Slovenski
GLASNIK.
Št. 3. V Celovcu 1. marca 1864. X. zv.
Pesmi.
1. Ljuba pomlad.
Bliža se pomlad vesela, Nada spet bo oživela; V persih skače duša vneta, Radost mladi dan obeta, Ker veselje, ki minilo. Novo se bo spet vemilo !
Rož'ce vidim se smehljati Glav'ce spod zemlje kazÄti; Prišle že so male tiče. Drage moje pevačice; Sladko pele bodo v gaju, Ki podoben ves bo raju.
Mile pesmice donele, Serca bodo nam ogrele. Saj v pomladi so ognjene Želje vse, zdaj ohlajene : Prerojena bo narava. Pela se bo božja slava.
Pridi kmalo,- leto mlado! Serce pevalo bi rado Mnogo pesmic miloglasnih; Saj cvete le v dnevih jasnih, In brez tebe duha nima: Ne UČI me pesmic zima!
U. Vičičeva.
2. Prepozno
Vse okrog je mirno že. Mrak se vlega po dobravi, V persih mlađih pa sercć Čudne mi skrivnosti pravi.
Jaz poslušam ga zvesto. Kar mi pravi, mi je znano,
Pravi, da zgubi oko
Žar mladostni, ah! prerano.
Hodi mi v spomin mladost. Dni presladkih doba mila; Čutim zdaj še le sladkost, Ko se skoraj bo ločila.
Gr. Krek.
Glasnik X,
6
70
3, Nova pesmica.
Po gostem iščem v sercu svojem Besed za malo pesmico, Tu najdem sto in sto bridkosti. Besede pa nobene clo!
V globocem sercu mi kervavi Oh rana bridka žalostna,
Na beli list z očesa kane Mi gorka solzna kapljica!
Ce od najljubšega si kedaj V življenji svojem se ločil, — Iz pesmice boš te razumel. Zakaj sem to solzico lil!
J. Severjev.
Dragojila.
(Zgodovinska novela iz 16. stoletja.) I.
Kedar blisk za, bliskom iz černih oblakov šviga in temno podnebje z žarecimi plameni čarobno opasuje; kedar grom za gromom nebeški strop stresa in hudournik udriha, kakor bi se bile vse nebeške vezi pretergale in se nebeško oblo vderlo na zemljo: lahko da se tedaj marsikdo spomni besedi: nebeške moči bodo onemogle in svetovi se bodejo zgrudili v prah. Ali pa kedar lemež škriplje in škarniki kerljuzgajo, da se ves oder stresa in uborna koča maja, kakor bi na klinih visela: takrat marsikdo premišljuje, ni li naše življenje vedni boj, smert pa zmaga. Pa za hudimi pridejo lepe ure, da se serce smehlja in raduje nad prelepo naravo.
Taka je bila vremenska nestanovitnost na Pivki leta 1564. Silna burja, ki je konec decembra prejšnega leta divjala po dolini, kakor bi hotela Pivčanom koče in vasi raznesti, zakida jim o sv. treh kraljih pohišja z debelim snegom, češ, Pivčanje! zdaj se bodete varni za ognjem greli, jaz pa vam brezskerbno čez strehe žvižgala. Pa kmalo izpodrine nasprotnico jug, povžije zamete, staja po oknih slike in zimske cvetice, in milo solnce ogreva talo zemljo; vse zeleni, dolina je prerojena. Le visoki verhovi izhodnih gor so se beli in poslednji žari rumenega solnca, ki se je Kraševcem ravno •v beneško morje vtonilo, še igrajo s srebernimi lasci sivega Snežnika. Razgled po Pivki je veličasten. Čede ovac in koz-, ki so bile več tednov v hlevih zaperte, skačejo vesele po spašnikih. Pastirjem radost igra v očeh, vaščanom pa v sercih nada bogatega leta, ktero se po hudi zimi v rajsko pomlad razcveta. Pa ne vedo, da pod solaoem radost le traja^ dokler se ? tugo ne preverže.
71
Žari večernega solnea pojemljejo, mrak polega po dolini; ugasne najmilši dan, pa grozna noč dolino odene. Kakor grona hudournih oblakov zadone topovi s Tabra po Pivki in žareči plamen švigne pod sinji nebes. — „Kvisko, orožje v roke!" razlega se po vaseh.
Sovražnik vere in naroda, zatiravec omike in svobode, kteri je hrovaške meje že tolikokrat prekoračil, slovenskih pa še nikdar ni prederl, ta se spet podviza, da bi polomesec zasadil po slovenskih stolpih in zvonikih. Leta in leta je slovenska zemlja vedno kervavo bojišče. Kod ne ostara v miru, ne preživi polovice odločenih dni, da bi si z orožjem v roci ne branil vere in svobode. Kaj čuda, da zdaj sovražnik spet pride! Molčali so topovi na Tabru že nekaj let, in gromada je ravno toliko stara; pa turškega značaja se Slovenci še dobro spominjajo. Turek ne pozna mednarodnih pravic. Že od nekdaj preži na slovanske narode in pazi le na to, kako bi je zavratno napadel. Kedar se ga najmanj boje, takrat prilomasti z največo silo. Tako se ^zgodi tudi imenovanega leta. Požgč Reko, razdene Kastvo, popali Čičem slamnate koče in obleže Ternovski terg in tabor. Vse to je v enem dnevi doveršil. Zato se tudi Pivčani niso utegnili utaboriti. Ko jim strel ž njih Tabra in pa goreča gromada nevarnost naznani, ni bilo več časa se posvetovati. Še dobro orožja vsi ne primejo, že ga morajo sukati; še niso vsi v kerdela zbrani, že stoji sovražnik pred njimi. Zato zapustć Knežani, Zagorci in njih sosedje svoje vasi in bežč z blagom in družino proti Slavini, misleči, da jim bode izguba manjša, ako si tam z združeno močjo vsaj življenje otmo; posamni bi izgubili blago in življenje. Turek pa zažge Knežak, ko do perve hiše pride; vendar kmalo se prepriča, da požiganje bi bila kvara, tudi njemu samemu škodljiva; zakaj vas najde prazno. Ne gasi, kar je zažgal, pa tudi dalje ne zažiga. Šum ubežnih se razlega iz Zagorja še v Knežak, in bledi mesec razlije ravno čez Snežnik beli svit po mračni dolini — izdaj avec; ko bi ga bili nicoj čemi oblaki zagrinjali,! Pivčani bi se bili lože umeknili sovražniku.
Perva skerb turškega paša je, da zve, kaj se dalje pred njim godi: je-li v bližnji vasi, odkoder se sliši šumenje, nasprotnikova vojna zbrana, ali kaj? Posadi tedaj svoja kerdela v Knežaku, razpostavi straže na vseh strančh vasi in pošlje nekaj konjikov proti Zagorju na ogled, in ti mu prineso že v četefti ure najugodniše poročilo: Vas je prazna in kristjanje beže z ženami, otroki, starčki in blagom, in od tod pride tudi šumenje, ker vsak bi rad pervi bil in nikdo ne zadnji. Paša previdi, da je lože posamne na noč-i^^m begu po pervem strahu omamljene pokončati, nego je v tabo-nščih združene pri dnevnem svitu zmagati. Dvigne tedaj pozno v noč svoje kerdela iz Knežaka, pošlje petdeset konjikov kakih deset etreljajev pred seboj in se spusti s celo vojno previdno za kristjani;
6*
72
malo posadko vendar pusti v Knežaku, ker važno vojaško mesto se mu zdi ta vas, ležeča skoraj na robu doline pod gorskim sedlom.
Sovražni konjiki dojdejo Pivčane že pod Gradcem, vasico pičlo uro nad Slavino. Pa tu jih nalete že veče oroženo kerdelo. Knežani in Zagorci se postavijo silnemu sovražniku ; Šempeterci in Gračani pa ravno iz svojih vasi pritisnejo in ga od strani napadejo. Od dveh strani stiskan se začne umikati; pa preden se še dobro razgleda, s kom ima opraviti, pade ga že polovica; drugi se v beg spuste, da se rešijo in paši nesrečo sporoče, kteri je malo streljajev za njimi.
Kristjani pribite med tem do Selca; ali tudi serditi paša pospeši korake ter jim prilomasti za herbet. Hud boj se vname. Kar je oroženih Pivčanov pričujočih, vsi se zverste, njim nasproti pa se postavijo turška kerdela. Izvolili ste si obe strani ali zmago ali smert, na beg ni več misliti. Streljajo in mahajo se neusmiljeno; grom in rožljanje orožja, krik bojevavcev in jok derhali se razlega po logih in odmeva od gričev. Pa to še ni najgrozniše. Sovražnikova moč preseže kristjansko, divjiši je njegov pogum, roke vajene kervavi meč sukati. Zato upade našim serce in že se odpravljajo skozi Selce, se ve da z veliko izgubo, na Slavinska gradišča. Vendar še o pravem času zadoni skozi čete doneči glas; „Hrabro, junaki! naš pogum, naša serčnost, pa božja pomoč velja! Slavinci nam gredo pomagat!" Kakor električni tok prešine to poročilo brambovcem ude. Pogum se jim verne, boj se še hujše vname. Sovražnik tišči med kristjane in seka po njih z ostrim mečem, da se jih mnogo v kervi zgrudi; pa tudi Turki se zvračajo po bojišču, kakor snopje po njivi. Med tem prisope junaško kerdelo Slavincev, ktere vodi pogumni hrabri Milijevič, tedanji posestnik male graščinice, ležeče nad vasjo na Tabru; njene razvaline, še vedno močne, mole še dan danes verh griča iz zelenih vertov. Mala peščica hrabrih brambovcev turškim četam nasproti vendar nima druzega vspeha, samo da sovražnika tako dolgo zaderžuje, da se ženstvo, starčki, otroci in blago za Slavino v taborišča in v hoste rešijo. Y najhujšem boju, ko pokanje pušek in rožljanje orožja vse drugo preglasi, zavrišči izmed Turkov divje veselje; vse se ozre, kaj to pomenja, in res, nič drugega ne kakor to, kar je Turku v navadi, kar se z njegovim značajem vjema, kar mu prirojena sirovost in divje navdušenje veleva: na dolgem kolu visoko v zraku je nasajena glava kristjanskega borivca in žarna plamenica jo razsvitljuje. Grozni pogled navduši turško kerdelo t divjim pogumom, vsi časte Alaha in njegovega preroka Mohameda, ki jim je v roke dal kristjanskega poveljnika in ž njim tudi zmago; ta pogled pa navduši tudi kristjane za pravico, vero in svobodo in jim napolni serca z željo vrednega maščevanja, zakaj tudi oni mislijo,
73
da glava na kolu je Milijevičeva, najhrabrejšega in najbolj pogumnega Pivčana, na kterega se je vse zanašalo, vse le od njega zmage, rešitve, svobode pričakovalo — ali ni ga več med junaki. Obupnost se polasti vseh, vendar nikdo ne odjenja, vsi si smert izvolijo, ona naj bode še poznim vnukom spričevala hrabrost in rodoljubnost preddedov. Divje klanje se prične, Turek za Turkom se zverne, velike gomile jih že mertvih in ranjenih leži, pa boja ni konca, dokler ne pade zadnji pivški junak pod morivnim turškim mečem.
Nesrečna bitva se precej razoznani po Slavini. Ker vas nima brambovcev več in ker gola ozidja niso dovolj močna, da bi se mogel kdo va-nje zapreti in pred Turkom varen biti, zato si vse išče rešeuja v hostah.
Paša zbere zdaj svojo vojno. Pri polnem svitu bledega mesca w^erstuje kerdela in vidi, da mu je padlo tisuče junakov. Pa še nicoj se hoče maščevati za veliko izgubo. S celo vojno dere v Slavino, oropa cerkev, duhovšnico, graščino in hiše; ljudstva le malo v vasi zajme. V graščini najde Milijevičevo edino hčerko, dvanajstletno Dragojilo, ktera se je, Bog ve, po kaki naključbi izgubila od matere in brata Miroslava. Kar je mladine, to poveže, staro pa pomori, čete po hišah razpodi, nekaj konjikov pa posije proti Postojni na ogled. Še preden zora napoči, sporoče mu ti, da se v Postojni nabirajo močne brambovske trume in da je ves terg poln rednih vojakov. Zato zapusti drugo jutro na vse zgodaj Slavino in kervavo Selsko bojišče in odpelje bogati plen, mnogo pivških mladenčev in deklic v daljno Turčijo.
Drugo jutro priplava belorumena zora na sinjem nebesnem oboku tako prijazna in ljuba, kakor bi prinesla Pivčanom najlepši dan, čez vzhodne hribe. Pa le malo trenutkov terpi jutranja milota. Jug dvigne iz jadranskega morja temne oblake in je podi čez goli Kras na Pivko. Snežnik si pokrije belo glavo s sivimi meglami, kteri če dalje bolj naraščajo in hribe krog velikana odevajo. Še ni solnce posijalo, ko se celi nebes, pregernjen s hudournimi oblaki, popolnoma zatemni, ploha se vlije, potoki derö po poljskih dragah in spirajo po žlebovih ob cesti, kar je noč oskrunila. Dereča Pivka vali kervave valove proti Postojni in oznanja tam kervavo bitvo, ktero so bili njeni sinovi. Čez malo dež neha, vode se utek6; ljudstvo, ki se je bilo po goščavah in podmolih poskrilo, zbira se na selškem bojišči. Ta išče moža, ta brata, ta sina; pa najde le razmesarjeno truplo. Zastonj pa išče Milijevičeva moža in hčere, ni ju,_ ni tudi znamenja o njih; sta li mertva ali so ju Turki živa odpeljali, nikdo povedati ne ve. Milijevičeva se oberne do gosposke in obeta odkupnine, kolikor koli je bodo tirjali Turki, ali vse je bilo zastonj. Leto poteče in še se nič ne zve; sin in mati obža-Ijujeta očeta in hčer, ki sta bila za nju izgubljena.
74
?.
šest let preteče po tej nesrečni bitvi, ki je Pivčanom skor vse može in mlađenče pobrala. Nič zanimivega se ta leta na Pivki ne zgodi. Turek pa nabira doma novih moči, da bi o priložnem času z večim vspehom napadel Serbe, Hrovate in Slovence, ki so vsej Evropi meja, da je Turek predreti ne more. Kerdela gerškega cesarstva mu niso ubranila pota do marmeljskega morja; slovito gerško brodovje mu ni ubranilo gospostva na gerškem in černem morji; topovi na carigrajskih zidovih mu niso ubranili balkanskega polotoka. Padlo je gerško cesarstvo, ktero je nekdaj mogočno zapovedovalo vsej zapadni Aziji in vsej jugovzhodni Evropi; ali slovanska ljudstva, ki bivajo Gerku za herbtom od iztoka Donave do dereče Soče, ti se zavedajo svoje moči, junaška kri jim teče po krepkih žilah, s.erce jim bije za vero in svobodo. Posamne deželice si Turek sicer podverže, vsemu narodu pa nikdar ne zapoveduje. Z veliko močjo pridere večkrat globoko med slovenske narode, polasti se njih zakladov, pokonča po nekterih pokrajinah cvet njihovega junaštva, vendar vselej se narod zdrami, in silovitega sovražnika sramotno iztira. Ko drugi evropski narodje verski in mednarodni mir kalijo in drago kerv v bratomorih prelivajo, bore se Slovani s Turkom za lastno versko in narodno svobodo, za svobodo in srečo cele Evrope. Zavedajo se svoje častne naloge, zavedajo se pa tudi dovoljne moči, rešiti jo grozeče pogube; zato nikdar ne zahtevajo od sosedov pomoči, tirjajo od njih le prostosti in miru. Terda je narodu, meč na 'dve strani sukati; terda mu je narodne moči, blagostanje, svobodo zapadu žertvovati, zraven pa povživati nravno moč na vzhodu v vednih bojih s protivnikom vesoljne svobode; pa vendar so edini Slovani Turku Evropo ubranili.
Pa pustimo zgodovino turških vojsk, zakaj vsak pogled v zgodovinske zapiske tiste dobe snuje britkejše misli in nas dalje odpelje od naše dogodbe. Leto 1570 nam je važno. Milijevič, kterega so bili Turki pri Selu živega vjeli in v Carigrad odpeljali, pridobi si prostost in toliko premoženja, da namerja se v domovino verniti in preljubo družino z nenadno vernit\TJo razveseliti, ker še vedno upa, da mu ljuba ženka in draga deca v Slavini srečni žive, da-si ravno mu nesrečna bitva pri Selcu tako upanje kaj malo opravičuje. Zapustivši Carigi-ad se ziblje na beneški ladji po gladkem zerkalu sinjega morja; v duhu pa se raduje na Slavinskem Tabru. Ali na jonskem morji napade razbojniška ladja beneško. Brodarji in popotniki se junaško bijejo, pa nič ne pomaga, podati se mora, kdor noče umreti. Tako pride Milijevič iz sužnosti v suž-nost. V Carigradu je bil jetnik sovražnika narodne svobode, tu je
75
jetnik sovražnika osebne prostosti. Vendar mu tudi zdaj še ne ugasne iskrica upanja: kar mu ni bilo dano doseči po poti, ki se možu spodobi, sklene iskati s zvijačo — pridobiti si hoče naj-pred zaupnost tolovajev, ž njo pa priložnost rešitve.
V Carigradu biva Dragojila. Na jugovečerni strani sivega mesta stoji na zelenem homcu ponosna in krasna palača. Od vseh strani jo obdajajo senčnati logi in čarobni vertovi. Kar koli milina carigrajskega obnebja in zmožnost bogate narave daruje, kar koli si gizdavost izmisli in umetnost doveršiti more, vse je tu združeno, kjer biva plemenita družina Mehmedova, velikega vodja turških vojsk. Mehmed je menda edini Turek v carskem mestu, ki više ceni beneško omiko in kristjansko šego družinskega življenja od turškomohamedanske. Temu ni čuda, saj oče njegov je bil slovanski mladenič, kterega so Turki iz posavskih bregov v Carigrad pripeljali, v Mohamedovi veri in turških vojaških vedah izurili in vojaka si izkojili. Imel je le eno ženo, ktero je bolj ljubil, kakor lastno dušo, in edinega sina Etema, kterega si skerbno varuje, kakor punčico v očesu. V njegovi palači pa prebiva tudi deva, šibka in ravna kakor jelka, bela in rudeča kakor kri in mleko, krasna kakor juterna zarja, pa mila kakor njena domovina — deva je Dragojila. Ko so jo bili Turki iz Pivke v Carigrad pripeljali, odkupi jim jo Mehmedova žena. Izredi jo v^ turških vednostih, vendar prosto jej da včrsko svobodo. Ker je deva uhog-Ijiva, marljiva in bistrega uma, prikupi se jej, da jo ljubi, kakor lastno hčerko; pa tudi Dragojila jo spoštuje in ljubi, kakor svojo mater. Raduje se v krasni palači s paševim sinom, dokler otročjih igrač iz rok ne verze; um se jej zvedri, že je zala deva, Etem čverst mladenič; mati njima umerje, pa spoznanje se porodi, serce oživi, in čem bolj postavno je njuno djanje od leta do leta, tem bolj zori iz otroške ljubezni naravna. Ali Mehmed od tega vsega nič ne VĆ; druge pote ravna sinu očetova skerbljivost, druge si gladi sinova domišljija. Pa čas je prišel, da se prihodnost njegova razsodi; priložnost dä nova vojska s kristjani. Car Selim si hoče slovenske in madjarske dežele podvreči. Mehmed mora v boj; pa tudi mladenču Etemu je častno mesto odmenjeno. Vendar preden sin in oče v posavske dežele odrineta, moral bi se sin po očetovi želji poročiti z bogato Turkinjo; to je, kar v mladenčevem sercu nemir porodi. Rad bi očeta ubogal, ki ga neizrečeno spoštuje, pa nemogoče mu je zatreti Dragojilino ljubav in odmev kristjanskih verskih resnic, ki so se mu ž njo v serce vcepile in že do prepričanja dozorele. Zamišljen postopa po senčnatih gajih in po domačem vertu.
Nekega dne ga dospe Dragojua pod cvetečo oljko na vertu m ga zbudi iz otožnih sanj.
„Etem!" ogovori ga prijazno in milo pogleda.
76
„Ne, Dragojila, nisem več Etem, ampak Davroslov." „Davroslav?"
„Da! Davroslav, pravila si mi večkrat, zove se tvoj hrabri oče in Miroslav tvoj brat; čnj, tvojega očeta ime sem si izbral. Zvala me bodeš od odslej Davroslava, zakaj kristjan hočem postati in tvoj ženin!" — Hoče jo na svoje serce pritisniti, ali v tem trenutku se začuje hoja; kakor bi trenil, se ločita. Dragojila terga cvetice ter je veže v šopke in vpleta v lavorov venec, Etem pa maha s sabljo krog sebe po zraku, kakor v bitvi po sovražniku in poje turško junaško pesem.
„Hrabri mladi junak, tako se mi dopadaš!" reče Mehmed, ki mu za herbet stopi in ga po plečih, kakor junak junaka iz dopadljivosti vdari. Tako je lepo, da te najdem v samoti, kakor med vojaki vojaka. Blizo je dan, kterega bodeš pokazal, da si Selimov sluga in Mehmedov sin. Pa čuj, ravno ti tvoj roditelj sam prinese ukaz mogočnega cara, kteri te s častnim poslom poslavi, še preden si v junaškem boju carjeve milosti zaslužil. Pošlje te s pismi do paše v Smirno. Vsi azijski pašaliki so že zbrali zapovedano število vojakov in je poslali v carjev vojni stan, le Smirna ne. Smirjani nočejo od nove vojske nič slišati; njim diši mir in beneška prijaznost; pa mogočni Selim pošlje paši povelja, kterim se Smirna ne bode ustavljala. Pa ker je carjevo povelje, da tudi jaz že jutri v Drinopolje odrinem, hočemo nicoj tvojo zaroko praznovati.
Osupnjen posluša mladenič očeta. Sto in sto misli mu bćli možgane: sklepa, kaj bode odgovoril, pa sklep za sklepom zaverže. Ali to gre le tako dolgo, dokler oče govori; ko on umolkne, mora šin govoriti, in sicer nič druzega ne, kakor le sladke besede naj-ponižniše in vdane zahvale. Ali ljubezen se bojuje s pokorščino, z boječnostjo serčnost.
„Oče!" povzame mladenič s krepko bosedo, „najponižniši sluga mogočnega cara Selima, najpokorniši sin tvoj stoji pred tvojim svitlim obličjem. Povelja tvoje slušati, to je moja perva skerb in dolžnost. V Smirno pojdem, in na tanko izpolnim carjeve ukaze. V boju bodem pokazal, da sem tvoj sin, mili oče! Edino to te pa prosim, da blagovoliš svojega sina tvojega serda oprostiti inblago-dušno pomisliti, bi li ne bili časi ženitovavnemu praznovanju ugod-niši takrat, kedar bode carjevo glavno mesto velike Selimove zmage čez Slovane in Madjare praznovalo in ko bode mogočni car tudi tvojega sina med svoje junake štel?"
„Etem! zgodi se ti tvoja prošnja!" reče Mehmed; „vendar čez uro bodi pripravljen, da obiščeva Beg Fereta. Pokazal ti bode moj prijatel tvojo zaročnico in vredili bomo, kar se odložiti ne more; zakaj tvoj oče ne ve, ali mu ni Alah odločil razsodno uro v
77
sledečem boju, da se z leskečimi ranami v naročje velikega preroka preseli, za kterega slavo že petdeset let nosi ta-le neoskrunjeni meč."
Ponosno dvigne Mehmed svoj meč, nekako milo se mu stori, vendar pred sinom solze zakriva, meč pa nehote poljubi in reče: „6in moj! v mojem polku se bodeš tudi ti bojeval; ko bodeš vidil, da je roka tvojega roditelja onemogla, polasti se njegovega meča in bode naj ti zmagovavno orodje v neštevilnih bitvah, dokler ga čez polovico stoletja mojim vnukom ne izročiš, neoskrunjeni, Alahu in njegovemu preroku posvečeni spominek dedov. Vse drugo naj se ti zgodi o svojem času!
Izgovorivši, poljubi Mehmed sina, Etem pa očetovo roko in častitljivi meč. Oba odideta; Mehmed zgine po dolgi veži v svoje sobe, Etem pa obstoji na vratih, v globoke misli zamaknjen; očetove besede so mu segle v občutljivo serce; ne ve, bi li šel na desno za očetom ali na levo, kjer ga Dragojila pričakuje. Slednjič se iz nedoločnosti zdrami, urno se poda v Dragojilin stan posvetovat se o njuni prihodnosti. (Dalje in konec prihodnjič.)
Gazele. I.
Ko zorin svit na zemljo žarke Hje, Budijo krog in krog se melodije. Iz spanja truma drami se krilata, Tn v čudnem zlatu solnce ko prisijo, Mogočni ga pozdravljajo glasovi, Edini slavček se v samoto skrije, Ki poje med sijanjem tihe lune. — Nazaj v slovenske se ozrem samije, Po dolgem mraku zarija napoči, Al preden zlato solnce jih obsije. Razpete so na liri mile strune, Budijo narod sladke harmonije, Ko skrije slavec se o belem dnevi: Donijo v večnem jeku poezije!
78
?.
Na nebu svitle zvezde zamigljajo — luna sije.
Oblaki vsi za solncem se podajo — luna sije.
Postane zlata meja na večeru,
In proti njej nebeški voz peljajo — luna sije.
Nagiblje se zvezdišče do zahoda,
In zvezdogledi poslov dosti imajo — luna sije.
Po raznih zemljah sije gorko solnce,
Tu v sladkih sanjah si ljudje igrajo — luna sije.
Potihne šum, bliščoba v mestu vgasne.
Duhovi čujejo in luč poznajo — luna sije.
Na dan šumijo poezije viri,
Ko v cvetno jutra zgodnjega ograjo — luna sije.
A. Okiški.
Kosovo polje.
(Historiško-romantičen obraz; v češčini spisal P. Chocholoušek.)
(Konec.)
III.
Pred Lazarjevim šotorjem na podolgovatem krogu, ograjenem z otesanimi rantami, stojita si nasproti vojvoda Miloš Obilic in Vuk Branković—vsak na enem koncu. Carska straža stoji okoli borišča, zato da nihče blizo ne more, bodi-si kteremu na pomoč, ali pa na škodo. Za ogrado stojite družini, vsaka za svojim vojvodom; pričujoči so tudi car pa kneza na vzvišenem kraju sredi zagraje: Tverdko bosniški sedi carju na desni, Kastriota skaderski pa na levi in zadej njuni dvorniki pa carjevi.
V Obiličevem taborji in v Brankovićem je vpitje, da se razlega do borišča; v carjevem taborji pak se gnjete ljudstvo in hrupi, kakor morje verši takrat, kedar začenja razgrajati. Pogovarjajo se, kaj je krivo dvoboju, pa stranka — ktera zmaga.
„Kako pošten, kako jasen ima pogled", šepetal je Tverdko Lazarju na uho, ko je bil pogledal Obilica, „nikoli ne bi bil verjel, z Amuratom da si dopisujeta!"
„Nikar ne verjemite tega", djal je Lazar nujno, „pa saj kmalo sam spoznaš, da ni tak, le čaki".
„Pa ta Turčin vendar ne bi bil na-nj najpervo obernil se, kaj?" odverne Tverdko.
79
„I, ali ne poznaš bisurmanske zvijačnosti?" odgovori Lazar.
„To je že res", pravi Tverdko, „ali vendar, ko bi jaz bil na tem, kakor si ti Lazar, ves da, gotovo bi se prepričal".
„Saj se bodem!" odverne Lazar po kratkem premlsliku.
Stopil je zdaj pred carja stražni vodniii, kteri je moral skerbeti za red na borišču. Oznanil je, da je vse že pripravljeno za dvoboj.
„Ta dvoboj, ta dvoboj!"  sepeče Lazar, „saj pravim, ta mi razdvoji narod, in prej ko ne, potlej da ga zmaga poganstvo". Umolkne.
„Saj 80 se že od nekdaj vitezi tako mirili", opomni Tverdko, ki je bil razumel Lazarja, „kdo bi se neki tepel s srečnejšim verstnikom—tekmecem? Hajdi, na borišče, pa naj se pomirita pri čaši!"
Pa Lazar ni nič odvernil, ampak znamenje je dal z žezlom.
Trobentarji zatrobentajo in po vsem taborji — daleč in na široko je bilo na enkrat vse tako tiho, kakor v grobu. Še enkrat je glasnik oklical dvoboj, potlej je pa Obihč svojega konja krenil k vzvišenemu mestu, kjer je sedel Lazar s knezoma vred :
„Car, jasni moj gospodar, nuj!" spregovori na glas, „nujta kneza, bojna sodnika! sklenite mir med Brankovićem pa med menoj za tako dolgo časa, da ukrotimo bisurmane!"
Enoglasen vskrik se razlegne okoli in okoli; niso se nadjali takove tirjatve; kneza sta v naglosti kar poskočila vsak s svojega sedeža.
„Ni ne izdajnik moj Miloš, ne ne!" razvedri se Lazarju lice.
„Sveti Sava!" spregovori Kazančič, „pomisli na čast svojega rodu, na čast svojih vojakov, vojvod!"
Ker so bili vsi ginjeni, zato se ni nobeden nič zmenil za ta vgovor, ki je bil kažnjiv po zakonu za očitni dvoboj.
„Da bi svojo čast tako zamotal bisurmanu na prid, tega jaz ne verjamem", djal je Tverdko nezaupljivo. „Zato ima vse druge vzroke, le verjemi mi. Lazar!" Ali komaj je knez izgovoril, oglasi se zopet Obilic: „Nagovoru sem svojega gospodarja in vaju kneza za mir samo zato, da se narod vzderži v edinosti, ktera nam je tako potrebna, če hočemo zmagati!"
„Aj vojvod!" oglasi se Brankovič, ko se je bil izdramil iz svojega čudenja, „kako si mogel v misel vzeti kaj tacega; da bi se zato razdvojil narod, kako bi bilo to mogoče, ker ga vodi sam car, jasni naš gospodar? Moja vojska vem, da ne zapusti posvečenega keršanskega praporja, ko bi se zgodilo — Bog vedi kaj. Lej! to je vendar vidno, vojvod! da se iz druzih vzrokov ogiblje boju — Miloš Obilic, po kterem Amuratovi posli poprašujejo."
Jezno je vskriknilo Obilićevo spremstvo, in Kazančič je že na ogradi stal z golo sabljo v roci; gotovo bi bil planil na borišče
80
ter skočil v opravljivega Brankovića, ko bi ga hladnejši Topličanin ne bil potegnil nazaj.
Obilic je prebledel, ker ni vedel, odkod te Vukove besede, kajti Branković je dobro skrival, tako da ni Obilic nič vedel za to, in njegova vojska ne, če ima kaj s Turkom. Pa jeza mu je stopila v lice: oblila ga je rudečica. „Hoj, pa v boj!" zavpije in dirja zopet na svoje mesto: „Brani se Branković!" vpil je, „brani svoje drago življenje!"
Branković pa se je zaničljivo zasmejal.
Zgrabila sta zdaj vsak za svojo sulico, ker dozdaj sta brezi orožja stala na borišču; pa nista čakala, da bi bil zatrobil troben-tar, ampak kar skočila sta vkup. Orožje je zarožljalo, sulici ste zazveneli. Železo se je zadelo ob železo. Oba sta nepremakljivo sedela vsak na svojem konji. Konja sta planila z glavami skupaj in vspela se tako, da sta borivca komaj ukrotila ju pa ugnala vsak na svoje mesto.
„Hoj! to je krasen dvoboj!" oglasi se Tverdko ves razjarjen.
„Kar sem živ, tacega dvoboja še nisem vidil!" kriči Kastriota.
„Ali si vidil", oberne se k Lazarju, „kako je prebledel Obilic, ko ga je bil Branković tako potipal za žilo?"
Ali Lazar nič ne odgovori, se komaj da je slišal ga; saj še tega ne vidi, kako se borita borivca, tako mn vdeluje duša, kajti Branković je očitno obdolžil Obilica, Obilic pak je prebledel: Lazar je pozabil, da blage duše se še sence boje, boje že same misli na tako hudodelstvo, kakoršno je opravljivi Branković zvernil na Obilica, pozabil je na to nesrečni, blagi car.
Družina obeh vojvodov z vriskom pozdravja svoja vodnika, ne mara več za zakon v dvoboji, tudi carska straža se nič ne zmeni zato, glasno daje hvalo junakoma: ti, kteri so vidili strašni dvoboj, sporočavali so ga daljnejšim in tako je oznanilo šlo do naj-poslednjega konca v taborji.
„Mlati!" zavpil je Obilic tako močno, da je prevpil ves ta
vrišč.
„Mlati!" zakričal je Branković.
Z enim skokom je Kazančić — s teškim mlatom preletel ogrado.
„Alo, vojvod! razkolji mu butico, da mu onemi izdajni jezik."
„Nuj mu jo, vojvod!" oglasilo se je vse spremstvo, „varuj svoje časti, pa časti svojim vojakom."
„Poderi ga v prah!" kriči na Branko vica njegovo spremstvo, „ne onečasti svojega imena, vojvod!"
Zgrabila sta vsak en mlat, pa zaletela se drug v drugega; saj sta oba slavna bojnika, dobro znata boriti se bodi-si z mlatom, ali z mečem. Malo po malo se približujeta si; pravega trenutka čakata, potlej pa kakor blisk tako hitro se napadeta, ter zopernik
81
zopernika rani. Sem in tam, na vse strani se obračata konja; naskakujeta se; nobeden ne more dobiti take prilike; oba pazita; drug drugega gledata, kako se kteri gane.
Mertva tihota je okoli, gledavec — nobeden še ne diha ne; tisti pa, kteri ne morejo nič viditi, nič slišati, ti pa tiho stoje, nepremakljivo, kakor da bi lahni vetrič, ki veje po plani, po taborji naznanoval, kako se približujeta si nasprotnika.
Na enkrat sta zdaj oba vojvoda zagnala bojni krik. Veter žvižga, ječi pod teškima mlatoma, tako hudo mahata. Po bliskovo sta planila skupaj. Prah ju zavija kakor oblak: nobenega ni viditi. Le enkrat sta buhnila skupaj, tako da je spreletelo vse okoli.
Obilic se prikaže iz prahu, pa nič ranjen ne; prah pada na tla in pada na Brankoviča. Zastonj se trudi Brankovič, da bi izkolehal izpod svojega konja. Obilic je nameril Brankoviču na glavo, pa zadel je s svojim mlatom ob njegovega, ali vendar še z oslabljenim mlatom glavo razdvojil Brankovičevemu konju.
„Ha hoj! Obilic!" zavrisne njegovo spremstvo, Brankovićevo pa brezupno vmes zaječi.
Ali čudno! ta vskrik in jek se razlegne brez kacega odmeva.
Že ko sta vojvoda spopadla se, že takrat so najzadnji obračali se k Balkanu. Drugi važnejši prizor je motil njihovo pozornost: tam pa tam na obzorji se je dim k oblakom valil iz zapaljenih vasi, in versta za versto, oddelek za oddelkom polglasno zavpije: „Bisurmanje!"
Ni bilo potreba sporočila, da je Šiman bolgarski onemogel, Amurat pa nenadno naglo udaril čez Balkan.
Pri borišču — ti pa niso nič vedeli za to; preveč so bili zamaknjeni v boj.
Obilic je skočil s konja, pa s povzdignjenim mlatom približal se Brankoviču: „Prisegel sem, da te ubijem", djal mu je serdito, pa tresel se mu je glas, ko je namahnil in djal: „Bog ti bodi milostiv!"
„Stoj!" zavpije car na ves glas in vstane s sedeža, „ali hočeš bratomorec postati?"
Nevoljno se oglasi Obilićevo spremstvo.
„Jasni gospodar!" oglasi se Obihč osupnjen, težki mlat voljno spusti k zemlji, oči povzdigne k carju, ali na obzorji je zagledal znamenja, s kterimi so Turci naznanjali svoj prihod: „Bisurmanje!" zavpije in pokaže proti jugu.
Vsi so pogledah k jugu in enoglasno zavpili: „Bisurmanje!"
Pa Lazar se je zopet ojačil: „Tu so tedaj!" djal je hladno, „mi smo se pričkali, oni so ta čas prederli pa čez Balkan, kteri bi bil hnel biti njihov grob!"
Kakor blisk, tako je pribočnik k carju pridirjal na penavem KOnji; „Truma za trumo stopa z Balkana, vsa Amuratova sila
82
se vali proti nam, jasni car! To ti sporoča podvojvod Kozarić hercegovski."
„Saj so se nam bili sami oglasili že prej", djal je car in pokazal na znamenja na obzorji, „dirjaj nazaj k vojvodu, pa povej, da sem jaz djal, naj vso noč naganja bisurmanom, zato da se bodo morali trudni biti jutri zjutraj".
Pribočnik je oddirjal, car pa se je obernil h knezoma: „Jutri bode določena serbska osoda, vsak bodi pripravljen na boj za vero, za domovino in narod!"
„Slava carju!" zavrisnejo vsi, kteri so bili slišali te junaške besede, in „slava carju!" zavrisnil je oddelek za oddelkom, da so se naposled vsi glasovi stopili v en vrisk; le Brankovičeva vojska molči, — vojvod je vendar izkolehal izpod konja, in zdaj stoji sredi borišča, pa stermi v tla. Divje žariva roke v nedrije k persim, ki se mu dvigajo; od ust do ust se mu cede kervave sline; kakor blazen, tako si grize ustnice. Osramočen je pred vsem narodom, po vsej domovini se bode to vedelo. Slavohlepnost ga žene na maščevanje; le na to misli, kako bi se maščeval nad vsem narodom, da bi ostalo, kar je mogoče najmanj prič za tako sramoto. Žalostno ga spremstvo pogleduje. Tudi ono je razžaljeno, ker je razžaljen njih vojvod.
„Nobenkrat še vojvod Branković ni bil zmagan!" jezć se, „ta pot je le z zvijačnostjo zmagan! — Verjemite, bratje! vse je bila le zvijačnost pa goljufija, zato da bi bil onečeščen Brankovićev rod." „Bogme, da je tako! poglejte, kako ga lomi!" — „A saj smo mi še tu, maščevali se bodemo, vojvod, za-te in za-se!"
Za tem se je Lazar še s knezoma pogovoril, potlej pa po-kimal in vsi so umolknili: „Bisurmanje so že tu, stara navada pa ne sme priti v nemar", djal je car, „vitez svoj razpor poravna v dvoboji, po boji pa si nasprotnika podasta roki. Oba sta se ska-zala verla vojvoda, samo da je sreča danes Obiliću bolje ugajala. Podajta si roci, naj edinost zopet objame narod, jutri še le se pokaže, kteri se bolje odlikuje od svojega tekmeca!"
Z odkritoserčnim pogledom je Obilic stopil pred Brankovića: „Kesnico je govoril car", djal je in podal mu desnico, „ko ste se bili nama ženi sporekli, midva ne bi bila smela vtikati se v njun razpor; pa [sva se vendar-le; zdaj je sreča bila na moji strani, drugikrat bode pa na tvoji, ali Bog varuj, da bi se še kedaj tolkla midva. Tam-le — poglej našega sovražnika, spomni se na Boga, spomni na domovino, podaj mi roko, Branković", djal je; „bodiva zopet brata!"
„Vrag vendar! zmirom se tako ponižuje!" razhudi se Kazančić in nesterpljivo prestopava z noge na nogo.
83
Brankovič se je stresel in poda Obiliću roko, pa z obličjem stran obernjenim; komaj se dotakne Obiličevih perstov, že je spet nazaj potegne, kakor da bi se bil doteknil živega oglja.
Žalosten ga je Obilic gledal; zopet mu je rudečica oblila obličje; vnovič mu je nevolja vskipela, car pa in kneza s spremljavci
— ko so vidili, da sta si segla v roki, tleskali so pohvalo, vpili slavo obema vojvodoma; toda Obilic je pobesil glavo in nič več ne pogledal Brankoviča, pa sel k svoji družini, ki ga je z veselim krikom pozdravljala.
Berž je Brankovič sel z borišča, pa ni stopil pred svojo spremstvo kakor Obilic, temuč med gledavce.
Carjev glasnik je stopil na borišče zdaj, pa razglasil carjevo voljo namreč: da bi po davni navadi borivca s svojimi spremljavci vred pri čaši zaterdila prijateljstvo, sklenjeno po boji na borišču.
Ne dolgo in spremenilo se je borišče v gostišče. Car — obernjen k vzhodu, sedi konec mize, in kneza. Na obeh strančh ob dolgi, široki mizi sede vitezi, oba vojvoda nasproti si, pa njuni spremljavci — zmešani med carjevo in kneško spremstvo, vsak po svojem stanu.
Od daleč stojč pevci, ki vbirajo gosli pa opčvajo slavnega Dušana, vehcega carja, pa druge serbske junake. Časi pa časi vstane kteri vitezov, stopi v versto med pevce, vbere tudi gosli ter opeva bodi-si ljubezen, ali pa kterega viteza, ki so mu že zdavno strohnele kosti, ime pa mu še zdaj živi v narodu; kteri drugi pa slavi svojo domovino, sveto Serbijo, kako verle junake rodi za strah sovražnikom, Serbskej pa na večno slavo. Glasno gostje hvalijo pevce, ker so s svojimi pesmami zbudili njihovo pozornost, in imenujejo je zaporedoma vsi, kakor viteze, zmagovavce v boji ali pa na borišču.
Vino in petje razvnema serca in misli gostčm. Prijaznije se, radostni se razgovarjajo, pa pijo na jutrajšno zmago svetega križa; le ??????\1? nepremakljiv sedi in otožen stermi pred-se, ne pije in ne je; kakor pšica, tako njegovo serce zadeva vsaka pesem o slavi vitezom, ki so se darovali za vero in za narod.
Solnce se je bilo že nagnilo k zapadu.
Car Lazar je pogledal na zapad in na vzhod, pa vskliknil: „Danes"*i:adostno obsevaš nam obličja, z vinom se napajaš iz čas
— ti solnce božje! jutri pa se bodeš gledalo v mertvaških obrazih, napajalo pa s kervjo! — Pogledal je goste in djal: „Radostno končamo današnji dan, tem radostnejše, ker sta mi vojvoda zopet sprijaznjena in ohranjena oba zeta. — Oba?!" šepetne sam za-se in bolestno pogleda Obihča.
Do verha ukaže napolniti čašo, potlej pa jo vzdigne in začne: „Do danes je še zmirom ljubilo me nebo: malokteri predmenojec na carskem stolu je bil tako srečen, da je zbral vitezov, slavnorodnih,
84
slavnodejnih toliko, kolikor jih jaz vidim danes pred seboj, tako da ne vem, kteremu bi napil izmed njih, da bi bilo prav. Zatorej če napijem glede na dostojnost pa na slavno rodnost, napijem tebi. Vuk Branković; če napijem glede na slavno ime in na slavnodejnost, napijem tebi, Miloš Obilic; če napijem glede na hrabrost v bojih, glede na srečo, napijem tebi, Ivan Kazančić; če pa napijem glede na moško krasoto, zedinjeno z viteško slavo, napijem tebi, Milan Toplićanin; ali vendar, tako gotovo, kakor da me jutri izdaš, napijem tebi, Miloš Obilic!"
Čudo obhaja vse zarad tacih besedi; vsi imajo oči obernjene v Obilica. Obilic pa miren vstane s svojega sedeža, stopi k carju, koleno sklene pred njim, prejme od njega čašo in jo vzdigne nad glavo: „Hvalimo, car, jasni gospodar!" pravi, „da si očitno govoril z menoj, kakor vselej. Pijem tedaj tvoje vino na tvojo slavo, pa na slavo Serbskej in pravoslavni veri. Kakor gotovo se Balkan ne premakne s svojega stala, tako gotovo jutri umerjem za-te!" Pa nagne čašo in izjpije vse do zadnje kaplje.
„Slava Obiliću!" zaklicalo je njegovo spremstvo in obdalo ga; carjeva družina pa in kneška je kričala: „Živi srečno! Bog bodi s teboj zdaj in večno, vojvod!"
Lazar je obličje zakril v carski škerlat: ni mogel sterpeti Obilićevega pogleda. Miren je Obilic s svojimi spremljavci šel v svoj tabor; gostija je bila končana.
Tako je minul 14. dan mesca junija leta 1389. Noč je bila že davno svoja krila raztegnila po plani, po gorah okoli; v taborji je povsodi vse tiho, vojska počiva poslednjo noč pred bitvijo, le tam od daleč z juga časi prileti bojni krik, zazvene meči; Kozarić, ta neprenehoma naganja bisurmanom, Serbje pa pokojno spe, ker imajo takega stražnika pred seboj. Po polnoči pa je nehal tudi ta krik, samo časi pa časi se oglasi straža, ter moti nočno tihoto.
Pred Obiličevim šotorjem stojita pobratima — vsa orožena, viteza Milan Toplićanin in Ivan Kazančić, pa vsak svojega konja deržita za uzdo. Tam na strani služabnik derži ljubljenega Obilićevega konja, ki je Obilica nesel na borišče, da je zmogel Brankovića. Na drugi strani stoji pa truma jezdicev, v-. sredi pa nekoliko konj naiizdanih.
Jasno zvezde migljajo na nebu; jasno mesec plava po oboku; noben oblačec ga ne kali.
„Kaj že misli?" spregovori Kazančić — na pol sam za-se, ' na pol pa pobratimu.
„Djal je, da umerje za carja", odgovori Milan, „le pazi, on osvobodi Serbsko, ali pa nihče ne."
85
„Ako Obilic umerje, pa tudi jaz umerjem ž njim", odverne Kazančič, „po smerti tacega vitezaj pa da bi med Brankovičevci živel in drugimi tacimi tihotapci, tega pa ne tega!"
„Tiho, vojvod gre!" opomni Milan.
Razgemüo se je zagrinjalo in prišel je iz šotorja Obilic, ž njim Vukosava, zahaljena v gost zavoj, za Vukosavo pa služabnice, na pot pripravljene vse.
Velel je Obilic jezdicem, naj bhže pripeljejo nauzdane konje. „Z Bogom, Vukosava, žena miljena!" djal je neizrečeno nežnoglasno, „hvala ti za vso dozdanjo ljubezen!"
Vukosava se mu verze v naročje: „Tedaj ne spremeniš svojih misli?" še vzdihne.
„Ne morem jih, ne smem!" odgovori Obilic kratko.
„Tedaj se moram za zmirom ločiti od tebe?"
„Kakor Bogu drago!" odgovori Obilic, „določna doba hoče določnih činov."
„Ker nisi hotel verjeti mojemu svarjenju", očita mu Vukosava, „izdal je tebe, carja mojega očeta in svojo domovino!"
„Jaz vničim dan njegove izdaje — še predno se začne. Ali polnoč je že, ne smem več dolgo odlašati. Z Bogom tedaj, zaderži se po mojem nasvetu, zakaj —tako bode ob svoj zaslužek za izdajo, in ako bi se mu tudi utegnila posrečiti."
Pa vstopila se je Vukosava, odgernila zavoj, v obličje pogledala Obilica in zamaknila se je njena duša v njegovo dušo, ki je žarela mu iz oči in ovijala se po obličji.
„Moja duša, zedinjena je s teboj na veke", spregovori pa kerčevito so se jej tresle ustnice, in nedrije vzdigavalo, kakor se vzdigujejo valovi na razburjenem morji: „Z Bogom, ljubljenec moj!" vzdihne še enkrat in se zopet zavije v zavoj. „Daj mi toliko moči, da, ne obupam", šepeče, pa vendar serčna stopi h konju; služabnica jej je pomogla, ona pa je šinila na konja in odjezdila po poti v Prizren nazaj; pa nič se ni ozerla več. Vsa truma, vsi jezdici so jezdili za njo.
Nepremakljivo je stal Obilic, tako kakor k zemlji prikovan, navskriž z rokama. Ognjivo je gledal za jezdečimi, ko pa so bili izginili mu izpred oči, oddehnil si je, kakor človek po hudi bolesti.
„No, to sem že nekako srečno prebil", djal je sam sebi, „zdaj me čaka pa še veliko teža: — smert", dostavil je jasnega obličja.
Zdaj se oberne k mladima vitezoma, ktera je ves prejšni prizor močno prevzel. Vprašal je ju: „Ali sta pripravljena, vidva - sokola mlada?" i i     J    ;
„K vsemu, vojvod!" odgovorita enoglasno.
„Tedaj na konje", djal je Obilic, „v bisurmansko ležišče pojdemo."
Glasnik X. 7
86
„Ha!" vsklikne Kazančić.
„Ali mi ne verjameš, mladenič?" vpraša ga Obilic nevoljno. „Vojvod!" odgovori ta bolestno.
„Odpusti", djal je Obilic nežno, „moja duša dozdaj ni še upokojena. „Junaka"! ogovori zopet oba, „če imata še kaj v življenji, pustita iz misli vse, odpustita svojim sovražnikom, da vama odpusti tudi Bog: k smerti pojdemo".
„Smerti se nisem nikoli ogibal", djal je Kazančić, „vsem sovražnikom odpuščam, ali bisurmane pa Brankovića bom preklinjal še, ko poslednjikrat dihnem!"
Milan se je globoko zamislil; veliko je imel zapustiti v življenji; pritisnil je roke k sercu, ki mu je močno bilo: „Umiri se serce, domovina kliče! Z Bogom Milica!" šepetne, vzdigne glavo in jasno zopet gleda vojvoda.
„Branković, Branković!" imenoval je sam za-se zamišljen, „ko bi--ali pozno je že. Car to ve in Branković je poveljnik izdajnemu ljudstvu!" Zopet je pogledal na mladenča, sočutno pogledal enega pa druzega. „Ne, vidva ne smeta umreti z menoj. Obljubita mi, da se bosta varovala, če bode moč —"
„Vojvod!" hotel je ugovoriti Kazančić.
„Obljubita mi to, če ne, pojdem pa sam, čisto sam", seže mu v besedo Obilic.
„Obetava tedaj, vrag vendar!" zazlobi se Kazančić, „čeravno ne vem, kaj namerjaš!"
„Ako Bog da", odgovori Obilic važno, „Amurata prebodem sredi med njegovimi stražniki".
„Vojvod!" zavpijeta viteza navdušeno, veržeta se mu pred noge in ljubita rob njegove obleke. On pa jima roko položi na glavo, skloni se, poljubi ju na čelo, potlej pa so vstali vsi trije in ležali si v naročji, ter posvečevali se tako na veliko delo.
„Pa da bi še živel?!" spregovori Kazančić.
„Moraš, Ivan!" opomni Obilic, „če pa se vendar-le primeri, da se bisurmanje udarijo s serbsko silo, kar se zgodi prej ko ne, ker je tam še Bajazet, ki je veči ko njegov oČa, v serbski vojski pa Branković; da se to zgodi, ako nam je odločeno, da Kosovo vidi poslednji dan serbske slave, potlej Kazančić, ohraniš ti svoj život, potlej tebi priporočam carjevo rodovino, da bodeš skerbel za-njo."
„Bodem že!" priseže Kazančić.
„Kaj pa meni, ali jaz ne bodem nič, vojvod?" vpraša Milan.
„Tebe, Milan!" odgovori Obilic žalostno, „tebe čaka še najhujša, ako bisurman zmore pravoslavni narod!"
Zavsedli so konje in zdirjali proti bisurmanskemu taborju.
Pa sredi obćh taborjev je Obilic ustavil svojega konja. ,,Kakor vidim", oberne se k Milanu, ,jti imai ob boku Bajazetovo
87
bodalo. Prosim, posodi mi ga, nerad bi kristjansko orožje brez-potrebno omadeževal z Amuratovo kervjo."
Molče mu izroči Milan bodalo in jezdili so potlej dalje.
Ravno je začelo svitati na vzhodu, ko je bilo Amuratu sporočeno, da vojvod ObiUč, čegar samo ime je veljalo za tisoče boj-nikov, da on išče pribežališča v senci njegove visokosti, da svoje orožje voljno položi pred pašine noge.
„Alah — il — Alah!" razveseli in začudi se Amurat, ter zapovč, naj mu dajo vso čast. „Moramo lesico gladiti po dlaki, kedar nam je treba njenega kožuha", djal je z zaničljivim smehom Amurat svojemu sinu Bajazetu, s kterim se je posvetoval zastran bitve, kako bi jo ??edila. „Najbesnejši volk se poda, ali bodemo gonili pse kristjane, kakor čedo ovac, kaka bode to slava!" pokerči z ramama: „Kdo bi si bil mishl, da se kaj tacega prigodi?"
„Obilič —da je prebegnil?" maja Bajazet nezaupljivo z glavo, „pa če je, potlej je kristjanska vera prav slina od gobca."
Šel je z očetom pred šotor, pa res — približal se je Obilic, ž njim oba viteza s sultanovimi stražniki. Nekoliko korakov od sultana še — skoči Obilic s konja, in bUža se sam Amuratu.
Pa Bajazet se ne meni za-nj, ker — zagledal je in spoznal viteza; nekak nepokoj ga obhaja in ne more oči odverniti od nju. Molče je Obihč stopil pred Amurata in pokleknil.
„Dobro došel, junak pravoslavni!" ogovori ga Amurat nekaj s hinavsko prijaznostjo, nekaj pa tudi resnično, „v tvojem prihodu je zastava berze zmage!"
„Bog daj", djal je ObiUč, „da bi bilo res to, kar praviš, jasni sultan! Tu je orožje!" podal mu je bodalo.
Amurat je stegnil roko po njem: „ Jemljem ga", djal je, „zato da te drugače opašem in dostojniše!"
ObiUč pa poskoči in porine bodalo v persi — Amuratu.
„Alah — kerim!" vskUkne Amurat in zgrudi se na tla.
„Sveti Sava in Serbska!" huškne Obihč, izdere svoj meč, pa odganja sultanove stražnike, ki so planili od vseh strani in silili nad-enj.
„Nazaj, junaka!" zavpil je posut z ranami, „Ivan! Milan! nazaj! spomnita se prisege!"
„Z Bogom, vojvod!" zakriči Kazančič, ki ni mogel pritergati si tega veselja, da ne bi bil nekoliko Turkom odsekal glav, potlej je pa dirjal za Milanom, ki je na ves glas zavpil: „To je bilo tvoje bodalo, Bajazet!" in nazaj obemil svojega konja.
Bajazet se je zganil; na tla je spustil umirajočega očeta, ki ga je dozdaj deržal v naročji, poskočil in zakUknil: „Za njima, snžniki, za njima!"
Ali nobeden ga ni sUšal, ker vse je bilo zmešano, on sam -— se geniti se ni mogel med razdraženimi sultanovimi stražniki. N*«

88
gloma viteza zdirjata k serbskemu taborju, kjer trobentarji bojnikom že trobentajo na boj.
Kakor blisk, tako hiti-o se je zvedelo po vsem taborji: „Amurat je umorjen, Obilic ga je!" — Zmagoslaven vrisk se je dvigal k oblakom: „Sveti Sava in Serbska!" — Ali bisurman ognjeno hrepeni po maščevanji; Bajazet teka od trume k trumi, spodbada in zaklinja muselmane, da bi maščevali smert svojega carja. Komaj je 15. dan mesca junija leta 1389 bilo solnce zasvetilo na obzorji, zgrabili ste se obe vojski na Kosovom polji.
IV.
Temna noč krije Kosovo plan; mesec le časi in pa časi posveti skoz goste oblake, pa zopet se skrije vselej, kakor da bi ga bila groza Kosovega polja. Že drugi dan jug vleče od Balkana, ter suši kaluže kervi, pa še jih ni usušil. Dolga plan je to, ali kakor dolga je, tako daleč je po njej vse polno trupel, tako kakor snopja na polji, cele kupe mertvih je tam pa tam. Sem ter tje leskečejo zlomljene sablje; leskečejo oklepi in drugo vojaško orožje. Tu je bisurmanski bunčuk (konjski rep), vtaknjen v zemljo, pa nikogar ni zraven; barjaktar in paša s svojimi stražniki vred — vsi so poginili; tamkaj pa mertvi še zmirom prapor derži v merzli pesti, in kedar koli sapa potegne, vidiš va-nj vtkano znamenje svetega križa. — Velik je ta grob, v kteri je zakopana serbska slava; zakopano serbsko carstvo. Mertvaška tihota vlada na tem grobišču. Sicer se volkovi dobro goste tu, zdaj pa tudi volkov ni; samo pleneči ponočni tiči časi pa časi zakrohotajo, ter motijo tihoto, pa veter, kedar potegne, da kakor orel s perutmi fofoče, plahta še tam pa tam kteri šotor, kterega ni bil dosegel požar in ne povalila vojska.
Na enkrat lahki vzdihi zavejejo po plani od tod, kjer se veter igra s praporjem sredi med trupli. Neka kervava postava na pol vstane. Z levico se podpira, z desnico pa si mane oči, kakor človek, ki se je še le prebudil iz terdega spanja. Kakor v sanjah, tako se radovedno ozira okoli, to se ve, da ne ve, kje je — kazno, da jej malo po malo dogodki prihajajo v spomin, ker jo je bila globoka rana na glavi zvalila med trupla v omedlevico. Že se jej začenja jasniti pamet, da v duhu vidi neštevilne bisur-manske trume, ki se vale čez Balkan, zato da bi vničile serbsko carstvo, spodkopale Kristusovo vero, križe stergale s cerkva — posvečenih pravoslovni veri, pa nateknile mohamedansko znamenje — svoj polomesec; vidi v duhu, kako je narod vstal na car Lazarjev poziv, — vstal zato, da bi obvaroval svojo domovino, svojo vero, pa svoja svetišča; vidi, kako ste se na Kosovom zgrabili ?? vojski 5 vidi, kako se koljejo Serbje in Turci,     k^o besno.
89
Turci so se bojevali zato, da bi bili osvetili smert svojega cara Amurata, ki ga je bil serbski junak Miloš Obilic prebodel pred njegovim šotorjem vpričo njegovili stražnikov; Serbje pa so se bojevali za to, kar je človeku najdraže: za vero in za domovino. Tri dni je terpel boj, po treh dneh je bil še le konec slavnih činov junaških. Že so začeli se umikati Turci, ti vragovi Kristusove vere, pa serbski vojvod Vuk Brankovič je izdal domovino, izdal svojega Boga: k Turkom je potegnil s svojo vojsko. Jezus Kristus! vse je izgubljeno! Padajo, zastonj padajo serbski junaci; ginilo je slovanstvo, pa še gine — zarad svojih izdajniških sinov! Vse to je ranjenemu bojniku prišlo na misel, vsi ti dogodki so njegovo dušo preleteli v enem trenutku. Obupno je zaječal, da se je razlegnilo daleč po plani. Volkovi so zatulili, pleneči tiči zakrohotali, ker je bil preplašil je človeški jek.
Zopet se je vojnik vlegel na zemljo in v nedrije zaril roke, kakor da bi bil" hotel zabraniti persim, da ne bi počile mu; pa na enkrat mu neka druga misel šine v glavo. Nevedoma se dvigne, bistro se ozre z na pol odpertimi očmi, zagleda križev prapor, poskoči, zmagovavno vsklikne, zgrudi se pred praporjem, začne goreče poljubovati praporišče, tako kakor ljudstvo poljubuje svete ostanke. Rana na glavi začne mu zopet kervaveti, pa nič se ne zmeni za to; nič ne čuti. Skloni se k mertvemu praporščeku in začne ljubiti ga na obledela usta.
„Včrni brat, srečni vojak!" ogovori ga sedaj, „še v smerti nisi zapustil posvečenega serbskega biserja; pravoslavni narod ne bode na veke v muselmanski sužnosti; ampak v tvoji merzh roci —kakor križev prapor visoko plapola, tako gotovo narod vstane iz groba: iz sužnosti, in sveti križ jasno zasvčti nad bisurmanskim polomescem, nad polomescem teh prekletih sinov. Brat, ti nam si ohranil gotovo podlogo^za bodočnost! Bog ti daj srečo za to, pa svetniki in svetnice!" Še enkrat se je sklonil k mertvecu, poljubil ga na čelo pa na usta ter mu hotel prapor izdreti iz merzle pesti, ali terdno je mertvec deržal prapor, tako da mu ni mogel razkleniti perstov.   Bojnik se zamish.
„Ne, nikakor!" djal je čez malo časa tiho sam sebi, „če je tudi mertev, vendar ne starem te roke, ki nam je ohranila naš biser, „in porine na pol golo bodalo v bodalnico, vstane in začne prapor odpenjati od praporišča. „Ne morem drugače", djal je, „moram se s svojo ncATedno roko dotikati tega posvečenega znamenja! Pa vendar, lepše je, dotika da se ga kristjanova roka, da je skrito v kristjanovih nedrijih, nego da bi ga bisurman oskrunil s svojo roko. Odpne prapor od praporišča, zvije ga, spravi za luskinat napersnik in globoko vzdihne, kakor da bi se bila težka skerb zvalila mu s serca. Še le zdaj je začutil bolečo rano na glavi; začutil, da mu kri kaplje po čeljustih.  Minila ga je bila
90
navđuSenost, zatorej čuti telesno slabost; kolena se mu šibo, da se je moral spustiti na zemljo, če ne, pa bi se bil še enkrat zgrudil med trupla v omedlevico. Vzel je svilnato ruto iz torbe, ki mu je visela na levi, plen pervega dne v bitvi, ki so Serbje zmagovito bojevali se zoper Turke. Ovezal si je rano na glavi, pa preslab — moral se je vleči na tla.
Pa ni dolgo tako ležal, temni glasovi, kakor konjsko peke-tanje letć z vetrom vred po plani. Bojnik je že zaslišal te glasove, še predno jih je veter do njega prinesel na svojih krilih, zato je bil že prej vzdignil glavo in vlekel na ušesa, pa zopet se je pritisnil k zemlji, k urnejši sporočnici, nego pa je viher sam. Pa ti glasovi so na enkrat utihnili.
„Ali mertvi vstajajo iz svojih grobov", djal je bojnik sam sebi na pol glasno, „ali morebiti se bisurmanje, ti pesji sinovi, vračajo s svojega lova?"
Pa začelo je v zemlji zopet doneti vse križem po plani, pa zmirom bliže tjekaj, kjer je bojnik ležal na zemlji, in vlekel na uho. Lahko je bilo že poznati, da so jezdici na plani, posutej z mertvimi tako, kakor s snopjem, Nepremekljivo bojnik leži na zemlji — kakor mertev, le z roko tiplje za bodalo — za svoje zadnje orožje, ki je bilo še ostalo mu, kajti meč mu je bil iz roke padel zadnji dan v bitvi, takrat, ko se je zadet od turškega jatagana, v omedlevico zgrudil med mertve. Ali ne daleč od njega se blišči turški jatagan—damaško delo. Ta jatagan zagrabi z desnico, v levico pak vzame bodalo, ter tako orožen čaka vsake naključbe, ki bi jo dal Bog.
„Prisegam", djal je sam sebi, „da trikrat svojo roko umijem v paganski kervi, zato da operem ž nje pego, ki lepi na njej, ker sem prijel za bisurmansko orožje".
Konjsko peketanje ni bilo več daleč; slišal je že tudi orožje, ki je zvenelo, ker se je zadevalo ob robove na sedlih, okovanih z metalnimi luskinami. Na enkrat pa je vtihnilo vse, jezdici so obstali, ali glasen vsklik se je razlegnil po krajini in dolgo je trajalo, predno je veter poslednji glas raznesel po dolgi plani, volkovi in pleneči tiči so se pa oglasili.
Bojnik je na pol vstal, gledal po krajini, odkod ta vsklik. Gledal je tako, kakor da bi bil hotel z očmi predreti černo noč, ali zastonj. Naposled je bilo vse tiho, bojnik je pobesil glavo, kakor človek, ki ga je upanje ogoljufalo.
„Ne včm, čegav glas je to", spregovori zdaj, „bisurmanski zvuki pa to vendar niso".
Vnovič se vskrils razlegne po plani, kakor prej. Bojnik pozabi vseh slabosti, vspne se in tudi vsklikne. Jezdici so zavriskali in vderli k bojniku.
91
„Sveti Sava *) in Serbska!" vsklikne bojnik, tako kakor je vsklikal v poslednji vojski, pa z jataganom mahal nad glavo. Ah na enkrat je obstal, pogledal turški jatagan, pa zaničljivo zagnal ga od sebe, bodalo pa porinil v bodalnico.
„Saj nisem jaz sam izmed serbskih bojnikov", vskhknil je vesel, naprej stopivši, „ zadosti semena za setev, zadosti maščevav-cev je še ostalo za bodočnost. Sveti Sava in Serbska!" vsklikne zopet, ko so se jezdici na enkrat ustavili pred njim.
„Hoj! Milan Topličanin!" vsklikne radostno vodnik, ko se je bil nagnil čez konja, ter spoznal bojnika. Ko so bili spremljevavci zaslišali to ime, za\Tiskali so.
Vodnik je planil s konja in ležala sta si v naročji z bojnikom.
„Milan! Ivan!" — „Včrni brat!" ogovarjala sta se, ko sta si ljubila junaško Hce. Ali kmalo se je radost vternila jima v sercih: občma so solze zarosile oči.
,.Tako se tedaj vidiva", spregovori vodnik, „tukaj med trupli — med padhrai brati Serbi?! — Ah blagor jim", rekel je, ko se je bil ogledal, „ker so mertvi; vsaj ne vidijo in ne ved6, kako zaničevana je naša vera, pa domovina da je zmagana. Oj, mnogo jih leži na bojišči, toliko da bi komaj seštel jih v nekohko dn^h, vsi počivajo na veke, le tebe Milan, febe je smert spustila iz svojega objetja."
„Zakaj si se vernil na bojišče?" \'praša ga Milan, kakor bi mu bil z lepa očital, „ali zato, da bi...?"
„Tega pa ne, tega", odgovori berž ta, „saj sem vidil, kako je vsak bojeval se noter do poslednjega dihljeja, ali" — in pogledal je okoli — „zato sem prišel, da bi" — zagledal je bisurmanski bunčuk, ne daleč od bunčuka pa prazno praporišče praporščeku v merzli pesti.
„Gorjč nam, gorjč Serbskej za zmirom, na veke!" zaječi, „posvečeni 'prapor, ta edina naša nada za bodočnost je v musul-manski moči, vse zastonj zdaj!"
Že je hotel poskočiti, da bi se bil bolj prepričal, če je res ali ne, pa Milan je prijel ga za roko, ter zaderžal. Potegne pra-porjev rob izza napersnika in ga pokaže tovaršu.
„Sveti Sava in Serbska!" zavrisne Ivan, „ne pogine ne narod; ali kakor dozdaj, tako se bode tudi vprihodnje izpolnjevalo sveto preroštvo; zopet bode križev prapor zmagovito vihral nad polomescem, da se le narod spokori za grehe svojih očetov!"
Poljubil je prapor na rob in Milanu na rame položil roke. Tedaj tebi se mora narod zahvahti za svojo bodočnost?" ^-praša on.
„Ne meni", odverne ta, „ampak tam-le leži tisti hrabri bojnik, kteri še v smerti ni zaupanega biserja dal iz rok."
*) Sava — serbski svetnik.
92
„Na veke, zato naj ga slavć mertvi junaki", djal je Ivan, „mi pa se bodemo na zemlji maščevali za-nje, da osvetimo njih in Serbsko!"
„Eazdeta tedaj domovina!" popraša Milan.
„Dokler živi narod, domovino bode še zmirom imel", od-govoii Ivan, „in Bajazet serbskega imena ne izbriše narodom iz knjig".
„Bajazet", vprašal je Milan, „pa Milica?"
„Dragi pobratim!" Kazančić bi se bil rad ognil odgovoru, „ali še^ pomniš, kaj si prisegel na vertu v Prizrenu?"
„Še še", odgovori Milan, „Serbska v sužnosti, Milica na veke izgubljena za-me!"
„Ali ne veruješ na Boga?" zaverne ga Kazančić, „ker ne verjameš na večno življenje, pa da se po smerti zopet vidimo?"
Globoko povzdihne Milan, z glavo se nasloni pobratimu na ramo in šepeče: „Pobratim! jaz sem revež. Vse sem na enkrat izgubil: domovino in ljubico, kaj more biti hujše? Povej, na vse sem pripravljen".
„Ko se je bil tretji dan že nagnil h koncu", začne Kazančić praviti čez malo časa, „koje tudi car Lazar sredi svojih vitezov nehal kervaveti, takrat sem *se spomnil, kaj sem prisegel ranjcemu vojvodu Obiliću pred njegovo slavno smertjo, da bodem namreč skerbel za carjevo rodovino. Vernil sem se v Prizren s svojo ostalo vojsko, pa niso bisurmanje gnali me, zakaj Turci so bili sami potrebni odpočitka".
„Branković, Branković!" zavpije jezno Milan.
„Prekleta on in ves njegov rod!" priterdi Kazančić. „Da nas ni on izdal, noben bisurman bi ne bil vernil se čez Balkan".
„Ha!" povzdigne Milan glavo, ognjiva serd mu je plamikala iz oči, „na zemlji da osvetimo mertve brate! — Dobro, ali pervi pade za žertvo jim Branković, ta izdajnik, gerši nego bisurman sam! Ali ni prav tako, dragi pobratim! da pervi pade Branković ?"
„Brankovića že pokori peklenska muka", odgovori Kazančić.
„Tedaj mertev!?" začudi se Milan, „ali —" obstal je na enkrat, „ali morda ni viteško umeri?"
„Pravični Bog!" djal je Kazančić važno, „poginil je za strupom, Bajazet sam mu je bil zavdal!"
„Haha!" zasmejal se je Milan, „to sporočilo mi je ozdravilo rano na telesu in na duši; izdajnik je poginil, pes ga je umoril, pravičen je Bog!"
„Ali tvoja Milica je cena, da se je Bajazet sam za narod maščeval nad izdajnikom!" djal je Kazančić berž.
„Branković mertev!" djal je temno Milan, „narod v sužnosti, na svetu ne vidim več Milice."
93
Čudil se je Kazančić in gledal ga; ni mu moglo v glavo to, da pobratim tako hladno posluša — pa tako strašne dogodke, ali to je bila hladnost človekova, kteremu so ugasnile že vse nade, in ki je za terdno znal, da v življenji je za-nj vse le suha, žalostna pustinja: taka hladnost je hladnost obupnosti.
„To je bil Obilićev poslednji ukaz", nadaljeval je Kazančić, pa čisto nič ni dal spoznati svojega zavzetja nad Milanovo hladnostjo, „ž njim je Vukosava v Prizren šla tisto noč pred bitvijo. Kakor hitro je bilo znano, čegava je zmaga, pa Obilic in Lazar da sta mertva — oba, ko se je to zvedelo še pred mojim prihodom —poslala je Vukosava posle k Bajazetu, pa Bajazet je ^dovolil vse. Branković je ogoljufan za plačilo za svoje izdajstvo, Stjepan La-zarević je serbski knez, in Milica, ko to pradm, zdaj-le je na poti v Drinopelj, kamor je Bajazet šel po bitki."
Kerčevito je Milan Kazančiću stisnil roko, pa Kazančić je poznal, da se je neprevidoma zopet doteknil pobratimove rane, in zamolčal se.
„Stjepan Lazarević serbski knez", spregovori Milan čez malo časa, „tedaj ne car?".
„Serbsko carstvo je zginilo tu na Kosovem polji", odgovori Kazančić.
„Jaz sem bil rojen v carstvu", djal je Toplićanin zamišljen, „V carstvu sem živel, pa ne vem za serbskega despota, kteri pa bode despot samo tako dolgo časa, dokler se ljubi bisurmanu."
„Iz duše mi govoriš, pobratim!" razveseli se Kazančić.
„Serbska moč je ob tla", nadaljeval je Milan, „mi stojimo na njenem grobu — ha! velik je ta grob!" djal je pa pogledal po plani. Kazančić se je stresnil, stresnih so se ž njim vred tudi jezdici, pa približali se. Milan nadaljuje: „V narodu živi Bog, Bog pa je v svojem sinu tretji dan vstal od mertvih; tudi serbski narod bode nekdaj obhajal svoje vstajenje!"
„Bog da to, on da to!" zavpili so vsi kar na enkrat, sklanjali glavo in križali se.
„Narod vendar ne sme ostati v mertvilu", nadaljuje Milan, „ne sme pozabiti na slavo svojih prededov, če ne, za večno umerje. Kdor je mojih misli, ta naj večno sovraštvo bisurmanstvu priseže za-se in za svoje potomke!"
„Prisegamo!" zavpili so navdušeni vsi.
Navdušen je Kazančić spustil se Milanu v naročje, pritisnil ga k persim in poljubil na usta: „Ti besede daješ mojim čutom! Hoj, tresite se musulmanje, večno vojsko vam!"
Milan se je sklenil k zemlji, trikrat zagrabil od kervi mehke persti, pa trikrat vergel je na tri strani: „Mirno odpočivajte bratje, Kristusovo vero, pa za svoj — za pravoslavni
94
Kakor bi trenil, tako naglo so na tleh bili vsi jezdici. Sklonih so se k zemlji, zagrabiU persti, zagnah na tri strani, pa molili za Milanom.
Milan se je povspel na konja najbližemu jezdicu, izza persi potegnil posvečeni prapor, razvil ga, deržal v roci, pustil ga, daje vihral nad trupli, — nad mertvimi brati plapolal ves čas, ko so jezdili^po Kosovi plani; pa jezdili so počasi, dokler niso prišH do gore Sardaga. Tu na podnožji so se ogledah, še enkrat dihali Veter, ki je vlekel čez osodopolno Kosovo. Milan je zopet lepo zvil prapor, pa vteknil ga k persim,
„Zdaj pa ne zaplapola prej, nego da Serbska vstane od mertvih", djal je temnoglasno.
Segli so si zdaj v roke vsi, Kazančič pa je djal z močnim glasom, da je veter daleč okoli nesel ga, da je odmevalo vse po gorah: „Tedaj v boj, bratje! v večni boj z bisurmanstvom, bojniki Kristusovi!"
Pa švignil je konja in zdirjal v gore; čez malo časa, pa so zginili vsi. Poslovenil Podgoriški.
Domorodne iskrice.
III.
Mogočne ideje zdajni čas prešinvajo svet, bhsku enako, iz enega dela v druzega, iz ene pokrajine v drugo. Vse se hoče, želi preinačiti, poboljšati ali na boljše oberniti ali kakor se po tuje reče, reformirati, bodi-si s silo ali pa zmerno, mirno in moško. To sicer ni nič novega ali nezaslišanega; kar svet stoji in človek v njem gospodari, godilo se je tako in se bode godilo, dokler bode stal, ker človek nima tukaj postanka, mora naprej, to je njegovo življenje; roke križem deržati, mirovati ali celo nazaj tiščati, to je njegova smert, naj si že bo nagla ali počasna. Imenitni škof Bosuet pravi v nekem svojem pismu, da slavni Rimljani niso tolikanj po ,barbarih' (tujcih) ob vse prišli, ob deržavo in življenje, ampak ker so sami ,in optima forma' rakovo pot na-stopivši poklic svoj popolnoma zanemarili in pozabih, se tako omeh-kužili in sami sebe pogubih. Po tem takem niso bili germanski in drugi napadniki rimskega cesarstva kaki posebni bojniki ali mogočneži, ampak storili so. kar so mogli in ni bilo drugače več mogoče. Treba je tedaj, kakor vsakemu človeku, tudi vsakemu narodu napredovati v vseh rečeh, duhovnih, deržavnih in telesnih. Previdnost božja ni nobenega človeka ne naroda obsodila k vodnemu mertvilu ali da bi jej celo nič mar ne bilo, kako in kaj da ta ali uni ravna, kaj dela ali opušča. Ljudjč kakor narodi niso se slučajno rodili, tudi natora sama jim ni pomogla k življenju. Vsako ljudstvo ima svoj pokHc, ki ga aU dopolniti ali pa tudi zavreči
95
more, če se lenobi vda in dušno in telesno nič ne napreduje. Ta pa je po značaji, natori in okoliščiuah narodnih omejen. Kakor potem kterikoli narod začne svoj poklic spolnovati, tako se potem tudi vravnava njegovo stanje in značaj, blagostanje, više ali niže mesto v zgodoAini. Vsak narod namreč je organično sklenjen ud vehcega tela človeškega, boljši in imenitniši, morebiti odločen, drugim učitelj in izgled biti, ali pa je niži in drugim služeč. Vsak narod pa ima pravico se po postavah in v lahko razločnih mejah svobodno izobraževati in napredovati, in nikdo ne sme brez raz-žaljenja božjega tega in tega naroda v tem zaderževati ali celo pokončati. Če pa že tega nihče ne sme storiti in se tako strašno proti božjim namembam pregreši, kolikor bolj bomo mi Slovenci skušali in prizadevali se v vsakem oziru napredovati, da nam danes ali jutri zavolj vnemarnosti ali počasnosti naše previdnost božja življenja ne ugasne. Tukaj danes morem samo nekoliko besedic o znanstvenem napredovanji in prihodnjem sedajnosti primernišem prestrojenji ali spremembi zdajnih šol reči. Drugo pot se bode morebiti lože več govorilo. Zdaj hvala Bogu! že skoraj ni več pričkanja med pametninii ljudmi, da se človek najlože in najhitrejše v svojem raaternem jezil^ii, izobražuje. Ta nam je tedaj v vseh rečćh potreben kakor ribi vtida, pa nočem s tem druzih jezikov v nič devati ali njih veljavo v sedajnosti zmanjševati. Vsi se dajo po veči ali manji potrebi lahko naučiti, ali ni potreba in dovoljeno, da bi se materni jezik k njihovemu pridu zanemarjal ali cel6 pozabljal, ker se to vselej nekako že samo po sebi kaznuje. Zatorej moramo že spet tirjati, da nam bodo šole narodne, da se nam uči v narodnem jeziku, posebno kar niže ali normalne in kmetiške šole zadeva. Sedanji čas je pa tudi zato zelo imeniten, ker so natorne znanosti zelo potrebne in koristne. Treba je tedaj, da se realne šole povsod, kjer je mogoče, osnovajo, ali če teh ni mogoče vpeljati, naj bi v manjših mestih tako imenovane realne gimnazije napravili, v kterih bi se realni in gimnazijalni predmeti učili, da bi bil tako učenec v svojem 13.—15. letu zmožen, ?? v višo gimnazijo stopiti, aU pa v višo realko, ali v kako drugo šolo, ali pa da bi kmet ali rokodelec postal, in tako za vse nekako pripravljen bil in da ne bi bil tako zastonj šolskih klopi gladil, kakor se je do novejših časov marsikteremu žalibog prigodilo, ker so bile šole le po enem kopitu ustrojene et non vita discebatur! To damo in pustimo v premišljevanje vsem kteri imajo kaj upliva, naj obderžč naj boljše, ker nam ni več čakati prihodnjosti, ker„8edaj-nost je mati prihodnjosti!" J. B.
IV.
Ü svih slavjauskih pokrajinah po selih nije čovieka, koji bi mogao toliko pniditi puku, koliko sveštenik; jer su plovanije, koje broje do tri hiljade dušah, u kojih ćeš težkom mukom nači pisme-
96
noga čovieka. Koji ćeš dakle, da izobražava takov puk, koji da mu raztumači, što je domovina, što li narodnost, što li biti svojim? Koji da ga uči ljubiti svoj jezik, koji da ga potiče pomno zadržavati svoje nošnje, svoje liepe i zanimive navade, koji—do njegova izučena i naobražena pastira duhovnoga? On to može učiniti kod maljušna djeteta, kod odrasla mladića i kod prikučena starca, jer što im sveštenik reče, budi u svetoj cerkvi, budi na javnem trgu, to je njim uviek sv. pismo; jer u obće naš narod ljubi, časti i poštuje dobra redovnika kano pravoga namiestnika božjega. U svakoj nevolji, u svakoj sumnji i u svakom težjem poslu seljak ide svietovat se svojim vodjem, svojim duhovnim ravnateljem. Kad imađe dakle sveštenik tohk upliv na srdce svoga puka, zašto ga ne uči (po krstjanskom nauku) takodjer ono, što bi moglo srdce dirnuti i na ljubav jezika i naroda potaknuti. Doista mnogo je takovih, osobito mladih, koji nepropuštjaju ni najmanje prigode, da ne bi svojim mudrim govorjenjem puk nagovarjali i na ljubav ga bratinsku budih; ?? je i takovih žalibože, koji, overšiv dužnosti cerkvene, nemare za ništa drugo. Bratjo! ne budimo takovi za Boga! Danas je vrieme, za koje ne smimo ni težaka puštjati u njegovu neznanstvu i mrtvilu, nego takodjer podučavati ga u svie-tovnih stvarih, t. j. tumačiti, što se u državi radi, kako se za njega misli, da li je bolje ljubiti svoga ili tudjinca i. t. d. da ne ostaju u njegovom srdcu udušena ona čuvstva, koja tvore domorodca pravim domorodcem. J. Geržetić.
Od kod krompir?
Svoje dni je bila v neki dežeh, menda tam zadi za karnskimi gorami, prevelika lakota, tako da so vsi Ijudjć svoj dom zapustili in proč šh s trebuhom za kruhom. En sam starček je ostal doma, ker so ga stare noge prepočasi nesle. Bilo mu je v tej puščavi lakote umreti, kar zashši, na nečem homcu počivajo, tico peti: „krampirček, krampirček — krampirček, krampirček!" Pogleda, od kodi ta glas, kar vidi precej veliko krampeljico, ktera je na hribčku stoje pela pa zemljo kopala. Mož se jej približa, pobere okroglo stvar, ki jo je bila tica iz zemlje izgrebla, pošlata, je-li mehka, vgrizne in žveče; ker se mu ni rada drobila, del jo je kuhat. Ko vidi, da se je ta nova stvar razkuhala, vzame iz lonca pa pokuša in pokuša in ne more prehvaliti dobrega krompirčka. Potem gre in koplje še naprej po tistem hribu ter se prepriča, da je ves hrib poln tacega blaga. ^Vesel te nove najdbe, razglasi jo na vse kraje sveta, pa povabi nekdanje deželane nazaj domu. In od tistega dne so začeli ubogi ljudjč „krompirČek" kopati pa jest^.
____     Zap. v Serpenici A. Ž.
97
Narodne pesme iz Goričan v Medmurji,
(Zapisal dijak Bally, priobčil M. Valjavec.) I.
Hranio sam si vtico črno lastavico Vu ti črni gori na kiti borovi. Lečke sam si lecao, pisane krletke, Vu nje sam nametao sake fele žitka, Vu nje sam si vlovio sake fele vtico. Samo nisam mogeo črno lastavico. Ona j' odletela vu latinsko zemljo, Tam 80 jo vlovili mladi Latinčani, Njoj so mi skopali njejne črne oči, Njoj so obrezali njejno sivo perje. — Oči, moje oči! što me vodio bode? Perje, moje perje! što me nosio bode?
II.
Večerek si pojdem po svilnoga robca. Kaj ga nosio bodem, kaj jo video bodem. Sprevađjaj mo, mila, do mojega dvora! Bi te sprevadjala, da b' za dvore znala. Za moje ti dvore saki znati more: Moji 80 ti dvori smiljki nakinčeni, Moji so ti dvori sipki ograjeni. Posred dvora raso tri grmi pušpanja, Vu njih mi pak sede tri beli golobi. Prvi zapopevne večer: dober večer! Drugi zapopevne v noči o povnoči, Trejti zapopevne: bog dej dobro jutro!
?.
Oj kopina, kopina. Kak si lepo zelena! 'Se si polje pokrila. Samo si ostavila
Jeno malo stezico. Kod moj mili šetuje, Vranca konja zjahuje.
Opombe.   1)   ao, eo, io, oo iz al, el, il, ol izgovarja se enozložno skoraj kakor av, ev, iv, ov.
2) o kedar stoji na mestu starosl. ? izgovarja se z nekim glasom, ki je v sredi med o in u, vendar tako, da se sliši več o-glasa nego u-glasa.
3) lečka je kletka, ki va [njo tiče lovž, in lečke lecati je toliko kolikor lečke nastavljati. Obema besedama je koren        flectere.
98
Literatura in umetnost.
Slomšekove Drobtinice za leto 1863. Učiteljem in učencem, staršem in otrokom v poduk in kratek čas. XVII. letnik. Izdalo ravnateljstvo lav. semenišča. Str. VI + 320. — Kakor vsako leto razveselile so nas tudi lanske Drobtinice z mnogoverstno podučuo tvarino; sosebno lepo je pa poslednje delo nepozabljivega knezoškofa Slomšeka, namreč „pridige
0 nebeškem veselji" in pa prekrasno sestavljeni životopis ranjcega vladike, spisan po čast. g. Fr. Kosarju, špiritualu lavantinskega semenišča. Ta životopis je tako podučivno in mikavno pisan, da mu serčno želimo, da se razširi po vsem Slovenskem, ter ga prebira in se v njem razgleduje vsak Slovenec vsacega stanu in vsake starosti. Čelo kinča lanskim Drobtinicam, ki so svojemu vtemeljitelju na čast privzele pridevek „Slomšekove", krasna v jeklo rezana podoba rajnega, Slovencem neumerljivega višega pastirja knezoškofa Antona Martina Slomšeka. Cena tej prelepi knjigi je po bukvarnicah
1 gld. 40 nkr.
Maša za štiri moške g;lase, orgle in violon. Sestavil in založil J. Miklošič, učitelj na glavni šoli v Mariboru. — G. J. Miklošičeva slovenska maša, ki si je pridobila po vseh krajih, kjer je bila pevana, že veliko pohvalo, prišla je, v Beču prelepo natisnjena, ravno kar na svitlo. Spominjamo vso čast. slov. duhovščino in vse slovenske organiste na to lepo delo domačega skladatelja, naj si ga omislijo, najprej ko jim je mogoče. Cena jej je, za orgle, violon, tenor I. in II., in bas I. in II. posebej postavljeni, le 1 gld. 50 kr. Dobiva se po tej ceni tudi v celovški čitavnici.
Dušna hrana za katoliške deržine ali keršanski nauk in življenje svetnikov. Po L. Möhlerju poslovenil A. Zamejic. S podobami. V Ljubljani, založil J. Giontini. —Pod tem naslovom je jelo v Ljubljani v posameznih vezkih izhajati delo, da ga za priprosto ljudstvo ne vemo boljšega in prikladnišega: v njem se najde vsak dan v letu prijetno razložen s podučnimi vprašanji in odgovori in z mnogimi mikavnimi povestmi iz sv. pisma, iz življenja svetnikov in vsakdanjih dogodeb, pa pojasnjen z dvema ali tremi lepimi podobami. Vsak zvezek po 5—6 pol—vseh bode 18 — velja le 30 nkr.; kdor pa vse zvezke naprej plača, tedaj jim je cena samo 5 gld. — Jezik je skoz in skoz čist in lahkoumeven; škoda le, da se g. pisatelj tega za vse Slovence namenjenega dela ni vsaj toliko pomaknil v oblikah za sedanjo pisavo, kakor je to sploh že tudi „Zgodnja Danica" storila!
99
Besednik.
Slovenska matica. Preimenitna naprava — matica, kakor jo imajo že vsi drugi slovanski rodovi, dovoljena je po Nj. veličanstvu presvitlem cesarju dne 4. februarja tudi nam Slovencem, da nam speši in bogati kot središče naših slovstvenih prizadev domačo literaturo in umetnost. Slovenci! združimo se iz vseh strani, kakor marljive bučele okoli te narodske ustanove, pritecimo jej na pomoč vsi Slovenci in strezimo jej z vso skerbjö, vsak kolikor premore, da se krepi in razrašča in toliko razcveti, da more kmalo vspešno pričeti svojo blagopolno delavnost.
Vuk Štefan. Karadzic f. Ugasnila je sopet s vitla zvezda na nebu slovanskem: umeri je 7. febr. 1864 v visoki starosti Vuk Štefan. Karadzic (rojen 7. novembra 1787), ki je pervi odkril stermeči Evropi krasoto serbske narodne poezije in serbski narod oslavil pred vsem omikanim svetom. Kar je storil preroditelj serbske literature za svoj narod in za vse slovanstvo sploh, to ostane za večne čase z zlatimi čerkami zapisano v zgodovini slovanskega sveta. Naj blažijo njegova dela serce še unukov unukom do poslednjega kolena in ga ogrevajo za mili svoj narod. Zemljica bodi mu lahka!
Matevž Ravnikar f. MinuH mesec je vsekal tudi nam Slovencem globoko rano: izgubili smo moža, ki se je trudil do poslednjega diha za mili naš narod; umeri je 15. dne februarja v 62. letu svojega življenja g. Matevž Kavnikar, fajmošter v Predaslji, znan pod imenom „Poženčan" kot zgodovinar, pesnik in pisavec raznih drugih spisov, ki pa še niso vsi zagledali belega dne. En rokopis rajnega hrani tudi družba sv. Mohora, namreč: Sv. Ignacija iz Lojole sveti izreki na vsak dan celega leta, iz latinščine poslovenjen.   Naj v miru počiva!
* Slovanska čitavnica v Celovcu se čedalje bolj množi in razrašča; šteje že 120 udov. Med njimi jih je okoh 70 iz Celovca, ostah so pa iz raznih drugih strani na Koroškem. Naj veselo napreduje 1
Milotinke.
1.   Um in čuti človeka vodijo, koder koli hodi.   Pa naj bi mu nikdar ne zginilo izpred oči, da so čuti le zvezde, ki mornarju samo pot kažejo, kedar je nebo jasno; um pa je severnica (kompas), ga še zvesto vodi, da-si tudi že temni oblaki zvezde zakrivajo.
100
2. Življenje je enako deroči reki; zgorej plavajo le pene in perhljad, na dnu pa so skriti žlahtni zakladje. Ni torej zadosti, da samo plavati znaš nad vodo, tudi podurniti se ti je treba znati, če hočeš najti prave stalne sreče.
3. Človeška vest je žareče oglje, ki se ne da pogasiti, ako ga zasiplješ; skrito ti bode na tihem tlelo in, kedar se najmanj nadjaš, naglo ti buhne v plamen in hišo tvoje sreče zapali.
4. Doba mladosti je lepo mladletje, in mladenič duhteča, z rumeno zoro oblita cvetica. J. G—šak.
Zastavica.
Reč je dolga in široka. Neizmerna in globoka. Njenega je pol sveta; Zemlja je brez nje puščava, Kar rodi, živi narava. Vse v tej reči moč ima; Vendar zemlja pred je bila, Nego se je reč storila.
Pervo čerko tej besedi V drugo izlij in — pogledi, Kako lep ti kaže kraj! Mlado, staro vse se giblje.
Vse se vozi, vse se ziblje, -Res nebeški bil bi raj. Ko bi krog njega obilo P er ve se reči dobilo.
Kar na zemlji kdaj je bilo,
V pervo se je premenilo. Tako ima v sebi moč! Drugo pa rudeče lice Marsiktere že Kranjice
V temno je zavilo noč. — Torej duša ga poštena Kranjska ne časti nobena.
X.
Kdor jo pervi ugane, pošlje se mu, če želi, II. šestka „Cvetja iz dom. in tujih logov".
Vganjka zastavice v 2. listu je: Breg — gerb. Perva sta jo uganila g. Jaklič in J. —1 bogoslovca v Ljubljani in prijela darilo; za njima še več drugih gospodov.
Cvetje. 18. vez. Cvetja se je ravno kar razposlal, 19,, ki bode obsegal konec povesti „Alvaredova družina" in začetek povesti „Agapija", pa se razpošlje okoli srede tekočega mesca.
Naznanilo zastran živalstva. Da-si ravno se je oglasilo še le blizo 200 naročnikov (iz ljublj. čitavnice po g. Lesarju 23, iz Ijublj, semenišča 14, iz goriškega semenišča 25, iz novomeške gimnazije 42, iz mariborske 37, iz ptujske čitavnice 20, iz Varaždina 5, iz Zagreba 8, od č. g. dek. Hicingerja 5, iz Celovca 8 in 15 iz raznih strani) da je plačana komaj polovica vseh stroškov, vendar se je dalo „ Živalstvo" per ve dni minulega mesca v natis, da se vsaj stori začetek z šolskimi bukvami. Delo izide mesca aprila; do 1. aprila še prejemata naročila gg. pisatelja Fr. Erjavec in J. Tušek v Zagrebu in „Glasnikovo vredništvo" v Celovcu.
Vreduje in na svitlo daje: A. Janežič, tiska pa J. & Fr, Leon.