leta 1774 je bila šola še v leseni bajti kot enorazrednica in šele leta 1868 je postala tu dvorazrednica. Graški arhiv začenja z učiteljem Martinom Jelovškom, rojenim v Ormožu leta 1768; učitelj je postal leta 1788. Bržčas je skraja učil kar v Ormožu, dokler ni leta 1797 prišel ■ za tri leta v Podlehnik, od tam pa sem, kjer je učil do leta 1845; kó jè Umrl. V tem kraju se mu je rodil sin Janez, ki mu je od leta 1815 do smrti leta 1833 pomagal učiti. Tedaj pa je prišel sem šolski pomočnik Jože Majcen, ki je Ml nastavljen po smrti učitelja M. Jelovška. Po listi z dne 9. oktobra, leta 1845; se'je potegovalo za to mesto več učiteljev: Jakob Čagram iz Podgorce^ Jakob; Majerič iz Dornave, Martin Petrič iz Sv. Kungote in Andrej Dolmač iz Ptuja. Posebej je prosil leta 1846 še Jože Majcen. Čagram je bržčas učil tu v letih 1846—58, ko je 57-leten umrl. Petrič je le zaprosil sem, A. Dolmač pa učil leta 1843—48. Jože Majcen je učil leta 1845/46 na prošnjo župljan»v. Majer-šič je bil tožen in že leta 1851 je bil tu nastavljen Blaž Fistravec [do leta 1855, potem pa Miha Sobovič (Zobovič)]. Leta 1851 je prosil sem pomočnik učitelj Franc Rozman. Leta 1858 pa so prosili za nastavitev tu: Jakob Bezjak iz Podlehnika, Franc Nendl iz Polenšaka, ki je učil tu šele leta 1882, Jakob Adamič iz Cezanjevcev, Blaž Fistravec iz Sp. Kungote, ki je tu že učil, Franc Šraj iz Ptuja in Anton Kolbl, ki je tu pomagal v letih 1856—59. Zanimivo pri tem je, da je celo minoritski samostan v Gradcu predlagal Franca Nendla, ki je potem res nastopil za Majeričem. Že leta 1859 pa je tu dobil mesto pomočnika učitelj Anton Vojska. Ko pa je ta leta 1860 prosil za drugo mesto, je prišel Franc Falk. Leta 1862 pa je že prišel Anton Vidovič iz Gradišča in leta 1865 Jurij Vavpotič iz Velike Nedelje. A. Vidovič je bil tu rojen leta 1842 in je tudi učil v letih 1862 —68 in tudi Vavpotič je učil leta 1865/66 (še 70?), a že leta 1866 prosil za nastavitev Anton Ornik. Proti Nendlu pa so bile leta 1867 pritožbe in to leto je tu že Vavpotič prosil za poročno dovoljenje. Nendlova pravda se je zavlekla v leto 1868, ko se je še branil proti očitkom (žaljivo govorjenje, lasanje in grobost). Sledijo veliki protokoli s podpisi in tudi Nendl se pritožuje leta 1869 čez pomočnika Vavpotiča. Neznano pa je, kdaj je tu 4 leta učil Anton Pošl. Po škofijskem arhivu je bil tu pouk izpričan že leta 1798. Leta 1809 je prejemal učitelj Ilovšek 59 fl. Šola je bila v gradnji že leta 1814, leta 1822 sta bila že 2 razreda in vsak otrok je plačeval od 10—15 krajcarjev. Vrstni red učiteljev na tej šoli: 1719: Franc Sutori (rojen v Mariboru leta 1688). Leta 1719 ga je nekdo ustrelil v Lancovi vasi; 1719—74: ? 1774—99: Jurij Domanjko (rojen v Ptuju leta 1733). Umrl je leta 1801 v 70. letu; 1799—1845: Martin Jelovšek (Ilovšek?), rojen v Ormožu leta 1768; • 1815—33: Janez Jelovšek (rojen tu leta 1800), ki je zgodaj umrl leta 1833; . 1833—36—46—58: Jakob Majerič (Majeršič?), rojen v Ormožu leta 1801; 1840—45: Jakob Čagram (rojen v Mali Nedelji leta 1813); 1844— 48: Andrej Dolmač (rojen v Ormožu leta 1813); 1845— 46: Jože Majcen (rojen pri Sv. Tomažu leta 1818); 1847—51: Miha Sobovič (rojen pri Sv. Miklavžu leta 1826); 1850—55: Blaž Fistravec (rojen v Lenartu pri Velika Nedelji leta 1822); 1856—59: Anton Kolbl (rojen v Vidmu ob Ščavnici leta.1829); 1858— 82: Franc Nendl (rojen v Malečniku pri Mariboru leta 1811); 1859— 60: Anton Vojska (rojen v Mali Nedelji leta 1840); I860': Franc Falk (rojen v Vojniku leta 1841); 1862—65: Anton Vidovič (rojen tu leta 1842); 1865—70: Jurij Vavpotič (rojen v Podlehniku leta 1837). VITOMARCI Zasilna šola je bila tu že leta 1790 v Matjaževi hiši. Učili so župnik in neki tujec, leta 1799 pa tudi upokojeni duhovnik Jože Munda do svoje smrti. Do leta 1790 in še potem je poskušal s poukom tudi Jurij Slaček, ki pa ni bil.sposoben, in ker je bil že star, je prenehal. Že leta 1813 je nastopil organist Josip Vogrin, od leta 1817 dalje pa Andrej Habjanič, ki mu je od leta 1830—32 pomagal Anton Plohl. Krajšo dobo so učili: Josip Fridrich, Franc Ferlič, Janez Šmid, Jurij Miki, Martin Repič, Anton Šket, Jurij Vohl, Jakob Valenko in Ivan Kosi. Leta 1865 pa so zaprosili sem za nastanitev: Franc Kolenc, ki so ga tožili zaradi razmerja z deklo, potem Alojz Sernec, Valentin Stolcer, Anton Terstenjak, Franc Belec, Jože Ačko, Jože Hrovat, Matija Murko in Franc Kocuvan, ki je zaprosil že leta 1852. Leta 1812 ni bilo rednega učitelja še tu (poroča Kellner). Mežnarija, kjer je bila učilnica, je bila poleg cerkve. Prej pa je bila šola nastanjena, kar v žitni kleti (13 let!). Vogrin je bil na hrani pri starem mežnarju in organistu Slačku, ki je bil tu že 50 let in sploh ni obvladal nemščine. Od 57 za šolo godnih otrok je obiskovalo pouk skraja le 13, pozneje pa do 30 otrok, , j - ^ >i;i Redna šola se šteje torej tu od leta 1813 dalje. Od leta 1864 je bila že določena nova šolska zgradba, ki je bila pozneje dozidana in prirejena za dvoraz-rednico leta 1888. Na tej šoli je učil kasneje tudi šolski pisatelj in zgodovinar Ivan Strelec (rojen v Markovcih leta 1864). : • Po vrsti so tu učili: v 1789 in prej: župnik, neki tujec in organist Jurij Slaček (rojen pri Benediktu leta 1738), aedituus že leta 1759 tukaj, postaren in nesposoben. Pozneje je kot osemdesetletnik beračil; 1790—99: so učili še župniki (s Slačkom); 1799—1808: upokojeni duhovnik Jože Munda; 1808—11: bržčas še prejšnji; 1812: ni bilo učitelja tu; 1813—17: Josip Vogrin (rojen leta 1790, neznano kje), manj sposoben, čeprav je opravil izpitiv Mariboru leta 1812. Učil je 27 dečkov in 30 deklic; 1817—32: Andrej Habjanič (rojen v Podlehniku leta 1797). Bil je v sporu z župnikom in dornavsko graščino. Učil je v težavnih okoliščinah v kletnem prostoru. Dve leti je učil celo verouk, ker je župnik (Šula po imehu) gradil v Polenšaku. Prideljen mu je bil 1819: Jože Fridrich (rojen v Kostrivnici leta 1800); 1826: Janez Šmid (rojen v Špiljah leta 1801); 1829—30: Jurij Miki (rojen v Slapotincih pri Vidmu ob Ščavnici leta 1812); 1831/32: Franc Ferlič (rojen v Dvorjanah leta 1804), Habjaničev pomočnik, ki pa ni bil zadovoljen pri njem ne s prehrano ne z zahtevki. Pri preiskavi so sklenili Habjaniča odstaviti zaradi prepirljivosti in zadirčnosti; 1832—35—65: Anton Plohl (rojen v Polenšaku leta 1804), ki je tukaj umrl; 1845—47: Martin Repič (rojen tu leta 1829); 1852: Franc Kocuvan (rojen v Vidmu ob Ščavnici leta 1823), bržčas le zaprosil; 1854: Anton Šket (rojen pri Sv. Petru na Medvedjem selu leta 1825), tudi bržčas le zaprosil sem; 1855: Jurij Vohl (rojen v Lenartu leta 1816), bržčas le zaprosil sem; 1863: Jakob Valenko (rojen v Gorišnici leta 1816) je prosil sem iz Hajdine; Sl. 4: V Vitomarcih v Slovenskih goricah je bila šola zgrajena 1864. leta, dozidana leta 1888 in popravljena 1894. leta. Poslopje še vedno služi svojemu namenu. 1864/65: Franc Belec (rojen v Vidmu pri Ščavnici leta 1841), ki ga je Plohl zavrnil; 1865. leta so zaprosili: Josip Ačko, Mat. Murko, Alojz Sirnec, A. Terstenjak, Jos Hrovat, Franc Kolenc, ki je učil le nekaj mesecev (moralni prekršek!), in Valentin Stolcer, ki je učil morda nekaj mesecev; 1865—1874: Alojz Sernec (rojen v Zg. Ščavnici — Sv. Ana Kremb. leta 1838) je prišel sem 27-leten in ostal tu dolgo (1874), potem pa še v Ptuju in v Studenicah do leta 1883; 1865/66: Ivan Kosi (rojen v Križevcih leta 1845), potem v Cirkulanah. ZAVRČ Zasebni pouk je tu omenjen že leta 1671, vendar se je pričela redna šola šele leta 1788. Najprej je učil župnik, kasneje pa organist in cerkovnik Miha Marko v cerkovniškem stanovanju. Kronist omenja to šolo od leta 1813 dalje. Tudi Kovačič omenja završko šolo (prim. Slovenska Štajerska in Prekmurje, leta 1926, SM) in navaja nekatere aedituuse in ludimagistre, ki so tu prostovoljno poučevali do največ 14—34 otrok. Zasledimo jih tudi v Slekovčevem seznamu skupno s prispevki za šolo: 29% je dajala cerkev, 22% graščina, 49% pa občina. Miha Marko (Murko?) leta 1812 ni bil (po Kellnerjevem poročilu) sposoben učiti in mu je pomagal sin Franc M. Miha M. je bil sicer spoštovan v kraju, saj je tukaj služil 40 let (od leta 1788) in od tega 24 let tudi poučeval. Učiteljski izpit je bil opravil v Mariboru že leta 1781. Ker je bil tudi drugače prizadeven, zmeren, dostojen in vnet za delo, se je priljubil. Za sinom mu je bil dodeljen pomočnik in naslednik Matija Resnikar (Reisinger!), ki je ravno to leto opravil v Gradcu strokovni izpit, medtem ko je bil usposobljen za učitelja v Mariboru že leta 1811. Tu je ostal vse do svoje smrti (leta 1856), ko je bil star 65 let. Pouk je bil na tej šoli vsak dan: dopoldne od 10.—12. ure in od 13.—14. ure popoldne na splošno v redu. Obiskovalo je šolo 38 otrok (31 dečkov). Ker je bil pouk v učilnici, v kateri je učitelj tudi stanoval — podobno je veljalo tudi za vurberško viikarijatsko šolo —, zlasti deklice niso prihajale, kar označuje Kell- ner za žalostno dejstvo. Krajevna duhovščina je prispevala črnilo, peresa in papir, ker so bili otroci večinoma revni. Stari učitelj ni imel določenih dohodkov, ampak le bero. Krajevni šolski nadzornik je bil tedaj Janez Gubernik, poštar, prej pa tudi več let učitelj. Ker je imel učitelj veliko družino, ni mogel vzdrževati pomočnika in je prosil zato za doklado. Leta 1822 je učitelj Matija Pavev, ki je zaprosil za' nastavitev tukaj, imel skupaj 106 fl dohodkov. Že leta 1863 so imeli načrte za gradnjo šole, ki bi k njej prispevali poleg Zavrča še Cirkulane, Leskovec, Podlehnik, Rodni vrh in Št. Vid pri Ptuju. Medtem ko je bila dvorazrednica še v zasebni hiši, so šolsko poslopje zgradili šele 25 let kasneje leta 1888, ko je bila šele šola razširjena v trirazred-nico. Leta 1869 je bilo 165 otrok godnih za šolo, od teh pa je obiskovalo šolo le 120 otrok. Po Slekovcu posnemam, da so se v tem kraju rodili učitelji: Franc Ceder-man (leta 1819), Franc Resnikar (leta 1829), sin Matije R., kot tudi Jože R. (leta 1830), ki sta bila brata, in Franc Šraj (leta 1830). Po vrsti so tu učili ali vsaj zaprosili za namestitev: 1671—1788 ni podatkov za prostovoljno zasebno šolo (bržčas so učili župniki); 1788—1810—20: Miha Marko (rojen v Strassu leta 1747) je učil okoli 100 otrok; 1810—12: Franc Marko, sin (rojen v Gorišnici leta 1787); 1812—22—56: Matija Resnikar (rojen v Hajdini leta 1791), sin učitelja Janeza; 1822: Matija Pavev (rojen v Staršah leta 1804) je vsaj zaprosil za namestitev; 1835—40: Jakob Cagram (rojen v Mali Nedelji leta 1813); 1841—50: Franc Resnikar (rojen v Zavrču leta 1825); 1851/52: Martin Petrič (rojen v Zg. Leskovcu leta 1815), sin Jožefa P. (rojen leta 1773); 1852—55: Lovrenc Rola (rojen v Zg. Ščavnici — Sv. Ana, leta 1832?); 1855—57: Martin Lukman (rojen pri Sv. Miklavžu - Ormož, leta 1836); 1857 so prosili za namestitev tu: Andrej Dolmač iz Dvorjan, Franc Ceh iz Ormoža, Anton Kosi iz Vidma ob Ščavnici, Franc Šraj iz Ptuja, Anton Weiks-ler iz Mute, Janez Belec z Bolfenka, Jakob Adamič iz Cezanjevcev in Vid Vindiš iz Lovrenca na Dravskem polju; 1857—59: Janez Greiner (rojen v Lenartu leta 1839), bržčas prosil kot tudi Martin Zorko (iz Hoč); 1857—61: Anton Postružnik (rojen v Št. liju leta 1826), ki je učil še leta 1878, ko je umrl; 1859: Štefan Končan iz Maribora in Henrik Fras iz Svečine sta zaprosila sem; 1859—61: Jože Bračič (rojen v Črešnjevcu leta 1840); 1864 so prosili za namestitev sem: Jože Weiksler, ml., Franc Sernec iz Jarenine in Alojz Sernec (rojen v Zg. Ščavnici — Sv. Ani, leta 1838), ki je tu eno leto učil; 1865—75: Janez Kristl (rojen v Jakobskem dolu leta 1844), ki je rad pil; . 1867 je zaprosil za to mesto Franc Vučnik (iz Cirkulan); 1869: Matija Munda, učiteljski pomočnik (ni podatkov), ki se pritožuje čez Franca Marka. ŽETALE Ko je župnik Baltazar Rešek leta 1812 podaril hišo oziroma učilnico v njej za šolo, je v njej učil cerkovnik in organist Josip Kodre iz Rogatca prostovoljno. Šola je bila pod patronatom dekanije Hoče pri Mariboru. Leta 1825 je bilo 30 otrok. Kasneje pa je župnik nasprotoval soli m je morala ta gostovati v zasebni hlšij! dokler niso lfeta 1857 kupili logarske hišice (last grofa Windischgrätza) pri cerkvi1. Učitelja Kodreta je ‘nasledil Jožef Cehner (Zechner), ki je po Smrti prednika zaprosil'za nastavitev leta 1829. Za to mesto se je potegoval tudi Anton Salmhofer iz Lipnice, tedaj 26-leten: Cehnér je prosil za premestitev leta 1852. V spremnem dopisu škofijskega nadzorništva (lavantinskega), ki ga je 'opravil svojeročno‘ Anton1 Martin Slomšek, je bilo pfidejanih 25 brošuric z'naslovom »Cujté; kaj'žganje delà« (1.: avgusta Iòta 1853). — Od leta 1862 (25. I.) pa je v pretresu spiš o potrebi zidave šolšlcega poslopja, ki je bilo tu tedaj potrebno. Sola je bila namreč do lètà 1882 ^ kupljeni podrtiji, šele po tem se je res 'zgradilo šolsko- poslopje. Cehner je ličil še v ‘logarski hišici in v Trainici. Poleg Salmhofer j a je prosil sem za namestitev še Jože Zaharija, vendar je šolo vodil Cehnèr do leta 1870, ko je umrl: Tudi Martin Hafner je bil med prdsilci ža namestitev ha to šolo. ; Po vrsti sq učili tu: 1812—29: Josip Kodre (rojen v Rogatcu? leta 1787) s spričevalom iz leta 1805, a je ostal brez potrditve v Gradcu — neadjustiran. Pred Žetalami jè služil - v Rogatcu; ■ '1 1829—70: Jožef Cehner (rojèn v Dobrni leta 1806) je tu umrl; 1825 in 1829 je prosil'sem Martin Hainer (Homar?), rojén v Voličini leta 1792. Prosil je semkaj iz Cirkovcev ih iz Hoč; 1829: Anton Salmhofer (rojén v Lipnici leta 1801); 1849: Jože Zaharija, ki je bržčas prosil tudi leta 1855 (podatkov ni). ' ' Sola Žetale spada' sicer zé pod1 dekanijo Rogatec, vendar se v mnogočem nagiblje v ptujski okraj, čeprav je Kellner leta 1812 ne omenja, ker je tudi takrat še ni bilo. Nasplošno jé Kellner leta 1812' označil med šolami ptujskega okraja za odlično le ptujsko vzorno méstno šolo, za dobri pa šoli v DesternikU, Markovcih, za zadostno šolo Trnovska Vas, a za šibke in ‘začetniške šole Zavrč, Juršinci in Gorišnica, medtem ko j è šola v Vitomarcih tedaj šele nastajala: Ta ocena je merjena glede na več dejavnikov: vnema ali nialobrižnost ljudi kot duhovščine, pa 'tildi gospodarska stran (ekohomiéumf), splošna morala, šolski prostori in njih ureditev ipd. Zanimive só pripombè,' ki jih' postavlja Kellner na koncu tega pregleda ptujskega šolstva. Ugotavlja namreč, da marsikateri župnik, ki bi bil sicer poklicno na mestu, nima za šolo dovolj odločnosti, zavzetosti in stanovitnosti. Med drugim opaža nasplošno odklon od nedeljske šole. To graja in meni, dà bi še bilo treba potruditi. - Spodbuja, dà je treba pomagati revnim otrokom, da ne bi izostajali od šole'zaradi pomanjkljive obleke ipd. Graja tudi obnašanje nekaterih učiteljev v prostem času, predvsem popivanje po gostilnah, godčevstvo, igranje idr. <’ Obrača se na župnike, naj odgovore, kako bi izboljšali delo v šoli, obnašanje učiteljev (nagrade, posebni dosežki ipd.).'Kakih 6 do 10 učencev je tieba pri opravljenih skušnjah nagraditi. Opominja, naj bodo šolski katalogi in protokoli v redu pisani, saj so vez z oblastjo. Nasplošno opaža tudi, da je med učenci sicer mnogo dobrih pisarjev, a razmeroma majhno število bralcev. Mnogi so znali iz čitank odstavke na pamet. Dober učitelj zbira in išče med starimi spisi sestavke, ki jih posreduje učencem, da se lahko doma vadijo v branju. Tako bi se najlažje tudi pri skušnjah spoznal‘napredek v ‘branju. Kar zadevà računstvo, naj bi bili učenci vprašani (teoretsko) od enkrat ena dalje, potem pa bi morali navesti primere iz življenja. Posebej naj vadijo v računanju na pamet, pri čemer se pokaže in razvija učiteljeva gibčnost. ' ' • Odgovori naj se začenjajo vedno 's kóncéin Vprašaiija in he sniejb hkrati že odgovarjati. Pri vsaki skušnji häj bo na razpplagp zapisnikb,pridnosti.(Fleiss-katalog), v redu pisan od meseca do meseca p obnašanju učencev z drugimi razpredelnicami ob koncu leta. j— Na skušnjah bi bilo treba spraševati odfašle ne le branja, ampak tudi črkovanja (Buchstabieren), če ne bö učenćc poznal ösnov-nih pravil o branju, ne bo nikdar dovršen bralec. Učitelj naj vpraša, prebrano kot obnovo in dokaz, da učenci pazijo in brano tudi že razumejo, četudi glasno bero. Podobno je tudi s pisanjem: najprej bi bilo treba spoznati glavna pravila o pisanju. Tudi stavke z napakami se lahko učijo in učenci naj se vadijo tudi v nareku. Poskusno spisje (štiri na mesec) naj bo lepo (po 10 vrstic), kar pa je treba združiti s primeri računstva in nareka (Priifungsekstrakt). Vsak učitelj naj bi redno vodil tudi še zbirni register. Nekateri učitelji so se pritožili zaradi slabih dohodkov. V bodoče naj bi bili dohodki učitelja in cerkovnika (100 meric zrnja, četvrtnjak vina in 4—6 klafter drv) preračunani v denar. Učitelj ne bi smel kot berač nabirati od hiše do hiše, ampak mu naj bi bilo vse dano ob četrtletju kar od okrajnega komisariata (Werrbbezirgskomissariat). Tudi naj ne bi prepevali neprimernih pesmic, ampak le predpisane. Mesečne skušnje naj bi se opravljale v določenem času od 2.—4. ure popoldne. Npr. v Ptuju vsak prvi ponedeljek, prvi torek v Markovcih in v Gorišnici, vsak tretji torek v Trnovski vasi in Vitomarcih, vsak četrti torek pa v Sp. Voličini, Vurberku in Dvorjanah. V splošnem je bilo stanje šol, kakor odseva iz tega Kellner j evega poročila, podobno kakor v drugih okrajnih dekanijskih šolskih okoliših in njih župnijskih šolah. Kellner je to svoje vizitacijsko poročilo posredoval nedvomno iz resne vneme in prizadetosti duhovnika in šolnika, ki je težko najti podobnega. Ob koncu je izrazil željo, naj bi ne bila šola stvar strahu, ampak ljubezni, in sklenil te svoje pripombe župnikom in katehetom ptujskega okraja z besedami: »Šola je dolžnost dela v vinogradu Gospodovem!« (1. decembra 1812.) Karl Kellner, okrožni šolski nadzornik. Tako je pregled ptujskega šolstva pred stoletjem pri kraju. Ker podajam z njim bolj prispevke h gradivu za zgodovino šolstva na slovenskem Štajerskem, se v analizo in opredeljevanje ter kritiko na splošno nisem spuščal. Zaporedni pregled učiteljev v končnem delu obravnave posamičnih šol se je moral izogniti podrobnim podatkom, ki spadajo v biografijo teh naših prvih šolnikov in učiteljev, in kjer navajam med začetno in končno letnico službovanja še kako letnico, pomeni ta v učiteljevem službovanju kak pomemben mejnik: postal je ali iz podučitelja ali provizorja pravi učitelj ali »vzorni«. Te šole so spadale na-splošno od leta 1786 do leta 1859 — ko je Slomšek prestavil sedež lavantinske škofije v Maribor -jj| pod sekavsko škofijo (pod Gradec). OPOMBA 1 J. Strelec je za svoje Doneske k zgodovini šol uporabil Mat. Slekovca Drobtinice za zgodovino slovenskega šolstva v Popotniku, 1. 1887, arhive in šol. kronike. Zanimal se je tudi za šematizme sekovske škofije. 1. Gubernialni arhiv v Gradcu (fascikli o šolstvu lavantinske in sekavske škofije na Slov. Štajerskem — Landesregierungsarchiv). 2. Škofijski arhiv v Mariboru (fascikli o šolstvu — po dekanijah s šolskimi akti in Kellnerjevim vizitacijskim poročilom 1. 1812, Ptuj). 3. Državni arhiv v Mariboru (Slekovčeva rokopisna zbirka). 4. Šolske kronike v ljubljanskem Šolskem muzeju. 5. Dr. Fran Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje, SM, 1926. 6. Šematizmi Lavantinske škofije. 7. Schmidtova Zgodovina šol. ih pedag. na Slovenskem, I—III. 8. J. Strelec: Doneski k zgodovini naših šol (Poppt. 1892—95). 9. M. Slekovec: Škofija in nadduhovnija Ptuj in Drobtinice za zgod. slov. šol. KAZALO s Stran Franjo Rebernak: SPREMNA BESEDA.............................. 5 Iva Mikl-Curk: ZGODOVINA ARHEOLOŠKEGA RAZISKOVANJA V PTUJU 7 Marjana Tomanič: KOVINSKE NAJDBE IZ ŽARNEGA GROBIŠČA NA ZGORNJI HAJDINI PRI PTUJU................................16 Iva Mikl-Curk: ZNAČILNOSTI MATERIALNE KULTURE POETO VIA V 1. STOLETJU NAŠEGA ŠTETJA...........................31 Zorka Šubic: NOV PRISPEVEK K POZNAVANJU SUBURBANIH PREDELOV POETO VIA...........................................37 Anton Klasinc: ARHIV MESTA PTUJA.........................50 Milko Kos: MEJA PROTI OGRSKI IN HRVATSKI V ŠTAJERSKEM PODRAVJU 83 Jože Koropec: MIKLAVŽ NA DRAVSKEM POLJU V SREDNJEM VEKU ... 92 Vladimir Bračič: PREBIVALSTVO OBČINE PTUJ V LUČI ZGODOVINSKEGA RAZVOJA................................................. 95 France Stelè: GOTSKO STENSKO SLIKARSTVO V PTUJU IN MINORITSKA CERKEV............................................. . 120 Marijan Zadnikar: ZNAMENJA OKROG PTUJA...................136 Marija Mirkovič: DONESKI K POZNAVANJU PREDBAROČNEGA PEČARSTVA V PTUJU........................................145 Sergej Vrišer: UNIFORME MEŠČANSKEGA KONJENIŠKEGA KORPUSA V PTUJU ..................................................159 Jože Curk: PTUJ IN NJEGOVI KULTURNOZGODOVINSKI SPOMENIKI ... 166 Vitomir Belaj: PO SLEDOVIH STAROSLOVANSKEGA KULTNEGA OBREDA V HALOZAH...........................................184 Ivan Šmalcelj—Jože Butinar: POGLED NA KMETIJSTVO V OKOLICI PTUJA 191 Mirko Pak: TRANSFORMACIJA STRUKTURE PREBIVALSTVA IN NASELIJ NA JUŽNEM DELU ZGORNJEGA DRAVSKEGA POLJA............214 Etbin Bojc: DONESKI H GRADIVU ZA ZGODOVINO ŠOLSTVA NA OBMOČJU SEDANJE OBČINE PTUJ . ...........................226 POETOVIO — PTUJ 69—1969 Zbornik razprav ob tisočdevetstoletnici Uredil dr. Vladimir Bračič Opremil Janez Vidic Založila Založba Obzorja Maribor Za založbo Jože Košar Natisnilo avgusta 1969 ČP Mariborski tisk v Mariboru 908(497.12 Ptuj) 5202046 COBISS ® KNJIŽNICA IVANA POTRČA PTUJ