NAŠE KORENINE
Mačkare in pustne šege
Včasih je bila še v tem času pred pustom najhujša zima, ko je imel kmet tudi največ časa za razna opravi-la, ki jih je lahko opravil takorekoč za toplo pečjo. Kmet si je včasih skorajda vse, kar je potreboval v svojem gospodarstvu iz-delal sam ali pa s pomočjo sosedov. Tako si je v tem zimskem času izdelal tudi večino potrebnega orodja, vse od grabelj, vil do osel-nikov, pa tudi vse potrebne košare in koše in lesene sklede ter žlice, potrebne polšje pasti in še marsikaj, kar je potreboval v hiši in hlevu.
V tednih pred pustom pa so se skorajda po vseh va-seh našega konca začele ve-like priprave za pustova-nje. za mačkare. Mnoge va-si v naši občini sodfjo v ti-sta slovenska območja, kjer so se razmeroma dolgo ohranile tradicionalne pustne maske in šege pove-zane z njimi. Po vsej Do-brepoljski dolini im do Rač-ne, na drugi strami pa do Korinja in Krke, sio poznali skupine mačkar, v katerih so bili še vedno ženin in nevesta, muzikant »havp-man« - stražnik, korbarca alijajčarica (ker zbirajajca) in po nekaj svatov. Včasih so naredili tudi kamelo, jo prepeljavah po vaseh in prosili darove.
Pred dobrimi sto leti pa sopo vseh teh vaseh pozna-li še pusta ali kot so ga ime-novali - kurenta, debeluša-sto masko. Fanta so na-mreč na debelo zavili v sla-mo in ga na kolcih vozili po vasi. Debelega kurenta pa so poznali včasih tudi v Grosupljem. V kurenta preoblečen fantje bil tako nagačen s slamo, da je bil podoben slamnjači. Imamo tudi dober opis drugih mask izpred sto let iz naše-ga današmega občinskega središča. V zgodnjih jutra-
ryih urah so se vozile mač-kare po vaseh z vozom, ki je bil tako okrašen kot na-vadno za prevoz bale ob že-nitvi. Na vozu je navadno sedela šema s trobojnico, godec in še kakšnih deset različnih mačkar. Tudi de-belega kurenta so prevažali s seboj. Metali so ga na voz tako, daje navadno na dru-gi strani padel z njega. Spet so ga pobrali in ponovno vrgli na voz, in spetjim je na drugi strani, v veliko ve-selje publike, padel na tla. Kerje bila mačkara tako na debelo ovita s slamo, seji ni moglo nič zgoditi, le ho-diti ni mogla. Zato sojo še-me vozile od gostilne do gostilne, nato so šli še po hišah, povsod so plesali in zganjali norčije, povsod so jih obdarili.
Tipična maska v dolini Krke in predvsem v Suhi krajini pa je kamela. To je pravzaprav samo lesena s kožo prevlečena glava ka-mele, ki jo navadno fantje nosijo na dolgi palici kar v rokah in prosijo z ryo da-rove. Kamelar potrka na okno, se stisne k zidu, da ga ne vidijo, pozdravi in prosi za darove ter kameljo glavo pomoli skozi okno. Kamela razklene čeljusti in Ijudje spuščajo darove v njeno žrelo. Kamelar jih spravlja v malho. S temi darovi pri-pravijo zvečer dobro fan-tovsko pojedino. Vmnogih vaseh naše občine pa seje vse do danes ohranila na pepelnično sredo šega po-kopa pusta.
Dobrepoljska mačkare pa so ene izmed najbolj značilnih tradicionalnih slovenskih mask. Včasih so bile tu kar troje: ta lepe, ta grde in ta gospojske. Na ža-lost so se lanskega pusta pojavile tu le ta gospojske. Možakarji s Ceste so pri-pravili vlak, kije na pustni torek vozil vse do Kompolj. To pa je bil že skorajda pra-vi mestni karneval. Vmes pa so se kot svetle iskre po-javile tudi ta lepe mačkare: nevesta z ženinom z viso-kim, lepo okrašenim ka-stutjem pokrivalom na dva vrha. Fantje iz Zagorice, ki so navadno obnavljali cel
dolgi sprevod dobrepolj-skih mačkar, so lani poči-vali. Se bodo letos zagori-ški fanije in možje le spet ojunačili, ponovno obudili in nam pripravili lepo staro pustno šego svoje doline?
Po stari navadi so se še-mili samo fantje. Najlepša dobrepoljska maska je mož, predvsem zaradi lepe-ga pokrivala - kasturja, ki ga izdelajo iz lepenke, pre-vlečejo z zlatim ali srebr-nim papiijem in oblepijo še z okraski iz barvastega pa-pirja. Oblečen pa je mož v srajco, ki mu sega čez hla-če in jo itna prepasano. Okrog vratu ima zavezano kravato in še kakšno ruto, na nogah pa ima škornje, na obrazu pa naličje, ki si ga navadno fantje napravi-jo sami iz papiija in lepila oziroma jih v zadnjih letih izdeluje Sobčev Tine iz Podpeči. Moža spremlja baba ali jajčarica, ki je na-pravljena v ponošeno na-vadno obleko in grbec, oblečen navadno v narobe obrnjen kožuh in prepasan z debelo vrvjo s kravjimi zvonci. Na hrbtu ima mač-kara izrazito grbo. Naličje ima grbec iz kožuhovine ah pa jo naredi kar iz prave volovske glave. V rokah ima goijačo, s katero prega-nja otroke in straši dekleta. Ti trije navadno hodijo skupaj na pustni torek od hiše do hiše in zbirajojajca za fantovsko pojedino.
V skupnem sprevodu, ki navadno na pustni torek popoldan obhodi vse vasi v Dobrepoljah, pa nastopa-jo še številne druge mačka-re: nevesta, ženin, muzi-kant, debelo nagačen ku-rent, ki ga vlečejo na saneh ali v kurito po vasi, pa havpman in kar cel svatbe-ni sprevod, pa medved s ta staro. Včasih phpeUejo tu-di groteskni babji mlin (sta-re babe notri, mlada dekle-ta ven). Ob tem pa po vasi orjejo obredni orači. Vča-sih so od hiše do hiše pro-dajali tudi brno in žagali babo. Tu paje še cela vrsta gospojskih mask; od pisar-ja do zdravnika, ki zdravi po hišah. Zares prava paša za oči, slikovite in razgiba-
ne šeme, ki ohranjajo staro Ijudsko izročilo. V živih barvah jih je naslikal tudi slikar, domačin iz Dobre-polja, Tone Kralj.
Pust je ostal vse do da-našnjih dni imeniten praz-nik v mnogih vaseh naše občine. Stari Ijudje se še danes spomnijo reka: Le en dan v letu dobro jemo: na veliko noč zjutraj, na žeg-naiye opoldne in na pustni torek zvečer. Marsikjeje bil pust tudi poseben vaški praznik že kar z obrednimi jedmi. Ljudje so pust prav-zaprav začeli praznovati že na ta debeli četrtek ali na ta mali pust. Na ta dan so ob-vezno skuhali prekajeno svinjsko spodnjo čeljust ali sviiyski riuc v ričetu. (Dan 'sje ta mal pust, se ku-ha čeljust.) Na suhi župi so zakuhali rezance ali kašo, zraven pa sojedli še pražen kiompir in zelnato solato. Spekli so tudi štulo-potico iz kvašenega testa, nadeva-no s kuhano kašo zmešano s sesekljano svinino.
Še botfe se je jedlo na pustno nedeijo. Na ta dan so cvrli pohaje - flancate, na mizi je morala obvezno biti tudi kuhana svinina, ponekod paje bila obvezna jed tudi orehova potica. Na pustni torek pa še danes v mnogih hišah cvrejo bo-be, toda to je znano tu šele kakšnih 50 ali 60 let. Pre-pričan sem, da bodo mnoge gospodinje tudi letos, tako kot so to že njihove stare mame, spekle ocvirkovo potico ali špehovko. To je tudi prva jed na pustni to-rek, nato pridejo na mizo zabeljeni koruzni žganci in mleko, za kosilopaje zaku-hana svinjska juha, suho meso, krompir, zelnata so-lata, potica in pohaje, na-zadiye pa še kompot iz su-hih sliv. S pustnimi dnevi so bile navadno povezane tudi koline in potem je bil pustnijedilnik še bogatejši. Pustu sledi pepelnica, ko so včasih Ijudjejedli le črni kruh in pili vodo, sledijo pa še 40 dni dolgi postni dne-vi, ko so ljudje belili le z maslom, oljem ali mle-kom, in na meso še pomi-sliti niso smeli.