22 Povest iz domačih hribov. Proti večeru je Ravnjak pospravil svoje pisarije in jo je mahnil k Št. Ožboltu. Tu je do p6zne noči obsedel v gostilni. Slabe volje se je vrnili in šel h kraju, toda zaspati ni mogel. Iznenada je skozi priprto okno nekaj priletelo in udarilo po podu. Zunaj je zalajal pes. Naglo je vžgal luč,» vstal in našel na tleh nekaj belega: bil je kamen, okoli tega pa privezan listek. Razgrnil je papir in.čital, kar je, kakor je bilo soditi, napisala kaka nerodija ženska roka: »Ravnjak, počakaj z ženitvijo! Kmalu izveš, da Pavla ni ciganka, ampak poštena kmečka-^hči. Kot otroka so jo ugrabili.« . ' \ . Za trenutek je kakor okamenel, tako se je zavzel; potem se je razjezil: »Salamenski ponočnjaki! Nič drugega jim ni v mislih kakor to, kako bi ljudem spanje kradli in si norce iz njih brili.« Šel je pred hišo, psa, ki je bil na verigi; odvezal, pogledal okoli hlevov, pa.ni nikjer ničesar "ugledal in ne začul. Ko se je vrnil v sobo, je listek ponovno prebral; tedaj se je hudo vznemiril. Ko bi bilo morda le res ? Saj Pavla res nima nič ciganskega na sebi — edino polti je bolj temne, lasje so ji črni in oči. Pa vendar ni vsak tak človek cigan. Ali zakaj se tisti ali tista, ki mu piše, ne prikaže in ne pove, kar ve? Kaj se skriva? — Je le vse skup norčija in potegavščina. Sicer pa: naj bo, kakor že! On ne more ničesar več spreminjati. Pol ure po tem dogodku na Ravnah je zgoraj pri čevljarju nekdo potrkal. Urška je bila že pri durih in je odprla ciganu. Hlastno ga je vprašala: »Ali je šlo po sreči?« »Imenitno,« je odgovoril.cigan. »Listek že ima.« »Kaj bomo zdaj ?« »Nič. Počakali bomo na jutri.« . Stopila sta v sobo, kjer je Cenc že smrčal za pečjo. Urška ga je.stresla in jela oštevati: »Najprej piskaš in trobiš, da noriš ljudi in živino; zdaj pa žagaš in hrliš, da človek še svoje besede ne čuje.« . »Ali je prišla Jerca ?« je vprašal Cenc napol v spanju. ...¦_¦¦. »Figo je prišla. Sploh ne pride ali pa šele teda., ko bo že prepozno.« »Prepozna. Jerca nikoli. ni, . rajši prezgodnja. Noge ima in ti gre, da bi.se še z vlakom dala. Škoda, da čevljev ne da pri meni delali! Bi še bolj mogla iti. Gotovo pa je že doipa in smrči v. svoji bajti.« — in že se je t"^" C^-np obrnil in zasmrčal. Kar pa je za Jerco rekeJ, ni bilo čisto res. Jerca je bila več ko za dvajset ur hoje daleč od Bistrice. Sinoči je hitela na vlak in v — Maribor. "Tu je prenočila pri neki znani branjevki, zjutraj pa je poiskala najprej tistega gospoda, ki je bil pred leti pri Št. Ožboltu za provizorja. Ko je temu na kratko razložila, kaj jo je prignalo v mesto, jo je ta poslal s pisemcem h kaznilniškemu kuratu — in tako je stala ob devetih že pred ravnateljem mariborske kaznilnice. Kratko in jasno mu je razložila vso zadevo zaradi Pavle, ki jo je bila vzela za svojo, kako je in kaj in da je reč nujna. Ravnatelj je koj spoznal, da Jerca ni kaka taka klepetava ženska, in ji je verjel. Nekaj je še vprašal, potem pa obljubil, da bo Silvestra, ki je v tej kaznilnici sedel, trdo prijel in skušal iz njega kaj izvleči. Naj bi prišla Jerca okoli poldne zopet sem v pisarno; tedaj bo morda že kaj izvedela. Uro nato sta pripeljala dva paznika Silvestra uklenjenega v ravnateljevo pisarno. Silvester, ki mu je bila desnica pohabljena, je mrko pogledal ravnatelja in mladega pisarja za mizo. Tedaj je dejal ravnatelj strogo: »Nov zločin je prišel na dan, ki si ga zagrešil pred tri in dvajsetimi leti. Zaradi tega boš šel na vislice.« Silvester je zlezel na kup. Strah in groza sta mu bila v očeh. »Umoril si otroka,« je nadaljeval ravnatelj, »dveletno deklico, ki je bila dedinja velike kmetije.« Silvester se je začudil. Ves iz sebe je bil zaradi strašne obtožbe in je vzkliknil, ne da bi dovolj premislil: »Ni res! Umoril je nisem.« »Ne taji!« je zagrmel ravnatelj; »oni drugi je že priznal.« »Kateri drugi?« »To veš sam. — Ti si spravii dekle v kraj, ti si kriv; oni je kriv le toliko, ker je vedel za tvoj zločin. Zato ga tudi ne čaka najhujša kazen. Ti pa pojdeš na vislice.« »Prekleto!« je zaklel kaznjenec in postal rdeč od jeze* »stara mrha, ki je vse skuhal, bi se rad izmazal in mene potlačil. i. ali zdaj ne bom več tiho; vse bom povedal.« »Ali torej priznaš, da si jo umoril?« »Nikoli! Saj še živi — vsaj lani je še živela.« »Seveda, reči je to lahko! Kdo ti naj verjame?« »Saj to dekle je Vanda ali — kakor jo zdaj kličejo: Pavla, tista, ki je lani na Ravnah služila in ki sem jo po nesreči oklal.« Ko je ravnatelj na videz neverno majal z glavo, je Silvester na dolgo in široko pripovedoval, kako je vse bilo, ravnatelj pa mu je vmes še postavljal razna vprašanja. (Dalje sledi.)