t;

' '~Y'' V ' - r


>*• ■



Spominska knjižica.

A n tl i* e j KI alan,

kapelan.


V Ljubljani 1887.

Založi) slavnostni odbor. — Tiskala .,Katoliška Tiskarna 11 .

G2*OOAGAS£i

KAZALO.

Stran

Predgovor. 1

Andreju Einspielerju o zlati maši 1. 2

ji jj ?j jj K. ......  4

Trobojnica Einspielerjeva. ... 5

Einspielerju — zlatomašniku!. 9

Spored slavnosti.  13

Zlata maša. 14

Cerkveni govor . 19

Nagovor zlatomašnikov.36

Slavnostni govor. 39

Zlatomašnik sprejme deputaeije.52

Banket. 56

Škofje čestitajo pismeno zlatomašniku.61

Telegrami.76

Zahvala (Einspielerjeva).100

„ (slavnostnega odbora).101

Predgovor.

Daljava in slabo vreme sta odvrnila
mnogo Slovencev tudi koroških, da niso
mogli priti na zlato mašo preč. monsignora
Andr. Einspielerja  v Sveče. Ker pave
slavnostni odbor, da ta zlata maša zanima
vse Slovence, zato je poskrbel, da se izda
v ta namen primerna spominska knji¬
žica, da se žnjovtrdi posebno med
koroškimi Slovenci verski in na¬
rodni živelj, ki je poosebljen v
zlatomašniku Einspielerju.  Vem, da
bomo s tem žalili skromnega in ponižnega
Andreja, — a tudi narod tirja od nas svoje;
zato naj nam zanese gospod zlatomašnik, ker
tudi v tem slučaji je »ljudski glas božji
glas!«

V Ljubljani  meseca septembra 1887.

Vrednik.

1

VA

A A A V

7 7 7—TA

Andreju Einspielerju

o zlati maši

dnš 21 .  avgusta 188 7. leta.

Jiod jesen gre! A čas noben
Ni kmetu ljubši kot jesen.
Pomlad je čas cvetu in nad,

A čas skrbi in dela tudi,

Poleti mož potan se trudi;

A jčsen da mu hlad in sad,

Za strah in skrb in trud obilo
Mu vrt in polje da plačilo.
Enako v žitji! Kdor se v evetji
In žitja svojega poletji
Ne plaši truda in skrbi
Paš srečen je v jeseni dni,

Vesel se v prejšnje dni ozira,
Mirno oči v prihodnje vpira.

Ti delal si kot malokdo!

Ti delal si ob časi cvetja,

3

Zvesto si delal pol stoletja,
Zvesto, pogumno in krepko.
Kar sil ti dalo je nebo,

Posvetil ti si vse mladini,
Posvetil vse si domovini.

Ti domu si buditelj bil,

Ti domu si učitelj bil,

Za dom si vrl boritelj bil.

Ti delal si; jesen je tu,

Prišel je tebi čas sadu . . .

Naš dom odeval gost je mrak,
Slovenija je tožno spala;

A čvrsto je, veselo vstala
In narod si goji krepak.

In tvoj premili Gorotan
Že tudi dviga se, se vzbuja,
Prihaja mu vstajenja dan
In peša, gine sila tuja.

Probuja se Sloven povsod!

A kdo se pač najbolj je trudil,
Da narod se iz sna je vzbudil?
To naše narodno vstajenje,

To krepko narodno življenje
Zelo je tvojih trudov plod!

Zato naš dom ti venec- slave
Zdaj vije krog častite glave,
Zato pa tvoj današnji god
Vesel proslavlja ves naš rod,
Izraža vroča ti čutila,

Poklanja srčna ti voščila! . . .
Ti zlato žrtvo nekrvavo
Bogu si danes daroval,

Pri njej pač i za očetnjavo,

Za srečo njeno in nje slavo
Prošnje si k Večnemu poslal.

A nam na dan daritve zlate

4

Sto želj se k nebu dviga za-te:

Bog čfivaj te še toljko let,

Da srečen zreš slovenski svet,

Da srečno, slavno in edino
Premilo vidiš domovino!

S. Gregorčič.


Preživel si blažene čase,

Sijal Ti najlepši je dan;

Zdaj čujemo tužne le glase
O tebi, ti naš Korotan.

Umika se z gore, z doline
Jezika domačega glas;

Vtopila se v morje tujine
Nešteta slovenska je vas.

Res hudi so tujstva navali
Na tebe, oj naš Korotan;

Britkost pa srca naj ne žali,
Ko slavni obhajamo dan.

Dan krasni, veseli slavimo,
Prevrlemu možu na čast;

Mož v boju in znoju osiveli
Stoji še nevklonjen kot hrast.

Duhoven deluje goreči
V svetišču že petdeset let;

Pastir nam in Oče ljubeči,

Za blagor rojakov vnet.

II.

čebela po rožah drhtečih
Nevtrudna nabira nam slad:

Nabral si Ti govorov svetih,
Sobratom prekrasen zaklad.

Na vrtu cvetico si mlado
V ljubezni preskrbno gojil:

Mladino, bodočnosti nado,

Z naukom si rajskim pojil.

Za drugo svetinjo naroda
Boril se nevstrašen, močan,

Da boljša Slovencem osoda
In lepši prisije jim dan,

Z ognjeno na zborih besedo,

In v listih, ki vedno slovč,

Rojakom polajšati bedo,

Gorelo je Tvoje srce.

In zrnice vsadil si malo
Izprosil svet Mohor je rast: —

Drevo je pognalo prežalo,

Ponos je Slovencem in čast.

5

Ti z jasnim očesom v življenje
Oziraš se danes nazaj;
Zgubljeno ni delo, trpljenje:
Sejal si, mi žanjemo zdaj.

Za vero, za dom, za cesarja
Še delaš, se trudiš, trpiš:
Porok nam rumena je zarja,
Da jasni še dan doživiš.

Za trud, za trpljenje, za delo,
Naj v raji Ti plača Gospod;
Spominjal se Tebe veselo
Slovenski na veke bo rod!

Janez Bilc <

Trobojnica Einspielerjeva.

Kaj se krasi zemlja Korotanska,

Kaj se krasi, svatovsko oblači?

Ali zmagoslavje slavno slavi,

Ali vojevodi se vklanja?

Ne vklanja danes se vojvodi;

Prazna Gosposvetska je ravnina.

Ne proslavlja zmage si ponosne,

S Turkom več ne bije starih bojev.

Praznik slavi, praznik v čast očetu,

V čast očetu v starodavnih Svečah.

* , *

Pred altar častitljiv starček stopa,

Sivi starček — oče Korotanski
Stopa — zlate maše dar daruje. —

Ž njim se druži narod majke Slave,

Druži sinov vernih ž njim se četa,

Narod celi ž njim ta dan praznuje.

Pol stoletja starček že daruje,

Že daruje sveti dar Očetu.

Z velo  roko dar nebeški dviga,

Z mladim  srcem sebe ž njim daruje. —

6

— S krepkim glasom „Credo“ ti zapoje,
Silovito v sreili vseh odmeva.

Zlati angelj tu z neba priplava
In nad sivo glavo se ustavi:

Križ se mu leskeče v eni roei

V drugi krona biserna in zlata.

Glas njegov srebrni se razlegne :

„Polu stoletja — Vero ponavljaš,

In jo očitno — Svetu spoznavaš,

„Credo“ iz srca — K nebu se dvigne,

Z neba pa milost — Božja prisije;

Bogu ponižno — V veri se vkloniš
Krepek pa dvigneš  — V sili se novi.

Mnogo si delal — Mnogo si trpel,

Z vero okrepljen — Slavno si zmagal.

Križu oklenil — Mlad si podnožje,

Križ še pritiskaš — V vele si roke.

Križ te krepil je — Križ te budil je,

Križ te še jači — Starčka slavljenca.

Sprejmi ta venec — Zmage je znamnje,

Zmage duhovne — V veri skončane! 11  —

In krilatee dvigne zlato krono,

In ovenča starčku sivo glavo!

* j. *

*

Venean dalje sveti dar opravlja,

In „za žive" gorke prošnje moli.

Da, za žive, za svoj narod borni
Moli — kot je polu veka molil,

Za svoj rod, za njega zmago,

Moli z vnetim srcem — vroče moli

V slavni praznik svoj — pri zlati  maši.

Vila krasna se mu tu približa,

Vila tožna — Vila Korotanska.

V črno Vila je sicer zakrita,

Solza jej z oči brez konca lije,

7

Vedno plače, toži, vedno vzdiha
Danes pa svečano je odeta
Kadost zori s krasnega jej liea,

Vila Korotanska je razvneta
In v veselji se oltarju bliža:

„Dolgo je dobrava spala,

Točil dolgo dom solze
Vila mu je robovala,

Bol jej trgala srce.

Zarja se je obnovila
Nov vam zori dan krasan:
čila Korotanska Vila,

Oživljen je Korotan.

Zbrisal ti z oči si srage,

Ti odtod prognal si tmo,

Sprejmi venec slavne zmage,
Venčaj ti sivo glavo. “

Žuborenje vrelcev se začuje,

Vrhi se obraščeni majejo,

Zasumijo v Dravi kaplje svitle
Zasumijo v Žili srebropeni,

Zadehte cvetlice — v znak svobode,

V znak veselja in na čast rešniku.

In živeje vtriplje mlado  srce
Mlado srce v ostarelem truplu

In gorkeje mn kipe molitve

V blagor vse slovenske zemlje!

* , *

*

Dalje moli in prošnje pošilja
Za vladarja, za cesarsko hišo.
Iskri orel pa nad njim pripluje,

Iskri orel — orel Avstrijanski.

Dvigate razvneto se peruti
In junaške se zibljo mu prsi,

Venec pa s kreljut se mu leskeče:

8

„Sprejmi slavni moj Andreja,
Tretji venec za darilo. —
Tvoje srce je za mene
Za moj blagor vedno bilo. —■

50 hrumeli, so šumeli
Silno moji klevetnici
Vendar vedno Ti za mene

51 ustavljal se krivici.

Branil mene, carstvo moje,
Molil zanj si, za vladarja,

Ni te nikdar upognila
Moč sovražnega viharja.

Zvesto srce, hrabro srce,
Moško djanje in mišljenje,

To te diči, to denes je

Ti v najlepše proslavljenje! 11

Tretji venec mu glavo ovenča,

In Andreju se srce razvname,

Vsaka žila mu trepeče, moli
In prisega v njem prisego slavno.

Ž njim pa se razžarja ljudstvo,

Narod zbran nebrojno ž njim prisega,

Ž njim prisega Korotanska Vila,

Ž njim planina, ž njim ravan zelena.

Z vencev treh mu veje od oltarja
V srcih jim odmeva, jih prešinja
Kakor svitla zarja ta prisega:

Vse za vero, vse za dom, cesarja!

Ivan E. Krek.

Einspielerju — zlatomašniku!

»Oj Korotan slavni, oj Korotan davni,

Kaj danes krasiš se z obleko žarnb?« —
»Moj vodja veljavni, moj vodja preslavni
Obhajal svoj praznik bo: mašo zlatd!«

Na tisoče Slovencev se bo zbralo jutrajšnji
dan v starodavnem Korotanu, v krasni Rožni dolini,
v prijaznih Svečah. Svečenik-zlatomašnik, oče Ko¬
roških Slovencev, prvak med sedaj živečimi slo¬
venskimi veljaki, prečastiti Andrej Einspieler, ob¬
hajal bo v dragi domači vasi, obdan od naroda
slovenskega, kteremu je v ljubezni posvetil vse
dušne in telesne svoje sile, celo svoje življenje,
svojo zlato mašo! Oči slovenskega sveta obrnene
bodo jutri na Koroško, kjer med svojimi praznuje
veseli praznik Andrej Einspieler — mož, duhoven,
rodoljub! Vzrokov dovolj, da je njemu posvečen
tudi »Slovenca« današnjega list.

Rojen 13. novembra 1813 v Svečah v Rožni
dolini, stopi Andrej Einspieler po dovršenih gim¬
nazijskih naukih leta 1835 v Celovško semenišče,
dnč 6. avgusta 1837 je posvečen novomašnik,
opravlja 14 let pastirsko službo in sicer 8 let na
deželi, večinoma v Nemcih, 6 let pa v Celovci pri

10

mestni župniji, povsod goreč za čast božjo in bliž¬
njega blagor. Od leta 1852-—1882 je profesor
krščanskega nauka in slovenskega jezika na realki,
dijakom oče in prijatelj. Ko dosluži 30 službenih
let, stopi v pokoj, kojega sedaj vživa, da toliko
lože deluje v javnem, narodno-političnem življenji
koroških Slovencev. — Poleg žive besede bilo mu
je jekleno pero orožje, ktero suče že nad 40 let
pod zastavo: Vse za vero, dom, cesarja!

»Slovenskega Prijatelja«  letniki od 1856
do 1883, »Šolski prijatelj«  od 1. 1852—55,
»Jedro krščanskega nauka«  1. 1872, zadostno
pričajo, kaj je storil naš zlatomašnik kot katehet
in duhovni pastir.  Njegovi dopisi 1 . 1848 v
»Slovenijo« in za tem v druge slovenske liste; v
»Slavisches Centralblatt« v Pragi, v »Siidslavische
Zeitung« v Zagrebu; njegovi listi: »Stimmen aus
Inneroesterreich« 1 . 1861, »Die Draupost« 1 . 1865,
»Slovenec« 1 . 1865—67; »Karntner Blatt« 1 . 1869;
»Karntner Volksstimme« do 1 . 1883 in »Mir« od
1. 1882 do danes, jasno svedočijo, kake zasluge ima
Einspieler za politično  življenje Slovencev. —■
»Mohorjeva družba«,  kteri je Einspieler duša
od njenega početka pa do današnjega dne, kaže
Slovencem, da on ni storil samo tega, kar mu je
veleval njegov stan, marveč je storil, kolikor je
mogel. — Dijaki njegovi, društveniki rokodelskega
društva, siromaki Vincencijeve družbe so zgovorne
priče, da Einspieler ni le lepo učil, da je tudi z
obilno radodarnostjo potrjeval svoje nauke.

11

Tako je živel, tako delal in trpel naš slav¬
ljenec od zgodnje mladosti do današnjega dne;
sivi starček deluje ravno tako navdušeno in stalno,
kakor je pričel mož dozorel 1. 1848., in jutri praznuje
telesno čvrst in duševno krepak svoje slave dan

— svojo zlato mašo 1

Goreči duhoven  daroval bo svojo zlato-mašno
daritev, ki mu spričuje, da se je z vednimi daritvami,
z neprestano borbo in trpljenjem za čast božjo in
srečo bližnjega vedno približeval svojemu vzorniku

— velikemu duhovnu po redu Melkizedekovem.

Vneti domoljub  bo molil zlatomašnik za
blagor svojega naroda; prosil bo prisrčno, da Bog
milostno ohrani narod zvest veri katoliški in besedi
materini, molil bo posebno iz dna srca za svoj ne¬
srečni Korotan, za rojake svoje, odločene v na¬
rodno smrt, naj jih Bog ohrani zveste jeziku njih
očetov.

Zvesti državljan  bo prosil sreče in zdravja
svojemu vladarju, ki očetovsko ljubi vse svoje na¬
rode, molil bo zanj v imenu svojega naroda, ki je
bil vedno zvest svojemu gospodarju! Tako bo molil
in prosil naš slavljenec; njemu se pridružijo vsi Slo¬
venci in pridenejo njegovim prošnjam še eno iskreno
željo, da milostni Bog Slovencem še mnogo let
ohrani zlatomašnika Andreja Einspielerja!

V Svečah  je prisijala svečeniku Einspieler-ju
luč življenja: Kakor sveča  stal je vedno raven in
neupognen za pravico in resnico; čist, kakor sveče
beli vosek, bil je vedno njegov značaj; kakor sveče

12

luč svetil in ogreval je vsikdar svoje rojake za vse,
kar je pravo, dobro in lepo, držeč se glasila:

Naj grom razsaja, strela vdarja:

Za vero vse, za dom, cesaija!

Kakor sveča goreča sebe povživa, tako tudi
danes govori naš zlatomašnik: »Dan se je nagnil!«
A mi mu odgovarjamo v njegovem imenu: »Non
moriar!« »Ne bom umrl!« Ne, nikdar! Tvoj spomin,
zlatomašnik častiti, živel bo na veke med nami. Ob
Tvoji svetli luči se je prižgalo v teku desetletij
brezštevila drugih luči, ki bodo po Tvojih naukih
in vzgledih svetile in pot kazale svojemu narodu
do stalne sreče.

In kaj hočemo Slovenci v dar dati zlatomašniku?
— Papež Leon XIII. zlatomašnik izvolil si ga je za
svojega častnega komornika; Krški škof mu je iz¬
razil v jako laskavem pismu v imenu škofije pri¬
znanje in zahvalo za tolikoletni trud njegov na
duhovno-pastirskem, šolskem, književnem in poli¬
tičnem polji; mi Slovenci pa mu darujmo svojo
sinovsko vdanost in ljubezen.

Na Koroškem obhaja oče koroških Slovencev
svoj praznik, a s starodavnim Korotanom obhaja
ga po vsem Slovenskem cerkev in narod, zato
pravi Korotan danes po pravici:

Z menoj se raduje, z menoj ga praznuje

Ves narod slovenski, slovanski ves rod!

Presveti se Oče, se škof ž njim raduje
Na praznik možd, ki je čislan povsod!

A. Kalan.

13

Spored slavnosti

povodom zlate sv. maše slavnega rodoljuba in vele-
zaslužnega duhovnika

msgr. Andreja Einspielerja

v nedeljo dne 21. avgusta 1887. I. v Svečah. 1

Sprejem in pozdrav došlih gostov po občinskem zastopu
in požarni brambi. I. Cerkvena slavnost. (Pri ugodnem vre¬
menu pod milim nebom, v slučaji neugodnega vremena v
cerkvi.) 1. Slavnostna pridiga ob */ 2 10. uri zjutraj, govori preč.
g. o. Oto Einspieler,  frančiškan Goriškega samostana, potem
2. Peta zlata sv. maša. (Pri maši pojo iz prijaznosti čč. gg. pevci
Ljubljanske čitalnice.) II. Slavnostni oddelek. 1. Bratsky: „Oče
naš' 1 , moški zbor. — 2. Slavnostni govor, govori gosp. Julij
pl. Kleinmayr,  e. k. profesor v Gorici in posestnik na Brnei.

— 3. Jenko: „Molitev“, moški zbor. (Odhod z godbo v go¬
stilno k Žavniku.) 1. »Naprej zastava slave", koračnica. —
2. Poklon raznih deputaeij in zastopnikov preč. gosp. zlato-
mašniku. — 3. Petje. — 4. Slavnostni banket. — 5. Nagovor
gospoda predsednika in pozdrav gostov. — 6. Petje. — 7. Prolog,
sestavil S. Gregorčič, govori gospodieina Josipina Vernikova.

— 8. Virk: „Siava Slovencem", deklamuje sedemletna deklica
Legatova.  — 9. „Prisega Božanke", deklamuje kmetska de¬
klica Lenka P a k. — 10. „Razni potje", deklamuje kmetski
deček Jožef Škof.  — 11. Petje in godba. — Prosta za¬
bava.  Pri slavnosti sodeluje iz posebne prijaznosti oddelek
slavnega pevskega zbora Ljubljanske čitalnice. Med posamez¬
nimi točkami sporeda svjra domača godba iz Sveč.

Zlata maša.

Sveče  so prijazna vas v lepi Eožni dolini, kjer
prebivajo Bogu in cesarju zvesto vdani Slovenci ko¬
roški. Ob imenu te vasi govore ljudje, da so vasi
rekli v prejšnjih časih „Vrba“,  in da je vas še le
od turških časov dobila ime „Sveče“.  Turki so
namreč s svojimi roparskimi napadi pridrli tudi v
Božno dolino koroško; a tukaj jim je zmanjkalo tal,
da so se morali vrniti. Tla so se namreč vdirala
turškim konjikom, da niso mogli nikamor naprej, in
morali so osramoteni zapustiti prelepi kraj. Ljudem
se je zato zdel ta kraj svet kraj,  in od tedaj pravi
tej vasi narod: Sveče.

V Svečah je bil nekdaj Turkom zabranjen vhod
v Božno dolino in drugo Koroško; v Svečah je za¬
branjen vhod sovražnikom našim sedanjim narodnim
in verskim v Božno dolino in sploh v Slovensko Ko¬
roško; to je spričevala slovesnost, ktera se je slavno
praznovala dne 21 .  avgusta 1887. v Svečah, to spričuje
zlata maša prvoboritelja koroških Slovencev Andreja
Einspielerja. — Ta slovesnost je pokazala, da Ein-

spieler ni delal zastonj, da on ni general brez vo¬
jakov, mar, da za njim stoji na tisoče koroških Slo¬
vencev, ki so ž njim enega duha in enega srca, ki
so pripravljeni tudi vse pretrpeti in boriti se do
zadnje kaplje, da vendar le zmaga pravična stvar.

Ta slovesnost svetu oznanuje, da so Slovenci
hvaležni svojim vodnikom in dobrotnikom in da svojo
vdanost kažejo tudi v dejanjih. Zbralo se je namreč
ta dan vkljub slabemu vremenu na tisoče Slovencev
od blizo in daleč, da se vesele z zlatomašnikom
Andrejem Einspielerjem zlatega dne: petdesetletnice
njegovega mašništva. Tudi o tem dnevu veljajo be¬
sede sv. pisma: To je dan, ki ga je Gospod
naredil.

Gotovo bo všeč vsem, zlasti pa koroškim Slo¬
vencem, tistim, ki niso mogli na zlato mašo, ker so
bili predaleč in ker je bilo vreme pregrdo, v pojas¬
nilo, tistim pa, ki so bili pričujoči pri slovesnosti v
prelep spomin, da slovesnost, s ktero se je vršila
zlata maša očeta koroških Slovencev, nekoliko bolj
natanko opišemo, zlatomašniku v čast, narodu slo¬
venskemu v spodbudo.

Slavnostni odbor  je po svojih zastopnikih
gg. dr. Tal. Nemcu, Serviceljnu, S. Jane¬
žiču in L. Einspielerju  izročil preč. gosp. ju¬
bilantu Andr. Einspielerju  20. avgusta ob 6. uri
zvečer na njegovem domu krasen kelih in dragoceno
mašno knjigo. „Spomni se, slavljenec naš,
rekel je pri tej priliki dr. N e m e c, ko rabiš prvi-

16

kratspominski kelih, duhovnov koroških,
svojih rojakov, ki Ti ga v ljubezni p o dar e,
in naroda slovenskega, iz kterega so ro¬
jeni; mašna knjiga spominjaj Te ljubezni
duhovnov-prijateljev iz prvostolnice slo¬
venske, bele Ljubljane!" Do solzti ginjen se
zahvali g. zlatomašnik, veleč, da ni pričakoval, da
bi se njegovo skromno delovanje že tir tako obilno
plačevalo s hvaležnostjo; sploh pa naj vsa slavnost
ne velja toliko njemu, kolikor načelom, ktera je za¬
govarjal celo svoje življenje.  „Slovesnost naj
priča, da narod čuti, misli in dela z
menoj pod zastavo: „Yse za vero, dom,
c e s ar j a!“

V soboto 20. avgusta ob 7. uri zjutraj se je od¬
peljal g. jubilant iz Celovca v svoj rojstni kraj, v
Sveče. Dve uri od Sveč pri Kapli so prišli njemu
rojaki naproti; kjerkoli se je peljal po dolini, bilo
je vse po koncu; ljudstvo se je v trumah zbiralo ob
cesti, topiči so pokali, starosta naš pa se je solzil,
veleč: »Glejte narod, kako ljubi svoje du¬
hovne!"  V Svečah ga je pozdravilo staro in mlado;
dekleta v beli obleki so mu darovale krasen šopek
in trosile mu pot s cvetjem, njemu, k te¬
reni u so sovražniki jo posipali s trnjem
in kamenjem —vse  trpljenje je bilo pozabljeno.
— Kojakom in jubilantu niso mogle besede iz grla,
solze so pričale, da dovolj glasno govori srce!

V Celovec je došlo po železnici proti večeru
prav mnogo Slovencev iz vseh pokrajin; videli smo

17

med gosti tudi brate Hrvate. Slavnostni odbor je
vse prijazno sprejel na kolodvoru ter posameznim
odkazal stanovanja; svetnim večinoma v hotelu pri
„Sandwirtu“, duhovnom pa v semenišči. — Slovenci,
tuji in domači, so se zvečer zbirali v hotelu pri
„Sandwirtu“, kjer je vse pozdravil g. Gregor Ein¬
spieler,  veleč: Koroški Slovenci z bratovskim ve¬
seljem pozdravljamo tukaj zbrane brate iz vseh slo¬
venskih pokrajin, in jaz, kot sorodnik zlatomašnikov,
Vam javim ta pozdrav, rekoč: „Bratje slovenski,
dobro došli v Celovci, dobro došli na slo¬
venski zemlji!" —Zbor  čitalničnih pevcev Ljub¬
ljanskih je zapel tri pesmi krasno in precizno kakor
vselej; petje, kakor je bilo videti, je ugajalo posebno
Nemcem v hotelu zbranim, ki so z burnim odobra¬
vanjem kazali svoje iznenadenje. — Premil, knezo-
škof je blage volje prepustil semeniške sobe du-
hovnom-tujcem kot prenočišče in je v svoji naklo¬
njenosti po gosp. Gr. Einspielerju  povabil vse
tuje duhovne goste pri Einspielerjevi slavnosti, ki
se mudijo v ponedeljek v Celovci, na obed. —
Slava gostoljubnemu škofu!

Večerje bil prijeten, noč jasna in nebrojne zvezde
so ljubko migljale na nebesu in govorilo se je: lep bo
jutrajšnji dan, tudi vreme nam bo ugodno. Zalibog,
da se Slovencem ni izpolnila ta želja: bila je edina,
ki je ostala le želja, črni oblaki so preprezali nebo v
nedeljo zjutraj; dež, ki je ponoči namakal zemljo,
je proti jutru pojenjal in v dobri nadi se odpeljejo
gostje na pripravljenih vozovih iz Celovca v Sveče.

2

18

Goste, ki so se vozili v Sveče, pozdravljali so
Božani v ozaljšani Cvetni vasi s streli. St. Janž in
Bistrica sta bila okrašena s slavoloki in v prelepi
prazniški obleki kazale so se tujcem ta dan Sveče,
kjer je tekla zibelka zlatomašniku. V zelenji in vencih
je bila rojstna hiša Einspielerjeva.  Pred njo je
bil slavolok, na sredi z napisom:

„Slava prvoboritelju in očetu koroških
Slovencev! 1 '

na straneh pa:

Bog obvaruj nas nezgode, Slave matere sinovi

Varuj naš slovenski rod, Vrli mi Slovenci smo!

Sloga naj nam geslo bode, Naj teko nam sreče dnovi

Vtihne naj sovražni grom! Za omiko, svobodo!

Pri tem slavoloku pozdravil je občinski odbor
prišle goste in godba požarne brambe jih je spremila
pred župnijski dvorec, kjer jim pride naproti gospod
zlatomašnik, jih ljubeznjivo pozdravi in naznani svoje
veselje, da so se tako daleč potrudili v Sveče, ki še
nikdar niso videle toliko zbranih tujcev v svoji sredi.

Ob pol desetih je bila napovedana slovesna
služba božja. Ker je domača farna cerkev majhna
in zato nepripravna za toliko ljudstva, želel je gospod
zlatomašnik obhajati svojo zlato mašo pod milim
nebom, na prijazni bližnji tratini ob koncu vasi,
kjer so pripravili zato primeren altar, ozaljšali ga
in primerno pokrili, zato, da bi tudi dež ne motil
slovesne službe božje. — Med tem so prijetno zvonili
zvonovi in glasno pokali topiči, ter milo-odločno
vabili od blizu in daleč ljudstvo na zlatomašo v
Sveče. Ljudstvo je res v obilnih trumah prihajalo;

19

dasi so jim ponočni dež in zjutranji težki oblaki
oteževali pot, vendar se je vkljub takemu vremenu
zbralo naroda nad 5000 ljudi, posebno mnogo iz
vseh krajev Rožne doline. Točno ob pol deseti uri
pričela se je služba božja.

Slovesni sprevod se je vršil iz župnijske cerkve
na travnik, kjer sta stala altar in prižnica. Kanonik
in knezo-škofijski kaneelar g. Lambert Einspieler
nosil je presv. Rešn. Telo pod baldahinom, za njim
je šel prečastni zlatomašnik v znamenjih svojega
novega dostojanstva z vijoličastim biretom; duhovni
in ljudstvo so pevali med sprevodom, pred sv. Rešn.
Telesom šlo je obilo belo oblečenih deklic iz Rožne
doline, za sv. Rešn. Telesom šle so deputacije, gostje
in za njimi trume pobožnega ljudstva.

Po blagoslovu stopi na lečo P. Oto Einspieler.
Prižnica je stala na prostem ; košato drevo je v ozadji
varovalo glas govornikov, ki je jasno in umljivo go¬
voril vsem iz srca slovesni cerkveni govor. Za rek
sije vzel besede nedeljskega evangelija: „Blagor očem,
ki vidijo, kar vi vidite", in na podlagi tega reka po¬
jasnjeval vzroke, zaradi kterih je današnja
slavnost tako izredna in čudovita.

Govor se glasi:

Y v o d.

Srečne oči, ktere vidijo, kar
vi vidite. Luk. 10. 23.

Prečastiti gospod monsig. zlatomašnik, preljubi
moj sorodnik in dobrotnik! Visokoeastiti gospodje
duhovni! Spoštovani kristijani!

2 *

Pozvan in povabljen po slavn. odboru, da spre¬
govorim o priložnosti današnje redke slovesnosti ne-
ktere besede, prevzel sem to častno nalogo. Toda
bojim se, da mi ne bo mogoče jo zvršiti v zado¬
voljnost Vašo. Je-li tudi opravičena ta boječnost
moja?

Nevrednega se čutim glede svojega stanu kot
„ frater Ordinis minorun“ kot ud manjših bratov
sv. Frančiška v središči takega svitlega zbirališča
govoriti. Prostor na tem mestu gre častitljivemu
možu!

Nezmožnega se čutim glede svoje mladosti, ker
ni še tri leta preteklo, odkar sem ravno tukaj v
svojem rojstnem kraji novo mašo pel. Torej gre
danes prostor na tem mestu zasluženemu in skuše-
nemu možu!

Proč strah, proč nevrednost, proč nezmožnost!

Da-si moj stan češčenja ne pozna, a pozna po¬
korščino kot obljubo, kot stanovsko dolžnost.

Da-si se nevrednega čutim, a v mojem srci
prevlada drugi čut, čut hvaležnosti za sprejete do¬
brote; črna nehvaležnost mi je tuja.

Da-si sem nezmožen in nesposoben, morem
vendar verujoč in zaupajoč na Tistega, „od kterega
vsak dober dar prihaja 1 *, zadostiti svojemu mašniko-
vemu poklicu.

Oziraje se na vse te premislike, rečem: Oprt
na temelj pokorščine,  oprt na hvaležnost, oprt na
ljubezen do sorodnikov, oprt pred vsem na pomoč
Božjo, Marijino in sv. Frančiška, oprt na krepilo zlato-

21

mašnikovega blagoslova spregovorim nekoliko besedi
ter rečem na podlagi nedeljskega evangelija, oziroma
na današnjo slovesnost: „Blagor očem, ki vi¬
dijo, kar vi vidite".

Kaj pa vidijo?

I. Solnce, ktero sprem lj a mnogo s vitlih
zvezd.

II. Slavnost čudovito.

To vsebina mojemu govoru.

Nebeška Mati, blažena Devica Marija sv. Gore,
poglej doli vrh sivih skal na ta božji vrt, Tebi v
varstvo izročim današnji slavnostni dan,  današnji
slavnostni spomin!

Izpeljava.

Prizor veličasten se odpira mojim očem! Kaj
gledajo moje oči! Čarobno svetlost. V središči pre¬
častite duhovščine raznih škofij: krške, ljubljanske,
goriške, tržaške, lavantinske — v središči tega ime¬
nitnega cerkvenega zbora — v središči teh svitlih
zvezd — gledajo moje oči vkljub zakritemu solncu ne¬
beškemu solnce duhovno:  prečast., mnogozaslu-
ženega monsgn. Andreja Einspielerja, strica in do¬
brotnika mojega, gledajo ga zlatomašnika, zlato
solnce.  — Kje je znamenje zlatomašnikovo? Kje
v naši škofiji običajna krona položena na častito glavo ?
Pogrešam je. Telesne oči opazijo le krono, ktero je
spletla mati narava častitljivo. Kje je krona zlato-
mašnikova? Odločno jo tirjam. V Celovci je shra¬
njena, poročajo novine. Delale so jo Bogu posvečene

22

roke, darovale jo redovnice tretjega reda sv. Fran¬
čiška prečast. zlatomašniku, svojemu očetu, svojemu
pokrovitelju. Pobožne, uboge žene, vi ste podarile
znak slovesnosti. Dobi*o ste zadele, a mene ste v ne¬
prijetno zadrego spravile. Prehitele ste me! Ubog
sem tudi jaz in nočem zaostati za ubogimi sestrami,
ker meni so prečastiti gosp. zlatomašnik več, kakor
pokrovitelj: meni so sorodnik, meni so dobrotnik,
meni so vzornik! Kaj čem storiti? ktero vnanje zna¬
menje v dar pokloniti? Ljubezen je iznajdljiva. Moje
darilo ubogo naj se vjema z darilom ubogih. Napisa
omenjena krona še nima. Zlate črke hočem napisati
v duhu na pasovje one krone, ki se bero:

Hierarcha, vir eatliolieus,

Et totus apostolieus

ali po domače:

Očak, mož katoliški,

In vseskozi apostoljski.

Zdaj še le vemo, kaj pomeni slavni venec: on
velja očaku, zlatomašniku, ki so si v katoliškem
duhu, z apostolskim delovanjem  pridobili
ogromne zasluge.

To je v resnici solnce na katoliškem duhovniškem
obnebji! To svitlo zlato solnce — kdo bo dvomil
— so naš prečast. gosp. Einspieler!

Bodite v imenu mojih poslušalcev prisrčno po¬
zdravljeni in blagovolite sprejeti krono zlatomašnikovo
z napisom:

Očak, mož katoliški,

In vseskozi apostoljski!

23

Ta krona je venec, ki ga vijejo ubogi iz hva¬
ležnosti okoli Vaše častite glave; venec, ki ga daru¬
jejo ubogi svojemu usmiljenemu Samarijanu, venec,
ki ga poklonijo ljubljenci Vaši, punčica Vašega očesa,
med kterimi najraje v svojem zavodu Vincencijeve
družbe prebivate. Ni čudno, da spremlja naše du¬
hovno solnce neštevilna množica svitlih zvezd. V
resnici, nadalje gledam v okrogu ter vidim množico
neštevilno —• zvezde, duhovno solnce spremljajoče.

Kdo bi preštel to množico? Kdo imenoval
posameznih imena? Le to vem, da so vsi otroci
enega Očeta nebeškega, ene matere svete katoliške
cerkve; le to vem, da so vsi sinovi in hčere naše
stare matere Slave; leto vem, da so dospeli od vseh
štirih vetrov, od juga in severa, od vzhoda in za¬
hoda v eden in isti namen. — V kteri? Noseč pri¬
srčne pozdrave hočejo povišati že davno napovedani
dan 21. avgusta, dan veseli, dan zlati, ki je danes
zasijal.

Prekrasna trojednina! Kako se vendar lepo po¬
bratijo: enota vere, enota govorice, enota namena!
Kdo jih združuje? Vse veže ena vez, vez ljubezni;
tista kraljica čednosti, ktero Zveličar v današnjem
evangeliji zapoveduje, ki je prva in največa zapoved
v starem in novem testamentu (V. Mojz. 6. 4. 5. ;
Mat. 22. 37. 38). Nehote moram vsklikniti gledajoč
poslušalce — zvezde — s psalmo-pevcem: Ecee, quam
bonum et jucundum fratres habitare in unum (132),
t. j. kako dobro in prijetno je vendar, ako bratje v
edinosti skupaj prebivajo; bratje ene vere, bratje

n

enega  jezika, bratje enega  namena — da, svitle
zvezde!

Spolnujejo se besede, ktere sv. cerkev poje na
rojstni dan katoliškega mašništva: Ubi caritas et
amor, Deus ibi est (antif. feria V. hebd. m.) t. j. kj er
je ljubezen  — tam  je  Bog.

Se enkrat vprašam: kdo združuje svitle zvezde
z zlatim solncem? Ljubezen — Bog sam, ker Bog je
ljubezen. Srečne oči, ktere vidijo, kar vi vidite, zlato-
mašnika, solnce spremljevano od neštevilnih zvezdic,
združenih z vezjo ljubezni — z Bogom.

Videti vse to, napolnuje me notranja ginjenost
— raje bi umolknil — ker ljubezen — Bog — tako
jasno govori.

Vendar molčati ne smem. Bodite mi zvezdice,
poslušalci moji, vsi prisrčno pozdravljeni v presladkem
imenu Jezusa, Marije in sv. Frančiška. Iz dnu ve¬
selega srca Vam kličem: Dobro, dobro došli!

Kakor je Jezus v današnjem evangeliji rekel, tudi
jaz smem reči: „Veliko ljudi, veliko naših nekdanjih
očetov in umrlih mater bi želelo videti, slišati, vde-
ležiti se današnjega dneva, kterega smo mi po neiz¬
merni milosti božji dočakali — pa jim ni bilo dano.
Toraj srečne oči, ktero vidijo, kar vi vidite.

Kaj pa še vidijo? čudež?! Da čudovito slo¬
vesnost! Se motiš, Pater, bodete rekli. Vsaj se dan¬
danes obhaja mnogo jubilejev. Vedno in vedno be¬
remo po novinah domačih in tujih, kako slovesno
hočejo ali so praznovali v tem ali v onem okraji

25

družbeniki te ali one družbe svojo petletnico, deset¬
letnico, petindvajset- tudi petdesetletnico itd. Taki
jubileji se obhajajo v vladajočih hišah, v družinah.

To, kar je vsakdanje — bilo bi čudo¬
vito?!

Jaz sem tako svojeglaven, da si v tem nič ne
dam dopovedati. Trdim namreč, daje današnja slavnost
izredna in čudovita. Kar trdim, hočem dokazati. Raz¬
lične okoliščine spremene današnji jubilej v izvan-
reden.

1. Redka je zlata maša; kar je redko je ljubo
in drago, je izredno, je čudovito.

česar naši predniki niso dočakali, česar naši
potomci ne bodo doživeli, se godi danes pred našimi
očmi. Spremljali smo v nenavadnem  prazničnem
sprevodu k farni cerkvi sv. Lamberta diko prečast.
koroške duhovščine gosp. monsig. zlatomašnika,
da bi tukaj svoj zahvalni dar zlate maše darovali
Vsegamogočnemu, Velikemu duhovniku Jezusu Kri¬
stusu.

Se že primicije v naših mrzlih razburjenih časih
razsvitljenega devetnajstega stoletja posebno na Ko¬
roškem redkoma pojo, kdo izmed nas pa je slišal,
da bi se bila v Svečah kterikolikrat  zlata maša
obhajala?

Kdo je nam porok, da se bo obhajala?

Kmalu ne! Rad bi bil v tem slučaji kriv prerok.

Vi, predragi, pravite: če ne v Svečah, pa v
kterem drugem kraji, če ne v Rožni dolini, pa v
kteri drugi. Ne bote prodrli s svojim ugovorom. Le

26

eden  se poleg našega zlatomašnika v celi škofiji letos
veseli izmed 400 krških duhovnov svoje zlate maše.
Ta edini gospod so Andrej Ehrlich, vpok. župnik. Slišal
sem, da bodo na tihem obhajali svojo zlato mašo.

Smem tedaj trditi, da v nobeni fari, v nobeni
dolini, da v celi škofiji Krški ne bo se pela druga
zlata sv. maša. Le farna cerkev sv. Lamberta je iz¬
voljeni kraj za tako slovesnost. Ali ni to izredno —
čudovito? To občutijo naš zlatomašnik, ki v svojem
srci premišljujejo: Hvali Gospoda, moja duša in ne
pozabi, kar ti je dobrega storil. To občutimo —
bodimo odkritosrčni — tudi mi in z današnjim evan¬
gelijem kličemo: „Blagor očem, ki . . . vidijo iz¬
redno  svečanost. 11

2. čudovita, znamenita z ozirom na kraj  je
naša slovesnost. To, kar sledi, je le povedano —
Bog mi je priča — da čudovitost spoznavamo in
previdnost božjo občudujemo. — Vsako ime ima
svoj pomen. Naša dolina, ki se ob bistri Dravi raz¬
teza blizo kranjskih velikanov, imenuje se zavoljo
rodovitnega, lepega polja, senožetij in sadonosnikov,
ki domače vasi lepo, zeleno venčajo — Kožna do¬
lina. Jaz jo pa imenujem Božji vrt;  kajti od nekdaj
je Kožna dolina slovela, da toliko delavcev rodi za
vinograd Gospodov. Po zgornjem in spodnjem Rožu,
onkraj in takraj bregov šumeče Drave ni skoraj
vasi, da bi ne bil v nji vsaj eden duhoven rojen.
Sosebno se odlikuje poleg Št. .Jakobske —rojstna vas
Andreasa, Ahacelna, Janežičev — farna vas sv. Iiam-
berta v Svečah.

27

V tej ponižni vasi se je zazibala pod borno slam¬
nato streho zibel našega prečast. gosp. monsig. zlato-
mašnika dne 18. novembra 1813. Ta skromni kraj
hrani v sebi Aronovo hišo, levitski duhovni rod, ro¬
dovino Einspielerjev; danes vidite jih pet zbranih
okrog svojega staroste zlatomašnika. Ali je moj napis,
vdolbljen v zlatomašniško krono primeren, lahko raz¬
sodite. Da v resnici:

Hierarclia. vir catholieus,

Et totus apostolicus.

Gotovo je tudi primerno, da se ta čudovita sve¬
čanost  izvršuje v Svečah.

Vse to povedano je redko — torej čudovito.
Sam gosp. zlatomašnik spoznavajo to čudovitost, pre-
mišljevaje v svojem srci: „Hvali duša moja Gospoda
in ne pozabi, kar ti je dobrega storil!“ Mi vsi pa
ponavljamo z Jezusom: „Srečne oči, ki vidijo...
čudovita pota božje previdnosti — sad dobre odgoje.“

Preljubi sorodniki! mili, ginljivi občutki se mi
vzbujajo v srci pri pomisleku, kaj bi storili danes
naši umrli očetje — le dva sta še živa — kaj sto¬
rili rajni duhovni oče Podlipnjak, kaj bi počele naše
umrle matere — le ena je še priča današnje sloves¬
nosti, vse druge preselile so se v večnost? Kaj bi
storile naše matere? Veselile bi se z nami, ker bi
videle, da so se jim izpolnile srčne želje. Toda če
tudi s telesom niso pričujoči naši ranjki sorodniki,
vendar se tudi v nebesih vesele zlatega dne, v ne¬
besih, kamor je priti tudi nam,

„kjer žalovanje bridko mine,
kjer potok solz se posuši 11 .

28

3. čudovita je naša slovesnost zarad leta in
dneva.  Eavno danes obhaja sv. cerkev god sv. Joa-
hima, očeta preč. Device Marije in patrona sv. očeta
Leona XIII. tudi zlatomašnika, obhajajo torej —
jubilans c um jubilante — sv. Oče zlatomašnik z
našim slavnim zlatomašnikom, če tudi ne po dnevu,
vsaj po letu svojo zlato mašo. Vendar pa praznuje
danes  svoj god Leo XIII., ki je našemu zlatomaš-
niku v priznanje njegovih zaslug podelil čast pape¬
ževega kamornika. Preljubi poslušalci, to ni naključje,
kristijan tega ne pozna — to nam je prst božji, je
previdnost njegova. K temu pritrdijo naš zlatomašnik
rekoč: „Hvali, duša moja, Gospoda in ne pozabi, kaj
ti je dobrega storil!“ A mi smo prisiljeni spoznavati
resnico današnjega evangelija: Blagor očem, ki vi¬
dijo . . . čudovite poti božje previdnosti.

4. Gudoviten je dogodek današnje slovesnosti
zarad nekega posebnega slučaja.  Pred nekaj
leti so se naš gosp. zlatomašnik odpovedali javnemu
delovanju, ločili so se od svojega 321etnega tovariša:
„Slov. Prijatelja". Zakaj? „Oaligaverunt oculi mei“,
„zatemnele so moje oči“, moral je reči naš slavljenec
z njegovim prijateljem Mat. Majarjem, tudi že zlato¬
mašnikom, živečim v zlati Pragi. Kakor hitro se je
ta nezgoda razglasila po Koroškem in tudi po stranskih
deželah, napolnila je vse znance in prijatelje velika
žalost. Mislili smo že, da je spodbit vogelni kamen
slavni družbi sv. Mohorja, ki je ravno letos dosegla
vrhunec; bali smo se za tovariša zvestega „Prijatelja
Slov.“, da bo ponehalo živahno gibanje v raznih

29

družbah katoliških. Milovali smo našega slavljenca,
kterega ljuti sovražnik — toda sovražnika nima njegovo
blago srce — nasprotnik premagati ni mogel, da
postane žrtev bridki bolezni.

A človek obrača, Bog pa obrne. Prečastiti gosp.
zlatomašnik dobili so po spretnosti umnega zdrav¬
nika Punčarja zgubljeni vid — glejte, danes z bistrim
očesom gledajo in se vesele svojega prelepega dne.

Dvaintridesetletni zanesljiv tovariš našel je gosto¬
ljubno streho v beli Ljubljani in pod firmo: „Duhovni
pastir" čvrsto ter vspešno zadostuje svojemu namenu.

Prerodil se je mrzli katoliški Gorotan ter obeta
o svojem času obilnega sadu.

Prosim Vas, predragi poslušalci, ali je vse to-le
slučaj? Nikdar, nikoli ne!

Velečastiti gospod zlatomašnik nika s svojo ča¬
stitljivo glavo ter se sklicuje na previdnost božjo,
rekoč: „Hvali, duša moja, Gospoda in ne pozabi, kar
ti je dobrega storil!" Njemu le zaupajte in recite s
Kristusom v evangeliji: Blagor očem . . .

5. Čudovita je današnja slovesnost zarad drugih
raznovrstnih okoliščin.

a)  Preljubi gospod stric! 6. avgust 1.1837., dan
Vašega posvečenja, in 21.  avgust 1. 1887., dan Vaše
zlate maše, to so zlate številke, ki se leskečejo v zgo¬
dovinski knjigi, ki nam kaže leta truda in znoja, raz¬
odeva plodovito delovanje v svetem poklicu katoliškega
mašništva.

6. avgusta 1837 bili ste po današnjem evan¬
geliji človek  v Jeruzalemu. Da, v Jeruzalemu ste

30

bili o inašnikovem posvečenji, o svoji novi maši,
kadar se je vse okrog Vas radovalo in ste imeli
vsega obilo. — Poslan ste bili iz Jeruzalema v Je¬
riho kot popotni Samarijan skrbeč za bolno človeštvo.
Dolga je bila ta pot — polstoletja je trajala. Kako
se Vam je godilo? Psalmist naj odgovori: „Euntes
ibunt et flebunt mittentes semina sua“, t. j. „h o -
dijo in jokajo, ki svoje seme  sejejo“ (ps. 126).
Te besede so zadosti jasne, razlaganja ne potrebu¬
jejo. Zavoljo tega ne bom pravil, koliko ste na tem
viharnem, burnem popotovanji prestali, koliko delali
in trpeli, koliko desegli, ker bi žalil skromnega in
ponižnega zlatomašnika; ne smem govoriti, koliko do¬
brega so naš zlatomašnik za mladino v šolah, za
rokodelce, za uboge ustmeno in pismeno storili, da
bi „vse vsem bili,“ da bi jih h Kristusu pripeljali
— jim milosti pridobili. Ne bom govoril, koliko so
za resnico prestali — ječo posvetili — prokletstva
preslišali — ne omenil drugih apostoljskih vzornih
činov, ker življenje Einspielerjevo je od¬
prta knjiga slovenskemu in nemškemu na¬
rodu — torej iz nje berite!

Popotni Samarijan, prečast. gosp. stric! Z da-
našjim dnevom ste dospeli nazaj iz Jerihe v Jeru¬
zalem. Na kteri način? Psalmist naj odgovori: „Ve-
nientes autem venient cum evultatione portantes
manipulos suos,“ t. j. „vračajo se z veselim
petjem in nosijo svoje snopovje"  (ps. 126).
To je Vam v tolažbo. Veselje za Vas je številka
21. avgusta, snopovi so Vaše apostoljske zasluge.

31

Da je temu tako in tako  je, ker spričuje to¬
liko ljudstva, toliko zaslužnih rodoljubov iz vseh
krajev slovenskih, kterim vsem je ena vera, ena go¬
vorica in danes tudi en namen, da pozdravijo zlato-
mašnika, ki je res: Očak, mož katoliški in popol¬
noma apostoljski. In ali ni Bim govoril, razsodil?
Da, ali ni ljudski glas božji glas? Tako  je;  kajti
božja  resnica govori: „Corona dignitatis est se-
nectus, quae in via j ustitiae  reperietur.“ (Proverb.)
Po domače: Vrhunec časti in bogoljubnega življenja
je visoka starost, ktero Bog deli onim, ki njemu
služijo, da si pridobe mnogo zaslug.  Tako govori
večna Resnica.

Toda nježno samo sem omenil potovanja in de¬
lovanja in jaz berem nevoljo na obrazu našega slav¬
ljenca.

Spoštovani poslušalci, v pričo mi bodite, ali sem
pretiral, ali se nisem ravnal po Gospodovem ukazu:
„da se sveča ne sme pod mernik ampak nad mernik
staviti?“ Predragi! Ali bi se smela sveča v Svečah
o priliki svečanosti v Svečah  pod mernik sta¬
viti? Nikdar, nikoli ne!

Poglejte na prečast. gospoda monsig. zlatomaš-
nika! Oni se za moje jasno dokazovanje še ne zme¬
nijo ne, temveč mi kličejo: „Inutilis servus“ —•
„nevreden hlapec sem,“ kajti na večer svojega živ¬
ljenja —■ pravijo — živo spoznam, da sem v nepra¬
vičnosti spočet in v grehih da me je rodila moja
mati; in kar je neimenitno in zaničljivo, pod slam¬
nato streho rojeno, je izvolil Bog, da se nihče ne

32

hvali pred njegovim obličjem. Ge sem jaz — na¬
daljujejo — kot nevredna, izvoljena posoda nekoliko
storil, storil sem v Kristusu, s Kristusom, po Kristusu,
njemu  gre čast in slava! Tedaj Ti, pridigar, ne
meni, ne meni,  ampak Gospodu  daj hvalo.
Dobro! jaz pa tudi s Kristusom  na Vaše naspro¬
tovanje odgovorim: „Kdor se ponižuje, bo povišan! 1 '
Jaz le edino  Vaše premišljevajoče besede potrdim:
„Hvali Gospoda, moja duša, in ne pozabi, kar ti je
dobrega storil! 11

Vsi s prepričanjem rečemo z evangelistom Lu-
kežem : „ Srečne oči, ktere vidijo, kar mi vidimo . . .
sad krščanskega zaupanja v Boga in v njegovo milost,
sad krščanske ponižnosti. 11

b)  Čudovita je današnja slovesnost glede hva¬
ležnosti do Boga  — je torej dan srčne zahvale.

Slišali ste zahvalne besede zlatomašnikove: „Hvali,
duša moja, Gospoda in ne pozabi, kar ti je dobrega
storil! 11  Slišali tudi, kako od sebe odbijajo trohico
hvale, ker živo spoznajo, da ne tistemu, ki sadi, ne
tistemu, ki priliva, ampak Bogu, ki rast daje, gre
slava, zato so hoteli naš zlatomašnik brez vsega šuma
in posvetnega hruma dan 21. avgusta obhajati. Bog
je drugače sklenil, častilci zlatomašnikovi so z vso
svojo zgovornostjo, z vsemi tehtnimi razlogi našega
slavljenca pregovorili, da naj se ta dan obhaja slo¬
vesno.

Temu pritisku so se morali vdati, a pristavili
so: Dobro! v Svečah se mora ta svečanost obhajati,
kjer je moja zibelka tekla; Bogu v zahvalo, ki mi

33

je toliko let dal srečno preživeti, za. vse brezštevilne
milosti, ktere sem prejel, da prosim odpuščanja svojih
pomot in zamud svoje sv. službe, da vnovič svoje
srce Bogu posvetim in mu obljubim do poslednjega
zdihljeja zvesto služiti. Pridem, da ne samo z be¬
sedo,  temuč očitno z dejanjem  pokažem resnico
psalmistovih besed: „Hvali Gospoda, duša moja, in
ne pozabi, kar ti je dobrega storil!“

Pridem iz Jerihe v Jeruzalem nazaj, da pojem
Bogu vesele pesmi.

Današnji dan je tedaj slovesna, očitna, splošnja
zahvalnica! Iz srca zlatomašnikovega, iz sto in sto tisoč
sre prihajajo danes goreče zahvalne prošnje usmilje¬
nemu, dobrotljivemu Bogu, iz vseh pasov širne naše do¬
movine kipe danes goreči: „memento“ dopresv. Trojice.

Tudi v tem oziru smem vsklikniti: Blagor očem,
ktere vidijo, kar mi vidimo . . . splošnjo zahvalo slo¬
venskega vernega naroda.

Po tem obširnem razlaganji še le veste, pre¬
ljubi poslušalci, ceniti resnico evang. besed: Blagor
očem . . . Zdaj še le razumete čudovitost naše sloves¬
nosti cerkvene. Zdaj Vam ni treba vpraševati, zakaj
je Kožna dolina od Kaple do Sveč po vaseh okin-
čana? zakaj so včeraj kresovi na gorah visocih go¬
reli, zakaj zvonovi nenavadno zvone? zakaj možnarji
pokajo? zakaj so Sveče v krasnem lišpu tako rekoč
zavite? zakaj toliko prečast. duhovnov? zakaj toliko
vernih kristijanov?

Bogatim in ubogim, moškim in ženskim vsem,
vsem  se vkljub slabemu vremenu bere na obrazu

3

34

posebno veselje. Da, meni se zdi, kakor da bi bila
danes Velika noč. In v kakem smislu? Glejte, kristi-
jani, danes se meni zdi, kakor da bi naš ledeni
Gorotan praznoval dan duhovnega verskega  vsta¬
jenja. Iz dnu svojega srca zakličem: Alleluja, Alle-
luja! kajti danes je dan zlati, dan polstoletnega
truda, tedaj tudi dan upanja našega v boljšo versko
bodočnost.

Iz dnu svojega srca Vam kličem: Veselite se,
veselite se v Gospodu! Alleluja! Alleluja!

Da, še enkrat rečem: Veselite se, ker ta zlati
dan gre posebno zasluženi, častiti glavi, okinčani s
krono zlatomašnikovo z napisom:

Hierareha, vir eatkolicus,

Et totus apostolicus.

Očak, mož katoliški,

In vseskozi apostoljski.

Vidim, preljubi poslušalci, da je Vaše veselje
do vrhunca prikipelo, da želite konca mojemu go¬
voru: tudi jaz ga želim, ker veselje tako glasno go¬
vori. A rešiti moram še dvoje.

Cujte, preljubi poslušalci! Prečastiti gosp. mon-
signor zlatomašnik so me naprosili sinoči, da naj Vas
srčno zahvalim za vse zaupanje, ljubezen in prijaznost,
ki ste jih jim skazovali vsa pretekla leta. Usmiljeni
Bog Vam z vsemi dušnimi in telesnimi dobrotami
povračuj vso Vašo ljubezen!

Podajo Vam po meni na Vaše vprašanje: „Apo¬
stoljski učenik! kaj naj storimo, da bomo večno živ¬
ljenje pridobili?“ ta-le odgovor:

35

Slovenci preljubi! Vse, vse,  vse  za vero, vse
za krščansko, vse za katoliško, vse za vero krščansko-
katoliško! Vse za ž i v o vero ! kdor veruje in je krščen,
bo zveličan! To svetinjo, Slovenci moji, že imate,
ker ona je dota, dedščina; a zarijuvela  je pri
marsikterem, današnja slovesnost naj jej zopet blišč
podeli. Potem:

Srečen boš slovenski rod,

Če si veri zvest povsod.

Srečna boš slovenska domovina
če si cerkvi vdana hči!

Hranimo bliščečo  svetinjo sv. vere, spolnili
bomo najprvo in največjo zapoved usmiljenega Sa¬
marijana, ktero opeva tudi naš pesnik rekoč:

Ljudje vsi bratje — bratje vsi narodi!

Vedno in povsod naj velja:

„Živi, živi, duh krščanski,

Bodi živ na veke!“

Sklep.

Zdaj pa sklenem. Vem, ljubi poslušalci, da Vam
bom iz srca govoril, ako v imenu Vašem prečastitemu
gospodu zlatomašniku prav srčno hvalo izrečem za njih
katoliško in apostoljsko delovanje, za današnjo allelujo.

Glejte, preljubi mi stric, kakor je Vaša zlata
daritev zahvalna do Boga,  tako imate tudi V i pred
seboj polno hvaležnih sre in še one, kar je varhov
doma ali jih sploh ni tukaj. Sprejmite zahvalo iz
globočine srca od vsih svojih prijateljev, znancev in
častilcev.

3 *

Želeli bi vsi, da bi bili vsaj za 20 let mlajši,
a tega doseči ni mogoče. Želimo Vam k sklepu polnost
dušnega in telesnega blagoslova Božjega, da bi še
dolgo krepki in zdravi živeli ter nas razveselili z dija-
mantno mašo, s tretjo allelujo. Sv. Andrej bodi nam
srednik pred božjim tronom, Ti patron našega slav¬
ljenca, Ti, kterega niso samo po imenu (avopsfcpc)
srčno, hrabro, junaško,  temveč tudi s svojim
neumornim, apostol j skim  delovanjem izvrstno
posnemali, podpiši naše voščilo ter ga predloži ne¬
beškemu zboru, da je vresniči. Ge bi pa nebeški
zbor v svoji neskončni modrosti sklenil drugače, da
bi Vam, preljubi mi stric, odločil dneve Simeonove,
dneve večnega miru, takrat prosimo, naj sveti Jožef
namesti krono zlatomašniško s krono večnega živ¬
ljenja z napisom:

„Ecce merces tna nimis“.

„ Glej jaz nem Tvoje obilno plačilo“.

Amen.

Nagovor zlatomašnikov.

Zatem se je vršila slovesna peta sveta maša.
Zlatomašnik je peval sv. mašo s prav krepkim glasom
in zdelo se nam je, da imamo novomašnika pred
saboj, tako ročno in točno se je obračal pri altarji.

Nad vse ginljiv in do smrti nepozabljiv pa mi
ostane prizor na konci sv. maše. Po opravljeni
zahvalni molitvi obrne se zlatomašnik k zbranemu
ljudstvu ter mu, zdelo se mi je, kakor oporoko
govori te-le besede:

37

„Predragi mi rojaki slovenski! Zbrali ste se
danes od vseh strani slovenske zemlje v staro¬
davnem Korotanu, v moji rojstni vasi, da ste priča
moji zlatimaši; bodi Vam vsem zato iskrena za¬
hvala! Vesel sem, ko vidim, kako me obdaja
od vseh strani moj ljubljeni narod, za kterega je
bilo moje srce, za kterega so delale moje roke; a
preden se ločim, rad bi Vam še nekaj omenil, kar
mi je na srci: Kavno danes je 50 let, kar sem tam-le
v cerkvi ko mladenič pel svojo novo mašo; danes
pa opravljam kot siv starček svojo zlato mašo. Moji
stariši — telesni in duhovni — oba cavmarja, in
ena teta, vsi so že tam v večnosti! Koliko mojih
tovaršev in tovaršic, s kterimi smo ravno tii-le igrali,
skakali in se po otroško veselili, koliko jih že trohni
v zemlji; mene pa je Bog še ohranil pri življenji!
— Duhovnikov je v naši škofiji blizo 400, med vsemi
pa le 15 zlatomašnikov, in med temi zlatomašniki
biti, imam tudi jaz veliko srečo! Zatorej je danes
moja prva dolžnost, da se iz celega srca za¬
hvalim Bogu, ki inije dal tako dolgo živ¬
ljenje in mi v tem dolgem življenji ska-
zoval toliko milosti in dobrot!  Čast in hvala
bodi Bogu Očetu, Sinu in sv. Duhu, sedaj in na
večne čase!

Zahvalo sem pa dolžan tudi Vam, preljubi, vi-
sokočastiti moji bratje in sestre v Jezusu Kristusu!
Mislim, da kar Sveče stojijo, še ni bilo toliko ljudi
in iz tako raznih in daljnih krajev, kakor danes pri
moji zlati maši. To je zame največje veselje, pa

tudi moja največja čast  pred celim svetom. Zatorej
sprejmite vsi mojo najtoplejšo zahvalo, ki
jo Vam izrekam iz celega srca!

Slomšek, saj ga poznate, tega prvega sloven¬
skega škofa, saj gotovo prebirate njegove zlate spise:
ta škof je rekel v enem svojih zadnjih govorov:
„Pustite Slovencem dve reči, ki ste jim ljubi in
dragi, kakor svitle oči: vero katoliško in be¬
sedo materino!  To Vam danes tudi jaz pripo¬
ročim: „Slovenci, bodite verni, ostanite

zvesti katoliški cerkvi, rimskemu papežu,
naj pride karkoli drago. Vera je podlaga
sreče za vsacega človeka pa tudi za vsak
narod; narod brez vere ne more biti
stalno srečen . 11

Slovenci, ako ste verni, bote zvesti svojemu ce¬
sarju, ako ste verni, bote dobri gospodarji, gospo¬
dinje, zvesti posli, hlapci in dekle, poslušni otroci —
blagoslov bo Vas verne spremljal na vseh Vaših potih.

Slovenci, ostanite pa tudi zvesti be¬
sedi materini, slovenskemu jeziku; osta¬
nite Slovenci, zvesti Slovenci do smrti;
naj nas n aspr o t niki psuj e j o, naj nas ome-
tavajo z blatom ali napadajo s kamenjem
— vse zastonj, mi smo in ostanemo Slovenci!

Tema dvema svetinjama ostanite Slovenci zvesti:
veri katoliški in besedi materini!

Za vero katoliško in materini jezik sem jaz delal
in trpel celo svoje življenje; zato sicer ne zaslužim
nobene hvale in zahvale, to je bila moja, to je vsa-

39

cega Slovenca sveta dolžnost. In zato obljubim Tam
tukaj vpričo Boga, ki sliši moje besede, zato hočem
delati neumoren do smrti. Toda — pri teh besedah
premagajo solze zlatomašnika. Toda, dragi moji, jaz
sem sam,  sam  . . . zato Tas prosim v imenu Boga
pravičnega, pomagajte mi tudi Vi, vsak po svoje, in
naše skupno združeno delo bo Bog blagoslovil, da
slednjič zmaga pravična stvar. Slovenci, bodite edini,
še enkrat, bodite edini!

In še nekaj. Predragi! Kmalu: prej ali pozneje
bote slišali: „Einspielerja so pokopali 11 , oj, prosim
Tas, ko to slišite, tedaj na-me nikar ne pozabite, tedaj
za-me molite in obljubim Tam, da tudi jaz, ako
pridem po božjem usmiljenji v nebesa, ne pozabim
v nebesih Vas, ne pozabim nad vse mi dragega na¬
roda slovenskega!“

Jokaje je govoril te besede zlatomašnik, glasan
jok poslušalcev jih je spremljal, Bog pa v nebesih
je videl solze in slišal besede, in Vsemogočni bo
milostno dodelil, da blagi zlatomašnik še dolgo de¬
luje med nami in z nami za vere katoliške in Slo¬
venije mile rast in čast!

Slavnostni govor.

Po končani sv. maši stopi na oder g. profesor
Julij pl. Kleinmayr,  posestnik na Bernci pri Žili,
in navdušeno govori zbranemu ljudstvu sledeče:

»Preljubi Slovenci! Dragi bratje! Prisrčno po¬
zdravljam Tas v imenu in po naročilu osnovalnega

40

odbora, kteri danes radosti polil vidi tako mnogo-
brojno število čestiteljev našega ljubljenca. Pozdravljam
Vas z navdušenostjo izvanredno, čestiti nam gostje
iz sorodne Kranjske; srčno pozdravljam Vas s Stajar-
ske in Primorske! Iskrene pozdrave Vam, vrli za¬
stopniki hrvatskega in češkega naroda; pozdrav Tebi,
čestita duhovščina, pozdrav Tebi „akademična mla¬
dina !“ V prvo pa glasi se Tebi, slovenski narod
staroslavnega Korotana, prisrčni moj pozdrav! Živeli
Kozani! Živeli Slovenci!

Slovenski možje, slavna gospoda, dragi domo¬
rodci! V ogromnem številu, v duhu vzajemnosti, prave
jedinosti zbrali smo se, da pokažemo svetu, da znamo
častiti zasluge svojih mož. Bodimo ponosni in pričajmo,
da smo vredni imenovati se Slovence, avstrijske
Slovane!

Odkar stojijo Sveče, še ni bilo tukaj zbranih
toliko ljudi in iz tako daljnih in raznih krajev. Tu
prijazno podaja roko Eožan Zilanu in Bekštanjci
spoznavajo brate svoje Junčane. Kaj se danes vrši,
znano Vam je iz cerkvenega opravila, znano Vam
iz ust boljšega govornika nego so v meni sile;
dovolite mi vendar, da pridenem tudi jaz svoje.

Danes obhaja tu, v Svečah, hvaležni slovenski
narod slavni dan prečastitega svojega prijatelja,
dobrotnika in očeta, msgr. Andreja Einspielerja;
on obhaja srečni čas, ko je bilo po milosti božji
mogoče naši diki, starosti koroških Slovencev in
pri vseh Slovencih slavnemu rojaku Andreju
Svečanu darovati zlato sv. mašo.

41

Njegovo ime je po slovenski zemlji znano in
čast nam je, njega, ki to ime nosi, imeti danes med
seboj. Terni sinovi slovenski dvignili smo se z vseh.
strani, da svojemu prelj ubij enemu očetu čestitamo,
da ga pozdravimo z navdušenjem, da mu izkažemo
hvaležnost in vdanost.

Ljubljeni Andrej,  odpusti nam, če so preslabe
moči revnega, bornega naroda, da bi dostojno slavil
Tvoj častni dan, a prepričan bodi, da Ti podajamo
srca naša polna ljubezni, vdanosti, hvaležnosti!
Saj veš:

Slovenski rod je narod siromak:

Uborne so njegove tesne koče,

Pod slamnato se streho beda joče,

Pod prostim nebom žuli jarem jak. —

A srca siromakom so — bogata!

Ti pa, revni narod slovenski, bodi ponosen na
moža, ki je delal in dela le za Tebe, ki s Teboj
čuti, misli, trpi! Oglej si našega Andreja  in v
resnem obrazu njegovem videl bodeš zgodovino našo
zadnjih štiridesetih let!

Star je naš Andreja!  Bodil se je ravno istega
leta, ko je mogočni Napoleon doživel svoj propad,
dne IB. novembra 1813 v Svečah, v naši krasni
Rožni dolini. Stariši njegovi, tu pri „Mežnarji“, bili
so ubogi in vendar so po mogočosti, v pravem
krščanskem duhu za mnogobrojne svoje otročiče
skrbeli. Šolal se je v prvo v domači šoli in bil jako
priden in bister deček. Po pripomoči blagočutnih
dobrotnikov študiral je potem v mestni šoli in v

42

gimnaziji v Celovci. Ko je dovršil svoje študije, prišel
je leta 1835. v bogoslovsko semenišče. Najboljši
mladeniči se takrat niso sramovali stopiti v duhovski
stan, ampak šteli so si v čast, priti v ono hišo, ki
mladeniče za ta v izomiko naroda znameniti stan
pripravlja. Tam je preživel štiri srečna leta in že
kot tretjeletnik posvečen je bil v mašnika, dne 6. avg.
1837. leta. Od takrat štejemo ravno 50 let do da¬
našnje slavnosti. Pol stoletja — in v tem posvetil
je naš Andreja  vse svoje življenje, da bi koristil
milemu našemu narodu slovenskemu. „Kdor zaslug
tacih mož ne časti, njih naslednik vreden biti ni!“
Ali pa morda, predragi, bomo kamnali sivega starčka,
ki nam je podal svojo gorečo ljubezen?! V to nam
je odveč omike!

A, k reči! Andrej  bil je pastir dušni na raznih
krajih po deželi, da ga pokličejo škof h glavni fari
v Celovec. Od tam nastopil je službo kateheta in
učitelja slovenščine na Celovški realki, kjer je opravljal
težavni posel celih trideset let. Kot dušni pastir,
profesor, spolnoval je vse mnogotere dolžnosti svojega
poklica. Bil je mož vljuden, pravičen, nepristransk.

Leto 1848. in naposled 1849. bilo je tudi za nas
Slovence silno znamenito. Druga ustava avstrijska
izrekla je načelo, da so jednakopravni vsi narodi, ki
živijo skupaj v avstrijski monarhiji. Y tem času
probudila se je marsikaka domača moč, in tudi v
našem Andreju  oživel seje  pravi narodni čut.
Pero svoje zastavil je v bran svojemu narodu. So¬
deloval je pri časopisu „Slovenija“  v družbi s

43

Trstenjakom in Cigaletom, pošiljal svoje sestavke v
razne časnike in liste. Postal jev kratkem znan rodoljub.

Dve leti nato vidimo našega Andreja  na blagi
strani nepozabljivega knezo-škofa A n t o n a M a r t i n a
Slomška,  ustanovitelja „Društva za izdavanje slo¬
venskih knjig 11 , iz kterega nastala je sedaj ogromna
in prekoristna „družba svet. Mohora“. Ysi verni
Slovenci po Stajarskem, Kranjskem, Primorskem in
Koroškem morajo se vsikdar hvaležno spominjati
našega Andreja,  ki je izvedel preblago misel
Slomškovo.  Hvala, tisočerna hvala mu! Dokler
bo Slovencev rod na svetu, dokler ne pojenja zadnji
ud „družbe sv. Mohora“, ki sedaj šteje blizo 35000
članov, živelo bode ime Andrejevo!  Einspielerjev
trud, Einspielerjeva požrtovalnost postavila je družbo
na tako trdne noge, da je ne bodo podrli, če Bog
da, tudi najhujši napori. Na veke naša zahvala
Andreju!

Leta 1852 izdajati je začel mesečnik »Šolski
prijatelj 11 , ki seje leta 1856. spremenil v »Slovenskega
prijatelja 11 . V prvem listu vidimo Einspielerja
prijatelja šole, napredka in izomike. Njegova na¬
čela so prava, pedagogična; on ima svoje velike
zasluge za šolstvo. Kasneje izdaval je zapored list:
»Stimmen aus Inneroesterreich“, „Draupost“ in
„Karntnerblatt“. Vsak teh listov bil je v duhu Ein¬
spielerjevem,  v duhu pravega patrijota in zrelega
državljana.

Z J. Božičem  izdajal je mimo tega »Slovenca 11 ,
in da probudi narod svoj in pribori rojakom svojim

44

boljšo bodočnost in vzbudi narodno zavest, izdajati
začne leta 1882 „Mir“. Obširneje mi ni mogoče
tukaj o tem listu govoriti; reci pa smem, da se je
Andreju  za tak vspeh že v kratkih letih le čuditi.

Ti pa, ljubi narod slovenski, sezi zaupljivo po
„Mir-u“, saj je poln lepih naukov, poln blagih svetov,
poln ljubezni do Tebe in Tvojih otrok! „Podučevati
svet za pravičnost", to je namen „Mir-u“ in komu
ne ugaja „pravičnost“ ? Berite „Mir“, dragi bratje,
in ljubili bodete v duhu prave narodnosti svoj rod
in jezik svoj, spoštovali pa bodete tudi druge v
pravičnosti in poštenosti njihovi. Na delo torej !
Omika premaga vse zapreke. Treba nam zavednosti
in te zavednosti veselil se bo v prvi vrsti naš blagi
oče Andrej.

Kdo ne pozna mimo tega Einspielerjevih
samostojnih del: „Jedro krščanskega nauka", kate¬
kizem" in drugih? Slovensko slovstvo spominja se
hvaležno našega Andreja  in kjer se bodo imeno¬
vala imena boljših naših mož, tudi Tvoje, ljubi
prijatelj, bode vmes!

Deloval pa ni naš Andrej  samo s peresom,
temuč tudi branil pravice naše kakor vstrajen in
delaven mož v deželnem zboru koroškem. Z malim
odmorom dela na tem polji že od leta 1863. Ne¬
umorna je tu delavnost njegova po besedi Simon
Gregorčičevi:

„Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,

Kar more, to mož je storiti dolžan!"

45

Mnogobrojni so lepi nasveti, katere je stavil naš
Andrej  v visokem zboru, mnogobrojni so temeljiti
govori, ktere je govoril v tem deželnem zastopstvu
— in iz vsega veje ljubezen do Koroške, ljubezen
do naroda, iskrena želja po duševnem in materijalnem
blagostanji staroslavnega Korotana. Pot pa mu ni
bila rožnata, življenje parlamentarno bilo mu je boj,
bud boj in vajen je naš Andrej  slišati vse drugačne
klice, nego jih sliši danes. Vse to pa ga ne moti.

Bojeval se je naš Andrej  na čelu male
manjšinice z ogromno večino z onim taktom, znanjem
in neutrudljivo energijo, ki je morala celo nasprot¬
nikom imponirati. Vspeh ni bil vedno zaželjen, a
pomisliti moramo, da je pač govoril „Ei nspieler".
Gotovo je, da so ravno mali narodi, na ktere vplivajo
od vseh strani drugi elementi, v največji nevarnosti,
da poginejo. Da smo se tega, odkar dela naš An d rej,
vsaj nekoliko obvarovali, to je tudi le glavna in
prva zasluga našega slavljenca.

Bodimo mu torej hvaležni, kažimo hvaležnost
po našem dejanji in ne samo po prazni besedi!
Častimo, ljubimo po vzgledu Andrejevem  svoj
materini jezik in sv. vero in ne sramujmo se svojih
svetih svetinj!

Einspieler  ne hujska, marveč nam le za¬
upljivo kliče: „Vse za vero, dom, cesarja ! 11

Prva naša svetinja nam bodi sv. katoliška vera.
Mi Slovenci.smo in ostanemo verni katoliški kristijani.
Vero, ktero smo podedovali od svojih starišev, ohraniti
hočemo za-se in za svoje otroke, človek brez vere

46

ni človek, ni vere vreden! čislati hočemo to svetinjo
vselej in povsod, kajti ona nam je prvo in najdraže
blago.

Z vero pade narodnost, z vero pade Slovenstvo.
Da ohranimo to svetinjo, treba je, da se oklenemo
oznanjevalcev sv. vere, da spoštujemo naše duhovne
učitelje, ki so od nekdaj mnogo dobrega in korist¬
nega storili za narod. Kdo izmed omikanih Slovencev
ne pozna velikih zaslug naših duhovnikov, kakor so
škofje: Slomšek, Ravnikar, Wolf,  kdo ne
pozna slovečih pisateljev in pesnikov: Jarnika,
Maj ar ja, Trstenjaka, Vodnika, Metelka,
Staniča, Jerana, Marna, Gregorčiča  in
drugih ?

Ohraniti hočemo toraj sv. vero in jo tudi naši
mladini vcepiti. Mi hočemo, da so naše šole na
krščanski podlagi, da se odgojujejo dobri kristijani.
Vera in narodnost pa ste si, kakor uči dragi naš
Andrej,  ljubi sestri; jedna brez druge biti ne
more; kar život brez duše, to narod brez vere, nekaj
časa životari, potem hira in izgine. Narodni naš duh
obsega slovenski jezik in katoliško vero. Kar je po¬
sameznemu človeku življenje, to je narodu preljuba
materina beseda, materini jezik. Naš jezik pa je
krasen, lepodoneč, blagoglasen, in prečudno bi bilo,
da bi sami svoj jezik zaničevali, skrunili in se sra¬
movali materine besede, presladke besede one naše
dobrotnice, ki je mnogo za nas storila. Tega ne
stori besni tiger, tega ne stori divjak afrikanski —
in mi bi to storili?! Ne, nikdar! Ljubimo svoj jezik

47

in delajmo po vzgledu Andrejevem,  da zadobi
pravice, ki so mu po besedi svitlega cesarja, po naši
državni ustanovi in po Bogu! Saj se tudi naš
Andrej  od nekdaj strogo drži besed:

„Tvrd bodi, neizprosen, mož jeklen,

Kedav braniti je časti in pravde
Narodu in jeziku svojemu! 11

Marsikaka izguba in zasmeh niso pripognili moža,
ki je čvrst in krepak, kakor mogočna Kočna nad
rojstno mu vasjo, in mimo tega čil in bister, kakor
krasna Rožna dolina. Stojimo tudi mi junaško s
svojim prepričanjem na braniku za jezik svoj in
sveto vero in

„Vremena bodo Slovencem se zjasnila,

Jim milše zvezde kakor zdaj sijale!' 1

Tudi mi smo mnenja, da „ človek toliko velja,
kolikor jezikov zna“, ali v prvi vrsti stoji naj vedno le
materini jezik, za nas slovenski jezik! Sosedje naši,
mirni Nemci, so z nami v vsakdanji zvezi in gotovo
nam je trdna želja, da se naša mladina priuči nem¬
škemu jeziku; a da bi lastno besedo zanemarjali, to
nam „nikakor v glavo iti neče“.

Slovenski kmetje, prevdarite te besede, ktere
Vam polagam na srce v duhu in smislu našega
Andreja!  Oklenimo se sv. vere, oklenimo se svojega
premilega jezika!

„Vse za dom“ je drugi klic Andrejev.  Da,
za dom, za krasni dom bije nam srce, saj:

»Mogočno se dvigajo naše gore,

Ozirajo se na cvetoče polje,

48

Pošiljajo tabo mu bistrih voda;

Navzdol se podvizajo hčere gora,

Pozdravljajo rod, ki se dviga na dan,

I last imenuje goro ino plan!“

V domu narod bodi srečen! Da pa doseže srečo,
treba mu duševnega in gmotnega blagostanja. Za
vse to je vrlo delal naš slavljenec, ki je za nas na
Koroškem to, kar je bil oče Bleivveis na Kranjskem.

Domoljubje pa ne obstoji v sami lepi besedi,
marveč tudi v delu. Delajmo po vzgledu svojih bu¬
diteljev za ljudsko blagostanje, ki veli med drugim:
„pusti vsakemu svoje 11  in „ljubi bližnjega kakor
samega sebe v imenu Gospodovem Mi hočemo
srečno domovino, mirno domovino. Miru pa nikakor
ne kalimo, če zahtevamo za nas iste pravice, kakor
jih poseda naš nemški sosed. „Sovraštva v srci našem
ni“, saj vemo, da vera nas uči, da »narod je narodu
lik kakor brat je bratu 11 , saj smo, kakor neumrli
pesnik poje v »Krstu pri Savici 11 :

»Saj smo očeta jednega sinovi,

Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi . 11

Dalje nam kliče Andrej:  »Vse za cesarja! 1 '
Od nekdaj zvesti smo Avstrijci, saj že pesnik naš
poje: »Hrast se omaja in hrib, zvestoba
Slovenca  ne  gane 11 . Naši slovenski sinovi so na
mnogih bojiščih kri prelivali za Avstrijo, za habs¬
burško slavno hišo in za cesarja. Mi smo dobri
Avstrijci in hočemo mogočno Avstrijo. V občem
napreduje Slovenec, kar se goditi more le v dobro
vredjenej državi, kteri je skrben oče ljubljeni vladar,

49

ki čuva nad nami z geslom: „viribus unitis“, z zdru¬
ženimi močmi. Trdni in nepremagljivi smo v zvestobi
do svoje habsburške hiše. Dokazali smo to že večkrat
s srcem, djanjem in delom. Tudi danes podajamo
na sicer revni a vendar odkritosrčnosti polni blazini
zagotovilo iskrene vdanosti in nepremagljive zvestobe
preljubljenemu vladarju Franc Josipu I. Bog živi
ga mnogaja leta!

To so torej, preljubi Slovenci, nauki, ktere nam
podaja naš oče Andrej,  ki vedno kliče: „Vse za
vero, dom, cesar  j a!“

Slovenski narod že dolgo spoznava z največo
hvaležnostjo brezštevilne velike zasluge Einspieler¬
jeve,  veče kakor jih ima kdor si bodi za Slovence.
Nobeno ime ni tako globoko seglo v narod slovenski
na Koroškem, kakor ime vrednika „Miru“. Ze davno
volile so Einspielerja  mnoge domače družbe,
kmetske občine za častnega uda, občana. On je
podpredsednik „Katoliškega društva 11 , odbornik, de-
narničar in podpredsednik „družbe sv. Mohora",
odbornik „Slovenske Matice". Akademična mladina
podala mu je častno diplomo, jednako društvo
„Slovenski Jez“ v Brdih in drugod. On je prvi
častni član „družbe sv. Cirila in Metoda", ustano¬
vitelj in odbornik „Vincencijeve družbe", ustano¬
vitelj in dobrotnik društva „katoliških rokodelskih
pomočnikov" v Celovci itd. Knezo-škof imenovali
so ga škofovskim svetovalcem in sam oče papež
so te dni izvolili ga častnim komornikom, naslovom
„monsignor“.

4

50

Srečen med svojim sorodom, ljubljen od revnega
ali hvaležnega mu naroda, visoko čislan od vsega
zavednega, avstrijskega slovanstva, pričakal je blagi
naš Andrej  prekrasni današnji dan, ki kaže njemu
in nam:

„'Dolgo življenje,

Dolgo trpljenje,

Malo miru,

Mnogo sadu".

Bog nebeški daj, da bi mu bila:

„Zarja večerna
Slava neizmerna!"

Narod pa se ne bode izneveril sam sebi, ne
udaril se s slepoto in temo sedaj, ko mu svita zarja
boljše bodočnosti. Naj bi stal zvest očetovskim na¬
ukom svojega probuditelja, učitelja, voditelja; naj
bi delal složno in neutrudljivo! Da bo temu z božjo
pomočjo tako, priča ravno današnja slavnost. Njemu
pa, ki mu velja naša svečanost, dal bode slovanski
kulturni zgodovinar častno mesto v zgodovini slo¬
venskega razvitja.

Ljubi Andrej,  Ti prvoboritelj z jeklenim zna¬
čajem, zreti smeš s ponosom in največo zadovolj¬
nostjo na svojo slavno prošlost! Ti si duša veselejše
preroditve! Po pravici Te imenujemo svojega „očeta“!
Po pravici Te ljubimo in spoštujemo! Sprejmi hva¬
ležnost našo! Redko kdo dočaka čvrst na duhu in
telesu število Tvojih let, a koliko jih je še-le, ki s
tako zadovoljnostjo kakor Ti morejo ozirati se na
dolgo trnjevo pot za seboj! Slovenec Tvoje zasluge

51

dobro pozna, ceni in slavi, blagoslavljal bode Tvoje
delo pozni vnuk!

Monsignor Einspieler,  ponos in dika mile
nam domovine, vodnik koroških Slovencev, sprejmi
navdušeno naše čestitanje: Bog Te ohrani še mnoga
leta slovenskemu narodu na srečo, čast in slavo!
Bog poživi našega Andreja!  Živio!

Tako je govoril slavnostni govornik g. Julij pl.
Kleinmayr,  govoril krepkim glasom, gladko in
lepodoneče; kdor je govor njegov čul ali bral, spozna,
da je govoril slovenskemu narodu prav iz srca.
Badostni zato čestitamo Slovencem na Koroškem,
da imajo v svoji sredi takega spretnega govornika,
moža, ki se z mladeniškim ognjem in možato raz¬
sodnostjo oklepa gesla Einspielerjevega „vse
za vero, dom,  ces  arj  a“,  ktero nam je tako jasno
in vneto razlagal v svojem govoru. Koroški Slovenci,
kedar pride čas, da vam bo treba voliti poslance za
državni zbor, ne pozabite posestnika na Brncih, ki
vam je v Svečah tako temeljito in navdušeno govoril,
on se bo gotovo z vso odločnostjo potezal za vaše
pravice.

Obžalovali smo med govorom samo to, da je
dež lil neprenehoma in motil govornika in poslušalce.

Po končani cerkveni slovesnosti in po slavnost¬
nem govoru se napotijo gostje k ,Žavniku“, kjer je
bil pod zidanim in za to priliko lepo ozaljšanim
kozolcem pripravljen prostor za kosilo. Na gorenjem
koncu je bil oder, kjer je pred obedom sprejemal

4*

52

gospod zlatomašnik deputacije, poslance društev slo¬
venskih in posameznih pokrajin.

Zlatomašnik sprejme deputacije.

Pred vsemi pozdravi zlatomašnika v imenu
Hrvatov sploh in posebej v imenu sv. Jeronimskega
društva, ki je podobno naši „Mohorjevi družbi
prof. Eu betic,  pojasnuje, da se danes s sloven¬
skim narodom, ki se raduje zlate maše enega svojih
najboljših sinov, veseli tudi bratovski narod hrvatski,
ter želi zlatomašniku zdravja še mnogo let.

Zlatomašnik:  Veseli me, da me ob moji
zlati maši prvi pozdravlja zastopnik hrvatskega naroda,
s kterim smo mi Slovenci v tako tesni zvezi po
kraji in jeziku. Vesel sem, ko vidim pred seboj za¬
stopnika sv. Jeronimskega društva, ki oskrbuje pri-
prosto ljudstvo z poštenim berilom. Bog daj takemu
delovanju svoj blagoslov!

Prof. dr. Stare  iz Zagreba čestita v imenu
„ Matice Hrvatske“.

Zlatomašnik: Misel za „Matico“ je meni rojila
že davno po glavi; misel moja je bila ustanoviti
jugoslovansko „Matico“ v Zagrebu ali pa v Novem
Sadu; prišlo je sicer drugače, a nič ne de; „Ma-
tica Hrvatska“ vrlo napreduje, in da je temu na¬
predku vedno zvesta, to je moja želja.

Dr. Bleivveis  čestita vimenu  Čitalnice Ljub¬
ljanske. — Kakor deblo, tak sad, pravi zlatomašnik
govorniku in se prav posebno zahvali čitalnici, da

53

je poslala v Sveče tako vrle pevce, ki povišujejo vso
svečanost s krasnim petjem.

A. Kržič  čestita v imenu „Matice Slovenske 11
in nje predsednika g. prof. Marna.

Zlatomašnik izrazi svoje veselje, da „Matiea“
vrlo hiti za svojo sestro onstran Kolpe, in da se to
tudi nadalje godi,, pošilja njenemu predsedniku pri¬
jateljski pozdrav.

Prof. Eaič  čestita vimenu  pisateljskega društva
v Ljubljani.

Jubilanta veseli, da se zbirajo pisatelji slovenski
v družbe, ker v družbah je moč; v društvu se z
občevanjem tudi pisatelju širi duševno obzorje na
korist slovenski knjigi.

Notar Vršeč  pozdravlja v imenu štajarskih
Slovencev.

Vi imate z nami, veli mu Einspieler,  istega
sovražnika, toda, blagor Vam, Vas Stajarcev je veliko,
a nas Korošcev slovenskih malo, toda današnji dan
priča, da tudi mi nismo še izgubljeni. Bratovska lju¬
bezen objemaj nas s Stajarci, namen nam je vsem
enak! —

Prof. Pančur  čestita v imenu Ko parske či¬
talnice in deželnih zastopnikov, g. Sp in Čiča  in
drugov v Istri. —• „Tužna Istra 11 , vsklikne Andreja,
ne, ni tužna, vaš narod je zaveden. Gospoda, istrski
Čiči, ubogi ljudje, ki hodijo okrog pri nas s klicem:
„kupite Jesiha!“, ti ubogi ljudje so pri volitvah tri,
štiri dni čakali, da so vkljub pritisku laškemu svojim
domačim zastopnikom odprli vrata v deželni zbor.

54

Dokler ima Istra tako zavedne Slovane med pripro-
stimi kmeti, Istra še ni zgubljena.

Prof. T. Zupan  čestita v imenu Ciril-Metodove
družbe edinemu častnemu članu-jubilantu. Zlatomaš-
nik se zahvali za čast, blagoslavlja prepotrebno in
silno važno to družbo; on želi, da kar je „Moh.
družba 11  za prosto ljudstvo, to bodi Ciril-Metodova
družba za šolo. Mi na Koroškem smo zaostali, imamo
še-le dve podružnici, toda pohiteli bomo, povod in
vspodbuja nam je današnja slovesnost.

V imenu Tržaškega škofa čestita monsignor
Debeljak.  — Zlatomašnika veseli, da se tako
imenitni gospodje njega spominjajo, to ga toliko
bolj potrjuje, da se je boril za pravično stvar in da
se ni boril zastonj.

Župnik Logar,  sošolec zlatomašnikov, čestita
v imenu Goriških duhovnov prijatelju: Ko sem šel
od doma in povedal o tvoji zlati maši, naročila mi
je majhna šolarica, da naj v njenem imenu pozdra¬
vim Einspielerja.  Iz ust malih sprejmi torej
prijateljsko častitko.

J. Rakeš,  vseučiliščnikin zastopnik „Triglava“,
v navdušenih besedah pozdravlja in poslavlja zlato¬
mašnika ter mu obeta, da hoče slovanska mladina
njega posnemati v boji za narodne pravice.

Vesel sem, pravi Andrej,  da na večer svojega
življenja vidim pred saboj navdušeno mladino, go¬
spode visokošolce. Dragi moji, mi stari gremo v
zemljo, Vi pa vstajate, Vi pa greste na dan, oj rasite
in množite se in napolnite slovensko zemljo in bodite

zvesti sinovi svoji domovini! Vesel sem posebno Vas
koroških visokošolcev; Vi ste mi priča, da moje delo
ni zastonj, da ga je Bog blagoslavljal. Mladina: Vse
za vero in domovino! — Lep je bil ta prizor: Sivo¬
las starček obdan od cvetoče mladine; leta so mu
pobelila glavo, skrbi so mu preorale čelo — a ogenj,
mladeniška navdušenost mu je ostala in v tem na¬
govoru se je zaiskrila v krasni luči, ko je ves po¬
mlajen govoril s svojo mladino o večno-mladih,
neminljivih idejah. Duhoven-zlatomašnik blagoslavljal
je gospode vseučiliščnike, daj Bog, da jih spremlja
ta blagoslov tudi v njih delovanji, da se združeni
z duhovni bore za svete narodne svetinje!

Zastopniki občin Št. Jak ob v Ro ž n i dolini,
Tolsti vrh, Jezero  (dež. posl. Muri), Bela pri
Železni Kapli,  pozneje tudi Žabnice  izročajo
jubilantu diplome, s kterimi so si ga izvolile častnega
občana v priznanje njegovih zaslug za koroške Slo¬
vence in posebej za njegovo skrb, ktero je kazal
v vsem svojem delovanji za kmetiški stan.

Krasno, umetno izdelano adreso mu je izročilo
„katoliško društvo rokodelskih pomoč¬
nikov"  v Celovci, svojemu ustanovitelju in seda¬
njemu podpredsedniku, — blagemu človekoljubu!
Še mnogo, mnogo drugih čestitanj je bilo; te pa
se mi je zdelo vredno objaviti, da narod slovenski
spozna, kako bister in duhovit je še njegov veljak
v pozni starosti; vsakdo je moral občudovati zlato-
mašnika. Truden in prevzet vseh slovesnosti, vendar
tako točno in ročno odgovarja vsakemu čestitanju;

56

za vsacega je imel primerno, prijazno in navdušu¬
jočo besedo; radodarna roka njegova pa je delila
v teni fotografije prijateljem, sobojevnikom v spomin
na zlato mašo. Ponosno, brez strahu in zavestno
zre Andreja na tej podobi, kakor bi govoril Slo¬
vencem : Ne vdajmo se, za pravico se borimo in
zmaga je pravici gotova!

Banket.

V imenu slavnostnega odbora pozdravlja njegov
predsednik dr. Valentin Nemec,  a vrl Slovenec,
pričujoče goste od blizo in daleč ter nadaljuje po
priliki: Danes na praznik sv. Joahima praznuje
svoj god ljubljeni vladar katoliške cerkve, sv. Oče
Leon XIII. Njemu, poglavarju katoliške cerkve, po¬
sebnemu zaščitniku Slovanov, naklonjenemu prija¬
telju našega slavljenca, ki si ga je izvolil za čast¬
nega komornika, Leonu XIII. veljaj prva zdravica
naša! „Živel!“ —Po slavnoznanem, širnem avstrij¬
skem cesarstvu praznujemo danes po deželi rojstni
dan presvetlega cesarja našega. Vladarju našemu je
geslo: „Mir hočem imeti med svojimi narodi 11 ; on
z enako očetovsko ljubeznijo objema vse svoje držav¬
ljane, zato njemu v imenu vseh pričujočih, v imenu
vsega cesarju vedno zvestega naroda slovenskega
nazdravim z drugo napitnico: „Bog živi cesarja
Franca Josipa! Živel ! 11

Tretja beseda moja pa veljaj našemu prevzvi-
šenemu knezu in škofu Josipu, ki je v svoji lju-

57

beznjivi naklonjenosti preskrbel zlatomašniku častno
papeževo odliko in ga počastil s prijaznim priznalnim
in zahvalnim pismom. „Bog živi našega mil. knezo-
škofa!“ — Vse tri napitnice so pričujoči navdušeno
pozdravili, in po zdravici na cesarja je zasvirala
godba cesarsko pesem, ktero je stoje poslušalo
občinstvo.

Po kratkem prestanku nazdravi prvosednik slav¬
ljencu zlatomašniku,  prosla vij a n j ego ve zasluge,
ki si jih je pridobil na raznovrstnih poljih svojega
plodovitega delovanja.

Nazadnje napije slavnostnima govornikoma čast.
o. Otonu Einspielerju  in Jul. pl. K1 e i n m a j  r j u
in vsem navzočim, ki so s svojo pričujočnostjo po¬
veličali slovesnost.

Sledili so potem še raznovrstni govori, kakor
je to običajno pri takih prilikah; omenim le dveh,
ki sta zanimiva posebno koroškim Slovencem.

G. zlatomašnik je zdravici kmeta Wuti-j  a od¬
govoril blizo tako-le: „Veseli me, da se je danes v
naši sredi zbralo toliko koroških kmetov, ker to mi
je priča, da spoznajo koroški kmetje, da sem se jaz
posebno za kmeta prizadeval v koroškem deželnem
zboru in po svojih listih. Kolikrat so mi očitali na¬
sprotniki : Kaj se bo duhoven vtikal v kmetiške za¬
deve; duhovnu to nič mar;  zdaj vidim, da koroški
kmetje sodite drugače, da veste, kje si poiskati svojih
pravih prijateljev. Znano Vam je, da so nemški libe¬
ralci vse moje predloge, da naj se zboljša kmetom

58

njih stanje, vrgli v koš in se niso kar nič zanje
menili. Sedaj pa so ustanovili sami med seboj nek
„Bauernbund“ in glej čudo: Kavno tiste predloge,
ktere sem jaz stavil že pred 10 leti, sedaj sami
stavijo; glejte tako se suče svet. No, pa jaz nič
nimam proti temu; jaz bom podpiral vsak predlog
za zboljšanje kmetiških razmer, če pride tudi od
nemške strani, samo da kmetu pomagamo na noge.“
— In približali so se po teh besedah častiti koroški
možje ter prosili, naj tudi še zanaprej dela zanje,
do njega da imajo popolno zaupanje, pri njem bodo
v potrebi in stiski iskali sveta in pomoči.

Drugi govor, vreden da se omeni, zadeva Oiril-
Metodovo družbo posebno na Koroškem. G. Jul. pl.
Kleinmayr namreč živo obžaluje, da se je do sedaj
na Koroškem še tako malo ustanovilo podružnic
Ciril-Metodovih. Vse naše današnje besede, rekel je,
so zastonj, ako zraven dveh že obstoječih podružnic
v Gelovci in Beljaku ne ustanovimo še vsaj štirih
po raznih slovenskih pokrajinah; pozival je posebno
duhovne koroške, naj oni stopijo na čelo temu
gibanju, da se potom šole reši slovensko ljudstvo
na Koroškem narodne smrti. — Nekteri rodoljubi
koroški so obljubili, da bodo skušali po svojih okrajih
ustanoviti Ciril-Metodove podružnice. Torej, Korošci,
na delo, kar ste rekli, to naj se zgodi, drugi Slo¬
venci vas ne bodo zapustili pri tem prizadevanji.

Omeniti mi je še treh pesmi, ki so se govorile
pri banketu; krasnega prologa Gregorčičevega, ki
je na prvi strani natisnen, kterega je razumljivo,

59

navdušeno in s pravim čutom govorila gospodičina
Josipina V erniko  v a.

Ker mi je znano, da koroški Slovenci ljubijo
pesmi, zato naj bo zraven za to priliko prirejene
pesmi: „ Prisega Rožanke“ ponatisnena tudi Virkova
pesem: „Slava Slovencem 11 .

Pesem: „Prisega Rožanke 11 , besede pl. Klein-
mayrja, je deklamovala domača dekle Lenka Pa-
kova;  pesem slove:

Prisega

V deželi Gorotana,

Kranjca ino Štajerca,

Med Goričani in Primorci,
Sem Slovenka jaz doma.

Tam, kjer teče bistra Drava,
Kjer v dolini vije se,

Tam, kjer vlada misel prava,
Slavske deklice žive.

Zvesto ljubim domovino,

V kteri sem rodila se,

Kraja drazega ne zabitn,

Kjer mi zibka tekla je.

Kjer igrala sem se z brati,
Po ledini travnika,

Kjer v nedolžnem sem veselji,
Mlade cvetke trgala.

Kak prijazno, kak prelepo,

Se mi vse domače zdi,

Kak prijetno, kak’ veselo,

Je v domači zemljici.

Rožanke.

Saj le v družbi domačinov
Je prijateljstvo doma,

In v slovensko srce moje,
Samo glas domači zna.

Torej le za reč domačo,

Za slovensko reč živim,

Tuje robe, tuje šege,

Si nikoli ne želim.

Jaz le prava sem Slovenka,
Ki mi tujstvo tuje je,

V tugi in veselji pojem,
Krasne pesmi narodne.

Jaz živela bom po šegi,

Ki Slovencem lastna je,
Bom prijazna, gostoljubna,
Zvesto imela bom srce.

Domovino bom ljubila,

Drag mi bode Slave dom,
Pozabiti ga ne morem,
Pozabila ga ne bom.

60

Torej bratje, duše mile!

S slovom, djanjem vsi za dom!

Kličejo nas slavne Vile
V kolo k bratom Slavjanom!

Drugo pesem „Slava Slovencem “ je ljubko in
gladko deklamovala sedemletna hčerka vrlega gosp.
Vekoslava Legata,  poslovodje pri Mohorjevi
tiskarni. — Pesem se glasi:

Slava Slovencem.

Naj viharja moč razsaja,
Hraste cepi, skale taja,
Pahe zemlje naj zdrobi;
Vendar kakor siva skala
Sred viharjev trdna skala,
Večna bo Slovencev čast!

Naj mrtvaški strup jezika
Nas srdito v srce pika,
Naj le slabo govori;

Vzeti nam ne more slave,
Ne vtajiti bistre glave;
Večna bo Slovencev čast!

Naj se svet ves zoperstavi,
Narodu pravice davi.

In vkovati ga želi;

Slave zora bo svetila,

Zob verige razdrobila,
Večna bo Slovencev čast!

Kader bliska meč morije,
V boju kri junaška lije,
Kakor hrast Sloven stoji;
Za domovje se daruje,

Vso nevarnost zaničuje,
Večna bo Slovencev čast!

Zato mi Slovenje sini,
Zvesti svoji domovini
Eno srce bodimo!

Če nam je ljubezen mati,
Ino sloga nas pobrati,
Večna bo Slovencev čast!

Zdravica slovanski vzajemnosti, ki je sledila tej
pesmi, je potrdila njene besede. — Nato naznani
gosp. Vekoslav Legat  gostom, da je gosp. zlato-

61

mašniku došlo sila veliko čestitanj po telegrafu in
pošti; telegramov in pisem je blizo 800  in sicer iz
vseh pokrajin slovenskih, s Hrvatskega, iz Cehov,
iz nemške Koroške in Stajarske, z Dunaja itd. —
Vse to spričuje, da se je ta dan s zlatomašnikom
radoval ves slovenski svet s svojimi brati in tudi
pravičnimi Nemci.

Za sklep je sledila prosta zabava,  razno¬
vrstne napitnice vzbujujoče posebno koroške Slo¬
vence na delo. — Proti večeru so se zopet pomikali
številni vozovi iz Sveč na vse strani, posebno mnogo
proti Celovcu, le zlatomašnik je ostal s svojimi so¬
rodniki v Svečah ter se ž njimi na tihem radoval
svojega zlatega dne.

Tako se je prelepa slovesnost vsestransko iz¬
vršila v najlepšem redu v veliko radost gospodu
zlatomašniku, na čast slavnostnemu odboru in na
slavo slovenskemu narodu.

Škofje čestitajo pismeno zlatomašniku.

Vesel je bil zlate maše dan v Svečah za vse
pričujoče, a ne samo zanje; kajti ž njimi so se isti
dan radovali tudi drugi rojaki; ne-le priprosti kmetje,
ki z veseljem in pridom prebirajo njegov „Mir“;
tudi gospoda, tudi naj viša gospoda se je ta dan
radovala s zlatomašnikom — tudi škofje so čestitali
zlatomašniku pismeno. Da Slovenci vemo, kako tudi
škofje časte gosp. Einspielerja,  slede tukaj tri

62

pisma domačega krškega knezo-škofa, Ljubljanskega
in škofa iz Djakova.

Prevzvišeni knezo-škof krški dr. J. Kahn  piše
gospodu zlatomašniku:

Monsignor!

Visokorodni gospod zlatomašnik!

Ljubi gospod profesor!

21. avgusta t. L obhajate, monsignor! petdeset¬
letni jubilej svojega mašništva, to je milost Gospoda,
ki ne doide veliko duhovnikom. Vi gledate nazaj na
50 let, v kterih ste kot duhovnik delali trudapolno,
mnogostransko in z obilnim blagoslovom.

Z Vami pogledujem tudi jaz nazaj in preiskujem
minulih 50 let Vašega duhovniškega delovanja. Na
vseh mestih, kamor Vas je poklicala božja previdnost,
ali Vaš viši pastir, ali zaupanje ljudstva, povsod ste
kot za dušni blagor vnet duhovnik in zvest domo¬
ljub čutili, delali in se obnašali.

Velik del Vašega duhovniškega življenja in delo¬
vanja je pretekel v tem, da ste poučevali in od-
gojevali učečo se mladino. Zares! Blagosrčna voščila
onih, kterim ste besedo večne resnice oznanovali,
kruh večnega življenja lomili, spremljajo svojega
dušnega pastirja, svojega učitelja k sv. daritvi, ktero
boste v zahvalo za toliko prejetih dobrot in milosti
»Bogu Gospodu darovali na dan svoje zlate maše.

Pa vendar Vi ste spoznali potrebe sedanjih
časov in ste, kar ni bilo prav za prav Vaša dolžnost,

63

tudi kot nevtrudljiv pisatelj in dolgoleten vrednik
mnogovrstno in obširno delali in se pehali.

Ta Vaša delavnost je več ko polstoletja pred
vsem stala v službi sv. cerkve in avstrijanskega
cesarstva, potem tudi v službi ožje domovine. Čast
božja in sv. cerkve, zveličanje neumrljivih duš,
sreča Avstrije in naše staroslavne cesarske hiše ,
blagostanje koroške dežele, razcvetanje slovenskega
naroda, M Vas šteje med svoje najodličnejše in
najžlahtnejše zagovornike in rojake,  — to so bili
nameni in smotri, za ktere ste Vi delali celih pet¬
deset let!

Za te zveste in visoke namene ste Vi, Monsignor!
darovali svoje dušne in telesne moči, za nje ste se
Vi trudili celo polstoletje, in marsiktero sitnobo in
grenkost pretrpeli.

Vi ste apostoljskemu škofu Martinu Slomšku
pomagali ustanoviti družbo sv. Mohorja, ktera ne
jamo le v ožjej domovini Koroškej, ampak tudi po
Štajarskem, Kranjskem in Primorskem tako blago-
vitno in krepko dela za sv. cerkev in avstrijansko
cesarstvo.

To vse sem v duhu gledal in preiskal. Zatorej
storim le-to, kamor me moje srce vleče, ako Vam
jaz — Vaš sedanji viši pastir, za vse to izrekam
svojo najodkritosrčnejšo zahvalo!

Zraven tega me posebno veseli, da Vam, Mon¬
signor! morem izročiti dobrozasluženo pripoznanje
sv. Očeta papeža in pristavljam posebni blagoslov:
Bog vsega usmiljenja in plačevalec vsega dobrega

64

naj Vas obvaruje, blagoslavlja in ohrani v Vašej
blagovitej delavnosti!

Celovec,  na dan Gospodove spremembe na gori,
6. avgusta 1887.

Jožef s.

knezo-škof Krški.

Iz bele Ljubljane, prvostolniee slovenske, piše
mil. knezo-škof dr. J. Missia  sledeče:

Vel. č. gospod Monsignor!

Daši nimam sreče in časti Vas, prečastiti go¬
spod, poznati osebno, vendar me žene, da Vam za
Vašo zlato mašo izrazim svoja najodkritosrčnejša
voščila, da se v duhu pridružim Vaši zahvalni da¬
ritvi, ktero bodete ta slovesni dan darovali Bogu,
svojemu Gospodu.

Da, Bogu hvala za vse milosti, ki jih je rosil na
Vas, za vse dobrote, ktere je delil drugim po Vaših
rokah, za vse dobro, kar ste Vi storili z njegovo
pomočjo v blagor posameznih, v blagor celih društev
in, če se ozrem na Mohorjevo družbo, smem reči,
kar ste Vi storili v blagor in srečo celega naroda!

Dodeli Vam milostni Bog, da delujete še mnogo
let z neoslabljenimi močmi v čast božjo in si še
novih zaslug pridobivate za večnost.

Želeč Vam blagoslova božjega prav posebno za
slavnostno zlato mašo, sem z vsem spoštovanjem
Vašemu blagorodju vdani

Jakob s. r.

knezo-škof.

V Ljubljani,  16. avgusta 1887.

65

Iz posestrirae Hrvatske, iz daljnega Djakova
piše slavnoznani jugoslovanski biskup in rodoljub
Josip Juraj Strossmajr:

Prečastni moj gospod profesor in
velecenjeni brat v Jezusu!

Približuje se čas, ko bodete Vi, častni moj pri¬
jatelj in brat, pevali svojo zlato mašo. Pri tej priliki
približalo se Vam bo brez dvoma obilo znancev in
prijateljev od vseh strani, da Vam čestitajo na tej
redki svečanosti, ki je posebni dar božji, da poslave
Vaše preteklo, velezaslužno in dično življenje, da
Vam za prihodnje zažele še mnogo in mnogo zdravih,
blagoslovljenih, za cerkev in narod naš plodovitih let!

Dovolite, častni moj prijatelj in brat! da se
tudi jaz pri tej svečani priložnosti iz vse duše in
iz vsega srca pridružim lepi vrsti Vaših prijateljev
in čestilcev, da Vam želim še dolgo življenje in
blagoslov božji.

Jaz že od nekdaj s posebnim zanimanjem in
s posebno zadovoljnostjo opazujem borbo, delovanje
in trpljenje onega dela častnega naroda našega, ki
se ponaša s slovenskim imenom;  jaz hvala
Bogu, opazujem: da so vsi naši slovenski prvaki in
vodje ljudje do duše skromni in zmerni; ob enem
pa vedno čisti in nedotakljivi, vedno do konca svojega
delovanja nepremakljivi, kar tudi popolno pristoja
možem, ktere je Bog po posebni milosti postavil na
svečnik, celemu narodu za svetilo, da mu s svojim
čvrstim značajem in svojim vzgledom ostanejo ogle-

O

66

dalo in vzor ne samo v svojem življenji, nego tudi
po svoji smrti. — Tak je bil, da ne omenim še
živečih in koristno delujočih slovenskih naših mož,
tak je bil Toman  naš, tak je bil slavni neumrli
naš Bleivveis,  ki je nekako patrijarh, očak svojega
naroda, ker se je ž njim nekako rodila narodna
misel, narodni preporod in viša prosveta, ž njim se
je po njegovi modrosti, čvrstosti, prostodušnosti in
dobroti razvijala in utrjevala. Blagor zemlji, v kteri
tak mož počiva!

Častni moj prijatelj in brat! Oprosti naj mi
Vaša prirojena skromnost in čednost, toda jaz ne
smem zatajiti svojega trdnega prepričanja, da Vam
o tej slovesni priliki rečem: Vi spadate v vrsto
teh plemenitih naših mož;  Vaše slavno pol¬
stoletno delovanje s svojim tihim in mirnim značajem
je podobno poletnemu mirno-rahlemu dežju, ki napaja
žejno in posušeno zemljo in rosi nanjo rodovitnost
in blagoslov. Vaše delovanje je podobno ljubkemu in
tiho žuborečemu potoku, ki povsod, koderkoli teče,
širi blagoslov božji: bujni rod in plod. Vi ste živeli
in živite slavno, a vsled Svojega čistega, skromnega,
ljubeznjivega in postavnega značaja živeli bodete
tudi po svoji smrti v narodu našem na vekov veke!
Naj Vas svet^ in skrivnostna daritev, ktero bodete
o priliki svoje zlate maše darovali Očetu nebeškemu
kakor do sedaj tako tudi zanaprej skupno z narodom
našim čuva, hrabri, vzvišuje in posvečuje!

V narodih slavjanskih so večidel duhovni po¬
sebni ljubitelji, branitelji in utrjevalci narodnih pravic,

67

svetinj in napredka. To je pa tudi čisto naravno,
ker ima v tem oziru vsakemu svečeniku blesteti pred
očmi vzgled večnega Svečenika našega, ki umirajoč na
lesu križa za ves svet, ravno tisti čas ni pozabil na lastni,
če tudi neskončno nehvaležni narod svoj. Blesti naj
duhovnu pred očmi krasni vzgled sv. Pavla, apostola
narodov; njega so rojaki sovražili in preganjali, a
on vendar ljubi narod svoj z vsem žarom ognjevite
duše svoje, on se ponaša ž njim in njegovimi pred¬
nostmi in naposled bi on rad, ko bi mu bilo mogoče,
s svojim lastnim prekletstvom odkupil in rešil narod
svoj od onega prekletstva, ktero si je nakopal na
glavo z grdimi svojimi hudobijami.

Človeka-duhovna razen natornih vezi tudi nad-
natorna vez, ki ga druži z vzvišenim poklicem,
druži oh enem tudi z narodom svojim; zato je
duhovnu dolžnost, da oh enem s sv. vero hrani in
goji tudi druge pravice in prednosti svojega naroda,
ktere pravice in prednosti naj sv. vera utrjuje , po¬
vzdiguje, posvečuje in neumrjočim namenom tega in
onega sveta približuje.  Sv. vera naj posveti duhovnu
narodno delovanje! To dandanes mnogim ni po godu;
toda varajo se, ker hočejo, da bodi domorodni duho¬
ven samo vzoren in nespotakljiv duhoven; tedaj
namreč, pravijo, ob enem oplemenjuje, posvečuje vse
drugo delovanje svoje za pravo, svobodo in napredek
svojega naroda. Nikdar ne bode svečenik, braneč
narodne pravice, svetoval svojemu narodu, da krivico
povrača s krivico, mar vedno in vedno mu bo za¬
trjeval v imenu svojega svetega poklica, da ne sme

5 *

68

nikdar in nikoli drugemu storiti, kar ne bi rad, da
njemu drugi stori, z besedo: pravi svečenik bo vedno
tako branil in gojil narodne pravice, da nikdar in
nikoli ne oslabi one svete, neumrljive jedinosti, bi
vre iz srca božjega in ktero je poklonil človeškemu
rodu Bog sam, da so namreč vsi razni narodi
bratje, da postanejo v sveti edinosti ena družina,
v kteri udje drug drugemu store vse ono, kar imajo
radi, da jim store tudi drugi.

In zopet, častni moj prijatelj in brat, ne maram
žaliti Vaše skromnosti, a vendar moram reči: Vi
spadate v vrsto takih častitih, domorodnih duhovnov,
ker ste postali med nami vzor pravega svečenika in
domoljuba;  s takim se vsakdo rad uje ob slavnostnih
dnevih, med kterimi je najslavnejši „zlata maša“, in
zato rad vsakdo Vašo svečanost svojo svečanost ime¬
nuje, Vaše veselje, tolažbo in slavo za svoje veselje,
tolažbo in slavo ima. Drago mi je zato, daje  Vaše
prelepe zasluge priznala vrdiovna cerkvena oblast,
bodi ji hvala za to!

Mi, Slavjani na jugu, smo do sedaj, hvala
Bogu, v okviru, v kterem živimo, hrabro in slavno
izvrševali občni naš namen in tudi posebni, ki nam
je označen z zemljepisnim našim položajem.

Za to se bomo trudili tudi v prihodnje vkljub
vsem težavam, na ktere zadenemo; za to nado pa se
imamo za Bogom zahvaliti onim vrlim vodnikom in
borilcem, ki stoje narodu na čelu kakor Vi, slavni
mož, prijatelj in brat moj!

69

Sprejmite, prosim Yas, te besede v imenu časti,
ktero Vam je dolžan vsakdo izmed nas, v imenu
hvaležnosti, ktero ste zaslužili. — Spomnite se pri
svoji zlati maši tudi na me, ki bom, ako Bog d&,
ob letu skromno in na tihem obhajal isto svečanost.

Sicer pa sem z bratsko ljubeznijo in posebnim
spoštovanjem Vam vedno verni prijatelj

Josip Juraj Strossmayr,

bislcup.

V D j ako vu dne 13. avgusta 1887.

Tem trem škofovim pismom naj sledi lepa
čestitka, ktero je doposlal zlatomašniku stolni kapitol
lavantinski. — Glasi se:

f

EXVLta feLIX In DoMIno oOOasIone IVbILel!

Velečastiti zlatomešnik!

Lavantinski stolni kapitol si šteje v čast in veselje,
Vam čestitati k dozi vij eni zlati meši.

Mešnik in rojak slovenski, ki od dnov šolanja
svojega pa do sive starosti svoje, v dneh solnčnih in
mračnih, v dneh veselja in žalosti, v dneh priznanja
in preganjanja, ne oziraje se ne na desno ne na
levo vstrajno hodi po stezi dolžnosti, kakor mu jo
kaže žarna zvezda ljubezni do cerkve katoliške, do do¬
movine avstrijske, do naroda slovenskega, zasluži, da
je god njegove zlate meše vesel praznik vseh Slovencev.

Blagi zlatomešnik! da niste zastonj v potu obraza
rezali prvih brazd v trdo celino gorotanske slovenske

70

zemlje, Vam pričajo tekoči dnevi: setev Vašega
vzornega peresa gre v klasje, se rumeni, dozarja.

Hvaležni rojaki se zbirajo od blizo in daleko,
Vam pletejo vence, Vam trosijo rožice, Vam pojejo
pesni in preslavljajo dela Vaša!

Da; dela Vaša! Družba sv. Mohora in hram
družbe rokodelskih pomočnikov bodeta nekdaj naj¬
lepša spomenika na Vašem grobu, najsijajniši priči, da
je bilo Vaše domo- in rodoijubje vsakčas čisto, kakor
solnce, vsikdar le v službi vere in ljubezni krščanske.

Da nad Vašim domo- in rodoljubjem ni madeža,
temu daje najlepše spričevanje cerkveno dostojanstvo
papeževega komornika, do kterega so Vas povzdig¬
nili naš preljubljeni sveti Oče, Leon XIII. To pri¬
znanje Vam bodi zadoščenje za vse, kar ste kedaj
britkega prestali.

Da ste še dolgo med nami! — Da Vam večerno
solnce prijazno sije do skrajne meje človeškega živ¬
ljenja! — Da Vam angelji božji naproti pridejo z
bogato krono večnega plačila.

V to ime Vam kličemo od štirskega pobrežja
Drave, in jek gorotanskih planin naj glasno ponavlja:

Bog Vas živi na mnoga leta!

Lavantinski stolni kapitoi.

V Mariboru  dne 18. avgusta 1887.

Guido Matiašič,  stolni prošt; Ig. Orožen,  stolni
dekan; Fran Kosar,  kanonik sen.; Lavreneij H er g,
kanonik; Fran Ogradi,  kanonik; Dr. Ivan Kri¬
žanič,  kanonik.

71

Tudi mnogovrstna društva so čestitala gospodu
zlatomašniku; vseh čestitk seveda ne moremo objaviti,
ker bi se opis preveč raztegnil; pač pa se nam zdi
potrebno, saj nektere objaviti, ki posebno jasno kažejo,
kako raznovrstno da je deloval naš monsignor v
javnem življenji. — Kako sodijo o njem s Slovenci
tudi Nemci, priča krasna adresa, ktero je poslalo
jubilantu katol. konstitucijonalno društvo v Celovci.
— Glasi se:

Vaše blagorodj  e!

Izmed mnogih prijateljev, ki Vam čestitajo ob
slavnostnem dnevu Vaše zlate maše, tudi ne sme
izostati katoliško-konstitucijonalno društvo.

Vimenu društvenikov dostojno in s spoštovanjem
pozdravljamo Vas gorečega duhovnega pastirja in
učitelja krščanskega nauka, ki ste veliko let vodili
ljudi, posebno mladino, do prave sreče; učenci Vaši,
med njimi tudi nekteri podpisani društveniki, hranijo
Vas v najblažjem spominu.

Pozdravljamo Vas brata in podpornika ubogim,
dobrotnika rokodelskim pomočnikom, kterim ste z
mnogimi tudi osebnimi žrtvami v našem glavnem
mestu zgradili lastni dom;  pozdravljamo Vas prija¬
telja in reditelja mnogim dijakom; pozdravljamo Vas
človekoljuba, na kterega vrata noben revež ni trkal
zastonj. — Pozdravljamo Vas vedno zvestega, cesarju
vdanega Avstrijanca, ki ste nesebično delovali za
javni blagor z besedo in pismom. Bili ste mož, ki
v javnem življenji kot poslanec delujoč, nikdar niste

72

iskali boljših služb, nikdar časti in bogastva, ki ste
vedno brez strahu izraževali svoje prepričanje.

Bodite prepričani, prečastiti gospod zlatomašnik,
da na tisoče hvaležnih sre bije za Yas, ki hočejo za¬
dostovati za krivice, s kterimi Vam hočejo na večer
Vašega trudoljubnega življenja tudi to prezaslužeuo
veselje ogreniti zlovoljni someščani.

Bog Vam bode plačnik za Vaše krepostno du-
hovsko življenje, pa tudi za stanovitnost, s ktero ste
vedno zagovarjali, kar ste po svoji vesti in vednosti
spoznali, da je dobro in koristno za državo.

Za trdno se nadjamo, da Vas tudi zanaprej ne
bo nič motilo in strašilo, mar da bote vse dni svojega
življenja, in milostni Bog naj jih Vam nakloni še
prav mnogo, delali in se bojevali „za Boga, cesarja
in domovino! 1 '

Ponavljaje svoja voščila se vklanja Vašemu
blagorodju

odbor katol. konstitucijonalnega društva.

Celovec  8. avgusta 1887.

Rudolf baron Manndorff,  s. r., prvosednikov na¬
mestnik; Prane baron Reyr,  s. r.; Andrej Alijan-
čič,  s. r.; Fried. Rup p er, s. r.; Iv. Krainer,
s. r.; Silv. Hutter,  s. r.; Karl Mitschka,  s. r.

Kako blagodejno je E in s p i el e r j e v o delovanje
v socijalnem življenji glavnega mesta Celovca, priča
lepo ozaljšana adresa, ktero so mu ob priliki zlate
maše podali udje katoliškega društva rokodelskih
mojstrov, ki sldve:

73

Zlatomašnik prečastiti!

Prelepa slovesnost zlate maše sili nas zastopnike
katoliškega društva rokodelskih pomočnikov, da
Vam izrazimo svojo vdanost in hvaležnost. Spomin
brezštevilnih dobrih del Vašega duhovskega in človeko¬
ljubnega življenja bodi Vam krasen venec, ki Vam
zaljšaj ob zlati maši Vašo prečastito glavo. V tem
vencu pa je gotovo med najlepšimi cveticami spomin
na Vašo neumorno sodelovanje pri društvu rokodel¬
skih pomočnikov in rokodelskih mojstrov, posebno
pa za dozidanje rokodelskega doma. „0 Tebi bo
govorilo kamenje 11 , tako vsklikne vsak, kdor vidi v
Celovci rokodelsko hišo. Veliko natančneje pa je to
opisano v knjigi življenja.

Ni popolno res, da je „nehvaležnost plačilo
svet&“; mnogo jih je, kterim je veselje veliko, da
se pokažejo hvaležne. Tako je tudi z nami, ki smo
težko pričakovali to slavnostno priliko, da Vam iz¬
razimo veliko svojo hvaležnost v imenu mnogih
rokodelskih pomočnikov, mojstrov in mnogo prija¬
teljev poštenega rokodelstva. — Sprejmite to zahvalo
kot naše skromno darilce; Bog bodi Vam plačnik
za vse dobrote, ki ste jih skazali in jih še skazujete
rokodelskemu stanu.

Priče teh Vaših dobrih del bodo vedno ostali
Vam vdani in hvaležni

udje katoliškega društva
rokodelskih pomočnikov
in mojstrov.

74

Razen tega je gosp. zlatomašniku došlo veliko
čestitanj iz Celovca in iz drugih krajev ožje domo¬
vine Koroške, posebno od dekanatov v imenu duhov¬
ništva in od občinskih predstojništev v imenu občin;
tudi sicer seje priprosto koroško ljudstvo vdeleževalo
pismenega čestitanja; da izmed mnogih omenimo le
slovenskih prebivalcev Prevaljske okolice, ki pravijo
med drugim v svojem pismu: „Prečastiti gospod!
Slišali in brali smo, kako so Vas nesramni lažilibe-
ralni listi napadali in grdili, srce nas je bolelo; zato
mi, čeravno smo le priprosti prebivalci, izrekamo
svoj stud in svojo nevoljo zoper tako obrekovanje
in ravnanje! Kakor skala stojimo mi za Vami in za
Vas in kdor Vas razžali, razžali tudi nas!“ Tako
izražajo priprosti koroški kmetje vdanost in zaupanje
svojemu vodji. Pa tudi iz drugih slovenskih pokrajin
je prejel gosp. zlatomašnik obilo pismenih vošil od
občin, čitalnic, bralnih društev, katol. političnih dru¬
štev in od posameznih rodoljubov.

Ne moremo po imenih naštevati vseh teh društev
in oseb; v imenu vseh naj govori pismo, ki ga piše
starosta slovenskih pisateljev, prečast. gosp. Davorin
Trstenjak,  prijatelj zlatomašnikov, in pismo gosp.
Iv. Resmana  iz Tirol zarad zanimivega navedenega,
izreka Tomanovega.

G. župnik Dav. Trstenjak  piše svojemu pri¬
jatelju zlatomašniku:

Moj dragi prijatelj Andreja!

Med borbami si dospel do svoje mešniške pet¬
desetletnice in ker Boga in svoj narod ljubiš, boš

75

imel borbe do svoje smrti. Bog, za kterega čast
si zmirom zvesto delal, dal Ti je moč, da si vsa
preganjanja in natolcevanja srečno prenesel; on bode
Te krepčal tudi na dalje in Tvojemu delovanju bo
dal svoj blagoslov. Gotovo Te veseli, da naj viši
glavar sv. cerkve pripozna Tvoje zasluge, a veče
veselje Ti najdeš v vesti svojej, ktera Te pohvali,
da si za svoj ubogi narod daroval vse svoje moči.
Ta narod, za kterega si trpel, vzbuja se in potomci
bodo blagoslavljali Tvoj spomin. Ker zarad bolehnosti
ne morem priti k Tvojej zlati maši, naj Ti pismo
prinese pozdrav in čestitko.

Još mnogaja leta!

Tvoj stari zvesti prijatelj

Davorin Trstenjak.

Stari  trg  16. avgusta 1887.

Gospod Ivan Resman  piše iz Ale na Tirolskem
odboru za Einspielerjevo  slavnost to-le pismice:

Dr. Toman  mi je 1. 1863. v pričo kanonika
Simandla  priporočal to-le: „Dečko, kedar slišiš
ime »Einspielerjevo 11 ,  odkrij se in prosi Boga,
da bi ga ohranil dolgo let nam Slovencem . . .!“

Hvala Bogu, da je nam primeroma res dolgo
ohranil koroškega očeta Einspielerja!  Ali prosimo
Ga, prosimo, da ga ohrani dolgo še vsem Slovencem,
posebno pa še tlačenemu Gorotanu ! Bog daj pozneje
narodu njega vrednih, značajnih in požrtovalnih
naslednikov!

Ti pa, ljudstvo slovensko — po nekdaj najbolj
slavnem delu naše domovine — po Gorotanu, zbudi

76

se, vstani, slušaj in delaj po zlatih naukih svojega
največega prijatelja, dobrotnika, svojega pravega očeta:
bodi hvaležno svojemu Andreju s tem, da se čutiš
vernega Slovenca in tirjaš pravice sebi in slavnemu
imenu svojih slovenskih očetov!

Hvala in slava velikemu Einspielerju!!

S tem naj sklenem poročilo o pismenih vošilih
in čestitkah; le to še omenim, da je prejel gospod
zlatomašnik prav posebno veliko pisem od koroških
Nemcev; to povem, ker nam treba vedeti, da Ein¬
spielerja  ljubijo vsi pravični in pametni ljudje,
ne le Slovenci, mar tudi Nemci.

Pri banketu v Svečah so gostje izrekli željo,
da naj se telegrami, ker jih je silno veliko, ne berejo
na banketu, nego da naj se prilično objavijo v slo¬
venskih listih. Da se torej izpolni ta želja častilcem
zlatomašnikovim, slede tu telegrami po krajih vrejeni.

Telegrami.

1. Ajdovščina:  Gorotancem sošlim se v Sve¬

čah: Ves slavjanski svet se danes raduje z vami;
naša ste radost; narod, ki slavi svoje zaslužence, ne
propade, da ste jak steber Slavjanstvu, danes očito je
to, to bodite na vek! — Slavljencu: Ohrani Vas Bog
še mnoga leta čilega in zdravega domovini na blagor.
Živeli! Dugulin, Frfolja, Mesar , duhovni.

2.  Ajdovščina:  V narodnem boji osivelemu
voditelju koroških Slovencev kliče: Slava.

društvo v Edinost“.

77

3. Bistrica Slovenska:  Slovensko-Bistriška

dekanija iskreno častita mnsgr. zlatomašniku, po¬
zdravlja goste: Živeli! Hajšelc.

4. Bistrica Slovenska:  Slava velečastitemu
slavljencu, mnogozasluženemu rodoljubu!

Rodoljubi slovensko-bistriškega okraja.

5. Bistrica Slovenska:  Slava vel. čast.
zlatomašniku! Živeli koroški Slovenci!

V imenu Makolčanov: Župnik Lendovšek,
župan Jerman.

6. Bled:  Slava zlatomašniku Einspielerju!

Pogačnik, Škofič.

7. Boršt:  Probuditelju in voditelju koroških
Slovencev čestita k slavnosti zlate maše

Jan, dekan Dolinski.

8. Boršt:  Bog živi mnogo let nenadomestljivega

buditelja, voditelja in prvaka koroških Slovencev
A. Einspielerja! Pavli s drugovi.

9. Boršt:  Prvaka koroških Slovencev Bog

ohrani mnoga leta! Dolinska čitalnica.

10. Bovec:  Slava slavljencu! Bog ga živi in
blagoslovi njegovo početje! Bolska čitalnica.

11. Celje:  Vzornemu duhovniku zlatomašniku,
nevstrašljivemu borilcu za naše prirojene pravice,
modremu voditelju svojih bratov kličemo navdušeni:
Bog vas živi in ohrani še mnoga leta!

Žičkar, Irgl, Mikuš, Krušič.

78

12.  Celje:  Monsig. Einspielerju prisrčno čestita

župnih Voh.

13. Celje:  Pridružimo se koroškim Slovencem,
da čestitamo k slavnemu dnevu možu borečemu se
od’ mladih let do sive starosti neupognenim po¬
gumom za svete pravice tlačenega slovenskega na¬
roda na Koroškem. Slovenski narod v vseh pokrajinah
izgovarja iskreno hvaležnostjo častno ime Andreja
Einspielerja, želeč mu še mnogaja leta.

Čitalnica Celjska.

14. Črnomelj.  Slovenija cela — danes vesela

— pozdravlja Te za trud neizmerni — Narod verni

— pozdravlja Te od Kulpe bregov — čuj glas sinov!
Bog živi te!

Kupljen , J. 8chweiger , A. Schiveiger.

15. Djakovo.  Teleštovanemu gospodinu Ein¬
spielerju čestitam iz svega srca i velim: Slava mu
vječita i dug još život in plodovit rad!

Strossmagr , biskup.

16. Domžale.  Slava slavnemu zlatomašniku!
Slava koroškim Slovencem!

Verhovnik, župnih.

17. Dunaj:  V imenu slovanskega pevskega
društva izreka najprisrčnejo čestitko

Dr. Lenoch.

18. Dunaj:  Nevstrašenemu prvoboritelju za
narodne pravice na severu Slovenstva kliče: Slava!

Akademično društvo  „ Slovenija 11 .

79

19. Dunaj:  V rožanskoj dolini, gdje je i
koljevka mojih djedova stajala, slavite Vi, veliki ro¬
doljube, Vaše i naše slavlje. Bog Vas živi još mnogo
godinak zdrava na korist naroda slavjanskog!

Dr. Mil. Amruš , lirv. narodni mstupnilc.

20. Dunajsko Novo mesto:  Prečastnemu
gospodu stricu najiskreneja voščila za zlato mašo.

J os. Stangl.

21. Gorica:  Svetli zvezdi, zlatomašniku Andr.
Einspielerju, ki že pol stoletja kaže gorotanskim
Slovencem pravo pot do omike in narodnih pravic,
kličeta o svečani priliki njegovega petdesetletnega
mašništva z navdušenim srcem: Živio! srečno vodeč
svoj narod še mnogo let.

Dr. A. Gregorčič, Dr. Al. Hojic,
deželna poslanca.

22. Gorica.  Voditelju koroških Slovencev, zlato¬
mašniku Andr. Einspielerju, ki že petdeset let deluje
neumorno za gmotno in dušno korist slovenskega
naroda, pošilja o priliki slovesne petdesetletnice nje¬
govega mašništva svoje prisrčne pozdrave in naj¬
iskrenejša voščila

Slovensko hvalno in podporno društvo.

23. G o r i c a: Buditelju naroda, krepkemu borilcu
za vero, dom, cesarja, monsignoru A. Einspielerju,
ki svečano praznuje petdesetletnico svojega mašništva
med splošnim veseljem slovenskega naroda, za čegar
blaginjo in narodne pravice deluje in trpi kot ne-

80

vstrašen junak, kliče: Bog Vas živi, ohrani, krepčaj
še mnogo let!

Narodno politično društvo „ Sloga 11 .

24. Gorica:  Vzornemu sinu majke Slovenije,
vernemu učitelju svojega naroda, nevstrašenemu
junaku, zlatomašniku Andr. Einspielerju, obrekova¬
nemu in preganjanemu po narodnih nasprotnikih,
ljubimcu in ljubitelju slovenskega naroda kličejo:
Slava!

Goriški zbrani rodoljubi.

25. Gorica:  Vzornemu katoličanu in narod¬
njaku slava!

Prof. Berbuč.

26. Gorica:  Bog živi zlatomašnika monsignora
vseskozi delujočega za Boga, cesarja in domovino!

Frančiškani v Gorici.

27. Gorica:  Zlatomašniku v Svečah, očetu in
prvoboritelju koroških Slovencev kliče: Mnogaja leta!

Bralno društvo v Šempasu na Goriškem.

28. Gorica:  Bog živi Vas, starosto gorotanskih
bratov! Slava! Ne vdajmo se, zmaga bo naša!

Bralno društvo v Košani.

29. Gorica:  Bog ohrani zlatomašnika še mnoga,
leta na gorotanskem bojišči za vero, dom, cesarja!
Slava gorotanskemu vojskovodji!

Katoliško bralno društvo v Brdih.

30. Gornji Grad:  Velezasluženemu rodoljubu,
in jubilantu dodeli Bog še mnogo srečnih let!

Dekanija Gornji grad.

81

81. Gornji grad: Voditelja koroških Sloven¬
cev gromoviti: Živio!

Županstvo Gornji grad.

82. Gornji grad:  Duhovitemu pisatelju in
pogumnemu boritelju za vero, narod in cesarja bodi
slava večna in zahvala.

Čitalnica Gornji grad.

38. Gornji grad:  Boritelju za prosveto slo¬
vensko na Koroškem prisrčno čestitajo:

Rodošek, župnik, Predilca, profesor, in sin Milko,

petošolec iz Ljubljane, Lekše, bogoslovec,
Zmrzlikar, nadučitelj.

34. Gornji grad:  Starosti slovenskih učenja¬
kov in rodoljubov gromoviti: Živio !

Okrajni zastop Gornji grad.

35. Gradec:  Slava očetu koroških Slovencev!
Bog živi nevstrašljivega boritelja za narodne pravice!
Prisrčna voščila k Vašemu že dolgo zasluženemu
imenovanju. — Vse za Boga, cesarja in dom !

Sočebran.

36. Gradec:  Očetu koroških Slovencev kličeta
iz dna srca: Mnogaja leta!

„Triglav u , Čitalnica.

37. Gradec:  Slava velezasluženemu zlato-

mašniku!

Scheinigg.

38. Gradec:  Sveto služiš domovini; Bog daj
dolgo srečno Ti živeti!

Cvenski.

6

39. Gradec:  Prečastnemu jubilantu, profesorju
Andr. Einspielerju, komorniku papeževemu želi srečo
in blagoslov: Ad multos annos!

Predsednik Vincencijeve družbe.

40. Gradec:  Katoliško konstitucijonalno društvo
v Gradcu čestita prečastnemu jubilantu in papeževemu
komorniku Andr. Einspielerju, vrlemu soboritelju za
Boga, cesarja in domovino!

Tajnik.

41. Gradec:  Tvoj odkritosrčni prijatelj in
častilec Ti želi, da Bog blagoslovi Tebe in Tvoje
delovanje v pismu, besedi in dejanji!

Simettinger.

42. Gradec:  Društvo „Harmonia“ kliče slav¬
ljenemu jubilantu in velezasluženemu somišljeniku
slava!

Prof. Karl Zetter.

43. Idrija:  Očetu koroških Slovencev, v borbi
za pravico in napredek naroda svojega osivelemu,
častitljivemu in neumrlemu jubilantu trikratno srčni:
Živio!

Idrijska čitalnica.

44. Jesenice:  Neumornemu, nevstrašljivemu
prvoboritelju za naroda pravice, slavnemu pisatelju,
prečastitemu, prezasluženemu zlatomašniku: Slava na
mnogaja leta ! Njega čestilcem : Gromoviti Živio !

Narodnjaki Jeseniški. Gorenjsko.

45. Kamnik:  Zadržan vdeležiti se jutrajšnje
slavnosti v Svečah, iskreno čestitam občespoštovanemu,

83

mnogozasluženemu zlatomašniku monsignoru And.
Einspielerju, kojega naj Bog ohrani še mnogo, mnogo
let cerkvi in narodu!

P. Salezij Pirc, benediktinec Šentpavelski.

46. Kamnik:  Da v tužnem Gorotanu po dol¬
gem zatiranji Slovenec ponosno stopa na dan, Tvoja
je zasluga! — Slava vzoru duhovenstva, zlatomaš¬
niku Einspielerju! Slava prvoboritelju naroda slo¬
venskega, njega modremu voditelju: Slava!

Lira.

47. Kamnik:  Zlatomašniku Einspielerju, ne-
vstrašljivemu branitelju narodnih svetinj, diki in
ponosu slovenskega naroda kliče! Mnogaja leta!

Čitalnica Kamniška.

48. Kanal:  Zlatomašniku in boritelju za kato¬
liško stvar v imenu duhovščine celega kanalskega
dekanata: Ad multos annos!

Fr. Vidic, dekan.

49. Kanal:  Slavnemu boritelju v Gorotanu
kliče navdušeno: Slava!

Čitalnica Kanalska na Goriškem.

50. Kar lova  c:  Veseleč se slave dičnoga do¬
moljuba i književnika Andrije Einspielera, v kojem
bratski narod slovenski štuje jednoga od svojih prvih
sinova, kličem mu iz lirvatskoga Karlovca: Slava!

Levar, profesor, gimnaeijalni veroučitelj.

51. Konjice:  Kakor skala v morji, če tudi
skoraj osamljen, boreč se za svete pravice zapuščenih
bratov svojih, stojiš še vedno nepremakljiv na braniku

6 *

84

Gorotanskem! Orjak si, nam vsem vzornik; spomin
Ti bode večen! — Da bi vsaj iskrica redkega svetega
ognja razplamtujoča plemenito Tvoje srce ogrela
vsakega Slovenca, osoda naša bila bi nam milejša!

Dr. Prus, J. Modic, župnih, in vsi Konjiški
rodoljubi.

52. Konjice;  Slovenci bivajoči na jušnem
hrbtu starodavnega Pohorja  se prisrčno radujemo
redke slavnosti, ki jo obhajaš starosta koroških bratov,
zato Ti kličemo: Još mnogaja leta! Živeli v Svečah
zbrani gostje!

5B. Kranj:  Slava prvoboritelju Gorotana! Živeli
častilci njegovi!

Bralno društvo.

54. Kranj:  Slava narodnemu buditelju in zlato-
mašniku Einspielerju!

Kranjska čitalnica.

55. Kranj:  Prebuditelju, blagemu voditelju
koroških in starosti vseh Slovencev najprisrčneje
čestitajo in kličejo navdušeno: Slava iz zelenih
Cerkelj!

Golobič, Vavken, Globočnik, Verbajs, Lavrenčič.

56. Kranj:  Slava zlatomašniku And. Einspie¬
lerju! Slava prvoboritelju in vodji koroških Slovencev!
Daj Bog, da še mnogo let deluje v prid tužnega
Gorotana!

Bradaška, Drukar, Janko Globočnik, Ciril Pirc,
Metod Pirc, Josip Bohrman, Vilko Bohrman,
Vilfan.

85

57. Krško: Čestitam zlatomašniku!

Ltipšl , Videmski župnik.

58. Litija:  Hrabri vojščak za vero, dom, ce¬

sarja, slovenski mučenik, g. Andrej Einspieler, Bo
Vas ohrani mnogo let! Bog Vam povrni trud i
žrtev! Svetec.

59. Litija:  Častnemu papeževemu komorniku
g. Andreju Einspielerju za zlato mašo: Živeli!

Smartinska duhovščina pri Litiji.

60. Ljubno:  Slava Tebi, boritelj Koroških
Slovencev!

Zbrana družba pri Caselnu v Ksaveriji ,
Stajarsko.

61. Ljubno:  Neumornemu buditelju Slovencev
zakličem izpod soleavških planin tisočero: Slava!

Matislava Caselnova ksaverijanska.

62. Ljubno:  Občina- in požarna bramba na
Ljubnem izreka prečastnemu gospodu zlatomašniku
Andreju Einspielerju, hrabremu boritelju za pravice
slovenskih Korošcev, k petdesetletnici duhovništva
najsrčneja voščila! Živeli!

Strnad , župnik.

63. Ljubljana:  Čestitam k zlati maši s pri¬
srčno željo, da obhajate čvrsti tudi demantno sv. mašo!

Kanonik Zamejic.

64. Ljubljana:  Prečastitemu jubilantu, ne¬

umornemu sotrudniku našega očeta Bleiweisa, ne-
ustrašljivemu, vstrajnemu boritelju za narodna prava:
Večna slava! Ljubljanski Sokol.

bo a

86

65. Ljubljana: Prečastitemu zlatomašniku,
hrabremu boritelju za Boga, cesarja in dom, pleme¬
nitemu podporniku poštenega rokodelstva, monsignoru
Andreju Einspielerju kliče Ljubljansko katol. društvo
rokodelskih pomočnikov: Slava!

Gnjezda, predsednik.

66. Ljubljana:  Bog ohrani še mnogo let
vrlega rodoljuba in za naše slovstvo velezasluženega
zlatomašnika A. Einspielerja!

Vredništvo „ Vrtčevo“.

67. Ljubljana:  Vzornemu duhovniku, odlič¬
nemu rodoljubu, nevstrašenemu prvoboritelju za naroda
pravice, neumornemu pisatelju, očetu koroških Slo¬
vencev o njegovi zlati maši iskreno čestitanje! Po¬
zdravljen mili narod onstran Karavank!

Profesorja: Zupančič in dr. Lampe, mestna župnika
Bozman in Karun , župnik Jereb, Bohinec, Strbenec,

Šarabon, Kolar, Žlogar, Nemanič.

68. Ljubljana:  Službeno zadržan, radujoč se
v duhu pomenljivega dne kličem tisočera slava prvo¬
boritelju koroških Slovencev! Bratski pozdrav nje¬
govim čestilcem! Bog in narod!

Žitnik.

69. Ljubljana:  Svojemu preizvrstnemu so-
trudniku pri oranji narodnih koroških ledinj na
taborjih v Bistrici, v Zapračah in Grabštajnu, And.
Einspielerju kliče tisočerni Slava! Živio! Mnogaja
leta! Njegov stari prijatelj

Dr. Valentin Zarnik.

87

70. L j u b 1 j a n a: Vzdrami se slovenski Gorotan!
Pokaži svetu, da nisi pozabil svoje imenitne slovenske
preteklosti, da si vreden sVojega preslavnega rojaka
Andreja Einspielerja, ljubljenca Slovencev! Mnogaja
mu leta!

Dr. Vošnjak.

71. Ljubljana:  Pri zlati maši združujem svoje
prošnje z Vašimi, da Vam Bog da doživeti dneva,
ko bode tudi koroški Slovenec stopil v vrsto enako¬
pravnih narodov mogočne Avstrije!

Dr. Poklukar.

72. Ljubljana:  Slava zlatomašniku Andreju
Einspielerju! Slava novemu papeževemu komorniku!
Slava izvrstnemu pisatelju in poštenemu domoljubu,
zvezdi koroških Slovencev: Slava!

Jeran , Jerič.

73. Ljubljana:  Bog ohrani še mnogo, mnogo
let izbornega boritelja in očeta gorotanskih Slovencev!
Slava častiteljem njegovim!

Narodna tiskarna.

74. Ljubljana:  Prečastitemu zlatomašniku je
bilo vodilo in je moje voščilo: Bog in Slovenci!
Andrej Praprotnik , vrednih „Učiteljskega Tovariša “

v Ljubljani.

75. Ljubljana.  Iz srca domovine slovenske,
iz bele Ljubljane kličemo Vam, častitljivi oče, bu¬
ditelj, nevstrašeni branitelj koroških Slovencev k vele-
častni slavnosti zlate maše: Bog Vas ohrani, Bog
Vas živi mnogo let, med vernimi Vašimi sinovi v

slavo in čast skupne naše domovine slovenske! Slava
Tam!

Slovensko delavsko pevsko društvo „Slavec“.

76. Ljubljana.  Oče starodavnega Korotana,
kličem Tam iz bele Ljubljane kot sosed v Oelovci:
Bog Tas živi mnogaja leta v prid vsega dobrega!
Živeli na srečno svidenje!

Ozbič.

77. Ljubljana.  Srebromašniki Ljubljanske bis-
kupije 18. avgusta zbrani v Preski in v njihovi
družbi jim sošolci svetnega stanu ter prijatelji od
blizo in daleč, kličemo starosti slovenskih voditeljev,
očetu koroških Slovencev Andreju Einspielerju: Bog
ga živi!

Nikolaj Jamnik, svetnik Murnik, baron Cirheimb ,
vrednih Železnikar, revident Bregar , kurat Knific,
župnik Vole, kapelah Zaletel , župnik Rome, župnik
Sranc, župnik Vidmar, dr. Marinko, kapetan Verbajs,
župnik Drčar, učitelj Praprotnik, župnik Ponikvar,
župnik Golobič, dekan Rasšboršek , župnik Prezelj,
profesor Zupan, župnik Novak.

78. Ljubljana.  Zlatomašniku monsignoru Ein¬
spielerju k slovesnemu dnevu kličejo iz globočine
src: Mnoga leta! Slava! Osobitim spoštovanjem

Razpotnik, Jenko, Skerbinec v Višnji gori.

79. Ljubljana.  Slavnemu boritelju za vero,
dom stoterni: Živio !

Duhovščina Dobrovska: Babnik, Laznik, Marinko.

89

80. Logatec Dolenji. Vstrajnemu, nevstraš-
ljivemu slavljencu mnogaja leta! Slaviteljem v Svečah
srčen bratski pozdrav!

Dolenje-logaško bralno društvo.

81. Logatec Gorenji.  Dokler živimo, ho¬
čemo svobodno in častno živeti! V tem duhu deluje
današnji naš slavljenec! Bog ga živi še mnogo let!
Slava njegovim častilcem!

Gorenje-logašJco bralno društvo.

82. Lovrana.  Očetu koroških Slovencev, vzor¬
nemu duhovnu in vzglednemu rodoljubu kliče navdu¬
šeno: Bože živi in blagoslovi!

Župan Ivanič.

83. Maribor.  In populo haereditabit honorem
et nomen illius erit vivens in aeternum. Eccl. 37. 29.
Moder človek si pridobiva med svojim ljudstvom
čast in njegovo ime bo živelo vekomaj!

Professores Theologiae Marburgensis.

84. Maribor.  K veličastni slavnosti koroških
Slovencev kliče navdušeno: Bog ohranj Andreja še
čvrstega in nevstrašljivega mnogo let trdnega za
bran in korist Korotana.

Mariborska čitalnica.

85. Maribor.  Slava prvoučitelju slovenskoga
puka i probuditelju slavenske misli u Koruškoj! Dao
Bog svečaru mnogo još sretnih godina a Slovencem
in Hrvatom mnogo Einspielera.

Dr. Milivoj Prepele.

90

86. Mokronog. Trlemu očetu slovenskega, sta¬
rega Gorotana in častilcem njegovim kličemo: Slava!
Gerčar, nadučitelj , Pleskovič, poštar , Hrovat , davčni

uradnik , Sašelj, osmošolec.

87. Mokronog.  Zlatomašniku, nevstrašljivemu
poborniku za pravice slovenskega Gorotana kliče:
Slava!

Prof. Steklasa.

88. Motnik.  Slavnemu zlatomašniku, vstraj-
nemu buditelju in nevstrašljivemu boritelju narodo¬
vemu mnogaja leta!

Čitalnica.

89. Mozirje.  Slava izbornemu voditelju Slo¬
vencev !

Čitalnica Mozirska.

90. Novomesto.  Zadržana po poslih združujeva
se duhom z Einspieler-jevimi častilci, kličoč mu:
Bog živi prvoboritelja Koroških Slovencev ter bla¬
goslovi delo njegovo!

Dr. Ferjančič , prof. Suklje.

91. Novomesto.  Dragemu prijatelju slovenske
šole, nevtrudljivemu boritelju za blagor svojih rojakov,
iz srca čestita

Podružnica sv. Cirila v Rudolfovem.

92. Novomesto.  Nevstrašenemu in vzorno
vstrajnemu boritelju za pravice koroških rojakov,
zlatomašniku Einspielerju mnogaja leta!

Dr. Poznih.

91

93. Novomesto. Slovencem v čast, nasprot¬
nikom v strah ohrani Te Bog nevtrudnega, neomah-
ljivega zaščitnika narodnih pravic!

Čitalnica in dolenjska pevska družba.

94. Novomesto.  Diki našega narodnega duhov¬
ništva in nevpogljivemu starosti bratov nam koroških
Slovencev, kliče hvaležnega srca: Na zdravje!

Dolenjski „ Sokol 11 . Rudolf.

95. Ormož.  Zlatomašniku Einspielerju:

Bog čuvaj Te še toljko let,

Da srečen zreš slovenski svet,

Da srečno, slavno in edino
Premilo vidiš domovino!

Ormoška Čitalnica. „Sloga“. Podružnica sv. Cirila
in Metoda.

96. Pazin.  Slavnemu prvoboritelju Koroških
Slovencev kliče iz tužne posestrime Istre k zlati
njegovi maši mnoga še leta

Josip Grašič, Pičan.

97. Podnart.  P. n. gosp. Andreju Einspielerju
zlatomašniku, prvaku pisateljev in boriteljev za blagor
Slovencev se najspoštljiveje poklanjajo v smislu
slavnosti

Kamnogoriški rodoljubi.

98. Podnart.  Nevstrašenemu zagovorniku na¬
rodnih pravic, vstrajnemu zastopniku slovenske vza¬
jemnosti, probuditelju koroških bratov  kličejo:
Mnogaja leta!

Podbrežani.

92

99. Postojina. Bog živi našega velečastitega
gospoda strica!

Ema.

100. Postojina.  Slava vzornemu voditelju ko¬
roških Slovencev Andreju Einspielerju! Ko se z
današnjim dnevom zbirajo krvni bratje iz vse Slovenije
pred svetim altarjem, nastopi naj za koroške Slovence
nova, srečnejša doba, naj jih vodi še mnogaja leta
naš slavljenec! Bog in narod!

Postojinska čitalnica.

101. Praga.  Veledostujnemu profesoru Andreju

Einspielerovi k dnešnimu dni provolava: Slava!

imenem vyborh vyletniku českyich!

Dr. Schmaus, Pitrdle.

102. Praga.  Da-si nenavzoč, vdeležujem se
duhom slavne svečanosti! Vsemogočni podeli jubilantu,
iskrenemu prijatelju, nevtrudljivemu delavcu premilo
zdravje in blagoslov! Živio mnogaja leta!

Dr. Janežič.

103. Ptuj.  Vsled velike oddaljenosti in neugodne
železnične zveze ne moremo biti navzoči jutri pri
Einspielerjevi slavnosti; kličemo tedaj iz daljine očetu
Einspielerju: Bog ga živi še mnoga leta! Slava nje¬
govim častilcem!

Slovenci Ptujski in iz okraja.

104. Ptuj.  Očetu koroških Slovencev, branitelju
slovenskih pravic, buditelju narodne zavesti, jubilarju
Einspielerju kliče urnebeski: Živio!

Auguštin, provincijal horvatskih kapucinov.

93

105.  Ptuj.  Diki in prvoboritelju koroških Slo¬
vencev, neopešanemu branitelju tužnega Korotana,
monsignoru Einspielerju peva danes slavo!

Slovensko pevsko društvo.

106. E a dg o n a. Radujem se presrčno redki Tvoji
zlati maši, proseč Boga, da Ti da gledati zrele plode
Tvojega truda za život in blagor roda slovenskega!
Živeli slavljenca častilci!

Jarnej Francel Varaždinski.

107. Ribnica.  Sodražica vzornemu svečeniku,
blagosrčnemu očetu, nevstrašljivemu prvoboritelju na
skrajnem braniku Slovenstva gromoglasni Živio!
Voglar, župnik, Herce, kapetan, Drobnič, župnik,
Pakiž, dež. poslanec, Mrače, jurist, Šega, trgovec,

Oražem posestnik.

108. Rogatec.  Diki koroškega svečeništva,
vzornemu zlatomašniku, boritelju narodovih svetinj
slava!

Slatinsko katol. polit, društvo. Dekor ti, predsednik.

109. Senožeče.  Senožeče Tebi, skala, na kojej

se gradi blagonosna bodočnost korotanskimSlovencem,
večna slava! Zelen.

110. Sevnica.  Nevtrujenemu delavcu v vino¬
gradu Gospodovem, očetu koroških Slovencev, vodji
celega slovenskega naroda kličejo storero: Živio!

Sevniški Slovenci.

111. Sinj.  Bog poživi še mnoga leta srčnega
rodoljuba, vrlega Slovenca!

Dr. Krašovec.

94

112.  Sovodenj  (Gmiind). Prisrčna vošila za
zlato mašo!

Dom. Thalhammer.

113. S m 1 e d n i k-M e d v o d e. Preeastnega zlato-
mašnika, velezaslužnega starosta slovenskih voditeljev
naj ohrani Bog še mnogo let!

Novah, župnih Smlešhi, Šušteršič, hapelan, Burgar,
župan.

114. Scheles.  Narod Vaš in naš (češki) se
objemata z bratovsko ljubeznijo; skupno jima je no¬
siti žalost in radost, zato se z gorkim sočutjem vde-
ležujem tudi jaz v duhu  Vaše slavnosti, proseč Boga,
da Vas še dolgo ohrani v blagor bratskega nam
naroda! Takih bojevnikov je nam potreba! Vaše geslo
je tudi naše: Vse za vero, dom, cesarja! Slava a
mnogaja leta!

Leopold Lisshy, grof z Lazanskih.

115. S k o f j a loka.  Slava častitljivemu jubilantu!
Srčen pozdrav vsem njegovim častilcem in gostom

Sušnih, župan.

116. Škofja loka.  Starosti koroških Slovencev
na dan zlate maše kliče: Vsemogočni usliši Tvoje
prošnje za zatirani narod!

Čitalnica v Shofjilohi.

117. Škofja loka.  Bog hrani zlatomašnika,
narodovega boritelja v prospeh koroških Slovencev
še mnoga leta! Slava mu!

Škofjeloški bogoslovci: Pokoren, Košir, Bogataj,
Fih , Logar.

95

118.  Št. Jernej.

V Svečah te rodila
Je Slovenka mila,

Da Slovencem si svetilo
Dolgo bodi nam vodilo!

Volčič.

119.  Št. Peter. K slavnosti petdesetletnice
Vašega maševanja kličeva: Bog Vas živi še mnogo
let v korist koroških Slovencev!

Dva rodoljuba.

120. Spital.  Srčna vošila za zlato mašo po¬
šilja nekdajni učenec

Leitner.

121. Spital.  Velezaslužnemu monsignoru zlato-
mašniku, prvoboritelju, voditelju naroda, učitelju vero-
zakona in slovenščine, ustanovitelju Mohorjeve družbe,
pisatelju, vredniku „Mira“, starosti korotanskih Slo¬
vencev, človekoljubu vsklikne službeno zadržan, v
duhu prisoten izpod sneženih planin: Živio mnoga
leta! Živeli častilci!

Oče Hrašovec.

122. Šoštanj.  Diki doma in človekoljubja, ne-
vstrašljivemu boritelju in buditelju domovine, starosti
slovenskega Korotana, prečastitemu gospodu Andreju
Einspielerju k današnjemu dnevu v prid, čast in
ponos majke Slovenije mnogaja leta!

Šaleška čitalnica.

128. Š t. P a v e 1 v S a v i n j s k i d o 1 in i. Za vero
in domovino na grobovih Slovenstva neomahljivemu

96

prvoboritelju, zlatomašniku, profesorju, poslancu, pi¬
satelju Andreju Einspielerju: Hvala in slava!

Slovenci pri sv. Pavlu v Savinjski dolini.

124. Tolmin.  Voditelju koroških Slovencev,
vrlemu rodoljubu in velezaslužnemu pisatelju Andr.
Einspielerju slava!

Kragelj, dekan.

125. Toplice na Dolenj skem.  Dosti je let
in dosti trpljenja — truda preveč in dosti zaslug —
Einspielerju hvaležen je ves slovanski jug!

Kupljen, notar, Golob, trgovec, Kalinger, učitelj,
Jan. Dolinar, župnik, P. Gregor, kapucin, Jan.
Babnik, župnik, Novak, kapetan, Češenj, kapetan,

Rozman, župnik.

126. To puško.  Monsignor Einspieler, zlato-
mašnik, hrabri boritelj za pravo: »Živio!“ Kako rad
bi se vdeležil slavnosti moža, kterega navdušeni
govor pri Janežičevi svečanosti mi je še vedno v
spominu, pa zadržuje me kozmopolitičen revmatizem
v Toplicah.

Kasielič, star vojak.

127. Trebnje.  Pozdravljen zlati Hrabroslav.
— Vsa sreča Ti in blagoslov!

Duhovni dekanije Trebanjske.

128. Trnovo.  Zasluge Tvoje za cerkev in na¬
rod so neizmerne, zato Ti Bog tisočero povrni!
Slava!

Škrjanec in Strnad, duhovna.

97

129.  Trnovo.  Hvaležni narod Tam klice gro¬
movito: „Slava“ vzornemu duhovniku, zmagovitemu
časnikarju, nevstrašenemu prvoboritelju! Večni Vam
spomin!

Vesel , Bilc.

130. Trst.  V imenu delavskega podpornega
društva kličem koroškemu Dobrili, očetu koroških
bratov srdačni: na mnogaja leta!

Mandič.

131. Trst.  Nevstrašenemu starosti koroških
Slovencev še mnoga leta želi

Slovanslca čitalnica.

132. Trst.  Einspielerju, očetu koroških Slo¬
vencev, diki slovenskega naroda kliče: Mnogaja leta.

Tršašlci Solcol.

133. Tržič.  Gospodu zlatomašniku:

(5ez sinje skalnate gore
Pozdravljamo Te vsi veseli.

Kar Tvoje si želi srce,

Vladar vsevedni Ti dodeli.

Oj sveti dolgo nam zvesto
Ti slave zvezda krasna,

Da nam zasije na nebo
Že skor bodočnost jasna.

TržišJci Slovenci.

134. Vipava.

Srčne pozdrave
Sprejmi z Vipave
Cerkve in Slave
Ljubljeni sin!

Silvester.

7

98

135.  Vipava.  Preslavnemu Einspielerju, svetli
zvezdi in diki Slovenije, rešitelju Slovencev v Korotanu
iz mrtvega spanja, požrtovalnemu in nevpogljivemu
značaju zakliče: Hvala Vam in Slava!

Čitalnica Vipavska.

136. Višnja gora.  čestitamo zlatomašniku
in odlikovancu!

Županija St. Viška pri Zatičini.

187. Vojnik.  V Vojniškem farovžu zbrana
družba svetovnjakov in duhovnikov čestita Vam k
srečno dovršenemu petdesetemu letu duhovske službe!
Ad multos annos! Voh.

138. Vojnik.  Slovencev koroških prvoboritelju
domoljubna zahvala, večna slava!

Gregorec, državni poslanec.

139. Vojnik.  Bog ohrani še mnoga leta očeta
koroških Slovencev! To želi iz dna srca

Mihael Vošnjak, štajarski deželni in državni poslanec.

140. Vransko.  Blagemu, nevtrudnemu zlato¬
mašniku, velmožu Slovenstva kličem iz globine srca :
Živio!

Ivan Gabrišek, okrajni tajnik.

141. Vrhnika.  Slava neumornemu buditelju
in starosti koroških Slovencev! Živel on in njegovi
zbrani čestilci!

Čitalnica na Vrhniki.

142. Zagreb.  Današnjemu svečaru Andreji
Einspieleru, junačkomu zatočniku koruških Slovenca,

99

velezaslužnomu narodnomu pisne, vzor-svečeniku
čestita i želi, da ga Bog dugo joS poživi na slavo
slovenskega roda i diku cerkve

Uredničtvo „Obgora u .

148. Zagreb.  Pridružujoč se slaviteljem slav¬
nega svečara kličemo: Poživio ga Bog mnogo godina
i uslišao vruče njegove molitve za spas roda slo¬
venskega! Uredničtvo „Vienca u .

144. Zagreb.

Ti ulogo si igral,

No boječ so vragov treska.

To je narod Tvoj spoznal
In Ti gromko danes pleska!

Živio igralec neplašljivi!

Kračmanov.

145. Zagreb.  Čestitamo dičnom jubilaru željom,
da još mnogo godina uspješno radi na polji narodnog
blagostanja i prosviete.

SoJcol.

146. Zagreb.  Ohranitelju slovenskega naroda
na skrajnem robu. Slava!

Vidrič.

147. Zagreb.  Dičnomu oču koruških Slovenca,
zaslužnomu mužu za slovensko školstvo, odličnemu
pedagogu kliče: Živio mnogo godina na slavu i
ponos narod slovenskoga!

Upravitelj Matice hrvatslcoga učitelja.

148. Žižkov.  Andreju Einspielerju, najpleme¬
nitejšemu sinu slovenskega naroda, katoliškega du-

100

hovništva in neumornemu boritelju za človeške pravice
daj vsemogočni Bog vživati najslajšega sadu njegovega
truda še mnoga, premnoga leta!

Lego.

Tako mnogobrojno so čestitali Slovenci od blizo
in daleč našemu zlatomašniku in tako povečevali
slovesnost pri zlati maši.

Zato se je dolžnega čutil slavnostni odbor, pa
tudi zlatomašnik, da vsem in vsakemu izrečeta za¬
hvalo za trud in prijazno naklonjenost.

Gospod zlatomašnik  je objavil sledečo

zahvalo:

Iz dna svojega razveseljenega srca izrekam na tem mestu
najgorkejšo zahvalo svetemu Očetu papežu Leonu XIII.,
ki so blagovolili me imenovati svojim komornikom,  — pre-
milostljivim knezoškofom in škofom Koroškemu, Ljub¬
ljanskemu, I)jaltovskemu in Tržaškemu, ki so mi
srčno čestitali o priliki moje zlate maše, visoko častitim
gg. duhovnikom v Ljubljani, ki so mi darovali pre¬
krasne mašne bukve,  — preljubim koroškim Slovencem, ki
so mi izročili v spomin dragoceni kelih,  — vsem slavnim
občinskim odborom, ki so me izvolili za svojega častnega
občana,  — vsem častitim deputacijam iz Ilrvatslcega,
Primorskega, Goriškega, Kranjskega, Stajarskega in Ko¬
roškega, ki so me v nepričakovano velikem številu počastili
s svojim obiskom in mi ustmeno čestitali,  — izvrstnemu
pevskemu zboru Ljubljanske čitalnice, ki je s svojim
sodelovanjem vso svečanost neutrudljivo in sijajno podpiral,
— vsem drugim, ki so k povišanju te svečanosti, bodi si
kakor koli, pripomogli,  — vsem onim, ki so mi svoja
voščila pismeno ali telegrafično v tako ogromnem številu

101

na znanje dali,  —• slednjič slavnemu odboru, ki se je ne¬
umorno potrudil, da se je vsa svečanost na vse strani vršila
v najlepšem redu.

Andrej Einspieler,

zlatomašnik.

Slavnostni odbor se zahvali tako-le:

Zahvala.

Podpisani štejejo si v prijetno dolžnost, po tem potu
izrekati svojo najprisrčnejšo zahvalo vsem onim, ki so na
kleri koli način izvolili pripomoči, da se je Einspielerjeva
slavnost v Svečah dne 21. avgusta t. I. kljubu slabemu
vremenu tako nepričakovano sijajno in za monsignora zlato-
mašnika, kakor tudi za ves slovenski narod na Koroškem
povsem častno izvršila.  — Najiskrenejše in v prvi vrsti
zahvaljujemo se č. g. o. Otonu Einspielerju za navdušeni
cerkveni govor; slavnostnemu govorniku gosp. Juliju pl.
Kleinmagrju za krepke besede, s ktervmi je spodbujal
zbrani narod; prečastitemu in vrlemu našemu pesniku g.
Simon Gregorčiču za krasne besede, ki jih je vplel v
slavnostni prolog; velecenjeni gospodičini Josipini Ver¬
nikovi iz Celovca za navdušeno in v srce segajoče pre¬
davanje prologa; dalje prečastiti duhovščini, ki se je
v tako velikem številu zbrala od blizo in daleč; vsem za¬
stopnikom raznih društev in časopisov, deputa-
cijam, občinskim zastopnikom ; deputaciji,,Matice
Slovenske“, slavnega ,,pisateljskega društva“ iz
Ejubljane in akademiškega društva „T> •iglav“ iz
Gradca; izvrstnemu in slavnoznanemu pevskemu zboru
ljubljanske čitalnice za premilo petje, s kterim nam
je blažil srca in ž njim imponiral celo našim nasprotnikom;
milostljivi gospej Kraigarjevi na Bistrici za veliki trud,
lei ga je imela s tem, da je za 100 devic napleta krasnih
vencev iz samih planinskih cvetlic in jim ž njimi ovenčala

102

glave; g. župana in celemu občinskemu zastopa v
Svečah,; slavni pozami hrambi v Svečah, in osobito
‘nje stotniku za trud in sijajen vsprejem, kalcor tudi slavni
požarni hrambi iz St. Jakoba, ki se ni vstrašila
dolgega pota in je polnoštevilno prihitela slavnost poviševat;
slav. uredništvom onih časopisov, ki so s članki, dopisi m
drugimi objavami tako živo podpirali slavnostni odbor v
njegovem delovanji; slednjič lokalnemu odboru v Svečah,
v prvi vrsti  c. g. župniku Šusterju za obili trud, gosto¬
ljubni vsprejem in požrtovalnost njegovo: sploh še vsem
vdeležencem od blizu in daleč, kakor tudi še posebej Sveča¬
nom in v obče koroškim Slovencem, ki so vzlic jako grdemu
vremenu zbrali se v tako ogromnem številu in s tem javno
zatrdili, da časte, spoštujejo in cenijo svoje zaslužne može
in da se zavedajo svoji narodnosti.  — Dan 21. avgusta
ostal bode v zgodovini koroških Slovencev zapisan z zlatimi
črkami.  — Vsem vdeležencem slavnosti in častilcem Ein¬
spielerjevim kličemo sedaj srčni: Živeli! „Slava!“

V Celovci, dne 23. avgusta 1887.

V imena slavnostnega odbora:

Dr. Valentin Nemec,

kanonik, konzistorijalni svetnik in dekan pri sv. Nemi,
predsednik.

Janez iVieser,

župnik Elizabetinskega samostana,
tajnik.

Matej Šervicelj,

lcnez.-škof. svet. in lcomendator na lieberci,
podpredsednik.

To jo kratko poročilo ob Einspielerjevi zlati
maši. Previdno in premišljeno osnovana se je slo-

103

Vesnost obhajala veličastno in završila slovesno. Ees:
To je bil dan, ki ga je Gospod naredil! Dan, kte-
rega se je veselil, kakor smo videli iz pisem in tele¬
gramov, ves slovenski svet. — Slovenci koroški!
Glejte, tako časti svet Vašega vodnika, ki se bori za
Vašo duševno in telesno srečo. Nemci Vam pravijo:
Slovenec nikamor ne pride, ne do službe, ne do
časti; na svojem očetu vidite, da je to grda laž, da
Slovenec, ki je zvest Bogu, narodu in cesarju, ravno
tako čast vživa, kakor drugi državljani. Bodite torej
ponosni, da ste Slovenci; to naj bo Vaša čast; skrbite
pa pred vsem, da se bodo tudi Vaši otroci učili
lepega slovenskega jezika in z Vami govorili po do¬
mače. Posebno pa spoštujte svojega zlatomašnika
Andreja, in poslušajte njegove nauke, ki Vam jih
tako lepe in potrebne daje v svojem „Miru“; zato
si le radi naročajte „Mir“ in prav pridno ga pre¬
birajte, da si utrjeni v pravih nazorih pridobite svojih
postavnih pravic tudi na Koroškem! Pod Andrejevo
zastavo: Vse za vero, dom, cesarja! se nevstrašeni
zbirajte in pod to zastavo združeni slednjič gotovo
zmagate! — Zlatomašniku, prečastnemu monsignoru
Andreju Einspielerju pa želimo, da še prav mnogo
let zdrav in krepak vodi slovenske Korošce, da tudi
za nje nastopi dan — narodnega vstajenja!

Sklenem svoje poročilo s svetopisemskimi be¬
sedami, s kterimi so čestitali zlatomašniku profesorji
Mariborskega bogoslovja: Moder človek si pri¬
dobiva med svojim ljudstvom čast, in nje¬
govo ime bo živelo vekomaj!

104

Zlatomašniku

v

slavo in slovo!

Kakor jagnje krotak,
Kakor orel krepak,

Ti si duhoven-veljak.

Kakor Kočna močan,
Kakor Sveče ravan,

Ti rodoljub  si zoran.

Kakor sldadovje pečin,
Kakor vodovje dolin,
Zvest si cesarju  Ti sin.

Trdno stojiš kakor hrast
Vedno za naroda rast;
Večna naj bode Ti čast!

Slava! slovenski Ti rod,
Slava! Ti kliče povsod,
Slava! na zlati  Tvoj god!

v



NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000412326