IZ  DNA
Peter   Levec
Slepeča senca se je umaknila in Astal iz kalnega sem dna. Noge so blatne. O, naj jili umijem v zeleni rosi dobrega resja!
Pod zvezdami stojim — željan samote in  v krvi polje glas:  Ne več navzdol! Poljubljam naj  le belo mesečino, objema naj me čisti dih vetrov!
Šušteči veter, ki ne zna lagati, besede svete v travi šepeta in v srou tanjša se, zbledeva temačna senca spodnjega sveta.
Zamira dih nižin.  A ker še čutim, je tihi stud samo — in ne bolest! Poklekniti sem moral v cestno blato, da znova vidim luč visokih zvezd.
982