PRIMOŽ KOZAK:  LEGENDA O SVETEM CHE'
Kozak je svojo zadnjo dramo napisal na osnovi znanih dogodkov okrog Che Gue-vare, ki že danes veljajo za legendarne, Che sam pa je postal eden največjih mitov današnjega časa. Ni tako važno, ali se dramska fabula res ujema z dejanskimi dogodki, ki niti niso povsem jasni, bistveno je, da gre za mit, simbol in za njegov pomen. Mnogi dokazujejo, da je bil Che Guevara navaden avanturist, pustolovec; levo usmerjeni mladini po svetu predstavlja simbol njenega (predvsem emocionalnega) uporništva; v zvezi s tem moremo razumeti strah obstoječih oblasti pred tem mitom, ki jih vznemirja in jim morda celo raste čez glavo: Kozaku pa pomeni Che večnega iskalca jasne palače, simbol idealnega hotenja; pomeni človeka, ki hoče biti odrešenik ljudstev, pa končno spozna, da je nad njim samim še nekaj, kar ga določa, da ne more izpeljati načrta. Kozak ga tako poviša v svetnika, v žrtev krutega in nepravičnega sveta.
Skupna točka vsem tem mišljenjem (in verjetno tudi resničnemu Che Guevari) je čustvo, čustveno reagiranje, romantičnost te osebnosti. V njem je vseskozi prisoten konflikt med čustvom in razumom, ki ga skuša reševati s skrajnim naporom, včasih celo s trmo; Che hoče naravnost z glavo skozi zid ter noče videti in slišati ničesar okrog sebe. — V drugi polovici drame, ko čustvo vse bolj prevladuje (prevlada pa v vsaki situaciji, ki kaže zametke urejenosti), reče Andresu: »Jaz sem hotel drugače! ... Od začetka bi bilo treba vse drugače. Jaz čutim, jaz to natanko čutim!... Nekaj nanovo! Ne vem, kaj, ampak vleče me — z glavo se bom pognal naprej, naj bo, kar hoče, z glavo naprej, in oči bom zaprl« (str. 67). — »Čutiti« je pri njem navadno pred »vedeti«. Vedno se izkazuje njegov močni individualizem in pa paradoks v njem, ko hoče po eni strani jasno palačo, po drugi pa sovraži vsako urejenost, trdnost, in zagovarja tako imenovano permanentno revolucijo. — Che nikoli ne zna res analizirati svojih postopkov, svojih izbruhov, v njem je vedno še nekaj, česar
•Primož Kozak, Legenda o svetem Che, Znamenja 7, Založila Obzorja, Maribor 1969
39
si niti sam ne zna razložiti. Tanja ve, kje je njegov problem: »Jasna, silna stavba, kjer ima vsak svoj dom in svojo nalogo. To je revolucija.« — Che: »Pa jaz to hočem! Jaz to ves čas hočem. Jasno palačo!«
— Tanja: »Nočeš! Ker ne razumeš! Ni nasprotnik tisti, ki je najbolj nevaren in ni sovražnik, ki se ga je najhuje bati. Sovražnik, neodtoijljivi in zmeraj navzoči sovražnik je človek sam sebi. Vsak sam sebi« (str. 24). — Ko se Andres ponudi, da naredi red na Kubi, ga Che zavrne: »Ti? Nikoli! Fantastom ne zaupam«. Malo prej pa očita Tanji: »...Ti nikoli ne boš nič prikrila, ker ti manjka fantazije.« Tanji hudo zameri, ko izreče takole oznako: »Kaj so doslej naše zasluge? Burna kri, razgreta čustva, napaka nasprotnika — tudi nekoliko sreče. — Danes smo začeli plačevati.« Ali pa — Tanja: »Veš, moja misel je razumna. Che.« — Che: »Razumna je, dekle, in prav zato mi ni všeč« (str. 44). — Na novico, da je Ramon uskočil, reagira čisto prvinsko; enostavno žalosten je: »Moj veseli razbojnik Ramon« (str. 46). Ko Tanja po likvidaciji kmetov stvarno-hladno ugotavlja: »Z okuženim elementom smo imeli opravka«, zavpije Che: »Molči, nesreča! Kaj nimaš duše, ne vidiš groze, ki se godil Moje davne sanje, ta silna, ta prožna, ta v trpljenju očiščena ljudska moč! Med sabo se koljejo!« (str. 46). V naraščajoči resi-gnaciji potem celo spoznava, kakšna je njegova pot, njegova usoda. Da bo zvest sam sebi, mora ostati sam, in ta odločitev je dokončna, čeprav ga Tanja svari pred grozo osamljenosti: »Che! Presodi: ti si sam. Nimaš organizacije, nimaš denarja, ne vojske, ne zvez.« — Che: »Vse bolj spoznavam — to je danes moj prvi adut!...« Che: »Jaz ostanem tukaj in se bom tolkel!«
— Tanja: »Sam!« — Che: »Sam!« •— Tanja: »Che, za božjo voljo — to je smrt!« (str. 25); Tanja: »Zakaj tvoja zmota je, ko misliš, da smo sami svoji! Zmota! Za božjo voljo, verjemi! Nobeden ni danes sam svoj! Nobeden, naj to ve, ali ne. Nobeden. Verjemi, le kdor to spozna, je odrešen.«
— Che: »Odrešen? Da, temu se pravi odrešen. Jaz bom ostal preklet — zakaj le prekleti, kot vse kaže, lahko kaj opravi« (str. 70). Tik pred koncem ima Che daljši monolog ¦— še vedno ga muči vrednost lastne odločitve. Njegove zadnje besede pa so: »Ves sem sam in ves sem preklet, ampak jaz nisem voljan. Iz mene raste boj! Iz mene!« (str. 73). To je Chejeva osebna rešitev in hoče nam dopovedati, da je tudi rešitev njegovega hotenja, ki se bo v prihodnosti nadaljevalo (in zmagalo), vendar je tudi njegov propad, njegova smrt in smrt revolucije.
Chejevo pot do njegove odločilne pozicije je mogoče vzporedno ilustrirati tudi s citati, kjer je govora o igri: Ko so v Boliviji, pravi Tanja: »Moje ime je v tej igri na zeleni ploskvi in jaz hočem do kraja.« Za Cheja pa je boj v gozdu čist, drugo je umazana politika: »... tam v gozdu je bilo to drugače, tukaj pa je vse taka pasja smešna in urna igra, ki ti ne da oddiha« , (str. 55).
Na Chejevo stran stopa seveda Andres, ki izjavlja: »Nisem vaš mož, Tanja ... Jaz se ne klatim po teh goščavah, da bi se tolkel za vas.« — Tanja: »Avanturist!« — Andres: »Se ne klatim! Zato pa bom zdaj tej zabavi kar se da naglo naredil konec! Zahtevam, naj komandant uredi s tabo ...« (str. 48). Kajti Andres in Che sta »eno kolo«j Andres: »Prišel si, ker brez mene ne moreš! Nisi sam! Nisi cel! Počen si čez polovico...« (str. 64). Andres predstavlja racionalnega, pametnega, preudarnega človeka, ki misli na osnovi dialektičnih nasprotij. Chejevih preseganj v religiozni, mistični svet, kjer se dotika vprašanj smrti in krščanskega odrešenja ter govori o trpljenju in upanju. Andres ne razume. Le en prizor je, ki nakazuje tudi njegovo ukvarjanje s temi problemi: po bitki, ko Andres riše grozote, ki ostajajo po vojni, pravi Cheju: »... Reči hočem, nekoliko me je sram. Jaz nisem tisti, ki visi na tistem žeblju in oni ni ta, ki je tukaj zabeležen. Zdaj je edino vesolje zanj trpljenje, in ko bi bilo po pravici, bi morali ti in jaz in ves svet ječati v isti muki« (str. 36).
Na drugi strani pa je čisto drugačen in poseben lik v drami Tanja. — V Kozakovih dramah so ženske, če so sploh nastopale, igrale povsem obrobne, dramaturško skoraj neutemeljene vloge. Tu pa je Tanja Chejev glavni antagonist, utelešenje organizirane, institucionalizirane revolucije. Posebna pa ni le kot nosilec totalitarne ideje, ampak kot ženska, ki goji do Cheja še neki poseben, svoj, oseben odnos. Ta del njene osebnosti se nekoliko pokaže le v dveh prizorih, takrat pa se izraža z jezikom — zlasti v drugem primeru —, ki je v celotni drami med najbolj lirsko izbranimi: »Glej, danes je moj praznik. Kar je bila tako dolga leta moja najtišja in najbolj moja želja, je zdaj res ...« (str. 51-52: »Bil si mi, kakor divji ptič v pasti, razbijal si s perutmi, rane so se ti odpirale in oči so ti žarele v bolni vročici...« (str. 69).
Ce upoštevamo še Ramonov in »oficirjev« lik, lahko ugotovimo, da gre v »Legendi« tako pravzaprav za pet stališč do revolucije: za Chejev idealni in totalni koncept
40
čiste revolucije, ki se zruši med Tanjinim totalitarnim, partijskim sistemom ter delovanjem štaba za pobijanje gverile. Oficir, ki ta štab vodi in predstavlja naslednjo pozicijo do revolucije, je Cheju popolnoma nasproten, gleda pa nanj izključno kot na poklicen primer, sicer pa ima ta oficir »lep dom, s trato pred hišo, ki gleda v dolino ...« — In končno je v Ramonu izražen elementaren, preprost, naturen bojevnik, komajda revolucionar, hajduk brez ideologije. Njegov občutek za čast, iz njega izhajajoči užaljenost in maščevalnost, njegov bruhajoči temperament ga privedejo celo v nasprotnikov tabor. — Značilno je, kako je Che pravzaprav tudi tej naravi blizek: »Bil mi je, kakor žila, ki je kmete v tej deželi vezala z mano in po njej je prihajala do mene sveža kri upornikov« (str. 50). — Imamo torej odnose med štirimi koncepti revolucije (čeprav bi za Ramona ne mogli trditi, da ima premišljen projekt), odnos med njimi in ostalim svetom, pa še konflikte znotraj posameznih konceptov. Rezultat v drami je propad vseh tipov revolucij in revolucije v današnjem svetu nasploh, prevlada ideja o nemožnosti resnične revolucije v svetu, ki ga vodijo politični štabi. V tem je tudi tragičnost glavnega junaka, ki hoče vse ali nič, pa propade v boju s svetom. Eksplicitnega sporočila nam pa Kozak ne da, igra se zaključi z neznanko. Ce je avtorjeva perspektiva v Che-jevi osebnosti, veje iz drame dvom v moč razuma in racionalizma sploh, tudi ironija (za trenutek celo pri Andresu: »Zares, vse je umno narejeno na tem svetu,« str. 64) ter razmišljanje o krščanstvu. Vsekakor so ti elementi nakazani. Iz patosa, preroške in »verske strasti«, zaupanja v ideale, prehaja drama v deziluzijo in burko. Che pravi Andresu: »Vtaknil ti bom rinko v nos, vzel bom frulo in šla se bova razkazovat v cirkus: dva revolucionarja« (str. 66).
Custvujočo in nerazumno iracionalnost kot novost v Kozakovem zadnjem tekstu nakazuje že sam naslov. Glede na prejšnje oznake njegovih del, ki so bile skope, ostre, povsem objektivne, že kar asketske, pa kaže ta naslov avtorjevo perspektivo, njegovo osnovno misel o temi, ki jo obravnav^ Od povsem neosebne oznake prihaja Kozak v novo sfero, na katero nas opozarja že »nepreciznost« naslova: legenda, sveti; prej pa: dialogi, afera, kongres. Vendar pa obenem ta naslov pomeni konkretizacijo, odmik od abstraktne, povsem splošne oznake stanja ali problema. — Kozakova »sodobna trilogija« predstavlja močno racionalno kompozicijo in velja za tip filozofsko-tezne dramatike Sartrovega
kova, katere značilnosti so v vsebinskem pogledu problem človekovih odločitev v eksponiranih življenjskih situacijah. Osebe v teh dramah so domala filozofsko kategorizirane nosilke avtorjevih in seveda tudi nasprotnih idej, predstavnice ideologij, manj pa psihološko označeni karakterji; ti junaki ne kažejo vseh (oziroma več) elementov svojega bistva, ampak so zredu-cirani predvsem na intelektualni, razumski del svojih osebnosti. — Prav to pa se je v Kozakovi drami spremenilo — osebe so postale v novi drami večplastne, bolj človeške — bolj realne, teže jih je spraviti v kalup. Tako pri oznaki posameznih oseb kot pri ugotavljanju celotne avtorjeve misli se srečujemo z nedorečenostjo, z ne-enosmiselnostjo.
V vsebinskem oziroma idejnem smislu gre pri zadnjem »Kozaku« torej za novo »počlovečenje« oseb. Tematsko to dramo najlaže primerjamo z Afero, saj ga v obeh primerih vznemirjajo vprašanja družbene revolucije, čeprav je za obe možna tudi konkretnejša oznaka: naša socialistična revolucija in pa Chejeva parcialna uporniška revolucija znotraj družbene strukture. Iz te primerjave lahko ugotovimo — kar se tiče oseb —, da se nekateri tipi iz Afere podaljšajo v Legendo: Simon /koncept idealne revolucije in zvestobe sebi/ — Che; Marcel /totalitarni koncept/ — Tanja; Bernard /prava ljudska revolucija — Ramon; Andres; ni pa sedaj več tipičnega eksistencialističnega junaka /Kristijan/ in ni predstavnika stvarne revolucije, ni zmagovalca v smeri objektivne resnice /Jeremija/. Tu ne zmaga nihče: Che in Andres propadeta, Tanjina usoda je neznana, Ramon je ponižan in odpade. Revolucija sama postane vprašanje, edino »zmago« pa slavi ameriški štab, torej nekaj, kar je zunaj te revolucije in nad njo /pa ne v vrednostnem smislu/.
— Skladno z vsebinskimi oziroma miselnimi novostmi je Kozak v zadnji drami spremenil tudi jezik, ki je bil prej blizu suhemu, filozofskemu izrazu, zdaj pa se je od izrazito intelektualnega govora premaknil k zelo pogovornemu in po drugi strani k poetičnemu jeziku. Z naslovom »Legenda o svetem Che« se na mnogih mestih sklada tudi prav preroški, biblijski, cankarjansko privzdignjeni stiL
Večkrat gre za ritmizirano prozo, ki jo pogojuje obrnjeni besedni red, inverzija. Pogosti so relativni odvisniki, uvedeni s »ki«, in sklepalni »zakaj«, kar daje vtis pri-dvignjenega stila /»To mi ni všeč, zakaj drugačna je tvoja naloga«, str. 16. »Bra-
41
nijo naj svoje življenje, zakaj bolnik je, ki jih vodi!«, str. 53/. Naslonitev na Cankarjev stil se kaže tudi v besedju /»... ravnajmo z njim po zasluženju«, str. 30; ».. . kakor je pisano«, str. 69; »Ko bi bilo po pravici«, str. 66/. S podrobnejšo stilno analizo bo mogoče te relacije natančneje dokazati. ¦— Potrebno bo tudi odgovoriti na vprašanje funkcionalnosti sloga in vsebine. Očitno je, da se je Kozak zavestno odločal za drugačen jezik, pri tem pa je šel tako daleč, da je elemente vzvišenega stila dal tudi osebam in situacijam, s katerimi niso v skladu. Biblij sko-retorični način uporablja Che zlasti v svojih govorih in monologih, manj upravičena je metaforičnost sredi ostro začrtanega idejnega dialoga, ko se odloča Chejeva usoda /Che: »Dobro ste speljali. Enega starega kamerada ste mi odstavili, drugega ste odlikovali, spletli ste se v trdno mrežo in že ste pokrili ljudsko moč in jo stisnili ob tla, da ne more več s pero tj o ganiti! — Jaz ukaza razveljavil ne bom — ...«, str. 61/. Celo Tanja —¦ tako politično enosmerna in suha — prav pogosto uporablja izbrane konstrukcije /»Resnično je in od nekdaj velja... Zdaj pride misel in rana
se razboli«, str. 25; »Che, en sam sme biti boj, eno samo vodstvo, zakaj le eno je bojišče«, str. 51/. Včasih lahko razkriva to sicer zastrte plasti njenega karakterja, vsekakor pa nas preseneča. Neadekvaten pa je tak stil na primer v oficirjevem izražanju, ki se odbije od sicer povsem govornega jezika /»Sicer pa blago in pametno je treba ravnati, če ne . ..« str. 42/, ali pa v pogovornem in celo žargonskem jeziku Chejevih častnikov /»En sam bodi zakon .. . Zakaj začetek greha je tukaj .. . Sovražnik je govoril skozi njihova usta. Kdor pa je sovražniku enak, ravnajmo z njim po zasluženju!«, str. 30; »Pozdravljeni, ki prihajamo v vaš dom«, str. 35; »Prišla sta z njo in neznano sta govorila«, str. 49/.
To mešanje, ta dvojnost Kozakovega stila pa se v osnovi vendarle sklada z dvojnostjo njegovega vsebinskega sveta, kjer se nihajoče družita strog ratio in metafizično profetstvo. Kozak se je s to dramo zavestno odmaknil od prejšnje skladnosti in tu, sicer z racionalnim pristopom, prikazal smer v iracionalnost.
Malina Schmidt Ljublj ana