Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Katoliški Uredi lištvo in uprava: Ce n a : Posamezna štev. L 20 I Goric« i, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečna L 85 Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Z« inozemstvo: Mesečno L 150 J [ Wk Leto III. - Štev. 49 Gorica - 6. decembra 1951 - Trst Izhaja vsak četrtek ZIDA/MO TRDN/A V O ! Iz dna srca smo prepričani, da končno med narodi odločujejo duhovne sile in ne materialne. Ta vera nam mora tako trdno stati, kakor vera v božjo previdnost. Zato našemu ljudstvu niso tako smrtno-nevarne zunanje nesreče, kakor so povodnji, katastrofe, diktature, socialne stiske in politična nasilja, vse tako utegne biti celo lek, ki budi, obnavlja in zbira v narodu nravstvene moči. Veliko večja škoda in nevarnost pa je, ako drsimo z moralnih temeljev mišljenja in življenja v materialistično pojmovanje in ravnanje. Morda se pogibeli v tem o-žiru niti dovolj ne zavedamo. Snovnih dobrin namreč na svetu ni dosti za vse, še celo pa ne za vse človeške želje. Zato pa se pri ljudeh, ki se prepuščajo nagonskemu izživljanju, uveljavlja takole protivno razmerje: čim manj tvarnih dobrin, tem hujša lakomnost po njih, če postaja malo denarja, blaga, pridelka; če se nudi manj služb in zaslužka; če je najti manj priložnosti zabavi in ničemer-nosti in bahavemu postavljanju, tedaj se nagonski človek tembolj žene za ostanki vsega tega in ocenjuje celo vrednost božjega kraljestva in domovine po ni ju pomenu v materialnem svetu. V tem smislu se zaostruje naloga, postavljena našemu narodu v razmerah v katerih danes živi. Za nas je vsaka porast nravne sile prav posebno dragocena in vsak njen upa-dek poguben! Kristjani apostolske dobe so se utaborili v religiozno-nravstveni trdnjavi. Za kristjane prvih vekov niso obstojala posamezna kulturna vprašanja, niti različne kulturne naloge, ker jim je šlo za veliko več, za rešitev človeka, za preoblikovanje vsega mišljenja in življenja. Ko je s Konštantinovim odlokom Cerkvi zasijala svoboda, je bilo v njej nakopičenih toliko nravstvenih in duhovnih sil, da se je v kratkem uveljavila na vseh kulturnih in socialnih toriščih. Za nas taki izgledi niso odveč. Močno tostransko in materialistično usmerjena kultura in socialna politika naših dni je in bo v našem ljudstvu zapustila globoke sledove in celo prokletstvo. Kadar Slovenci sodimo o kultur- nih dobrinah, ne smemo iti mimo Prešernovih poezij. Saj je naše hrepenenje po resnični, rešilni duhovni kulturi, katere vrh je ljubezen in mir, neugnana gibalna sila vse Prešernove poezije. In v dejstvu, da v svetu najčešče lažnivi videz zmaguje, a resnična dobrota omaguje, to je pesnikova velika bridkost od začetka do konca. »Sem videl čislati le to med nami, kar um slepi z goljfijami, ležami.« Prešernov Črtomir je še prav danes simbol našega naroda: »Beg je moj up, gozd je moj dom.«. Toda iz tega premaganega junaka je izrastel nov človek. Iz njegovega ponižanja in trpljenja je zrast el nov svet, ki je višji in boljši, ki je v svojem bistvu resnica, ljubezen in mir. Kako je Črtomir po uničujočih nesrečah zorel za odlično milost, tako bo šel tudi naš narod, ki ga Črtomir simbolizira naproti višji, predvsem notranji kulturi in sreči. Zato ne zanemarjajmo v prid našega naroda nobenega delovnega polja, skrbimo pa pred vsem za reli-giozno-nravstveno trdnjavo med nami. Samo ta bo zmagala! Janez Ameriško orožje za Jugoslavijo Važna zborovanja po svetu ¥ Parizu 1 a jesen je doba konferenc in razgovorov. Dve sta glavni središči, kjer se vrše razgovori mednarodne važnosti. Prvo je v Parizu, kjer pred raznimi odbori Zdrnž. narodov se vrste konference za konferenco z veliko intenzivnostjo. Kot poseben uspeh je beležiti dejstvo, da so se na predlog nekaterih malih držav začeli sestajati štirje veliki na predhodne razgovore za razorožitev. Kot že znano, so tako Sovjeti kot zapadne velesile predložile vsak svoj načrt za razorožitev in kontrolo nad atomsko silo. Toda ta dva načrta sta si tako daleč narazen, da spočetka ni bilo upanja, da bi se mogla kako vskladiti. Tedaj so posegle vmes male države in stavile predlog, naj se kljub vsemu sestanejo skupaj zastopniki štirih velikih na neuradne razgovore o razo-rožitvenem načrtu. Enkrat toliko so zmagali mali in razgovori so se začeli. Trajati bi morali do desetega decembra. Poleg tega je dvignil precej prahu tudi govor jugoslovanskega ministra Djilasa, ki je v tri, ure trajajočem govoru iznesel glavne točke jugoslovanske obtožbe zoper Sovjete in njihove satelite, ki ogrožajo mir na jugoslovanskih mejah. V svojem govoru je Djilas iznesel o sovjetskem režimu marsikaj, kar smo tudi mi že zdavnaj trdili. — žc takrat, ko je izhajal »Slovenski Primorec« in so na.ši frontaši bili še vsi zaljubljeni v velikega Stalina. Toda takrat so bile to laži, danes so živa restjica. So-vodenjske frontaše, ki trdijo, da se »Katoliški glas« laže, pozivamo, naj pogledajo, kaj je o Stalinu in sovjetski Rusiji pisal »Slovenski Primorec« leta 1946 in 1947 in kaj so ona leta pisali »Primorski dnevnik« in »Soški tednik« o istih stvareh. Potem pa naj primerjajo, kaj piše o Stalinu in sovjetski Rusiji »Katoliški glas« danes in kaj piše »Soča« in »Primorski dnevnik«. Bomo videli, če bodo spoznali, kdo laže in kdo je vedno lagal. V Pan Mun Jomu Drugo najvažnejše središče mednarodnih razgovorov je naselje Pan Mun jom na Koreji. Tukaj se sestajata k dnevnim razgovorom komunistična in zavezniška komisija za premirje, da bi se mogli sporazumeti o nadaljnjih dveh pogojih za premirje, to je o izmenjavi ujetnikov in o kontroli nad izvajanjem premirja. Razgovori pa ne gredo naprej, ker se komunisti krčevito upirajo zalitevi zaveznikov po mešani kontrolni komisiji, ki bi morala imeti dostop na kateri koli del korejske republike, da se prepriča o dejanskem izvajanju premirja. Če ne bodo kmalu našli kompromisa, bo trideset dni preteklo in bo tako tudi prejšnji sklep o razmejitvenem pasu postal neveljaven. V Strasburgu Tretja konferenca se vrši v Strasbourgu ob francosko-nemški meji. Tukaj zborujejo zastopniki Združene Evrope, ki iščejo, kako bi se približali skupnemu cilju, to je združenim državam Evrope. Stvar je precej resna, saj sta napovedala svoj prihod De Gasperi in Schuman. Evropske države bi se za Združeno Evropo počasi že ogrele, ali Angleži se držijo ob strani, češ da so njiho- vi interesi tako močno vezani drugod, da ne morejo pristopiti kot sestaven del k evropski federaciji. Nekateri Francozi pa vztrajajo pri tem, da morajo biti zraven tudi Britanci, ker bi sicer evropski federaciji grozila nevarnost, da preide počasi pod nemški vpliv. Saj bi v taki evropski zvezi bila Nemčija daleko najmočnejši član. Nemcev in njihove gospodarske in politične premoči v Združeni Evropi brez Anglije se pa Francozi boje. Vendar je upati, da bo prišlo vsaj do vedno tesnejšega sodelovanja med evropskimi državami in do ustanovitve enotne evropske vojske, kot je sklenil atlantski svet v Rimu. V Rimu Tu smo imeli sestanek sveta atlantske zveze. Zbrali so se na redno jesensko posvetovanje ministri vseli držav članic. Glavni predmet razgovorom je bila pospešitev priprav za atlantsko vojsko, kateri načeljuje geneial £'»enhower; u-sporeditev denarnih sredstev za oborožitev; sprejem nemških sil v skupno obrambno vojsko. Konferenca se je razšla, ne da bi našla dokončno rešitev nakazanim vprašanjem. Menijo, da bo do tega prišlo na prihodnji konferenci, ki bo spomladi v Lizboni. II Bruslju Tudi v belgijskem glavnem mestu se vrši konferenca, in sicer mednarodna konferenca za izseljence in begunce. Ker se bliža konec delu Mednarodne organizacije za begunce (IRO), ki preneha z delom še to leto 31. dec., ne da bi dokončno bili preskrbljeni vsi begunci, saj jih bo ostalo še nekaj sto tisoč po raznih taboriščih IRO. Ker so nekatere dežele v Evropi, ki so preoblju-dene, dočim so na svetu dežele, ki še potrebujejo delovnih ljudi, so se zbrali v Bruslju zastopniki 23 držav, da se pomenijo kako in kaj. Sprejeli so predlog ameriškega delegata, ki je svetoval, naj se ustanovi posebna mednarodna ustanova, ki bo skrbela za izseljevanje ne samo beguncev nego tudi drugih. Prihodnje leto bi preselili 115.000 ljudi. V ta namen so preračunali, da bi rabili skoro dva milijona in pol dolarjev. ZDA so se zavezale, da dajo eno tretjino, ostale države pa dve tretjini omenjene vsote. Tako se je ta konferenca razšla z uspehom. FAO In končno naj omenimo še konferenco mednarodne poljedelske organizacije (FAO), ki zboruje v Rimu že nekaj tednov. Tako torej živimo v znamenju Številnih konferenc. Vse niso in ne bodo dosegle stoodstotnih uspehov, vendar so dobro znamenje. Sv. oče Pij XII. je pred izbruhom druge svetovne vojne dejal, da se z razgovori lahko še vse reši, z vojno se pa lahko vse izgubi. Ravno zato so take številne konference dobro znamenje, ker pričajo, da svet še vedno ljubi in išče mir ter sodlovanje. Kot smo že poročali, je Truman sklenil dati Jugoslaviji znatno vojaško pomoč v orožju. Da bo pa ta pomoč uporabljena, za kar je bila namenjena, je odšla v Jugoslavijo posebna vojaška komisija, oziroma skupina vojaških svetovalcev, ki bo imela za nalogo, da nadzira xipo-rabo poslanega orožja in pa da uri jugoslovanske vojake v uporabi modernega orožja. Za sedaj šteje ta misija 30 oseb in ji je na cehi general John Harmony. Jugoslavija bo po tem dogovoru dobivala iz Amerike med drugim letala na reakcijski pogon, manjše pomorske enote in drugo pristaniško obrambno opremo, tanke, topove in drugo, kar spada zraven, motorje, avtomobile in podobno. Ameriški namen je, da bi se jugoslovanska armada modernizirala in motorizirala, da bi postala sposobna za boj ne samo v gozdu, nego tudi proti motoriziranim četam. ZDA baje tudi to pot niso stavile nobenih političnih pogojev, vendar se je Jugoslavija obvezala, da ne bo prepustila blaga drugim ali ga uporabila za druge namene nego za oborožitev; prav tako je obljubila, da bo nudila po potrebi in po možnosti Združenim državam surovine in polizdelke, ki bi jih Amerika potrebovala. Prvi podatki ljudskega štetja v Italiji V Rimu so objavili prve podatke o ljudskem štetju v Italiji, Ki se je vršilo v začetku meseca novembra. Iz njih je razvidno, v.-re kot nadomestilo za pravo demokracijo. Jugoslovanski ljudje so neštetokrat dokazali s svojimi akcijami, da želijo demokracijo i e zapadnem pomenu besede. — (Čisto naravno in razumljivo je, da se kulturno in politično visoko razvito ljudstvo, kakršni so na primer Slovenci, ne more ogrevati za azijski despotizem! Uredništvo). To pa je nov problem, ki ga režim ni predvideval, ko je obrnil Sovjetom hrbet. Zato hiti zdaj pojasnjevati, da demokratični proces, ki ga predvideva komunistični režim, nima NIČESAR SKUPNEGA z zapadno demokracijo in ne bo trpel nobene organizirane opozicije. Nasprotniki režima morejo pričakovati samo težko gorjačo, če bodo nasprotovali ustanovitvi »socializma«. (To se pravi — azijskega despotizma. Ur.) Z drugimi besedami povedano: Tito je smatral za potrebno, poučiti jugoslovansko ljudstvo, kaj pomeni pojem »demokracija« v komunistični državi, ter mu pojasniti, da se vdaja nevarnim iluzijam, če smatra nekatere demokratične olajšave kot korak proti preureditvi Jugoslavije v demokracijo po zapadnem vzoru. Sv. Izidor - zaščitnik kmečkega stanu V Rimu je lepa cerkev, na pročelju katere je napisano »Divo Isidoro agricolae dl-catum«, kar bi pomenilo po naše »sv. Izidorju kmetovalcu«. Kmetovalec in svetnik! K sreči je živel sv. Izidor pred 800 leti. Takrat še niso poznali različnih davčnih dajatev, niso poznali davčnih kartel. Če bi danes živel, najbrže tudi on ne bi postal svetnik, ko bi te kartele dobil. Četudi ne bi fiksal kot fiksajo drugi, no dobrohotno ne bi teh kartel sprejel. Tudi ne vemo, kako bi danes gledal na cene obutve in obleke. Najbrže bi nekoliko pogodrnjal. — Eh, danes je težko za kmetovalca, da bi postal svetnik. Ne smemo pa misliti, da je sv. Izidor edini svetnik iz kmečkih vrst. Še mnogo je drugih, četudi jim niso posvečene cerkve ne oltarji. Sv. Izidor je bil Španec. Njegovega rojstnega dne ne poznamo, pač pa dan zemeljske smrti: 15. maj 1130. Iz njegovega življenja pa so znani mnogi čudežni dogodki, in evo jih par: Pri zečetku je bil sv. Izidor kmečki hlapec. Mnogo je molil, dolgo klečal v cerkvi in večkrat pozno prišel na delo. Neki dan ga je gospodar zato okregal. Svetnik mu odgovori: »Nočem in se ne morem ločiti od Kralja Kraljev in trum svetnikov. Če sem povzročil škodo, bom vse povrnil in bom bolj pridno in več delal.« Gospodar se je skril v neko jamo, da bi opazoval svojega hlapca, če res bolj pridno dela. Kako se je moral začuditi, ko opazi Izidorja kako teka za dvema paroma belih volov, ki so vlekli plug. Po končanem delu so voli izginili. Začudenemu gospodarju je svetnik rekel, da mu pride Gospod na pomoč, ko ga za to prosi. Gospodar je Izidorja povzdignil za oskrbnika. Najbrže se je nekoliko drugače obnašal kot današnji veleposestniški oskrbniki, in sicer tako navzgor napram gospodarju kot navzdol napram kolonom. Jahal je Izidor osla in ko je prišel blizu cerkve sv. Magdalene v predmestju Madrida, je osla pustil in šel molit. Zatopljenega v molitev kličejo pastirji, češ da je volk napadel osla. Sv. Izidor je rekel »naj se zgodi božja volja« in dokončal molitev. Ko je prišel iz cerkve, se je osel mirno pasel, volk pa je ležal ubit. Z nekim hlapcem je zimski dan sv. Izidor peljal žito v mlin. Vse pokrito s snegom. Na nekem drevesu sta opazila golobe. Svetniku so se ptički zasmilili, kos zemlje je očistil snega in vsul tja mnogo žita. Hlapec je smatral oskrbnika za norega, a potem se je začudil, da je bila vreča bolj polna kot prej. Takih in podobnih dogodkov iz življenja sv. Izidorja je zelo mnogo. Kaj nas učijo ? Učijo nas, da moramo moliti, da moramo delati in da moramo biti usmiljeni. Naš kmet tudi moli in dela, saj on se najbolje zaveda, da zavisi uspeh njegovega dela predvsem od božjega blagoslova. — Usmiljen pa ni vedno naš kmet. Prevečkrat in premnogo ni usmiljen ne do sebe, ne do svoje družine, ne do svojega bližnjega. In vendar, kar storiš dobrega svojemu bližnjemu, imaš poplačano že na tem svetu. Glavni nauk življenja sv. Izidorja pa je »moli in delaj!« Zimsko navrhno gnojenje z dušikom Mnogi naši kmetovalci trosijo »amonijak« po pšenici šele pri začetku pomladne rasti, kar vpliva večkrat kvarno na pridelek. Ta- ko pozno gnojenje vpliva na razvoj slamnatih delov in taka pšenica pozneje zori. Moderno gojenje pšenice je tako pomladno gnojenje že davno opustilo in mesto tega se danes gnoji pšenici z dušikom v zimskem času. Ne smemo misliti, da pšenica v zimskih mesecih spi. V zemlji se neprestano vrši presnavljanje, korenine črpajo gnojilo, se krepijo in s tem bolj krepko ukoreničijo. Zato pa pravočasno z dušikom gnojena pšenica ne kaže spomladi praznili opiat, kjer je pšenica izginila: pšenica se ne izgubi radi pozebe. Pozimi raztrošeno dušičnato gnojilo nekako obvarje pšenico pred pozebo. Tako gnojena pšenica pa spomladi začne z vso silo rasti, saj je v zimskem času nabrala v svojih koreninah obilo rezerv, ki zadostujejo za celotno dobo rastenja do zoritve. Taka pšenica se prej oklasi in prej zori ter pusti zgodaj zemljo prosto za prihodnji pridelek. Kaj pa je dotični »amonijak«? Pod »amo-nijakom« poznamo samo eno umetno gnojilo, in sicer »žveplenokisli amonijak« (solfato amonico). Tega pa ne uporabljamo za navrhno gnojenje pšenici, temveč ga pod-kopljemo že ob setvi. Pozneje, to je za zimsko gnojenje rabimo »apneni nitrat« (ni-trato di calcio) ali pa »čilski soliter« (ni-trato di soda). Enega izmed teh dveh gnojil, ki sta v bistvu istovredna in v svojem učinku enaka, vzamemo za vsakih 100 m-’ površine po 1 kg, katerega raztrosimo v dveh obrokih, in sicer 'l<> kg od konca novembra do konca decembra, drugega 'U kg pa v drugi polovici januarja. Torej ne vprašujte kar enostavno po »amonijaku«, ker bi ta ne odgovarjal, in vprašajte po onem izmed navedenih dveh umetnih gnojil. Tako apneni nitrat kakor čilski soliter pa morate raztrositi v suhih dneh, torej ne po rosi, ker bi drugače bili pšenični listi lahko nekolko ožgani. Sedaj sadimo zgodnji grah Kdor hoče imeti res zgodaj spomladi grah, ga mora saditi že sedaj. Mnogi so ga že posadili, drugi ga bodo. Seveda lahko sadimo grah le v zavetne in kolikor mogoče sončne lege. Zemlja mora biti globoko prekopana in tudi obilno pognojena. Najbolja je od prej gnojena zemlja, kateri dodamo še nekoliko dobro preperelega gnoja in pa umetnih gnojil. Od teh prideta v poštev predvsem superfosfat in kalijeva sol. Na vsakih 100 m- površine raztrosimo po 6-8 kg superfosfata (18-20%) in pa 2 kg kalijeve soli. Kar se tiče zvrsti graha, pridejo za sedanjo saditev v poštev: »Ekspres L ali Alaska«, »Saxa« in »Princ Albert« ter »Ekspres II. ali Beauntiful« (Generoso). Prve 3 zvrsti so bolj zgodnje kot Ekspres II., a pridelek je bolj pičel. Zato svetujemo kmetovalcem, da sRdijo 'Iz bolj zgodnjih zvrsti in 2/3 Ekspresa II. Ko ho najbolj ran kon-eaval, bo Ekspres II. začel zoreti. Graha z debelim in zgrbančenim zrnjem kot so »senator«, »telefon«, »alderman« in drugi ne sadimo sedaj, temveč šele februarja. Je sicer res, da je v zadnjih dveh letih uspel mnogim, ki so ga sadili decembra, a po našem mnenju je riziko prevelik in je v prejšnjih zimah pozebel. Zobozdravnik dr. STANISLAV PAVLICA TRST Via Commereiale 10/11 - Tel. 25597 9 — 13 sprejema 17 — 19 Spom. slavje 20-letnice smrti nadškofa Sedeja „New York Times" o Jugoslaviji Spisal dr. IVAN CESNIK (Soefogocska pesem Povest Zuehiatti je odvedel Urško v stolpno celico, ji ondi pokazal mizo, stolico, posteljo in vrč vode. »Cez eno uro dobiš večerjo, ješprenovo gosto juho in kos kruha. Na svidenje!« je omenil, odšel in od zunaj zaprl vrata z močnim zapahom. Skozi okno, zavarovano s križnatim že-lezjem, so prodirali redki sončni žarki v celico. Urška je sedla na leseno, trdo stolico k mizi. Potrebna je bila telesnega in dušnega počitka. Od zjutraj zgodaj do sedaj je bila na nogah. Opoldne je zaužila nekaj kruha in popila iz barigliee hladno studenčnico. Hoja v Gorico jo je. utrudila. Gonja biričev in zaslišanje glavarjevega namestnika sta ji prizadejala neprijetno duševno razpoloženje. Težko je čakala obljubljeno večerjo, ki jo je okrepčala. Potem je kleče mnogo molila in se priporočila sv. Antonu Padovanskemu, rešitelju jetnikov, in svoji nebeški materi Mariji. Spomnila se je tudi na pridigo na dan sv. Janeza Krstnika, ki je po nedolžnem trpel v Mardohejski ječi in bil naposled obglavljen zaradi ženske zlobnosti in Herodove duševne šibkosti. Ko se je spustila noč na mesto in ravnino krog njega, je Urška legla in zaspala. Proti jutru jo je prebudil ljubek in mil glas: »Urška, vstani, obleci se in hodi z menoj!« Sobo je razsvetljevala rajska svetloba. K njeni postelji je pristopila prelepa Gospa, Presveta Devica Marija, kakor se ji je prikazala na Skalniei. Urška je slušala, vstala in se oblekla. Marija jo je prijela za roko in jo spremila skozi vrata zaporne celice, skozi glavna jet-niška in grajska vrata mimo sttaž. Vrata so se sama odpirala. Postavila jo je na vrh Skalniee in izginila v zlatem oblaku. Ko je prignala Francka čredo na pašo, je našla Urško pred razpelom, zatopljeno v molitev. Pastirica je pripovedovala začudeni sestrični, kaj se je pripetilo. Prevzela je čredo in poslala Francko domov. Ječar Zuehiatti Pavel je prinesel zjutraj ob sedmih Urški zajtrk. Kako se je začudil, ko ni dobil deklice v ječi. Ozmerjal je stražnika Donatija Jakoba in Brgleza Toneta, ki sta stražila jetniška grajska vrata, in sporočil zadevo grofu Jeronimu Attemsu. »Deklice ni več v celici. Morala je imeti prijatelja, ki jo je osvobodil. Stražnika Do-nati Jakob in Brglez Anton trdita, da sta vso noč stražila, a nista opazila, da bi jo kdo odpeljal iz zapore »To je več ko čudno. Pastirica Urška mi dela sive lase. Ali je v zvezi z vragom ali ji pa pomaga kaka višja sila,« je modroval glavarjev namestnik. Ob deveti ur. je zaslišal grof Attems gozdarja Primoža Ferjančiča in nato grgurske-ga kurata Kosa. Pisni Črnigoj je moral urno pisati, ker se je grofu Attemsu zelo mudilo. Gozdarja je le površno izprašal, kurata pa zelo natančno in je vse točno narekoval. Zanimalo ga je, kako je Urška pripovedovala zgodbo Marijinega prikazanja in Marijinega naročila. »Ali je razen očeta Gelazija še kdo diugi izmed duhovnikov cul Urškino pripovedo- vanje?« je vprašal grof Attems. »Da, lokovški kurat Matija Blažič in če-povanski župnik Jože Pire in nešteti ljudje so jo čuli. Ali smem kaj pripomniti, gospod grof?« »Prosim, izvolite, gospod kurat! Kaj imate na srcu?« »Gospod grof, pri tem nedolžnem in dobrem dekletu moramo računati z božjimi silami. Nocoj jo je rešila iz zapora presveta Devica Marija in jo odvedla na Skalnieo. Sedaj pase gori čredo.« »Kaj pravite, gospod kurat? Ali sanjate ali mislite zares?« »Sama je to povedala in njena čudna rešitev se širi od ust do ust. Se preden sem šel sem, mi jo je povedala Francka Godnič, njena sestrična, ki je gnala mesto nje čredo na pašo. c »Sam pojdem takoj na Skalnieo, saj je ta svet moja last, ki sem ga Grgarcem prepustil v pašo,« je dejal gTof Attems. »Jaz nisem prepričan o resničnosti dekličinega pripovedovanja, vsaj do sedaj ne.« Odslovil je gospoda Tomaža; očeta Gelazija, ki je čakal na zaslišanje, pa je prosil, da bi se zglasil prihodnji dan ob isti uri pri njem. Poklical je pisarja Črnigoja in mu narekoval vabilo za lokovškega kurata Matijo Blažiča in čepovanskega župnika Jožetd Pirca. Sluga Birsa je moral zopet pohiteli na Banjško planoto, da izroči še danes vabili v Lokovcu in Cepovanu za zaslišanje jutri ob devetih. Nato je grof Attems stopil v sobano k deželnemu glavarju, poročal, kaj se je zgodilo, in vprašal, ali 6e strinja z nameravanimi njegovimi ukrepi: s pisarjem Črnigojem in še dvema uraduikoma — komisarjem Mavričem Antonom in pripravnikom Viktorjem Gironzollijem — pojde na Skalnieo, da na licu mesta zadevo preišče. Biriča Federzolli in Čibej naj zopet gresta po Urško in jo privedeta v zapor. »Začel sem dvomili nad uspehom našega prizadevanja, a storite te korake, da dože-nemo resnico,« je dejal Gabriel pl. Sala-manka. Z deklico pa postopajte obzirno, kakor sem naročil.« Grof Attems se je priklonil in poslovil ter obvestil komisarja Mavriča, pripravnika Gironzollija in pisarja Černigoja, da se ta* Z GORIŠKEGA Slovo Pred nedavnim so nas zapustili razni rojaki, ki so se podali v svet za številnimi drugimi, ki so odšli pred njim iskat tega, česar v domovni niso več imeli, svobode. Odšli so z zadnjo skupino beguncev, ki jo je organizirala IRO iz Gorice. Med njimi so bile tudi družine Šuligoja Stanka, bivšega tajnika na občini v Števerjanu, dr. Ravnika iz Kanala in Mlckuževa družina iz Bovca. Tem in vsem ostalim kličemo: »Bog vas spremljaj na vaši poti in vas pripelji kdaj zopet domov v svobodno domovino!« Smrt V Gorici je v soboto 1. dec. na svojem domu umrla mati dr. Angela Culota, sedanjega predsednika pokrajinskega sveta. Pokojna Marija Brumat, vdova Culot, je bila pristna goriška žena starega kova. Umrla je v starosti 81 let. Sinu dr. Angelu in vsem ostalim sorodnikom izrekamo naše sožalje. Marijina družba v Gorici bo imela sprejem novih članic in novink na praznik Brezmadežne ob 3,30 popoldne v cerkvici sv. Antona. V nedeljo 16. decembra pa priredi igro iz Marijinega življenja ob 4,30 popoldne v dvorani Brezmadežne na Placuti. Vstop za družbenice in druge samo z vabili, ki jih dobite pri vodstvu družbe v Slovenskem Alojzijevišču ali pa na Trgu sv. Hilarija 7/II. Zlati jubilej 6. M. Mehtilde Grčar V nedeljo 25. novembra je v uršulinskem samostanu praznovala zlati jubilej redovnih obljub č. m. Mehtilde Grčar, dolgoletna voditeljica internata. Jubilantka, po rodu Gorenjka, je vstopila v uršulinski red v škofjiloki, kjer je tudi naredila večne obljube 25. novembra 1901. Pozneje je prišla v Gorico, kjer je poučevala na nemški šoli. Med prvo svetovno vojno, ko je večina redovnic odšlo v begunstvo, je ona ostala v Gorici in z nekaj sosestrami čuvala samostan. V tem času je sprejemala v oskrbo in vzgojo le številne sirote in otroke, ki so ostali brez varstva. Tudi ranjenci so v uršulinskem samostanu našli požrtvovalne Samarijanke. Po vojni pa ji je bilo poverjeno vodstvo internata. In to nalogo vrši kljub visoki starosti in od vojnih dogodkov ter dolgoletnih naporov zrahljanemu zdravju, še danes. Na stotine je deklet, ki sp bile v lej dolgi dobi zaupane njeni vzgoji. Prihajale so s Tolminskega, iz Soške doline, s Krasa in Vipavske, iz Furlanije, iz Trsta, iz Istre. Za vse je skrbela z materinsko ljubeznijo in v dobi fašističnega zatiranja slovenskih manjšin, je v zavodu vladalo med gojenkami, po zaslugi njenih naukov in zgledov vzorno soglasje in strpnost. Tudi v najbumejši dobi se je internat zdel kot varen otoček sredi razburkanega morja. S svojim dostojanstvenim mirom in materinsko ljubeznijo je ublažila komaj porajajočo se napetost, vlivala pogum boječim, tolažila žalostne, vzpodbujala k učenju in navduševala za vzvišene ideale. Nič čudnega torej, da so se nekdanje gojenke z velikim navdušenjem in veseljem odzvale vabilu bivših učiteljic, naj pridejo v zavod, da skupno proslavijo zlati jubilej ljubljene Matere. Odzvale so se v zelo velikem številu, A udeležba bi bila Še mnogo večja, ko bi mogle prihiteti tudi tiste, ki jih loči državna meja. Po sveti maši, med katero je jubilantka ponovila redovne obljube, so bivše gojen- ke preživele ves dan v zavodu med nekdanjimi učiteljicami in obujale spomine na srečna leta, ki so jih preživele v tem svetem domu. Zdelo se je kot da je gostoljubnost č. sester spet pričarala tisto prelepo dobo. Po akademiji, ki so jo popoldne priredile skupno bivše in sedanje gojenke, so se povabljenke solznih oči razšle. A v srcih jim bo ostal neizbrisen spomin na ta dan in želja, da bi se v bodoče mogle vsako leto vrniti v zavod, kjer so preživele skupaj toliko srečnih dni in bile deležne tolike prožrtvovalne ljubezni. Za dvolastnike Zaradi močnega razširjenja slinavke in parkljevke v naši pokrajini, je prepovedan vstop v Jugoslavijo ne samo živini dvolastnikov, temveč tudi njim samim. Pevma V torek 27. nov. smo spremljali k zadnjemu počitku komaj 19 letnega mladeniča, mehanika Sergija Radinja iz Pevme. Ljubil je svoje domače, bil pošten delavec in cerkveni pevec. Cerkveni zbor se je poslovil od njega z žalostinkami in g. župnik z ganljivimi besedami. Pokojnikova mladost in poznanje sta privabili veliko število pogrebcev domačih in drugih. Bil je lep, toda žalosten pogreb. Prijatelj Sergij, počivaj v miru v zemlji domači! Žalujočim domačim, iskreno sožalje! Podgora v jeseni Podgora — to gotovo ni kak skrit in oddaljen kraj, ki bi bil Bogu za hrbtom! Saj toliko ljudi zahaja tja doli na delo za vsakdanji kruh, ker je pač tamkaj velika tekstilna tovarna: poleg tega vidimo še mnogo Podgorcev tu in tam in slišimo, kaj se o njih pripoveduje. Vendar se mi je nekaj že dalje časa prav čudno zdelo: vsi pravijo, da je Podgora velik in važen kraj — pa beremo v »Kat. glasu« tako ma- lo poročil o Podgori, dočim tolikokrat slišimo govoriti o zadevah, ki se tam dogajajo, ali pa o zanimivosti, ki jih tam praznujejo — kot n. pr. zlata maša rojaka g. Ivana Draščeka ali izredno lepo uspelo Marijino romanje po družinah itd. Kar se torej toliko govori, pa malo ali nič piše, me je nazadnje kar privzdignila silna radovednost. Ali veste zaradi česa? Onega dne sem namreč izvedel za sledečo novico: krivoverski adventisti so si privoščili akcijo po Podgori. Silno me je zanimalo: Kaj bo zdaj ? Kako bo ta stvar odmevala po tej župniji? Ali bo kdo kaj nastopil? Ali bodo ljudje nasedli še tem novim zankam? Zato sem se vzdignil kar sam zase, vzel pot pod noge in se odpravil v vas onkraj Soče. Bila je nedelja; ko sem »privandral« pred cerkev, sem kar obstal. Kaj pa je to? Začuden sem se zagledal v edinstveni in kar originalni napis, ki nad okrašenim vhodom v cerkev oznanja Marijino čast; kdo bo preštel vse tiste male električne žarnice, ki zvečer tako tvorijo blesteč napis! »Pa vstopimo še v cerkev,« sem se odločil. A glej — koliko cvetja, lučk in še velik napis: »POZDRAVLJENA!« Kaj pa imajo Podgorci ? Gledam in se čudim: tam v sredini, že čisto blizu obhajilne mize je! Da, Ona je — tista lepa Mati božja, ki je tako dolgo romala po Podgori od hise do hiše! Zares, nekaj očarljivega — torej 'se ne zastonj toliko govori o vsem tem! In zdaj mi Podgorci razodenejo še, da bodo tej sveti Obiskovalki zgradili v spomin lepo kapelico nad vasjo, prav tam, kjer so med preteklo vojno toliko molili m jokali... Torej, spominska kapelica — saj pravzaprav o tem sem že tudi nekaj ujel, da se tam pri nabrežinskih kamnosekih po lepi zamisli in pod veščim vodstvom mojstra, ki je pripravil originalen umetnišk načrt, nekaj lepega pripravlja... — Zazvonilo je, začenja se jutranja služba božja. Poslušam ubrano petje otroškega zborčka. Torej, mladi rod si je osvojil kar eno izmed nedeljskih in prazničnih svetih maš — zanimivo ! Seveda, saj kar vidim: starši in drugi odrasli družinski člani že prihajajo prav radi in pobožno poslušajo, kako donijo glasovi njihovih malih... A mene so zanimala tudi oznanila: kaj bomo s prižnice novega ali potrebnega slišali? Ali bo kaj glede one krivoverske adventistične propagande, zaradi katere sem semkaj prišel? In veste, stvar me je tako vlekla in zanimala, da sem se potem udeležil še svete maše ob desetih. To vam je bila kar cela lekcija, temeljita in pregledna, kako naj se pravi verniki zadržijo nasproti krivoverskim zmotnjavam adventistov in tudi proti drugim modernim zankam, ki jih vrag in njegovi raznovrstni pomagači in priganjači nastavljajo in zastavljajo zdaj tu zdaj tam z jasnim namenom, da bi se razkrojila in razbila enostnost, discipliniranost in trdno organizirana zgradba vere in Cerkve. Res je, če bi se vragu in hudobiji taka poteza posrečila — kot se je zgodilo v premnogih krajih in deželah, blizu in daleč — bi bila nazadnje prava vera kar raz-ruvana; docela uničena in potem sploh popolnoma proč pometena iz sre in duš. A to se vragu ne bo posrečilo, dokler so verniki tako jasno podučeni in dokler tudi oni prisrčno sodelujejo s tem, kar jim Cerkev oznanja in ponuja. Kar oddahnil sem se in vzpodbudilo me je, ko sem slišal, kako jasno je bilo zbranim vernikom razloženo o krivem delovanju ter naukih krivovercev, adventistov in drugih zmotnežev. Kratko, duhovito in jasno je bilo ovrženo njihovo »svetopisemsko« in »zgodovinsko« nasprotovanje nedelj ter njihov čudni nauk o umrljivosti duše in sploh sistem razširjenja krivoverskega tiska. Vtis sem imel: domača cerkev nudi podgorskim vernikom dosti lepega in prepotrebnega in mnogi — tako sem tudi opazoval in videl — z zanimanjem in z iskrenostjo poslušajo in, hvala Bogu, že tudi marsikateri dobremu sledijo. - Pa na svidenje še kdaj, Podgorci! Prvi kulturni večer v Števerjanu V soboto preteklega tedna zvečer smo imeli v Števerjanu svoj prvi kulturni večer. Na njem je govoril o pokojnem vladiki Sedeju naš urednik g. Stanko Stanič. Nastopil je tudi števerjanski pevski zbor. Večera se je udeležilo mnogo ljudi. S TRŽAŠKEGA kvartet. — 21.40 Glasba iz revij. — 23.00 Zmerni ritmi. Četrtek, 13. 12.: 13.00 Pevski duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence. — 21.00 Radijski oder - Ibsen: STRAHOVI nato Večerni ples. — 23.00 Operetni dueti. Petek, 14. 12.: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Pogovor z ženo. — 20.30 Tržaški kulturni razgledi. — 21.00 Večerni koncert. — 22.00 Brahms: Koncert za klavir in orkester. Sobota, 15. 12.: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 19.00 Kraji in ljudje. — 19.15 Pestra folklorna glasba. — 21.30 Savino: Ameriški koncert z klavir in orkester. — 22.30 Ples za zaključek tedna. Jzšel je „PASTIRČEK“ za mesec december Zahvala Gospa Vladimira Bevčar pok. Rubini je v počastitev spomina svojega pok. očeta BEVČAR BLAŽA darovala lir 8000 v dobre namene ter dva zavoja raznih šolskih potrebščin za Slovensko sirotišče in druge ub ožne j še slovenske učence. Velikodušni gospej se prav lepo zahvaljujemo ter zagotavljamo molitve obdarovanih za njo in njenega pok. očeta. Bog plačaj! Zaradi orožja pred sodiščem V ponedeljek 3. dec. se je pričela sodna razprava proti obtožencem: Mariju in Emiliju Venierju, Titu Mizzanu, Mariju Fabrettu ter Mariju in Viniciu Craveru. Manjkal je obtoženi Arrigo Riva, ki je trenutno v bolnici pod policijskem nadzorstvom. Navedene osebe so obtožene, da so skrivale v lastnih stanovanjih večje količine raznovrstnega orožja. Izsledil jih je in vtaknil pod ključ inšpektor C.P. France Ozebek. V ta namen se je poslužil zvijače in se predstavil Mizzanu kot kupec orožja za izvoz. Govoril je v neki prisiljeni italijanščini in na ta način uveril Mizzana o svojem dobrem namenu. Razprava se nadaljuje. Vsekakor nam bo odkrila razprava marsikaj zanimivega. Morda bo policija prišla do aretacije krivcev zadnjega bombnega atentata! Iz Boljunca Pred adventom smo tu v Boljuncu imeli dve zlati poroki. Pred 50 leti na dan 27. novembra sta sklenila sv. zakon Ivan Ota in Ivanka Petaros, rojakinja iz Ricmanj, kjer živi njen oče in čaka stoletnice rojstva. Na dan 30. novembra 1901 pa sta bila poročena Andrej Pečenik in Antonija Žerjal, ki sta tudi še dokaj čvrsta učakala petdesetletnico. Oba para sta se z daritvijo sv. maše Bogu zahvalila za prejete dobrote. Boljunčani in vsi zuanci jima želimo, da bi učakala tudi šestdesetletnico poroke. Zidamo in delamo tu v Boljuncu na vse kriplje. Dozidana je občinska stanovanjska hiša, ki bo na spomlad sprejela nove stanovalce. Pri koncu so tudi dela za tlakovanje vaškega trga ali »gorice«, kakor pravimo tu v Bregu. Za sv. Štefan, ko bo »lučanje«, bodo jabolka trkljala po asfaltiranih tleh. Začeli so tudi širiti našo cesto od razpotja na »Lakotišču« sem proti Boljuncu: res potrebno in koristno delo. Ta cesta mnogo dela, ker imaino tu velik kamnolom, ki pošilja številne tovore cru-šča proti Trstu. Otvoril se je pa nedavno še nov kamnolom, ki so se ga lotili do- mači podjetniki, kar nas še prav posebno veseli. Le pogumno dalje za pravi napredek ! Za „Vincencijevo konferenco" Namesto cvetja na grob pok. Fani Abram daruje cerkveni pevski zbor iz sv. Jakoba v Trstu 1500 lir za Slov. Vincenci-jevo konferenco - odsek sv. Jakob. Isti zbor daruje za pokojnico sv. mašo, ki bo 9. 12. 1951 ob 9 uri v cerkvi sv. Jakoba. N. N. daruje za Slov. Vinceneijevo konferenco - odsek Mati lepe ljubezni 5000 lir. Bog plačaj! Radio Trst II. Nedelja. 9. decembra: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Oddaja za najmlajše - Pravljica o Rački - packi. — 12.15 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. — 14.30 Leoncavallo: GLUMAČI, opera v 2 dej. — 18.00 Iz delavskega sveta. — 20.00 Slovenske pesmi. — 21.00 Književnost in umetnost. Ponedeljek, 10. 12.: 13.00 Glasba iz baletov in revij. — 19.00 Iz filmskega sveta. — 20.10 Slovenski motivi. — 21.00 Koncert tenorista Dušana Pertota. — 21.30 Vie-niavski: Koncert za violino. Torek, 11. 12.: 13.00 Glasba po željah. 19.00 Mamica pripoveduje. — 20.30 Aktualnosti. — 21.00 Vzori mladini. — 22.00 Beethoven: Simfonija št. 1. •— Sreda, 12. 12.: 19.00 Zdravniški vedež. — 20.30 Šola in vzgoja. — 21.00 Vokalni Darovi za sklad L. Kemperle Cerkveni zbor pri sv. Jakobu v Trstu 300; Okroglic Jožef, Števerjan 46, 200; Jože Novak 450; Jože Čok 300; Jakob Kuret 260; č. g. Anton Prinčič 500 lir. Srčna hvala! Za SLOVENSKO SIROTIŠČE N.N. 1000; namesto cvetja na grob blago-pokojne gospe Ušaj Amalije družina Žvanut 500; N.N. 500; Števerjan: v denarju 3.697. kg 540 krompirja, 225 kg jabolk. 58 kg koruze, 24 kg koruzne moke, 20 kg bele moke, 11 kg fižola; suhih črešenj in pašte. Štandrež: 9647 lir, 530 kg krompirja, 70 kg koruze; česna, moke, pašte, riž in ječmena; Rupa in Peč: 2316 lir, 210 kg krompirja, 120 kg koruze, 25 kg repe, 5 kg moke; gdč. Pavla Makuc 1000, L M.D. 1000 lir. Vsem našim darovalcem srčna hvala in zagotovilo hvaležnosti in molitve. Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE Za vzdrževanje revnih dijakov v Alojzijevišču so darovali: N.N. 500; N.N. 500 mizar Kožuh 925; trgovec Makarovič 471; dr. M. 1000; g. Vižintin 500 lir. Bog povrni! Prijatelji našega zavoda, sv. Miklavž je tu! Spomnite se s kakim darom ob tej lepi priliki tudi naših revnih dijakov. Veliko dobro delo naredite, če nam jih pomagate vzdrževati. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici Tvrdka CIIIUS IMPORT - EXPORT Lastnik Aleksander Goljevšček TRST, Via Torrebianca 27 pošilja v Jugoslavijo darilne pakete in razno drugo blago pod zelo ugodnimi pogoji. koj pripravijo za pot na Skalnico, biričema Federzolliju in Čibeju je pa ukazal, da privedeta Urško ponovno v zapore. Čez dobri dve uri so bili vsi imenovani zbrani na vrhu Skalniee, kjer so Urško našli pri čredi z rožnim vencem v rokah. Ko je Čuvaj zagledal konje in na njih gospode, je začel lajati iz vsega grla. Urška je takoj uganila, da so vsi ti gospodje prišli zaradi nje na goro. Poklicala je psa, da je utihnil in se stisnil k njej. Ilošleei so razjezdili konje in stopili k Urški. Grof Attems jo je vprašal: »Kako si prišla sem gor? Saj si bila sinoči oddana v stolpno celico goriškega gradu v zapore ?« »Mati Marija me je oprostila,« je odgovorila Urška. »Saj ni res! Norica goljufiva! Nekdo ti je odprl, da si ušla. Zdaj pojdeš zopet z nami,« je govoril v slabi slovenščini birič Federzolli. »Počasi, počasi!« je opomnil grof Attems. »Najprej nam bo Urška pokazalu, kje se ji je Mati božja prikazala in naročila, da ljudstvo sezida cerkev.« Urška je želji ustregla in vse razkazala. Grof Attems si je delal zapiske in meril v korakih kraj napovedanega prikazanja in razdaljo do vrba Skalniee, kjer naj bi stala cerkev. Zapisoval si je tudi krajevni ogled: razpelo, drevje, čredo in Urško. Vse je hotel pozneje narekovati pisarju Črnigoju. Ko je vse potrebno ugotovil, je naročil Urški, naj žene čredo domov v spremstvu obeh biričev, ki jo odpeljeta iz Grgarja v goriške grajske zapore. Urška je ubogala in pognala čredo domov. Federzolli in Čibej sta jo spremljala. Čuvaj je hodil ves čas zraven nje in renčal na spremljevalca. Grof Attems in ostali uradniki so zajezdili konje,, ki so po slabem potu počasi korakali proti Prevalu. Ker je bila od ondi pot boljša, so nato oddirjali proti Solkanu in Gorici. □ Že kasno popoldne sta biriča privedla Urško pred glavarjevega namestnika. »Danes te ne bom več zasliševal. To storim jutri opoldne. Odpeljita zapornico v stolpno celico in pošljita ječarja Zuchiat-tija k meni,« je ukazal. Stari ječar je takoj došel, se poklonil in čakal v pozoru na navodila. Grof Attems ga je strogo pogledal in zabičal, da mora paziti na Urško, zapreti celico s ključavnico in z zapahom in postaviti stražo pred vrata celice in gradu. Tudi na vseh hodnikih, po katerih se dospe v stolp, naj postavi stražo. »Povelje natančno izpolnim,« je dejal Zuchiatti, odkorakal in odredil vse, kakor je naročil grof Attems. Urška je povečerjala, dolgo molila in legla nato k počitku. Ker je bila utrujena, je tudi kmalu sladko zaspala. Iz globokega spanja jo je proti jutru zopet zbudila Presveta Devica, ki se ji je prikazala v rajski lepoti in svetlobi in jo privedla mimo vseh skrbnih straž v svobodo in jo postavila na Skalnico, nato pa izginila v zlatih oblakih. Urška je pokleknila pred razpelo in molila. Ko je Fruneka prignala čredo, je prišlo z njo mnogo grgarskih in solkanskih deklet in žena. Hotele so se prepričati na lastne oči, je li Marija zopet čudežno osvobodila Urško. Ko so jo zagledale, so se čudile, jo obstopile in prosile, da jim pove, kako jo je Marija rešila. Urška jim je rada to povedala, da tako počasti in proslavi nebeško Gospo. »Izvoljenka božja, blagoslovi nas!« je dejala botra Ančka Godničeva in pokleknila. Z njo so pokleknile še ostale ženske. »Kaj pa vendar mislite! Jaz nimam nika-ke pravice blagoslavljati. To je duhovniška pravica. Pela in molila pa bom z vami veseli rožni venec.« In začela je peti in moliti. Medtem je zazvonilo v Grgarju ob sedmi uri Zdravo Marijo. Zmolile so še angelovo češčenje in odšle nato domov. □ Ko je ječar Zuchiatti tisto jutro prinesel zajtrk — prežganko in kruh — v zaporno celico, Urške ni bilo v njej. »Kakšen šment se je zopet dogodil? Ali je deklica v zvezi s hudobcem in čara kakor vešča ali pa jo ščitijo božje sile. Dekletec trdi, da se ji je prikazala Marija na Skalnici in da jo je rešila Marija iz zapora. Vsa zadeva je zelo čudna. Petere straže sem postavil. Da bi na naravni način izgi- nila ali pobegnila, se mi zdi nemogoče.« Tako je modroval stari ječar in zadevo javil grofu Attemsu, ko je le ta ob 8. uri prišel v urad. »Kaj pravite, Zuchiatti? Zopet je zginila kakor kafra? Ali sle vse izhode zastražili’« »Pet straž sem postavil, milostni gospod grof, a kljub temu deklice ni več v celici. Gospod grof, morda pa višje sile ščitijo dekletce. Meni se zdi nemogoče, da bi na naravni način odšla iz zapora,« se je upal pripomniti stari ječar. »To je res več kot čudno, da ta Urška Ferligojeva pri tolikem zastraženju izgine v noči, kot da bi jo odnesel vihar. Stavim, da je zopet na vrhu Skalniee. Še enkrat pošljem ponjo. Privedeta naj jo biriča Federzolli in Čibej! Nocoj pa mora nekdo spati z njo v celici! Ugotoviti hočem, kdo ji ponoči pomaga v svobodo. Ai ba vaša žena, Zuchiatti, hotela spati z njo v zaporu ?« »Zakaj pa ne, milostni gospod grof! Moja žena me v službi vedno rada podpira. Prinesti dam njeno posteljo v celico, preden privedejo deklico v zapor. (Nadaljevanje)