
V S E B I N A
Ing. Matej Kleindienst: PREGLED HIDROTEHNIČNIH DEL V SLOVENIJI 
Ing. Beno Plemelj: TLAČILNI ROVI HIDROCENTRAL — Ing. Rudolf Pod­
gornik: INJICIRANJE PRI HC MOSTE — Ing. Marko Lavrenčič: N EKA J 
O PROBLEMIH PRI PROJEKTIRANJU HIDROCENTRALE MOSTE — 
Ing. Igor Omersa: IZKUŠNJE PRI TORKRETNIH DELIH NA HIDRO­
CENTRALI MOSTE — Ing. Milan Stegu: PROBLEMI FUNDIRANJA PRI 
MOSTOVIH — Ing. France Dolničar: ODVAJANJE IN ČIŠČENJE ODPLAK 
— Ing. Engelbert Hribernik: PLAVŽNA ŽLINDRA V INDUSTRIJI CE­
MENTA — Ing. Albin Jerin: PODLAGA ZA UTRDITEV V SODOBNI 
CESTOGRADNJI — Teh. Stane Kandus: PRESKRBA S PITNO VODO 
NA KRASU — TEHNIČNE IZPOPOLNITVE: Racionalizacije tovarne 
cementa, salonita in apna na Soči, Anhovo. Nov način obračunavanja 
gradbenih storitev — KRITIKA NAŠEGA DELA — Novi predpisi za lesne 
konstrukcije — NOVOSTI IZ DRUGIH REV IJ: a) Jaškaste  peči v ce­
mentni industriji s  konično oblikovano gorilno cono; b) Tehnika gradnje 
zemeljskih nasipov — UREDBE IN DRUGI ZAKONITI PREDPISI —
RECENZIJA
GLASILO SVETA ZA GRADBENE IN KOMUNALNE 
ZADEVE LRS TER DRUŠTVA GRADBENIH INŽENIR­
JE V  IN TEHNIKOV LRS
LETO IV 1951
Ing. Matej 'Kleindienst:
Pregled hidrotehničnih del v Sloveniji
I, UVOD
V oda v bistveni m eri vpliva na vse ž iv lje­
nje v živi in neživi naravi. T elesna snov živih 
bitij v veliki meri obstoji iz vode. Od de lo­
van ja vode v zvezi z gravitacijskim i silam i 
in z izprem em bam i tem perature izvira v n aj­
večji m er$  oblikovanje zem eljske površine, 
tako v velikem, t. j. pri razvoju reliefa  ze ­
m eljske površine, kakor v malem, t. j. pri 
nastajanju  tako zvane kulturne p lasti, ki je 
prvi pogoj in podlaga za  razvoj rasti in v sega  
življenja na suhem.
Površina zem eljske oble je v pretežni meri 
pokrita  z vodo oceanov, jez^r in rek. V 
oceanih so n astali prvi živi organizm i in 
vedno se še v ogromnih prostorih svetovnih 
morij razvija  bujno življenje, o katerem  je 
č loveštvo doslej moglo dobiti le malo po­
datkov. V vseh geoloških dobah je m orje od­
ločilno vplivalo na tvorbo p lasti, ki tvorijo 
danes večji del površine suhe zem lje. M orje 
še vedno na eni stran i u stvarja  nove p la sti 
zem eljske skorje, na drugi stran i p a  z erozij­
skim  delovanjem  razk ra ja  in odnaša v p re j­
šnjih geoloških dobah n astale  hribine.
Človek s svojim i sred stv i ne m ore vp li­
vati na osnovno vodno kroženje. N jegovo delo 
v zvezi z vodo se  m ora om ejevati na eni 
stran i na zavarovan je pred škodljivim  d elo v a­
njem vode, na drugi stran i pa na izrabo vode 
kot snovi ozirom a pom ožnega sred stv a  ali 
pa njene sile.
M ed človeškim i stvaritvam i so hidroteh- 
niška dela po svojem  obsegu, problem atik i 
zasnove, težavnosti izvedbe in po pom emb­
nosti za narodno gospodarstvo  brez dvom a 
najpom em bnejše naloge. H idrotehniška dela, 
k ako r n. pr, urejevan je hudournikov in rek, 
m elioracije zem ljišč, izgradnja akum ulacijskih  
jezer in naprav za izrabo vodne sile  tei 
plovni kanali in pristan išča so  gradnje, kt 
m ed vsem i človeškim i deli v največji m en  
vplivajo na preoblikovanje zem eljske po­
vršine in na izprem em be gospodarsk ih  ter so­
cialnih razm er dežele. Zato tudi p rip ad a  
vodnogradbenim  delom  tako pom em bna vloga 
pri izoblikovanju gospodarsk e strukture d rža­
ve, to pa še prav  posebno v socialističnem  
sistem u gospodarstva.
U rejevanje hudournikov in rek  naj za v a ­
ruje gozdove, polja, kom unikacije in naselja  
pred  uničujočo silo vode; velika m elioracijska 
dela naj izboljšajo ali na novo pridobe po­
trebne poljedelske površine, da zagotove 
prehrano ljudstva industrializirane dežele.
A kum ulacijska jezera  naj izravnajo  vodne 
množine rek  za potrebo hidroelektrarn , p o ­
ljedelstva in vodnega prom eta, v  svojih p ro­
storih pa naj tudi zadržujejo visoke vode in 
ublažujejo poplave.
H idroelektrarne naj p reskrbe potrebne 
množine stalne in cenene energije za industrijo, 
obrt, poljedelstvo in gospodinjstvo.
U reditev plovnih poti po rekah  in kanalih  
naj omogoči cenen prevoz velikih množin su­
rovin in izdelkov za  potrebe gospodarstva.
O bjekti san itarn e hidrotehnike naj zago­
tove naseljem  in industrijskim  obratom  po­
trebne množine prim erne pitne in uporabne 
vode in naj v in teresu  vseh  neposrednih  ali 
posrednih koristn ikov vode preprečijo  one­
snaženje vodotokov z odpadnim i vodam i n a­
selij in industrije.
Ne bomo navajali številčnih podatkov, ki 
so razvidni iz zak on a o petletnem  planu. P ri­
pomnimo naj le, da je v petletnem  planu 
posvečena p rav  posebn a pozornost razvoju  
elektrifikacije  z lasti izgradnji h idroenergei- 
skih naprav, da se s  tem  ustvari pod laga za 
razvoj osnovne težke industrije, k i je  nujna 
podlaga za zagotov itev  neodvisnega razvoja 
vseh drugih gospodarsk ih  vej ter za p o v eča­
nje obram bne m oči države.
Ko smo zače li po osvoboditvi pro jek tirati 
in izvajati p rva velik a  dela, se m arsikdaj 
nismo mogli iznebiti n ekega občutka tesnobe 
zaradi velikosti in odgovornosti nalog, ki so
sta le  pred  nami. T a občutek je delom a izviral- 
iz ob jektivne zavesti prem ajhne izkušenosti, 
delom a pa je bil to občutek m anjvrednosti, ki 
nas je prevzem al pri delu v predvojnih  ozkih 
razm erah, ko so  v sa  že tako  ali tako m alo­
štev iln a pom em bnejša dela vodili tuji s tro ­
kovnjaki. Če se danes ozrem o nazaj, nam 
m orda še vedno stopijo pred  oči predvsem  
težave, s katerim i smo se  m orali boriti in 
napake, ki sm o jih m orali storiti zarad i ne­
izkušenosti ali zarad i p ren aglega delovnega 
tem pa. V endar p a  se navzlic vsem u lahko 
z zadovoljstvom  in s  ponosom  ozrem o tudi na 
vrsto  uspešno dovršenih del tak eg a  obsega in 
take  vrste , k ako r sm o si jih prej mogli ko­
m aj predstavljati. Sodelovan je  pri teh delih 
nam  je  dalo po eni stran i sam ozavest, da 
se bom o prihodnjih nalog lotili s potrebno 
sm elostjo , po drugi stran i pa sm o se  iz težav 
in n apak  naučili, da m oram o biti za delo do­
bro pripravljeni.
II. H ID R O T EH N IŠK A  D E L A  V LR  SL O V E ­
N IJI  PO PO SA M EZ N IH  ST R O K A H
V naslednjem  bomo navedli po glavnih 
stro k ah  hidrotehnike stan je  del in potreb, 
to je, problem atiko p ro jek tiran ja ozirom a p la­
niran ja in izvedbe p redvsem  za L R  Slovenijo. 
V pregledni obliki se bom o dotaknili načelno 
le problem atike posam eznih  strok.
Sk u ša li bom o podati p reg led  po nasled­
njih glavnih strokah :
1. vodno gospodarstvo , •
2. izraba vodnih sil,
3. urejevan je hudournikov, regu lacija  rek, 
m elioracije,
4. kom unalna ali san itarn a hidrotehnika 
in sicer:
p resk rb a  s pitno vodo,
odvajanje in čiščen je odpadnih voda,
5. plovne poti in pristan išča.
1. VODNO G O SP O D A R ST V O
Pom en vode za življen je posam eznega 
č loveka k ako r za potrebe skupnosti je tako  
velik , da se z ureditvijo d ržave takoj pojavi 
p o treb a  po ureditvi p rav ic  in dolžnosti do 
vode. Z razvojem  države v gospodarskem  
in socialnem  oziru se vedn o  bolj vsiljuje tudi 
p o treb a  po kolikor m ogoče popolni rešitvi 
načina racion aln ega go sp o d arstv a  z vodo.
Pri naglem  razvoju  industrije in elektrifi­
k ac ije  p o sta ja  vprašan je  pravilno urejenega 
go sp o d arstv a  z vodo v se  bolj in bolj ak tu ­
alno. Pri reševan ju  obeh glavnih problem ov 
v zv ez i'z  vodo, to je zavaro van ja  pred  škodo, 
ki jo lahko povzroča voda, in uporabe vode 
v razne nam ene, se p o jav lja  toliko potreb 
in toliko d ostik rat nasprotn ih  zahtev, da je 
nujna koordinacija vsega gospodarstva z vodo, 
T e koordinacije pa ni m ogoče d oseč i in kon­
tro lirati z izdajo zakonov in predpisov, ki 
določajo p rav ice  in obveznosti pri uporabi 
vode. V oda je dobrina, ki je na razpolago
v om ejeni količini, zato m ora v planskem  
gospodarstvu  države obsto jati dobro prem išljen 
načrt, ki določa gospodarstvo  z vodo na način, 
ki je za celotno narodno gospodarstvo  najugod­
nejši. T a  načrt se imenuje vodnogospodarski 
načrt. Izdelava vodn ogospodarskega načrta in 
skrb  za  njegovo pravilno izvajanje je naloga 
posebn ega državnega organa: U prave za vodno 
gospodarstvo .
Potrebo po izdelavi in odobritvi vodno­
gospod arsk ega načrta in po ustanovitvi pri­
stojne ustanove za njegovo izvajanje smo 
čutili od začetk a  n ašega dela. Pri sestavljan ju  
osnovnih načrtov za  en ergetsko  izgradnjo naših 
rek  smo neprestano prihajali do vprašan j, k a ­
terih ni bilo m ogoče ob ravn avati in rešiti v 
ozkem  krogu posam eznih resorov. R epubliške 
p lan sk e  kom isije, pa tudi Zvezna p lan ska 
kom isija, niso im ele potrebne pod lage  za študij 
postavljen ih  problem ov in za  izdajan je navodil 
in odločb. Zato je žal tu in tam  prišlo do 
izvedbe projektov, ki bi po tem eljitem  študiju 
vodnogospodarskih  potreb zahtevali drugačno 
rešitev . Mislim, da k sreči vsaj za Slovenijo 
lahko rečem o, da v  tem  oziru  ni bila storjena 
nobena pom em bnejša n ap ak a  in da je še  čas, 
da se  izgradnja na vodo vezanih objektov 
pravilno usm eri. K er p a  delom a še iz prejšnjih 
časo v  tudi v Sloveniji obstoji nekaj perečih  
vodnih problem ov, je re s skrajn i da se
v gospodarstvu  z vodo vpelje  delo po enotnih 
načelih  na podlagi skupn ega načrta.
K o je bil le ta  1949 ustanovljen  pri Zvezni 
v lad i K om ite za  vodno gospodarstvo  in nato 
postav ljen e republiške U prave  za vodno go­
spodarstvo , je bil vsaj s form alnega sta lišča  
storjen  začetek  za  delo  na reševan ju  p rob le­
mov vodnega gospodarstva . S  tem  pa žal še 
ni zagotovljeno, da bomo v doglednem  času  
dobili vodn ogospodarsk i načrt, ki je tako 
potrebn a podlaga za planiranje in p ro jek ti­
ran je industrije glede na vrsto, kapaciteto  in 
lokacijo , za izdelavo osnovnih projektov za 
energetsko  -izgradnjo rek  itd.
R epubliške Uprave za vodno gospodar­
stvo se še vedno bore z osnovnimi organiza­
cijskimi težavami, posebn o s pom anjkanjem  
potrebnega štev ila  dovolj razgledanih stro ­
kovnjakov in pom ožnega osebja, pom anjka­
njem  prim ernih prostorov  itd.
G lede na izredno važnost izdelave vodno­
gospodarsk ih  načrtov, ali vsa j sm ernic za 
način  obravnave pro jek to v  na posam eznih 
rekah, m oram o poudariti nujnost, da se ojačijo 
ustanove, določene v ta  nam en in organizirajo 
tako, da bodo v  odnošajih do projektantskih  
ustanov, in vestitorjev in resorov  im ele dovolj 
av toritete  za izvajan je potrebne koordinacije 
pri delih v zvezi z vodo. T e ustanove m orajo 
dobiti posebne biroje za zbiranje gradiva za 
izdelavo vodnogospodarskega načrta in za 
delo pri načrtu.
V Sloveniji je ce la  v rsta  zelo aktualnih, 
delom a naravnost akutnih problem ov, katerih  
rešitev  pričakujem o od U p rave  ozir. Kom iteja 
za  vodno gospodarstvo  še pred  izdelavo celo t­
nega vodn ogospodarskega načrta. Naj n av e­
dem sam o nekatere : Čiščenje odpadnih voda 
iz železarne Je se n ice  zlasti v zvezi s hidro­
centralo v  M ostah, čiščenje odpadnih voda iz 
zasavsk ih  prem ogovnikov, čiščenje odpadnih 
voda papirne in u sn jarske industrije, z a v aro ­
vanje akum ulacijskih bazenov pred zaprodit- 
vijo z izvedbo del p ri ureditvi hudourniških 
področij, vprašan je m ožnosti izgradnje ak u ­
mulacij na C erkniškem  in zlasti na P laninskem  
polju, p resk rb a  vode za velen jski bazen  itd.
V odnogospodarski načrt naj reši p redvsem  
načelna vprašanja. T ako  n. pri. ni potrebno-, 
da se z njim določijo že posam ezne stopnje 
za energetsko izrabo neke reke, podati pa 
m ora načelna navodila o načinu izgradnje 
posam eznih odsekov kakor n. pr, s serijo  
pretočnih central brez derivacij, z akum ula­
cijskim i centralam i z derivacijam i; določiti 
m ora potrebo po izravnavi p retoka in po 
retardaciji visokovodnih valov, označiti m no­
žine vode, ki m orajo biti na razpo lago  za 
industrijo, za nam akanje polj in za druge 
gospodarske potrebe.
K akor je razvidno iz gornjih kratkih  ugo­
tovitev, je vodno gospodarstvo  tako važna 
naloga, da je potrebna ustanovam , k i se  z njo 
ukvarjajo, takojšn ja v sestran sk a  pomoč. Če 
se to ne bo zgodilo, nas bodo bodoče naloge 
našle nepripravljene in bo n astala  n ep op rav­
ljiva gospodarsk a škoda.
2. IZ R A B A  VODNIH SIL
S sta lišča  narodnega gospodarstva  je izraba 
vodnih sil gotovo najbolj pozitivno go sp o d ar­
sko podjetje. Pridobivanje energije iz sile 
tekoče vode je posredno izkoriščan je sončne 
energije, ki je gibalo  večnega kroženja vode 
na zemlji. Iz tekoče vode pridobljena energija 
im a pred vsem i drugimi vrstam i energije 
bistveno gospodarsko prednost, da se za 
njeno pridobivanje ne trošijo  zaloge snovi, ki 
so na zem lji na razpo lago  v om ejenih mno­
žinah in lahko sedaj ali pa kdaj pozneje služijo 
kot važna surovina za industrijsko predelavo. 
S  tega sta lišča  je gospod arsk a p rednost hidro­
elektrarn  pred term ičnimi elektrarn am i na 
prem og ali na zem eljsko olje izven diskusije 
vkljub večjim  začetnim  investicijskim  s tro ­
škom, ki jih h idroelektrarne v večini prim erov 
zahtevajo. Ogrom en pom en vodnih sil posebno 
za države, ki nim ajo bogastva naravnih z a ­
kladov, zlasti prem oga in nafte, se  najbolje 
vidi iz prim era Švice in Italije, ki tako  rekoč 
grad ita  svoje narodno b lagostan je  sam o na 
energiji, pridobljeni iz vodnih sil.
N aša država je z vodnimi silam i srednje 
bogata. Po grobih cenitvah zn aša gospodarsk o  
izrabljiv učinek naših rek  p ri srednji vodi 
okrog 3,5 m ilijonov KW , od katerih  odpade 
na LR  Slovenijo okrog 875.000 KW  ali 25%. 
Tem u ustrezajoča letna energija znaša za vso 
državo nekako 27 m ilijard KW h, ozirom a 
v Sloveniji približno 6,5 m ilijard KW h, to je 
24%.
Od navedenih množin razpoložljivega učin­
ka in energije so  bili do 1. 1939. izrabljeni le 
minimalni deli. T ak o  je znašal skupni učinek _ 
do druge vojne zgrajenih hidrocentral v vsej 
državi okrog 150.000 KW h, v Sloveniji pa 
okrog 50.000 KW , t. j, za vso državo 4,3%, 
za Slovenijo pa 5,7%  razpoložljivega učinka.
Pri izrabljen i energiji je bilo podobno 
stan je: V v se j državi je zn ašala  izgrajena 
energija letno okrog 1,3 m ilijarde KW h, ozir. 
4,8% celotno razpoložljive, v  Sloveniji pa 
300 m ilijonov KW h, ozirom a 4,6%. Pri tem 
p a  so bile še v se  pom em bnejše h idroelektrarne 
v rokah tu jega kap itala .
Po Zakonu o petletnem  planu naj bi se 
do konca prve p e tle tk e  povečala  produkcija 
električne energije v državi na 4,35 m ilijard 
KW h, t. j. za  okrog štirik rat v prim eri s s ta ­
njem 1. 1939. Po rebalan su  p lana koncem  leta 
1949 naj bi se  to stan je doseglo do konca 
leta 1952.
To povečan je produkcije energije naj bi 
se doseglo z izgradnjo e lektrarn  s skupnim  
učinkom 1,55 m ilijona KW . S  tem bi se m no­
žina letno producirane energije nasproti stanju 
v 1. 1939 p ovečala  v vsej državi za 3,95-krat, 
v Sloveniji pa za  3,61-krat.
V letu 1939 je odpadlo povprečno na enega 
preb ivalca Ju g o slav ije  letno 69 KW h produ­
cirane električne energije, ob koncu petletke, 
ozirom a po rebalansu , ob koncu 1. 1952 p a  naj 
bi to povprečje  zn ašalo  272 KW h.
V LR  Sloveniji naj bi zn ašala  koncem  
petletke  letna produkcija električne energije 
skupno 1,3 m ilijarde KW h, t. j. okrog 935 KW h 
na enega preb ivalca, T a  vrednost je tudi 
v prim erjavi z državam i z močno razvito 
e lektrifikacijo  dosti visoka.
T ak o  im a na enega preb ivalca letno pro­
ducirane električne energije: N orveška (v letu 
1930) 3260 KW h, K an ad a (1933) 2000 KW h, 
A m eriške združene države 980 KW h, Belgija 
566 KW h, F ran cija  326 KW h, Italija 270 KW h, 
A vstrija  (1948) 700 KW h, Švica nad 200 KW h 
itd. P ovprečje za  v so  zem ljo je zn ašalo  leta 
1931 135 KW h na enega človeka. V daljnji 
perspektiv i računajo  nekateri avto.rji n. pr. 
za  A vstrijo  celo do 10.000 KW h na leto in na 
prebivalca.
Iz navedenih podatkov, k i so  vzeti delom a 
iz stare jših  in ne popolnom a zanesljivih sta t i­
stik, lahko sklepam o, k ak šen  razvoj in kako 
velike naloge nas še čakajo-. Pri popolni 
izgradnji bi sam o od letno razpoložljive ener­
gije h idroelektrarn  odpadlo na enega prebi- 
va lca  naše d ržave okrog 1800 KW h, na enega 
preb ivalca Slovenije pa celo okrog 4800 KW h.
N avedem o naj še nekaj orientacijskih  
številk  v obsegu del pri izgradnji hidro­
elektrarn  v Sloveniji:
Učinek hidroelektrarn , ki so bile že zg ra­
jene po osvoboditvi ali so še v gradnji, bo 
znašal po popolni izgraditv i skupaj okrog 
145.000 KW , skupna letno razpoložljiva ener­
gija teh n aprav  p a  približno 810 milijonov 
KW h. O bjekti teh h idroelektrarn  obsegajo
naslednje skupne množine glavnih gradbenih 
del:
izkop v nevezanem  svetu
in v skali . . . .  ca  400,000 m3 
izkop  v rovih . . .  ca 75.000 m3 
beton in arm irani beton ca 315.000 m3 
naravni kam en . . .  ca 10.500 m3 
arm aturno železo . . ca 6.200 ton.
Skupna in vesticijska vredn ost navedenih 
naprav, vštevši celo h idroelektrarno M aribor­
sk i otok, znaša okrog 2,9 m ilijard dinarjev.
P ri obravnavi vprašan j v zvezi z izrabo 
vodnih sil se bom nekoliko podrobneje ukvar­
jal s problem i pro jektiran ja in modelnih p re­
isk av  ter z vprašan ji yivedbe gradbenih del.
a) P r o j e k t i r a n j e  i n  m o d e l n e  
p r e i s k a v e
K o smo leta 1946 pričeli s projekti hidro­
e lek trarn  v Sloveniji, se  je projektan tski 
kad er p rav zap rav  zače l še le  zbirati. T a  kader 
je bil tako  rekoč brez praktičn ih  izkušenj pri 
pro jektiran ju  in gradnji ob jektov  te vrste. 
K oncem  m aja leta  1945 sm o se ob prvem  
pregledu  stav b išča  H E M arib orsk i otok sp ra­
ševali, ali bom o sposobni, da sam i nadaljujem o 
in dokončam o pro jek t in gradnjo te e lek­
trarne. D anes je to delo dovršeno in naprava 
z enim  strojnim  agregatom  v obratu, naši 
ljudje pa bogati z izkušnjam i in se  brez 
strah u  lotevajo  novih, tudi večjih in težjih 
nalog. Še več, v kratkem  času  njihovega dela 
so m ogli ugotoviti m arsik atero  pom anjkljivost 
in napako, ki so jo zagrešili tujci, na katere 
sm o p re j gledali s  prepričanjem , da sam o oni 
lahko p ro jek tirajo  in vodijo tak a  dela.
R es je, da je delo v začetk u  veljalo znatno 
več  truda in tudi več časa , vendar je bilo 
poplačano z uspehom , ki je največ v tem, da 
sm o dobili lepo število  izvežbanih  ljudi za 
tak a  dela.
Z aradi velike naglice pri gradnji objektov 
za  iz rab o  vodnih sil so se na nekaterih  stav- 
biščih pričela gradbena dela istočasno z za­
četkom geoloških preiskav in geodetskih pred- 
del ter dela pri projektih. N aravn a posledica 
tak eg a  načina dela je bila, da se je delalo 
tako  rekoč vedno »iz rok v  u sta«  in d a  p ro ­
jek t tudi pozneje ni mogel več za potrebno 
m ero prehiteti d ela  na stavb išču . Posebno 
škod ljive  posledice v tem  oziru so imele 
prepozno začete  in prem alo sistem atično izve­
dene geološke p re isk ave  in sondaže. K er so 
,  se prvotni pro jekti op irali na nezadostne 
geo lo šk e  podatke, so m orali med gradnjo 
u trpeti vedno nove izprernem be in dopolnitve, 
ki so  se  pok azale  potrebne zaradi novih 
geološk ih  ugotovitev.
D a je zarad i tak ega d ela  trpela dostikrat 
tudi k v a lite ta  in ekonom ija pro jektiran ja, je 
b ila  nujna posledica.
V poznejši fazi projektiran ja, z lasti pri 
izdelav i detajlnih projektov, so  se pojavile 
težave  zarad i često  zelo slabe in neredne 
zveze s projektanti in z dobavitelji hidro­
mehanske in elektrostrojne opreme. Ta težava 
še do danes ni popolnoma premagana.
D a bi se  pospešilo  delo pri detajlnih pro­
jektih  in zadovoljile po treb e  stavbišč, je bilo 
za  leto  1950 pri izdelavi plana projektiranja 
sp re je to  načelo koncentracije sil na projekte 
tistih  objektov, ki so v gradnji, t. j. na detajlne 
pro jek te . S  tem  naj bi se  končno prišlo do 
norm alnega razm erja m ed projektom  in grad­
njo, da bi dobila operativa  projekte pred 
začetkom  dela, jih tem eljito preštud irala in 
izvršila  potrebne predpriprave.
Projekti naj bodo res kompletni, s popisi 
del, izmerami in z analizami cen.
K er je število projektantov, zlasti takih 
s potrebnimi izkušnjami, še vedno premajhno, 
zaradi omenjene koncentracije dela na objek­
tih v gradnji ne bo preostajalo časa za delo 
pri osnovnih in idejnih projektih objektov, ki 
bodo prihodnja leta prišli v plan izgradnje. 
Zato omenjena koncentracija dela sicer več 
ali manj popolno rešuje trenutne potrebe, 
povzročila pa bo težave v prihodnjih letih, 
ko bomo morali spet začenjati nove gradnje 
nezadostno nepripravljeni.
V programu izgradnje za prihodnja leta 
je sicer nekaj hidrocentral, katerih lega in 
način izgradnje sta več ali manj določena, 
brez širših študij. Vendar pa je za celo vrsto 
naprav, med njimi tudi takih, ki po aktual­
nosti izgradnje prihajajo na prva mesta, po­
trebno poznati celotno vodno gospodarstvo 
in energetsko rešitev tistega vodotoka ali 
celo skupine vodotokov, če hočemo zagoto­
viti njihovo pravilno projektiranje.
Vodnogospodarska osnova in osnovni pro­
jekt za Savo in Sočo je nujna naloga pro­
jektantov, da bo po odobritvi osnovnega 
projekta mogoče s potrebno zanesljivostjo 
pričeti z izdelavo idejnih projektov za posa­
mezne hidroenergetske objekte.
Za izdelavo energetskega osnovnega pro­
jekta pa je nujna podlaga vodnogospodarski 
načrt, ali pa vsaj čim bolj podrobno sestav­
ljanje smernic, ki jih mora izdati Uprava za 
vodno gospodarstvo.
Vzporedno s tem morajo planske ustanove 
in instituti elektrogospodarstva študirati 
energetske osnove in dati projektantom 
hidroelektrarn potrebne smernice za izbiro 
in elemente za dimenzioniranje novih naprav.
Pri tem se morajo seveda upoštevati 
možnosti izravnave razpoložljivih naravnih 
virov vodne energije s  povezavo sistemov 
central na vodah različnih hidroloških zna­
čilnosti, s hidravličnimi in energetskimi aku­
mulacijami in končno s kaloričnimi napravami, 
katerih vloga v celotnem energetskem sklopu 
bo s tem obenem določena.
Iz potrebe po rešitvi osnovnih vprašanj 
energetske izrabe naših voda so že pred leti 
nastale posamezne študije in poizkusi. S  temi 
problemi so se ukvarjali nekateri posamezni 
strokovnjaki, projektantske skupine in instituti.
Vse to delo, ki je marsikaj prispevalo 
k reševanju danih nalog in zbralo dokaj ko­
ristnega gradiva, bo dobro služilo pri izdelavi 
vodnogospodarske osnove in osnovnih pro­
jektov.
Za konkretno delo pri teh projektih pa 
je potrebno sistematično zbiranje tehniškega 
in gospodarskega gradiva ob sodelovanju vseh 
prizadetih ustanov.
Da bo delo pri projektiranju uspešno, t. j. 
kvalitetno in hitro, je treba dati projektant­
skim skupinam vso potrebno pomoč. K er je 
največja ovira pri projektiranju skoro povsod 
pomanjkanje zanesljivih hidroloških podatkov 
in geoloških preiskav, je treba zlasti okrepiti 
hidrološko službo z dodelitvijo novih sposob­
nih ljudi in s preskrbo sredstev, t. j, modernih 
priprav, prevoznih sredstev itd.
Geološki zavod naj pritegne k intenziv­
nemu delu vse razpoložljive geologe, obenem 
pa naj stremi za tem, da se vsaj za prihodnja 
leta izvežba primerno število pravih tehniških 
geologov.
Na podlagi študije o energetski povezavi 
Save z Dravo, Sočo in s hrvaškimi primor­
skimi hidrocentralami, katera se je pričela 
pri bivšem »Hidrobiroju« Projektivnega za­
voda LR S in se sedaj dovršuje pri Upravi za 
vodno gospodarstvo LRS, bo mogoče dobiti 
precej dober pregled o razpoložljivih učinkih 
in množinah energije na naših rekah. To bo 
omogočilo zaključke o potrebi in možnosti 
izravnav s pomočjo akumulacij, o racional­
nosti prenašanja energije in o vlogi obstoječih 
in upravičenosti izgradnje novih termičnih 
central.
Da bi se zadostilo potrebam po električni 
energiji tudi v krajih, ki so oddaljeni od 
velikih elektrarn in daljnovodov, bo potrebno 
tudi v Sloveniji pričeti s sistematskim štu­
dijem možnosti izgradnje malih central za 
potrebe obdelovalnih zadrug ali tudi nekoliko 
večjih naprav za ojačitev perifernih delov 
električnega omrežja. To bo veljalo posebno 
za južni in jugovzhodni del Slovenije, t. j. 
Kočevsko, Notranjsko in Belo Krajino.
Pri dosedanjem delu so se pokazale mnoge 
pozitivne izkušnje v sodelovanju med pro­
jektantskimi skupinami za hidrocentrale in 
z Institutom za vodne zgradbe na TVŠ, Tudi 
diplomske naloge so bile vzete iz realnega 
programa izgradnje, tako da so tudi inženirski 
kandidati vsaj nekaj prispevali k zbiranju 
gradiva za prihodnje resne projekte, obenem 
pa so imeli priliko videti, kako se v praksi 
izdelujejo projekti. T a način sodelovanja 
pedagoških ustanov s prakso in narobe se 
bo tudi v prihodnje ohranil in še povečal, 
ker ima na sebi veliko dobrega tako za pro­
jektantske skupine iz prakse kakor tudi za 
pravilno vzgojo novih projektantov in izva­
jalcev teh specialnih del.
Zaradi pomanjkanja izkušenih strokov­
njakov se pojavljajo težave zlasti pri izdelavi 
podrobnih projektov. Zaradi premajhne izku­
šenosti in zaradi prekipevanja dela žal le 
prevečkrat trpi tehniška, še bolj pogosto pa 
ekonomska stran projektov, posebno ker
v največ primerih ni potrebnega časa  za 
obdelavo in za skrbno analiziranje variantnih 
rešitev. Tej okolnosti bo treba v prihodnje 
posvetiti največ skrbi, predvsem pa je na 
vsak način potrebno, da se končno enkrat 
doseže normalno stanje projektiranja glede 
na gradnjo, namreč, da bodo pred pričetkom 
gradbenih del na stavbišču na razpolago 
odobreni popolni glavni projekti, izdelani na 
podlagi odobrenih osnovnih in idejnih pro­
jektov, Šele ko se doseže to stanje, bo 
mogoče zahtevati in izvesti realno planiranje 
in plansko disciplino, ki je prvi pogoj za 
vsako redno delo pri izgradnji.
Za okrepitev projektantskih birojev z iz­
kušenimi strokovnjaki bi bilo treba pričeti 
s postopno zamenjavo strokovnjakov iz ope­
rative, zlasti tistih, ki imajo veselje in smisel 
za projektiranje, s projektanti, ki še nimajo 
zadosti izkušenj pri izvedbi del. Če bi se to 
izvršilo previdno in postopno, bi se lahko 
pomagalo kvaliteti projektov in izvedbi del 
na stavbiščih.
Navzlic raznim težavam, navzlic neštetim 
oviram subjektivnega in objektivnega značaja 
pa se vendar smemo z zadovoljstvom ozreti 
nazaj na doslej dosežene uspehe in z zaupa­
njem v lastne sile pričenjati bodoče težke 
naloge.
Omenimo le nekaj najznačilnejših težjih 
primerov, ki so: rešitev vrste izredno težav­
nih fundacijskih, konstruktivnih, hidravličnih 
in izvedbenih problemov pri hidrocentrali 
Moste, ki izvirajo največ iz zelo zamotanih 
geoloških razmer. H konzultacijam so bili 
pritegnjeni tudi nekateri priznani inozemski 
strokovnjaki, ki pa so v večini primerov lahko 
le potrdili predloge domačih projektantov in 
izvedencev.
Nadalje: razvoj domačega specialnega ce­
menta za pregrade in druge masivne zgradbe 
iz betona, to je tako zvani »H« cement, ki 
ga je po iniciativi projektantov sestavil prof. 
dr. Kavčič, in ki je v Mostah pokazal prav 
dobre lastnosti, to je majhno hidratacijsko 
toploto pri normalni trdnosti, večji gostoti 
in odpornosti betona proti škodljivim vplivom 
agresivne vode, čeprav zaradi proizvodnih 
težav in pomanjkljivih preiskav med delom 
uspeh ni mogel biti nopoln. Nadaljnjemu raz­
voju »H« cementa je treba tudi v bodoče 
posvetiti vso zasluženo pozornost, predvsem  
pa izvesti serijo primerjalnih preiskav z ideal­
nim agregatom za končno veljavno zanesljivo 
ugotovitev vseh njegovih lastnosti.
Za meritve deformacij pri tlačnih preiska­
vah rovov zaradi določevanja elastičnih kon­
stant hribine so bili konstruirani in praktično 
preizkušeni posebni električni indukcijski 
merilci. Z njimi bomo lahko projektiranje 
rovov in tlačnih jaškov postavili na zanes­
ljivejše tenfelje in v določenih primerih pri­
hranili velike količine gradiva in denarnih 
sredstev.
V študiju in predlogih za praktične preiz­
kušnje so novi načini obloge tlačnih rovov,
ki bodo v primeru uspeha dali zelo ekono­
mične konstrukcije.
Med študijem podslapij central rečnega 
tipa so se razvile racionalne ekonomsko 
ugodne rešitve, ki jih uporabljamo pri cen­
tralah M edvode in Vuzenica.
Za nadomestilo obloge podslapij in zidov 
z dragim m nedosegljivim granitom so bili 
podani razni predlogi za oblogo z umetnimi 
kvadri iz betona z eruptivnim agregatom. 
Pri preiskavah se je material dobro obnesel 
in se že praktično uporablja v Medvodah. 
Prihranek bo znašal nad 60% stroškov v 
primerjavi z naravnim kamnom.
V rovu hidrocentrale Savica je bil upo­
rabljen način obloge rova s cementnim ome­
tom neposredno na skalo. Ko se je ročni 
omet še nadomestil s pneumatično brizganim 
ometom po načinu, ki ga je razvila »Hidro- 
elektra« pri centrali Vinodol, se je ta način 
izkazal za res kvalitetno, ceneno in hitro 
izvedljivo rešitev.
Pri hidrocentrali Moste so bila prvič pri 
nas izvedena v velikem obsegu torkretna dela 
in konsolidacija skale z injekcijami.
Pri hidrocentrali M ariborski otok sta bili 
dve pretočni polji provizorično zaprti z be­
tonskimi loki, zgoraj opremljenimi z lesenimi 
iglastimi zaporami, spodaj z vrsto odprtin 
zaprtih s tankimi loki, ki naj bi se v primeru 
nujne potrebe odstranili z miniranjem. Kon­
strukcija, ki je nastala kot izhod za silo 
zaradi nujnosti prihranka konstruktivnega 
jekla za zatvornice v sedanjem najkritičnej- 
šem času, je sama na sebi zelo zanimiva in 
tudi ekonomična, vendar se je projektanti in 
odgovorni strokovnjaki iz pogona ne vesele 
posebno, ker je stara stvar, da provizoriji 
navadno najdalj trajajo. V danem primeru pa 
je tveganje za primer neke izredno visoke 
vode preveliko v primerjavi z navedenimi 
začasnimi prihranki.
Veliko pomoč pri projektiranju imajo pro­
jektanti v modelnih preiskavah v Vodograd- 
benem laboratoriju, katere omogočajo kon­
trolo računsko ugotovljenih oblik in dimenzij 
objektov in reševanje hidravličnih problemov, 
ki so za račun težko dostopni. V nekaj letih 
dela za potrebe objektov za izrabo vodnih sil 
je laboratorij lahko dokazal upravičenost 
obstoja in potrjuje z vsakim  novim rešenim 
problemom tudi pravilnost prizadevanja pro­
jektantov, da bi se laboratorij razvil še 
naprej, posebno za reševanje najtežjih hidrav­
ličnih problemov s področja nestacionarnega 
gibanja vode.
Z verifikacijo računskih rezultatov in 
z možnostjo kontrole pravilnosti izbranih 
konstrukcij omogoča laboratorij projektan­
tom izbiro najekonomičnejših rešitev, katerih 
izvedbo bi projektant brez poizkusa težko 
smel prevzeti na svojo odgovornost. Na ta 
način so bile prihranjene že pomembne mili­
jonske vsote.
Zaradi popolnosti naj še navedem, da se 
že od leta 1949 izdelujejo v Sloveniji tudi
projekti za vse hidrocentrale v NR Črni gori. 
Trenutno se projektirajo štiri centrale.
b) I z v e d b a
V nič manjši meri kakor projektanti je bila 
tudi gradbena operativa z izgradnjo velikih 
hidroenergetskih objektov postavljena pred 
zelo težke naloge. Brez zadostnega splošnega 
in skoro popolnoma brez specialnega inven­
tarja za taka dela in brez izkušenega kadra 
so podjetja morala začeti z izvrševanjem 
nalog, ki bi bile zadosti težke tudi za dobro 
organizirana specialna podjetja za taka dela.
Premagati je bilo treba mnogo ovir tehni­
škega in organizacijskega značaja, ki so 
neugodno vplivale na kvaliteto in napredek 
del, vendar se danes na splošno lahko s po­
nosom govori o doseženih uspehih pri delih 
takega obsega, kakor si ga v nekdanjih ozkih 
razmerah nismo upali niti predstavljati. Za 
te uspehe se moramo predvsem  zahvaliti res 
nesebičnemu in požrtvovalnemu prizadevanju 
delovnih kolektivov od vodstva do posled­
njega pomožnega delavca.
Uporabljeni so bili novi sistemi organi­
zacije dela, razvite nove racionalne delovne 
metode in večinoma z nadvse skromnimi 
sredstvi izvedena mehanizacija dela, ki je 
danes na nekaterih stavbiščih že na prav 
visoki stopnji tako po obsegu kakor po 
kvaliteti.
Pri delu na stavbiščih se je skoraj nepre­
stano pojavljala največja težava v pomanj­
kanju delovne sile, ves čas pa je absolutno 
primanjkovalo srednjega in nižjega tehniškega 
osebja za neposredno vodstvo in organizacijo 
dela. Posledice tega stanja so se žal na neka­
terih stavbiščih pokazale v poslabšanju kva­
litete in slabi ekonomičnosti izvedbe.
Višji tehniški kader je bil vse preveč za­
poslen z administrativnim delom, kar je na 
nekaterih stavbiščih spričo že itak malega 
števila strokovnega kadra imelo naravnost 
usodne posledice. Kakor je bilo že poprej 
omenjeno, so se te težave še povečale zaradi 
tega, ker se je gradnja začela obenem s pre­
iskavami terena in s projektiranjem, ali pa 
še celo prej in v  nekaterih primerih projekt 
še do danes ni mogel prehiteti gradnje za 
potreben čas vsaj nekaj mesecev. Deloma je 
težava izvirala ravno iz pomanjkanja terenskih 
oz. geoloških podatkov. V nekaterih primerih 
so bila te zakasnitve kriva tudi podjetja, ki 
so se upirala dati prednost sondažnim delom, 
potrebnim za podlago projektu.
Velika ovira za organizacijo res kvalitet­
nega dela je bila na nekaterih stavbiščih 
prepozna in nepopolna organizacija labora­
torijev za poprejšnje in kontrolne preiskave 
m ateriala. To je nastalo deloma zaradi po­
manjkanja opreme za laboratorije in primer­
nega strokovnega osebja, deloma pa žal tudi 
zaradi nepravilnega odnosa nekaterih strokov­
njakov do kvalitete dela, kar pa je naravnost 
nerazumljivo.
V odnošajih med projektanti, zastopniki 
gradbenega podjetja in investitorja so pone­
kod nastopale težave, ki so izvirale večinoma 
iz nepravilnega razumevanja potreb skupnega 
dela, v izjemnih primerih pa žal tudi iz sub­
jektivnih težav nekaterih posameznikov. V 
splošnem je potrebno ugotoviti, da so projek­
tanti imeli premalo avtoritete pri opravljanju 
nadzorstva na stavbiščih.
Zaradi prezaposlenosti vodilnega kadra 
operative in projektantov žal ni bila regi­
strirana marsikatera posebnost in izkušnja 
pri delu, ki bi bila pomembna za bodoče 
podobne gradnje.
Preden končamo poglavje o izrabi vodnih 
sil v Sloveniji bi želeli posebej poudariti, da 
je v nadaljnjem programu izgradnje hidro­
elektrarn v Sloveniji pravilno forsirati pred­
vsem naprave na Dravi med Vuzenico in 
Falo, Ta odsek je osnovno rešen, vodno­
gospodarsko jasen, projekti v idejni rešitvi 
dognani, strojna oprema po obstoječih tipih 
in gradbena operativa najbolje opremljena in 
izvežbana. Zaradi posebno ugodnih hidro­
loških razmer Drave je ta naša reka najvred­
nejša 'za izgradnjo. Zaradi jasnih geoloških 
prilik in velikih učinkov so naprave na Dravi 
tudi specifično najcenejše med vsemi našimi 
napravami. Poleg tega obstoji neposredno 
energetska potreba po izgradnji teh naprav 
glede na razvoj Strnišča in druge industrije 
v tem področju, Z izgradnjo še manjkajočih 
dveh stopenj bo zaključen sistem central od 
Žvabeka do M aribora in tedaj bo čas, da 
začne obratovati pod enotnim pogonskim 
vodstvom, kar je edina realna in gospodarsko 
opravičljiva rešitev za odstranitev sedanjih 
velikih pogonskih nevšečnosti.
Na drugem mestu po vrednosti in nujnosti 
izgradnje je Sava v odseku Zidani most— 
Krško zaradi energetske potrebe in relativno 
velikih naprav,
3. U R E JE V A N JE  HUDOURNIKOV. R EG U ­
L A C IJA  REK, M ELIO RA CIJA  ZEM LJIŠČ
a) Hudourniki, V petletnem planu je za 
dela za ureditev hudourniških področij v S lo­
veniji predvidena investicijska vsota 800 mi­
lijonov dinarjev.
Važnost teh del v naši republiki, kjer so 
številna velika hudourniška področja, zlasti 
v porečju Save in Soče, je tako velika, da 
bo v prihodnjih letih neogibno potrebno po­
svetiti bistveno večjo skrb študiju in izvedbi 
hudourniških del, kakor so je bila ta dela žal 
deležna do sedaj. Urejevanje hudournikov, 
t. j. predvsem zavarovanje in pogozdovanje 
področij, s katerih hudourniki zbirajo vodo 
in erodirani material, in pa zagraditev hudo­
urniških korit zaradi zadrževanja proda in 
stabilizacije struge ima predvsem namen, da 
zavaruje gozd in sploh vegetacijske odeje 
zemljiških kompleksov.
Pomen gozda za izboljšanje režima rek in 
za zmanjševanje prodonosnosti je tako velik,
da lahko rečemo, da je zaščita gozdov po­
glavitni problem vodnega gospodarstva. 
V Sloveniji obstojajo tako aktualni problemi 
s področja ureditve hudournikov, da bo celo 
z največjo pospešitvijo teh del zelo težko 
doseči pravočasne uspehe za zaščito novih 
naprav pred škodljivimi posledicami prodo­
nosnosti.
Kot primere naj navedem le: akumulacij­
ski bazen HE Moste, HE Medvode in zlasti 
bazen HE M avčiče v odseku tik pod Kranjem, 
Kamniška Bistrica, naprave na Soči itd.
Načelno je treba ugotoviti, da je nujno, 
da se takoj, sistematično in velikopotezno 
lotimo urejevanja hudourniških področij, ker 
so ta dela dolgotrajna in se uspehi pokažejo 
šele po razmeroma dolgem času. Mora pa 
biti ta problem rešen vsaj za najvažnejša 
področja pred izgradnjo velikih akumulacij, 
ker bodo te sicer v kratkem času postale 
žrtve zaproditve. V ta namen vloženo delo 
se bo bogato izplačalo na vseh ostalih hidro- 
tehniških delih, t. j. hidroelektrarnah, regu­
laciji rek in melioracijah zemljišč. V okviru 
vse države ima pri tem Slovenija zelo važno 
vlogo glede na ureditev Save, naše najvaž­
nejše reke.
b) Regulacija rek je v našem pretežno 
planinskem svetu problem, ki je najože po­
vezan z energetsko izgradnjo rek. Vprašanje 
regulacije bo v pretežni večini primerov z iz­
gradnjo energetskih stopenj odpadlo ali pa 
bo rešeno obenem s projektiranjem in z iz­
gradnjo hidrocentral. Tako bodo glavna re­
gulacijska dela omejena na zavarovanje 
zemljišč in komunikacij ob rekah pred iz­
gradnjo hidrocentral in na večje samostojne 
regulacije ravninskih odsekov rek, ki ne 
prihajajo v 'poštev za energetsko izgradnjo.
Pri teh delih bo treba poiskati nove racio­
nalne konstrukcije in delovne metode, po­
sebno tam, kjer gre za začasne zgradbe, 
potrebne do izgradnje reke za izrabo vodne 
sile.
c) Melioracije poljedelskih  zem ljišč so ena 
osnovnih nalog, k i  jih določa petletni plan. 
Za Slovenijo je določena osušitev 20.000 ha 
zemljišč, um etno namakanje 3,000 ha p o v r­
šin, melioracija 11.000 ha pašnikov in planin 
ter ureditev 10.600 ha nedonosnih pašnikov 
in steljnikov za km etsko proizvodnjo.
Začeta in deloma so dovršena dela v Prek­
murju, ob Pesnici, na Pšati, Lijaku, začete 
so preiskave- in poizkusi na Ljubljanskem 
barju, kraških poljih, na Kočevskem.
4. SANITARNA HIDROTEHNIKA
a) Preskrba s pitno in z uporabno vodo
je najosnovnejše vprašanje, od katerega 
ugodne rešitve je v odločilni meri odvisen 
obstoj človeka in razvoj njegove civilizacije, 
zlasti pa še možnost razvoja obrti in indu­
strije,
V Sloveniji bodo pred projektan te in 
p lanske ustan ove postav ljen e n ekatere  prav
težke naloge s tega področja, tako pri p re ­
skrbi pitne vode, posebno v kraških področ­
jih in za večja mesta; pri preskrbi uporabne 
vode pa povsod, kjer se bo industrija skon­
centrirala ob manjših vodotokih ali na pod­
ročjih z revno podtalno vodo.
Da bo mogoče dobiti potreben pregled 
o podtalnici in vpeljati vodno gospodarstvo 
tudi s podtalno vodo, je potrebno, da se 
čimprej začne s sistematičnimi preiskavami 
in se končno sestavi kataster podtalnih voda.
Zajezitve vode pri izgradnji hidrocentral 
bodo ponekod vplivale na lego in množino 
podtalne vode, kar ima lahko ugodne ali pa 
škodljive posledice.
V petletnem planu je zaä Slovenijo pred­
videna izgradnja oziroma obnovitev 140 km 
vodovodov v krajih z revnimi studenci, kaikor 
je Suha Krajina, B e la . Krajina, Novo mesto.
b) Odvajanje in čiščenje odpadnih voda 
naselij in industrij. V petletnem planu je do­
ločena izgradnja kanalizacijske mreže v na­
seljih v skupni dolžini 74 km.
Čeprav je delo pri odvajanju in čiščenju 
odpadnih voda v Sloveniji ponekod silno 
pereč problem, žal na tem področju do zad­
njega časa ni bilo skoro nič storjenega, 2e 
v uvodu sem omenil nekaj najaktualnejših 
nalog iz področja industrijskih odpadnih voda, 
dodatno pa bi še navedel problem kanaliza­
cije in čistilne naprave za Ljubljano, ki po­
staja s širjenjem mesta vedno bolj nujen 
problem.
U prava za vodno gospodarstvo ima v teh 
vprašanjih veliko važnih nalog, če smemo 
upati, da bo vsaj ta ustanova imela potrebno 
avtoriteto, da bo vprašanja čiščenja indu­
strijskih voda v naši državi končno spravila 
iz stanja večnega odlašanja. S tvar je tako 
važna, da zasluži veliko pozornost Če se 
dosedanja praksa na tem področju iakoj ne 
spremeni, bomo iz naših še preostalih lepih 
bistrih voda v nekaj letih napravili smidljive 
kloake in mrtva jezera. 5
5, PLOVNE POTI IN PRISTANIŠČA
Gotovo je res, da izgradnja velikih plov­
nih poti po naših rekah danes in v bližnji 
bodočnosti še ne more biti aktualna. Ker 
pa je od rešitve vprašanja, ali in za kakšne 
kategorijo plovnih objektov se  bodo predvi­
doma kdaj pozneje zgradile plovne poti po 
rekah, odvisna tudi osnovna energetska re­
šitev za posamezne reke, je potrebno preštu­
dirati razne možnosti in variante za speljavo 
bodočih plovnih poti.
Pri tem gre enkrat za povezavo posa­
meznih pokrajin naše države med seboj, 
drugič za velike notranje evropske zveze in 
tretjič za povezavo jedra Evrope s Sredo­
zemskim morjem in preko Sueškega kanala 
z velikim svetom.
Jasn o  je, da je rešitev na drugem in 
tretjem mestu navedenih vprašanj odvisna 
predvsem  od velikega političnega in gospo­
darskega razvoja Evrope in sveta in danes 
še ne moremo imeti elementov za konkretni 
študij takih projektov, vendar pa je le po­
trebno imeti pred očmi različne možnosti, 
ki' se V teku razvoja lahko pojavijo. Hidro­
elektrarne in druge objekte na rekah z ver­
jetnimi možnostmi poznejšega razvoja vod­
nega prometa bo treba projektirati tako, da 
se v najširših mejah pusti možnost poznejše 
naknadne izgradnje projektov za plovbo.
ZA K LJU ČEK
Pregled uspehov dosedanjega dela naj 
nam potrdi zaupanje v naše sposobnosti za 
izvršitev bodočih še večjih in še odgovor­
nejših nalog. Slabe izkušnje in neuspehi pa 
naj nas opozarjajo na potrebo poglobitve 
znanja . in povečanja prizadevanja, da bomo 
v bodoče dosegli res potrebno višino glede 
tehniške kvalitete in ekonomičnosti pri na­
šem delu.
Iz gornjega referata posnemamo nasled­
nje zaključke za hidrotehniško skupino:
1. Ugotavljajo se številni dobri uspehi na 
vseh področjih dosedanjega dela in potreba 
po poglobitvi strokovnega prizadevanja glede 
kvalitete in ekonomičnosti dela.
2. Ugotavlja se potreba po ojačenju in 
dokončni organizaciji ustanov za vodno go­
spodarstvo, tako da bodo res mogle oprav­
ljati svoje naloge in s potrebno avtoriteto 
nadzirale izvajanje vodnogospodarskega plana.
3. Treba je pospešiti delo pri vodnogo­
spodarskih načrtih in smernicah za izdelavo 
osnovnih projektov.
4. Treba je okrepiti projektantske sku­
pine za hidroelektrarne, da se doseže nor­
malno delo po pravočasno odobrenih pro­
jektih z vsemi predpisanimi sestavnimi deli.
5. Uredi naj se vprašanje odnosov med 
projektanti in izvajalci ter investitorji. Pro­
jektantom in strokovnjakom operativcem naj 
se zagotovi potrebna avtoriteta pri njihovem 
prizadevanju za kvaliteto gradiva ter za kva­
litetno in ekonomsko izvedbo del.
6. S potrebnimi ukrepi naj se dvigne 
kvaliteta cementa in drugega gradiva ter 
izvedbe del na stavbiščih in naj se strogo 
kontrolira ekonomičnost dela glede pomožnih 
naprav, metod dela in uporabe gradiva.
7. Zagotovi naj se pravočasna in vestna 
sestava realnih letnih planov investicij in naj 
se izvede planska disciplina.
8. Določijo naj se potrebna sredstva za 
izvedbo najnujnejših del pri ureditvi hudo­
urniških področij in naj se začne z veliko­
poteznim sistematičnim delom v tej stroki.
9. Izdajo naj se odločni ukrepi za rešitev 
problemov čiščenja odpadnih voda industrije.
10. Posveti naj se večja skrb vzgoji in 
izvežbanju hidrotehniškega kadra. Preskrbi 
naj se vsa važna svetovna strokovna litera­
tura in periodične publikacije v potrebnem 
številu izvodov. Strokovnjakom naj se tudi 
omogoči študij velikih inozemskih del in stik 
s tamkajšnjimi izvedenci.
Tlačilni rovi
FUNKCIJA TLAČNEGA ROVA IN ZA­
HTEVE V ZVEZI Z OBRATOM
Tlačni rov dovaja vodo iz akumulacij­
skega bazena do strojnice. Dolgi tlačni 
rovi vzdolž doline ali pa proti porečju 
kake druge reke prihajajo v poštev pri 
srednje- in visokotlačnih akumulacijskih 
napravah.
Obzidje tlačnega rova prevzema ze­
meljski pritisk in notranji vodni pritisk ter 
mora biti čim bolj vododržno nepropustno. 
Seveda moramo z gladko površino sten 
ustvariti čim manjši odpor proti gibanju 
vode.
Geološke ekspertize imajo velik pomen 
pri določanju položaja, v kateri hribini 
ali formaciji bo potekal tlačni rov. Iz 
poznejših izvajanj bo razvidno, da je lega 
tlačnega rova v kompaktni solidni hribini 
umestna zato, da hribina čim bolje sode­
luje z oblogo pri prevzemu notranjega pri­
tiska, Takšne solidne hribine so običajno 
starejših formacij in ležijo bolj globoko. 
Če razpolagamo pri izbiri nivoja tlačnega 
rova z geološkimi profili, se bomo na osnovi 
izkustva in kalkulacije lahko odločili za 
neko določeno varianto. Vsekakor so bolj 
zanesljive globoke lege tlačnega rova z za­
dostnim krovom hribine, vertikalno in 
prečno do ^pobočja doline.
NAČINI IZVEDBE IN PROFIL ROVA
Profil tlačnih rovov je večinoma okro­
gel ali vsaj približno okrogel. Od obtežb, 
katerim mora kljubovati ostenje rova, po 
večini prevladuje notranji vodni pritisk. 
Okolna hribina kakor tudi beton lahko 
prevzameta natezne napetosti le v prav 
majhni meri. Da ne bi tako nateznih nape­
tosti še stopnjevali, se z okroglim profilom 
rova izognemo večjim momentom zaradi 
notranjega vodnega pritiska. Takoj sedaj 
naj omenim, da pri tlačnih rovih ne pripo­
ročamo uporabe železobetona, oziroma, da 
ga je treba porabiti s precejšnjo previd­
nostjo. Iz obsežnih, doslej poznanih izsled­
kov je razvidno, da dobiva železobeton že 
pri napetosti železa 300kg/cm2 razpoke, 
skozi katere se potem izgublja voda ter ga 
zato nikakor ne moremo zavarovati pred 
rjavenjem.
Izvedbe tlačnih rovov so naslednje:
a) rov, izkopan v hribini brez druge 
obzidave, samo z ometom — v solidni čvrsti 
hribini in pri majhnem tlaku.
hidrocentral
b) obzidava z nearmiranim betonom ter 
z injekcijami in z notranjim ometom.
c) beton z redko, toda močno armaturo 
zunaj, blizu kontakta s hribino ter z laže 
armiranim torkretom ali gunitom znotraj 
rova v jakosti 7 cmj tak način izvedbe se 
s pridom uporabi v slabši degradirani 
hribini,
č) nearmiran betonski plašč z laže ali 
močneje armiranim torkretom ali z guni­
tom znotraj rova.
d) betonski plač v prej napetem betonu.
e) betonski plašč z jekleno oblogo zno­
traj rova.
Pri vseh teh izvedbah je treba ob stiku 
med betonom in hribino uporabiti injekcije. 
Injekcije ustvarijo tesen kontakt med be­
tonom obzidja in hribino, neko prejnape- 
tost betona, (kolikor bi bila v trdni skali 
dosegljiva), vododržnost ter morebiti zvi­
šajo elasticitetni modul hribine.
OSNOVE STATIČNEGA RAČUNA IN 
POTREBNI PODATKI
Pri tlačnih rovih prevladuje obtežba 
zaradi notranjega pritiska. Če bo rov za­
dostno dimenzioniran za potrebe obratnega 
vodnega pritiska, bo zdržal tudi pritisk 
hribine v normalnih okolnostih in majhne 
momente zunanje neenakomerne obtežbe.
Ruska metoda računa tlačnih cevovo­
dov je empirična in zato najbolj preprosta. 
Podaja nam diagram participacije okolne 
hribine pri prevzemu pritiska v odvisno­
sti od karakteristike stisljivosti hribine 
(kg/cm3). Nadalje navaja tudi neke direk­
tive jakosti obzidave v odvisnosti od koe­
ficienta togosti hribine in obratnega pri­
tiska.
Ta način je zelo preprost, šablonski, 
vendar ima to pomanjkljivost, da pri izbiri 
vrednosti lahko precej pogrešimo.
Iz zgodovine razvoja preciznejših ra­
čunskih metod je omeniti komplicirane 
postopke, ki so bili vsi objavljeni že pred 
letom 1924. Büchi, Mühlhofer, Effenber- 
ger. Novejše računske postopke so prire­
dili ali objavili Girkmann, Frey-Baer, 
Sulser in Oberti. Pomembne poizkusne re­
zultate so med drugo svetovno vojno do­
segli v Švici in v Italiji. Najvažnejše iz­
sledke bomo tu analizirali.
Vse računske metode se od dejanskih 
razmer več ali manj oddaljujejo, tako na 
primer predpostavljajo, da je okolna hri-
bina homogeno elastično telo, ki se defor­
mira po Hookovem zakonu. Račun po 
Girkmannu ne upošteva prečne kontrakcije 
zaradi dvoosnih napetosti v smeri tretje 
prostorske osi. Račun po Frey-Baeru upo­
števa tudi to kontrakcijo s Poissonovo 
konstanto m =  6 ter E b=200.000 kg/cm2. 
Za radialni raztezek nearmiranega beton­
skega obzidja HC Moste u =  0,08 mm pri 
pritisku p =  4,0 at dobimo po Frey-Baeru 
rezultat za elast. modul hribine Ef =55,000 
kg/cm2, po Girkmannu pa E f=  101.700 
kg/cm2,
Te zelo različne rezultate navajam, da 
bi utemeljil predlog, ki ga bom podal pri 
poročilu o tlačnih poizkusih HC Lovero 
v Italiji. Predlog bi bil, da v prihodnje 
opustimo komplicirane računske metode 
tlačnih rovov z dvomljivimi rezultati ter 
se omejimo na izbiro različnih vrst obzidav 
na osnovi izkušnje ali preproste presoje 
s kotlovsko formulo in presojo participa­
cije hribine pri pritisku. Po izbiri različnih 
oblog bi v naravi napravili tlačne poizkuse 
v odsekih posameznih kategorij hribine. 
Tako bi določili vodne izgube, kritične pri­
tiske ob porušenju, začetek razpokanja 
obzidave in raztezke betona in armature. 
Na ta način bomo zanesljivo poiskali naj- 
solidnejšo rešitev obzidave rova, ki bo 
istočasno verjetno tudi najekonomičnejša. 
Stroške tlačnih preizkusov bo brez dvoma 
povrnila ekonomične j ša izvedba gradnje, 
treba pa je takšne poizkuse časovno plani­
rati tako, da ne bodo ovirali napredka 
ostalih gradbenih del.
O TLAČNIH PREIZKUSIH
Z opisom poteka tlačnih poizkusov 
v rovih se ne bomo mudili, ker je bil popi­
san v Našem gradjevinarstvu tako s hi­
dravlično stiskalnico kakor tudi s tlakom 
vode v zagrajeni poizkusni komori. V na­
slednjem hočemo poudariti predvsem po­
men in smoter teh poizkusov ter analizirati 
posamezne izsledke na konkretnih primerih. 
Posamezen tlačni preizkus s tlakom vode 
traja 3 tedne, pa tudi več mesecev. Tako 
dolgotrajne poizkuse je zato zelo težko 
vključiti v gradbeni program in je z njimi 
pričeti takoj na začetku gradnje. Umestno 
je tudi, da se taki poizkusi opravljajo tudi 
v prečnih poizkusnih rovih, tako da je 
dovodni rov prost za transporte in oprav­
ljanje ostalih gradbenih del. S poizkusi 
s hidravlično stiskalnico, ki potekajo mnogo 
hitreje in s paralelnimi primerjavami re­
zultatov poizkusov v tlačni komori, pa
skušamo posamezne odseke rova kategori­
zirati za karakteristične tipe obzidave.
V naslednjem se bomo dotaknili in ana­
lizirali najvažnejše izsledke tlačnih poiz­
kusov hidrocentral Lucendro (Švica, Tessin) 
p.o vojni v 1. 1946, pri nas v Mostah 1. 1949 
in v Italiji — Lovero v letih 1943—1946,
LUCENDRO
Tlačni rov poteka v paragnajsu, fibia- 
gnajsu, Po opravljenih številnih obtežitvah 
se plastična deforpiacija približa svoji 
vrednosti elasticitetnega modula. Trajne 
deformacije so le v majhni meri odvisne 
od plastičnih deformacij homogenega ma­
teriala, pač pa jih povzročajo največ raz­
poke, slojevitost in skrilavost hribine. Po 
izmerjenih raztezkih je bil v določenem 
odseku izračunan srednji deformacijski 
modul V f = 1 2 0 . 0 0 0  kg/cm2 in elasticitetni 
modul reverzibilnih deformacij EF =
390.000 kg/cm2.
Trajne deformacije dosegajo 10% do 
90% celotne deformacije, medtem ko dajo 
merjenja na prizmah kamenine rezultate, 
ki znašajo le Vs celotne deformacije.
Velikost natezne napetosti v betonu 
obloge je posebno odvisna od elasticitetnih 
modulov hribine in betona. Te so tem 
manjše, čim večji je elasticitetni modul 
hribine in čim manjši je elasticitetni modul 
betona. Ker smo omenili, da je čisti elasti­
citetni modul hribin vedno precej večji kot 
začetni deformacijski modul, jje umestno, 
če v določenih primerih pred rovsko obzi- 
davo v vseh elementih rov izpostavimo 
vodnemu pritisku in izločimo začetno 
trajno deformacijo ter ustvarimo ugodnejše 
pogoje za prevzem notranjega pritiska. 
V tem primeru je treba dimenzionirati ob­
zidje in armaturo za čisti elasticitetni 
modul, Glede betona lahko ugotovimo, da 
se da elasticitetni modul betona s primer­
nimi dodatki in ustrezno sestavo obdržati 
na čim nižji stopnji.
Doprinos armature k zmanjšanju na- 
teznih napetosti v betonu je malenkosten, 
Napetost železa lahko izrabimo samo delno, 
služi pa zelo dobro, da porazdeli razpoke 
bolj enakomerno po celem obodu, tako da 
nastanejo le lase, ki ne povzročajo po­
membnih vodnih izgub.
Slika 1 kaže funkcionalno odvisnost 
nateznih napetosti v betonu in elasticitetnih 
modulov skale ter betona po Obertiju
— =  f f — ). Vidimo hiperbolično padanje
p, *  vE b '
nateznih napetosti pri povečanju razmerja 
elasticitetnih modulov od 0 do 1,0,
Sl, 1, Zavisnost nateznih napetosti v betonu ter 
elastičnost modulov skale in betona, 
p — vodni pritisk v tlačnem rovu (at)LZ i
TLAČNI ROV V MOSTAH
Poizkusno vodno komoro tlačnega rova 
v dolžini 20,0 m so izbrali v odseku miloni- 
tiziranega apnenca. Bodoči obratni vodni 
pritisk bo znašal do 3,0 at. Svetli premer 
rova 3,0 m. Izvedba obzidave: nearmiran 
beton 40 cm, znotraj armiran torkret 7 cm, 
armatura 28,28 cm2/m. Poizkusna komora 
je bila ob izvedbi tlačnega poizkusa z vodo 
obzidana samo z osnovnim betonom ter 
ometana s fino zlikanim cementnim ročnim 
ometom.
Prvo polnjenje z vodo se je pričelo 
20. junija, potem pa so se pričela vsa mo­
goča popravila vstopne line pri tlačni za­
pori, zagostitev betona in skale ob obeh 
zaporah s ponovnimi injekcijami, ročni ce­
mentni omet poizkusne komore, popravilo 
dveh merilcev raztezkov ter razna popra­
vila črpalk, vodomera in drugih instalacij. 
Pravo merjenje pritiska in raztezkov se je 
pričelp šele 3. avgusta in je trajalo do 6. 
avgusta. Med tem časom je bila komora 
včasih pod vodo in tudi pod poizkusnim 
pritiskom, nekajkrat pa smo morali vodo 
izprazniti, Ta potek poizkusa pojasnjuje, 
zakaj nismo določili pri izvedbi poizkusa 
tako važnega podatka kot je plastična de­
formacija. Toda v teh okolnostih še mora­
mo pač zadovoljiti z ugotovitvijo, da po 
izvršenem poizkusu s tlakom 4,56 at na 
osnovnem betonu komore, brez armature 
nismo opazili nobenih vidnih razpok.
Nadalje je bil poizkus opravljen brez 
merjenja vodnih izgub skozi oblogo v hri­
bino in sicer zato, ker nismo imeli primerne
opreme.* Visokotlačna črpalka v bližini 
komore s priključkom T ni bila uporabna 
zaradi stalnih okvar. Zadovoljiti smo se 
morali na kraju s 160 m oddaljeno črpalko 
na črpališču in proizvajati tlak z dotokom 
vode po spodnji cevi 2", ki je potem slu­
žila kot odtočna in dotočna cev. Vodomer 
s priključkom 1” je bil tako izven funkcije. 
Omeniti je treba, da smo pri preliminarnih 
poizkusih z vodomerom ugotovili, da ne­
čistoča vode takoj zasmeti mrežico vodo­
mera in tako dobimo povsem neustrezne 
rezultate. Zaradi teh težkoč razpolagamo 
z zelo skromnimi izsledki o izgubah vode. 
Po opazovanjih je soditi, da hribina-apne- 
nec zelo dobro drži vodo pri nizkem tlaku, 
pač pa je osnovni beton močno propusten 
že pri tlaku 0,25 at. Iz velikih vodnih 
izgub tik pred obema zaporama, ki so na­
stale pred napravljenim ročnim ometom 
in dodanimi ponovnimi injekcijami pri 
tlaku 0,25 at, je razvidno, da injekcije 
niso bile zadostne. V eno luknjo ob zapori 
je bilo naknadno zainjiciranih še 14 vreč 
cementa.
Napravili smo 21 obtežitev kot je pred­
lagal prof. Roš, vendar pa so bile tjplj 
kratkotrajne, le ena obtežitev je trajala 
3 ure 13 minut. Potrebno bi bilo nekaj 
daljših obtežitev. Na osnovi izmerjenih 
raztezkov betonskega obzidja smo izraču­
nali elasticitetni modul skale ter ob upo­
števanju drugih opazovanj zmanjšali pred­
videno armaturo v odseku apnenca od 
28,28 cm7m na 20,1 cm2/m. Z zmanjšanjem 
armature smo povečali stroške poizkusov 
kakor tudi konstrukcije induktivnih me­
rilcev raztezkov.*
TLAČNI ROV LOVERO V ITALIJI
Na kratko bi še podal praktične rezul­
tate obsežnih preiskav, ki so bile izvršene 
v Italiji ob zastoju gradbenih del za HC
* Daljinski merilec ralztezkov (DMR) je kon­
struiral pri nas docent ing. Andree Leopold. Me­
rilci so že prebili dve preiizkušnj i; prvo v Mostah 
1. 1949, drugo pa v Vinodolu novembra 1950. 
Naslednje meritve pa bodo' napravljene v Mavro­
vem, kjer sil od poizkusov glede na izkušnje in 
primernejše geološke formacije lahko več obetamo.
V Vinodolu so raztezke istočasno merili z 
domačimi merilci DMR in Huggembergeirjevilm, ki 
je bil nabavljen v Švici. Dobij eni j rezultati .so 
pčkazailii neke absolutne razlike. Zaradi tega ima 
sedaj konstruktor naših merilcev naročillo, da pre­
išče vpliv temperaturnih sprememb na izmerjeni 
raztezek. Domači merilci] so precej masivni v pri­
meri s Huggenbergerjevim, ki so filigrani, im ajo 
pa verjetno slabo lastnost, da se hitro poškodujejo
Lovero za časa vojne v L 1943, Poizkusi 
podajajo številne podatke o vodnih izgu­
bah pri različnih izvedbah obloge ter v 
veliki meri izključujejo vse računske me­
tode, Raztezki rova in armature so merjeni 
ter podani v diagramih, ni pa iz njih do­
ločen elasticitetni modul hribine. Iz raz- 
tezkov armature je direktno določena na­
petost železa.
Dovodni rov poteka v skrilavcih, profil 
je skoraj okrogel & 4,66 m v svetlobi, dol­
žina 1 =  6550 m, tlak 1,4 — 3,9 at.
Informativne poizkuse za kategoriza­
cijo hribine smo izvršili po Kogglerjevem 
načinu s hidravlično stiskalnico na podlogi 
1,70 X0,90 m do pritiska 6,94 kg/cm2. Ti 
poizkusi dajejo le indikativne rezultate; 
podloga skale je preveč omejena in razde­
litev stopenj pritiska v skali je povsem 
drugačna kot pa v primeru, kjer je ves 
plašč rova izpostavljen enakemu vodnemu 
pritisku; nadalje je treba upoštevati ani- 
zotropijo majhnega območja hribine, lome, 
razpoke, stratifikacijo ter interpozicijo 
materialov različnih elastičnih lastnosti. 
Če primerjamo vode v poizkusni komori, 
vidimo, da so deformacije ob kritičnem 
pritisku skoraj 2 krat večje od onih pri 
obzidavi z lahkim gunitom in skoraj štiri­
krat večje od deformacij obzidave Z močno 
armiranim gunitom. Odseki skale so bili 
po tej metodi opredeljeni v tri kategorije.
Poizkusi s tlakom vode so bili izvršeni 
v popolnoma izkopanem in obzidanem rovu. 
V prvih dveh odsekih so bile merjene samo 
vodne izgube.
I. o d s e k  v zdravi skali (sericitni 
skrilavec), 1. kategorije. Obzidava: beton 
50 cm vibriran, ročni omet 2 cm, injekcije 
s 5 at. Vodni pritisk do 4,8 at, nato pa so 
izgube vode močno narasle zaradi vzdolž­
nih razpok.
II. o d s e k  v slabem skrilavcu 3. ka­
tegorije, nad svodom zazidava praznine, 
beton 45 cm zunaj armiran s 3 kom -0 - 
20 mm, znotraj gunit 7 cm s 5 & 10 mm, 
skupaj armature 13,54 cm2/m, najprej brez 
injekcij! Izgube vode so pri 3,5 at zelo 
narasle zaradi vzdolžnih razpok. Po izvr­
šenih injekcijah (5 at) so izgube močno 
padle in bi bile sprejemljive.
V III. in IV. odseku V zdravem skri­
lavcu 1. kategorije so merjene izgube vode 
in deformacije, beton je v obeh odsekih 
povsem enak, injekcije 5 at v obeh primerih, 
Razlika je le v notranjem gunitnem plašču.
III. o d s e k  5 cm gunit z mrežasto 
armaturo 5,5 cm2/m.
IV. o d s e k  8 cm gunit z močno ar­
maturo 59,65 cm2/m.
Za oba odseka so podani diagrami vod­
nih izgub, raztezkov rova in raztezkov že­
leza (napetosti) za intaktni in razpokani 
rov ter je iz teh podatkov deduciran kri­
tični pritisk. Preprosta obzidava v betonu 
50 cm jakosti z injekcijami, pa brez gunit- 
nega plašča, je razpokala ob pritisku 
4,5— 5 at. Povečanje kritičnega pritiska, 
ki bi ga lahko pripisali gunitnemu plašču, 
bi bilo pri lahkoarmiranem gunitu 6 at in 
pri ročno armiranem na 7 at. Močno pove­
čana armatura gunita od 5,5 cnr/m na 
59,65 cm2/m le prav malo zviša kritično 
napetost.
Zadnji poizkusi v izgotovljenem rovu 
so bili izvršeni samo z merjenjem vodnih 
izgub.
V. o d s e k .  V zdravi skali 1. katego­
rije, 1=36 m, beton 44 cm, znotraj gladek 
toda brez ometa, injekcije 2 seriji 15 at 
in 25 at. Merjene so vodne izgube ob ra­
stočem tlaku do 3,5 in 5,0 at ter s kon­
stantnim tlakom 3,5 at skozi 24 h in 5 at, 
trajanje 5 ur. Obzidava se je dobro ob­
nesla, ker so izgube pri konstantnem tlaku 
časovno hitro padle.
Glede na rezultate preizkusov so rov 
HC Lovero izdelali v vseh odsekih zdrave 
skale z nearmirano oblogo brez ometa 
z injekcijami v dveh serijah. Pritisk v prvi 
seriji je na vsak odsek enak 5 kratnemu 
obratnemu pritisku in v drugi seriji 10 
kratnemu obratnemu vodnemu pritisku, 
V odsekih slabe skale so uporabili arma­
turo zunaj obroča po načinu kot je opisano 
pri II. poizkusnem odseku. Rezultati so 
bili zadovoljivi, ker je bila ob stavitvi 
v pogon ugotovljena izguba le 23 lt/sek., 
ki se je postopno še zelo zmanjšala.
Na kraju še ponovno poudarjam pred­
log, ki je sprožen v poglavju o računskih 
metodah, da se naj v bodoče preide k ne­
posredni poizkusni metodi brez nezaneslji­
vih računskih aplikacij.
Injiciranje pri HC Moste
Med posebne gradbene ukrepe, ki jih 
je bilo treba predvideti pri gradnji hidro­
centrale v Mostah pri Žirovnici, da se za­
gotovi neovirano obratovanje, spada tudi 
injiciranje.
Z injiciranjem v inženirskotehničnem 
smislu označujemo vbrizgavanje v raščena 
tla ene ali več suspenzij, raztopin ali 
emulzij, da se izboljšajo tehnične lastnosti 
injiciranih tal, predvsem, da se zveča 
trdnost (konsolidacija!) in zmanjša vodna 
propustnost (zatesnitev!). Uspeh injiciranja 
je odvisen predvsem od inženirsko geolo­
ških raziskovalnih del na terenu in v labo­
ratoriju in od prilagodljivosti osebja, ki 
je zaposleno na terenu.
V Mostah smo uporabili naslednji vrsti 
injekcij:
1. Kontaktne ali vezne injekcije v do­
vodnem rovu in pod temelji in stranskimi 
boki pregrade;
2, Globinske, tesnilne in konsolidacij- 
ske injekcije pod temelji in stranskimi boki 
pregrade.
Najprej si oglejmo delo in učinek 
kontaktnih ali veznih injekcij v dovodnem 
rovu. Smoter teh injekcij je, da se zapolni 
rega, ki nastane med hribino in betonsko 
cevjo rova. Če je betonska cev rova zabe­
tonirana tesno do hribine, mora rega ali 
špranja med hribino in betonom cevi nujno 
nastati pot posledica krčenja betona pri 
osuševanju in po izvršeni hidratizaciji ce­
menta. Izvršitev teh injekcij je dokaj eno­
stavna in kontrola doseženih uspehov dokaj 
jasna. Aparatura je povsem ustrezala 
postavljenemu namenu. Uporabljali smo 
nizkotlačne injekcijske kotle, injekcijski 
pritisk je znašal do 6 atm. V kotlu smo 
lahko pripravili od 100 do 120 litrov 
injekcijske mešanice, ,ki smo jo po teme­
ljitem mešanju v kotlu samem s kompri­
miranim zrakom vbrizgavali skozi spodnje 
izpustne ventile in po gumijastih ceveh 
pod pritiskom v rego med betonom in hri­
bino. Vso dolžino dovodnega rova smo si 
razdelili v prečne profile po 4,00 m na­
razen, v vsakem profilu smo izvrtali po 
eno vrtino v temenu, v zgornji polovici dve 
stranski vrtini, v spodnji polovici še dve 
nadaljnji stranski vrtini. Vrtino v dno 
rova smo opustili, ko smo s prejšnjimi po­
skusi dognali, da praktično nimamo ni- 
kakih izgub injekcijske mase v dnu rova. 
To je tudi razumljivo, ker se. betonska cev
rova zaradi lastne teže v dnu rova najbolj 
tesno tišči hribine. V splošnem smo opazili, 
da je izguba injekcijske mase v spodnjih 
vrtinah najmanjša, da narašča proti te­
menu in je praviloma največja v temenski 
vrtini. Razumljivo je, da je v količini 
vbrizgane injekcijske mase izražena veli­
kost rege. Pri ugotavljanju učinka teh 
injekcij moramo upoštevati, da je trasa 
dovodnega rova v Mostah položena v 3 
različnih geoloških formacijah: prvi del
trase v dolžini približno 200,0 m od vtoka 
poteka skozi dolomit oz. apnenec, srednji 
del poteka skozi gramozno plast, precej na 
gosto posejano s skalnatimi samicami prav 
različne velikosti (tudi do 1,0 m3) in s prav 
močnim dotokom podtalne vode. Ta okol­
nost je delala izredne težave že pri izkopu 
in betoniranju rova, Ta proga je znašala 
60,0—80,0 m. Tretji in največji odsek do­
vodnega rova poteka skozi gramozno plast 
enakomerne zrnavosti, le z manjšimi, red­
kimi samicami, plasti so precej gosto zbite 
in brez dotoka vode. Kot injekcijsko sred­
stvo smo uporabljali cement. Že prvi za­
četni poskusi so pokazali, da je tudi me­
šanica 1:1 (1 del vode na 1 del cementa) 
preredka in je bilo treba mešanici dodajati 
mivko. Mešanica za prvi odsek rova v do­
lomitu oz. v apnencu je bila tale: 50 1 vode, 
50 kg cementa in 30 kg mivke. Na 156,0 m 
dolgi progi je znašala celokupna izguba 
cementa 14,856 kg, kar znaša povprečno
95,0 kg cementa na 1,0 m1 rova. Vrtine so 
bile dolge od 0,50 do 1,20 m. Izgube injek­
cijske mase na eno vrtino so znašale na 
tem odseku 6610 kg v svojem maksimumu 
in 45 kg v svojem minimumu.
Popolnoma so se nam ponesrečili po­
skusi injiciranega mokrega dela rova. Tudi 
dodajanje peska do 3 mm debeline zrn in 
žaganja mešanici cementa in vode nam ni 
prinesla nikakih uspehov, ker so bile vot­
line v hribini nad betonsko cevjo rova pre­
velike (mestoma smo pri vrtanju ugotovili 
do 80 cm velike praznine!), da je bil dotok 
podtalne vode tolikšen, da nam je sproti 
odplavljal injekcijsko maso. Pri nizkotlač­
nih injekcijskih kotlih ni možno nepreki­
njeno vbrizgavanje injekcijske mase, pre­
sledek med dvema polnitvama pa je tako 
velik, da nam je voda gladko odplavila že 
prej vbrizgano injekcijsko maso.
V tretjem odseku trase dovodnega rova 
je bila tale mešanica: na 40 1 vode 50 kg
cementa in 10 kg mivke. Izgube injekcij­
skega sredstva pa so bile 396 kg cementa 
na 1,0 m1 rova. Doseženi učinek injiciranja 
smo kontrolirali na ta način, da smo med 
dva profila, ki sta bila narazen po 4,0 m, 
zvrtali kontrolno vrtino in smo jo preiz­
kusili z vbrizgavanjem injekcijske mase. 
Če je vrtina požirala mnogo mase, je bil to 
znak, da je bila razdalja 4,5 m med osnov­
nimi profili prevelika, zato smo v vmesnem 
kontrolnem profilu zvrtali tudi stranske 
vrtine in smo jih injicirali. Poudariti mo­
ramo, da je bilo območje učinka injekcij 
preračunano le na zapolnitev rege med 
betonom in hribino ter plasti neposredno 
nad to rego. Če je kontrolna vrtina segala 
izven tega območja, so nastale povsem nove 
razmere in podatki kontrolne vrtine pač 
niso mogli služiti za oceno učinka osnovnih 
veznih injekcij. V splošnem smo opazovali 
tele posebne značilnosti pri veznih injek­
cijah v dovodnem rovu:
1, Izguba injekcijske mase je bila tem 
manjša, čim drobnejša zrna je imel gra­
moz, kar je razumljivo, ker je bil porni 
volumen manjši in so bile plasti bolj zbite;
2. Pri vrtinah s konstantno veliko iz­
gubo injekcijske mase smo dosegli uspeh, 
če smo najprej injicirali vrtino z gosto 
injekcijsko maso, jo 1 do 2 dni pustili pri 
miru in smo jo nato ponovno injicirali 
z redkejšo injekcijsko maso. V spodnji 
komori vodostana so bile vrtine od 0,50 
do 1,05 m dolge, celokupna izguba cementa 
na 30,0 m dolgo komoro je bila 11,400 kg, 
ali v povprečju 380,0 kg cementa, kar 
znaša 1.300,0 kg cementa na m1 v maksi­
mumu in 35,0 kg na m1 v minimumu.
Vse drugačne razmere pa so bile pri 
globinskih in veznih injekcijah pri pre­
gradi. Pri izvrševanju tega posla pa se 
nam je pokazal cel kompleks zamotanih 
vprašanj, ki nam je v začetku zaradi po­
manjkljive operativne organizacije, nepri­
merne mehanizacije in nezadostne insta­
lacije delal izredne težave. Vezne injekcije 
pri pregradi se izvršujejo pod dno in pod 
stranskimi boki pregrade z namenom, da 
se izpolni rega ali špranja, ki nastane med 
betonom in skalnatimi boki zaradi krčenja 
betona, obenem pa da se konsolidira ona 
plast skale pod temelji pregrade, ki je bila 
razrahljana pri razstreljevanju za izkop 
temeljev. Tudi te vezne injekcije smo izvr­
ševali z nizkotlačnimi injekcijskimi kotli 
do 6,0 atm., njih globina pa je znašala 
2,0—5,0 m izpod betonskega temelja pre­
grade, medsebojna razdalja vrtin osnovne 
mreže je bila od 2,0—5,0 m po širini in
dolžini, premer vrtanja je bil 76 mm. Izvr­
šili smo jih po vsej površini temeljev in 
stranskih opornih ploskev. Postopek inji­
ciranja je enak kot pri veznih injekcijah 
v rovu. Doseženi učinek injiciranja smo 
ugotavljali tako, da smo v diagonalnem 
presečišču med štirimi vrtinami osnovne 
mreže izvrtali kontrolno vrtino. Ugotovili 
smo, da je učinek veznih injekcij z navad­
nim cementom nezadosten. Kje je vzrok 
temu dejstvu, bomo spoznali, ko bomo go­
vorili o globinskih injekcijah pod pregrado. 
Tu smo namreč prvič praktično naleteli 
na dejstvo, da mora določeni strukturi 
skale ustrezati tudi ustrezno injekcijsko 
sredstvo. Ker nam je torej kontrolna vrtina 
pokazala, da območje učinka okrog vrtine 
osnovne mreže ne seže v razdaljo 2,0 m, 
je bil za nas znak, da so vrtine predaleč 
med seboj narazen. Med temi vrtinami smo 
izvrtali novo vrtino, ki smo jo zaradi 
sistematizacije imenovali kontrolno vrtino
II. reda. Tako smo prišli do zbliževanja 
vrtin. Izgube injekcijske mase in ostale 
značilnosti bomo navajali pri globinskih 
injekcijah.
Oglejmo si torej globinske injekcije 
pod pregrado. Za oceno potrebe po injici- 
ranju nam služijo posebni poskusi, s kate­
rimi določamo stopnjo vodne propustnosti. 
Po mnenju švicarskega geologa Lugeona 
lahko smatramo teren kot praktično ne­
propusten, če so vodne izgube na 1,0 m 
vrtine 1,0 liter na minuto pri pritisku 
10 atm., opazovano skozi 10 minut. To me­
rilo so povzeli povsod po inozemstvu. Izvr­
tati je torej treba do globine, do ka­
tere predvidevamo, da bodo segale globin­
ske injekcije. Premer take vrtine je 76 mm, 
ker ima cevje injekcijske aparature nor­
malno take dimenzije. Vodno propustnost 
vrtine preizkušamo po posameznih odsekih 
po 5,0 m, počenši od najglobljega takega 
odseka in se pomikamo proti vrhu. Ome­
jitev posameznih odsekov izvršimo z obtu­
rator jem: to je posebna jeklena cev z gu­
mijastim tesnilom. Obturator spustimo 
v globino, tako da nam pride gumijasto 
tesnilo 5,0 m iznad dna vrtine (prvi odsek) 
in spustimo v vrtino vodo pod predvidenim 
pritiskom. Gumijasto tesnilo se pri tem 
tesno prileže na steno vrtine in zapre 
spodnji odsek, tako da more voda oziroma 
pozneje injekcijska masa prodirati v spod­
nji odsek. Pri tem je velika večina meritev 
izkazovala presenetljivo visoko propust­
nost, ki je znašala v posameznih odsekih 
tudi 15,0 lit/min/m1 vrtine že pri pritisku
5,0 atm., v splošnem pa je znašala od
0,0—10,0 lit/min/m' pri pritisku 10,0 atm. 
Kaže torej, da moramo skalnatemu masivu 
v Mostah pripisovati precejšnjo pozornost. 
Odseki z visoko vodno propustnostjo so 
razmetani nesimetrično. Enak pojav smo 
opazovali že pri geološkem sondiranju 
terena, kjer smo ugotovili različne plasti 
z majhno trdnostjo oz, visoko stopnjo 
razkladnosti.
Pri meritvah vodne propustnosti smo 
opazovali pojave, ki bi lahko dovedli do 
napačnega tolmačenja rezultatov, če jih 
ne bi nepretrgoma opazovali, Vrtina je bila 
namreč izvrtana do celotne predvidene 
globine (na pr, 30,0 ali 50,0 m), meritve 
vodne propustnosti so se izvrševale v od­
sekih po 5,0 m od spodaj navzgor, Pri tem 
so praviloma z majhnimi izjemami spodnji 
odseki izkazovali relativno največjo vodno 
propustnost. Dogajalo se je, da je bila 
vsota izgub več zgornjih odsekov enako 
velika ali pa tudi manjša kot izguba 
v spodnjem odseku preizkušanja. Podoba 
je, da si je voda pri nizki legi obturatorja 
našla pot navzgor skozi kompleks razpok, 
ki se brez sistema razprostirajo v prostoru 
in da je voda pri nizki legi obturatorja na­
pajala vsaj toliko, če ne še več razpok, kot 
jih je mogla zajeti stopnja z višjo lego 
obturatorja. Ta domneva o prebijanju vode 
navzgor se je potrdila pozneje pri injici- 
ranju, ko nam je obturator obtičal v glo­
bini, ker se je nad njim cement že strdil, 
Zaradi teh pojav moramo smatrati vodno 
propustnost v zgornjih odsekih slej ko prej 
kot prenizko. Zaradi tega ponekod v ino­
zemstvu preizkušajo vodno propustnost in 
vršijo injiciranje tako, da najprej izvrtajo 
prvi odsek, ga preizkusijo na vodno pro­
pustnost, ga takoj nato injicirajo, potem 
ponovno prevrtajo in nadaljnji nižji odsek 
preizkušajo glede na vodno propustnost in 
injicirajo pod že zastenjenim zgornjim od­
sekom, Torej metode v odsekih od zgoraj 
navzdol! Ker je tehnika injiciranja šele 
v razvoju, lahko opazujemo, da se tudi 
glede ostalih elementov injiciranja (pritisk, 
injekcijsko sredstvo itd.) v različnih de­
želah ravnajo po povsem individualno pri­
dobljenih izkus|vih.
V čem pravzaprav obstoji hidrografski 
in statičen pomen razpok? Pregrada je 
položena skoro neposredno na tektonsko 
prelomnico. Posledica tektonskega premika 
je bila porušitev apnenčevega masiva, ki 
je ves preprežen z drobnimi, prostorsko 
na vse strani razširjajočimi se razpokami, 
ki so deloma odprte, deloma pa naknadno 
izpolnjene z glino ali s kamnitim prahom.
Pri zajezeni vodi, kjer bo znašal hidrosta- 
tičen pritisk v dnu soteske pribl. 5 atm., 
lahko nastanejo razmere, ki utegnejo imeti 
vpliv na stabilnost pregrade oz, na stran­
ske boke soteske. Zajezena voda se bo 
skušala prebiti skozi razpoke v . hribini, 
Pretočna hitrost je določena z razsežnostjo 
razpoke in z višinsko razliko med zgornjo 
in spodnjo vodo, V ozkih razpokah narašča 
pretekajoča se vodna količina kot pri la- 
sastih ceveh ali pri drobnem pesku v pre­
mem sorazmerju s hidravličnim padcem, 
v širokih razpokah pa narašča enako kot 
pri odprtih koritih ,s kvadratnim korenom 
padca, to se pravi pri 4 krat večji zajezni 
višini, se zveča pretakajoča se vodna ko­
ličina za 2 krat. Pri pretakanju vode skozi 
razpoko se izrabi vsa razpoložljiva tlačna 
višina, tako da pri izstopu iz razpoke pade 
od maksimalne vrednosti »h«, ki jo ima pri 
vstopu, na ničlo. Obstoječa tlačna višina 
v vsaki vmesni točki razpoke pa se izraža 
kot vzgon enake intenzitete, ki deluje na 
strop razpoke navzgor. Če si hočemo raz­
jasniti učinek vzgona na stabilnost pre­
grade, bi morali poznati potek velikosti 
vzgona na vso površino temelja pregrade. 
Ta velikost je odvisna od minimalne raz­
sežnosti razpoke, pri kateri še lahko učin­
kuje hidrostatični vzgon. Pri današnjem 
poznavanju stvari je minimalna razsežnost 
razpoke, pri kateri se še lahko prenaša 
hidrostatični pritisk, ugotovljena na veli­
kost 200 p pi, Fuga s tako razsežnostjo 
predstavlja komaj zaznavno lasasto raz­
poko. Po Terzaghiju ima voda v še tanjših 
razpokah lastnosti, ki so vse bolj podobne 
lastnostim amorfnega telesa kot pa teko­
čini. Poleg tega moramo v Mostah upošte­
vati še eno okolnost. Če bi imeli petrograf- 
sko opravka s hribino, ki pod vplivom 
obtežbe in podtalno preteka j oče vode ne 
utrpi nobene spremembe, bi bila stabilnost 
pregrade res zagotovljena. Ker pa utegne 
v hribini ali pa v sistemu razpok s časom, 
nastati sprememba, bi se spremenili tudi 
ravnotežni pogoji, ki bi se zdeli vsaj za 
časa puščanja centrale v pogon ugodni. 
Spremembe, ki bi utegnile nastati, so:
a) kemične spremembe sestavnih sub­
stanc ali raztapljanje;
b) fizikalne spremembe v prostornini, 
vsebnosti vode in trdnosti;
c) počasna deformacija temeljev pod 
vplivom spremenljive obtežbe;
d) sprememba velikosti razpok pod 
vplivom pretakajoče se vode.
Po takih ugotovitvah je moralo nujno 
nastati vprašanje po umetni zatesnitvi
razpok. Različna injekcijska sredstva imajo 
lahko samo konsolidacijski ali samo tes­
nilni učinek, ali pa oboje skupaj. V Mostah 
bi v dnu soteske lahko uporabljali tesnilne 
injekcije, ker skala pod vplivom obtežbe 
nima možnosti izmikanja, seveda kolikor 
so tesnilne injekcije časovno obstojne. 
Stranske boke soteske pa je bilo treba 
brez dvoma zatesniti s konsolidacijskimi 
injekcijami.
Tipično tesnilno injekcijsko sredstvo 
so razne gline. Najenostavnejše, najcenejše 
in najbolj učinkovito konsolidacijsko sred­
stvo pa je cement. Najbolj primerno injek­
cijsko sredstvo iSmo skušali ugotoviti s po­
skusi. Pri poskusih z navadnim cementom 
smo ugotovili, da smo imeli pri relativno 
visoki vodni propustnosti le nizko izgubo 
cementa (povprečno le do 11,0 kg cem. na
1,0 m1 vrtine). Vzrok tiči v tem, ker je zrno 
cementa preveliko, razpoka pa premajhna, 
da bi moglo cementno zrno prodreti vanjo. 
Iz granulometričnega sestava cementa pa 
vemo, da ima le-ta največji odstotek zrn 
velikosti do 0,05 mm, da pa ima razpoka, 
ki še prenaša hidrostatični pritisk, velikost 
0,0002 mm. Razumljivo je torej, da smo 
imeli še vedno visoko vodno propustnost 
skale in to kljub vbrizgavanemu cementu!
S tem se je sama po sebi postavljala 
potreba injekcijskega sredstva z drobnej­
šimi zrni. Tako sredstvo bi bil na pr. ko­
loidni cement, ki ima največji odstotek zrn 
izpod 2 {j.. Industrijska produkcija takega 
cementa pa bi bila predraga, ker bi se 
moral pridobivati s posebnimi ventilačnimi 
separator ji. Za poskuse smo dobili tudi 
montmorillonit iz Črne gore in glino iz 
Prečne pri Novem mestu. Granulometrične 
analize obeh materialov so pokazale, da 
imajo največji odstotek zrn 2 ji, torej so 
vsekakor na področju koloidnih dimenzij. 
Poskušali smo tudi s kombinacijo cementa 
in gline. V kakšnem razmerju smemo me­
šati cement in glino, ne da bi mešanica 
zgubila svoj konsolidacij ski učinek? Znano 
je, da se trdnost cementa celo nekoliko 
poveča, če mu dodamo do 10% gline. Ve­
liko vlogo igra pri tem kemični sestav gline 
in sicer količina glinice (ALOa) in silikatov 
(SiO.). Razmerje med ostalimi sestavinami 
gline je lahko različno, ne da bi se spre­
menile splošne lastnosti gline, to pa le 
s pogojem, da ostale sestavine ne prese­
gajo 45% celokupne teže gline, to se pravi: 
glina mora vsebovati vsaj 55% glinice in 
silikatov. Predložena kemična analiza nam 
je pokazala, da glina iz Prečne pri Novem 
mestu ustreza temu pogoju. Mi smo sicer
mestoma mešali tudi do 30% gline. S tem 
smo sicer nujno povzročili majhen padec 
trdnosti cementa; ker pa je obremenitev 
temeljev pregrade le 5,0 kg/cm2, lahko 
brez škode prenesemo to znižanje trdnosti, 
posebno še, ker je popolnoma obremenjena 
korozijska trdnost take mešanice.
Tretjo vrsto poskusov smo izvrševali 
s kemičnimi injekcijami in sicer po pred­
logu prof. dr. Kavčiča s topnim steklom. 
To je injekcijsko sredstvo, ki nima zrn, 
temveč je tekočina. Predlog prof. Kavčiča 
je bil tak: najprej je treba napraviti koa- 
gulator: 1,0 kg zelene galice (FeSCh) se 
raztopi v 10,0 litrih koncentrirane solne 
kisline in doda 90,0 litrov vode. Iz toplji­
vega stekla in iz omenjenega koagulatorja 
sestavimo naslednjo injekcijsko maso:
50.0 lit. topljivega stekla pomešamo s 50,0 
litri vode do homogene raztopine in dodamo
30.0 lit. koagulacijske raztopine. V pri­
bližno 2 urah se ta zmes strdi v belo trdo 
tvarino (Si02 hidrat), netopno v vodi in 
neobčutljivo za agresivne tekočine. Sili­
katna raztopina je kisla in zanjo lahko 
uporabimo običajne injekcijske naprave.
Razne okolnosti kot težke transportne 
možnosti za montmorillonit iz Črne gore, 
povsem neprikladne drobilne in mešalne 
priprave za napravo injekcijskih sredstev 
z glino, zamotano pripravljanje kemičnih 
injekcij s topljivim steklom so nas vedno 
bolj gnale, da vsa stremljenja naperimo 
v to, da zaradi visoke konsolidacijske in 
tesnilne sposobnosti ter zaradi enostavnega 
postopka vsekakor poskusimo uporabljati 
cement kot injekcijsko sredstvo. Tudi 
injekcijske črpalke so nam delale težave. 
Uporabljali smo visokotlačne injekcijske 
črpalke, in sicer občutljive membranske 
črpalke »Drina«. Pri njej smo smeli po 
zahtevi konstruktorjev uporabljati gostoto 
mešanice do 1 : 1, ker bi se sicer utegnile 
pokvariti gumijaste membrane in nato njeni 
občutljivi notranji deli. Poleg tega je čr­
palka zgrajena tako, da daje pri maksi­
malnem pritisku 18,0 atm. 46,0 lit. injek­
cijske mase, pri maksimalnem pritisku
42.0 atm. pa le 19,5 lit. injekcijske mase 
pri 45 dvojnih hodih bata. Nismo torej 
mogli izrabiti maksimalnega pritiska
42.0 atm., ne da bi potegnili za seboj to 
pomanjkljivost, da je količina injekcijske 
mase premajhna glede na požiralno zmož­
nost vrtine. Prave injekcijske črpalke mo­
rajo imeti možnost širokega manevriranja 
v gostoti injekcijske mase, v neprekinjenem 
obratovanju in v poljubnem stopnjevanju 
injekcijskega pritiska. Take vrste črpalke
so injektor in Triplex-črpalke od Swissbo- 
ringa, s katerimi so pozneje izvrševali 
globinske injekcije.
Da bi zboljšali injekcijsko sposobnost 
cementa, so dodajali injekcijski mešanici 
še solpenetrit in sicer v l°/o utežnih enot 
cementa. Omenil sem že, da obstoji ne­
skladno sorazmerje med visoko vodno 
propustnostjo in med nizko izgubo cementa. 
Vzrok leži v tem, ker je zrno cementa pre­
veliko glede na obstoječe tanke razpoke; 
poleg tega se pa zrna tudi kmalu sesedajo 
v vodi, oz, manjša zrna nabreknejo, ko 
nastopa hidratizacija cementa in zrno ne 
more prodirati v razpoko. Solpenetrit pa 
naj bi bil disperzijsko sredstvo, ker ovira 
sesedanje zrn v mešanici, obenem pa naj
šanice v razpoke. Tak koloidni mešalec so 
uporabljali tudi v Mostah.
Podroben študij je bil posvečen dolo­
čitvi trase injekcijske zavese in razdalji 
med posameznimi vrtinami.
Da bi razširili konsolidacijo skale 
v širino, je bila izbrana dvovrstna zavesa; 
obe vrsti sta 3,0 m narazen. Taka dispo­
zicija je bila izbrana tudi zato, da bi v obeh 
zunanjih vrstah zatesnili najprej širše raz­
poke, v tretji vrsti, ki bi jo namestili med 
obema vrstama, pa bi injicirali še manjše 
razpoke, četudi s kakim drugim injekcij­
skim sredstvom. Ta namera je bila pozneje 
opuščena in je tretja vmesna vrsta tvorila 
vrsto kontrolnih vrtin z istim injekcijskim 
sredstvom.
Slika 1.
bi zadrževal proces hidratizacije. Zrna se. 
ne sesedajo in dolgo časa ne nabrekajo, 
tako, da ima injekcijski pritisk možnost 
potisniti zrno daleč v razpoke. Pri vsem 
tem solpenetrit v ničemer ne izpreminja 
fizikalnih lastnosti cementa. Jasnega in 
nedvoumnega dokaza, da solpenetrit prav 
stvarno zboljša injekcijsko sposobnost ce­
menta v Mostah, ni bilo mogoče ugotoviti. 
Omeniti moram, da razvoj injiciranja 
v svetu ne gre za tem, da se s kakršnimi­
koli kemičnimi dodatki skuša izboljšati 
injekcijsko sposobnost cementa, temveč da 
se z uporabo koloidnih mešalcev z močno 
turbulenco skuša doseči visoko stopnjo 
razpršnosti cementnih zrn v vodi, kar 
omogoča globoko prodiranje cementne me-
V tlorisu je bila zavesa nameščena tik 
pred pregrado (glej slika 1), nekatere 
večje, vidne razpoke so zahtevale, da se 
na desnem in levem bregu potegne zavesa 
tako daleč, da zajame učinek injiciranja 
tudi območje teh razpok. Tako sega zavesa 
na levem bregu 90,0 m od stika pregrad 
s skalo, na desnem bregu pa 120,0 m. Spre­
membe smeri zavese v tlorisu kažejo na 
io, da je bilo treba traso prilagoditi teren­
ski konfiguraciji.
Globina posameznih vrtin je bila do­
ločena na 30,0 m do 50,0 m (glej sliko 2). 
Vsaka tretja ali četrta vrtina je bila zvr­
tana nižje, vsaj do 60,0 m. V dnu soteske, 
kjer je bilo dognano, da leži kontakt med 
sivico in apnencem, pa je bila skoro vsaka
druga vrtina zvrtana do omenjenega kon­
takta (glej sliko 3!). S tem iso postale ne­
katere vrtine globoke od 80,0 do 90,0 m.
Razdalja med vrtinami je odvisna se­
veda od strukture skale, injekcijskega 
sredstva in od njegove gostote ter od in­
jekcijskega pritiska. Prava razdalja obstoji 
takrat, kadar se območje učinka okoli ene 
vrtine seka z območjem učinka okoli so­
sednje vrtine. Za določitev razdalje med 
vrtinami je bila izbrana 3,0 m široka po­
skusna proga s tremi zaporednimi polji 
po 4,0, 5,0 in 6,0 m. Prve vrtine so bile 
v prvem polju po 4,0 m narazen, v drugem 
5,0, v tretjem pa 6,0 m. Vmesne vrtine so 
bile v prvem polju 2,0 m narazen, v dru­
gem 2,50 m, v tretjem pa 3,0 m. Tako smo 
uporabljali metodo zbliževanja vrtin. Prak­
tičen rezultat omenjenih poizkusov je bil
končna razdalja med vrtinami določena 
na 2,0 m.
Požiralna zmožnost posameznih vrtin 
se giblje v prav širokih mejah. Ekstremne 
vrednosti so naslednje: malo vrtin je bilo, 
ki bi izkazovale le nekaj desetin kg izgube 
cementa. V dnu soteske je bila vrtina
50.0 m globoka, ki je požrla 7,0 ton ce­
menta (140,0 kg/m1), vrtina na desnem 
bregu v bližini tektonske prelomnice pa 
celih 23,0 ton cementa, pri globini 80,0 m 
(287,50 kg/m1). Težišče srednjih vrednosti 
izgube cementa za dano strukturo skale, 
pri uporabi navadnega cementa z mešanjem 
v koloidnem mešalcu znaša 34,0 kg na m' 
vrtine, injekcijski pritisk se je gibal od
3.0 atm. do 50,0 atm. Važno je pri tem, da 
mora biti med injiciranjem tendenca zvi­
ševanja pritiska, dokler ne nastopi zasi-
tale: v neobdelanih partijah je bila pri 
prvem injiciranju izguba cementa precej 
visoka. Pri medsebojni razdalji vrtin 2,0 
do 3,0 m je bila pri drugem injiciranju 
izguba cementa znatno manjša. Brez dvoma 
se sme ta padec izgube cementa pripisovati 
prvemu injiciranju. Enako smo imeli na 
pr. na levem bregu vrtine 50,0 m globoke, 
ki so pri prvem injiciranju pokazale izgubo
23,0 kg cem. na m1, vodna propustnost je 
znašala 2,5 1 na min/m1, razdalja vrtin je 
bila 3,0 m. Pri drugem injiciranju je bila 
vrtina 30,0 m globoka, izvrtana med že 
prej injiciranimi vrtinami. Dognali smo 
manjšo izgubo cementa 12,35 kg/m1, vodna 
propustnost je padla na 1,75 1 na min/m1 
vrtine. Tu se brez dvoma vidi učinek pr­
vega injiciranja. Zaradi varnosti je bila
čenost, kar se zaznava na ta način, da 
•vrtina odbija nadaljnje sprejemanje injek­
cijske mase, pritisk pa hipoma naraste. 
Do zdaj izvršena celokupna dolžina vrtin 
na injekcijski zavesi in na veznih injekcijah 
znaša 17.976,0 m1, celokupna poraba ce­
menta znaša 613,68 ton, solpenetrita pa
2,8 ton.
Doslej izvršene kontrolne vrtine, izvr­
tane med že injiciranimi vrtinami osnovne 
mreže so nam pokazale naslednja dejstva:
V splošnem lahko rečemo, da so ce­
mentne injekcije zatesnile verjetno le večje 
razpoke in to pri zaporednem injiciranju 
in zmanjševanju razdalje med vrtinami do
2,0 m, ker se vodna propustnost v injici- 
ranem področju in v kontrolni vrtini giblje 
do 2,0 1/min na m1 vrtine pri pritisku
r
10,0 atm. Tipične primere sem navedel, ko 
sem govoril o veliki izgubi cementa na za­
četku injiciranja in zmanjševanj izgub pri 
poznejšem injiciranju sosednih vrtin. S tem 
skladno računamo v območju grobih raz­
pok z zmanjšanjem vodne propustnosti. 
Kontrolne vrtine par so tudi pokazale, da 
učinek injekcij verjetno ni segal v območje 
lasastih razpok in da je pri. njih vodna 
propustnost ostala nespremenjena. Iz gor­
njih trditev je razvidno, da smo odstopili 
od strogega Lugeonovega kriterija in da
tem se doslej še ni na nobenem mestu po­
kazala kaka deformacija ali kaka znatna 
vodna propustnost. Seveda ne smemo po­
zabiti, da ni bila dosežena najvišja za- 
jezba. Pač pa smo prišli do značilne ugo­
tovitve v jašku, ki je izkopan 40,0 m pod 
temeljem pregrade. Tu so zbrali vodo, ki 
pronica skozi kontakt med apnencem in 
sivico in so jo stalno merili. Na začetku 
prve poskusne zajezbe je znašal dotok
14,0 1/sek, med zajezbo do kote 500,0 je 
bilo opaziti tendenco znižanja dotoka vode,
Slika 3.
smo se zadovoljili z vodno propustnostjo 
do 2,0 1/min na m1 vrtine pri pritisku
10,0 atm. Vprašanje je seveda, koliko so 
te majhne razpoke tudi nevarne, posebno 
če pomislimo, da imamo opravka z apnen­
cem, ki je že pretrpel porušitev zaradi 
tektonskega premika! Z veliko verjetnostjo 
lahko domnevamo, da te lasaste razpoke 
ni treba injicirati, če smo zaprli večje raz­
poke, od katerih bi dobivale večje količine 
vode. Končnoveljavnega dokaza za to pa 
nimamo! Pred kratkim so izvršili prvo 
poskusno zajezitev do kote 500,0 m (končna 
normalna zajezba je na koti 523,50). Pri
tako da je le-ta ob času, ko so bazen spet 
izpraznili, znašala le 7,6 1/sek. Ali smemo 
ta pojav pripisovati dejstvu, da se bodo 
manjše razpoke same zatesnile s koloid­
nimi deli gline, ki so razpršeni v vodi?
Iz tega kratkega opisa se vidi, da smo 
prebrodili obilo težav. Lahko rečemo, da 
smo dodobra spoznali problematiko injici­
ranja, spoznali smo potrebno aparaturo in 
instalacijo. Še naprej bo treba spopolnje- 
vati pridobljena izkustva, tako da nam bo 
ta specialna veja tehnike pomagala zviše­
vati energetsko kapaciteto naših prirodnih 
vodotokov.
Ing. Marko Lavrenčič
Nekaj o problemih pri projektiranju 
hidrocentrale Moste
Znana savska soteska v Mostah pri Ži­
rovnici leži tik ob na j več jem tako imeno­
vanem savskem prelomu. V prelomu se 
izpremeni geološka formacija tako, da leži 
vzhodno od njega skalnata hribina, sestav­
ljena iz dolomita in tektonsko polomlje­
nega apnenca, ki je nato zlepljen v breče. 
Po vodi navzdol pa se razprostira kom­
paktna, več sto metrov debela miocenska 
sivica, na kateri leže diluvialne naplavine. 
Te naplavine so poskrile tudi nižje ležeče 
dele apnene gmote. Ta se razteza kot ne­
kaka kulisa vzdolž največjega preloma ter 
je v bližini izbranega mesta široka kakih 
100 metrov.
Ko si je Sava tvorila svoje korito, je 
potovala proti levemu bregu ter zasipavala 
za seboj stara korita. Danes sta nam znani 
dve taki že zasuti koriti. Prvo, od današ­
njega toka najbolj oddaljeno korito poteka 
vzdolž te apnenčeve kulise in se je na 
svojem skrajnem levem bregu mestoma 
dotika. Dno tega korita leži približno na 
isti višini kot današnja savska struga. 
Drugo staro korito pa že preseka apnen­
čevo kuliso kakih 70 do 80 m in je široko 
zgoraj 30 m, spodaj pa na najožjem mestu 
1,20 m. To skalnato gmoto pa prepreda 
približno vzporedno z današnjim tokom 
Save več sekundarnih prelomov, ki dele 
celotno gmoto v več blokov. Mejna ploskev 
preloma poteka vertikalno, v globini pa se 
umakne proti toku vode, kar je bilo z geo­
loškimi vrtanji dokazano. Vse kaže, da je 
bila ta gmota narinjena na spodaj ležečo 
sivico.
Sava je v svojem gornjem toku hudo­
urnik, za katerega je značilno, da se nje­
gova količina vode v presledkih zelo spre­
minja. Razlika med najvišjo in najnižjo 
vodno množino je pribl. 100 kratna.
V starih projektih, izdelanih že pred 
prvo in med prvo in drugo svetovno vojno, 
je bila kot katastrofalno visoka voda ozna­
čena množina 250 do 350 mč/sek. Po na­
tančni obdelavi vseh razpoložljivih hidro­
meteoroloških podatkov, podatkov o stanjih 
vode in vodnih množinah žirovniške vodo­
merne postaje, z upoštevanjem korespon­
dence s sosednjimi vodomernimi postajami 
na Jesenicah in v Radovljici, so določili 
z verjetnostnim računom določene vodne 
količine, ki jih je treba varno odvajati čez 
pregrade v spodnje korito Save.
Na podlagi te verjetnostne analize in 
z upoštevanjem običajčv, ki jih imajo v tem 
pogledu v Ameriki, Angliji in Rusiji, je 
bilo odločeno, da je treba varno odvesti 
vodno množino, ki se pojavi enkrat v tisoč 
letih in ki znaša v tem primeru okrog 
700m:i/sek,, torej ravno še enkrat več kot 
je predvideno v prejšnjih projektih.
Seveda bi bilo zelo neekonomično, če 
bi dimenzionirali vse dele objekta na tako 
visoko vodno količino, s tako nizkim pro­
centom verjetnosti poplavljanja. Zato je 
bilo določeno, da je treba zajamčiti varen 
odtok iz zgornjega korita v spodnje visoki 
vodi, ki nastopa verjetno vsakih tisoč let, 
naprave za uničevanje energije propada­
joče vode, ki bi v takem primeru zahtevala 
izredno velike dimenzije, pa preračunati 
samo na vodno količino, ki verjetno nastopa 
enkrat v 20 letih. To pa znaša okrog 
250 mVsek. Pri tem pa smo se zavedali, da 
bodo v primeru višjih voda nastale na 
podslapju pregrade manjše ali večje po­
škodbe.
Odvod visoke vode 700 mVsek. na pred­
videnem mestu za pregrado v soteski 
Kavčki, ki je, kakor že omenjeno na koti 
normalne zajezitve široka komaj dobrih 
30 m, ni bila lahka naloga.
Za dosego koristnega padca centrale 
je bilo treba dvigniti gladino vode na pri­
bližno 45 m nad koto obstoječe savske 
struge. Ob nastopu visoke vode pa je treba 
energijo prepadajoče vode pod pregrado 
v podslapju uničiti. Če upoštevamo pri tem 
samo 20 letno vodo, je treba v tolmunu 
uničiti pribl. 120.000 KS.
Za rešitev tega problema so v vodo- 
gradbenem laboratoriju na osnovi preiskav 
izdelali 5 variant, po katerih smo šele 
prišli do sedanje rešitve.
Primerjalna razlika med njimi je bila 
naslednja:
Večji del katastrofalne vode se je pre­
takal preko stranskega pretočnega objekta 
ter padal z višine navpično na dno pod- 
slapja, manjši del se je odvajal preko 
pregrade v tolmun v soteski sami, preostali 
del pa po predoru skozi desni skalni bok.
Z nadaljnjimi preiskavami smo ugoto­
vili, da je taka razporeditev preveč kom­
plicirana in za obstoj objekta tudi prene­
varna. Temelj podslapja leži namreč 
v sivici, ki ima to lastnost, da je v suhem
stanju zelo nosilen material, v dotiku 
z vodo pa razpade v pravo blato, Če bi 
padala voda navpično na dno podslapja, 
bi pri manjši poškodbi imela večjo možnost 
direktnega dotika s terenom pod temeljem. 
Vsa energija bi se pri tem uničevala po- 
največ z udarcem na dno podslapja. Znano 
pravilo pa je, da je najučinkovitejše uni­
čevanje energije prepadajoče vode z udar­
cem v vodno blazino. Tega smo se poslužili 
ter pustili prepadati odvišno vodo v glav­
nem preko pregrade, ki je bila med tem 
predvsem iz drugih razlogov izpremenjena 
iz ločne v težnostno. Tako v horizontalno 
smer obrnjen prepadajoči curek pa je za­
hteval tudi dosti bolj plitvo temeljenje 
podslapja, kar je znatno olajšalo uvezavo 
tega objekta v teren. Na desni strani tol­
muna imamo v gibanju velik plaz, ki bi 
globoki fundaciji lahko zelo škodil. Tudi 
odvodni predor, skozi katerega se je pr­
votno pretakala voda pod tlakom, smo iz- 
premenili v predor, skozi katerega odteka 
voda s prosto gladino in to v deročem 
toku. Na 70 m dolgi progi absorbira deroči 
tok pribl, polovico sproščene energije in je 
dobilo podslapje pod tem objektom zaradi 
te okolnosti skromnejše dimenzije, kot je 
bilo preje predvideno.
Z izdelavo projekta, z modelnimi pre­
iskavami in z gradnjo hidrocentrale Moste 
so začeli skoraj istočasno, t. j. spomladi 
oz. poleti 1946,
Do končno veljavnih hidroloških po­
datkov smo prišli sredi 1947, do končne 
oblike objektov ob pregradi pa konec leta 
1948, torej skoraj 2 in pol leti po pričetku 
gradnje. Koliko neprijetnosti, slabe volje 
in stiske je povzročilo tako stanje med 
projektanti in operativci, ni treba posebej 
poudarjati. Načrte so nam še nedogotov- 
ljene vlekli z miz, tako da kvaliteta pro­
jekta seveda večkrat ni mogla biti taka, 
kakršno si je projektant želel. Tako je bi}o 
skoraj nemogoče izdelati variante za posa­
mezne objekte oz, za delo objektov.
Glede na omenjeno naj ponovno po­
udarim ono, kar je pred menoj izneslo že 
več tovarišev:
Projektanti naj si pri prevzemu pro­
jektnih nalog zajamčijo take termine, da 
jim bo omogočeno doseči zahtevano kva­
liteto in ekonomičnost projekta. V ilustra­
cijo naj omenim samo primer hidrocentrale 
Doblar na Soči, ki je po velikosti precej 
podobna Mostam. Ta centrala je bila zgra­
jena v 18 mesecih, projekt zanjo pa so 
delali 4 leta.
Ing. Igor Omersa:
Izkušnje pri torkretnih delih na hidrocentrali Moste
Pri gradnji h idrocentrale M oste so izvr­
šili obsežna torkretna dela v dovodnem  rovu, 
vodostanu in drugih podzem nih prostorih . 
Skupn a površina torkretn ega om eta raznih 
debelin  znaša okoli 9.000 m2.
K er niti p rospekti, niti strokovna lite ra ­
tura ne dajejo zadostn ega opisa in navodil 
za izvedbo torkretnih del, nas gradbena 
podjetja pogosto izprašu jejo  po  izkušnjah, 
ki sm o jih pridobili pri teh delih.
Zato v tem članku podajam o podroben 
popis instalacij, p rip rav e  agregata  in d elov­
nega p ro ce sa  torkretiran ja. T o  naj bo m ajhen 
pripom oček k hitrejši poti do u spešne iz­
vedbe torkretnega om eta za gradbišča, ki še 
nimajo tozadevnih izkušenj. N a našem  g rad ­
bišču  sm o se  nam reč skoraj pol leta  učili, 
dokler nismo dosegli norm alne k ap ac ite te  in 
k valitete  torkretnega om eta.
1. S T R O JN A  O P R EM A  IN IN S T A L A C IJE
Prvi pogoj za  uspešno izvedbo torkreta  
je dovolj velika količina kom prim iranega 
zraka. N avedbe iz literature  in p rosp ek tov  
o potrebni količini z rak a  niso u strezale . 
Tem u je verjetno vzrok, da naša oprem a ni
bila v tako  idealnem  stanju kot se v p ro ­
spektih  predvideva. U p orab lja li smo- tor- 
kretni stroj nem ške izdelave, velik osti N or­
mal štev. 1. P ro spek t p redvideva porabo 
zrak a  4.5 m3 na minuto. M i smo potrebovali 
za uspešno delo 8 m3 na minuto, da sm o lahko 
sploh obratovali pa 6 m3 na minuto.
D ovod z rak a  od kom presorja do stro ja  
m ora biti izpeljan  po ceveh dim enzije vsa j 
2.5” . Z aradi m orebitnega neenakom ernega 
obratovan ja torkretn ega stro ja m orata biti 
v cevovod vgra jen a dva zračna kotla, večji 
ob kom presorju, m anjši p a  v  bližini to rk re t­
nega stro ja , V ečji kotel naj im a vsebino vsa j
2.000 litrov, m anjši pa je lahko p rav  m ajhen 
(100 litrov). Nam en kotlov ni sam o izen a­
čevan je zračnih sunkov, am pak  tudi čiščenje 
kom prim iranega zraka. Zrak m ora b iti nam ­
reč čim bolj suh. Zato kom presor ne sm e 
biti iztrošen, da ne uhaja olje v kom presijsk i 
prostor.
P ritisk  zrak a  na torkretnem  stroju  m ora 
biti med obratovanjem  stro ja  2—2.5 atm osl. 
D a to dosežem o, reguliram o kom presor na 
5.5 do 6 atm osf. Če na stro ju  ne dosežem o 
potrebnega pritiska, je znak, da im a kom ­
presor prem ajhno kapaciteto .
P ritisk  vode pri brizgalnem  nastavku  
(dizi) m ora biti vsaj eno atm osf. višji od pri­
tiska zraka. Boljše je, da dosežem o pritisk  
vode z grav itacijo  in ne s tlačen jem  (črpalko). 
Če m oram o vodo črpati, nam estim o v p ri­
merni višini rezervoar.
Suha m ešanica p e sk a  in cem enta potuje 
od stro ja  do dize po gum ijasti cev i (m ateri­
alna cev). Za stroj N i smo u porab ljali cev 
.0- 40 mm. M aterialna cev naj bo sam o toliko 
dolga, kot je nujno potrebno. Če je cev daljša, 
trošim o po nepotrebnem  cev, ki se zaradi 
trenja p esk a  v cevi in slabe  kva lite te  gumija 
hitro izrablja. Pri dolgi cevi potrebujem o 
tudi več jo  količino kom prim iranega zraka. 
U porab ljali smo 50 m dolge cevi. Ko je bil 
odsek gotov, smo stroj prestav ili. Čim je cev 
izrabljena do platna, jo je treb a  zam enjati 
z novo, ker ima m aterial v tak i cevi p rev e­
liko trenje.
T orkretn i stroj m ora biti v es č a s v popol­
noma brezhibnem  stanju. B rž ko opazim o, 
da m otor težko dela, ali se celo  ustavi, je 
treba stroj razstav iti in očistiti. O bičajno je 
vzrok v tem, da je po neprevidnosti p riše l v 
ag rega t nek večji predm et.
2. PR IP R A V A  A G R E G A T A
T ork retn i stroj Norm al 1 dovoljuje upo­
rabo n ajdebele jšega zrna a g re g a ta  8 m/m. 
Značilnost presevne krivulje je velik  delež 
frakcij pod 1 m/m (70%). F in e m ivke pod 
0.2 m/m naj agregat ne v seb u je  več kot 
10%, k er fina m ivka sam o škodu je  kvaliteti 
om eta, sa j je v m ešanici že tak o  dovolj ce­
m enta. A gregat smo se stav lja li iz treh frakcij: 
pesek  iz separacije  0— 8 m/m (pretežno 
3— 8), jam ski p esek  0— 3 m /m  (pretežno
1— 3), krem enčeva m ivka 0-—1 m/m. V  slu ­
čaju, da bi im eli v drugi frak c iji več finih 
delcev , bi lahko tretja frak c ija  odpadla. Dve 
frak c iji pa sta  za  pravilno se stav ljen  agregat 
nujno potrebni.
N ajtežji in zelo pom em ben problem  pri 
p rip rav i agregata  je  sušenje p e sk a . Pravilno 
posušen  pesek  je eden od prvih  pogojev za 
uspešno izvedbo torkreta. P e se k  se normalno 
suši z vročim  zrakom  v  posebnem  stroju. K er 
stro ja  nismo imeli, smo sušili p esek  nad 
ognjem  na pločevini. To je zelo natančno 
delo. Če se  p esek  prežge, da razp ad e  delom a 
v prah, je torkretiran je zelo otežkočeno, ker 
se p r i norm alnem  dodatku vo de  pri delu 
tako p raši, da je nem ogoče vzdržati; če pa 
se doda več vode, začne om et teči. Zato smo 
p esek  na ognju sam o delom a posušili, nato 
sm o n adaljevali sušenje na soncu. S  tem  pa 
smo postali odvisni od vrem ena.
P osu šen  p esek  smo v m ešalcu  zm ešali na 
suho s  cementom . M ešalec  smo oprem ili 
z v ratc i, da se ni prašilo . M ešan ico  smo 
tran spo rtira li v deponijo v bližini torkretnega 
stro ja . T u  smo m ešanico se ja li in jo vozili 
k stro ju . Zelo važno je, da se  m ešanico p re ­
seje in to po m ožnosti šele tik  pred  uporabo.
S tem se prepreči, da ne pridejo nezaželeni 
predm eti v  stroj in ga ne ustav ijo , če ne celo 
pokvarijo.
P o rab a  p esk a  na 1 m3 gotovega torkreta 
znaša za tla 1.50 m3, za stene 1.70 m3, za 
strop pa 1.90 m3. Od tega odpade 30% na 
stisljivost, ostalo  na odpad. O dpad so p re­
težno debela zrna. A rm iran torkret ima pa 
okrog 30% več odpada kot nearm iran, kei 
se zrn ca odbijajo od arm ature.
N a 1 m3 p esk a  smo dozirali 500 kg ce­
menta, to je razm erje  1 : 3. Z aradi odpada je 
razm erje v om etu 1 : 2.
3. D ELO V N I P O ST O P E K
T ran sp ort m ešanice od deponije k stroju 
in vn ašan je v stroj m ora b iti dobro organi­
ziran in zaseden  z dobrim i delavci. V stroju 
m ora biti neprestano dovolj m ateriala . V saka 
prekin itev obrata je za brigado, posebno za 
to rk reterja  neprijetna, ker m ora ponovno 
isk ati p raviln i dotok vode. Posluževalec 
stro ja m ora biti poseb n a uren. Zapiranje 
spodnje in zgornje kom ore stro ja, izm enjava 
pritiskov v kom orah in vn ašan je m ateriala, 
m ora b iti tako  hitro, da je dozirna naprava 
pod spodnjo kom oro ves č as zasu ta  z m ate­
rialom . Potem  p otek a brizgan je enakom erno. 
N ekaj m anjših sunkov v dotoku m ateriala 
se p o jav lja  kljub temu, k er m aterial ni nikoli 
tako idealno suh, da bi ga dozirna naprava 
popolnom a enakom erno don ašala  v m ate­
rialno cev. V ešč stro jn ik opazi na sluh, če 
dozirna n aprava jem lje m aterial enakomerno.
N ajbolj odgovorno vlogo pri torkretu  ima 
sev ed a  torkreter-brizgalec, ki regulira do­
datek  vode in brizga omet. D odatek  vode 
m ora biti tolikšen, da pri delu preveč, ne 
praši, ven dar ne tak o  velik , da bi om et od 
v lage b leščal. Sv ež  om et m ora biti trd in 
m otne barve. V ešč to rk reter čuti v  roki, 
kedaj p riteče  po m aterialn i cevi več ali man) 
m ateria la  in že pravočasno- regu lira  vodo. 
D iza je 70 do 100 pm oddaljena od zidu. 
B rizga se  pravokotno na zid in s curkom 
opisuje n eprestan o majhne kroge. V enem se 
nan aša p la st debeline 2 do 2.5 cm. Če je 
p redp isan  debele jši omet, se  ga m ora nanašati 
v večjih  plasteh . E n a p la st lahko sledi drugi 
po p retek u  treh ur.
Površina tork reta  je lahko neobdelana, 
zaribana ali zalikana. K valitetn o najboljša je 
neobdelana površina. Če z a h ^ v a jo  hidrav­
lični ali e ste tsk i razlogi, je treba površino 
tudi zagladiti.
L ikan o površino om eta sm o delali na na­
slednji način : običajno suho m ešanico peska 
in cem enta smo p rese ja li na m reži 2 m/m in 
jo s torkretnim  strojem  nanesli 5 m/m n», 
debelo  v  bolj v lažni kon sistenci (omet blešči). 
N ato smo jo z deščico porezali in zaribali. Če 
opazim o med ribanjem , da je om et na p o sa ­
meznih m estih prem oker, ga potresam o (pra­
šimo) s suho m ešanico. Om et nato z žlico 
zalikam o.
Posebno uspešen je torkret za om eta- 
vanje betonskih površin, skozi k atere  p ro­
nica voda. Zatesnitev manjših dotokov vode 
se doseže s Portland cementom. Če beton 
m očneje vlaži, se m esto Portland cem enta 
vzam e m ešanico L a farge  cem enta v razm erju 
1 : 1 .  S  tem i tesnilnim i deli smo imeli zelo 
zadovoljive izkušnje.
Povprečni efekt torkretiran ja je bil 20 m2 
na uro za p last debeline 2.5 cm. T orkret smo 
delali v dveh izmenah po 6 ur. E fek t n an a­
šan ja v enem dnevu je bil torej 70 m3 om eta 
debeline 7 cm,
P oraba delovnih ur za 1 m2 torkretn ega 
om eta reduciranega na debelino 1 cm je 
znašalo 1 uro. V tem  času  ni všteto  sušen je 
p esk a  in površinska obdelava ometa.
K ot vsako  specialno delo v gradbeništvu  
zahteva tudi torkret prvovrstno m ehanizacijo 
in izkušen kader. V eni ljudski republik i se 
potreba po torkretnih  delih redko pojavi. 
Zato se kadri, ki so se kom aj dobro izučili, 
porazgube po raznih delih in jih je v prim eru 
potrebe težko zopet zbrati, ter je treba obi­
čajno priučiti nove delavce. Na ta način sc 
bomo vedno sam o učili osnovnih prijem ov, 
ne bomo se pa izpopolnjevali in s tem  dvig­
nili kvaliteto  in ekonom ičnost torkretn ih  del. 
Zato bi bilo priporočljivo, da bi se ustanovilo 
specialno podjetje, k i bi vršilo torkretn a dela 
po vsej državi. Zaradi stalne zaposlitve  bi 
imelo tako podjetje v se  izglede za n apredek  
in bi v znatni m eri razbrem enilo gradbišča.
Ing. Milan Stegu
Problemi fundiranja pri mostovih
Ni dvoma, da so se  sistem i fundiranja, ki 
jih v praktičnih prim erih izvajam o, obnesli 
in da tudi popolnom a ustrezajo  svojem u n a­
menu, vendar m oram o ugotoviti, da so se 
dogajale  napake v izvedbi in to pred razv o ­
jem geom ehanike kot vede in tudi pozneje, 
z lasti zaradi prem alo tesne povezave med 
projektan ti ozirom a izvajalci na eni strani, 
in strokovnjaki geom ehaniki na drugi stran i 
ozirom a zaradi prem alega razum evanja za 
potrebnost geom ehanskih preiskav . Neogibno 
potrebno je, da gradbeni inženir strokovn jak  
za gradnjo m ostov prouči tudi osnovne la s t­
nosti zem ljišča, kar mu om ogoča pravilno 
presojo  problem a fundiranja. K er p a  gre ra z ­
voj inženirskih ved v sm eri specializacije , 
je pri projektiranju  m ostov za p reso jo  n ek a­
terih vprašanj, treb a pritegniti izvedence 
s tistega  področja. Sam o tako bo v vsakem  
prim eru zajam čena potrebna varnost ob jekta 
in se bo mogoče tudi izogniti predim enzioni- 
ranju, ki je v zvezi z nepotrebnim  povečan jem  
gradbenih stroškov.
N avajam  praktičen  prim er: pri m ostu,
zgrajenem  v letu 1937 so zem ljišča predhodno 
nepopolno preiskali. K onstrukcija m ostu — 
kontinuirni nosilec, ki zah teva nepodajnost 
podpor v vertikalni sm eri. M est je fundiran 
na grobem, dobro uležanem  gram ozu. Čeprav 
p red stav lja  tak m aterial popolnom a varno 
podlago, pri kateri n astopa posedan je zarad i 
velik e  propustnosti gram oza takoj, to je ne­
posredno z naraščajočo  obtežbo med gradnjo 
in pri nosilni konstrukciji sploh ne pride do 
izraza, so vendar predvideli in izvedli p ilo­
tiranje z borovim i piloti. M ostna kon struk­
cija popolnom a u streza  svojem u nam enu. 
N asta ja  sam o vprašan je, ali ni m era varnosti 
p revelika in s tem v zvezi tudi stro šk i 
gradnje.
K ot temu nasproten  prim er navajam  most, 
zgrajen  v bližnji pretek losti. To je sistem
dveh tročlenskih lokov s polnimi p arapetl, 
torej težka konstrukcija; Fundiran je na ilo­
vici. Sondažne p re isk av e  so bile izvršene, 
enako tudi obtežilna p re isk ava terena z 
enako specifično obrem enitvijo teren a , k a ­
kršna rezultira pri največji obrem enitvi 
objekta. G lede na posedanja, ki so b ila ugo­
tovljena pri obtežilni preiskušn ji tal, je bil 
obtežilni preizkušnji terena v daljšem  č a so v ­
nem intervalu, kar pa zaradi k ratk ega  g ra d ­
benega roka ni bilo m ogoče. Tem elji ob jekta 
so bili zabetonirani v neugodnejših pogojih, 
to je na znatno vlažnejšo  podlago, kot je bila 
izvršena poskusna obrem enitev, tako  da je 
m edsebojna prim erjava izgubila svojo re a l­
nost. Že med gradnjo in po dograditvi so bila 
projektiran  tročlenški lok. N eogibno p o tre ­
ben bi bil račun pričakovanih  posedan j za 
daljšo dobo n a  podlagi geom ehanskih p re ­
isk av  ali pa vsa j opazovanje posedanj pri 
opazovana posedan ja opornikov in stebra , 
ki so v enem letu  dosegla m ero 60— 280 mm. 
N osilna — statično določena konstrukcija 
lahko prevzam e te deform acije v išinske lege 
tem eljev. Neugodno je sam o dejstvo, da je 
velikost posedanj na uzvodni in nizvodni 
stran i tem eljev različna, kar kvarno vpliva 
na konstrukcijo. V ilustracijo  tega bi navedel 
opazovanja, ki jih je izvršil C asagran de  na 
objektih nem ške avtostrade.
Pri 72 opazovanih  objektih je ugotovil 
naslednja p osedan ja: v 24 prem erih 0— 10 mm 
(na pesku in gram ozu), v 31 prim erih od
0— 20 mm (na pesk ov iti glini), v 8 prim erih 
50— 200 mm (na glini ozirom a ilovici) in 9 
prim erih 200— 1000 mm.
Iz tega p reg leda je tudi razvidno, da en a­
kom erna posedanja, čeprav  nastopajo  v znatno 
večjih izm erah, niso škodljiva obstoju  ob jek­
tov, ki so fundirani na glinovitih tleh, če se 
dosegajo  v razm erom a kratk i dobi in če 
nato sledi stan je m irovanja. Škodljivi vplivi
posedanj so  se pojavili skora j izključno le 
v prim erih, v katerih  je bil prik ljučeni cestni 
nasip zgrajen  šele po dovršitvi objekta.
Iz gorn jega je razvidno, kolike važnosti 
je poprejšn ji račun pričakovanih  posedanj in 
to ne sam o v osi objekta, am pak  zlasti pri 
širokih objektih na skrajnih robovih  tem eljev, 
na uzvodni in nizvodni strani. N adalje  stalno 
opazovanje višinskih sprem em b tem eljev  od 
pričetka gradnje do dovršitve in še potem  
do popolne ustalitve objekta. Edino na ta 
način nam  bo možna prim erjava v naprej iz­
računanih posedanj z rezultati, ki jih ugo­
tavljam o na izvršenih objektih.
G lede načinov fundiranja b i omenil sam o 
nekaj značilnosti. V splošnem  sm o navezani 
na uporabo m ateriala, ki nam je najlaže do­
stopen, to je les. V večini prim erov se  upo­
rab ljajo  . dvojne lesene zagatne stene, ki do 
globine fundiranja 8 m pod  vodno glad ino 
prinašajo  dobre rezu ltate . Z ajezitev  izvedem o 
iz dveh paralelno  zabitih zagatn ih  sten 
z vm esnim  nabojem  vodonepropustnega n a­
sipnega m ateriala .
Pri gradnji stebrov za ob jek te  na progi 
Šam ac-Sarajevo , kjer so bili gradben i roki 
izredno kratk i, je bil ta način  fundiranja 
izprem enjen toliko, da je bil na m esto fun­
diranja nasut um etni otok iz s lab o  p ropust­
nega m ateriala , -zavarovan proti vodnem u 
toku s kam nom etom . Izkop se  je vršil s po­
močjo enojne zagatne stene, k a te re  debelina 
je zn aša la  16 cm pri višini sten e do 6 m. 
T a način je bil uporabljen  v  večin i prim erov 
in se je povsod  odlično izkazal. Značilen je 
zanj p rece jšen  prihranek rezan ega lesa, velika 
hitrost pri izvedbi fundiranja in predvsem  
m ožnost izvedbe z znatno m anjšim  številom  
kvalificiran ih  moči.
V dveh prim erih so izvedli poizkus fun­
diranja z lesenim i vodnjaki velik ih  dimenzij. 
Eden izm ed teh stebro v  je im el tlorisno
površino tem elja 10X15 m2. S ten e  vodnjakov 
so bile iz lesenega predalčja , ob itega zunaj 
in znotraj s 5 cm plohi, vm esni prostor širine 
15 cm pa je bil napolnjen z betonom . Vodnjak 
je bil na spodnjem  robu oprem ljen z rezilom  
iz kotnega železa. M ontiran je bil na um et­
nem otoku in se je med izkopom  pogrezal j
zarad i lastn e teže ter na ta  način zapiral 
stavbno jamo. Stene vodn jaka so se do glo­
bine 5 m pod vodno globino izkazale  kot
I
popolnom a vododržne, dotok vode v stavbno 
jamo pod rezilom  je bil le neznaten in ga je 
bilo m ogoče vzdrževati z eno črpalko  k ap a­
citete 100 lit/min. Izkop so  izyedli skozi 
nasuti m aterial um etnega otoka v višini 3 m 
in gram ozno p la st debeline 2 m na dnu reke 
do sk a le . Tem elje so  ravno tako  betonirali 
brez motenj.
S  področja p litvega fundiranja bi navedel 
prim er, ki so ga uporabili pri gradnji n eka­
terih propustov  na vrhniški cesti po zam isli 
tov. ing. Je rin a . K er je b ila na m estu grad­
nje nosilna ilovnata površin ska p la st debela 
sam o 2 m, pod njo pa je b ila le malo nosilna 
plast, so  fundirali tem elje p rop u sta  na zgornji 
nosilni p lasti, cev propusta pa so  obesili na 
terrtelje po skici.
mehka g/in a
Ing. France Dolničar
Odvajanje in čiščenje odplak
Čeprav zveni morda paradoksno, je 
kljub temu dejstvo, da je pri nas zdrav­
stvena hidrotehnika še vedno na zelo nizki 
stopnji. Če bi ta panoga morda šepala za 
ostalim napredkom, bi bilo tako stanje vsaj 
razumljivo; ker pa se zdravstvena tehnika 
razvija vzporedno z ostalimi tehničnimi pa­
nogami, jo moramo čim preje dvigniti iz 
zapostavljenosti in ji dati enakopravno 
mesto med ostalimi panogami javne dejav­
nosti. Mogočne tovarne, veličastne hidro­
centrale in drugi sodobni objekti so brez 
ustreznih naprav za vodno preskrbo in od­
vajanje odpadnih vod. Kakor je hiša brez 
instalacij nepopoln objekt, tako se tudi
upravna in industrijska središča brez 
ustreznih komunalnih naprav ne morejo 
uspešno razvijati.
Ne moremo si več zamisliti sodobnega 
mesta brez kanalizacije. Moderna kanali­
zacijska tehnika pa stremi tako kot ostale 
tehnične panoge za stalnim izpopolnjeva­
njem v tehničnem in gospodarskem smislu. 
Prešibko dimenzionirana kanalska mreža 
lahko s poplavljanjem nepremičnin napravi 
veliko gospodarsko škodo. Nepravilno 
zgrajeno, nezadostno opremljeno ali slabo 
vzdrževano kanalsko omrežje lahko prav 
tako skrajno neugodno vpliva na zdrav­
stvene razmere vsega mesta ter celo pri­
speva k širjenju nevarnih epidemij. Na­
rodnogospodarske škode zaradi predimen- 
zioniranja kanalskega omrežja pa se ko­
munalne uprave sploh ne zavedajo, ker 
nihče ne preiskuje pretočnih razmer v ka­
nalih.
Zato je prvi pogoj, da se tako kot ostale 
gradnje, tudi kanalsko omrežje gradi po 
strokovno izdelanem projektu za celotno 
mestno področje. To je treba že zato, ker 
se gradi kanalizacija po etapah in vsak 
kanal mora točno izpolnjevati svojo dolo­
čeno funkcijo v celotnem omrežju. Izde­
lava projekta sistematične kanalizacije po 
sodobnih načelih pa je zamudno delo in 
zahteva precej obsežna pripravljalna dela. 
Predvsem gre tu za topografske posnetke, 
ki so že tako potrebni tudi za izdelavo 
ustreznega urbanističnega načrta. Z urba­
nisti prihajamo sanitarni hidrotehniki v po­
gosta nasprotja, kajti sodobni urbanistični 
načrti so zelo elastični. Njihova oblika se 
spreminja med postopno izgradnjo mesta, 
ustrezno trenutnim razmeram. Nasprotno 
pa je načrt kanalizacije zelo toga kon­
strukcija, ki ne dovoljuje sprememb, kajti 
s spremembo lege ulic se nujno spremenijo 
tudi padci ter profili in nivelete kanalov, 
skratka, vse naporno delo s projektom po­
stane iluzorno. Zato je nujno potrebno, da 
bo urbanist ob sodelovanju s sanitarnim 
hidrotehnikom trdno določil vsaj tiste 
ulice, kjer bodo tekli glavni kanali in dalje 
gostoto zazidave posameznih mestnih pre­
delov, ker ta bistveno vpliva na potrebno 
kapaciteto kanalov in določitev odtočnih 
koeficientov.
Slišali smo o potrebi, da se uredi ombro- 
grafska mreža za določitev jakosti kratko­
trajnih nalivov, ki so edino odločilni za 
pravilno dimenzioniranje kanalske mreže. 
Med nadaljnja pripravljalna dela štejemo 
hidrobiološka raziskovanja vodotoka, ka­
mor bodo speljane odplake. Stanja vode 
recipienta so odločilna za globino obrežnih 
glavnih zbiralnikov in za morebitno po­
trebo prečrpavanja odplak ob vsakoletni 
visoki vodi. Biološka raziskovanja pa nam 
dajo natančno sliko o samočistilni sposob­
nosti vodotoka, to je sposobnosti onesna­
žene rečne vode, da se zaradi različnih fizi­
kalnih in kemično-bioloških procesov po 
preteku določene dobe zopet sama očisti. 
Ker ima samočistilna sposobnost vsakega 
vodotoka svoje natančno določene meje, 
nam biološka raziskovanja pokažejo stop­
njo potrebnega čiščenja odplak pred izpu­
stom v vodotok. O potrebi morebitnega te­
meljitega biološkega čiščenja odplak od­
loča torej režim vodotoka, ne pa dejstvo, 
da gre za veliko ali samo za manjše pro­
vincialno mesto.
V zadostitev najosnovnejših zahtev so­
dobne javne higiene je treba odplake pred 
izpustom v vodotok vsaj mehanično očistiti. 
Mehanično čiščenje je hkrati tudi prva 
stopnja morebitnega temeljitejšega, t. j. 
kemičnega in biološkega čiščenja. Učinek 
mehaničnega čiščenja pokaže, če bo te­
meljitejše čiščenje potrebno ali ne, last­
nosti mehanično očiščenih odplak pa nam 
nakažejo ustrezni način biološkega čiščenja.
Sestavni del projekta sodobne čistilne 
naprave je tudi načrt izkoriščanja uporab­
nih snovi iz odplak. V nekaterih primerih 
se izplača pridobivanje in tehnično izko­
riščanje maščob, predvsem pa imajo od­
plake zaradi svoje gnojilne in zavlaževalne 
vrednosti pomen za poljedelstvo. Namaka­
nje zemljišč z odplakami ni povsod umest­
no, ker zahteva obsežne naprave za razvod 
vode in običajno tudi drenažo zemljišč. 
V vsakem primeru pa se da s pridom upo­
rabiti sedimentirani kal iz čistilnih naprav 
kot dobro gnojilo. Fekalni kal vsebuje pri­
bližno iste gnojilne snovi kot hlevski gnoj, 
t. j. predvsem dušik, fosforno kislino in 
kalij. Pri kanaliziranju večjih mest se iz­
plača tudi pridobivanje fekalnega plina 
v čistilnih napravah. Ta plin sestoji iz me­
tana in ogljikove kisline ter ima kalorično 
vrednost cca 6000 kal/m3; iz njega se da 
pridobivati tudi čisti metan s kalorično 
vrednostjo cca 4000 kal/m3 (dober svetilni 
plin plinarn ima kalorično vrednost caa 
4000 kal/m3). Fekalni plin se uporablja 
bodisi za kurjenje, za pogon plinskih mo­
torjev, za pridobivanje čistega metana ali 
za mešanje s svetilnim plinom mestnih 
plinarn.
Trenutno izdelujejo okvirne projekte 
kanalizacij za Ljubljano in Maribor; izde­
lan je bil idejni projekt za kanalizacijo 
Kranja, glavni projekt za kanalizacijo 
Nove Gorice, za postopno izgradnjo po 
etapah, ki pa se ne izvaja ravno idealno. 
Izdelani so bili, ali so v izdelavi, projekti 
kanalizacij za razna stanovanjska naselja, 
bolnišnice in zdravilišča. Odplake bolniš­
nic so v zdravstvenem oziru mnogo nevar­
nejše kot mestne. Jasno je, da bi lahko 
prišlo do velikih katastrof, če bi na primer 
odvajali odplake iz infekcijskih oddelkov 
brez poprejšnje sterilizacije v vodotok.
Glede na vedno intenzivnejši razvoj 
naše industrije, moramo pri sanitarni hi­
drotehniki posvečati posebno pozornost 
industrijskim odplakam, ki so na splošno
našemu gospodarstvu in ljudskemu zdravju 
mnogo nevarnejše kot fekalne. Če glede 
fekalnih odplak zahtevamo vsaj mehanično 
čiščenje, moramo to zahtevo pri industrij­
skih odplakah potencirati na najvišjo stop­
njo in skušati z vsemi sredstvi prepričati 
odločilne kroge o nujnosti rešitve tega 
problema. Ruhrsko področje v Nemčiji 
nam lahko služi kot opozorilo, v kakšne 
neblage razmere lahko spravi industrija 
vodno gospodarstvo celih pokrajin. Pa saj 
nam žal ni treba v tujino po primere: Sava 
je poleti od Zagorja navzdol bolj podobna 
kloaki kot bistri gorski reki. Akumulat 
v Mostah se bo verjetno v nekaj letih spre­
menil v mrtvo jezero. Zdravstveni tehniki 
se najbolj zavedamo, da ne moremo v nekaj 
letih popraviti, kar so zagrešila desetletja. 
Z zaskrbljenostjo pa nas mora navdajati 
dejstvo, da so se razmere na naših vodo­
tokih zaradi onesnaženja z industrijskimi 
odplakami poslabšale v primeri s predvoj­
nim stanjem. Zakaj? Zato, ker so vsa ob­
stoječa podjetja povečala svojo storilnost, 
ne glede na to, ali so bila razširjena ali 
ne; zato, ker so po osvoboditvi zrastla in 
vedno rastejo številna nova podjetja; zato, 
ker ni časa za vzdrževanje ali povečanje 
obstoječih čistilnih naprav, pri čemer pa 
o gradnji novih naprav sploh ne govorimo. 
Pri vsej skrajni uvidevnosti za objektivne 
težave je brez dvoma s stališča skupnosti 
'upravičena zahteva, da ne bi smelo v obrat 
nobeno novo industrijsko podjetje, ne da 
bi vzporedno z izgradnjo tovarniških ob­
jektov zadovoljivo rešili tudi vprašanje 
čiščenja odplak. Kljub temu pa morajo in­
dustrijski in drugi krogi končno že prene­
hati s stereotipnim izgovorom, češ saj ne 
poznamo načinov čiščenja industrijskih 
odplak. Lahko namreč trdimo, da je so­
dobna čistilna tehnika sposobna očistiti
Ing. Engelbert Hribernik:
Plavžna žlindra v
Surovo železo pridobivamo v plavžih. 
Plavži so do 30 m visoke jaškaste peči, ki 
so v srednjem delu nekoliko razširjene, 
proti dnu pa zopet ožje (glej sliko 1).
Peč sg od zgoraj polni z železno rudo, 
s koksom in apnencem. Koks, ki se pre­
tvori v ogljikov monoksid (CO), reducira 
rudo — ki. je navadno v obliki oksida — 
v kovinsko železo. Poleg tega daje koks 
še toploto, s katero se železo tali. Zrak, 
ki je potreben pri izgorevanju koksa, se
skoro vsako industrijsko odpadno vodo do 
take tehnične stopnje, pri kateri ne bo po­
menila več nevarnosti za ostalo gospodar­
stvo, ljudsko zdravje in videz vodotokov.
Kratek splošen pregled lastnosti in 
način čiščenja posameznih kategorij indu­
strijskih odplak podaja vrsta člankov 
v »Industrijskem vestniku« z naslovom 
»Voda v industriji«.
Glede višine investicij za čistilne na­
prave industrijskih odplak pripominjam:
1. Kjer gre za ljudsko zdravje in splošno 
gospodarstvo, ne smemo trgovsko presojati 
investicije za potrebne asanacijske naprave,
2. Z modernizacijo ali ustrezno preure­
ditvijo obratovanja lahko mnoge tovarne 
zmanjšajo škodljivost odplak vsaj za eno 
tretjino.
3. Stroški za čistilne naprave odplak 
v nobenem primeru ne bodo presegli 1 do 
3% vrednosti prizadete industrijske na­
prave.
Za vodno gospodarstvo vsakega indu­
strijskega podjetja, t. j. za preski-bo z za­
dostno količino primerne obratne vode in 
za zadovoljivo odvajanje odplak, je pred­
vsem važna pravilna namestitev (lokacija) 
posameznih industrijskih panog. Prav 
v tem oziru pa se delajo često osnovne 
napake, ki se kasneje ne dajo popraviti. 
S pravilno namestitvijo se prav lahko iz­
ognemo nevarnosti, da bi industrijske od­
plake kvarile vire pitne vode niže ležečim 
podjetjem, javnim kopališčem in podobno.
Ponavljam, da so zdravstveno hidroteh- 
nične naprave sestavni del izgradnje naselij 
in industrijskih predelov. Zato moramo 
najti načine in sredstva, da jih bomo gra­
dili vzporedno z razvojem naselij in indu­
strijskih objektov, ne pa z njimi odlašali 
tako dolgo, da bodo storjene nepopravljive 
škode.
industriji cementa
predhodno segreje in skozi šobe vpihuje 
v spodnji del peči. Jalovina rude vsebuje 
kremenico in glinico. Pri procesu taljenja 
tvorita le-ti z dodanim apnom in z ostanki 
koksovega pepela plavžno žlindro, V 
spodnjem delu peči vlada temperatura 
1400—1500" C, Tam se nabira železo, ki 
se je izločilo iz rude. Nad njim se zbira 
specifično lažja žlindra kot zaščitna pre­
vleka, ki se izteka skoraj nenehno skozi 
odprtine, ki so na obodu peči. Ko naraste
količina železa približno do odprtin skozi 
katere odhaja žlindra, se izpusti tudi su­
rovo- železo. Zaradi visoke temperature
<  ^  M O d U D  O  a  d d <
Slika 1.
v peči, koks popolnoma zgori in žlindra 
ne vsebuje več gorljivih snovi, kot ona, 
ki jo dobimo pri drugih kurilnih napravah,'
Kemična sestava plavžne žlindre je od­
visna od rud, iz katerih jo dobivamo in od 
vrste železa, katerega naj bi dobili. Žlin­
dra kot odpadni proizvod je bila velika 
nadloga v železarnah, ker se je tamkaj 
kopičila v ogromnih količinah. Prav za­
radi tega so iskali načinov za njeno upo­
rabo. Po svoji kemični sestavi je zelo po­
dobna sestavi portland cementa. Zato so 
jo skušali uporabiti kot hidravlično ve- 
zilo im je bilo v tej smeri izvršenih ne­
šteto preiskav.
Dolgo niso vedeli, če ima plavžna žlin­
dra hidravlične lastnosti, t. j. če se v zvezi 
z apnom tudi pod vodo strdi. Belidor je 
že 1. 1737 izjavil, da se z žlindrino malto 
lahko- vršijo vodne gradnje, medtem, ko 
sta Gadd in Rinmann 1. 1773 to zanikala. 
Verjetno sta uporabljala kislo žlindro, ka­
tera ni bila dovolj fino zmleta in se je po­
mešana z apnom zelo počasi strjevala. 
Belidorjevih raziskovanj niso več zasle­
dovali ter s-o bila zaradi tega pozabljena, 
Plavžno žlindro- s-o uporabljali do polovice 
prejšnjega stoletja samo v majhni meri im 
še to le za izdelovanje plošč za cestni 
tlak.
Okoli 1. 1850 so pričeli v plavžih upo­
rabljati koks namesto oglja. S tem se je 
kemična naprava žlindre močno izpreme- 
nila. Postala je bolj bazična, to s-e pravi, 
da je vsebovala večje kolione apna in v 
taki sestavi jo pridobivamo še danes.
L. 1862 je opazil Langen, da dobi žlin­
dra hidravlične lastnosti, če se jo še te­
kočo izpusti v mrzlo vodo. Tako je dobil 
žlindrin pesek, ki daje — fino zmlet in 
pomešan z apnom v razmerju 5 :1  — 
malto. Le-ta se je zelo dobro strdila in
je postala uporabna za vodne in visoke 
gradnje. S tem je postavil osnovo za iz­
delavo žlindrinega cementa, kasnejšega 
železnega portland cementa in plavžnega 
cementa.
Približno 1. 1870 se je pojavil — pred­
vsem v Avstriji in Švici — žlindrin ce­
ment, napravljen iz fino zmlete mešanice 
granulirane plavžne žlindre in apna, Na 
to opozorjena se je pričela industrija port­
land cementa baviti z vprašanjem nj-e-nega 
izkoriščanja. Posledica tega je bila, da se 
je pričelo skupno mletje klinkerja in 
žlindre.
V nekaterih tovarnah so zaradi cenej­
še proizvodnje uporabljali za izdelavo ce­
menta namesto granulirane žlindre — na­
vadno- hlajeno žlindro, ali pa so celo mešali 
navadni kamen. Vse neuspehe, ki so vsled 
tega nujno nastali, so- pa pripisovali sam-o 
plavžni žlindri.
V mnogih cementarnah so opazili, da 
določen dodatek granulirane žlindre iz­
boljša kakovost njihovega cementa, ker 
se mu poveča trdnost in izboljša prostor- 
nin-ska obstojnost. Poznani strokovnjaki 
kot Mihaeli® in Tetmajer, so- prišli do 
istega spoznanja. Njim s-o s-e pridružili 
Dietrich, Prussing in drugi. Vsi so se bo­
rili za dosego istega smotra in sicer, da 
bi oblasti priznale hidravlične lastnosti 
žlindre, kar bi ji priznalo mesto, ki ji po 
njenih lastnostih pripada. Temu so s-e uprli 
izdelovalci portland cementa, ker so sma­
trali kot potvorbo vsak portland cement 
z drugimi primesmi. Dovoljeno pa je bilo 
uporabljati plavžno žlindro le kot suro­
vino namesto- laporja in tako se je i-zde-"
1-oval v nekaterih tovarnah po-rtland ce­
ment z žganjem mešanice plavžne žlindre 
in apnenca o-z. gline. Takšen postopek je 
imel svoje gospodarske prednosti, ker se 
je prihranilo mnogo premoga, saj pred­
stavlja žlindra že kalcijeve aluminijeve 
silikate. Po tem postopku dela danes naj­
večja cementarna na svetu »Universal- 
Portland-Cement-Company« v Bullingtonu 
pri Chicagu. Njena dnevna produkcija 
znaša 700—800 vagonov portland cementa, 
izdelanega iz plavžne žlindre in apnenca.
Karl Schoch je leta 1895 izdeloval ce­
ment, sesto-ječ iz 70 delov portland. ce­
menta in 30 delov žlindre. Njemu so- sle­
dile tudi druge tovarne, ki so izdelovale 
takšen cement pod imenom »popravljen 
portland cement«. Zaradi tega so izdelo­
valci portland cementa vložili tožbo in 
sodna obravnava se je vršila 1. 1901, Raz­
sodba je bila v prid izdelovalcem plavžnih
cementov in s tem je bil končno priznan 
nov cement, ki je dobil ime »železni port- 
land cement«. Sestavljen je z dodatkom 
največ do 30% plavžne žlindre. L. 1916 
je šele sledilo uradno priznanje, da se 
lahko uporablja za železobetonske grad­
nje poleg portland cementa tudi železni 
Portland cement.
Ker je torej plavžna žlindra zaradi svo­
jih dobrih lastnosti končno le prodrla, se 
je njen dodatek klinike rja povečal in leta 
1917 so izšli prvi standardi za plavžni ce­
ment, po katerih je ta cement vezivo, se- 
stoječe iz najmanj 15 % portland cement 
klinkerja in največ 85% plavžne žlindre.
Za predelavo plavžne žlindre v razne 
cemente, so se uporabljale le vrste, ki so 
imele večjo količino kalcijevega oksida. 
Predvsem so torej uporabljali take vrste, 
ki so odpadle pri izdelavi livarskega in 
hematitnega surovega železa, medtem, ko 
žlindre z manjšo količino CaO niso prišle 
v poštev. Sčasoma pa se je izdelovalo 
vedno manj močno bazičnih žlinder, kar 
je rodilo njihovo pomanjkanje v mnogih 
cementarnah, ki so na ta način izdelovale 
cement.
V nemških standardih se je postavilo 
za cemente, ki vsebujejo plavžno žlindro, 
določene zahteve tudi glede kvalitete 
žlindre. To so izrazili z raznimi moduli. 
L, 1932 se je zahtevala sledeča kemična 
sestava:
CaO +  MgO +  V, ALOa j 
S i0 2 +  7 3 ALO, =
Leta 1943 predpisi za bazičnost žlindre 
niso bili več tako dosledni in je dobil mo­
dul sledeči izraz:
CaO +  MgO +  ALO3 j 
S iO, -
Iz tega je razvidno, da se šteje celotna 
količina aluminijevega oksida kot koristna 
komponenta.
Vendar najdemo v literaturi še druge 
module, kot je n. pr.
CaO +  CaS +  V3 MgO +  ALO,
SiO, +  MnO =  1  do 2
Tu zasledimo že dve novi spojini, in 
sicer CaS in MnO. Prvotno je bilo miš­
ljeno, da je CaS škodljiv. Vendar se je 
kasneje dokazalo, da ugodno vpliva na 
tvorbo steklene strukture in pojača alka­
lično reakcijo cementnega klinkerja. Sma­
tra pa se, da vpliva MnO škodljivo le v 
količinah preko 5%, ker zmanjšuje hidrav­
lično sposobnost žlindre.
Moduli bazičnosti SO' se sčasoma, moč­
no spremenili, V standardih iz 1. 1942 ni 
več tako strogih mer in ocenitev hidrav­
ličnih lastnosti granulirane žlindre zgolj 
na podlagi kemične analize, bi lahko vo­
dila k napačni presoji. Mikroskopska pre­
iskava žlindre je važen faktor, ki nam 
pokaže njeno strukturo.
Latentne hidravlične lastnosti ima sa­
mo amorfna žlindra, medtem, ko oni del, 
ki skrilstaliziira, ne vsebuje teh lastnosti. 
Poleg tega vpliva na kakovost žlindre tu­
di hitrost njenega hlajenja in temperatura, 
pri kateri se je tvorila. Že ta dva faktorja 
v veliki meri povzročata, da se lahko tvo­
rijo popolnoma nove spojine v sistemu 
CaO—SiO, — ALO;—MgO.
Kemična analiza nam nikakor ne more 
biti edini kriterij za presojo vrednosti 
žlindre. Zato se poslužujemo praktičnega 
postopka s tem, da napravimo mešanico 
klinkerja partland cementa in žlindre ter 
jih zmeljemo v fini prah. Nato določimo 
7 in 28 dnevno trdnost tako, kot pri pre­
iskavi trdnosti portland cementa. Pripo­
ročljivo je, da namesto klinkerja vzamemo 
apno, kot se to prakticira v standardnih 
preiskavah za pucolane in trase. Te pre­
iskave se vršijo z 1  delom veziila +  0 . 8  
delov normalnega apna + 1 .5  delov nor­
malnega peska +  0.39 delov vode.
Tudi naša cementna industrija izkori­
šča že nekaj let granulirano plavžno žlin­
dro iz domačih železarn tako, da jo melje 
skupaj s klinkerjem ali pa z apnom. Ke­
mično sestavo raznih žlinder, proiizvaja- 
nih v zadnjih letih, je videti iz tabele 
štev, 1 .
Če izračunamo module bazičnosti po 
nemških standardnih predpisih iz leta 1932 
in 1942 potem dobimo iz naših žlinder re­
zultate, ki so razvidni iz tabele štev. 2 .
Žlindre, ki jih uporabljamo v naši in­
dustriji cementa po standardnih predpi­
sih iz 1. 1942 so dovolj bazične, ker se 
giblje modul okoli 1.5. Ker se kljub temu 
često naglaša, da naša žlindra ni dovolj 
bazična za izdelavo hidravličnih veziv, 
hočemo prikazati praktične primere, ki 
bazirajo zgolj na preiskavah trdnosti me­
šanice, 1 J ■
Imamo primer izdelave sivega apna v 
tovarni Zidani most, kjer se s skupnim 
mletjem 70% žlindre in 30% apna dobiva 
hidravlično vezivo. Le-to ima še to odlično 
lastnost, da pride predvsem v vlažnih 
okoliščinah njegova kvaliteta popolnoma
Tabela štev. 1
Štev. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
S i0 2 38.10 39.70 39.20 40.40 34.60 35.70 37.10 37.51 37.12 36.80
A120 3 11.16 11.85 11.61 14.10 14.51 15.40 13.82 14.45 13.69 14.72
FeO 1.12 1.03 0.82 0.93 0.78 0.74 0.62 0.58 0.72 0.48
MnO 4.85 3.87 5.49 3.56 2.32 1.98 3.84 3.94 3.54 3.24
CaO 36.54 35.% 34.80 35.15 37.65 38.— 38.11 38.07 38.40 38.40
MgO 6.87 6.29 6.50 4.90 7.75 6.70 3.88 3.22 4.32 3.84
CaS 2.70 2.34 2.11 1.62 3.37 3.55 2.90 2.05 2.79 2.54
BaS04 — — — — — — 1.02 0.70 0.56 0.44
Štev. 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20
SiO, 36.42 36.66 36.44 37.48 36.70 36.30 36.85 36.55 36.85 36.55
ALO:i 15,— 14.56 12.91 13.74 15.80 15.60 11.31 13.53 11.31 15.53
FeO 0.38 0.44 0.38 0.71 0.59 0.45 0.41 0.38 0.48 0.38
MnO 3,— 2.87 3.27 3.82 5.30 3.35 3.61 2.43 3.61 2.43
CaO 38.48 38.62 40.18 39.25 33.40 35.40 35.38 35.90 35.28 35.90
MgO 3.60 3.30 3.27 3.85 6.53 7.10 9.14 9.17 9.14 9.27
CaS 2.86 2.54 2.70 2.31 2.58 3.15 2.93 2.70 2.93 2.70
BaS04 0.62 0.44 0.84 0.60 — — — — — —
Tabela št. 2
Štev. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
1932
CaO +  MgO +  V, AL O a 
SiO, +  7 .3  A L03
1.03 0.97 0.96 0.89 1.13 1.08 1.— 0.97 1.02 1.03
1942
CaO +  MgO +  A L03 
S i0 2
1.43 1.36 1.46 1.34 1.73 1.68 1.49 1.49 1.51 1.54
Štev. 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20
1932
CaO +  MgO +  7 , A L03 
SiO, +  v . AL 0 :1
1.01 1.00 1.06 1.01 0.95 1.00 1.08 1.08 1.08 1.07
1942
CaO -f- MgO T- A120 3 
SKL
1.55 1.55, 1.53 1.51 1.52 1.59 1.51 1.60 1.50 1.67
do izraza. 0  njegovi kvaliteti smo govorili 
že v lanskem Novatorju št. 5., 6, in 7.
V še mnogo večji meri pridejo do ve­
ljave latentno hidravlične lastnosti plav- 
žne žlindre, če uporabljamo namesto apna 
k linker portland cementa. Proizvodnja se 
vrši tako, da jih skupaj zmeljemo v odgo­
varjajoči odstotni mešanici.
V diagramih št. 1 in 2 so prikazani re­
zultati cementov in mešanic portland ce­
mentnega kllinkerja — dobljenega v rota­
cijskih pečeh — in plavžne žlindre. Tu je 
nadomeščen klinker z rastočo količino 
plavžne žlindre: najprej z 10%, potem 
z 20% pa. vse do 80%. Zadnji cement je 
torej mešanica, ki vsebuje le 20% klin­
kerja in 80% žlindre.
7 dnevne trdnosti
Žlindra v %
Diagram št. 1.
V diagramu št, 3 in 4 so navedeni re­
zultati trdnosti cementa, dobljenega s 
plavžno žlindro in klinkerjem, jaškastih 
peči. Tu se je nadomestil klinker z žlindro 
le do 30%, -mizkusi pa so izvršeni s 5, 
10, 15, 20, 25 in 30% žlindre.
28 dnevne trdnosti
«S1C5>
Žlindra v %
Diagram št. 3. Diagram št. 4,
________  tlačene trdnosti
________ natezne trdnosti
Potek krivulj diagrama št, 1 in 2 kaže, 
da padejo tlačne trdnosti močneje kot
28 dnevne trdnosti
Diagram št. 2.
natezne trdnosti, če nadomestimo klinker 
iz rotacijske peči z žlindro. Ta padec je 
bolj izrazit pri 7-dnevnih trdnostih, med­
tem,, ko ta razlika pri 28-dnevnih trdno­
stih ni več velika. Iz diagrama vidimo, da 
imajo natezne trdnosti po 28 dneh, če smo 
nadomestili klinker s 30% žlindre, le 
rahlo tendenco padanja.
Mnogo bolj enakomerno potekajo kri­
vulje v diagramih št. 3 in 4, kjer so na­
pravljeni poizkusi s klinkerjem iz jaška- 
stih peči ter žlindre. Tu vidimo 28-dnevne 
optimalne trdnosti pri nadomestitvi klin­
kerja s 20% žlindre. Celo pri 30% žlindre 
se ne more opaziti padanja trdnosti.
Končni poizkusi z večjo količino žlin­
dre še niso bili izvršeni, je pa že v pro­
gramu, da se pristopi k nadaljnjim poiz­
kusom. Lahko pa trdimo, da trdnosti pri 
še večjem odstotku dodane žlindre ne bo­
do padale, kar nam dokazuje kvaliteta 
H cementa, ki vsebuje večji odstotek 
žlindre in izkazuje 571 km/cm2 po 28 dneh.
Razvijanje trdnosti v teku let je sle­
deče: znano je, da imajo cementi z do­
datkom žlindre začetne trdnosti bolj nizke, 
toda sčasoma se v veliki meri popravijo. 
Da ima žlindra možnost strjevanja skozi 
dolgo dobo let, nam dokazujejo' ležišča 
žlindre, ki se nahajajo v okolici plavžev, 
katere je možno odstraniti le z dinamitom. 
Poizkusi, ki so bili izvršeni drugje, so po­
kazali, da so bile dosežene trdnosti ce­
mentov — z zelo velikim dodatkom žlin­
dre — po 2 letih večje, kot pri cementih 
izdelanih s samim klinkerjem.
Naši poizkusi so dokazali, da je gra- 
nulirana žlindra, dobljena v domačih plav­
žih, dober nadomestek za klinker, ki je 
žgan v jaškastih pečeh in da v količini do 
30% ne poslabša kvalitete cementa. Na 
osnovi tega nam predstavlja plavžna žlin­
dra material, s pomočjo katerega moremo 
doseči v cementni industriji ogromne pri­
hranke na premogu, električni energiji in 
delovni sili, ker predstavlja vsak kilogram 
žlindre — kilogram cementa.
Ing. Albin Jerin:
Podlaga za utrditev v sodobni cestogradnji
1. Splošno:
Predpogoj za dobro vozišče, ki mora 
razmeroma dolgo dobo ustrezati danim 
voznotehničnim pogojem, je kolikor mo­
goče nestisljiva podlaga za utrditev. Vkljub 
temu nedvoumno dokazanemu dejstvu, se 
malokateri detajl v tehnični praksi tako 
šablonsko obravnava kot prav podlaga. 
Cestni projektanti navadno posvetijo do­
kaj pažnje pravilni liniji trase, nekaj 
pažnje še eventualno čim bolj ekonomski 
razvrstitvi zemeljskih mas za gradnjo 
spodnjega ustroja, ko pa je treba rešiti 
vprašanje podlage, se v pretežni večini 
primerov avtomatično odločijo za tlak iz 
lomljenca z izravnalno plastjo gramoza, 
ker je med nekaterimi strokovnjaki in la- 
jiki močno zakoreninjeno mišljenje, da 
samo podlaga iz lomljenca nudi dober od­
por proti prometni obtežbi.
To mišljenje je danes že močno oma­
jano, ker je dokazano, da ima podlaga iz 
lomljenca toliko slabih strani, da so bili 
cestni strokovnjaki prisiljeni iskati novih 
vrst podlage, s katerimi bi bilo možno 
trajnost vozišča in varnost vožnje pove­
čati na potrebno mero.
2. Tlak iz lomljenca:
Slabe strani podlage iz lomljenca so 
v glavnem: neugodno prenašanje pritiskov 
obtežbe na planum spodnjega ustroja, za­
radi česar se tlak pod vplivom prometne 
obtežbe utisne v planum spodnjega ustro­
ja, nadalje razmeroma velik procent praz­
nih prostorov in njihova neenakomerna 
porazdelitev. Oboje ima za posledico, da 
na površini vozišča nastajajo valovi, kar 
voznotehnične pogoje vozišča znatno po­
slabša. Če je spodnji ustroj iz koherent­
nega materiala, se pri ugrezavanju tlaka 
ta material vrine med posamezne kamne, 
kar močno poveča verjetnost mrazotnih 
poškodb vozišča,
O slabih straneh podlage iz lomljenca 
je bilo v inozemstvu že precej napisanega. 
O tem je pisal že Mac Adam (v Remarks 
on the present system of road making, iz 
leta 1822), v novejših časih so pisali 
o tem: Cassagrande (Bodenmechanik und 
neuzeitlicher Strassenbau), Bonnenfant 
(Annales des pontes et des chaussees) in 
Perret (Strasse und Verkehr). Od naših 
strokovnjakov omenja to ing. Šuklje v svo­
jem članku o gradnji aerodromov, ki je
izšel v reviji »Tehnika«. V letu 1950 je 
v »Novatorju« izšel članek ing. Jenka 
o telfordskih in makadamskih podlagah, 
v katerem so tehnični detajli ene in druge 
vrste podlag izčrpno obdelani.
Vsi avtorji razprav o podlagi iz lom­
ljenca, ugotavljajo, da je te vrste podlaga, 
za promet devetnajstega stoletja v glav­
nem še ustrezala, da pa ne ustreza za se­
danjo hitrost in gostoto prometa, še manj 
pa za specifične pritiske modernih motor­
nih vozil.
Za odpravo nedostatkov podlage iz 
lomljenca, priporočajo strokovnjaki razne 
ukrepe, ki imajo v glavnem namen zmanj­
šati specifični pritisk na planum spod­
njega ustroja in preprečiti vdor materiala 
med posamezne kamne. Teh ukrepov ne 
bom detajlno navajal, ker jih je ing. Jenko 
v svojem članku detajlno obdelal. Vsi 
predlagani postopki za izboljšanje podlage 
iz lomljenca so za' naše razmere neekono­
mični ali pa nesigurni, zato naj se porabijo 
le v primeru če smo zaradi kakršnihkoli 
vzrokov prisiljeni predvideti podlago iz 
lomljenca, I-
3. Podlaga iz drobljenca (sistem ma­
kadam):
Iz razprav navedenih avtorjev se da 
sklepati, da je najracionalnejši ukrep za 
dosego gladke površine in trajnosti vozi­
šča, če se mesto podlage iz lomljenca 
uporabi podlaga iz drobljenca primerne 
debeline in zrnatosti.
Glavne prednosti podlage iz drobljenca 
v primeri s podlago iz lomljenca so v glav­
nem: manjši procent in enakomernejša po­
razdelitev praznih prostorov, ugoden pre­
nos pritiskov na planum spodnjega ustroja, 
znatna odpornost proti dinamičnim učin­
kom prometnih obremenitev, manjša ver­
jetnost vdora materiala spodnjega ustroja 
in večja varnost proti mrazotnim poškod­
bam. Pogoj za dosego teh prednosti pa je 
pravilna zrnatost in dobra komprimacija.
4. Ekonomska primerjava tlaka iz 
lomljenca z makadamom:
Po tehnični primerjavi podlage iz lom­
ljenca z makadamsko podlago je treba 
napraviti še ekonomsko primerjavo. Če 
suponiramo, da 25 cm debela plast iz 
drobljenca lahko nadomesti 20 cm debelo 
plast iz lomljenca in 8 cm debelo plast
drobljenca, lahko ugotovimo, da porabimo 
za podlago iz lomljenca 0,37 del. ure na 1 m2 
podlage več kot za podlago iz makadama. 
Večja je pri makadamski podlagi poraba 
strojnih ur, razlika znaša za valjar 0,007 
ure za 1 m2, za drobilec pa 0,0561 ure za 
1 m2. Po veljavnih normah znaša razlika 
v stroških za 1 m2 podlage din 9,27 ali 
4,68% v korist makadamske podlage.
5. Podlaga iz prodca (sistem makadam):
V Franciji in Švici se zadnje čase upo­
rablja podlaga iz lomljenca v kombinaciji 
s prodcem; na pravilno položen, nezakli- 
njen tlak iz lomljenca se razgrne plast 
prodca in dobro u vibrira. Naj debelejša 
zrna prodca naj ne presegajo 30 mm, da 
med posameznimi kamni tlaka ne bi na­
stali prazni prostori.
Prednost te vrste podlage v primeri 
s podlago iz zaklinjenega, lomljenca so 
očitne: mnogo manjši procent praznih pro­
storov, ugodnejši prenos pritiskov, manj­
ša verjetnost vdora materiala spodnjega 
ustroja med kamne tlaka, večja varnost 
pred mrazotnimi poškodbami in nižja cena.
Pogoj za takšne vrste podlage je takšna 
zrnatost prodca, da ima v uvibriranem 
stanju čim manj praznih prostorov in se­
veda pravilna komprimacija.
Če se podlaga iz lomljenca, v kombina­
ciji s prodcem dobro obnese, je jasno da 
podlaga iz samega prodca primerne zrna- 
tosti ne bo slabša, če bo pravilno vgra­
jena. Poleg njenih dobrih strani, ki so v 
glavnem iste kot pri podlagi iz drobljenca, 
ima podlaga iz prodca tudi nekaj slabih 
strani. Pri nas v Slovenji je podlaga iz 
prodca težko izvedljiva, ker ni na razpo­
lago zadostno število vibratorjev, ima pa 
pred vsemi drugimi vrstami podlag to­
likšne ekonomske prednosti, da bi se na­
bava potrebnega števila vibratorjev go­
tovo v kratkem času splačala. Druga sla­
ba stran te vrste podlage je v tem, da za­
radi okrogle oblike in gladkih ploskev po­
sameznih zrn, ni mogoče doseči hrapave 
površine vozišča, kar je pri asfaltni utr­
ditvi nujno, ker se mora utrditev mehan­
sko povezati s podlago. Ta nedostatak se 
da odpraviti s tem,, da na dobro zvibrirano 
plast prodca, nanesemo 6—8 cm debelo 
plast drobljenca in ga dobro zvaljamo.
Za utrditev vozišča ne priporočamo 
uporabe prodca, ker je trenje med posa­
meznimi zmi, zaradi gladkih ploskev, 
mnogo manjše kot pri drobljencu in zato 
izpadejo^manjša zrna zaradi sesalnih učin­
kov pnevmatik v razmeroma kratkem
času. Skozi tako razrahljano- površino 
vstopa meteorna voda in zlasti v dobi 
zmrzovanja uničuje zgornji ustroj ceste.
Pri srednje velikih zemeljskih delih, ki 
znašajo cca 15 % celokupnih stroškov 
gradnje, odpade cca 25% stroškov celo­
kupne zgradbe na podlago za utrditev. Ta 
procent se da v mnogih primerih znatno 
zmanjšati, če projektant dobro pozna lo­
kalne možnosti dobave materiala za pod­
lago, če zna te možnosti pravilno izrabiti 
in se odloči za takšno vrsto podlage, ki je 
v danih razmerah najbolj ekonomična.
Skoro vsi večji ravninski predeli v Slo­
veniji so kotline, napolnjene z diluvijal- 
nim rečnim prodom, ki je v večini pri­
merov prav dober material za podlago, 
najugodnejše pa je to, da ga pridobivamo 
na mestu uporabe. Če zrnatost proda ne 
ustreza, se lahko popravi z odvzemanjem 
odvisnih, oziroma dodajanjem manjkajočih 
frakcij.
Pravtako lahko uporabljamo prod za 
podlago v bližini prodonosnih rek. Pri po­
stavljanju meje za maksimalno dovoljeno 
množino ilovnatih snovi v produ, ne sme­
mo biti preozko srčni; iz prakse je znano, 
da prod lahko vsebuje do 8% teh snovi, 
če nivo podtalne vode ni previsok ali če 
kapilamost spodnjega ustroja ni prevelika.
6. Ekonomska primerjava tlaka iz lom­
ljenca z makadamom iz prodca za 
projekt obratnih in dovoznih cestišč. 
Proizvodnja nafte v Dolnji Lendavi:
V Sloveniji je bila podlaga iz proda, v 
večjih izmerah, uporabljena pri gradnji 
obratnih in dovoznih cest za »Proizvodnjo 
nafte« v Dolnji Lendavi. V bližnji in daljni 
okolici Lendave ni nikake možnosti za 
pridobivanje lomljenca. Kamnolom, ki bi 
prišel za te svrhe v poštev je v 55 km od­
daljeni Lepoglavi, za dobavo večjih mno­
žin lomljenca pa bi bilo treba njegov obrat 
znatno razširiti . Lomljene c iz Lep oglave 
bi bilo treba transportirati z avtomobili 
do postaje, nato 55 km po železnici in 
končno s postaje Mursko Središče 6 km 
z avtomobili na mesto uporabe.
Lendavska ravnina vsebuje velike mno­
žine pliocenskega terasnega proda-, ki je 
sicer mestoma močno- pomešan z ilovico, 
na mnogih mestih pa dovolj čist in za pod­
lago uporaben.
V projektu je bila predvidena za pod­
lago 20 cm debela plast prodca, nad njo 
pa 8 cm debela plast drobljenca iz Lepo­
glave, zmatosti do 5 cm. Zgornja plast 
drobljenca je bila predvidena za dosego
mehanske povezave med asfaltno utrdit­
vijo) in podlago.
Izvršimo tabelarično primerjavo* pred­
računskih stroškov, porabo norma ur in 
ton/km za podlago iz tlaka, drobljenca in 
prodca:
Vrstlai podlage
Predračunski
stroški
din
Pred­
videno 
število 
norma* ur
Pred­
videno
število*
ton/km
20 cm tlaka +  
8 cm drobljenca 28,268.625 507.063 395.938
25 cm drob- 
l.jenca 26,435.500 474.688 394.975
20 cm pnodca +  
8 cm drobljenca 12,549.250 236.373 140.000
Razlika med podlago iz lomljenca in 
prodca je torej v predračunskih stroških 
din 15,719.375.— v norma urah 270.690 in 
v ton/km 255.938, pri čemer pa niso všteti 
prevozi po železnici.
Iz teh razlik je razvidno*, kako* velika 
je ekonomska prednost podlage iz prodca 
za dani primer. Na podobne razmere na­
letimo v vseh ravninskih predelih Slove­
nije, ki imajo prodnata tla.
Namen mojih izvajanj je bil prikazati, 
kako škodljivo je šablonsko projektiranje 
podlage za utrditev vozišča. Da se to pre­
preči, bi bilo umestno, da novi tehnični 
predpisi za projektiranje in gradnjo cest 
posvetijo podlagi ono pozornost, kakršno
zasluži zaradi svojega velikega vpliva na 
tehnično* pravilnost in ekonomijo* zgradbe.
Smernice za pravilno izbiro podlage 
bi bile v glavnem:
1. Pri izbiri podlage za utrditev naj 
projektant podrobno* prouči vse lokalne 
možnosti dobave materiala, ki bi se mogel 
za te svrhe uporabiti; odloči naj se za 
takšno vrsto podlage, ki je v danih raz­
merah najbolj ekonomična.
2. V bližini prodonosnih rek in v rav­
ninskih predelih, kjer je podlaga rečni 
prod ustrezne zrnatosti in zadovoljive 'či- 
stote, je treba podlago za utrditev pred­
videti iz rečnega proda. Če prod nima 
ustrezne zrnatosti in zadovoljive čistote, 
je treba preštudirati, če obstoje možnosti 
za odpravo teh nedostatkov in če z od­
pravo teh nedostatkov ne odpadejo eko­
nomske prednosti takšne podlage.
3. Kjer so takšne krajevne prilike, da 
je podlaga iz lomljenca ali drobljenca bolj 
ekonomična kot podlaga iz prodca, je da­
jati prednost makadamski podlagi, vso 
pozornost pa je polagati na njeno pravilno 
zrnatost in tehnično izvedbo,
4. Opravičljiv razlog za uporabo tlaka 
iz lomljenca za podlago je le pomanjkanje 
drobilcev; v tem slučaju naj se odpravijo 
nedostatki tlaka iz lomljenca z onim izmed 
predpisanih ukrepov, ki najbolj ustrezajo 
danim razmeram,
Teh. Stane Kandus:
Preskrba s pitno vodo na Krasu
Kras se razprostira od Triglava proti 
jugovzhodu vzdolž Jadranskega morja, 
izven tega strnjenega predela pa nahajamo 
še raztresena kraška področja v triadni 
in terciarni formaciji severno od Save. 
Znano je, da trpi Kras, ki ga tvorijo skladi 
apnenca in dolomita, veliko pomanjkanje 
vode. Na kraškem terenu padavinske vode 
hitro odtečejo skozi številne razpoke in 
votline, nastale zaradi premikov zemeljske 
skorje pod vplivom mehaničnega in ke­
mičnega delovanja atmosferilij. Posebno 
nagel odtok vode je tam, kjer je površje 
golo. V visokih legah Krasa ne tvorijo pa­
davine na površini nikakih tokov, pač pa 
v notranjosti, kjer se ustvarjajo sistemi 
vodnih žil, potokov, rek in jezer z zelo 
razgibano mrežo pretočnih korit v vodo­
ravnih in navpičnih smereh. V ugodnih 
pogojih prihaja podzemna voda zopet na
površje. To se dogaja najčešće na dnu ne­
propustnih kraških dolin. Ob deževju 
kraške vode hitro naraščajo, a nekoliko 
počasneje upadajo, v suši mnoge presah­
nejo. Narasle vode se več ali manj skale, 
pri nizkih stanjih vode pa so fizikalno 
čiste, Atmosferska voda mehča ter odnaša 
s površja koloide, nastale pri atmosferskem 
preperevanju kamenin, izpira razne organ­
ske snovi in nesnago s kultur itd. Skaljena 
voda se na podzemni poti le malo izčisti. 
Izčiščenje je odvisno od dolžine poti in od 
vrste oblik pretočnih korit. V dolomitnih 
predelih, kjer ni velikega onesnaženja na 
površini, pa imamo tudi redke in šibke 
neoporečne studence, izdatne največ do 
5 1/sek.
Pogost pojav Krasa je nastanek apne­
nega mačka ali lehnjaka. Kemični proces 
je enak procesu pri tvorbi kapnikov. Pa-
đavinska voda nabira v ozračju in na poti 
skozi humus med drugim tudi ogljikov 
dvokis (CO2). Pri pronicanju skozi raz­
poke razkraja z ogljikovim dvokisom na­
sičena voda kalcijeve soli ter nastane kisli 
kalcijev karbonat (Ca/HCOs,^), ki je top­
ljiv v vodi. Ko privre voda na dan, se pri 
prepadanju sprosti del ogljikovega dvo- 
kisa, pri čemer se izloča nevtralni kalcijev 
karbonat (CaC03) kot trdna snov-lehnjak. 
Kopičenje lehnjaka na kamnitih kaskadah 
je včasih zelo veliko. Voda takšnih izvirov 
ni uporabna za vodovod. Imamo primere, 
kjer je lehnjak popolnoma zamašil vodo­
vodne cevi. Izvirna voda, ki vsebuje pri­
merno količino prostega ogljikovega dvo- 
kisa, ne izloča lehnjaka. Prevelika količina 
prostega ogljikovega dvokisa v vodi pa bi 
mogla razjedati cevi. Važno je ravnotežje 
med karbonati in ogljikovo kislino.
Iz povedanega sledi, da imamo velike 
probleme pri vodni preskrbi kraških pre­
delov. S priključitvijo Slov. Primorja, ki 
je skoro v celoti kraškega značaja, so se 
ti še povečali, V visokih legah Krasa, kjer 
ni nikakih vodnih virov, je za posamezne 
potrošnike in manjše kraje do 300 prebi­
valcev, edino možna vodna preskrba s kap­
nicami. Voda iz kapnic ni kvalitetna, nima 
primerne temperature, je mehka in ne­
okusna. S peščenimi filtri v kapnicah je 
mogoče vodo nekoliko izboljšati.
Za vodno preskrbo večjih naselij in 
mest je treba izbrati vodni vir primerne 
izdatnosti. Kakor rečeno so neoporečni 
studenci zelo redki in šibki ter morejo 
služiti le potrošnikom, zaselkom in manj­
šim krajem. Za večje potrebe vode imamo 
na razpolago le kraške izvire ali pa odprte 
vodotoke. V obeh primerih voda za pitje 
ni povsem primerna ter jo je treba iz­
boljšati,
Glede kvalitete razpoložljive vode je 
poudariti, da so kraški izviri boljši od od­
prtih vodotokov. Voda iz vodotokov je tem 
slabša, čim daljša je njena pot po odprti 
strugi do zajetja. Navedel bom nekaj zna­
čilnosti vode iz vodotokov. Temperatura 
močno niha, poleti je pretopla, pozimi pa 
prehladna. Ob gradnji goriškega vodovoda 
so po opazovanjih med letom ugotovili, da 
ima Soča temperaturo od 2—21° C. Zaradi 
nizke trdote, rib in raznih organskih snovi, 
nima prijetnega okusa in duha. Trdota ni 
stalna, v deževni dobi je mehka, v suši 
nekoliko trša. V primeri z vodotokom pa 
je voda kraških izvirov primerno trda, 
z neznatnim nihanjem temperature in ima 
dober okus. Izkoriščanje odprtih vodoto­
kov bi prišlo v poštev le za vodno pre­
skrbo večjih mest, kjer ni niti v daljni 
okolici primernih izvirov. Zaenkrat se jih 
pri nas poslužujemo le v skrajno nujnih 
primerih za začasno rešitev vodne pre­
skrbe, n. pr. v Črnomlju, Gornjih Ležečah, 
med vojno v Novem mestu, sedaj pa pri 
gradnji skupinskega vodovoda v Brdih.
Skoraj v vseh primerih vodne preskrbe 
kraškega področja se nam postavlja pro­
blem čiščenja vode. Kraški pojavi so znan­
stveno razčiščeni, manjka pa podrobna 
geološka in hidrografska preiskava, kakor 
tudi sistematična tehnološka preiskava 
kraških voda, ki nam bi bila pri projekti­
ranju čistilnih naprav za izboljšanje vode 
nujno potrebna.
Po dosedanjih kemičnih in bakterio­
loških analizah kraških izvirov je potrebno 
izboljšanje le glede na izločitev koloidov 
in za odstranitev organskih kali. Pri od­
prtih vodotokih pa bi bila potrebna še 
korektura temperature, izboljšanje okusa 
in odstranitev neprijetnega duha in more­
biti tudi barve, Za dosego kakovosti pitne 
vode iz odprtih vodotokov bi bile potrebne 
komplicirane in drage čistilne naprave, 
zato uporabljamo tako vodo, kakor nave­
deno, le kot zasilne ukrepe za vodno pre­
skrbo brez popolnih čistilnih naprav. Tudi 
čistilne naprave za odstranjevanje koloidov 
in organskih kali iz vode kraških izvirov 
zahtevajo znatne investicije in nabavo po­
sebnih težko dosegljivih aparatur. Z go­
spodarskega stališča in upravnih razlogov 
so utemeljene le za prečiščevanje večjih 
količin vode. To dejstvo nam narekuje, da 
gradimo čistilne naprave za večja mesta, 
oziroma, da projektiramo skupinske vodo­
vode za večja področja našega podeželja. 
H gradnji skupinskih vodovodov nas sili 
še to, da so najčešče močni izviri na robo­
vih kraških dolin, v nizki legi nasproti po­
trošnikom ter je treba vodo zato prečrpa­
vati. Združena naprava čistilnice in 
črpalnice za večje količine vode je iz 
ekonomskih in upravnih ozirov najprimer­
nejša rešitev, kajti čiščenje samo mora 
biti stalno pod strokovnim nadzorstvom.
Pri poteku čiščenja vode razlikujemo 
v glavnem dva postopka: fizikalno čiščenje, 
pri katerem se izloča poleg organskih 
primesi tudi velik del organskih kali in pa 
sterilizacije za odstranitev še preostalih 
organskih kali. Naši kraški izviri so ob 
nizkih vodnih stanjih bistri ter je fizikalno 
čiščenje potrebno le ob nalivih in deževnih 
dobah, dočim mora biti sterilizacija zaradi 
varnosti stalna,
Ponekod se izvaja v vsakem primeru 
le sterilizacija vode brez fizikalnega či­
ščenja. Po našem mnenju je to le polovi­
čarski ukrep, ker je treba vodo glede 
na občutljive dozacijske metode ob steri­
lizaciji primerno očistiti, Nadalje s samo 
sterilizacijo še ne odstranimo kalnosti vode 
in če hočemo uničiti organske kali, moramo 
uporabiti večje količine sterilizacijskih 
preparatov, ki bi mogli kvarno vplivati na 
okus in kakovost vode. Za fizikalno oči­
ščenje vode so najprimernejši hitri filtri 
z usedalniki, Ker so anorganske in organ­
ske primesi skaljenih kraških vod pretežno 
koloidne, je treba usedanje pospeševati 
z dodajanjem takoimenovanih koagulan- 
tov. Koagulant združuje drobne koloidne 
delce v kosmiče, ki se na to zaradi večje 
teže polagoma spuščajo na dno usedalni­
kov. Kot koagulant služijo razne soli; pri 
naših kraških vodah uporabljamo alumi­
nijev sulfat (AI2/SO4/3 ). Iz usedalnikov 
preteka voda na hitre filtre iz drobnega 
kremenčevega peska, ki prestrežejo pre­
ostale neusedle kosmiče. S sedimentacijo 
in filtriranjem se voda izbistri, včasih po­
stane tudi bakteriološko neoporečna.
Sterilizacijo izvajamo fizikalno ali ke­
mično. Najsodobnejši in najučinkovitejši 
je postopek s plinskim klorom.
Pri nas so zgradili v poslednji dobi dve 
manjši čistilni napravi v Črnomlju in 
Metliki in večjo za vodovod v Suhi Krajini, 
V Slov. Primorju pa imamo čistilne na­
prave v Št, Petru na Krasu, Gorici in zelo 
pomanjkljivo v Hublju za Vipavsko dolino. 
Manjše naprave tečejo same brez stalnega
nadzorstva, a pri njih so se s časom poja­
vile vse pomanjkljivosti takšnega nepopol­
nega upravljanja.
Končno je pripomniti, da imamo na 
kraškem področju, zlasti v Slov Primorju, 
razmeroma precejšnje število vodovodov, 
ki pa so večinoma zastareli. Z ene strani 
se dviga poleg prirastka prebivalstva, spe­
cifična potrošnja vode na osebo in na dan, 
kar je nepreprečlji^o povezano z dviganjem 
higienskega standarda, z druge strani pa 
so sodobne zahteve glede kvalitete vode 
bistveno večje, kot so bile ob gradnji teh 
vodovodov.
Poleg nujno potrebnih novih vodovodnih 
napeljav, stojimo pred rekonstrukcijo in 
modernizacijo velikih vodovodov. Med 
obstoječimi vodovodi, ki jih bo treba čim- 
preje rekonstruirati, navajam najvažnejše: 
Kočevje, Novo mesto, Ig, Logatec, Idrija, 
Zagorje, Postojna, Kraški vodovod od 
Razdrtega do Opatjega sela, Vipavska 
dolina itd., skupne dolžine nad 200 km. 
Kraji, kjer so potrebni novi vodovodi, so 
zlasti dolina Pivka, Loška dolina, obširna 
področja med Razdrtim in Opat j im selom, 
obrobna naselja Ljubljanskega barja, večji 
del Suhe Krajine, Kočevska, Bela Krajina 
itd.
Če na kraju še enkrat poudarimo, da 
je zaradi navedenih razlogov gradnja či­
stilnih naprav upravičena samo za večja 
področja, kar narekuje zopet gradnjo več­
jih skupinskih vodovodov, je treba pri tem 
opozoriti na težkoče, na katere zadevamo 
pri nabavi materiala in posebnih aparatur, 
neglede na to, da se gradijo na teh pod­
ročjih tudi industrijska podjetja širšega 
pomena. Ta dejstva pa zavajajo često 
h gradnji provizorijev, ki ustvarjajo ne­
pregledno stanje v pogledu vodne pre­
skrbe in otežkočajo kontrolo v pogledu 
kakovosti pitnih vod. Mnenja smo, da bi 
se morala vzporedno z razvojem industrije 
in industrijskih naselij posvetiti večja po­
zornost problemom preskrbe z vodo. V in­
dustrijskih in večjih upravnih središčih pa 
je treba tem napravam vsekakor priznati 
enako prioriteto, kot jo imajo industrijske 
naprave.
Tehnične izpopolnitve
RACIONALIZACIJE TOVARNE CE­
MENTA, SALONITA IN APNA NA 
SOČI, ANHOVO
Pilat Franc:
RACIONALNI DIMNIK ZA GRUBER PEČI
Ta dimnik sestoji iz navadne železne cevi pre­
mera 1,5 m do višine 6 m, od 6 do 6,75 m se pa 
raizširi na premer 3,5 m, Ta širina sega do višine 
8,75 m. Potem se zopet konično zoži1 do višine 
9,5 m v normalno širino premera 1,5 m. Dimnik v 
tej širini sega do vrha, t, j. do 12,5 m.
V razširjenem prostoru je dvofconus premera 
2,5 m, ki meša drobec k linker j a in premoga, ki se 
po 2 žlebih zopet vračata v peč.
Dimnik prihrani mnogo premoga in prepreči 
izhod prahu iz peči pribl. 80-odstotno, vsled česar 
odpade stalno čiščenje streh.
Kovačič Franc
KLEŠČE ZA UPOGIBANJE ROČIC ZA 
ELEVATORJE
Ker se ročice, ki nosijo zaboje ekvatorjev, 
hitno izrabijo, jiih je treba večkrat izmenjati. Ker 
jih pa od železarn ne dobivamo, redno, smo iih 
začeli sami izdelovati. Toda izdelovanje zelo po­
časi napreduje, ker je treba železo trikrat segre­
vati in upogibati. Da bi delo hitreje šlo izpod rok,
za. Tako izdelovanje ročic je trikrat hitrejše kot 
prej, ročice same pa so precilzneijše tako, da jih 
pri montiranju ni: treba več naravnavati,
Hugo Czurda:
NOV NAČIN OBRAČUNAVANJA 
GRADBENIH STORITEV
V posameznih podjetjih se ob zaključku kon­
cem leta pokaže rezultat vsega dela. Pri ta­
kem zaključku se naniza nebroj problema­
tike, objektivnih in subjektivnih težav. Sestava 
obračuna — situacije, k i mora biti pazljivo iz­
gotovljena, da ne bi bila zavrnjena, je terjala 
koncem oziroma začetkom vsakega meseca mno­
go naglega dela.
Če pomislimo, da so finančna sredstva grad­
benega podjetja odvisna od obračuna, bomo raz­
umeli, da ima le-ta izredno velik pomen za pod­
jetje. Poleg tega pa lahko s podrobno analizo 
takega obračuna ugotavljamo, če podjetje uspešno 
gospodari.
Navzlic velikemu pomenu, ki ga ima obračun 
v proizvodnji, je bila natančnost in ažurnost ob­
računavanja v posameznih podjetjih —■ sodeč po 
letnih evidencah — zelo majhna. Iz obračunov 
je namreč razvidno, da je najjačji mesec decem­
ber, Skoro vsa gradbena podjetja imajo v me­
secu decembru obračunano pribl, eno šestino 
(16%) do ene polovice (50%) vse proizvodnje.
Vzrok temu so seveda tudi objektivne težave, 
ki izvirajo iz dolgoveznega in kompliciranega po­
stopka. S sestavljanjem obračuna — situacije se 
je podjetje mudilo navadno 5 do 8 dni, včasih
tudi več, kakršna je bila pač obsežnost poslova­
nja. Način obračunavanja pa je bil okoren in 
dolgotrajen posel, za katerega se nihče preveč 
ne ogreva. Sestavlja ga gradbeni inženir ali teh­
nik, ki pozna delo na gradbišču. Z obračunom 
se mora začeti vsak mesec znova, tako da dobimo 
vedno debelejši sveženj in vsak mesec več dela. 
Če ga do določenega roka ne dokončamo in ne 
predložimo banki oziroma investitorju, čuti to 
podjetje, ki mu primanjkuje denarnih sredstev. 
Obračuni so bili zato pomanjkljivo sestavljeni, 
vsebovali so napake, pomote in podobno. Te po­
manjkljivosti pa moramo pripisati tudi zamota­
nosti obračuna in kadru, ki večinoma ni kvali­
teten. Zaradi omenjenih nedostatkov tudi ni no­
beno podjetje napovedalo borbe takemu sistemu 
obračuna, čeprav je bila njegova zanesljivost in 
natančnost v interesu vsakega podjetja in tudi 
Državne investicijske banke, ki je obračune kon­
trolirala pred izplačilom.
Svet za gradbene zadeve F L R J je postavil 
razne komisije z namenom, da bi odpravil te 
pomanjkljivosti, ni pa s tem dosegel pozitivnih 
rezultatov. Med tem pa se je v to problematiko 
poglobil kontrolor pri Državni investicijski banki 
v Ljubljani, tov. L. Marič, Prizadeval si je, da bi 
obračunavanje poenostavil in pospešil, banki pa 
olajšal kontrolo nad njim. Pri tem je ugotovil, 
da se gradbena dela obračunavajo na podlagi 
podatkov iz gradbenih knjig v višini predračun­
skih postavk, da imajo situacije tudi do 300 
in več pozicij in da se polaga na tisoče situacij, 
ki so vezane na rok. Zato so morali na večjih 
gradbiščih delati tudi po več noči, če so hoteli 
pravočasno vnovčiti gradbene storitve. Seveda so 
zaradi tega narastli tudi stroški (režije).
Tov. Mariču je uspelo sestaviti novo obliko 
situacije, ki je neposredno povezana s predraču­
nom ali z gradbeno knjigo in ki se jo lahko 
sestavi v eni tretjini časa, porabljenega za se­
stavo stare situacije, ne da bi imela manj po­
datkov kot slednja.
Osnovno načelo te racionalizacije je kombi­
niranje situacije s predračunom, To kombiniranje 
pa omogočimo s »kontrolnimi številkami«, ki na­
domeščajo v situacijah vse pozicije izdelavnih 
stroškov brez notranjega in zunanjega transporta 
in brez prispevka za socialno zavarovanje. Ostali 
elementi pa tečejo s svojim besedilom po strukturi 
cene za gradbene storitve.
Ves opis dela, ceno za enoto in označbo norme 
nadomeščajo v novih situacijah torej »kontrolne
številke«, s katerimi lahko sestavimo situacijo 
hitro in pregledno. Te »kontrolne številke« pa 
hkrati šifrirajo vse postavke izdelavnih stroškov, 
tako da nepoklicani ne morejo zlorabljati podat­
kov o gradbenih delih. Šifriranje pa je zelo pre­
prosto in jasno. Če situacijo priložimo k pred­
računu, lahko ugotovimo vse podatke po kontrol­
nih številkah, ki jih imajo tudi vsi podatki (po­
zicije) v predračunu v istem vrstnem redu. S tem 
pa odpade pisanje besedila v situacijo.
Po novem načinu se skrajša delovni čas za 
sestavo situacije za pribl, 60% in več, kar po­
meni, da bodo podjetja mogla predložiti situacije 
v izplačilo že pred določenim rokom in s tem 
mnogo prej biti do obratnih sredstev, ki jim tako 
primanjkujejo. Z dugimi besedami lahko rečemo, 
da smo s tem dosegli hitrejše obračunavanje 
sredstev, kar je velikega pomena za vse gospo­
darstvo in ne samo za 'gradbeno panogo, ker 
gre za ogromna milijonska sredstva.
Bivše Ministrstvo za gradnje LR Slovenije 
je zaradi teh prednosti sprejelo osnutek tov. Ma­
riča, ga preizkusilo v gradbenem podjetju in o 
njem takoj obvestilo Svet za gradbene zadeve 
FLR J, ki ga naj bi uvedlo na vsem ozemlju Ju ­
goslavije. Zvezni svet je seveda predlog odobril 
in ga bo dejansko uvedel v zveznem merilu. V 
Sloveniji poslujejo po novem načinu že vsa grad­
bena podjetja republiškega pomena. Glavna di­
rekcija gradbenih podjetij LRS je pravočasno 
oskrbela tiskanje navodil in tiskovin in pri tem 
ugotovila znaten prihranek na papirju.
Vrednost tega racionalizatorskega ukrepa znaša 
samo v Sloveniji nekaj milijonov dinarjev. Za ves 
teritorij Jugoslavije pa seveda mnogokrat več. 
Tudi delo banke je s tem zelo olajšano, grad­
bena podjetja pa imajo manjše režijske stroške.
Z navedenim opisom smo med drugim hoteli 
tudi prikazati, kako se more z res življenjskim 
posegom reševati problematiko naše obračunske 
službe, ki ima še toliko nedostatkov. S tem bomo 
uspeli, da bo tudi tekoče računsko delo zares 
natančno, kar bo zajamčilo podjetju pravočasna 
obratna sredstva in znižanje polne lastne cene, 
hkrati pa tudi pocenitev gradbenih objektov.
Jasno je, da bo treba posvetiti veliko več po­
zornosti ažurnosti gradbene kn,ige in natančnosti 
pri sestavi predračunov, k čemer bodo mnogo 
pripomogli projektanti s pravočasno izdelavo pro­
jektov in predračunov.
PREDRAČUNSKI LIST
V r e d n o s t
Kontrol.
štev.materiala d e l a
din P din 1 p
—
307
310
311
TISKOVINA SITUACIJE 
Štev. situacije .................  Si-2 Stran II
K
on
tr
. š
t.
Količina
V r e d n o s t
rOT3
Vh■oc & 
d
2 'E  
<y5^
materiala dela
din P din P
307
310
311
Kritika našega dela
Viljem Klemenc:
NOVI PREDPISI ZA LESNE KONSTRUKCIJE 
IN PRAKSA
Z izidom predpisov za lesne konstrukcije (PTP 
št. 8) so dobili konstrukterji in izvajalci lesenih 
konstrukcij končno težko pričakovano enotno 
osnovo za nadaljnje delo. Na maloikaterem pod­
ročju gradbene stroke je bilo namreč toliko 
nejasnosti in različnih, do stalnih napak in zlorab 
vodečih naziranj, kot ravno pri lesu, s katerim so 
zlasti v prvih povojnih letih mnogi ravnali kot 
z manjvrednim gradivom.
Projektanti-arhitekti so strešne konstrukcije 
svojih projektov običajno povzeli po kakem .pri­
ročniku, ne glede na to, ali so dimenzije in 
konstrukcije ustrezale konkretnemu primeru; 
jemali so stereotipne dimenzije (na primer za 
škarnike 13/16), ne glede na kritino, medsebojni 
razmak in razpetino, nekateri pa so si delo po­
enostavili celo s tem, da so v načrt vnesli samo 
obris ostrešja in s tem prevalili odgovornost na 
tesarja, ki naj bi po lastni uvidevnosti volil kon­
strukcijo in dimenzije. Nikomur ni prišlo takrat 
na misel, da bi preračunaval ostrešja stanovanjskih 
zgradb ali dvoranska ostrešja. Predalčne kon­
strukcije so izdelovali večinoma po raznih vzorcih 
iz »Zimmerpolier-ja« ali »Tischler-ja«, edino pri 
lesenih mostovih je bil že od nekdaj običaj, da 
so statično presojali konstrukcije.
To stanje je trajalo vse dotlej, ko smo po 
cenah na svetovnem trgu ugotovili, da je les 
pravzaprav dragocen izvozni artikel, s katerim je 
treba varčevati prav tako kot z železom in 
cementom. Sledili so ukrepi za varčevanje z grad­
benim lesom. S čim večjo uporabo železobetonskih 
montažnih konstrukcij naj bi se do skrajnosti 
omejila poraba lesa za opaže, s prepogostim upo­
rabljanjem žebljanih konstrukcij, s pazljivo izbiro 
konstrukcije in s preračunavanjem vseh dimenzij 
pa naj bi se čim racionalneje izkoristil les za 
ostrešja in za druge inženirske konstrukcije.
Obenem z zahtevo po varčevanju z leisom se 
je pokazala tudi potreba po predpisih za lesne 
konstrukcije, ki naj bi bili obvezna podlaga za 
delo. projektanta in izvajalca. Stari jugoslovanski 
predpisi so bili zastareli in pomanjkljivi, dopustne 
napetosti za les n, pr, niso ustrezale najnovejšim 
izsledkom, bile so deloma prenizke, deloma pre­
visoke, postavljene ne glede na različno kvaliteto 
lesa, vendar so jih mnogi projektanti navzlic temu 
še uporabljali, drugi pa so se kar na svojo roko 
naslonili na moderne predpise DIN ter na razne 
nemške avtorje, zlasti na Fonroberta in' Stoya, ki 
v svojih delih obravnavajo tudi žebljane in lepljene 
konstrukcije.
Sestavljena je bila komisija, ki naj bi zbrala 
nove jugoslovanske predpise za lesene konstruk­
cije. Ti predpisi so pa zaradi raznih zaprek šele 
lani stopili v veljavo. Novi predpisi so primer 
sodobnih predpisov za lesene konstrukcije, ki 
upoštevajo vse najnovejše izsledke na tem pod­
ročju, večinoma pa se naslanjajo na preizkušene 
predpise DIN in deloma na predpise drugih držav.
Predpisi obravnavajo na prvem mestu vpra­
šanje kvalitete lesa, kar je bilo treba, kot se je 
izkazalo v praksi, res predvsem regulirati. Kon­
strukciji neprimerno izbrana kvaliteta lesa je bila 
često v zvezi Z nestrokovnjaško izvedbo vzrok 
okvar, ki so povzročile materialno škodo, obenem 
pa škodovale ugledu lesa kot gradiva. Projektant
v načrtu običajno ni označeval kvalitete lesa, iz 
katerega naj bi se izvedle konstrukcije, zanašajoč 
se na vestnost in izkustvo, ki ga ima tesar pri 
izbiri lesa. Pri preprostih konstrukcijah ni bilo 
nevarnosti, pri kompliciranejših pa je izkustvo 
pustilo tesarje na cedilu in so tedaj lahko nastale 
hude napake.
Po navedbi vseh zahtev, katerim mora ustre­
zati les posameznih kvalitet (klas), omenjajo pred­
pisi tudi konstrukcije, za katere se sme ta ali ona 
kvaliteta uporabljati. Prva, najboljša kvaliteta 
(I, klasa) se sme n. pr. uporabljati samo v izjemnih 
primerih in še to samo na kratkih odsekih, n. pr. 
v območju stika tegnjenega spodnjega pasu pre­
dalčnega poveznika, kjer zaradi oslabitev s spoj­
nimi sredstvi nastopajo višje napetosti kot v 
ostalem delu pasu.
Za projektanta je vprašanje kvalitete lesa 
rešeno s tem, da v načrtih ozir, v tehničnem 
poročilu na vidnem mestu navede zahtevano kva­
liteto, teži pa je —• strogo vzeto — položaj 
izvajalca, ki mora ob pogojih predpisov izbirati 
primeren les, To pa zahteva izkušenega pozna­
valca1 lesa, ki verjetno ni vedno in povsod na 
razpolago, ali pa ni na razpolago primernega 
lesa, kar zavleče pričetek dela, oziroma zahteva 
spremembo projekta •—• ojačitev posameznih 
dimenzij ali celotne konstrukcije.
Važno vprašanje so tudi dimenzije gradbenega 
lesa, ki jih je treba po točki 221 predpisa izbrati 
pa: »Jugoslovanskem standardu«, ki pa je žal 
precej težko dostopen in bi bilo potrebno, da se 
ponatisne v večji nakladi. Uporabo specialnih 
dimenzij je omejiti na minimum, istotako uporabo 
izrednih dolžin, ki jih izvajalec težko nabavi. 
Naknadna prilagoditev projekta danim dimenzijam 
pa često zahteva bistveno spremembo konstrukcije.
Poglavje o dopustnih napetostih nam te podaja 
za vse tri kvalitete lesa, t. j. za iglavce in trd les 
(hrast ali bukev). Stari predpisi pri dopustnih 
napetostih niso upoštevali kvalitete lesa, za do­
pustno natezno napetost navajajo n. pr.: dop =z 
90 kg/cm2 ne glede na kvaliteto, novi predpisi pa 
dopuščajo samo 5 kg/cm2 več, to je 95 kg/cm2 samo 
za I. kvaliteto, za III. kvaliteto pa samo 30 kg/cm2! 
Za centrični tlak so dovoljevali stari predpisi samo 
70 kg/cm2, novi pa dopuščajo celo za III. kvaliteto 
65 kg/cm2, za I. kvaliteto pa 100 kg/cm2. Po novih 
predpisih je dana torej možnost racionalnejše 
izrabe trdnosti gradiva, kar dopušča izvedbo 
ekonomičnejših, elegantnejših in varnejših kon­
strukcij.
Podobno kot stari predpisi, navajajo tudi novi 
»popravne koeficiente«, s katerimi je treba po­
množiti in s tem zvečati oziroma zmanjšati podane 
dopustne napetosti glede na izpostavljenost kon­
strukcije vremenskim in drugim škodljivim vplivom 
ter glede na čas trajanja. Pri tem pa je točka 4221, 
ki glede na eksperimentalno ugotovljeno večjo 
trdnost nepoškodovanih zunanjih vlaken okroglega 
lesa, dovoljuje za prereze z naravnimi zaoblitvami 
robov višje dopustne napetosti.
Druga točka poglavja o »dokazovanju varnosti 
konstrukcij« zahteva izračun poveša konstrukcij,, 
pri katerih je predpisan dopustni poveš, kar je pri 
žebljanih predlačnih konstrukcijah težko izvedljivo, 
zlasti če so izdelane iz svežega lesa. Pri takih 
konstrukcijah je stvarni poveš redno večji od 
izračunanega in pisec članka v praksi s pridom 
uporablja nadvišanje enako 1/100 razpetine, s čimer 
se navzlic izsušitvi lesa ’prepreči estetsko zelo
neugodno učinkujoče prekoračenje dopustnega 
poveša. Pri konstrukcijah iz zelo svežega lesa je 
pri računu poveša treba uporabiti za E vrednost
85.000 kg/cm2 namesto v predpisih navedenih
100.000 kg/cm2, podajnost spojnih sredstev pa je 
upoštevati s primernim zmanjšanjem vztrajnost­
nega momenta.
Kočljivo vprašanje uklona sestavljenih palic je 
obdelano mnogo precizneje kot v predpisih DIN; 
predpisani način računanja je precej kompliciran 
in zamuden, pri kratkih palicah pa zahteva preveč 
spojnih sredstev ali pa odpove. Komentar k pred­
pisom DIN pravi, da so v predpisih podane for­
mule za račun uklona sestavljenih palic le vmesni 
rezultat poizkusov, ki so še v teku, vendar se je 
način računanja sestavljenih palic po predpisih 
DIN v praksi dobro obnesel; vse lesene konstruk­
cije, ki jih je podjetje »Slovenija projekt« projekti­
ralo v poslednjih letih pred izidom novih pred­
pisov, so preračunane po predpisih DIN, vendar 
doslej še ni bilo primera, da bi nastopila škoda 
zaradi uklonskih pojavov in to navzlic temu, da 
so bile te konstrukcije pogosto preobremenjene, 
nestrokovnjaško izdelane in iz lesa najslabše 
kvalitete, često je bila opuščena celo medsebojna 
povezava elementov sestavljenih palic! Mnogo 
nevarnejša mesta so priključki in stiki ter napake 
v lesu tegnjenih elementov. Pri poizkusni obre­
menitvi žebijanega strešnega poveznika razpetine
12.00 m, ki jo je pred nedavnim izvedlo mariborsko 
podjetje »Konstruktor« na iniciativo in pod vod­
stvom tov. ing. Raiča (Slovenija-projekt, Maribor), 
je nastopila porušitev pri 2,3-kratni preobremenitvi, 
ker se je pretrgal spodnji pas ob neki grči —• prav 
kot pri večini takih poskusov, znanih iz literature 
— dasiravno so bile uklonske napetosti za isto 
mero prekoračene kot ostale napetosti. Preiskava 
uklona sestavljenih palic bi bila pač zanimiva 
naloga našega gradbenega instituta, ki bi mogel 
z nekaj serijami preprostih eksperimentov mnogo 
prispevati k razčiščenju tega še vedno odprtega 
vprašanja.
V splošnem delu poglavja o spojnih sredstvih 
je slasti važna točka 614, ki obravnava sodelovanje 
različnih spojnih sredstev v kombinacijah. Dopust­
na je kombinacija spojnih sredstev s približno 
enako podajnostjo pri obremenitvi. Nedopustno je 
n. pr. kombinirati navadne lesne zveze ali moznike 
z vijaki-svorniki, katerih podajnost je neprimerno 
večja od podajnosti lesne zveze ali moznika. 
Tako bi bila pri obremenitvi lesna zveza že pre­
obremenjena, ko bi vijak svoje nosilnosti sploh še 
ne dosegel. Pri kombinacijah spojnih sredstev je 
tistemu spojnemu sredstvu, ki prevzema manjši 
del sile, pripisati samo 2/3' normalne nosilnosti. 
Isto zahtevo formulirajo predpisi DIN s tem, da 
zahtevajo 1,5-kratno predimenzioniranje spojnega 
sredstva, ki prevzame manjši del sile.
Od moznikov upoštevajo predpisi samo naj­
češće uporabljene in preizkušene pravokotne in 
valjaste moznike iz trdega lesa ter prstenaste 
moznike; zobati vtisljivi molzniki niso upoštevani, 
ker so večinoma patentirani in jim je navodilo za 
uporabo z navedbo nosilnosti že tako priloženo. 
Pisec članka priporoča uporabo hrastovih pravo­
kotnih moznikov, katerih izdelava je zelo prepro­
sta, nosilnost pa pri majhni oslabitvi prereza zelo 
velika. Pri prstenastih moznikih je potrebno izse­
kavanje ležišč, kar je pri ročnem delu zelo zamuden 
posel, z rezkalniki pa so opremljena le redka 
velika tesarska podjetja. Zaradi znatnih oslabitev 
prereza zahtevajo prstenasti mozniki močnejše 
dimenzije lesa, kar je zlasti občutno pri predalčnih 
konstrukcijah, kjer se dimenzija palice često podaja
z dimenzijo moznika. Mnogo ekonomičneje je v tem 
oziru žebljanje, vendar pa tudi to zaradi potrebne 
ploščine za razvrstitev žebljev priključka običajno 
zahteva uporabo večjih dimenzij, kot bi bile po-
P
trebne po formuli F =  —-----
k  dop.
Nosilnost vijakov-svornikov se često precenjuje, 
toda deformirani, globoko v les zajedeni vijaki so 
žalostna posledica.^ Novi predpisi navajajo eno­
staven, po predpisih DIN povzet zanesljiv način 
računanja nosilnosti vijakov, tako da lahko opu­
stimo zastarele zapletene načine računanja. Cesto 
se dogaja, da dospejo vijaki na gradbišče brez 
podložnih ploščic za glavo in matico ter se taki 
tudi montirajo', pri čemer se les navadno močno 
poškoiduje, zato je treba v projektih in pri naro­
čilih vedno zahtevati kompletne vijake z dvema 
podložnima ploščicama predpisanih dimenzij.
Glede na pogosto uporabo žebljanih konstrukcij 
bi mogli predpisi posvetiti žebljem nekoliko več 
pažnje. Pogreša se zlasti definicija enoreznega in 
dvoreznega žeblja, kar marsikomu ni docela jasno, 
zlasti pa tovarišem iž operative, ki često greše, 
misleč da je važno samo število žebljev, ne glede 
na to, ali so eno-, dvo- ali večrezni. Glede pred­
pisanih minimalnih razdalj žebljev je pripomniti, 
da se je treba za razdalje odločiti le v skrajnem 
primeru in še to samo pri suhem lesu. Priporoča 
se uporaba najtanjših žebljev, ki so še možni pri 
določeni debelini lesa glede na potrebno dolžino, 
s čimer preprečimo razpokanje, obenem pa mo­
remo s tanjšimi žeblji na isti ploščini priključka 
prevzeti znatno večjo silo kot z debelejšimi.
Dobrodošla je v predpisih navedena nosilnost 
žebljev na izvlečenje, podana v kg/cm2, ki jo 
upoštevamo pri nabijanju opažev ali pa pri pri­
trditvi škarnikov in leg ostrešij, ki so izpostav­
ljena vetru od spodaj. Od spojnih sredstev so 
omenjene še priljubljene spojke. Spajanju z leplje­
njem, ki se pri nas zaradi pomanjkanja primernih 
lepil še ni udomačilo, pa je posvečena cela stran.
V navodilih za konstruiranje in montažo lesenih 
konstrukcij se od projektanta med drugim zahteva, 
da 'v projektu označi potrebno kvaliteto lesa, pri 
čemer pa mora upoštevati možnost nabave. Sledijo 
važni predpisi za izvedbo posameznih podrobnosti 
konstrukcije, tako n, pr. predpis, da morajo biti 
zaplate stikov tegnjenih elementov dimenzionirane 
na 1,5-kratno natezno silo zaradi nastopajočih do­
datnih napetosti zavoljo ekscentričnosti. Spojna 
sredstva — žeblji ali mozniki —■ pa se pri tem 
dimenzionirajo samo za nastopajočo natezno silo. 
Važna je tudi točka 75 m, ki se tiče navadnih 
lesnih zvez, pri katerih ne smemo upoštevati 
trenja, temveč samo pritisk.
Od izvajalca se zahteva, da pred pričetkom 
prirezovanja lesa za konstrukcijo natančno pre­
gleda les in ugotovi njegovo kvaliteto, da še 
pri risanju konstrukcije v naravnem merilu upo­
števa nadvišanja, da pri montaži konstrukcije ne 
preobremenjuje itd. Točka 771 zahteva, da se 
omogoči naknadno pritegovanje vijakov, ko se 
konstrukcija osuši. Navadno se za montirano kon­
strukcijo nihče več ne zmeni, dasiravno se zaradi 
izsušitve lesa vse zveze več ali manj razrahljajo 
in je naknadno pritegovanje vijakov, zlasti tistih, 
ki spajajo zmozničene dele, nujno potrebno.
Točka 772 navaja pravilo, ki je staro kot tesar­
ska obrt, a se žal v najnovejšem času pri nas 
često ne upošteva. Omogočiti je treba ventilacijo 
ležišč lesenih konstrukcij. Pri mnogih zgradbah 
z nosilnimi prečnimi zidovi, ki so bile zgrajene 
v poslednjih letih, so ležišča stropnikov brez veoti-
lacije; slično je pri tipiziranih zgradbah »Hitro- 
gradnje« in pri mnogih drugih zgradbah, kjer so 
ponekod morda celo iz »estetskih« razlogov opustili 
odprtine za ventilacijo ležišč stropnikov, tako da 
les, ki je bil morda vgrajen celo v vlažnem stanju, 
samo še čaka trosov hišne gobe, ki bo nato opra­
vila svoje.
Zadnje poglavje predpisov govori o zaščiti lesnih 
konstrukcij pred gnitjem, insekti in ognjem ter 
navaja nekaj preizkušenih zaščitnih sredstev in 
varnostnih ukrepov, tako da je v pičlih 24 straneh 
obsegajoče brošure obdelano in reguliralo vse, 
kar morata konstrulkter in izvajalec upoštevati, 
da bo njuno delo ustrezalo vsem zahtevam.
Novosti iz drugih revij
JAŠKASTE PEČI V CEMENTNI INDUSTRIJI S KONIČNO OBLIKOVANO
GORILNO CONO
V industriji cementa se je jaškasta peč z vi­
soko kapaciteto postopno razvijala in svojo pozi­
cijo učvrščevala kljub nedostatkom, katere so ji 
pripisovali deloma upravičeno, deloma neupravi­
čeno. Ne moremo zanikati, da je cement iz 
nekaterih jaškastih peči slabše kvalitete kot iz 
rotacijskih peči, toda na drugi strani je zlasti 
nemška cementna industrija dognala, da dajejo 
dobre jaškaste peči cement, ki po kakovosti ne 
le prekaša onega iz rotacijskih peči, temveč ga 
moremo smatrati celo kot vrhunski proizvod v tej 
industriji.
Skladno s temi ugotovitvami ni nobenih zna­
kov, ki bi nas mogli uveriti o tem, da bodo 
rotacijske peči izpodrinile jaškaste iz cementne 
industrije. Nasprotno, prednosti jaškastih peči so 
v Nemčiji splošno priznane zaradi majhne porabe 
premoga, nizkih investicijskih stroškov in prož­
nega dela pri dnevnih spremembah, ustavitvi in 
zopetnem pričetku obratovanja. (Avtor navaja iz 
svoje izkušnje primer, ko je 10 dni mirujočo 
jaškasto peč tekom ene ure spravil v obratova­
nje.) Njihov glavni nedostatek je, da zahtevajo 
zelo izkušen in izvežban delovni kader, ki pa po 
avtorjevih trditvah v Nemčiji ne dela težkoč, ker 
imajo takih delavcev dovolj.
nezgorelega premoga, obdanega z mehkim kli- 
ner„em, v katerem so bile železne spojine, redu­
cirane do železa.
S§
TEHNIČNI RAZVOJ JA SK A ST E  PECI
Omenjeni razlog je pripomogel k temu, da so 
v cementni industriji vedno bolj stremeli za tem, 
razviti in izpopolniti jaškasto peč do take stopnje, 
da bo postala neodvisna od pazljivosti in spret­
nosti preddelavca in ostalih delavcev, s čimer bi 
se njena uporabnost močno povečala.
Namen tega članka ni prerokovati bodočega 
razvoja in uporabe jaškastih peči v cementni 
industriji, temveč predlagati način, kako naj se 
starejše naprave preuredijo, da bodo sposobne 
producirati prav tako kvalitetni klinker kakor 
najsodobnejše jaškaste in rotacijske peči. Ta 
namen lahko dosežemo z navzdol konično obli­
kovano žgalno cono, ki jo nameravamo v nasled­
njem opisati.
Da bomo razumeli tehnični pomen omenjene 
izboljšane oblike žgalne cone, bomo pričeli z opi­
som žgalnega procesa v starejših pečeh. Pri tem 
se ne bomo spuščali: v podrobno analizo' tehničnih 
pojavov med delovanjem peči, ker smo to storili 
že na drugem mestu.
V starih pečeh se je surovina žgala stisnjena 
v obliko opeke. Peč je bila običajno 2,5 m široka 
in 10 m visoka ter se je delila v ogrevalno, žgalno, 
zmehkiščno in ohlajevalno cono.
Na tej razvojni stopnji je peč dajala znaten 
del prežganega in spremenjenega klinkerja, ki je 
prihajal iz nje v obliki razbeljenih, masivnih 
kosov. V teh kosih so se nahajali pogosto delci
■ m  » B i
Slika 1. Postopek žganja 
cementa v jaškasti peči po 
starem pojmovanju
Zaradi tega so mnogi projektanti menili, da je 
bila ohlajevalna cona prekratka. Stremljenja so 
šla za tem, dobiti ohlajen klinker iz peči, kar so 
hoteli doseči s povišanjem peči. Dejansko so jo 
zvišali na 18 in več metrov, toda peč je dajala 
bolj vroč produkt kot kdaj koli prej.
Nasproti tej koncepciji je avtor tega članka 
postavil svojo zamisel in pričel klinker žgati v 
6 m visoki peči, pri čemer je uporabljal granu- 
lirano surovino ter dobil skoraj popolnoma hladen 
proizvod. Isti rezultat je dobil z 1,5 m visoko 
pečjo, pri kateri je mogel zaznamovati celo večjo 
storitev kot pri prejšnjem delu.
To navidezno nasprotje se je pojasnilo, ko so 
starejši tip peči preiskali,- kako se v njej med 
obratovanjem toplota širi in razdeljuje, S po­
močjo take analize so dobili zares pravo sliko. 
Preiskavo so izvedli z jeklenimi drogovi, ki so 
jih zabili med obratovanjem z vrha skozi material 
v razne dele peči. Palice so ostale določen čas 
na mestu, nakar SO' jih izvlekli.
Z merjenjem na palicah so sedaj kaj lahko 
ugotovili temperaturno stanje v peči ter tako z
ogrevalno m 
ko/cinaci/s/ta ccrna
zmehkiičtra ccrna
ohh/euaJna cona
i i i i i i i in t *
nekoliko vaje razločili žgalno cono od ohlajevalne 
in določili razne stopnje v ogrevalni coni. Hkrati 
in enako so tudi lahko dognali, kje so med suro­
vino praznine, kijie 'je gmioüla- v zmehikiščnil coni 
mehka in kod zbita in trda. Omenjena različna 
stanja se morejo »občutiti« med zabijanjem pre­
izkusnega droga v materialu. Z določanjem oglji­
kovega oksida na površini materiala postane taka 
analiza še koristnejša. Podatke, ki jih je dala 
opisana analiza, kaže slika 2.
Slika 2, Zastoj v delovanju 
peči zaradi neprimerne va­
ljaste oblike
ZMEHKIŠCNA (SINTER) CONA
Analiza je pokazala, da je zmehkiščna cona ob 
stenah peči kratka, dočim je v sredini zelo dolga. 
V zmehkiščnem stanju je surovina mehka in pre­
oblikovalna, nekako tako kot kepa snega, zato jo 
teža materiala nad njo tako stisne, da zgubi svojo 
luknjičavost. Skozi sredino take gmote zrak nima 
več prehoda, gorilni proces se ne more več pra­
vilno razvijati, pa tudi ohlajevanje postaja zelo 
ovirano. Nekaj premoga se zgubi v obliki oglji­
kovega oksida kakor kaže enačba C aC os+C =r 
CaO+2 CO. Zaradi učinka kislih sestavin v su­
rovini, ki se zopet spajajo s CaO, se ta reak­
cija v znatnejši meri vrši tudi pri temperaturi 
nekaj nad 600° C. Le v desintegracijski coni nad 
rešetko dobiva del premoga dovolj zraka za pra­
vilno zgoretje.
Ko je premog prešel v zmehkiščno cono ter do­
spel do neke meje nad rešetko, ne more več 
zraka sprejemati od zgoraj, pa tudi ne skozi 
sredino od spodaj, kjer je plinom prehod oviran. 
S tem so ustvarjeni pogoji za nekako uravnove­
šeno stanje na tem mestu,
Ako hočemo to stanje radikalno odstraniti, 
moramo prvenstveno zmanjšati težo materiala, ki 
pritiska na zmehkiščno cono. Edino na ta način 
bomo ustvarili pogoj, da bo klinker ohranil po­
trebno luknjičavost. Omenjeni ukrep lahko iz­
vršimo na sledeči način:
Ogrevalno cono skrajšamo za toliko, da bo 
omogočen prehod toplote skozi granulirano ali 
drugače oblikovano surovino. Tudi dolžina zmeh- 
kiščne cone se temu primerno skrajša, s čimer
postane vsa peč nižja. S temi izpremembami pa 
se ohlajevanje ne zavlačuje pač pa stopnjuje, ker 
fino luknjičast klinker mnogo laže oddaja toploto 
kot gosta in zbita masa.
Slika 3. Skrčenje materiala 
povzroča obročasto praz­
nino
Tako smo odpravili prvi in glavni vzrok, za­
radi katerega se znižuje zmehkiščna cona. Imamo 
pa še tudi druge napake, ki na enak način motijo. 
Raztolmačimo jih lahko s sledečimi poizkusi:
Ko stisnemo surovino, si napravimo določeno 
obliko, n. pr. valj, ki mu izmerimo dolžino in 
širino in ki ga žgemo v kaki laboratorijski peči, 
tako da mu lahko ob različnih temperaturah iz­
merimo skrčenje. Skrčenje nastopi pri temperaturi, 
ki je znatno pod zmehkiščem, svoj maksimum pa 
doseže pri zmehkišču. Oblikovani preizkusni kos 
surovine se je skrčil za 80% svojega prvotnega 
premera. Ta vrednost seveda ni stalna, temveč 
je odvisna od surovine.
Isto skrčenje materiala nastane v jaškasti peči. 
Skrben opazovalec lahko ugotovi, da se glede 
skrčenja vsebina v peči kot celota enako po­
naša kot prej preizkusni kos in dosega tudi 
iste vrednosti.
ZNATNO SKRČENJE V JASKASTI PECI
V skladu s prejšnjo koncepcijo, ki deli jaška- 
sto peč v ogrevalno, kalcinacijsko, zmehkiščno in 
ohlajevalno cono, lahko sedaj narišemo nazorno 
skico št. 3. Jasno je, da to stanje ne bo ostalo 
vedno enako. Predvsem bo surovina često kot 
kaka lavina padla iz ogrevalne cone v prazen 
prostor ob robu peči, ki je nastal zaradi skrče­
nja. To stanje prikazuje skica št. 4. Večlu-at ne 
more tega rahlega materiala zadržati niti re­
šetka, tako da pade naravnost skozi.
Včasih periferija peči v veliki meri propušča 
zrak. Na periferiji pride zato do intenzivnega 
gorenja, tako da sega plamen celo do vrha peči, 
ali pa nasprotno do tega, da se plamen obrne 
v sredini navzdol. Ta nedostatek so doslej od­
pravljali med drugim tako, da so preko vse peči 
dodajali večje količine goriva, kar pa je never-
jetno podaljšalo zmehkiščno cono. Ako pa so go­
rivo dodali samo ob stenah jaška, se je klinker 
v obliki žlindre pričel lepiti na ognjestalni ma­
terial, ki se je zato naglo iztrošil.
Podaljševanja zmehkiščne cone doslej niso mo­
gli preprečiti, iz izkušnje pa tudi vemo, da ni bilo 
možno nizko ležeče zmehkiščne cone z enostav­
nimi načini in sredstvi zopet dvigniti.
Videli smo, da je prvi vzrok za neenakomerno 
razdeljevanje zraka v jašku v prekomerni teži 
surovega materiala v ogrevalni coni, drugi pa 
v skrčenju surovine, zaradi česar nastane ob­
robno gorenje. Drugo zlo bomo odpravili z od­
stranitvijo obrobnega vleka.
Slika 4. Padec surovine v 
obročasto praznino
peči lahko pričakujemo le pri istočasni skrbni 
pripravi surovine, bodisi da jo čim bolj enako­
merno granuliramo, bodisi briketiramo. Potek 
procesov pri produkciji klinkerja dokazuje po-
Slika 5. Nova oblika jaš- 
kaste peči
sebno pri perifernih delih' peči, da razne na­
prave in sredstva, ki jih uporabljamo za propor- 
cioniranje in briketiranje surovine, premoga in 
vode, ne deluje dovolj natančno, da bi jamčile 
za nastanek potrebnih enakomernih granuliranih 
tvorb. Ako uporabimo namesto teh običajnih na­
prav zares zanesljivo' delujoče, ki dajejo izključno 
samo 8 mm komadiče surovine, bomo s tem ustva­
rili okolnosti za idealno obratovanje peči.
POSEBNA OBLIKA PECI
Pojavlja se misel, da mora biti možno pre­
prečiti obrobni vlek s tako obliko jaška, ki se 
bo skladala s skrčenjem surovine, kakor kaže 
skica 5. To so dejansko izvedli. Bojazni, da se 
bo zato lepljenje klinkerja na ognjestalno oblogo 
povečalo, praksa nikakor ni potrdila. Nasprotno, 
ta pojav je bil pogostejši in večji v pečeh z «ver­
tikalnimi stenami, a prav posebno še v pečeh, 
ki se širijo stožčasto navzdol.
V navzdol zloženih pečeh more priti do lep­
ljenja na steno le pri skrajno malomarnem uprav­
ljanju peči, zato lahko trdimo, da je življenjska 
doba šamotnega materiala mnogo daljša kot pri 
pečeh, ki so zgrajene v kaki drugi obliki.
Nastaja vprašanje, kako in do katere meje 
se lahko izvede zoževanje peči skladno s skr­
čenjem surovine. Da bi mogli na to vprašanje 
zadovoljivo odgovoriti, bi se morala surovina 
v peči skrčiti vedno na isti način. Tega pa ni­
kakor ne smemo- pričakovati, če uporabljamo su­
rovino različne velikosti. Skrčenje materiala se 
pri neenakomernih kosih razširi v jašku na daljši 
prostor kakor pri drobnejšem materialu, zato je 
jasno, da oblike peči ne moremo prikrojiti to­
vrstnim nerednostim pri upravljanju. Slično kot 
surovina vpliva na dolžino skrčenja tudi premog.
Popolnoma zanesljivo delovanje preoblikovane 
cioniranje in briketiranje surovine, premoga in 
vode, ne delujejo dovolj natančno, da bi jamčile
MALOMARNO DELQ PRI ŽGANJU
Navzlic velikim prednostim preoblikovane peči 
pa lahko njen blagodejni učinek popolnoma uni­
čimo z malomarnim žganjem, Ako smo na primer 
dopustili, da se je zmehkiščna cona preveč znižala, 
tedaj je delovanje peči brez modificiranega jaška 
po skrčenju surovine in pri katerih je prekomerno 
obstensko gorenje stalen pojav. Obratno, a prav 
tako slabo delovanje peči dobimo, ako zmehkiščno 
cono držimo previsoko. V tem primeru postaja 
klinkerjeva plast zopet predebela, da bi mogla 
pasti skozi zoženi del jaška. Skica 7 prikazuje 
klinkerjev prstan, kako sedi prilepljen na obodu 
peči, medtem ko se je jedro odtrgalo in padlo 
skozi jašek. To stanje lahko opazimo, ker gredo 
skozi nastalo luknjo plini. Preostali obroč moramo 
odstraniti. To delo izvršimo laže, kot bi priča­
kovali, ker konični zamašek navadno ni debelejši 
od 1,5 m seveda, če je bila surovina dovolj dro­
bna. Prstana pa ne moremo odstraniti kot celoto, 
temveč ga je treba najprej »narezati« v radialne 
kose kakor pogačo. V to svrho postavimo jeklen 
drog ob oblogi ter z zgornjim delom gibljemo 
proti sredini peči in zopet nazaj (glej skico 7). 
To izvedemo okrog peči na vsakih 0,5 m. Tako 
zrahljamo posamezne sektorje prstana, nakar jih 
z lahkoto popolnoma odstranimo. Jasno je, da mo­
rajo biti v ta namen okrog zgornjega dela peči 
vrata. Prav tako moramo poskrbeti, da je na 
vrhu peči dovolj zračno, da delavcev ne bi plini
nadlegovali, ali celo zastrupili. Vrata naj bodo 
odprta samo toliko časa, da je obroč odstranjen. 
Toplotni učinek na delavca pri tem delu ni pre-
Slika 6 . Prenizko Slika 7. Previsoko
žganje žganje
komeren, ker se temperatura plinov v grlu peči 
giblje med 80—130° C. Vidimo torej, da je celotno 
delo in nadzorstvo pri tej peči mnogo laže kot 
pri navadni peči z vertikalnimi stenami.
PRAKTIČNE PREDNOSTI
Na ta način lahko tudi s takimi pečmi, ki ni­
majo vseh naprav za avtomatično žganje, popol­
noma zadovoljivo obratujemo. Razumljivo je, da 
so za popolnoma enakomerno žganje potrebne 
avtomatično delujoče -naprave. Ako poskrbimo še 
za to, da so delavci dovolj poučeni o svojem 
delu, potem imamo jamstvo, da bo peč delovala 
brez komplikacij in da nam bo dajala odličen 
klinker. Če primerjamo obratovanje prejšnje s se­
danjo pečjo jasno vidimo, da je s prvo neizogibno 
vezan obstenski vlek in gorenje z vsemi opisanimi 
posledicami, do-čim terja druga od časa do časa 
nekaj dela pri zabijanju obroča, ki se periodično 
formira v žgalni coni, kar pa je veliko manjše zlo 
od prvega.
Hkrati se bodo seveda izboljšale tudi vse 
okolnosti upravljanja, Z žgalne platforme lahko 
kontroliramo vlek in s tem v zvezi tudi količino 
zraka in surovine, ki prihajata v peč. Premog in 
vodo se dodaja surovini neodvisno od te kontrole, 
avtomatično v vnaprej določeni količini. Na žgalni 
platformi so tudi registratorji za merjenje tem­
perature -plima ter koHiilčine in pritiska zrakai. 
Nadalje so zaželeni tudi registratorji za merjenje 
temperature klinkerja ter količine CO in CO« 
v dimnih plinih.
Enakomerna zmehkiščna sposobnost surovine 
pospešuje proizvodnjo, To dosežemo, če surovino 
kontroliramo po metodi za določevanje prostega 
apna, namesto po metodi za totalno apno.
Ako pregledamo in zberemo vse prednosti, ki 
jih dosežemo z novo pečjo in metodo, se lahko 
brez pomisleka zanjo odločimo. Tako so več 
prejšnjih peči s premerom 2,5 m preuredili na ta 
način, da so jih na vrhu razširili na 3 m in nato 
postopoma navzdol zoževali na 2,4 m, a hkrati 
tudi skrajšali na 8 m, S temi pečmi so prihranili 
10% premoga, produkcijo pa povečali za 20 '̂o.
KAKŠNI POVPREČNI REZULTATI SO BILI 
DOSEŽENI?
Povprečni rezultati, dobljeni tekom 1 leta, 
so pokazali, da je bilo za 1 kg klinkerja porab­
ljenih 960 kalorij, ob neizpremenjenem premogu 
in pri 230 t dnevne produkcije. Ta rezultat je 
ostal neizpremenjen 10 let in ni bil dosežen 
nikjer drugje.
Zmanjšano porabo premoga lahko raztolmačimo 
z nižjo temperaturo dimnih plinov in klinkerja, 
kakor tudi z nizkim odstotkom CO v izhajajočih 
plinih.
Kvaliteta novega klinkerja se je znatno iz­
boljšala, ker zbitega in prežganega produkta sploh 
ne moremo več dobiti. Novi klinker je tako poro­
zen in krhek, da ga lahko celo z gumijastim pred­
metom zdrobimo v prah. Ta lastnost zopet zmanj­
šuje porabo energije pri mletju in povečuje kapa­
citeto mlinov. Prav tako je zaradi boljših svojstev 
cementa naglo ohlajevanje klinkerja jako zaže­
leno, važno pa je zlasti takrat, kadar želimo na­
praviti del vsebovanega magnezija neškodljiv.
DOLGA IZDRŽLJIVOST OBLOGE
Stroški, ki jih terja česta izmena ognjestalne 
obloge, se z novim načinom dela zmanjšajo na 
neverjetno nizko vsoto. Obnova obloge je zelo 
redko potrebna, a še takrat jo je treba izvesti 
le na zgornjem delu peči, kake 2—3 m od zgoraj 
navzdol. Kadar oblogo obnavljamo, ni treba ugas­
niti peči, temveč držimo ogenj nizko in ga po­
krijemo z i m  debelo plastjo granulirane surovine. 
Preko te namestimo delovni oder. Peč zapremo 
spodaj popolnoma zrakotesno. Delovni oder ohla­
jamo in zračimo z ventilatorjem, da preprečimo 
nabiranje CO, Oblogo obnovimo na ta način zelo 
naglo. V spodnjem delu peči vzdrži obloga mnogo 
let, ker se obrabi samo v toliko, kolikor jo odrgne 
navzdol se pomikajoča gmota, kar pa je razme­
roma malo. Najbolj se obrabi tik nad rešetko, 
kjer pa je zaščitena običajno z obložnimi ploščami.
Nadaljnja zelo važna prednost novega sistema 
jaškaste peči je v tem, da nastaja pri upravljanju 
zelo malo prahu. Fino zdrobljena in vlažna po­
steljica surovine na vrhu peči služi že sama po 
sebi kot idealen filter za prah, vpojni učinek pa 
poveča še zgoraj razširjeni del peči, ki s svojo 
večjo površino zmanjšuje brzino plinov prav pred 
izstopom na prosto, zaradi česar se prah laže 
zaustavi in vsede ter ne iznaša iz peči. Količine 
finega prahu v ozračju okrog peči so zato znatno 
manjše. Debelejše delce, ki ob nastanku žrelastih 
formacij tudi letijo včasih na prosto, pa je možno 
z enostavnimi sredstvi izločiti in zaustaviti.
*
Navedene nasvete in rezultate bi bilo treba 
pri nas preveriti in preizkusiti v kaki modelni 
peči. To važno in hvaležno nalogo naj bi si zadal 
naš Gradbeni institut v letošnjem letu. Od po­
zitivnih izsledkov bi imela naša industrija cementa 
velike koristi.
(Iz revije »Cement, Lime and Gravel« 
1950; prevod Drago Pur.)
TEHNIKA GRADNJE ZEMELJSKIH 
NASIPOV
V spodnjem sestavku prevzemamo- glavno vse­
bino članka R. Pagniljia, gradbenega inženirja v 
»Eoole Nationale des Pants et Chaussee««.
Podlaga temu pomembnemu predavanju je znaš 
nje, ki si ga je pridobil ing. Pagni ob priliki eno­
letnega bivanja -v ZDA pri gradnji zemeljskih na­
sipov, ki jih tam grade v vedno rastočih dimenzi­
jah za napravo umetnih jezer. Pri tem poudarja, 
da se je razvil ta način gradnje daleč čez one 
pregrade, ki so jih doslej gradili v Evropi in v 
kolonijah. Kot primer navaja »Davis Dam«, ki, je 
61 m visok, na vrhu 16 m širok, ,v temelju 427 m, 
na vrhu pa 490 m dolg, V celoti so premetali 2,9 
mil. m3 zemlje. Vsebina umetnega jezera- znaša 
2,5 km3. Najvi-šjiil zemeljski nasip »Anderson Ranch 
Dam«, ki je 105 m visok (z vpoštevanjem izkopa 
do skalnatega dna pa 140 m), je  na vrhu 12m
širok, na dnu pa 915 m. Premetali so nad 7 mil. 
m3 zemlje — (slika 1 in 2 ).
Kar zadeva korist zemeljskih nasipov, poudar­
ja ing. Pagni, dai so 3 faktorji pospešili razvoj te 
specialitete. Prvič se  je zaradi naprave nasipov 
na najugodnejših mestih, po-največ v gorah in v 
povezavi s h i drocen t r alatni baje občutno zmanj­
šala možnost nadaljn ji takih zgradb. Drugič: zelo 
redke padavine v razprostranili rodovitnih ravni­
nah in v hribovitih predelih ZDA naravnost vsilju­
jejo gradnjo zajez in to kljub malo ugodnim in 
ponaijveč zelo starim geologičnim pokrajinam. 
Tretji vzrok leži v velikem v L 1910 započetem 
razvoju mehanike tal.
Glede p reso i e zemeljskih nasi-o-ov se je bavila 
kri-t'ka o nasipih, ki so jih gradili poprej hidrav­
ličnim potom, ponajveč s poijiavi usedanja, razpok 
in plazenja, kar je povzročilo infiltracije in na- 
breknenje. Da bi to preprečili, so korak zai ko­
rakom izbolijšaki način gradnje, največ na podlagi 
klasičnih del Terzaghi-ja.
V pogledu nestabilnosti in nevarnosti usedanja 
nasipov polaga ing. Pagni posebno pažnjo samemu 
nasipnemu pasu in potem njegovi povezavi z 
dnom. Opozarja tudi na delež, ki ga imajo fran­
coski inženirji pri razvoju zemeljskih nas'tpov, v 
glavnem pri zgoščeniju, granulometriji in propust­
nosti tal, izhajajoč iz jedra nasiipa (Glej Ludin- 
Toelke: Zajeze, 1938). Nasipni material se mora 
nasipati v tankih plasteh s tolikšno vlažnostjo, ki 
ustreza največji navidezni! gostoti, ter z ježi zgo­
stiti. Material se miora talko izbrati, dai se kar 
najbolj zmanjša infiltrirana voda in razvijajoči 
se pritisk kapil-a-rnosti. Pri tem zagotavljajo, da v 
to svrho potrebne priprave nimajo- onih financial- 
nih posledic, ki so se jih bali v primerjavi" s hi­
dravlično vgraditvijo- materialov.
Zemeljski nasipi! sestoje iz treh pasov. Jedro, v 
glavnem zbito iz ilovnatih sestavin, tvori mejo zo­
per infiltracijo, t. j. prevzema hidravlične pritiske 
in daje tako sto-pnlji nasičenosti močan padec.
Proti pobočju se odlaga polpropušč-ajo-č mate­
riali, da -s-e lahko- kapilarni pritisk v slučaju po­
spešene izpraznitve vodostana hitro- zmanjša in da 
lahko nastane v nasprotnem slučaju zad-ostnai od­
pornost proti infiltraciji. To velja tudi za- dolin­
sko stran nasipa samo s to razliko;, d-ai naj bo 
tamošnji material še b-olj pnopuščaj-oč kakor na 
vodni strani. Vodna stran pobočja- naj bo- nasipana 
proti površini z vedno debelejšim kamenjem, da 
je zaščitena proti navalom valo-v itn nalivom. Do­
linska stran pobočja sestoji iz zelo p-ropu-ščajo- 
čega peščenega gramoza (Sand-K:!esj in skalnatih 
D lasti. Granulametrične razmere prikazuje slika
3. Največje važnosti je povezava z dn-o-m. Ako ne 
leži dno skale pregloboka, naj se nad -skalo- leže­
čo, vsekakor nestabilno, plast odstrani. Drugače 
s-e morajo naplavins-ke organične ali slabo razpro­
strte -plasti odstraniti! in nadomestiti z nepro­
pustnim materialom.
Največje nevarnosti, ki so jim zemeljski na-sipi 
izpostavljeni, izvirajo iz infiltracij, ki vodijo k 
pronicanju vode. Da bi to preprečili-, postavijo 
med skalo -in jedro zaščitni zidek ali pa napravijo 
pri neugodnih tleh, da bi podaljšali iinfiltracijska 
pota, preproge iz zgoščenega nepropustnega- mar 
terjala (slika- 2 ). Te »preproge« so- na v-odni strani 
nagnjene, enako- -tudi na zračni strani-.
Tehnika vgraditve materiala bazira na študi­
jah ing. Proctor ja, šefa vodovoda v Los Angeles, 
ki jih je priobčil v »Engineering Newis Record« 
1933. Ta postopek -je medtem izboljšal Melioracij­
ski urad Denver, ZDA. Ni mogoče, da bi se spu­
ščali v vse podrobnosti obširnega preiskovalnega 
polja. Omenjamo samo zgoščen j e materlalij tako, 
da so najmanjši delci • prisiljeni se vriniti, obvla­
dujoč trenje,, v votline med debelejšimi deli. Do­
datek vode suhim tlom zviša plasticiiteto tal, kar
•2, J  m
Slika 1,
Prerez zemeljskega nasipa »Anderson Ranch« (zgrajenega 1941/47); 1 =  nepropustno; 2 =  polpro- 
pu-stno-; 3 =  propustno-; Sable fin =  drobni pesek; Argille sablon-neus-e =  peščena gllfaa; Sable et gra­
vier — pesek -im gramoz; Perre =  kamenita- obloga; Filtre ä lla base d'un-e epaiis-seiur de 1,80 m =  
filtema plast pri osnovnici nasipa, debeline 1,80 m; Masques en beton =  ma® vezni zidovi iz beton-a.
16  m
Slika 2.
Prerez zemeljskega nasipa »Davis Dam« (zgrajenega 1948/49). — Zemeljske mase 1 in 2 imajo po­
daljške v obliki preprog.
ANALIZA PO MOKREM NAČINU
WO
1 h ' l y ’QnimiTES; 1 'o , S ' s 2 0 0  ttlO O  » 4 8  u 2 8  f f j 4  » 8  « 4 -  6,3 f.53 /9  OS 38,7  /* g g  / 3 ^
4Z
Z<
O)
O
>
U JU
U
O
at.o
0,005 0,009 0,0/9 O.OSf I 0,4/4 0,/47 0 ,2/5  QSO? !,/6» 2,56 4,70 9,53 '9-05 38,1 76.2 '52,6
0 0 5  Z
PREMER DELCEV V mm
NEPROPUSTNO
(C C C C V v ^  T- C v-O  
1 \ s \ * , X V ' ' ' I 
l— j  j. - V
NA POL PROPUSTNO PROPUSTNO
Slika 3. Granuilometrične krivulje za tri vrste materialov
se naj nadaljuje ja m o  tako dolgo, dokler niso 
tudi najmanjše votline napolnjene z vodo.
Za gradnjo slehernega zemeljskega nasipa je 
torej potrebno, da se izvršijo poskusi z materiali, 
k:i so na razpolago, da bi ugotovili njihovo* spo­
sobnost ter minimum id maksimum najugodnejše 
primesi: vode. Razen tega moramo dopolniti pred­
hodne laboratorijske poskuse s kontrolami na 
gradbišču. Z njimi namreč ponovno preizkusimo 
stopnjo zgostitve, ki .jo* dosežemo z ježi, S tem 
tudi določimo težo valjarjev, prltoes vode in peska 
k  materiali j am kakor tudi število ježevih pohodov.
Višino zgoščenih plasti določijo* pri 12 poho­
dih ježa:, ki je  191 težak, s 120 čepi, ki so* 25 cm 
dolgi in katerih ploskev meri 15 cm1, navadno s 
15 cm. Če naletimo v gramozni: jami na drug ma­
terial ali če menjamo samo gramozno* jamo*, mo­
ramo naknadne preizkuse ponoviti. S preizkusi 
moramo toliko časa nadaljevati, dokler se popol­
noma ne skladajo z laboratorijskimi dognanji.
Ježi so* normirani in imajo mnogo* večji učinek 
nego navadni valjarji, ker zgostijo tudi notranjost 
plasti*. Prizadevajo pa si, da bi povečali težo- ježev 
in izboljšali njihovo opremo. En čep deluije na 
9 dm2 s pritiskom 32,8 kg/cm2 v domnev'!, da pride 
5% ježevega obsega v dotiko z zemljo*.
Vlažnost tal moramo stlrogo vzdržavaitk Zato 
uporabljamo dve metodi. Prva obstoji v škroplje­
nju plasti* s cistemskim vozom in nato sledečim 
branianjem, druga pa predvideva ovlaženje že v 
sami gramozni jami.
Ing. Pagni končuje svojo razlago z navodilom, 
kako se ugotavlja skladnost izvršenih del s po­
godbo. Važna je ugotovitev vodenostii zemeljskega
nasipa kakor tudi zgostitev materiala, kar lakko 
dosežemo .s primerjavo odvzetih poskusnih vzor­
cev pred in po sušenju. Drug poskus ugotavlja, 
kako globoko prodre normira igla, kar primerja­
mo z ustrezajočimi poskusil v laboratoriju. Razen 
tega obstoja še ena ugotovitev dozdevne gostote, ki 
jo ponavljamo za vsakih 1500 m vgrajenega ma­
teriala. S kolikšno skrbjo in prizadevnostjo nad­
zorujejo gradnjo zemeljskih nasipov, vidimo iz 
dejstva, da lahko dosega včasi število kontrolor­
jev do 10% osebja, ki ga zaposluje podjetnik, ker 
mehanizacija stalno napreduje na račun ročnega 
dela.
Zanitmiv je pregled zemeljskih nasipov v Švici. 
Kot najstarejše, sicer v zelo zmernem obsegu iz-
Uredbe in drugi
1. Navodilo o delu zdravniških komisij (Ur. 1. FLRJ 
štev. 1/51)
Zdravniška komisija za zdravljenje v kopaliških in kli­
matskih zdraviliščih izda odločbo o potrebi takega 
zdravljenja, ki jo mora voditelj zavarovančevega pod­
jetja ali ustanove potrditi. Stalna zdravniška komisija 
da pri ugotavljanju zmanjšanja delovne zmožnosti mne­
nje o dodelitvi drugega dela, o možnosti izučitve do- 
♦ ločene druge vrste dela in o premestitvi k drugemu delu. 
Navedeni so primeri,, kdaj mora izdati komisija mnenje o 
odreditvi k drugemu delu. Pri ugotovitvi popolne de­
lovne nezmožnosti določi redoma dan pregleda za za­
četek te nezmožnosti. Pri podaljšanju bolezenskega 
dopusta nad 1 leto mora komisija v mnenju, ki ga 
pošlje vodstvu podjetja ali ustanove, navesti, v katerem 
roku je podana možnost usposobitve za delo. Navodilo 
obravnava še delo višje zdravniške komisije in višje 
komisije specialistov.
2. Popravek navodila o spremembah in dopolnitvah navo­
dila za sestavljanje in predlaganje gotovinskega plana
(Ur. 1. FLRJ št. 1/51) Popravek se nanaša na navodilo 
iz št. 68/50.
3. Odločba o kategorizaciji javnih cest (Ur. 1. FLRJ št. 
2/51).
Ceste se dele na I.f II., III., IV, reda. Ceste I. reda 
gredo praviloma skozi eno ali več ljudskih republik, 
ceste II. reda imajo poseben prometni pomen za ob­
močje ene republike, ceste III, reda imajo lokalen pro­
metni pomen in gredo skozi en ali več okrajev, ceste 
IV, reda pa imajo krajeven prometni pomen in gredo 
skozi en ali več krajevnih LO.
4. Navodilo o uvozu osebnih avtomobilov po državnih or­
ganih, zavodih, podjetjih in organih družbenih organi­
zacij (Ur. 1. FLRJ št. 2/51).
Poleg uvoznega dovoljenja je treba za uvoz osebnega 
avtomobila še pritrditev zveznega ali republiškega mi­
nistra za promet. Ti smejo dati za določenega koristnika 
uvožen avtomobil tudi drugemu koristniku, če to zahte­
vajo nujne potrebe.
5. Navodilo za izvajanje uredbe o medsebojnem plačeva- 
vanju v gospodarstvu. (Ur. 1. FLRJ št. 2/51).
Uredba ne velja med drugim tudi za menze. Po uredbi 
se plačujejo tudi posredne obveznosti iz pogodb, ter­
jatve na osnovi odločb državne arbitraže, penale itd. 
Navodilo ima še predpise o akontaciji, avansih, o do­
pustnem prekoračenju trodnevnega roka, v katerem mora 
prodajalec poslati banki nalog za vnovčenje računa, 
o sestavi takega naloga, o dostavi računov, o dokazu, 
da je blago dobavljeno ali storitev opravljena, o ne­
obveznosti uredbenega postopka za plačila izpod 3.000 
din, o enomesečnem roku nadrejene enote za ureditev 
stanja na računu podjetja-kupca, za primer, da sredstva 
niso uporabljena v svoj namen, o preklicu plačila, o 
posebnih obrestih od prekoračenega kritja, o postopku 
in sankcijah.
6. Navodilo o načinu plačevanja investicij (Ur. 1. FLRJ 
tev. 2/51).
Za plačevanje investicij velja uredba o medsebojnem 
plačevanju v gospodarstvu. Nalog za vnovčenje mesečne 
situacije je treba poslati banki do 15. v prihodnjem me­
secu, za druga investicijska dela in storitve po v 3 delav­
nikih po izvršitvi del oziroma dobavi. Navedeno je, kaj 
je treba priložiti nalogu in kako je opremiti račun, s ka­
terih investitorskih računov se plačujejo situacije ozi­
roma računi, postopek v primeru, da kupec-investitor 
nima dovolj sredstev na za to določenih računih in o 
angažiranju potrebnih sredstev.
vršeno, lahko imenujemo delno povečanje izenl- 
čevalnega ribnika hidrocentrale Šchindellegi- 
Hiititen, potem sklepni nasip pri zajezenem jezeru 
hidrocentrale Kuibel, dalje Hühnerimatt-nasip hidro­
centrale Etzel, nasip hidrocentrale Bannalp in 
končno nasip na Klöntalskem jezeru (višine do 
22 m).
Na izbiro vrhne šir na smo že poprej opozo­
rili, Nasip ob ruskem umetnem jezeru pri Rybin- 
sku, na Gomjji Volgi, s 25 km3 je baije 147 m širok, 
t, j, okoli 10 'krat več kakor zgoraj omenjeni naj- 
večijil zemeljski nasipi.
(Iz revije: »Annalles de 1’Institut Technique du 
Bätiment et des T ravaux publics« — prevod: 
dr. A. S.)
zakoniti predpisi
7. Navodilo za izvajanje uredbe o obveznosti opravljanja 
strokovnih izpitov drž, uslužbencev (Ur. 1. FLRJ štev. 
2/51).
Dopolnilni izpit mora napraviti uslužbenec, ki je do 
9. V. 1945 napravil strokovni izpit pa se ta ne sklada 
z njegovim sedanjim nazivom oziroma izpitnim progra­
mom, dalje oni, ki je oproščen izpita, ker ima nad 15 
let prakse v sedanjem nazivu. Vsakega izpita so opro­
ščeni uslužbenci z visoko znanstveno in strokovno 
izobrazbo. #
Izpite morajo opraviti tudi uslužbenci brez naziva, razen 
splošnih voditeljev. Navedeni so še predpisi glede od­
ločb o oprostitvi izpita, o programu 4pP0 n̂̂ n^  izpitov, 
o izpopolnitvi izpitnih programov s pravnimi predpisi, o 
izpitnih terminih, o ponavljanju izpita in o posledicah 
nezadostno" opravljenega izpita.
8. Odredba o postopku pri določanju mesta za objekte 
kapitalne graditve in družbenega standarda v letu 1951. 
(Ur. 1. FLRJ št. 2/51).
Odredba vsebuje določbe o odreditvi ožje lokacije, o 
komisijah za določanje ožje lokacije, o vskladitvi in­
vestitorjevih koristi s koristmi drugih državnih organov, 
o roku za izdajo odločbe o ožjii lokaciji, o odstopu in­
vestitorja od graditve na določenem zemljišču in o 
pritožbah,
9. Obvezna razlaga prvega odstavka 14. člena pod b/ in 2. 
točke prvega odstavka 66. člena zakona o socialnem 
zavarovanju delavcev in uslužbencev in njihovih družin.
(Ur. 1. FLRJ št. 3/51).
Za starše zavarovanca, ki imata pravico na družinsko 
pokojnino, se štejeta tudi očim in mačeha zavarovanca, 
če sta ga dalje časa vzdrževala.
10. Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o prosti 
prodaji in cenah blaga široke potrošnje. (Ur. 1. FLRJ 
štev. 3/51).
Blago za široko potrošnjo se prosto prodaja po cenah, 
ki ustrezajo trgu. Svet za blagovni promet vlade FLRJ 
določi proizvode, ki se izjemoma prodajajo po enotni 
ceni.
11. Odločba o vrstah in količinah živil zagotovljene pre­
skrbe in o vrednosti blaga proste prodaje, ki ga po­
trošniki lahko kupujejo s popustom na industrijske po­
trošniške nakaznice. (Ur. 1. FLRJ št. 3/51). 
Predvideno je po kategorijah določeno število denarnih 
kuponov, ki dajejo 80 odstotkov popusta od prodajne 
cene blaga v prosti prodaji.
12. Pravilnik o industrijskih potrošniških nakaznicah zago­
tovljene preskrbe in o bonih trgovine po vezanih cenah.
(Ur. 1. FLRJ št. 3/51).
Navedene so vrste industrijskih potrošniških nakaznic, 
tromesečni rok o izdajanju teh nakaznic, pogoji za ku­
povanje na bone v trgovini po vezanih cenah, način 
kupovanja na denarne kupone in bone, določbe o po­
vračilu za popust, ki ga daje trgovska mreža, in pre­
hodne določbe.
13. Navodilo o razvrstitvi potrošnikov v potrošniške kate­
gorije zagotovljene preskrbe za industrijske izdelke.
lUr. 1. FLRJ št. 3/51).
Kategorije so IR, IG in ID in dodatni VP-1 in VP-2. 
Navedene so osebe, ki spadajo v te kategorije. (Po­
pravek št. 5/51).
14. Navodilo za izvajanje odredbe o postopku pri likvida­
ciji obveznosti in terjatev med proračunom in držav­
nimi gospodarskimi podjetji po zaključnem računu, (Ur. 
L FLRJ št. 3/51).
Navedeni so pogoji za izdajo naloga ustreznemu kre­
ditnemu podjetju za poravnavo obveznosti med prora­
čunom in podjetjem. Za poravnavo proračunskih ob-
veznosü so predvideni v primeru potrebe virmani in 
začasni krediti pri NB. Podjetja lahko pri državni ar­
bitraži zahtevajo prisilno izvršitev za poravnavo svojih 
terjatev iz proračuna.
15. Odredba o obračunavanju jn vplačevanju tržnega do­
bička in razlik pri cenah reprodukcijskega materiala, 
namenjenega za lokalno proizvodnjo, in pa o povračilu 
razlik, ki nastanejo pri cenah pri prodaji blaga široke 
potrošnje (Ur. 1. FLRJ št. 3/51).
Odredba ima določbe o formiranju in določanju prodaj­
nih cen blagu široke potrošnje. Tržni dobiček dosegajo 
praviloma le proizvajalna podjetja, izjemoma pa pod­
jetja trgovske in odkupne mreže. Navedeno je, kaj se 
šteje za tržni dobiček navedenih podjetij, kako se 
vplačuje, kaj je predpisano o vnovčevanju faktur, o 
poročanju o vplačanih zneskih tržnega dobička, o cenah 
Reprodukcijskega materiala, o obračunavanju in vplače­
vanju razlik pri cenah reprodukcij materiala za lokalno 
proizvodnjo, o proračunskem in regresnem delu tržnega 
dobička, o povračilu razlik med nižjimi enotnimi cenami 
in po fakturi prejetim plačilom, o dispozicijah z računa 
tržnega dobička, o pomotoma vplačanih zneskih, o pre­
hodnih in kazenskih določbah.
16. Odločba o trgovskih rabatih in maržah (Ur. 1. FLRJ 
štev. 3/51).
V odločbi so navedene med drugimi tudi marže za pro­
izvode industrije gradbenega materiala in drugi trgovski 
predpisi.
17. Odločba o načinu 4pl°čanja cen za izdelke iz izven- 
tržnih blagovnih fondov (Ur. 1. FLRJ št. 3/51).
Cene izdelkom, dobavljenim trgovskim servisom za iz- 
ventržne potrebe se prosto formirajo. Servisi prodajajo 
to blago izventržnim potrošnikom po nabavnih cenah 
plus trgovski stroški. Dobave za splošne namenske ka­
tegorije so- po nižjih cenah.
18. Odločba o izvajanju gradenj ministrstva za pošto FLR J 
v lastni režiji (Ur. 1. FLRJ št. 3/51).
Za gradnje telegrafskih-telefonskih in radijskih naprav 
ministrstva za pošto FLRJ v letu 1951 ni treba spora­
zuma z republiškim ministrom za gradnje in plansko 
komisijo.
19. Popravek navodila za vplačevanje posameznih vrst — 
proračunskih dohodkov za leto 1951 na račune Narodni 
banki FLRJ (Ur. 1. FLRJ št. 3/51).
Popravek se tiče navodila iz št. 71/50.
20. Odlok o prilagoditvi zveznih zakonov spremembam v 
državni upravi in v sistemu gospodarskega vodstva 
(Ur. 1. FLRJ št. 4'/51).
Med drugim so spremenjeni: zakon o obrtništvu, zakon 
o davku, zakon o socialnem zavarovanju delavcev in 
uslužbencev in njihovih družin, zakon o vajencih, zakon 
o inšpekciji dela, splošni zakoni o varstvu kulturnih 
spomenikov in naravnih redkosti, zakon o zaščiti av­
torske pravice, splošni zakon o državnih arhivih, zakon 
o osebnih imenih,- zakon o državljanskih matičnih knji­
gah, zakon o društvenih zborovanjih in drugih shodih.
21. Uredba o dopolnitvi temeljne uredbe o prenosu delov 
osnovnih sredstev državnih gospodarskih podjetii (Ur. 
1. FLRJ št. 4/51).
Uredba govori o pogojih s katerimi morejo ministri po­
oblastiti svoje pomočnike oziroma starešine samostojnih 
vladnih ustanov za izdajanje odločb o prenosu osnovnih 
sredstev.
22. Navodilo o formiranju in določanju cen, po katerih 
prodajajo proizvajalna podjetja proizvode, namenjene za 
široko potrošnjo (Ur. 1. FLRJ št. 4/51).
Navodilo prinaša postopek, po katerem zvezna, repu­
bliška lokalna proizvajalna podjetja sama formirajo 
cene, določbe o planski kalkulaciji, o dobavi proiz­
vodov za široko potrošnjo.
23. Odredba o sestavljanju in predlaganju plana cen in 
finančnih planov državnih gospodarskih podjetij za leto 
1951 (Ur. 1. FLRJ št. 5/51).
Navedeno je, po kakšnih predpisih sestavijo zvezna in 
republiška gospodarska podjetja predloge plana cen in 
finančnih planov za leto 1951 in komu je treba te 
predloge predložiti.
24. Odločba o razčlenitvi in pošiljanju planov za leto 1951,
sestavljenih na podlagi planskih kvot za leto 1951 in na 
podlagi sklenjenih pogodb (Ur. 1. FLRJ št. 5/51). 
Letni proizvodni plani se sestavijo na osnovi dobljenih 
planskih proizvodnih kvot in pogodb. Predvideni so pre­
gledi prodanih disponiranih količin, plani materialne 
preskrbe, plani delovne sile, bilance družbenega pro­
dukta, virman materialne preskrbe, evidenca planov, 
kontrola proizvodne potrošnje, ustrezni postopki in
obrazci (Popravek št. 8).
25. Odločba o prometu 2% obveznic, izdanih- v odškodnino 
za razlaščeno premoženje (Ur. 1. FLRJ št. 5/51). 
Navedeni so pogoji za odsvojitev obveznic državi ali 
drugim osebam.
26. Ukaz o odpravi Komisije državne kontrole FLR J (Ur. 
1. FLRJ št. 6/51).
Kontrolo izvajajo odslej Sveti, ministrstva, komiteji in 
drugi organi vlade FLRJ,
27. Ukaz o podaljšanju mandata delavskih svetov do konca 
leta 1951 (Ur. 1. FLRJ št. 6/51).
Ukaz podaljšuje mandat v zvezi s temeljnim zakonom 
o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in 
z višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih 
z dne 2. julija 1950.
28. Uredba o prvih volitvah delavskih svetov in upravnih 
odborov gospodarskih združenj (Ur. 1. FLRJ št. 6/51). 
Uredba daje podrobne predpise o volitvah delavskih 
svetov in upravnih odborov direkcij državnih gospodar­
skih združenj. Nadalje predpisuje uredba način volitev 
članov delavskega sveta, ki jih volijo a) delavski sveti 
združenih podjetij in b) delavci in uslužbenci d rekcije 
gosp.gccskega združenja.
29. Odredba o dopolnitvi odredbe o ukrepih za vaičevanje 
s predmeti široke potrošnje (Ur. 1. 1LR J št 6/51). 
Odredba predvideva izdajo posebnih predpisov o pogojih 
za nakup umetniških del za državne in družbene oiga- 
nizacije.
30. Odločba o prenosu biroja za pritožne in predloge ko- 
komisije državne kontrole FLRJ v sestav predsedstva 
vlade FLR J (Ur, 1. FLRJ št. 6/51).
Navedeni biro je v sklopu predsedstva vlade FLRJ pod 
vodstvom generalnega sekretarja FLRJ.
31. Navodilo o spremembi in dopolnitvi navodila o sestav­
ljanju, pregledovanju in potrjevanju zaključnih računov 
državnih gospodarskih podjetij zveznega in republiškega 
pomena (Ur. 1. FLRJ št. 6/51).
Navodilo predpisuje 14 novih obrazcev ter daje pojasnila 
za njihovo izpopolnjevanje. Upravni odbor mora se­
stavljeni zaključek računa predložiti delavskemu svetu 
v potrditev. Navodilo ima še določbe o rokih ter o 
pregledu in potrditvi za primer spremembe organa go­
spodarske uprave,
32. Navodilo o reviziji prevedb delavcev v nazive (Ur. 1. 
FLRJ št. 6/51).
Predlog za spremembo naziva da okrajna — mestna 
inspekcija dela bodisi na osnovi predloga upravnega 
odbora zadevnega podjetja ali na osnovi pregleda pod­
jetja.
33. Navodilo o nakupovanju del upodabljajoče umetnosti in 
umetne obrti (Ur. 1. FLRJ št. 6/51).
Ta dela nakupuje za državne urade, zavede in podjetja 
(razen za zvezne) republiško ministrstvo za znanost in 
kulturo, ki planira tudi potrebni kredit in razdeljuje 
navedena dela,
34. Pravilnik o pripravniški službi, strokovnih izpitih in 
tečajih za uslužbence cestne prometne stroke (Ur. 1. 
FLRJ št. 7/51).
Pravilnik vsebuje določbe o pripravniški službi, stro­
kovnih izpitih, o prehodih iz drugih strok v cestno 
prometno stroko in o strokovnih tečajih.
35. Splošno navodilo o evidenci materiala in gotovih iz­
delkov pri državnih proizvajalnih podjetjih v gospodar­
ski upravi zveznih in republiških organov (Ur. 1. FLR J 
štev. 7/51).
Navodilo vsebuje določbe o nalogah evidence, o skla­
dišču in njegovem zavarovanju in ureditvi, o dolžnostih 
skladiščnika, o prevzemu materiala in gotovih izdelkov, 
o evidenci materiala v proizvodnji in o knjigovodstvu.
36. Navodilo o spremembi in dopolnitvi navodila za izva­
janje uredbe o medsebojnem plačevanju v gospodarstvu 
(Ur. 1. FLRJ št. 7/51).
Za one, ki ne morejo vplačevati in vnovčevati raču­
nov po tej uredbi, določi način plačevanja obveznosti 
Narodna banka FLRJ.
37. Navodilo o razčlenitvi in pošiljanju planov za leto 1951 
za panogi 411 in 412 (projektiranje in gradnja) (Ur. 1. 
FLRJ št. 7/51).
Navodilo daje predpise o sestavljanju letnih gradbenih 
planov neposrednih in osnovnih izvajalcev gradbenih 
del. Poleg tega je določeno kako se sestavlja plan 
materialne preskrbe, plan delovne sile, bilanca družbe­
nega produkta, posebni plan za gospodarsko najvažnejše 
investicijske objekte.
38. Odločbe o stimuliranju nosilcev izvoznega plana (Ur. L 
FLRJ št. 7/51).
Odločba navaja pogoje  ̂ s katerimi dobijo nosilci izvoz­
nega plana, ki po vrednosti presežejo svoj izvozni plan, 
v prosto razpolago zneske, dosežene s presežkom pri 
izvoznem planu.
39. Navodilo o spremembah navodila o evidencah za izva­
janje socialnega zavarovanja (Ur. 1. FLRJ št. 7/51). 
Navodilo vsebuje določbe o izdaji bolniškega lista, o 
evidenci upravičencev do oskrbnine in izplačevanju te 
oskrbnine, o seznamu za izplačilo oskrbnin, o dodatku 
za otroke, o poročilu glede uporabe pravic na podlagi 
socialnega zavarovanja, o osebi, ki naj opravlja zadeve 
socialnega zavarovanja v organizacijskih enotah, o pre­
gledu mesečnega poročila po upravnem odboru in o 
predelanih dosedanjih obrazcih.
40. Odločba o vrnitvi počitniških domov proizvajalnim in 
prevoznim podjetjem ter glavnim odborom in centralnim 
upravam zveze sindikatov (Ur. 1. FLRJ št. 8/51), 
Počitniške domove proizvajalnih podjetij, ki jih je pre­
vzela gostinska mreža, se vrnejo v istem stanju prejš­
njim koristnikom. Hkrati se vrnejo tudi ekonomijo, 
spadajoče k tem domovom,
41. Odredba o spremembah in dopolnitvah tarife davka na 
promet proizvodov (Ur. 1. FLRJ St. 9/51).
Navedene so davčne olajäave za počitniške domove in 
menze. Od vrednosti gradnje novih objektov in adap­
tacije starih se plača 6.5 odstotkov davka. Navedene 
so še druge davčne spremembe v zvezi z gradnjo.
42. Odredba o varčevanju z barvastimi kovinami in njiho- 
št” v 9/5?),mi ter °  ° meiilVi “ iih uPorabe (Rr. 1. FLRJ
Take kovine se smejo uporabljati za široko potrošnjo 
le tam, kjer to razdelitveni plan posebej vsebuje. Me­
njava m prodaja, odpadkov barvastih kovin je prepo­
vedana. Odkupujejo jih samo za to pooblaščena pod­jetja. 1
Recenzija
»Der Frost im Baugrund.« Dr, ing. Robert Ruckli.
Wien, 1950, Založba Springer (strani 279).
Izkušnje v inženirski praksi so pokazale, da 
je zamrznjenje temeljnih tal eden izmed onih fak­
torjev, ki ga je treba nujno upoštevati pri vseh 
onih gradnjah, kjer imamo opraviti s fundiranjem 
v zmrzovalni coni.
Projektanti so pa pri tem pogosto zadeli na 
večje ali manjše težave. Sam na sebi dosti kom­
plicirani pojav zamrznenja tal namreč v mnogo- 
čem še ni dovolj razjasnjen in zadevne razprave, 
članki, poročila i, pd. so tudi zelo raztreseni po 
tehnični literaturi, tako da je včasih težko siste­
matično zbrati doslej obdelani material in ga pri­
merno uporabiti.
Pričujoča knjiga priznanega švicarskega stro­
kovnjaka je predvsem zato razveseljiv pojav v 
strokovni literaturi, ker nam nudi jasen in zelo 
kritičen (pregled vseh dosedanjih izsledkov na 
tem pomembnem področju, hkrati matematično 
zajame problem zamrznenja tal in s tem omo­
goči vse bolj temeljito razumevanje posameznih 
pojavov.
V prvem delu opisuje avtor pojav zamrznenja 
tal, V posameznih poglavjih obravnava razne 
poškodbe pri zamrznenju in pri odjugi, opisuje 
razne vrste nastajanja ledu, podaja rezultate 
preiskav na terenu, pri čemer zlasti analizira 
različne poškodbe, nastale pri zamrznenju zaradi 
različno učinkujoče podtalnice. Posebno poudarja 
vlogo drenaž, ki pogosto nimajo Zaželenega učin­
ka. Pregledno so sestavljeni rezultati sistem a­
tičnih preiskav na cestah v Švici, Nemčiji, Šved­
ski in v ZDA. Nadalje navaja laboratorijske pre­
iskave, rezultate in ugotovitve. Nazadnje poda 
avtor tudi teorijo nastajanja ledenih leč.
Drugi del matematično obravnava zmrzovalne 
probleme, obsega poglavje o klimatičnih vplivih,
o razširjenju toplote v tleh, o prodiranju mraza, 
o vpijanju vode in o izračunavanju mrazotnih 
dvigov, o vplivu svojstev površinskih slojev tal 
na prodiranje mraza in o problemih hladilnih 
prostorov.
Tretji del je posvečen praktičnim ukrepom 
Pr°ti škodljivim vplivom zamrznenja, t. j. prak­
tični uporabi teorije. V teh poglavjih razpravlja 
avtor o dopustnih mrazotnih dvigih, o praktičnih 
metodah presoje temeljnih tal glede zamrznenja, 
o potrebnih laboratorijskih preizkusih ter o po­
trebnih ukrepih splošne in konstruktivne narave 
proti zamrzovalnim učinkom.
Iz navedenega vsebinskega pregleda je raz­
vidno, da je snov zajeta vsestransko in izčrpno. 
Mnogi prispevki so tudi novi in plod avtorjevega 
raziskovanja (kakor n. pr. definicija črpalne sile, 
diferencialne enačbe o prodiranju mraza, dvodi­
menzionalni vodni tok proti ledeni leči, formule 
za dimenzioniranje izolacij v hladilnih prostorih 
i- Pd.)
Knjiga je visoko kvalitetna in kaže, da avtor 
obvlada snov ne samo teoretično, ampak tudi 
praktično. Teoretični del knjige je namenjen 
znanstvenemu in laboratorijskemu delu, ker za­
hteva precejšnje znanje matematike in fizike. 
Toda avtor daje tudi praktiku številno in ko­
ristno snov na razpolago, snov, ki ne izvira samo 
iz same teorije, ampak tudi iz izkušenj avtorjeve 
dolgoletne in obsežne prakse na tem področju. 
Zato lahko knjigo toplo priporočamo vsem onim, 
ki se pri projektiranju in pri gradnji ukvarjajo 
s takimi problemi.
Pripomniti je treba, da je knjiga pisana v zelo 
razumljivem nemškem jeziku in da je zato prav 
dobro dostopna tudi onim, ki nemškega jezika 
sicer popolnoma ne obvladajo.
Ing. Jenko R.
P O P R A V E K
V začasnih tehničnih predpisih za oblikovanje cestnih krivin — PTP 10 je treba popraviti nasled­
nje napake:
1. V formuli v grafikonu 3 na strani 6 , kakor tudi v formuli 30 na 9trani 20  je treba oba pred­
znaka v oklepaju spremeniti v predznak + .  Ta formula se mora glasiti takale:
P ž l ' ( PV(- + : + T ) 2P  max
2. V formuli 5 na strani 12 in v formuli 69 na s trani 24 mora biti 6,8 namesto 6 ,6 .
3. V formuli 6 na strani 12 in v formuli 70 na strani 24 mora biti 13,6 namesto 13,2.
Z v e z n i  g r a d b e n i  i n š t i t u t  
Beograd
O PO M BA  U R E D N IŠT V A :
V tej dvojni številk i prin ašam o članke, katerih  vseb ino je po večini obravnaval 
kon gres gradben ikov  1950. P osam ezni avtorji so to vseb ino preuredili in p ri sestav ljan ju  
člankov u poštevali podatke iz najn ovejše  dobe.
Urejuje uredniški odbor, odgovorni urednik ing. Ljudevit Skaberne. Uredništvo in uprava: Ljubljana,
Cankarjeva 1, tel. 45-46. Tiska Mariborska tiskarna
VOTIÄK 6/1 - H
TEHNIČNI PODATKI: dolžina s toleranco 
širina s toleranco 
višina s toleranco 
teža 
volumen 
prostom, teža 
trdnost na pritisk
mm 
mm 
mm 
kg 
dm3 
kg/dm3 
kg/cm2 
11
PROIZVOD IZDELUJEJO  
OBRATI:
Košaki.
380 +  8 
250 +  6 
142 +  3 
12.75—15 
13.5 — 1.12 
0.95 
60
najmanjša posamezno „ 50
planskih enot 6 zidne
število topi. prov. K cal/mh°C 0.40— 0.451
za m3 zidu °P^ke k° m 63malte 1 158
tovorna teža kom/t 66—80
U p o r a b a :  Za zunanje in notranje nosilne zidove do 3 etaž ali pa za zgornje 
etaže večnadstropnih hiš se uporablja v kombinaciji z navadnim 
zidakom in votlakom Bv2, Bh4 in Bv4, Vsled boljše toplotne iz­
olacije in manjše teže nadomestuje uspešno navadni zidak.
O
o
VOTLAK 1/1 - V
TEHNIČNI PODATKI: dolžina s toleranco 
širina s toleranco 
višina s toleranco 
teža 
volumen 
prostom, teža 
trdnost na pritisk* 
najmanjša posamezno 
planskih enot 
število topi. prov, K
za m3 zidu ° P̂ ee 
tovorna teža
mm 250 +  6
mm 250 +  6
mm 142 +  3
H 9.5 —10.5
dm3 8.87
kg/dm3 1.08— 1.18
kg/cm2 100
11 80
4 zidne
cal/mh0 C 0.30— 0.35
kom 98
1 177
kom/t 95—105
PROIZVOD TE^ELUJEJO
O E IiA .ii
Bobovk, Bukov?'ak, Boreči, 
Črešnjevci. O
V smeri votlin računano 
na celotno površino.
O
U p o r a b a :  Za zunanje in notranje nosilne zidove se uporablja lahko v kom­
binaciji z navadnim zidakom in votlaki Bh2, Bh4 in Bv2.
TEHNIČNI
POROLIT 5
dolžina s toleranco mm 500+10 PROIZVOD IZDELUJEJO
širina s toleranco mm 250 +  5 OBRATI:
debelina s toleranco mm 50+ 2 Brdo, Žalec, Košaki.
volumen dm3 6.25
teža kg 5.5 —6.5
prostora, teža kg/dm3 0.80—1.02
število topi. prov. K cal/mh" C 0.23—0.28
planskih enot 3 zidne
tovorna teža kom/t 150—180
>N
4)
Ih
T3
O
O
o
U p o r a b a :  Se uporablja za vmesne stene in oblogo zunanjih sten, v svrho 
toplotne izolacije.
PLANETA
TEHNIČNI POEATKI: dolžina s toleranco mm
širina s toleranco nun
debelina s toleranco mm
teža kg
volumen dm3
prostora, teža kg/dm3
planskih enot
za m2 obloge (strehe) kom
400 +  8 
200 +  4 
30 +  1 
2.5—2.8
2.4
1.0—1.18
1.5 streš. 
12
tovorna teža kom/t 360—400
PROIZVOD IZDELUJEJO  
OBRATI:
Renče I, Renče II, Bukovica, 
Bilje.
O
o
U p o r a b a :  Za pregradne stene, izzidavo mansard kot obloga in za izpolnitev 
kritine s korcem.
O
d
r
e
ž
i!
VOTLAK 4/1 - H
O
O
TEHNIČNI PODATKI: dolžina s  toleranco mm 250 +  6
širina s toleranco mm 250 +  6
višina s  toleranco mm 142 +  3
✓----—  teža kg 8.50—10.5
/ \  volumen dm3 8.87
/ prostora, teža kg/dm3 0.96—1.18
/  trdnost na pritisk* 
najmanjša posamezno
kg/cm2 60
0 3 3
tt 50
planskih enot 4 zidne
število topi. piro v. K cal/mh C 0.40—0.45
za m* zidu j j j j j kom1
98
173
tovorna teža kom/t 95—115
PROIZVOD IZDELUJEJO  
OBRATI:
Ljubljana (Brdo, »Opeka«), Bo- 
bovk, Celje, Žalec, Ljubečna, 
Bukovžlak, Košaki, Boreči, 
Črešnjevci, Renče I, Bilje.
V smeri pravokotno 
na votlino računano na 
celotno površino.
U p o r a b a !  Za zunanje in notranje nosilne zidove do 3 etaž ali pa za zgornje 
etaže večnadstropnih hiš se uporablja v kombinaciji z navadnim 
zidakom in votlakom BV2, Bh6 in Bv4. Vsled boljše toplotne 
izolacije in manjše teže nadomestuje uspešno navadni zidak.
O
o
TEHNIČNI PODATKI:
VOTLAK 2/1 - V
dolžina s toleranco mm 250 +  6
širina s toleranco mm 120 +  3
višina s toleranco mm 142 +  3
teža kg 4.80—5.5
volumen dm3 4.26
prostora, teža kg/dm3 1.12—1.28
trdnost na pritisk* kg/cm2 100
najmanjša posamezno n 80
planskih enot 2 zidne
število topi. pro v. K cal/mh0 C 0.30—0.35
za m3 zidu ®Pa*fe kom1 196219
tovorna teža kom/t 180—210
PROIZVOD IZDELUJEJO  
OBRATI:
Bobovk, Celje, Žalec, Ljubečna, 
Bukovžlak, Ptuj, Boreči, Čreš­
njevci.
V smeri votlin računano 
na celotno površino.
U p o r a b a :  Za zunanje in notranje nosilne zidove se uporablja lahko v kom­
binaciji z navadnim zidakom in votlaki Bh2, Bh4 in Bv4. Vsled 
slabše toplotne prevodnosti in nižje teže, prednjači pred navadnim 
zidakom.
POROIIT 3
dolžina s toleranco mm 500+10 PROIZVOD IZDELUJEJO
širina s toleranco mm 250+ 5 OBRATI:
debelina s toleranco mm 30+  2 Brdo, Žalec, Košaki,
teža kg 2.8 —3.5
volumen dm3 3.75
prostora, teža kg/dm3 0.72—0.95
za m2 obloge kom 8
planskih enot 2 zidne
število topi. prov. K cal/mh0 C 0.25—0.30
tovorna teža kom/t 285—360
U p o r a b a :  Se uporablja za vse vmesne stene in oblogo zidov. So porozni, 
lahki in dobro izolirajo.
POROIIT a
o
o
TEHNIČNI PODATKI: dolžina s  toleranco mm 500 +  10 PROIZVOD IZDELUJEJO
višina s  toleranco mm 250 +  5 OBRATI:
^  debelina s toleranco mm 
teža kg
80 +  3 
6.5 —8.5 Brdo, Žalec, Košaki.
r  / volumen dm3 10.0
(r&i / prostora, teža kg/dm3 0.65—0.85
mn  ni
J  planskih enot 5 zidne
število topi. prov, K cal/mh0C 0.20—0.25
H /
za m2 obloge kom 8
tovorna teža kom/t 118—154
m2/t 15— 19
U p o r a b a :  Za pregradne stene, izzidavo mansard in podstrešnih stanovanj, 
kot zunanja in notranja obloga zgradb železobetonskih konstrukcij, 
kot toplotna izolacija sten in stropov.