STOPINJE 1995 Izdalo Pomursko pastoralno področje Franc Kodila, Martin Poredoš, Izidor Veleberi Uredil uredniški odbor: Jože Ftičar, Lojze Kozar, Lojze Kozar mL, Vilko Novak, Franc Puncer, Jože Smej, Jože Zadravec Naslovna stran ovitka: Karel Jakob - Valentinčičeva cerkev v Odrancih (olje) Zadnja stran ovitka: Rilanje - odstranjevanje glavic z lanu - posnetek J. Ftičar Barvni posnetki (str. 145-160) - Jože Ftičar Zbornik STOPINJE spada med proizvode, za katere sc po mnenju Min, za kulturo Rep. Slovenije z dne 7. 10. 1993, št. 415 - 85/93 mb plačuje 5 % davek od prometa proizvodov. Tisk: GP Pomurski tisk. Murska Sobota STOPINJE 1995 Leto 1995 je navadno leto, ima 365 dni, začne in konča se z nedeljo. Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z večjim rdečim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečini manjšim tiskom. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Cerkveni prazniki: Zapovedani: telovo - 15. junij, Marijino vnebovzetje - 15. avgust, vsi sveti - 1. november, božič - 25, december, Nezapovedani: novo leto (Božja Mati Marija) - 1. januar, sveti trije kralji - 6. januar, svečnica - 2. februar, sv, Jožef - 19. marec, Gospodovo oznanjenje - 25. marce, velikonočni ponedeljek - 17, april, vnebohod - 25. maj, sv. Peter in Pavel - 29. junij, Marijino rojstvo - 8. september, Brezmadežna — 8. december, sv. Stefan - 26. december. Državni prazniki: novo leto - 1. in 2. januar, Prešernov dan - slovenski kulturni praznik - 8. februar, dan upora proti okupatorju - 27. april, praznik dela - 1. in 2. maj, dan državnosti - 25. junij, dan spomina na mrtve - I, november, dan samostojnosti - 26. december. Dela prosti dnevi so tudi naslednji verski prazniki: velikonočna nedelja in ponedeljek - 16. in 17. april, binkoštna nedelja - 4. junij, Marijino vnebovzetje -15. avgust, dan reformacije - 31. oktober, božič - 25. december. Kratice: c.uč. = cerkveni učitelj, dev. - devica, duh - duhovnik, muč. = mučenec, pušč. = puščavnik, red. = redovnik, red. ust. =rcdovni ustanovitelj, spok. = spokornik. Lunine spremembe; polna luna© mlaj® prvi krajec £ zadnji krajec € STOPINJAM NA POT STOPINJE so pred nami. Vzemimo jih, da bodo z nami. Obudijo naj nam svet preteklosti. Bogatijo naj nam našo sedanjost. Povežejo naj nas, da močneje zadihamo, da zajamemo nove sape za čase, ki jih živimo. Spomin mi uhaja nazaj. Preteklosti nihče ne more izbrisati. Tudi siloviti tempo sedanjega življenja ne. V otroško dušo sc mi je vtisnila podoba: Odrasli so posedali ob poti. Prinesli so klop in soseda ni bilo treba vabiti. Sam je prišel. Otroci smo se »potakali«. Starši so nas imeli pred očmi, mi smo imeli starše ob sebi. Bil je nedeljski popoldan, ko smo dopoldne bili v cerkvi. V soboto smo pometli pot, pospravili dvorišče. Za praznik. Za nedeljo. Vas je bila kot velika družina. Imeli smo časa dovolj. Vzeli smo si ga. Sprejeli smo soseda in sosed je sprejel nas. Z obrazov je sijalo zadovoljstvo. Bogato življenje miru in sproščenosti smo imeli. Ljubili smo zemljo, jo blagoslavljali z znojem svojega obraza. In pomagali smo drug drugemu. Dan sc je nagiba! m na travniku smo pograbljali. Sosed je bil nekoliko bolj pozen. Brez besed smo mu pomogli dokončati. Ne bi mogli iti domov, ne da bi mu pomagali. Hišo so gradili. Gradila je vsa vas. Ta je pripeljal gramoz, drugi je pomagal izdelovati in žgali opeko. Tretji je gasil apno. Vsi smo gradili hišo in z njo svoje dobre sosedske odnose. Ceste smo urejali sami. »Mali rijtar« je nabil »skale« ob poti s priimkom gospodarja in zraven še številko. Pomenila je število voz gramoza, ki ga je hiša bila dolžna pripeljati. In tako smo imeli vedno prijazno cesto skozi vas. Kadilo sc ni, saj smo vozili samo s kravami. Vesel in pijazen je bil obraz človeka ob Muri. Zdaj vse to plačujemo. Prispevek na prispevek, zdaj za to zdaj za ono. Denar dajemo brez osebnega odnosa, brez ljubezni, bolj z jezo in nestrpnostjo. Vedno samo dajati je težko, saj je denarja vedno premalo. In ne vemo, komu dajemo, ne vemo, za kaj dajemo. Bled in zaskrbljen je obraz človeka ob Muri. Toda STOPINJAM tarnanje ne pristoji. STOPINJE naj kažejo smer naprej, zato pogumno stopimo v prihodnost. To je čas našega življenja, našega dela, naše vere, naše dobrote. Pustimo za seboj STOPINJE in stopinje, po katerih nas bodo zanamci poznali in presojali, kdo smo bili in kaj smo delali. Božja ljubezen pa naj spremlja naše delo in blagoslavlja našo zemljo. Izidor Vclcbcri ZAPISKI JANUAR 1995 Prosinec ■ b NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) Božja beseda se je učlovečila (Jn 1, 1-18) 4 2 P Bazilij Vel. in Gregor Nac., šk,, c.uč. 3 T Genovefa Pariška, dev.; Amer, papež, muč. 4 S Angela Fotinjska, red.; Gregor Langrcški, škof 5 C Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 p Gospodovo razglašenje, sv. Trije Kralji (1) 7 s Rajmund Penjaf., duh. (4); Lucijan Antiohijski, muč. 8 N JEZUSOV KRST (2); Severin Noriški, opat »Ti si moj ljubljeni Sin« (Uk 3, 15-16. 21-22) S 9 P Julijan in Bazilisa, muč.; Hadrijan, opat 10 T Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton, papež; Peter Orseolo, red. 11 S Pavlin Oglejski, škof (3); Teodozij, opat 12 C Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč., Ernest, škof 13 P Hilarij, škof in c. uč. (4); Veronika Milanska, dev. 14 S Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. 15 N 2. NAVADNA (2); Pavel Puščavnik; Habakuk, prerok O svatbi v Kani Galilejski (Jn 2, 1-12) 16 P Marcel, papež; Berard in tov., franč. muč. ® 17 T Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč. 18 S Marjeta Ogrska, red.; Priska, muč. 19 C Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. 20 P Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), muč. (4) Pečarovci 21 S Neža (Agnes, Janja), dev. muč. (3); Epifanij, škof 22 N 3. NAVADNA (2); Vincenc (Vinko), diakon, muč. Jezusov govor v Nazaretu (Lk I, 1-4; 4, 14-21) 23 P Emcreneijana, muč.; Ildefonz, škof 24 T Frančišek Šaleški, škof, c. uč. (3); Felicijan, škof, muč. € 25 S Spreobrnitev apostola Pavla (2); Ananija, muč. 26 C Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Stefan, red. ust 27 P Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež 28 S Tomaž Akvinski, duh., c.uč, (3); Peter Nolasko, 6 C Marija Goretti, dev., muč. (4); Bogomila, spok 7 P Izaija, prerok; Vilibald, škof; Edelburga, dev. 8 S Kilijan, škof, muč.; Prokop, muč. 9 N 14. NAVADNA (2); Veronika Giuliani, opatinja Jezus razpošlje učence (Lk 10, 1-12. 17.20) 10 P Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč. 11 T Benedikt, opat (2); Olga Kijevska, kneg. Benedikt v Prekm. 12 S Mohor in Fortunat, muč. (4); Nabor in Feliks, muč. 13 C Henrik (Hinko) I., kralj (4); Evgen, škof 14 P Kaniti de Lellis, duh. (4), Frančišek Solan, red. 15 S Bonaventura, škof, c. uč. (3); Vladimir Kijevski, knez 16 N 15. NAVADNA (2); Karmelska Mati Božja Prilika o sočutnem Samarijanu (Lk 10, 25-37) 17 P Aleš (Alcksij), spok.; Marcelina, dev. 18 T Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof 19 S Arscn, diakon, pušč.; Aurea (Zlata), dev. Q 20 Č Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok 21 P Lovrenc iz Brindisija, duh., c. uč. (4); Danijel, prerok 22 S Marija Magdalena (Majda) (3); Menelij, opal Kapela 23 N 16. NAVADNA (2); Brigita Švedska, red. ust. Marta in Mar(ja (Lk 10, 38-42) 24 P Krištof (Kristo), muč. (4); Kristina, dev., muč. 25 T Jakob, apostol (2); Olimpija, vdova Dobrovnik 26 S Joahim in Ana, starša DM (3); Valens, škof Bakovci 27 C Gorazd, Klimeot, Naum in tov. (3); Pantalcon, muč. it 28 P Viktor (Zmago), papež; Samson (Samo), Škof • 29 S Marta iz Bctanije (3); Olaf, kralj, muč. 30 N 17. NAVADNA (2); Peter Krizolog, škof, c. uč. Prosite in se vam bo dalo (Lk 1, 1-13) 31 P Ignacij Lojolski, red. ust. (3); Fabij, muč. AVGUST 1995 Veliki srpan 1 T Alfonz M. Ligvorij, Škof, c. uč. (3); Makabejski bratje 2 S Evzebij iz Vercellija, škof (4); Štefan, papež 3 C Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 P Janez M. Vianney, duh. (3); Perpetua, žena J) 5 S Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kralj 6 N 18. NAVADNA (2); Jezusova spremenitev na gori Jezus svari pred lakomnostjo (Lk 12, 13-21) 7 P Sikst II., papež in tov. muč.; Kajetan, duh. (4) 8 T Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak in tov. 9 S Peter Faber, red.; Roman, muč. 10 Č Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. IIP Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana, muč. 12 S Evpiij, muč.; Inocenc XI., papež 13 N 19. NAVADNA (2); Ponči jan, papež in Hipolit, duh., muč. Opomin k čuječnosti (Lk 12, 32-48) 14 P Maksimilijan Kolbe, muč. (3); Evzebij iz Rima, duh. 15 T MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tar žici j, muč. Apače, Grad, Turnišče 16 S Rok, spok.; Štefan Ogrski, kralj (4) Cezanjevci, Dokležovje 17 C Hijacint Poljski, red., Liberat (Slobodan), opat 18 P Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit. muč. Pertoča € 19 S Janez Eudes, red. (4); Ludvik Toulouški, škof 20 N 20. NAVADNA (2); Bernard, opat, c. uč. Ločitev duhov (Lk 12, 49-53) 21 P Pij X., papež (3); Baldvin, kralj, Sidonij, Škof 22 T Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), škof 23 S Roza iz Lime, dev. (4); Filip Benizi, red. 24 C Jernej, apostol (2); Emilija de Vialar, red. 25 P Ludvik IX. francoski, kralj; Jožef Kalasanc, duh. (4) 26 S Ivana Elizabeta Bichier, red. ust; Rufin, škof $ 27 N 21. NAVADNA (2); Monika, mati sv. Avguština Ozka so vrata v nebesa (Lk 13, 22-30) 28 P Avguštin, škof, c. uč. (3); Hermes, muč. 29 T Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč. 30 S Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. 31 C Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof SEPTEMBER 1995 Kimavec 1 2 P Egidij (Tilen), opat (4); Vcrcna, dev. S Maksima, muč.; Kastor, Škof 9 3 4 5 6 7 8 9 N 22. NAVADNA (2); ANGELSKA; Gregor Vel., papež Jezus uči ponižnosti (Lk 14, 1.7-14) P Rozalija (Zalka), dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok T Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, muč. S Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., muč. Č Marko Križcvčan m tov., muč.; Regina, dev., muč. P Marijino rojstvo (2); Hadrijan, muč. S Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč. Tišina © 10 11 12 13 14 15 16 N P T S C p s 23. NAVADNA (2); Nikolaj Tolentinski, spok. Hoja za Kristusom (Lk 14, 25-33) Prot in Hiacint, muč.; Erntruda (Erna), dev. Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. Janez Zlatousti, škof, c. uč. (3); Mavrilij, škof Povišanje sv. Križa (2); Notburga, dev. Žalostna Mati božja (Dolores) (3); Melita, muč. Kornelij, papež in Ciprijan, škof, muč. Črensovci, Križevci S 17 18 19 20 21 22 23 N P 'J’ S č P s 24. NAVADNA (2); Robert Bellarmino, škof, c. uč. Prilika o Božjem sočutju (Lk 15, 1-32) Jožef Kupcrtinski, duh.; Irena in Zofija, muč. Januarij, škof, muč. (4), Emilija de Rodat, red. Korejski mučenci (3); Kandida (Svetlana), muč. Matej, apostol in cvang. (2); Jona, prerok Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., muč. Kvatrc; Paternij (Domogoj), škof, muč.; Lin, papež 24 25 26 27 28 29 30 N P T S C p S 25. NAVADNA (2); Rupert Salzburški, škof Ne moremo služiti Bogu in mamonu (Lk 16, 1-13)* Avrelija (Zlata), dev.; Sergij Radoneški, škof Kozma in Damijan, muč. (4); Nil, opat Vincenc Pavelski, duh (3); Hiltruda, dev. Venčeslav (Vaclav), muč.; Lovrenc Ruiz in jap. muč. Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) Hieronim, duh., c. uč. (3); Zofija, spok. (4) ® Vrnitev na sončni čas Kuzma Veržej OKTOBER 1995 Vinotok 1 N 26. NAVADNA (2); ROŽNOVENSKA; Terezija Deteta Jezusa ® Bogatin in ubogi Lazar (Lk 16, 19-31) 2 P Angeli varuhi (3); Teofil (Bogoljub), spok. 3 T Evald, muč.; Kandid (Žarko), muč. 4 S Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof 5 C Marcelin, škof; Flavija, muč. 6 P Bruno, red. ust. (3); Renato, škof 7 S Rožnovenska Mati božja (3); Marko L, papež 8 N 27. NAVADNA (2); Demetrij, muč.; Pelagija, spok, <9 Jezus spodbuja k veri (Lk 17, 5-10) 9 P Dioniz, škof in tov. muč.; Janez Leonardi, duh. (4) 10 T Frančišek Borgia, red.; Hugolin, muč. 11 S Emilijan (Milan), škof; Aleksander Sauli, škof 12 Č Maksimilijan Celjski, škof (4); Serafin, red. 13 P Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 S Kalist L, papež, muč. (4); Gavdencij (Veselko), škof 15 N 28. NAVADNA (2); Terezija Velika, dev., c, uč. Jezus očisti deset gobavcev (Lk 17, 11-19) 16 P Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok, dcv. (4); Gal, opat g 17 T Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3); Viktor, Škof 18 S Luka, evangelist (2); Julijan, muč. 19 C Izak Jogues in kanadski muč.; Pavel od Križa (4) 20 P Irena (Miroslava), muč.; Vendelin, opat 21 S Uršula, dev., muč.; Hifarion, opat 22 N 29. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Marija Saloma Prilika o sodniku in vdovi (Lk 18, 1-8) 23 P Janez Kapistran, duh. (4); Severin iz Kolna, škof 24 T Anton M. Claret, škof (4); Feliks, škof, muč. ® 25 S Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč. 26 C Lucijan, muč.; Amand iz Strasbourga, škof 27 P Vincenc in Sabina, muč.; Frumencij, škof 28 S Simon in Juda Tadej, apost. (2); Cirila, tnuč. 29 N 30. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (1); Narcis, škof Prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18, 9-14) 30 P Marcel, muč.; Alfonz Rodriguez, red. S 31 T DAN REFORMACIJE; Volbenk (Bolfenk), škof NOVEMBER 1995 Listopad 1 S VSI SVETI (1); Cezarij, diakon, muč, 2 Č Spomin vseh vernih rajnih (1); Marcijan, pušč. 3 P Viktorin Ptujski, škof, muč.; Just, tržaški muč. (4) 4 S Karel Boromejski, škof (3); Vital in Agrikoia, muč. 5 N 31. NAVADNA (2); ZAHVALNA; Zaharija in Elizabeta Jezus pri cestninarju Zaheju (Lk 19, 1-10) 6 P Lenart (Narte), opat (4); Sever, škof, muč. 7 T Engelbert, škof, muč.; Ernest, opat; Vilibrord. škof ® 8 S Bogomir, škof; Deodat, (Bogdan), papež 9 Č Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar) 10 P Leon Vel., papež, c. uč. (3); Andrej Avelinski, duh. 11S Martin iz Toursa, škof (3); Menas, pušč. Martjanci, Kobilje 12 N 32. NAVADNA (2); Jozafat Kunčevič, škof, muč. O vstajenju mrtvih (Lk 20, 27-38) 13 P Stanislav Kostka, red. (4); Homobonus, trgovec 14 T Nikolaj Tavclič, muč.; Lovrenc (TToolc, škof 15 S Albert Veliki, Škof, c. uč. (4); Leopold, knez 5 16 C Marjeta Škotska, Jedrt iz Helfte (4); Otmar, opat 17 P Elizabeta Ogrska, red. (3); Evfcmija in Tekla, muč. 18 S Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, prerok 19 N 33. NAVADNA (2); Narsej, škof, muč. Napoved razdejanja Jeruzalema (Lk 21, 5-19) 20 P Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, red. 21 T Marijino darovanje (3); Gelazij, papež 22 S Cecilija (Cilka), dev., muč. (3); Maver, škof, muč. ® 23 C Klemen, papež, muč., Kolumban, opat (4) 24 P Andrej Dung-Lac in tov., vietnam. muč. (3) 25 S Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. Lendava 26 N JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) Kristus vlada s križa (Lk 23, 35-43) 27 P Virgil, apostol Karantanije (4); Jožef Pignatclli, red. 28 T Jakob de Marchia, duh.; Eberhard, Škof 29 S Saturnin, muč.; Radogost (Radobod), škof St 30 C Andrej, apostol (2); Justina, dev. DECEMBER 1995 Gruden 1 P Eligij, škof; Natalija (Božena), spok. 2 S Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 3 N 1. ADVENTNA (1); Frančišek Ksaver, duh. Potrebna je čuječnost (Mt 24, 29-44) 4 P Janez Damaščan, duh., c. uč. (4); Barbara, dev., muč. 5 T Saba (Sava), opat; Gcrald iz Brage, škof 6 S Nikolaj (Miklavž), škof (3); Apolinarij, muč. Dolenci, Sobota 7 C Ambrož, škof, c. uč. (3); Agaton, muč. ® 8 P Brezmadežno spočetje Device Marije (1) 9 S Peter Fourier, red.; Valerija, muč., Abel, očak 10 N 2, ADVENTNA (1); Melkijad. papež, muč. Nebeško kraljestvo je Nizu (Mt 3, 1-12) II P Damaz L, papež (4); Daniel Stilit, pušč. 12 T Ivana Frančiška Santalska, red. (4); Amalija, muč. 13 S Lucija, dev., muč. (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč. 14 C Janez od Križa, c. uč. (3); Spiridion (Dušan), škof 15 P Kristina, dev.; Marija K. di Rosa, red. ust. € 16 S Albina, dev., muč.; Adelhajda, cesarica 17 N 3. ADVENTNA (1); Lazar iz Betanjje; Jolanda, red. Janez Krstnik pošlje učence k Jezusu (Mt 11, 2-11) 18 P Teotim in Bazilijan, muč.; Gacijan, škof 19 T Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, muč. 20 S Evgenij in Makarij, muč.; Dominik SiloŠki, opat 21 C Peter Kanizij, duh., c. uč. (4); Severin, škof 22 P Demetrij, muč.; Frančiška Cabrini, red. 23 S Kvatre; Janez Kancij, duh., c.uč. (4); Viktorija, dev., muč. 24 N 4. ADVENTNA (1); Sveti večer; Adam in Eva Jožef vzame Marijo k sebi (Mt I, 18-24) 25 P BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč. 26 T DAN SAMOSTOJNOSTI; Stefan, prvi mučenec (2) 27 S Janez Evangelist, apostol (2), Fabiola, spok. 28 C Nedolžni otroci, muč. (2), Kastor in tov., muč. 3 29 P Tomaž Bccket, škof, muč. (4); David, kralj 30 S Liberij, škof; Rogcr, škof; Evgen, škof 31 N SV. DRUŽINA (2); Silvester, papež Beg v Egipt (Mt 2, 13-15. 19-23) Franc Puncer ROŽNI VENEC Uvod Marija, ave, Sina boi rodila. Vsa srečna že hiti k Elizabeti. Rodi se Jezus, božji Sin presveti. Je Bogu Mati Sina podarila. Spet najdenega srečna poljubila. Kako krvi se vsaka kaplja sveti. Bič poje, ko vihti krvnik ga vneti, iz trnja krona glavo je pokrila. Obloženega s križem so peljali. Na Golgoti na križ pribil kraljuje. Mir z vami, nam želi od mrtvih vstali. V nebesa sebe in še nas vzdiguje. Po Svetem Duhu sveti smo postali. V nebesa k Materi naš rod vzdihuje. Veseli del Marija, ave, Sina boš rodila. Naj se zgodi, Gospodova sem dekla, nevesta svetega Duha, je rekla. Nebesa so se zemlje dotaknila. Prerokba davna se je izpolnila. Ko smrtna lema je ves svet zatekla, Beseda, luč nebeška, je pritekla, Devico polnost milosti oblila. Kol angel naj te tudi jaz pozdravljam, vse rože, pesmi tebi v slavo trosim, tvoj trubadur ljubezen ti poklanjam. Priprošnje tvoje materinske prosim, ko na poslednjo uro se pripravljam, naj vedno božjo milost v duši nosim. * • Vsa srečna že hiti k Elizabeti Marija Jezusa pod srcem nosi. Na njeno pot narava cvetje trosi, saj ve, da v njej je Bog presveti. Se ptičic zbor poskuša mu zapeti, ves svet kleče ga odrešenja prosi, težijo grehov silni ga kolosi, Device sad le more ga oteli. 17 Elizabeta srečna jo blagruje, pod srcem se ji njeno dete zgane, Marija božjo moč poveličuje. bije slava več nikoli ne prestane in njena duša v Bogu se raduje, prizor, ki vsako dobro srce gane. Rodi se Jezus, božji Sin presveti, zbor angelov Bogu prepeva slavo, ljudem na zemlji mir in srečo pravo. Pastirjem na poljani luč zasveti. Hitijo v borni hlevček vsi prevzeli, tam vidijo prečudno zamenjavo: Bog si privzel človeško je naravo, nas hoče pobožanstvene imeti. Deteta smrt rešitev bo vesoljna, Marija, naj ta misel te ne moti. O sveta noč, skrivnostne luči polna, naj tvoja luč p risi je mi naproti, če kdaj objame noč obupa polna me na življenja težki strmi poli. * Je Bogu Mati Sina podarila, postava stara lo od nje zahteva, v sladkosti mlado ji srce prepeva. Marija vrača le, kar je dobila. Vse narode ta luč bo razsvetlila, preroka glas pod templja svod odmeva, preplavljen ves od sreče lega dneva. Največja želja se mu je spolnila. In zdaj kot mečev bridkih bi sedmero prebodlo blaženo srce Marije, prihodnost starček baja neveselo. Naj tvoja, Mati, mi pomoč prisije, ko bo trpljenje z grozo me objelo in temna noč obupa me ovije. Spet najdenega srečna poljubila Marija Sina, ki ga je iskala, tri dni v strahu zanj je trepetala. Glej, Jožef, zdaj nama je sreča mila. 18 Čeprav ve, da je božja volja bila, »Zakaj si storil to«, ga je vprašala, mu svetle kodre ljubko poravnala. Domov se vsa družina je vrnila. Jaz pa zares velikokrat zablodim, siren lažnivih glas poslušam, k Očetu ne, po krivih potih hodim. Bridkosti kelih pa zato okušam. Odslej naj svojo zemsko pot prehodim s teboj, o Mati, zvesto le poslušam. Žalostni del Kako krvi se vsaka kaplja sveti. Zemljan, veš, kdo je ta, ki tukaj joka, pod težo naše hudobije stoka? O Jezus, kaj vse moral boš trpeti, vso krivdo grešnega sveta sprejeti. Že tolpa preko Cedrona potoka, da tebe ujame, zveže, besna stopa. Na nebu polna luna milo sveti. Ne spim, s teboj bedim, srce zdihuje, pod oljke k tebi moja pot zavija. Če kdaj me zlodej spel strahuje, gestapo, ozna, kaka hudobija, poljuba Judovega obvaruje naj bramba tvoja, Mati, me, Marija. * Bič poje, ko vihti krvnik ga vneti. Ubogi Jezus, tvoje svete rane od mojih grehov so bile zadane Ponižanje si moral to sprejeti, na kol privezan, nag presveti. Udarcev glas naj moje srce gane, t ljubezen nova, zvesta ga prevzame, krepost začne v meni naj zoreti. Krvava orgija se nadaljuje, ubijanje nedolžnih brez števila človeštva zgodovina zaznamuje. Bo božja milost kdaj nam naklonila, da svet se varnosti, miru raduje? Miru Kraljica to bo izmolila. 19 Iz trnja krona glavo je pokrila. Zbor veliki, Pilat, Herod tekmuje, z drhaljo družno podlo zasramuje, Vs« zloba nate, Jezus, se je zlila, podoba Ecce bomo se razkrila. Naj križa ga, kriči sedaj Se huje. Nedolžno kri na njih naj Bog kaznuje, nahujskana je množica zavpila. Ob tebi se ponižnosti učimo, brez smisla letamo za venci slave, zaman po sreči tukaj hrepenimo. Naj tebi trnje pulimo iz glave, ko ranjeni na poti ti sledimo in glorije se veselimo prave. ♦ Obloženega s križem so peljali. Zdi se, da zanj ni več nobene nade, pod težo naših grehov Jezus pade, saj tudi mi smo smrti ga izdali, na križev pot Kalvarije poslali. Sovraštvo, jeza, grešne vse navade, vse to ljubezen nam iz duše krade. Daj moč nam, da iz grehov bomo vstali. Te prosim, vzemi, o preblaga Mati, na srečanje z Gospodom tudi mene, ob tebi srčen hotel bi postati. Veronika in Simon iz Cirene, hotel jokati bi in žalovati iskreno kot jeruzalemske žene. * Na Golgoti na križ pribit kraljuje. Pod križem Mati žalostna si stala, Kraljica zemlje in nebes jokala, si videla, kako se Sin daruje, »Moj Bog, moj Bog«, ves zapuščen zdihuje. Ti žejnemu bi rada vode dala, krog tebe srca trda so kot skala. Saj že Očetu dušo izročuje. Srce za nas na križu prebodeno, odrešenih ljubezen sprejmi vdano, kraljuj nam zdaj, srce ti umorjeno. V' daritvi svete maše te imamo, naj vedno češnje bo telo češčeno, pozemsko romanje naj z njim končamo. 20 Častitljivi del Mir z vami, nam želi od mrtvih vstali. Raduj se zdaj, Marija, aleluja, tvoj Sin resnično vstal je, aleluja, ko prvi žarki grob so obsijali. Oznanja angel nam sedeč na skali: Ni smrt življenja konec, aleluja, je prag v novo žitje, aleluja. Kako se ne bi srčno radovali. Veliko noč proslavljamo veseli. V njeno svetlo luč naj se zamaknem, po njej se večne smrti smo oteli. * Daj, Jezus, da se tvojih ran dotaknem, to milost, vdano prosim, mi dodeli, da v vstajenjski veri ne omahnem. V nebesa sebe in še nas vzdiguje. Izpolnil vso Očetovo poslanstvo, kot Rog in človek je odšel v onstranstvo. Z Očetom, svetim Duhom tam kraljuje in zbore angelske razveseljuje. Okusil tu na zemlji je pregnanstvo, tam mu neskončna sreča je božanstvo, za svoje brate sestre posreduje. Nevera naših dni naj nas ne zmoti. Da smo doma v nebesih, to zdaj vemo, tu romarji smo le na božji poti. Nekoč, ko zemeljske oči zapremo, po tvoji božji brez meja dobroti presrečni k tebi Jezus, naj dospemo. * Po Svetem Duhu sveti so postali. Vihar z nebes, ki srce ohrabruje in ogenj, ki vso vednost razsvetljuje, apostoli z Marijo prvi so zaznali. Ne bodo se odslej nikogar bali. Naj evangelij Kristusov se čuje, ljubezen Kristusova naj kraljuje, to bodo vsem ljudem oznanjevali. Duha svetosti Jezus nam pošiljaj, da v njem se naše duše prerodijo, v nas krsta, birme milosti oživljaj, da od ljubezni znova zagorijo. 21 Na delo v svoj vinograd nas pošiljaj, da v miru, slogi vsi ljudje živijo. V nebesa, k Materi naš rod zdihuje. Tam Jezus je poslušen svoji mami, ob njej so angeli, svetniki zbrani, otrok v dolini solzni moleduje, roke proseče k nebu povzdiguje: Odšla v nebeško slavo si pred nami, te prosimo, da Mati nam ostani, naj tvoje pomoči se vse raduje. Takrat, ko smrtna tema nas objame, naj dobri Bog to milost nam podeli, v nebeške dvore naj nas k sebi vzame, da v novem bivanju nadvse veseli, ko vso zemeljsko težo nam odvzame, na veke srečni ave bomo peli. « * * Sem mislil, da pero mi bo zapelo dostojno tebi, moja sveta Mali. Naj angeli pojo ti v zarji zlati, bo morda njim, kar meni ni uspelo. 22 Jože Smej Premišljevalna molitev ob rožnem vencu Jožef Klekl st. piše v svojih spominih (Pomembnejši dogodki Slovenske krajine v Železni in Žalski županiji od 20. avgusta 1914 do 25. aprila 1941, tipkopis, str. 3), kako je bil na veliki torek 8, aprila 1941 aretiran od Nemcev in kako je prebil v celici soboških zaporov od 8. do 25. aprila 1941. »Nemško vojaško poveljstvo«, tako Klekl, »sem prosil, naj mi vsaj za veliko noč dovolijo maševati, pa četudi - kolikor je to potrebno - pod vojaškim nadzorstvom. Odgovorili so mi: Dovolj ste že pridigali (...). Potemtakem nisem mogel maševati (...). 20. aprila sem moral dvakrat stopiti k zidu, da bi me neki poročnik s popolno opremo fotografiral. Molil sem rožni venec. Tako me je posnel na fotografsko ploščo. Čemu? Ne vem. Po nekem vojaku sem ga prosil, naj mi pošlje en posnetek. Ta mi bo namreč eden izmed najlepših spominkov. Do sedaj te fotografije še nisem prejel. Zakaj so poročnik in nekateri vojaki po fotografiranju prasnili v rogajoče sc krohotanje, ne vem Fotografijo pa si drznem Še enkrat lepo prositi od gospoda poročnika.« Med Kleklovo zapuščino smo našli to fotografijo. Klekl s povešenimi očmi in na smrt bledim obrazom stoji pred zidom in drži v rokah rožni venec. Zakaj je Klekl s tako vnemo širil po prekmurskih župnijah molitev rožnega venca? Zakaj je leta 1912 izdal knjižico Bratovščina živega rožnega venca in hkrati dal natisniti dvodelne podobice na štirih straneh s sliko posamezne skrivnosti rožnega venca, z ustreznim svetopisemskim navedkom in z razlago skrivnosti? Zakaj je tudi v zaporu ostal zvest molitvi rožnega venca, čeprav so se mu stražarji posmehovali? Zato, ker se je zavedal, da rožni venec pri duhovnikih in laikih zavzema takoj za sv. mašo in brevirjem (molitvenim bogoslužjem) prvo mesto. Navado petdesetkrat ponavljati »zdravamarijo« s premišljevanjem Jezusovega življenja, trpljenja in poveličanja najdemo v Cerkvi že v zgodnjem srednjem veku. Trikrat po petdesetkrat ponoviti besede, s katerimi je angel oznanil Mariji učlovečenje Božjega Sina in s katerimi je Elizabeta blagrovala Marijo, ustreza številu psalmov, ki jih je prav tako trikrat po 50, torej skupaj 150. Zato so trikratno pctdesetorico »zdravamarij« radi nazivali »Marijin psalterij«, tj. Marijino »zbirko psalmov« (teološko jc to utemeljeno v Marijinem listu 4-1908, str. 356 sl.) Rožni venec obsega najbolj Častitljive molitve, kar jih ima Cerkev v svoji zakladnici. Zato jc rožni venec ves svetopisemski. Vsebuje Gospodovo molitev očenaš, nato zdravamarijo, sestavljeno iz dveh navedkov iz evangelija, in končno še slavospev »častbodi« v slavo troedinega Boga. Zato ni čudno, da rožni venec nekateri imenujejo kar »evangelij po Mariji«. Jagode na rožnem vencu nam pomagajo za zbranost. Pri veselem delu rožnega venca so te jagode bele kakor mašni plašč na praznik Gospodovega oznanjenja, obiskanja Device Marije, na božič in svečnico. Pri žalostnem delu rožnega venca so te jagode rdeče, posvečene z Jezusovo krvjo in Marijinimi solzami. Pri častitljivem delu rožnega venca pa so ožarjene s svitanjem velikonočnega jutra, s svetlimi oblaki vnebohoda, z ognjenimi plameni binkošti in z biseri ter dragimi kamni nebeškega Jeruzalema, vgrajenimi v krono Kraljice v nebesa vzete, bolj bleščečimi se kakor nekoč na naprsni zlati tablici velikega duhovnika (prim. Raz 21,19 sl. m 2 Mz 28). Za globlje umevanje vrednosti molitve rožnega venca je prav, da ponovno preberemo članek Lojzeta Kozarja, Rože živega rožnega venca, v: Stopinje 1986, 23 35-39 in Anketo o družinski molitvi v Pomurskem pastoralnem področju, v: Stopinje, 1990, 35-37. Danes slišimo in beremo veliko o meditaciji ali premišljevalni molitvi, kakor da bi bilo to neko novo odkritje. Zakaj ne bi gojili lepe in prastare molitve rožnega venca, te pristne oblike premišljevanja? Za razdelitev premišljevanja rožnovenskih skrivnosti naj nam rabi 4. nedeljski hvalospev v zgodovini odrešenja: »Gospod Jezus Kristus, s svojim rojstvom si prenovil človeštvo (1), s svojim trpljenjem uničil naše grehe (2), s svojim vstajenjem si nam dal pravico do večnega življenja (3) in s svojim vnebohodom odprl nebeška vrata (4).« L Z Marijo v radostih Cerkveni očetje, predvsem Origen, sv. Ambrož, sv. Hieronim, pravijo, da je človeški rod bil podoben Človeku, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho in padel med razbojnike. Ti so ga oropali, pretepli do krvi, pustili napol mrtvega in odšli. Takega sta ga videla starozavezni duhovnik in levit, a sta šla mimo. Samarijan pa je zlil olja in vina na njegove rane, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj (prim. Lk 10,30-35). Človeštvo, izgnano iz Jeruzalema, iz mesta varnosti in miru, se pravi iz raja, pride v Jeriho (»Jarih« = luna), mesto nestalnosti in sprememb. Po hudobnem duhu oropano in do smrti ranjeno leži na tleh. Zakon in postava, starozavezni duhovnik in levit, ga ne moreta rešiti. To stori šele Samarijan (= čuvaj), Jezus Kristus, ki z oljem svojega usmiljenja celi rane človeštva in ga z vinom, to je s svojo krvjo, očisti. Odpelje ga v gostišče (gr. pan-docheion = zavetje za vse), sc pravi v naročje Cerkve. Bolna, padla in tako rekoč mrtva človeška narava je hrepenela po tem, da bi bila ozdravljena, dvignjena, obujena od mrtvih. Pahnjena v temo je koprnela po luči: »Čuvaj (- Samarijan), kako daleč je noč?« Čuvaj pravi: »Pride jutro...« (Iz 21,11-12). Ujetnica v verigah greha je pričakovala rešitelja: »O, da bi predrl nebesa in stopil dol« (Iz 64,1). Krik tisočletij: »Rorate cacli desuper«, »Rosite ga, nebesa, od zgoraj« (Iz 45,8) je ganil Boga, da se je spustil prav do naše bedne človeške narave. Ker je velik bolnik (človeštvo) ležal nemočen na tleh, jc prišel velik zdravnik iz nebes: »Glejte, vaš Bog! On sam pride in vas reši« (Iz 35,4). Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes. In sc je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek (veroizpoved). Božji Sin, Beseda se je učlovečila, da bi nas odrešila in nas spravila z Bogom; da bi mi tako spoznali božjo ljubezen in da bi nas napravila deležne božje narave. »V šestem mesecu (Elizabetine nosečnosti) je Bog poslal angela Gabrijela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil pri njej in rekel: Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj! Spočela boš in rodila Sina, ki mu daj ime Jezus (...). Blagoslovljena ti med ženami« (Lk 1,26-31; 42). Z »Zlatobesednim«, s sv. Petrom Krizologom, moremo reči: »Zares si blagoslovljena, Devica Marija! Sedaj si večja od nebes, močnejša od zemlje, prostranejša od vesolja. Boga, ki ga nebo in nebes nebesa ne morejo obseči, si obsegla ti. Nosila si njega, ki nosi vesolje. Rodila si svojega Stvarnika, z mlekom hranila tistega, ki daje hrano vsemu, kar živi.« Ko jo Elizabeta blagruje: »Odkod meni to, da prihaja k meni mati mojega Gospoda (...). Blagor ji,« Marija ne pripisuje nobenih zaslug sebi, marveč vse 24 stavi na Gospoda; »Moja duša poveličuje Gospoda...« (Lk 1,43-46). Jezus, ki si ga Devica rodila! »Rodila je sina, prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli« (Lk 2,7). Rojstvo Božjega Sina. Velik dogodek in tako preprosto opisan! Kakor da sam Božji Sin govori po svetopisemskem modrecu: »In ko sem bil rojen, sem tudi jaz dihal skupni zrak in sem prvi glas enako prejokal kakor vsi drugi. V plenicah sem bil vzrejen in v skrbeh« (Mdr 7,3-4). Marija je rodila sina, prvorojenca. Kdo pa je drugorojenec? To si ti, to sem jaz. Marija sodeluje pri nadnaravnem rojstvu vsakega človeka. Če je rodila Glavo skrivnostnega telesa, Cerkve, potem rodi tudi ude tega telesa. Na 40. dan po rojstvu, pri darovanju v templju, vzame starček Simeon dete Jezusa v naročje in zapoje svoj labodji spev: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle Rešitelja, Luč v razsvetljenje« (Lk 2,29-30; 1,69). Po prepričanju nekdanjih prirodoslovcev, pesnikov m pisateljev so labodi božanski ptiči, obdarjeni z darom jasnovidnosti m prerokovanja. Ob svojem umiranju naj bi čutili in videli vnaprej, kar je dobro, zato sc poslavljajo s tega sveta s sladkim petjem (prim. Ciccro Tuscul L). Tako tudi starorimski pesnik Marcial: Jezik, čeprav oslabljen, melodije sladke izliva. Labod sam pevec pogreba je svojega. Simeon je star po videzu, a mlad po srcu, ker je ohranil tisto, kar so drugi, žal, zgubili že v mladih letih: nepotešljivo hrepenenje, da bi sc srečal s pravo LUČJO. Simeon je na koncu svojih moči, vendar njegov duh (kakor »božanski labod«) čuti novo pomlad, nov začetek, ki je večji od tistega, ko je Bog ustvaril nebo in zemljo. Ta LUČ, s katero sc je srečal, nc razsvetljuje samo tistega minljivega časa, razpetega med rojstvo in smrt, marveč sveti prek groba v večnost. Dvanajstleten deček Jezus ostane v Jeruzalemu. Jožef in Marija tega ne opazita, zato ga vsa žalostna iščeta tri dni. Najdeta ga v templju. Je v moji duši vsaj nekaj tistega silnega hrepenenja po Jezusu, kot ga ima nevesta po ženinu v Visoki pesmi? Vstane sredi noči, obhodi mesto po cestah in trgih. Srečajo jo čuvaji, jo tepejo in ranijo. Snamejo ji ogrinjalo, a ona venomer išče ženina in ponavlja prav isto: »Ste li videli njega, ki ga ljubi moja duša?« Končno najde njega, ki ga ljubi njena duša (3,2-4, 5,7). Čas iskati Boga je sedanje življenje; čas najti ga je ob smrti; čas uživati ga pa je v večnosti. 2. Z Mariju v žalosti in bolečinah Velik je bil kitajski filozof Konfucij (551 -479 pr. Kr.), ustanovitelj vzvišenega moralnega sistema, toda ni bil napovedan. Tudi Buda (5. stol. pr. Kr.) je bil velik s svojo osnovno mislijo, da »živeti sc pravi trpeti«, vendar ni bil napovedan. Kristusa, Božjega Sina pa so napovedovali vsi preroki v Izraelu Kakor božji jasnovidci so vnaprej zrli njegovo trpljenje. Če beremo ta starozavezna besedila brez mojzesovskega zagrinjala, v luči Kristusove velike noči, potem so preroki za nas kakor evangelisti. Kakor da vnaprej opisujejo Kristusovo trpljenje in smrt s podrobnimi okoliščinami. Napovedan je njegov mesijanski (kraljevski) vhod v Jeruzalem: »Od veselja vriskaj, hči jeruzalemska! Glej, k tebi prihaja tvoj kralj: krotak, na osliču jezdi« (Zah 9,9). 25 Napovedano je bilo Judovo izdajstvo in da bo prodal svojega Učenika: »Če vam je prav, mi dajte moje plačilo! In odtehtali so mi moje plačilo, trideset srebrnikov« (Zah 1L,12). Jezusa bodo zapustili njegovi učenci: »Udari pastirja, da se razkrope ovce« (Zah 13,7). Kristus bo trpel: »Jaz pa sem črv in ne človek, zasramovanje ljudi in zaničevanje ljudstva. Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, ustnice raztezajo, z glavo majejo: Zaupal je v Gospoda, naj ga osvobodi, naj ga reši, če ga ima rad« (Ps 22,7-9). In še: »Svoj hrbet sem ponudil njim, ki so me bili, svoje lice njim, ki so mi pulili brado, svojega obličja nisem skril sramotenju in pljunkom; (Iz 50,6). »Mučili so ga. a uklonil se je in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol« (Iz 53,7). ' Napovedano je bilo Kristusovo križanje: »Svoje življenje je dal v smrt in bil prištet med hudodelce, medtem ko je nosil grehe mnogih in prosil za grešnike« (Iz 53,12). »Drhal hudobnežev me obkroža. Prebodli so mi roke in noge (...). Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo« (Ps 22,17 sl.). »V jed so mi dali žolča in v moji žeji so me napajali s kisom« (Ps 69,22). »Varuje vse njegove kosti: niti ena izmed njih sc ne bo strla« (Ps 34,21). »Ozirali se bodo nanj, ki je bil preboden« (Zah 12,10). Tem starozaveznim »evangelistom« se pridružijo evangelisti nove zaveze. Učinek Jezusove smrtne groze v vrtu Getsemani je njegov krvavi pot. O t.i. hematidrozi ali krvavem potenju v primerih skrajne stiske govori že Aristotel. Z eno samo vrstico poročajo evangelisti Matej, Marko in Janez, kako je Pilat dal Jezusa bičati. Luka pa sploh ne govori o tem. Kakor da ga sveta groza zadržuje pisati o tem strašnem dejanju. Pri Ciceronu in Plutarhu beremo, kako se obsojenec med bičanjem zvija, se zgrudi na tla in včasih še pred koncem bičanja izdihne. Pri Rimljanih (Jezusa so bičali rimski vojaki) namreč število udarcev ni bilo z zakonom določeno. Predpis v 5 Mz 25,3 pa je dovoljeval največ 40 udarcev. »Jezus si je nesel križ in šel ven proti kraju, ki se imenuje Lobanja, po hebrejsko Golgota« (Jn 19,17). Plutarh poroča, da so morali na križ obsojeni sami nositi svoje mučilno orodje. Vsi Štirje evangelisti omenjajo, da je bil Jezus križan. Križanje, kazen perzijskega izvora. Smrt na križu je strašna. Cicero jo imenuje »crudelissimum tetcrimumquc supplicium« (»najbolj kruto in najbolj strašno kazen«). »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi,« je napovedal Jezus (Jn 12,32). Z rožnim vencem nas Jezus po svoji Materi nenehno priteguje k sebi. Zato rožni venec ne bo nikoli dovršen. Vanj se zlivajo in se bodo zlivali Življenjski križi, trpljenje in smrt vsakega človeka. Z drugo besedo: vsak človek prebira jagode rožnega venca svojega trpljenja in smrti. Tiste, ki jim je bil Jezus pravilno oznanjen in so ga s pomočjo božje milosti sprejeli, vodi rožni venec sicer na Kalvarijo, vendar jim to ni zadnja postaja. Sledijo Še Častitljive, poveličane postaje rožnega venca. 3. Z Marijo v Sinovih zmagoslavjih Tudi Kristusovo vstajenje od mrtvih je bilo prerokovano: »Zakaj moje duše ne boš pustil v kraljestvu mrtvih, svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe« (Ps 16,10). »In tretji dan je od mrtvih vstal« (apostolska veroizpoved). »Od mrtvih vstal«, ta obrazec veroizpovedi moramo vzeti dobesedno. Naj se zdi Še tako neverjetno, 26 Jezus je res vstal od mrtvih in živel 40 dni svoje drugo življenje na zemlji. Čeprav v prvi vrsti nadzgodovinsko, je vendarle Jezusovo vstajenje tudi zgodovinsko kakor drugi dogodki iz njegovega življenja. Moremo ga celo datirati; Jezus je vstal iz groba in začel svoje drugo življenje tretji dan. Tako naglasa apostolska vera: Tretji dan po svoji smrti. Umrl pa je v petek 14. nisana leta 30. Vsak od štirih evangelistov različno, sc pravi po svoje poroča, kako svete žene tisto jasno aprilsko jutro 16. nisana najdejo prazen grob. Vsi evangelisti pa se ujemajo v tem, da so bili skrivnostni dogodki najprej razodeti ženam. Bilc so bolj pogumne od moških in so sc bolj ravnale po svojem srcu kot pa po razumu. Kar na lepem jim pride Jezus naproti in reče: »Pozdravljene!« to je: »Veselite se, avete!« Prekletstvo EVE sc je v teh ženah spremenilo v AVE. Toda kdo bi verjel pričevanju žensk, da je Jezus res vstal? Zato dobijo žene od Jezusa naročilo, naj sporočijo apostolom, da sc jim bo v Galileji prikazal. Marija Magdalena je po pričevanju evangelistov prva žena, ki se ji prikaže od mrtvih vstali Kristus. Dejstvo Jezusovega vstajenja jedrnato povzame Katekizem katoliške Cerkve: Da je Jezus res od mrtvih vstal, spričujejo apostoli, ki so ga po vstajenju večkrat videli, z njun govorili, sc ga dotikali, in so potem zanj tudi trpeli in umrli. Da nas resnica o Jezusovem vstajenju ne pusti hladne, je prav, če pred prvo desetko častitljivega dela rožnega venca iz Lukovega evangelija preberemo, kako se je od mrtvih vstali Jezus prikazal dvema učencema na poti v Emavs. Učencem počasnega mišljenja Jezus na podlagi vseh knjig Svetega pisma razlaga; »Potrebno je bilo, da je Kristus pretrpel smrt in takošel v svojo slavo!« Ko je Jezus hotel iti dalje, sla ga prosila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil!« In ko sta ga spoznala, sta rekla drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Sveto pismo?« (Lk 24,13 sl.). Če sc nam pri tej prvi desetki častitljivega dela rožnega venca posreči z vso zbranostjo ponoviti deset zdravamarij, m v družbi dveh emavških učencev zaupno prosili od mrtvih Vstalega: »Ostani z nami. Gospod« - potem bo tudi v nas srce gorelo. Prežarjala ga bo namreč božja ljubezen. 4. Z Marijo v slavi Po naših cerkvah, ki so posvečene Svetemu Duhu, vidimo sliko: Apostoli so zbrani ob Mariji. Nad glavo vsakega od njih je plamen. Tako je upodobljen binkoštni dogodek, kakor ga nam je opisal evangelist Luka v Apostolskih delih; »Ko je prišel binkoštni dan, si bili vsi (Marija, apostoli, učenci) zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi sc bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so sc razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« (2,1-4). Sveti Duh v podobi ognjenih jezikov. Ogenj sveti, greje in čisli. Ogenj razsvetljuje. Sveti Duh prinaša luč, ki razsvetljujte naš razum. Kako nam je potrebna ta duhovna luč, duhovna razsvetlitev! Kaj bi bila naša zemlja brez luči na nebesnem obloku? Kaj bi bila naša duša brez notranjega razsvetljenja Svetega Duha Tega sc je zavedal že psalmist, ko je prosil Boga: »Razsvetli mi oči, da ne zaspim v smrti!« (13,5). In apostol Pavel prosi, da bi Bog dal našemu srcu razsvetljene oči (Ef I,1X). Ogenj greje. Ni dovolj, da imamo razsvetljen razum, razsvetljeno srce. Srce mora goreli v ljubezni do Boga in bližnjega. Na žgalncin oltarju je moral zmeraj 27 goreti ogenj: »Ogenj na oltarju naj se neti, ne sme ugasniti« (3 Mz 6,5). Sveti Duh je ogenj ljubezni, ki nam pomaga, da bi ljubili, kakor jc ljubil Jezus. Ogenj čisti. Prvo očiščenje se je zgodilo pri krstu. Po moči Svetega Duha smo bili očiščeni izvirnega greha. Sledijo nadaljnja čiščenja. Poslušanje božje besede nas čisti, Jezus je dejal: »Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal« (Jn 15,3). Zakramenta pokore in evharistije nam še posebej čistita dušo. Iti še zadnje očiščenje: zakrament bolniškega maziljenja. Ni sicer nujno, da jc zadnje, pač pa je usmerjeno na konce našega zemeljskega popotovanja. Ta zakrament posreduje bolniku milost Svetega Duha, ki celotnemu človeku pomaga k ozdravljenju, mu krepi zaupanje v Boga in ga utrdi zoper strah pred smrtjo. Kako veliko je delovanje Svetega Duha v duši, ki sc mu da voditi. To bomo spoznali šele v večnosti. Marijino telesno vnebovzetje in kronanje v nebesih ni sicer izrecno omenjeno v Svetem pismu. Sveto pismo pa nam pove, da jc bila Marija najtesneje povezana s svojim Sinom in dejavno navzoča ob odločilnih trenutkih Jezusovega odrešeni-škega delovanja, V protoevangeliju, Prva Mojzesova knjiga 3,15, je popolna zmaga nad »kačo« obljubljena ne samo prihodnjemu Odrešeniku, marveč skupaj z njim in zaradi njega tudi njegovi materi. Njeno telo se ni smelo vrniti v prah, sicer ne bi obhajala zmage nad smrtjo. K popolnemu zmagoslavju božje Matere nad smrtjo spada tudi njeno vstajenje, podobno kakor pri njenem Sinu. Cerkev na praznik Marijinega vnebovzetja blagoslavlja rože. Z besedami Svetega pisma govori o Mariji in ji pravi, da je: roža skrivnostna, cipresa na vrhovih Hermona, rožni grm v Jerihi, lilija v dolinah, saronska narcisa, ciprovo cvetje in aloja, narda in cimet... Kakor bi hotela reci: Tu ni nobenega vonja po trohnobi, tu jc Marijina velika noč. Rožm venec. Ne bomo mogli vsak dan ponoviti 50 zdravamarij ali celo 150. Bratovščine živega rožnega venca si pomagajo tako, da se 15 oseb združi in vsaka od njih odmoli desetko rožnega venca s premišljevanjem določene skrivnosti. Te skrivnosti si vsak mesec izmenjavajo. Ob smrti člana te bratovščine ga preživeli s prižganimi svečami spremljajo h grobu. Vzrok za odpor do rožnega venca je naglica pri molitvi. Rožni venec ni samo ustna molitev, marveč predvsem prcmišljevalna. Zato je treba to molitev opraviti ne le z usti, marveč z razumom, voljo in srcem, da se ne spremeni v prazno »blebetanje«, pred čemer nas Jezus resno svari (Mt 6,7*8). Vsaka zdravamarija naj bi bila poljub na Marijine stopinje, na pot, ki jo jc prehodila z Jezusom; naj bi bila pobiranje kapelj Jezusove krvi v Gctsemani, pri bičanju, na križevem potu in Kalvariji; naj bi bila odmev tiste aleluje, ki se poje Jagnjetu po ulicah večnega Jeruzalema (Tob 13,22). Cc smo pa utrujeni, menim, da je dovolj zmoliti vsaj očenaš in zdravamarijo z mislimi, ki jih zgoščeno podajajo kitice v Bogoslužnem molitveniku na rožnoven-sko Mater božjo (7. oktober): Ave, tvoj Sin jc zmagal smrt, v nebesa šel, poslal Duha, šc tebe vzel v nebesa je in kronal za Kraljico vseh. (Prevod te kitice J.S.) 28 Jože Zadravec Veseli se, milosti polna, in spomni se i Z zbranostjo božjepotnika, ki nosi v srcu pred brezjansko božjo Mater svoje življenje, tisto vsakdanje, v skrbeh, v stiskah, v joku, v bolečini, pa tudi v zahvali za ljubezen, srečo, življenje, mir, sožitje. Zdaj za ta praznik »Ki je tebe, Devica, v nebesa vzel!« kot moli romar, bi morala biti sončna vsaka misel, beseda. Duša, samo duša bi morala peti kot v rosi prvega dne stvarjenja. Saj bi ne smelo biti drugače, vsaj za la veliki dan, Marijin dan, slovenski dan. Kdor je kdaj dojel slovensko dušo, odkril je v njej Manjo, božjo Mater, otroško predanost, zaupanje vseh, ki jim jc bila dana božja milost, da preživijo svoj zemeljski tek na tem prelestnem koščku zemlje. Peli so ji Ave Maria. Največji solisti človeštva so jo imeli na ustih. Iz predanosti, najglobljega češčenja porojena, tista izvirna, prvič zapeta. Blagodejno se nas dotakne še dandanašnji. Stabat Mater dolorosa. Na dnu najgloblje radosti in najgloblje bolečine je ena sama melodija - božja., sveta, odrešujoča. Mati radosti in mati bolečin. V njej odpeva življenje, tvoje, moje, slednjega na tej zemlji, zemljici naši. 2 Življenje sc obrablja, dnevi hitijo. Komaj si malce oddahnemo, že nas spet vsakdanji dni zajame v svoje kolesje. Vse drvi. To minevanje, to grozljivo odhajanje, to pošastno hitenje. Pred leti me je obiskal rojak z onstran velike luže. Še ves čil, svež, nasmejan, zdrav kot dren. Prinesel mi je debeli sveženj zapiskov. Tu imaš drobce iz mojega živaljcnja, iz tistih povojnih ustrahovanj in preganjanj. Poveži, da bo berljivo, kot zrelo klasje v povcscin, da bodo moji vnuki, pravnuki vedeli, kaj smo prestali v tistih povojnih letih, ko se je tuja učenost zakotila v tej lepi deželi. V teh dneh je spet prišel. Sključenega pod težo let, skoraj strtega, izčrpanega sem ga motril; in vendar mu je srce oddajalo vedrino v obraz. Ni verjel, da bo še kdaj videl svoj rojstni kraj. Pa vendar sc jc zgodilo. Samo za deset dni sem prišel, jc dejal, zato da sc poslovim od Slovenije, najlepše dežele na svetu. A jc moral tudi k Mariji pod logom, kamor je v mladosti vsaj za veliki šmaren poromal. »Kje bo trudni romar trajni / našel mir, ko pride dan?« sc s pesnikom Heinejem sprašujem. Dobro zveni ta nemir. S Petrarkom si dopovedujem: »Mineva dan, vse manj ga še ostaja, / a čas beži kot nagla ptica; / le ti si tukaj, o Devica, / ko vest lišči srce, ko smrt razsaja: / zdaj sinu svojemu me priporoči, / ki pravi Bog jc, pravi človek, / naj bo moj zadnji vzdih v njegovi moči!« Najlepši dar, srca oltar! Najlepši spomin, otroštva dar. Kakor iz gorskega izvira priteka voda, osvežujoča, razveseljivo igriva, je hribovska mati odstrla zaveso spomina... Hodili smo k cerkvici na goro, čez travnike, po obronku gozda. Spomladi smo nabirali teloh, poleti pa dišeče ciklame. Povzpeli smo sc potem skozt zadnjo strmino gozda, kjer se jc korak vdiral v mehki travi. Koliko veselja je bilo v lem! Vsak teden smo šli to pot - na goro k cerkvici. Nekdo jc bil prvi, nekdo zadnji. Kadar je kdo prispel na vrh, jc potegnil na vrv v zvoniku in daleč jc odmevala pesem zvonov. »Za zdravje zvoni!« smo rekli. Za šmarnice smo sc zbirali spet. Takrat se jc prelest narave tako radodarno navrgla. V oktobru smo tu molili rožni venec. Vselej smo peli Marijine pesmi - od otroštva naprej. In molili smo: 29 »Zdrava Marija milosti polna...« Na gon pesem in molitev tečeta tako gladko iz grla. Besedilo nas je prevzelo, da smo si še domov grede peli po gorskih stezicah. Zdaj več ne hodi na vrh gore, priklenjena je na bolniško posteljo. Njeni pogledi pa pogosto potujejo v daljo, na goro. Takrat zaživijo spomini na otroštvo: vsa narava takrat zablesti v vsej svoji prelesti, v vseh stoterih odtenkih pomladnih in jesenskih dni. Sveži in vznemirljivi spomini se vrste, to pa tako silovito, da ji bo duša nekega dne splavala med oblake in pravljica se bo znova začela, lepša od otroštva samega. 3 Vsa prizadevanja so sc izjalovila. Nobena zdravniška pomoč ni mogla zaustaviti slutnje obeh, očeta in matere: Najin prvi otrok bo ostal na vozičku. Mlada mati, Marija je bilo njeno ime, je to bogovdano sprejela. Ni bila katoliške vere, pa vendar je dovolj globoko verovala, da se je vsako nedeljo pridružila možu in sta skupaj bila pri maši in ob večerih sta skupaj molila. Otrok jc odraščal, mlajši je shodil, starejši ne. Skrbela jc za oba enako. Otroka na vozičku jc vozila k verouku, ob nedeljah in praznikih v cerkev, pri osmih letih je prejel prvo sveto obhajilo. V naročju z njim jc ob nedeljah čakala v vrsti tistih, ki so prejemali obhajilo; na rokah ga je nosila pred oltar, da bi ga tam prejel tudi on. Prcnekatcri bi ga skrival doma, Marija ne. Mnogokrat je postavljal vprašanja: Mama, zakaj se jaz ne morem igrati kakor vsi drugi otroci, zakaj ne morem sam v šolo kot drugi, zakaj moram biti jaz zmeraj le doma, ko drugi otroci tekajo naokrog in se pode za žogo? Mama, povej, zakaj jc tako? Devetleten je postavljal »sto in tisoč zakajev«. S svojo ljubeznijo in skrbjo jc nadomestila, na kar ni mogla odgovoriti. Še usodnejši dnevi so se napovedovali. Marija jc morala k zdravniku. Vrnila sc je, sicer mirna, a le bolj tiha, kot so jo poznali mož in otroka. Strta, a vdana v božjo voljo. Čez dan, dva je zaupala možu: Še kakšen mesec pa se bom od vas poslovila, neozdravljiva bolezen sc me jc polastila. Hudo mi jc, ker boš ostal sam, sam z dvema otrokoma, sam s tem na vozičku. Toda ne omaguj ? Bodi pogumen! Manja jc počasi odhajala, hirala je, toda vse do zadnjega jc bila z otrokoma, delala v hiši m okrog nje, bila jc skrbna kot da sc nič posebnega ni zgodilo. Marija je prosila moža: Pridi, poglej, da boš vedel, kaj in kako kuhati otrokoma, kako očistiti to in ono, glej, da bosta otroka vedno čista, glej, da boš z otrokoma vsak večer molil; naj začutita, da oče moli z njima. Marija jc vabila svoje rojake na dom. Hotela jc z njimi kramljati, peti, povsem po domače, kot so to nekoč počeli doma - na Goričkem - z domačo besedo, ne z angleško, tujo... Vabila jih je, oni pa niso prišli. Ker niso imeli časa, ker so morali še čuda stvari postoriti, ker so morali bogve kam vse. Marija jc ostajala sama z otrokoma in z možem. Oh večerih, vedno manj jih je ostajalo ncodkljukanih, je možu govorila: Glej, nihče nima več časa, vsi samo drvijo nekam, vsak samo zase živi, za svoj dom, za svoj »job«, posel. Nič več si nismo prijatelji, nič več sc ne znamo pomenkovati. Le kje so časi, ko smo posedali ob hiši, pod krošnjami dreves, ter imeli čas za drugega. Veš, moj dragi, če bi še enkrat živela, bi želela biti le s svojimi otroki, samo zanje bi živela. Če bi še enkrat živela, bi večkrat vabila svoje rojake na dom. Skupno bi se poveselili in si rekli to m ono. Če bi še enkrat živela, bi ti želela biti žena, ki te pričaka na pragu najinega doma. Pogrnjena miza bi te pričakala doma, sveže in topla hrana; na mizi bi bile vselej sveže rože. Ob večerih bi kramljali, tako kot so kramljali naši starši, povsem po domače m o domačih - in ne tujih -stvareh... Čas je prinesel tisto zadnje - slovo. Marija jc umrla. Njene zadnje 30 besede so bile: Z vami bom, spremljala vas bom z nebes, nikoli, nikoli ne boste brez mene - in tudi ne jaz brez vas! Dober mesec po tistem, odkar je Marija odšla, kam drugam kot v nebesa, sem ga obiskal, rojaka, na domu v Hamiltonu. V najboljših letih jc prenesel svoj križ na Kalvarijo. Glej, sedaj delam, kot mi je naročila Marija; kuham, perem, čistim, z otrokoma sc kaj poigram, z njima molim, gremo v cerkev, poskušam kaj zapeti. Do podrobnosti poskušam storiti vse, kakor me je ona poučila. Očetovsko skrben in ves domač postajam. Toda za božjo voljo, kaj naj storim, da bosta otroka v meni začutila tudi blagodejen Marijin pogled, nežen, srce, toplo, ljubečo materino dlan? 4 »... Kočo si bom postavil, Z tam imel čebelnjak, devet fižolovih redi, / živel sam na jasi bom brenčavi. / Tam bom miru deležen, ker tja, kjer čriček gode, / mir počasi prikaplja z jutranjih tančic; / tam se polnoč vsa blešči, škrlat žari opoldne...« Sen, kot si ga pesniki upovedujejo v svojih pesmih. Miru pa ni, ne tistega kot so o njem peli »angelcev glasovi / v višavah pri Mcsijasa prihodi«, ko je Marija dete zazibala, ne tistega med narodi, ne tistega v sozvočju vesolja in srca. »Srce, le sanjaj ven in ven. / O pač! - Izgini sen kot sen, / pa dej vresniči se!«. Sveta odkletev Goriškega slavčka. Dokler bo ta svet, miru ne bo; zgolj na obroke ga sprejemamo, da nam oko ne zatemni in srce ne opeša in ne zakrkne v nenehnem upanju. Miru ne bo. Ločilne stene - sovraštvo, hudobija, nasilja vseh vrst-stojijo neomajne. V 34 deželah sveta kosi smrt na vojnih žariščih, človeštvo luknjajo ne le bombe, temveč tudi vse vrste bolezni, v narodih, družinah gloje črv prepirov, zavisti, hladni odnosi, razveze, samomori, smrti na drvečih asfaltih, smrti kar tako. Miru si želim pred pošastjo, ki na naših cestah dan na dan odšteva naš narod, pred minusi v rojstvih, pred izrazito popadljivostjo na vseh področjih družbenega življenja, pred množico otrok, ki so brezdomci ob lastnih starših, ker so noč in dan zaposleni. Bog, pa ti masakri na tvojem zemeljskem vikendu, hkrati na tolikih krajih sveta. Mati božja, kako zelo si želim miru pred ljudmi, pred stvarmi, pred načrti, pred resolucijami, ki jalove sadove prinašajo, pred programi, obetavnimi v zapisanih obljubah, a nikoli ne prinesejo lepše prihodnosti. Mati božja -svetogorska, brezijanska, ptujskogorska, višarska, lurška, fatimska, čenstohovska - kako naj v meni pozvanjajo »angelcev glasovi« ob misli na Slovenijo, ki v svoji narodovi duši nosi včerajšnjo dramo Kočevskega Roga, Teharij, Crngroba, Dola, Hrastnika, ncštcvilna bratovska morišča, današnjo dramo 5O.(XK) težjih duševnih bolnikov, blizu IDO.OOO družin, v katerih sta oče ali mati ah oba skupaj kronična alkoholika. Tu mati, ki varuje mrtvega otroka in ga kopa v svojih soizah, tam procesija žena, ki ubijajo življenja v sebi. Miru si želim pred listo čakajočih na delo, pred množico mojih rojakov na robu preživetja, pred številnimi glasnimi in skritimi hiti, aferami, skupščinskimi spori, strankarskimi prestiži, sumljivimi klubi Mir pred slovenskim valom odvisnikov od vseh vrst mamil, od drog do alkohola, mir pred razbohotenimi sedmimi ta naglavnimi grehi V slovenski družbi. Ce nas že tipalke niso v to potegnile, pa jc prišla neprijazna beseda, ki rani huje kot sekira, sproži plaz, ki neusmiljeno lomi, kar je živega, za sabo pa pušča razdejanje. Brez konca jc ta povest! Več kot pet milijard nas jc na svetu. Koliko krikov po odrešenju! S trpljenjem, morečim molkom, s solzami jc orošena ta zemlja, zemljica moja, vse človeštvo, posamezniki in narodi. Koliko joka, krivic, koliko sirot, brezdomcev, koliko prevratnikov, ki so hoteli odrešiti človeka, koliko vzklikov, iz človeške nemoči porojenih: Da sem bil jaz Bog! In vendar -najgenialnejši med našimi pesniki jc zapisal v svoj Krst slovensko upanje: 31 »Koliko kratov sem od tod v samot; / klečala, klicala pomoč Marije: / ’Zavrcči v jezi ga, moj Bog, ne hoti, / ker v zmoti žali te, ne ’z hudobije, / ne daj v oblast sovražni ga togoti, / pred njo naj milost tvoja ga zakrije!’ / In čudno te je tisto noč ohranil...« Kristjanu je dana uteha, da bo vsa žeja milijard, vsa bolečina sveta, ves krik mojega naroda vseh časov v Kristusu potešena. Umrl bo ta naš čas in večnosti bom zrl v obraz. Srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Bog bodi vekomaj zahvaljen za vesoljski red, ki je tako zasnovan, da iskreno kesam • in pokora izbrišeta tudi najhujšo krivdo in pomirita še tako zbegano vest. »Ge bi bilo srce spovednik, dolga in strašna bi bila spoved!« Tako Cankar. Bolj kakor smo si zmožni sami sebi in drug drugemu odpustiti, nam daje srčnost OdreŠenikova beseda: »Če te tvojo lastno srce obsoja, Bog je večji od tvojega srca!« Zato poveličuj, moja duša, Gospoda, poveličujte ga ptice v grmih logov, in pojte njegovemu veličastvu. Poslej bom pel hvalnico Gospodu za njegov dar vere in za zaupanje, za mir, ki ga on podarja. »Deni me kakor pečat na svoje srce!« Z Marijo bom pel: »Moja duša, poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju!« On daje upanje v mir, obdarja nas s slutnjo čistega veselja, da je kot balzam na razbolelo dušo. Tebi, romar, bo dano gledati, kar v teh brezdanjih globočinah časa oko ni videlo, uho ne slišalo, razodela se ti bo intimna radost in lepota vseh stvari, zajel te bo božji svet milostnega občestva in sreče z vsem, kar se je odrešilo na splav spomina, navrgla se ti bo nedopovedljiva bližina vseh stvari, neminljivo sonce ljubezni in prijateljstva. Verujem z vso dušo, z vsem srcem, z vsemi silami svojega duha v veličastni praznik, odpiram se neizrekljivi resnici, da sc vanj spreminja vse človeštvo, vse vesolje, dan na dan. 5 Tisočero je milostnih podob, pred katerimi kristajni poklekajo in Častijo Marijo. Kajti cerkveni očetje so zapisali o njej, da je »proseča vsemogočnost«, Cerkev pa ji daje na usta besede poosebljene božje Modrosti: »Blagor človeku, ki me posluša in čuje pri mojih vratih vsak dan ter bedi na pragu mojih duri. Zakaj kdor najde mene, najde življenje in prejme milost od Gospoda.« Ko Dostojevski v enem izmed svojih romanov pripelje svojo osebo v trenutek, da poljubi ikono Bogorodice, ji hkrati da na usta: »Na tem obrazu je veliko trpljenja... Taka lepota je moč, s katero lepoto bi lahko človek ves svet spreobrnit!« Marija Vnebovzeta je slovenski dan. V čas po Brižinskih spomenikih, teh starodavnih pričah slovenske besede, konec dvanajstega stoletja, segata najstarejši Marijini upodobitvi. Kartoteka, na kateri temelji monografija »Marija«, obsega 3558 enot. Osnovno marijanske umetnosti na Slovenskem je eno samo: Marija je Mati Božja! »Marija je velika samo v zvezi z učlovečenim Bogom; če je ne poznamo v tej zvezi, ne bomo dobro govorili o njej,« je zapisano v tej knjigi. Ko se oglasi v cerkvi Ave Marija Charlesa Gounoda, tedaj vse prisluhne. Podoba je, da so se odmaknile stene in da vesolje odpeva. Schubert, Perosi, Bruckner in še toliko drugih. Slovensko dušo so ji dali Foerster, Mav, Tomc, Kimovec, Pavčič... Trinajsto stoletje je dalo Stabat Mater - Mati žalostna je stala, zraven križa se jokala... Svetniku Bonaventuri pripisujejo izvirnik v gregorijanskem koralu. Dušo dramatičnega osemnajstega stoletja je pesmi vtisnil d’Astorg, devetnajstega pa Rossini, Dvoržak, Liszt in Verdi. Še preden je izšla prva slovenska knjiga, je ljudstvo pelo Marijine pesmi, denimo »Je angel Gospodov oznanil Mariji«, »Lepa si, lepa, roža Marija«, »Pozdravljena kraljica«. Najobsežnejša pesmarica slovenskih cerkvenih pesmi, imenovana »Venec svetih pesmi«, prva izdajavletu 1864, deveta izdajavletu 1921,ima 1000 pesmi, 340 jc Marijinih. 32 Še povrh 150.000 zalih Slovenk ima njeno ime - Marija, kar v izvirniku pomeni »gospa, ljubljena, vzvišena, tista, ki jo Bog ljubi«, in 320 cerkva ji jc na Slovenskem posvečenih. Zato, pravim, je praznik Vnebovzete slovenski dan. Jože Zadravec »Pri vas sem, goloroki romar evangelija...« Vsem deželam, ki jih povezujeta Sava in Donava, je bila namenjena papeževa beseda ob obisku zagrebške nadškofije - za njen 900 letni jubilej. Oltar za sveto daritev Dostojanstveno in z najglobljim spoštovanjem je hrvaško ljudstvo sprejemalo svetega očeta od sobote do nedelje zvečer. K), in 11. septembra. Uresničeval sc je veliki sen katoliškega hrvaškega naroda' obisk papeža Janeza Pavla II. Vsa sredstva družbenega obveščanja, od radiotelevizije do poslednjega časopisa, revije, glasila, so sporočala: Sveti oče z nami in med nami! Njegov prihod je že nekaj tednov pred lem po zagrebških ulicah oznanjalo nad 3000 velikih plakatov, k jih jc mladina prilepila na stene in reklamne deske ob ulicah. Vse dneve je papeža spremljalo 1350 časnikarjev (871 domačih). Besede, ki jih je sveti oče spregovoril v tistih dveh dnevih, so naposled veljale vsem ljudem dežel, ki jih med seboj povezujeta veliki reki: Sava in Donava. Kako zelo je srce svetega očeta s trpečim ljudstvom vsega sveta, o tem so zgovorna njegova pričevanja v besedi m v zgledu. Kako boleče jc sprejel preložitev 33 potovanja v Sarajevo, načrtovano za 8. september, je povedal v svojem prvem nagovoru na letališču Plešo pri Zagrebu, 10, septembra. Po poljubu zemlje na zagrebškem letališču, je po prvem stavku pozdravnega nagovora hrvaškemu narodu dejal: »Moj pozdrav velja tudi Sarajevu, mučeni-škemu mestu, ki sem si ga kot romar miru in upanja tako srčno želel obiskati Od trpljenja izmučenemu narodu sem hotel prinesti besedo tolažbe in sočutja; hotel sem k njim, da bi jih opogumil ter jim vlil upanje. Že predolgo vihra vojna v tej deželi, pa so njeni ljudje različnih narodnosti m veroizpovedi stoletja živeli v dobrih medsebojnih odnosih in sodelovanju. Že doslej sem na vse načine poskušal, da bi se zaustavila bratomorna vojna. Trkal sem na vsa vrata. S tem namenom sem tudi hotel obiskati Sarajevo. Bogu zaupam bolečino, s katero sem sprejel preložitev tega potovanja. Prosim pa Gospoda, naj moj boleč vzklik po miru prenese v srca vseh, ki so ga voljni sprejeti.« Papež med množico na hipodromu Kamorkoli je papež doslej potoval, je bil predvsem glasnik miru. Ni človeka na svetu, še najmanj kakšnega državnika, ki bi kot papež Wojtila tolikokrat poljubil zemljo ljudstva, h kateremu je prišel. »To je poljub hrvaški zemlji,« so pisali vsi hrvaški časopisi. »Poljub najlepši, najdražji, božanski... poljub vsemu hrvaškemu ljudstvu, doma in po svetu, katoliškim družinam, poljub mučencem in svetnikom skozi stoletja, živim in mrtvim, vsem ljudem dobre volje. Poljub miru in ljubezni!« Doslej je papež Janez Pavel II. zunaj Italije obiskal 113 držav. Zato mu pravijo svetovni potnik, maratonski, leteči papež. Na prvo daljše potovanje je šel le nekaj mesecev po izvolitvi za papeža: v januarju 1979 je obiskal Dominikansko republiko 34 in Meksiko, sedemkrat je bil v ZDA, v bližnji prihodnosti je načrtovan njegov nastop v OZN, potovanje na Hrvaško je 62. po vrsti. Na teh potovanjih je imel nekaj nad 2000 govorov. Najbolj pogostne besede v njegovih govorih so: ljubezen, mir, sprava, odpuščanje, sožitje, razumevanje, spoštovanje, pravičnost. Slednji papežev nagovor v Zagrebu je vseboval »boleč vzklik« po miru. »Napredek in blagor narodov na Balkanu imata eno samo besedo: Mir!« Cerkvi in državi, odraslim in mladim, politikom in duhovnikom, oblastnikom vseh vrst, pripadnikom različnih veroizpovedi, kristjanom raznih narodnosti v deželah, ki jih povezujeta Sava, Donava... vsem jc veljal ta vzklik svetega očeta. Papež Janez Pavel II. med svojimi Katoliška cerkev med hrvaškim ljudstvom (doma in po svetu) ima 1721 župnij (v tujini 197), od teh je 52 grškokatoliških, štiri metropolije (Zagreb. Reka, Split, Sarajevo), zadarska nadškofija jc podrejena Svetemu sedežu, skupno 14 (nad)ško-fij); vseh duhovnikov med hrvaškim ljudstvom (doma in po svetu) je 3578 (med zdomci in izseljenci deluje 252 duhovnikov), škofijskih bogoslovcev j c 343, pripravnikov za redovne skupnosti je prav tako 343, redovnic je 28 vrst, skupaj jih je 4861, največ je usmiljenk (869), redovnikov je 16 vrst, vseh je 1259, najštevilnejši so frančiškani (627). V Republiki Hrvaški deluje 24 verskih skupnosti, od 4,760.344 prebivalcev na vsem ozemlju jc katoličanov 76,5 odstotkov. (Center press, Zagreb, 11.9.) Mir z vami, mir jc vselej mogoč, čc si ga iskreno želimo, delati za mir sveta in narodov, ustvarjati obnebje za kulturo miru jc dolžnost vsakega vernika. Za mir 35 moramo predvsem moliti, zato je tudi bilo januarja 1993 v Asizu molitveno srečanje katoličanov in predstavnikov drugih krščanskih skupnosti in nekrščanskih verstev, podobno bogoslužje je bilo tudi v baziliki sv. Petra ob koncu molitvene osmine za edinost vseh kristjanov. Molitev mora spremljati velikodušnost vseh ljudi dobre volje. Kulturo miru spodbuja strpnost, vzajemnost, uničujejo pa jo nacionalistična hotenja, pretiravanja, izključevanja. »V kulturi miru sc porajajo velika in plemenita srca. Ta namreč vedo, da se rane, ki jih je naredilo sovraštvo, ne celijo drugače kot s strpnostjo in odpuščanjem; s spravo, ki jo je potrebno iskati in dajati, ponižno, nesebično, velikodušno. Brez te kulture miru je vojna vedno v zasedi ter pod pepelom krhkih premirij čaka samo ugodnega trenutka. S krščanskim upanjem vas v tem slovesnem trenutku z bolečim vzklikom rotim: Naj že vendar preneha govorica orožja, srca naj se odpro zanosni nalogi ustvarjanja miru 1« Ta klic je veljal vsem, ki jih je papež zajel v svoje pozdrave: Srbski pravoslavni cerkvi z njenimi dušnimi pastirji v Zagrebu in na Hrvaškem (najpnsrčnejši pozdrav!), skupnosti Muslimanov in Judov. Za mir in sožitje so govorili papeževi pozdravi različnim skupinam romarjev: z vsemi močmi si prizadevajte, da bodo vsi narodi spoštovali človekove pravice in dostojanstvo (Nemcem), v svoji deželi bodite ustvarjalci razvoja, ki bo temeljil na pristnih človekovih vrednotah (Slovencem), bodite še naprej sodelavci pri ustvarjanju miru med narodi (Madžarom), veselim se vašega družbenega napredka v slogi in miru (Albancem), mir in napredek v medsebojnem življenju in delu (Čehom, Slovakom in Romunom), vsem pravoslavcem dobro in mirno sobivanje v tej deželi ter vse dobro od Kristusa, ki ga skupno izpovedujemo kot božjega zveličarja (Srbom), s pregnanci delim vso bridkost, ker sem moral odložiti potovanje v Sarajevo; vsi, ki živijo v tem mučeniškem mestu, vedite, da niste sami: z vami sem v molitvi, z vsem svojim srcem, mišljenjem in z željo, da vas bom obiskal, kakor hitro mi bodo to dopuščale okoliščine (vsem iz BiH). Mir ni utopija, brez njega ni perspektive zgodovinskega realizma. Skozi stoletja so balkanski narodi bili strpni drug z drugim, med seboj se je oplojevala umetnost, jezik, književnost, ljudsko izročilo; verska strpnost je bila skupno bogastvo in tradicija. »Nihče ne more vere dolžiti, češ ona nosi krivdo za nacionalistične nestrpnosti, ki razsajajo v teh krajih. To velja ne le za kristjane različnih Cerkva, temveč tudi za vernike drugih veroizpovedi, posebno za muslimane, ki so močno navzoči na Balkanu. Vsem velja klic, da družno uresničujejo civilizirano sožitje, v medsebojnem spoštovanju« (hipodrom). Stotinam tisočev romarjev je veljala papeževa poslanica miru: »Romar sprave, papež, vas vabi k pripravi na veliki jubilej, na leto 2000. To zgodovinsko srečanje vas zavezuje k oblikovanju pravične družbe, v slogi in vzajemnosti vseh. Vašemu velikodušnemu in ponosnemu narodu, vaši suvereni Republiki, vsem prebivalcem ne oziraje se na različnost jezika, verske tradicije ter na čustva narodne pripadnosti, posebno pa božji Cerkvi na Hrvaškem, želim po priprošnji svete Device Marije, vse resnično dobro v Gospodu« (Plešo). Razpoznavno znamenje pravega kristjana je: ustvarjati kulturo miru. »To jc kategorični moralni imperativ, ki se v kristjanovi zavesti oglaša vselej, kadar nam usta govore molitev »očenaša«. S to molitvijo nas jc Kristus poučil, kako naj se obračamo k Bogu. Beseda »oče« je prijetna, draga, toda zelo zahtevna. Če nam je namreč Bog »Oče«, potem mi smo in moramo biti bratje med seboj - vsem razlikam, pripadnostim in narodnostim navkljub. V vsakem človeškem bitju jc neka temeljna, globoka razsežnost, ki nas vse povezuje. Kristjani smo poklicani, 36 da to temeljno edinost z vso močjo in odgovornostjo izpričujemo. Mar ne bi bila nedopustna dvoličnost moliti »očenaš«, v sebi pa gojiti jezo, zavist, ati celo naklepati nasilje in maščevalnost. Papeževe besede so odmevale premočrtno in dosledno v smislu: Kdor tako misli in dela, naj ne moti z mano očenaša. Slednji s to molitvijo na ustih mora z vsemi močmi sodelovati pri oblikovanju družbe, v kateri sc posamezniki in skupnosti počutijo sprejete, spoštovane in ljubljene. »Ta kultura miru in vzajemnosti mora rasti v družini. Mednarodno leto družine nas zavezuje, da ji posvetimo vso svojo pozornost. Nujno je, da postanejo družine resnične ‘šole ljubezni’: družine, katere člani so med seboj tesno povezani, a hkrati odprti v celotno družbo, družine, ki s svetim spoštovanjem sprejemajo človeško življenje od trenutka spočetja naprej, družine, kjer je vzgoja za ljubezen do slehernega človeka, brez ločevanja na prijatelje in neprijateljc. Cc ljubimo tiste, ki nas ljubijo, kakšno zasluženjc imamo? Mar ne delajo tega tudi cestninarji -nas opozarja Gospod« (hipodrom). Na Hrvaškem je bilo v letih 1991 - 1993 prizadetih 887 cerkvenih stavb, od tega porušenih 229 cerkva (in kapelic), 19 samostanov, 98 župnijskih domov, pregnanih je bilo 226 duhovnikov, redovnikov in redovnic, iz domačih ognjišč razseljenih in pregnanih 338.481 katoliških vernikov, ubitih 5.769 ljudi, ranjenih in mučenih v taboriščih 8.996 ljudi, zavzetih 135 župnij. Vrhbosanska nadškofija je prej štela 530.000 katoliških vernikov, 144 župnij, sedaj je ostalo le še 125.000 vernikov; iz 512 župnij so Srbi pregnati 160.000 vernikov, muslimani pa iz 52 župnij 140.000 vernikov, 13 župnij pa so popolnoma uničili in izselili katoličane. V Katoliški cerkvi v BiH je zrušenih 99 cerkva, poškodovanih 127, prav tako 336 cerkvenih stavb, pregnanih pa 450.035 katoliških vernikov. (Center press, Zagreb, 11. sept.) Dcnvcr je zbrat mladino vsega sveta. »Prečudovito, nepozabljeno doživetje. Prijateljsko in praznično snidenje, v globokem medsebojnem spoštovanju. Tista mladina je za ta svet pomenila novo znamenje. Biti so pričevanje, da so sicer pripadniki raznih narodov in kultur, vendar jih to ne moti, da se med seboj ne bi mogli razumeli m ljubiti. Vi mladi na Balkanu, Dcnvcr vas spodbuja, da tudi vi vstopite v prve vrste pri ustvarjanju miru. Ena je pot, ki vodi k miru: Poslušajte Jezusa Kristusa, odprite sc njegovi milosti, da vas vse prevzame...« Spreobrnite svoja srca. Boga postavite na prvo mesto. »Kadar sc od Boga oddaljujemo, nepreklicno začnemo malikovati prazne idole. Tudi narod, rasa, stranka lahko postane idol, potem pa v njihovem imenu opravičujemo sovraštvo, diskriminacijo in silo. Samo Bog je trden temelj življenja in neprizadetega dostojanstva slehernega človeka« (hipodrom, Angelovo češčenje). Cerkvi in družbi so potrebni duhovniki, redovniki in redovnice - posvečene osebe kot vidno znamenje duhovnih in večnih vrednot, nosilci miru in sprave z Bogom in ljudi med seboj. »Posebno v tem današnjem trenutku, ko je ta nesmiselna in okrutna vojna opustošila balkanske dežele, segla tudi k vam ter naredita prepad sovraštva, ki ga je mogoče prerasti same z evangelijem.« Pomagati ljudem, da odpuščajo, da prosijo odpuščanja. V zvestobi Cerkvi, posvečenemu življenju je to mogoče. Sveti možje - duhovniki in redovnice - so zmogli skozi stoletja, tudi v najbolj razburljivih trenutkih, razbrati najbolj pristno tradicijo svojega naroda. Demokratične razmere sedaj odpirajo nove možnosti v šolstvu, pri sredstvih družbenega obveščanja, dušnega pastirstva med vojaki, bolniki in zaporniki. »Kako zelo cenim tudi delo redovnih sester po župnijah..., z otroki, ostarelimi, bolnimi... Redovnice v klavzuri: Vztrajajte v vaši prvinski karizmi. Vi ste konlcmplalivna duša Cerkve, čuječi varuhi Absolutnega, vztrajni v pogovoru 37 z Bogom mu darujte 'veselje in upanje, bol in stisko današnjega človeka’, prosite ga usmiljenja in odpuščanja, ki ga potrebuje toliko bratov in sestra v svojih nesrečah.« Vilko Novak Spomini na Jožefa Klekla st. Zdaj, ko sta bila že dva simpozija o življenju in delu Jožeta Klekla starejšega - mnogi še ne ločijo le-tega od mlajšega bratranca istega imena, ki je drugi urejeval Kalendar srca Jczušovoga in nekaj časa tudi Novine - spoznavajo tudi že tisti, ki ne soglašajo z njegovo miselnostjo in vero, da ga - kot tudi ne vse prekmurske preteklosti, posebno tega stoletja - ni moči odpraviti kar z zamahom roke ali z vzdihom: »ah, klerikalizem...«, kot so v zadnjih letih marsikje zapisali razni »strokovnjaki«. In ga ni moči kar zavreči in obsoditi z užaljenostjo nekaterih, ki so objavljali svoje prve spise v njegovih Novinah in Kalendarju (npr. Mihael Mihajlovič Fujsov, poznejši Miško Kranjec), pozneje pa uživali naklonjenost vseh slovenskih nazorskih barv m karikirali Klekla kot nepomembnega čudaka, ki ni naredil ničesar za svojo krajino. Prepričan pa sem, da je J. Klekla st. težko pravično oceniti - in s tem del prekmurske preteklosti v najbolj kočljivih njenih desetletjih - tako zavoljo njegovih značajskih lastnosti, kot zavoljo časa, v katerem je odraščal in pozneje deloval. Pa predvsem zato, ker je treba celotno njegovo delovanje poznati, iz vseh razpoložljivih virov, tiskanih in ustnih To pa za pravično presojo - ni lahko. Nekaj podobnega je bilo z lvanocyjcm, ki so ga nekateri tudi ocenjevali z navidez duhovitimi frazami (npr. »začetnik političnega klerikalizma v Prekmurju«), simpozij o njem pa je le dovolj osvetlil njegov pomen - toda to je bilo lažje zavoljo množice njegovih spisov in ohranjenih pričevanj njegovih sodobnikov. Klek), st. je umri v takem času, ko niti nismo smeli o njem pisati polne resnice niti je ne bi imeli kje objaviti, pa tudi ni bilo lahko tega storiti tistim, ki smo ga še pobliže poznali. Danes mineva od tedaj že skoro pol stoletja, ko je sicer čut za resnico in pravičnost v mlajšem rodu bolj izostren, toda premalo smo zbirali še ohranjeno izročilo o njem m nismo nadrobno raziskovali posameznih področij njegovega dela, vsega njegovega tiska. Zato sem prepričan, da tudi poročila o njegovih dejavnostih na simpoziju v Rimu ne bodo zadnja beseda o njegovi osebnosti. Manjkajo nam spomini in pričevanja njegovih sodelavcev, kot so bili na zadnje Ivan Jerič, Franc Kolenc, Stefan Bakan, salezijanci Radoha in drugi. V zvezi z gradnjo in ustanavaljanjem Martinišča so gotovo še na Rakovniku kaka pisma in poročila. Nepopravljiva škoda je, da je bil ob raznih prilikah, posebno ob zasedbi in njegovi aretaciji v aprilu 1941, vsaj delno uničen njegov arhiv, pa tudi še pozneje ni bilo vse storjeno, da bi se marsikaj o njem ohranilo. Zato bi morali sedaj zapisati vse o njem in zbrati ohranjene dokumente tisti, ki so imeli kakršnekoli stike z njim ali vedo za zapise o njem. Kdaj sem spoznal upokojenega sebeščanskega župnika in urednika Novin ter Marijinega lista v Črensovcih, se natančneje ne spominjam. Gotovo od daleč v zgodnjih letih, ko sem od sedmega leta starosti živel (po zgodnji očetovi smrti 1. 1915) v bogojanskem župnišču, pri ujcu župniku Ivanu Baši. Klekl je hodil tja vsaj na proščenje, na velike spovedi v postu, ko so bili pomembni sestanki prekmurskih duhovnikov, posebno v vojnih letih. 38 J. Kickl sl. jc bit slabo leto starejši od Ivana Baše, toda bila sta sošolca posebno v sombotelskem bogoslovju, kjer sta skupaj s Sakovičem vzdrževala slovensko zavest med tovariši, brala slovenske knjige in časopise, npr. tudi Dom in svet, imela slike s štajerskimi bogoslovci: Fr. Gomilškom, Slavičem, A. Korošcem, ki so na Kleklovi novi maši na Krajni razvili slovensko zastavo in kajpada peli slovenske pesmi. Posebno napeto jc postajalo od oktobra 1918, ko so Madžari in njihovi somišljeniki na soboškem zborovanju obsojali jugoslovansko gibanje, ki se je začelo širiti tudi v Prekmurju, vlada v Budimpešti pa je začela misliti na ureditev zahtev narodnih manjšin. Kickl je v zadnjih letih, po Ivanocyjevi smrti (1913), postal kot urednik slovenskih katoliških publikacij samoposebi predstavnik ogrskih Slovencev, zato sc jc vlada dogovarjala z njim. Kickl pa je pritegnil prijatelja Bašo, ker jc čutil njegovo trezno, umirjeno naravo in ustrezni nastop v razgovoru z oblastmi. Tako jc z nekaterimi drugimi duhovniki nagovoril Bašo po sestanku v Črensovcih v januarju 1919, ko so sprejeli (akoimenovani »avtonomistični« načrt za Prekmurje, če bi ostalo po vojski v mejah ogrske države, da bi šel kot zastopnik Slovencev v Budimpešto na razgovore z vlado. Vendar si je župnik Baša, potem ko je bil že pripravljen za odhod, premislil in odpovedal svoj pristanek in ostal doma. O tem sem večkrat slišal popraviti in menim, da je spoznal, kako je bilo v tistih dneh vse nestalno in bi zato njegova pot bila brez pomena. Ob tem naj povem, kar jo razvidno tudi iz Smejcve disertacije o pastoraciji lvanocyjcvcga kroga, da sc s Klcklom drugi duhovniki niso vselej strinjali. To jc naravno in dokazuje življenjsko stvarnost: bili so različnih značajev, temperamentov, z različnim obzorjem, gledali so vsak iz svojega delovnega mesta, s svojimi skušnjami z ljudmi. Zato so npr. večinoma glasovali za bogojanskega župnika, ko bi naj predložili kandidata za apostolskega administratorja za Prekmurje. Kickl ni imel župnijskega dela, obveznosti in je v svoji samoti, čeprav jc imel stike z drugimi duhovniki, snoval načrt za načrtom, urejanje posebno Novi n pa ga j c izoblikovalo v nekakega vodjo, ki ni pričakoval vselej ugovora, čeprav si je dal od nekaterih prijateljev marsikaj dopovedati. Novine so bile glavni pojem, povezan s Klcklovim imenom in delom, tako pri preprostih ljudeh, kot pri izboražcncih, tudi nasprotnikih. Pozabljajo, da so Novine začele v decembru 1913 izhajali v gajici, ki so jo istočasno sprejeli tudi Marijin list, Kalendar in vse druge publikacije. Pošiljali so jih na župnišča, kjer so jih razdelili po vaseh in »širitelji« so v nedeljo prihajali ponje ter jih raznašali po hišah. Tudi sam sem sodelovat pri tem razdeljevanju. Za vse nas je bil to sploh prvi časnik, ki jc prinašal sicer preproste novice iz domačih in tujih krajev, posebno priljubljen pa jc bil med prvo svetovno vojsko, ker je poročal o mej in ker je prinašal mnoga pisma naših vojakov, ki so nadrobno popisovali svoje doživljaje, izražali slovensko navdušenje. Poleg verskih in poučnih člankov so prinašale tudi kako ljudsko pripovedko (zapisi Stcvana Kuharja izTiratonec), pesmi mladega Jožefa Baša-Miroslava in Avgusta Pavla (er pozneje drugih. Ko so kratkotrajni botjševiki na spomlad 1919 prevzeli Novine, so jih ljudje kot docela tuje zavrgli. Po nastanku Jugoslavije so Novine pisale - pod uredništvom mlajšega Klekla - o njej in za njo, po pridružitvi Prekmurja Sloveniji in Jugoslaviji 12. avgusta 1919 pa so največ pisale o novih razmerah v osvobojeni domovini. V njihov jezik jc prihajalo vse več novih izrazov iz knjižnega jezika po drugih časnikih, nekoliko prilagojenih narečju. Ker sc je začelo živahno politično življenje v držav m jc J. Kickl bil izvoljen za poslanca v bclgrajskem parlamentu na listi Slovenske ljudske 39 stranke, ki je imela v Sloveniji večino, so Novinc mnogo pisale o volitvah in političnem dogajanju v vsej državi. Tedaj smo hodili v nižjo gimnazijo v Soboti in naš ljubljeni profesor Franc Sušnik je v oktobru 1924 začel v dnevniku Slovenec objavljali (do decembra) podlistke PREKMURSKI PROFILI, ki so jih 1929 (ob desetletnici osvoboditve Prekmurja) v Mariboru ponatisnili v knjižici. Zaslužila bi novo izdajo tudi danes. Za uvodnimi besedami je sledil prvi profil: KLEKL. Takole označuje petdesetletnika: »Vendar mu je neka sila v licih in mirnih očeh, kakor sila človeka, ki ve, kaj hoče. Ljudstvo mu zaupa. Toda komu vse ne zaupa’ Njega pa ljubi! - Tiho kakor pozabljena pesem je rastlo prekmursko ljudstvo ob »Novinah« in »Marijinem listu« - Ah, za nas sta to dolgočasna lista! Kdo naših kmetov bi bil zadovoljen s samimi »Novinami«? »Novine«, ki prinašajo mesto ognjevitih člankov - evangelije in Opckovc pridige ’ Ki objavljajo teden za tednom dolge kolone o blagoslavljanju zvonov! Tega mi otroci sekundnega življenja ne razumemo več... - Koliko njih že, ki so iskreno želeli, da raztegnejo čimprej slovensko kulturno življenje tudi na Prekmurje, je nervozno skomignilo nad Klcklom! - Dolžimo Klekla, da ne razume modernega časa. - Menda pa so tu načelne razlike med prekmursko in našo miselnostjo. - Prekmurci odklanjajo racionalizem. Odklanjajo sisteme. -Pravijo: dobro temu ljudstvu, dokler ima Klekla: a gorje mu, kadar ga ne bo več! Prišli bodo volkovi in si s krvjo delili njegovo zapuščino.« In še nadaljuje z dobro oznako o voditelju, kakršnega žeti ljudstvo. Končuje pa: »Ali bo Klckl zmogel tudi sintezo prekmurske čustvenosti in našega racionalizma, ne da bi sc izgubile vrednote enega ali drugega dela, bo pokazala bodočnost. Če bo znal zanesti svojo prekmursko romantiko, ki je živa iz krvi prastare tradicije, v našo slovensko kulturo, potem bo stalo njegovo ime poleg velikih slovenskih mož«. To so besede za izhodišče simpoziju o Kleklu, da jih razloži ali zavrne, če ne veljajo. Tako močno ga pač nihče m označil pozneje. - Tako nekako smo gledali Klekla tedaj doraščajoči, tudi najmlajši, ki smo sc začeli oglašati v Novinah od 1926 dalje, ko je prevzel uredništvo sobočki kaplan Ivan Jerič, vzgojen že v mariborskem bogoslovju (po enem letu v šentvidski gimnaziji!) in po sedmih letih v svobodni Sloveniji. Za veliko noč tega leta sem napisal zanje menda prvi članek in potem še nekaj v tem delu in 1927 dopise iz Ljubljane, kamor smo morali jeseni 1926, ker so nam v Soboti zaprli na gimnaziji naj višja razreda. V tem času smo že imeli v Novinah svoje zaglavjc »Dijaško polje«, kjer smo sc oglašali. Leta 1927 je prevzel uredništvo pravnik Franc Bajlec, ki je še bolj moderniziral naš tednik, čeprav je poudarek moral ostati na pokrajinskem značaju, za kar je bilo vedno dovolj gradiva in perečih vprašanj (gimnazija, gospodarstvo). Ko je Bajlec poleti 1929 še! na mednarodni orlovski izlet v Brno, me je naprosil, da sem ga nadomeščal pri uredniškem delu, Tako sem moral sam oblikovati nekaj številk, naučil sem se tipkati, spoznal delo v tiskarni (llahnovi). To je bilo v stari Kerečevi hiši ob bolnici. Tu naj omenim najbrž moje prvo zavestno srečanje s Klcklom: po maturi 1928 smo konec septembra potovali kot »prekmursko zastopstvo« v Beograd na proslavo desetletnice preboja solunske fronte 1918, te pomembne odločitve konce prve svetovne vojske. Bilo je vse brezplačno. Klekl kot skupščinski poslance je bil vodja, toda zdi se mi, da sc nam je pridružil šele v Beogradu. Bili smo: Ivan Jerič, tudi poslanec, prof. Janko Sever, pravnik Franc Bajlec, veterinar Ignac Baša m jaz. Stanovali smo v hotelu London v sobi - brez oken! V spominu sta mi ostali le dve stvari; pod Klcklovmi vodstvom smo nekega poznega popoldneva bili sprejeti od ministra dr. Korošca, ki je poslušal naše tožbe o nepopolni sobočki 40 gimnaziji in ob slovesu izročil Klcklu kuverto: To si po bratovsko razdelite! Tako sem se vpisal na univerzo s tistim »bratovskim deležem«, in še: tedaj je bi) šef Koroščevega kabineta pesnik in pisatelj dr. Stanko Majcen, s katerim sem se tedaj prvič rokoval. Drugi spomin je bil celodnevni izlet v Smederevo, kjer smo si ogledali znamenito »kulo proklete Jerine« v razvalinah m kupili vsak gajbico slovitega grozdja, ki smo jo prinesli domov. Vožnja po Donavi jc bila posebno doživetje. Mislim, da smo bili Kleklovi gostje. V beograjskem parku je nastala slika še z ostalimi odposlanci iz Slovenije: spredaj poslanci dr. Hohnjec, Bcdjanič, Žebot, desno od njih Ruda Jurčcc (s klobukom), v zadnji vrsti na levi I. Baša, na desni V. Novak. Naslednji urednik, Franc Kolenc (1929-1932), nas je pravtako vabil k sodelovanju in jc vnesel marsikaj novega v list. Tedaj smo prišli visokošolci, kakor smo sc imenovali slušatelji univerze, že v osebni stik s Klcklom. V sadovnjaku njegove najete hiše v Žižkih - tik ob črensovski meji, blizu cerkve, zato so vedno govorili o črensovskem Klcklu - je stal velik šotor, kjer je poleti delal m sprejemal obiske. Sem so prihajali ljudje iz vsega Prekmurja z vsemi težavami, predvsem gospodarskimi: Klekl jc bil v središču tim. agrarne reforme, ki je delila veleposestniško zemljo med kočarje in male kmete; sem so hodili sezonski delavci, ki so v tistih letih v velikem številu hodih v Nemčijo m Francijo. Klekl je pomagal organizirati zanje delo izseljenskih duhovnikov: Camplina v Franciji, Ivana Škafarja v Nemčiji in občasno še drugih. Pri njem je bilo središče tretjeredništva, zveze s frančiškani v Sloveniji m na Hrvaškem, z lazaristi misijonarji v Celju in Ljubljani (Jože Godina idr.); tu jc potekalo politično delo, ko so ga volivci iskali za premnogo pomoč. Pa pozneje vse delo za ustanovitev Martinišča, posojilnice v Crensovcih, pa šolske sestre pa ta in ona ustanova pa dopisovanje na vse strani sveta. Sem so prihajali mladi pesniki m pisatelji, bogoslovci, evangeličanski L. Hari. Tu se je pripravljal Kalendar srca Jczušovoga, čeprav jc bil urednik dejanski kdo drug (seznam vseh urednikov in tiskarn z letnicami v: Novak, Slovenska krajina, 1935, str. 132). V tem poletnem šotoru se je Jožef Klekl med svojimi sodelavci m drugimi gosti najbolj razživel. Bit je visok, kar krepak mož, s prijaznimi, razumnimi očmi. Kljub temu j c od časa do časa zbolel za močnim prehladom, ki sc j c spremenil tudi v pljučnico. Toda živel jc zelo trezno in se obdržal. Govoril je z močnim, naravnim, prijaznim glasom, tako da niti približno m delal vtisa kakega svetu odmaknjenega človeka, kot so ga nekateri prikazovali. Rad jc pripovedoval kaj zabavnega in se prisrčno smejal. Vemo tudi o zgodbicah, ki so vzbujale smeh v beograjskem poslanskem klubu, ko so sc začeli Prleki z njim šaliti. Znal je tudi javno govoriti zelo odločno, jasno. Zato je znal pritegnili ljudi. Res je - kot je že Sušnik zapisal - da so bile tako Novine kot Marijin list na preveč preprosti ravni, kar je razumljivo, saj sam ni mogel napisati toliko člankov z boljšo vsebino, sodelavcev pa tudi ni imel, ki bi to zmogli. Preveč prostora jc dajal krajevnemu novičarstvu, ker so to ljudje radi brali, saj niso bili povečini vzgojeni za kaj zahtevnega. Premalo je bilo vzgojnih "kulturnih člankov v prvih letnikih, kar so pozneje mlajši uredniki skušali nadomestiti. Zato so se mu uprli mlajši bogoslovci m širili Slovenskega gospodarja. Leta 1932 se jc zgodilo nekaj »revolucionarnega«: Klekl jc prepustil uredništvo študentoma filozofske fakultete v Ljubljani, nama z Jožetom Maučecem, ki je bil podpisan kot urednik. Tiskali pa so Novine v Kranju, kjer je bilo ceneje. Maučec se je kot zgodovinar in geograf zelo zanimal za politiko, tudi zunanjo, saj so to bili nemirni časi vzpona nacizma in fašizma v Evropi, pri nas pa kraljeva diktatura. Pisal je ostre politične članke, v katere jc večkrat posegla cenzura - mislim, da 41 so bile Novine tedaj najbolj cenzuriran list v Sloveniji, kar dokazujejo bele lise na njihovih prvih straneh. Sam sem jezikovno pregledal vsako številko in Jože me je vedno naprosil, da sem pripisal k njegovemu članku »kak krepek stavek«, kot je dejal. Skušala sva tednik dvigniti s preproste pokrajinsko novičarske ravni s kulturnimi in narodnovzgojnimi članki. Zato sem prirejal v narečju - starejši so ga želeli - spise naših pripovednikov od Jurčiča do Finžgarja in Preglja. Ko je v tistih letih Klekl začel izdajati prilogo Novinam v knjižnem jeziku »Pomoč«, sem tam objavil veččlankov o naših pisateljih in pesnikih. V juliju 1932 smo v Bratoncih postavili nagrobnik Stevanu Kuharju, zapisovalcu ljudskih pesmi in pripovedi. Klekl jc zanj začel nabirati denar menda že kmalu po Kuharjevi smrti med vojsko, nato je šla stvar v pozabo. Ko sem jo sprožil, sem arh. Plečnika naprosil za načrt, tako da sta v tem letu bila v Prekmurju postavljena dva Plečnikova nagrobnika: še župniku Horvati v Martjancih, ki ju pa nobena knjiga o mojstru ne pozna, čeprav sem sliki objavil v zborniku Slovenska krajina (1935). V tem času nam jc arh. Plečnik, ki je Novine rad prebiral, narisal lepo glavo zanje, ki so jo nosile do konca. Tudi sliko za platnice Kalendarja 1933 nam je narisal Plečnik. Napisal sem tudi brošurico o Kuharju v narečju, ki jo je založilo uredništvo Marijinega lista (Klekl). Rokopis sem poslal Blasnikovi tiskarni, kjer ji je Plečnik zbral format in črke, kdo je pa opravil korekturo, sam ne vem. - Naj tu omenim še postavitev nagrobnika Ivanocyju 1937 pri Sv. Benediktu v Kančovcih, ki pa ni Plečnikov, kot marsikje piše (kljub temu, da je Prekm. muzejsko društvo izdalo razglednico), marveč po načrtu arh. F. Tomažiča. Isti dan smo odkrili tudi spominsko ploščo Miklošu Kuzmiču na cerkvi. Klekl na slavnosti ni sodeloval. Ko sem v februarju 1933 diplomiral in živel v Beltincih, sem prevzel z majem uredništvo Novin. Tako sem se moral voziti s kolesom skozi Črensovce, kjer sem se ustavil pri Kleklu, v Lendavo, kjer smo jih tiskali. Vendar se je moje urednikovanje prenehalo že konec junija, čeprav jc moje ime bilo še na nekaj številkah, ker sem dobil v Ljubljani neko zaposlitev. Nato smo poleti z drugimi Bogojančarji (Joško Berden, Hajdinjak) »notri rukivali«, ker sem bil na zadnjem naboru potrjen. V Varaždinu, kjer jc bil sedež našega vojaškega okrožja, sem se zglasil, da sem bolan, nakar so me poslali v Zagreb pred višjo komisijo, ki me jc zavrgla. Šele zdaj sem mogel zaprositi za državno službo. V Ljubljani me je inšpektor Vrhovnik (matematik !) po zaslišanju in zadnjem vprašanju: Ste Sokol ? - odgovor: ne - odslovil: mi vas ne potrebujemo. Potožil sem raznim uglednim znancem, tudi Kleklu. Ta je kmalu nato potoval v Belgrad in med vožnjo ga je minister Ivan Pucelj (iz kmetijske stranke, umrl v Dachauu) povabil v svoj vagon. Vprašal ga je po željah in Klekl mu je navedel moj primer. Konec novembra je bil podpisan dekret, da sem imenovan za suplenta v Mariboru. Bil sem obema hvaležen. Po 1937 sva se s Kleklom malo srečevala. Ko sem bil v šol. letu 1937-38 na gimnaziji v Soboti, sem pomagal Maučecu, ki jc tam urejeval Novine. Moja poročila so bila odslej o Prekm. muzejskem društvu. Prišla je vojska in madžarska zasedba. Klekl je bil po zaporu interniran v bolnišnici v Celdomolku. Ko sem se nekoč peljal na počitnice iz Vojvodine, je tam vstopil v vlak. Ganljivo sva sc pozdravila in spregovorila o svoji usodi. Tudi nanj je to srečanje naredilo tak vtis, da mi je kmalu o tem pisal. - Po vojni 1945 je bil obisk pri njem v Črensovcih za nekatere varuha »reda« in obstoja države tako pomemben za oba »udeleženca«, da ga ni kazalo tvegati. Zato sve se zadnjič srečala za nekaj hipov v Beltincih pred našo hišo, ko se je poleti 1946. selil v Soboto in me je dal poklicati na cesto. Izroči! mi je v varstvo dva pomembna rokopisa: Števana Kuharja zapise ljudskih 42 pesmi, prirejene za natis in Kuharjev rokopis prekmurske slovnice s Kleklovimi m Pavlovimi pripombami, pravtako namenjen za natis. Oba rokopisa sta dokaz kulturnega in znanstvenega prizadevanja naših izobražencev samoukov v času pred prvo svetovno vojsko in o obeh poročam v uvodu h Kuharjevi knjigi Ljudsko izročilo Prekmurja (Pomurska založba, 1988, str. 14 in 23-24), kjer sem tudi navedel nekaj stavkov iz dveh Kleklovih pisem leta 1912 Kuharju. V njih je tudi navedek iz pisma velikega jezikoslovca, p. Stanislava Škrabca Kleklu o prekmurskem naglasu. Ob tem sc spomnimo, da si je Klckl pred vojsko mnogo dopisoval s Škrabccm, ki jc prebiral tedanje naše izdaje poleg starejših prekmurskih knjig, saj naše narečje mnogokrat omenja v raznih spisih, tako v polemikah z Oblakom in tujimi slavisti o oblikah »vucke, pisačke« v ravenskem govoru (iz vucje, pisačje); zavzemal se je, naj bi vsi Slovenci molili po našem zgledu Zdrava Marija namesto tedanjega netočnega Češčena... - ne da bi bil vedel z drugimi vred, da so naši predniki ta izraz prevzeli iz kajkavščine, ko smo bili v zagrebški škofiji. Pisal jc tudi obširno o Pavlovem Glasoslovju cankovskega narečja (po Asbothovi nemški razpravi v poljskem časopisu) in še kaj - vse to na znamenitih platnicah Cvetja z vrtov sv. Frančiška, ki ga je urejeval in jc ta časopis prav po Kleklovem posredništvu prihajal v velikem številu tudi k nam, tretjerednikom. Poiščite ga! Tako ta pisma kot mnoga druga velike vrednosti so žal povečini bila uničena ob raznih preiskavah prt Kleklu. Pravtako je bilo uničenih mnogo rokopisov Kuharja, Pavla in drugih. Bilo bi prav, ko bi vsi, ki imamo še kako malenkost od Klckla in tudi drugih iz naše preteklosti, to zbrali in izročili dekanijskemu arhivu v Soboti, ki naj bi sc zavedal svoje naloge ter to skrbno hranil. Omenim naj še v zvezi z Miškom Kranjcem, da sem njegovi prvi dve knjigi (Težaki in Življenje) v Novinah ugodno ocenil in ne uničujoče »skritiziral«, kot je nekje natisnjeno. Pač pa sem v reviji Čas (1936/37) v širšem članku o dotedanjih Kranjčevih delih zavrnil kot neumetniško, le politično pristransko smešenje Klckla v romanu Zalesje sc prebuja, kar so pisatelju povedali tudi drugi ob povojnih knjigah Pisarna in šc kateri. Mišku pa sem osebno povedal, da je nasedel neumnemu prevodu Kleklovih spominov (v Rdečem gardistu), češ da je bil v semenišču pod vplivom nekega »špiritista«, ko jc Klckl zapisal »spiriluala«, to je duhovnega vodje. Miško mi jc tedaj izjavil (ko sem mu omenil še druge pristranosti o Kleklu in lvanocyju, ki naj bi bil proti mohorskim knjigam!!): Nikomur nočem delati krivice, tudi Kleklu nc - to bom popravil - toda to je pozabil. Že pred tem jc v nekem članku o prekmurskem tisku sicer priznal Kleklu zasluge za ohranitev narodnosti z izdajanjem listov in Kalcndarja, z uvedbo gajice. Nc vem, kaj so pričakovali ali nekateri Še pričakujejo od Klekla, pa tudi od Ivanocyja in njunih sodelavcev, ko ocenjujejo, sodijo njegovo delo na raznih področjih, posebno ko ga negativno, slabo ocenjujejo. Pišejo in govorijo namreč tako, kot vsi slabi »zgodovinarji«, ki gledajo na preteklost le s svojega vidika in poznavanja, svojih želja: če se je že pojavil in nastopil tak in tak človek, z imenom Jožef Klckl, tedaj in tam, bi bil moral npr. pisati takoj v knjižnem slovenskem jeziku, ki se ga v šolah nikoli ni učil, pa si ga jc pozneje dovolj dobro prisvojil; seve naj sploh ne bi pisal nič verskega, pobožnega, ampak vsaj liberalno, če že ne komunistično - »napredno«, kot mislijo taki modrijani o sebi, da tako mislijo ■n pišejo. Pisal naj bi le visoko, nad ravnijo mariborskih in ljubljanskih časopisov m časnikov, nc pa tako »naivno«, preprosto - da bi potem ljudje njegove liste metali tako v obcestne jarke, kot so leta 19(9 boljševiške »Erdcče Novine« metali proč. Skratka: delal, pisal je vse narobe - ja, v politiki: naj bi se pod Vogri postavil vsaj v Soboti na glavni trg in kričal (mogoče že 1914-17); živela Jugoslavija, 43 dol z Vogri! Tako potem ne bi bilo (ker bi ga najprej zaprli, potem obsodili...) poznejšega Klekla, njegovega »taktiziranja«, neodločnosti, kar mu očitajo, nasprotovanja vsemu »naprednemu« - in imeli bi manj romanov, manj člankov o njem itn. itn. Vsi ti iznajditelji ne bi imeli o čem pisati... - Oprostite, mogoče se vam zdi neumno to moje pisanje - toda če stvari dobro pretehtamo, taki so v pretirani obliki prikazani vsi nesmisli, ki jih drzni površneži in ponarejevalci preteklosti sejejo za varnimi mizami za dober denar že nekako sedemdeset let. Ker za starejšimi prihajajo mlajši. Zato: študirajmo Klekla, starejšega in mlajšega, po virih, v dobi, v kateri je živel, na Ogrskem, v Sloveniji, v Jugoslaviji, med ljudmi in razmerami, med katerimi je živel in deloval. Ni študiral na univerzi, ni bil »faliran« študent, bil pa je slovenski vaški duhovnik, z veliko ljubeznijo do svoje Slovenske krajine, do vsega slovenskega naroda in njegovega jezika in kulture. Bil je pa najprej in predvsem duhovnik z enako pravico, kot je kdorkoli karkoli drugega - le škodljivec soljudem in narodu ne. Jože Smej Nastajanje, izid in začetne težave Marijinega lista Leta 1899 je Jožef Klekl st., lvanocyjev kaplan na Tišini, pripravil prvi snopič mesečnika DOBER PASTIR, in sicer v gajici. V tisku pa ni izšel, ker Klekl ni dobil ustreznega dovoljenja. Sombotelski škof Komel Hidasy je bil sicer Ivanocyju naklonjen, vendar zaradi obstoječih razmer Kleklovi prošnji za izdajanje slovenskega mesečnika ni ugodil. Pa četudi bi bil Dober Pastir izšel, bi ga bila takratna madžarska šovinistično usmerjena civilna oblast prav gotovo zaplenila! Vendar Klekl v svoji mladostni navdušenosti ni odnehal. Kot kaplan v Črcnsov-cih (1903-1905) je zasnoval nov mesečnik MARIJIN LIST. Ta naziv »Marijin list« (ML) je Klekl dal mesečniku še v prvi številki (str. 4). Toda »ad usum Delphini« (»za Delfinovo rabo«: Delfin - Dauphin, sin Ludvika XIV., ki so mu morali latinske klasike narediti prikupne, sicer se jih ne bi bil lotil) je izbral za naslovno stran daljši naslov: »Nevtepeno Poprijela Devica Marija Zmozsna Goszpa Vogr-szka«. To je bila njegova diplomatska poteza, da bi pridobil neklonjenost madžarskih šovinističnih oblasti. Klekl opisuje kakšne težave je moral premagati, preden je dobil dovoljenje za izdajanje ML. Bil je brez denarja, slabega zdravja in kot kaplan v obsežni črensovski župniji preobremenjen z delom. Do tistega časa madžarska oblast Še nikoli ni dovolila verskega lista v slovenskem jeziku. Več tednov v letu 1904 so črensovski verniki v cerkvi molili, Klekl pa je maševal za pokojne starše škofa Vilmosa Istvana, da bi ti pri Bogu izprosili milost, da bi se škof, njihov sin, omehčal in dovolil izdajati ML. Klekl se je do kraja ponižal. Sam pravi: »Po šestih tednih molitve sem se odpravil v Sombotel k Škofu, pokleknil predenj in ga prosil, naj vendar dovoli izdajanje Marijinega lista. Vidno ganjen me je dvignil in dal pisno dovoljenje s pridržkom, da se mora Marijin list tiskati v madžarskem črkopisu.«2 Poglejmo še zadevno korespondenco v sombotelskem škofijskem arhivu, da ne bi nasedli nesmiselnim trditvam, kakor da bi bila madžarska oblast komaj čakala, naj Klekl začne z izdajanjem ML. Ali še druga krivična trditev: Klekl naj bi ustanovil ML zato, da bi prekmursko slovensko ljudstvo namerno odvračal od poseganja po slovenski knjigi z one strani Mure; ali: da ML ni odigral nikakršne 44 pomembnejše vloge v smislu zbiranja slovenskih narodnih sil in formiranja slovenske zavesti in da ni prispeval k zbliževanju ali celo k združevanju Slovencev tostran in onstran Mure. Te neupravičene trditve zavrača Vilko Novak? Miroslav Kokolj sicer priznava, da je narečni tisk lvanocyjcvcga kroga izhajal v gajici in se bližal knjižni slovenščini, vendar naj bi po drugi strani podiral, kar je gradil.4 Da se jasneje pokažeta vrednost in pomen ML, objavljamo korespondenco med Kleklom in sombotclskim škofom Korespondenca je potekala v madžarskem jeziku. Tu jo navajamo v slovenskem prevodu? Klek) je dne 28. avgusta 1904 pisal sombotelskcmu škofu5 takole; A ve Maria! Prevzvišent in prečastiti gospod škof! Predobri oče! Ko se Vam iz globočine svojega srca zahvaljujem za Vašo širokosrčno dobroto na duhovnih vajah, se sedaj z izredno veliko prošnjo obračam na Vas in v duhu padam na tla pred obrazom Vaše prevzvišenosti, milostni duhovni oče, kot pred velikim častilcem in gorečim oznanjevalcem hnakulate. Med duhovnimi vajami, ki sem jih začel v imenu Imakulate ter pod njenim varstvom, in jih nadaljeval okrepljen po Vašem lepem zgledu, sem svoje grešno srce popolnoma posvetil božjemu Srcu Jezusa Kristusa, čigar voljo hočem odslej spolnjevati tudi v najmanjši stvari v brezpogojnem zaupanju in v vsej predanosti. In prav v tej popolni predanosti se je v tem jubilejnem letu porodila najgorečnejša želja mojega srca: storiti nekaj izredno velikega brezmadežni Devici. In to, kar nameravam storiti, je odvisno od Vaše privolitve. Osmega decembra tega leta hočem namreč v čast brezmadežni Devici začeti z izdajanjem mesečnika. To sem sporočil tudi uredniku lista Kraljice presvetega rožnega venca,8 ki je obljubil, da bo poleg madžarskega mesečnika z Vašim privoljenjem dal prostor podobnemu mesečniku v slovenskem jeziku. Ker pa se bo on s svojim listom ob novem letu poslovil od naše tiskarne, je moja vroča želja nadaljevati in razvijati tisk, to sredstvo, ki služi dobremu. Z Vašim odobrenjem torej želim začeti z urejevanjem prej omenjenega mesečnika z naslovom »Nevtepeno Poprijela Devica Marija, Zmozsna Goszpa Vogrszka« (to navaja Klekl v slovenščini; v oklepaju prevede ta naslov v madžarski jezik takole: Szepldtelenul fogantott Szuz, Magyarok Nagyasszonya - op. J.SJ. Za naslovno stran bi uporabil sliko »Magyarok Nagyasszonya« (Zmožna Gospa vogrska - op. J. S. j. To krasno Soldalicsevo umetnino so jezuiti z velikim veseljem prepustili v ta namen, kakor so jo bili ponudili tudi že prej za Kalendar. Urejevanje mi ne bo povzročalo težav: za vsak mesec sproti bi Vam v odobritev poslal gradivo, od Vas hi ga prevzela tiskarna, meni pa poslala krtačni odtis, vse to je le ena poštna pošiljka. . Vendar pa kakor vse stvari, tako še posebej tudi določitev urednikove osebe popolnoma prepuščam Vaši modri izbiri. S svoje strani pa obljubim, da bom mesečnik podpiral in ga širil v veselje brez madeža spočete Device. Hkrati pa prosim Vašo prevzvišenosl, da privoli v izdajanje mesečnika in da ga v prihodnji škofijski okrožnici priporoči duhovnikom, ki delujejo med verniki, katerih materin jezik je slovenski. Da to ubogo, a k dobremu ležeče ljudstvo ne bi bilo zaradi pomanjkanja dobrih knjig primorano iskati telesno in duhovno razvedrilo v gostilnah - saj se to razvedrilo konča navadno tako, da uniči duha in telo - se sedaj obračam na Vašo 45 prevzvišenost kot duhovnik, ki že 7 let deluje v tem okolju in objokuje vsako moralno pokvarjenost. Z neomajnim zaupanjem v brezmadežno Devico stopam pred Vas kot pred višjega pastirja tega v temi tipajočega, toda z vsem srcem svetlobo iskajočega ljudstva in si drznem z vsem pogumom priporočiti Vam začetek in izdajanje prej omenjenega lističa kot obrambo pred moralnim propadom in hkrati kot zdravilo. Ponižna prošnja moje malenkosti k presveti Devici je, da bi bil cilj urednika tega lističa: uporabiti čisti dobiček za samostan, ki naj bi ga pozidali - četudi čez nekaj desetletij, vendar še med Vašim škofovanjem. Tako to ubogo ljudstvo ne bo primorano hoditi v inozemstvo, da uredi svoje dušne zadeve. Patri tega bodočega samostana bi pomagali duhovnikom naše krajine pri spovedovanju. Naši duhovniki namreč ne morejo spovedati vseh vernikov zaradi njihovega zelo velikega števila, posebej kar zadeva generalno spoved, spoved čez vse življenje. Končno če se uresniči ta moja vroča želja, se uresniči tudi želja dobrih duhovnih voditeljev, jezuitskih patrov. Uresniči se prav tako želja našega svetega očeta in tudi Vaša želja: omnia renovare in Christo - per Mariam' (vse prenovili v Kristusu -po Mariji - op. J.S.). Vaša privolitev bo v veliki meri pripomogla k duhovnemu prerodu naše domovine in Sabaria se bo priljubila Brezmadežni z dvema najlepšima prenovama: in capite el in membris (s prenovo v glavi in s prenovo v udih - op. J. S.). Oboje bo Vaša zasluga in za oboje lahko pričakujete plačilo od Brezmadežne. Jaz, ki sem le en grešen duhovnik, vendar ves prežet z resnico, da mi je bilo duhovništvo od Pastirja pastirjev, od Jezusa Kristusa, dano samo za delo vse v večjo čast božjo in za rešitev neumrjočih duš, darujem svoje telesne in duhovne moči za ta plemeniti cilj. Zaupam v tiste, ki to delo ~ tako v največji ponižnosti mislim - želijo od mene; zaupam v Jezusovo presveto srce, ki želi, da vsak narod spozna njegovo Mater; in zaupam v Marijo, v Brezmadežno, ki želi zveličanje sleherne duše, še posebej pa tistih, ki jim je Velika Gospa. Prepričan sem, da Vaša prevzvišenost s tem, da mi izda zaprošeno dovoljenje, izpolni božjo voljo. To moje prepričanje temelji na dejstvu, da sem kakor vsako zadevo tako tudi to že dolgo časa z vsem srcem v molitvi razgrinjal pred Najsvetejšim zakramentom in kol v odgovor - to trdno verujem - sem prejel to razsvetljenje. Da uresničim božjo voljo in željo brezmadežne Device, z vso dušo milo prosim, kakor sploh najlepše more prosili grešen duhovnik, da mi dovolite začeti z izdajanjem omenjenega mesečnika. Vaši prevzvišenoti kot škofu in očetu ostajam v Kristusu vaš pokorni duhovni sin Jožef Klekl Črensovci, 28. avgusta 1904 kaplan Škof je na Kleklovo pismo odgovoril 4. septembra 19()4 pod štev. 3259: V Kristusu predragi duhovni sin ! Z veseljem višjega pastirja sem vzel na znanje tvoje pismo z dne 28. avgusta t.l., v katerem mi sporočaš svoj plemeniti namen, da želiš z 8. decembrom 1904 za naše slovensko govoreče rimskokatoliške vernike izdajati mesečnik z naslovom »Nevte-peno poprijčta Devica Marija Zmozsna Goszpa Vogrszka« (škof citira naslov tudi v slovenskem jeziku — op. J.S.). Čisti dobiček pa - tako pišeš ~ bo namenjen pozidavi samostana, da ubogo slovensko ljudstvo ne bo prisiljeno hoditi v drugo državo zadostit svojim dušnim potrebam. 46 Da bi se la plemeniti namen čim bolj uspešno uresničil, kličem nanj božji blagoslov in it hkrati dajem dovoljenje za izdajanje mesečnika. Tudi urejevanje zaupam tebi, vendar pod pogojem, da je mesečnik pisan v tistem slovenskem jeziku, ki ga govori tukajšnje slovensko ljudstvo, in tudi tiskan v črkopisu, ki je tu v navadi. Popolnoma moraš torej izključiti slovenske besede, ki so se udomačile v inozemstvu, prav tako tudi črkopis, ki ga tam uporabljajo. Objavljati moraš take članke, ki poleg nravnosti in vere gojijo tudi sveto ljubezen do domovine in trajno zvestobo do kralja. Glede tvoje prošnje, naj mesečnik v prihodnji številki škofijske okrožnice priporočim duhovnikom, ki delujejo med slovensko govorečimi verniki, sporočam, da bom to storil, in sicer toliko rajši, ker upam: čim bolj se bo mesečnik razširil, tem prej se bo iz čistega dohodka pozidal samostan; še več, tem prej se ho uresničila zamisel, ki je ena izmed mojih škofovskih skrbi: da se bo namreč oh samostanu ustanovila tudi šola, iz katere se bo med slovensko govorečimi rimskokatoliškimi verniki širila madžarizaciju in napredovala z velikimi koraki. Sombotel, 4. septembra 1904 (običajen pozdrav in podpis v osnutku odgovora manjkata - op. J.S.). V škofijski okrožnici je škof priporočil ML takole: »Jožef Klekl st., črensovski kaplan, je začel izdajati slovenski mesečnik z naslovom Nevtepeno Poprijeta Devica Marija, Zmožna Gospa Vogrska (v okrožnici je naslov le v madžarščini -op. J.S.). Cilj tega mesečnika je z ene strani med katoliškimi slovenskimi verniki širiti Manjino češčenje, z druge strani pa skupaj z verskim čutenjem gojiti med njimi domovinski duh. Mesečnik najtopleje priporočam častiti duhovščini, ki deluje med mojimi slovenskimi verniki, in prosim, da ga dobrohotno podpira in čimbolj širi« (Piispoki korlcvčl 1905, L, str. 3). Po začetnem navdušenju (prvi snopič ML so morali ponatisniti) je število naročnikov ML začelo marsikje upadati (prim. ML 3-1907, 124-128). Tako jc bil Klekl primoran pisati novemu sombotelskemu škofu Janosu Mikesu, naj mu za ML dodeli denarno pomoč. št. 106/912 Prevzvišeni in prečastiti gospod Škof! Premiloslni oče! Vaš hlagopokojni prednik10 v Kristusu je s svojim dopisom štev. 3259 z dne 4. septembra 1904 z veseljem višjega pastirja privolil, da podpisani lahko začnem izdajati in urejevati slovenski (szloven) verski nabožni list z naslovom Nevtepeno Poprijeta Devica Marija, Zmozsna Goszpa Vogrszka. Ta moj lisi, ki edini podpira versko življenje ogrskih Slovencev (a magyar szlovenek hitcletet), je v velikih gmotnih težavah, zpto zelo potrebuje pomoč katoliškega tiskovnega društva. Pomoč potrebujemo toliko bolj, ker za borni 2 kroni temu ubogemu ljudstvu ne dajemo samo vsak mesec snopič, ki obsega 2 tiskarski poli, marveč mu vsako leto priložimo tudi Kalendar Srca Jezušovoga. Moj namen je, da bi poln zaupanja v presveto Jezusovo mater od leta 1913 dalje dodajal Marijinemu listu in Kalendariju tudi po eno versko knjigo. Tako bi bila ta knjiga protiutež brezbožnim in prevratniškim idejam, ki se širijo med ljudstvom. Da bi dosegel ta cilj, Vas ponižno prosim, blagovolite posamezne darove kakor tudi nabirko, zbrano v slovenskih župnijah leta 1912 (a szloven ajku plebanidkon) za katoliško tiskovno društvo nameniti za naš Marijin list. S tem hi posnemali zgled 47 esztergomske Škofije, ki na ta način podpira Društvo sv. Adalberla, ki izdaja in širi slovaške verske izdaje. Ko ponižno ponavljam svojo prošnjo, ostajam prevzvišenemu in prečastitemu gospodu Škofu v Kristusu zvesti duhovni sin Crensovci, 31. oktobra 1912 Jožef Klekl Škof je na Kleklovo prošnjo odgovoril 5. novembra 1912 pod št. 5964. V odgovoru pravi, da bo za Marijin list namenil le polovico nedeljske nabirke za tisk, zbrane po slovenskih župnijah (a szloven ajku plčbaniakon). Drugo polovico nabirke pa da mora zagotoviti za katoliški dnevnik, ki ga načrtujejo. Polovica nabirke v letu 1913 je znašala 133 kron in 05 filerjcv. Proti koncu leta 1913, se pravi 2. decembra, piše Klekl škofu pod štev. 134/913, Pismu prilaga gradivo za 1. številko ML 1914 in ga prosi za odobrenje. Hkrati sporoča, da namerava ML tiskati v tiskarni domače pokrajine. Ta bi ga natisnila za 300 kron ceneje na leto kot pa sombotelska škofijska tiskarna. Teh 300 kron bi bil namreč nujno potreboval, da bi kril deficit pri tedniku, ki ga bo škofijska tiskarna tiskala v slovenskem jeziku fszloven nyelvcn). Ce pa bo od tiskovnega društva prejemal vsako leto 300 kron, potem bo tudi ML še naprej dal tiskati v škofijski tiskarni. Tu Klekl govori o tedniku (tarsadalmi lap), o družbenem listu. To so Novine, ki so začele izhajati 8. decembra 1913. Tiskala jih je sombotelska škofijska tiskarna. Ker Klekl ni dobil tistih 300 kron na leto, je dal ML od 1914 tiskati v tiskarni Erno Balkanyi, Lendava in Sobota. Prejemal je namreč le polovico nabirke slovenskih župnij za katoliški tisk. Podroben seznam nabirke za katoliški tisk v slovenskih župnijah za leto 1916 je tale: L Crensovci 40,- 2. Beltinci 50,- 3. Cankova 14.19 4. Bogojina 37.94 5. Dolenci 9.68 6. Gornji Senik 52.40 7. Dolnji Senik 7.- 8. Martjanci 12,- 9. Sv. Jurij 22.63 10. G. Petrovci 29.96 11. M. Sobota 38.50 12. Turnišče 27.- 13. Števanovci 20,- 14. Tišina 40.- 15. Sv. Benedikt 20.80 16. G. Lendava 64.- 17. Sv. Sebeščan 26.40 18. Pertoča 48.66 Skupaj 561.36 Škof je 11, decembra 1916 ta seznam podpisal in polovico, tj. 280 kton in 68 filerjev, določil Jožefu Kleklu za ML. Tudi urednikovo osebo je določala škofijska oblast. 48 Kickl 12. decembra 1912 sporoča škofu. daje bil leta 1908 zaradi bolezni prisiljen predati urednikovanje Ml Ivanu Baši, takrat župniku v Novi gori, sedaj župniku v Bogojini. Nadalje piše, da mu župnik Baša konce leta 1912 vrača uredništvo, ker tega zaradi dušnega pastirstva v obsežni župniji več ne zmore. Kickl pravi, da bo urednikovanje prevzel, najtežji del urejevanja, tj. korekturo, pa bo šc naprej opravljal Baša. Škof 19. decembra 1912 pod št. 6919 odgovarja, da se s tem strinja. Sklepne misli Iz navedene korespondence je razvidno, da jc škof dovolil Ml le pod pogoji, ki ji 11 je postavljala tudi takratna madžarska svetna šovinistična oblast: prekmurščina; madžarski črkopis; izločitev besed, ki jih uporabljajo Slovenci v Avstriji; članki, ki poleg vere gojijo ljubezen do madžarstva; samostan s šolo, od koder bi se naj širila madžarizacija. Kickl teh zadnjih pogojev ni spolnil. Tega mu človeška in duhovniška vest ni dopustila. Pač pa sc jc z Ml. krepila slovenska narodna zavesi. Ko sc je po letu 1905 ML začel širiti, je neki madžarski profesor bogoslovja v Sombotelu izjavil: »Žal nam jc, da smo dovolili ML«1 ML jc začel izdajali v času, ko jc bilo za izobraženega človeka govoriti slovensko toliko kot zatajiti madžarsko državo; ko so besno pisali proti slovenskim knjigam, ki so prihajale iz Avstrije; ko so morah slovenski duhovniki po svoji vesti »naznaniti«, kaj mislijo o knjigah Družbe sv. Mohorja, če niso nevarne madžarski državi; ko so »slobodnozidarski liberalci« zahtevali, naj se po cerkvah madžarsko pridiguje, pojejo madžarske cerkvene pesmi in prepove slovenski katekizem v šoli. Kickl je po ML povezoval tudi Slovensko Porabje (župnija Gornji Senik jc npr. zbrala za ML več kol Beltinci in Crensovci). Šc naprej je gojil slike s slovenstvom v Avstriji (mladina jc hodila na duhovne vaje k lazaristom v Celje; povezava ML že od leta 1904 s Štajersko, Kranjsko in Goriško; uvedba gajice z obrazložitvijo na platnicah 1. številke letnika 1913: ogrski Slovenci nimajo dovolj knjig, zato si morajo krepiti dušo z branjem knjig, ki prihajajo z desnega brega Mure in so tiskane v gajici, KAJ I I NIMA POMENA, DA BI SE LOČILI V PISAVI, itd.). Zanimiva je notica na platnicah L štev. Ml 10(1914): Goričko ilovnato steptano zemljo m tako težko orati, kot urejevati ML. Najprej cerkvena oblast pregleda rokopis. Nato gre ta v tiskarno, liska sc dvakrat ali celo trikrat, dokler ni brez napake. Korektura je eno izmed najtežjih del, posebej ker tiskarji ne znajo slovensko. Če upoštevamo šc to notico, potem gre zahvala in priznanje uredniku Jožefu Kleklu st. in korektorju Ivanu Baši. Opombe • J Pum. Jože Smej, K leklovo snovanje mesečnika Dober Pastir leta 1899, v: Stopinje 1994,str. 36-40. 2 Pum. Jože Smej, Pastoralna dejavnost Ivaničevega krogu, Mariboi 1972, str. 75; Jožef Kickl, Začela sc jc desetletnica našega lista, v: MI 10 (1914) str (-5 (navajam: Začela se je); Jožef Kickl, K desetletnici našega lista, v: Ml 111-11 (1914-1915). str 355-357 (navajam: K desetletnici). ‘ Prim V.N., Prekmurska duhovščina m borba za osvoboditev, v: Stopinje 19811, sir. 21-36. 4 Prim. Miroslav Kokolj. Prekmurski Slovenci od narodne osvoboditve do nacistične okupacije s' 1919-1941. Pomurska založba 1984. str. 11-16. Zadevna korespondenca je v sombotelskem škofijskem arhivu pod skupno številko: Kanccllaiiai iratok J1159-60/ 1914. " Škof dr Vihnos Istvan. rojen 22. junija 1849, pomožni škof od 1899 do 19111, reztdencialni škof pa od 1901 ito smili, tj do 24. decembra 1910 49 ’ To je bil misijon za duhovnike leta 1904 v Sombotelu ob 5()-ietnici razglasitve dogme o Marijinem brezm. spočetju. Po misijonu je škof nagovoril duhovnike in jim priporočal veliko gorečnost do Device Manje. Klekia je to ganilo in porodila se mu je misel, da mora na svetlo dati mesečnik ML (pnm. K desetletnici, str. 355). 6 Madžarski naslov lista: Lcgszentebb Rozsafuzer Kiraiyndje. List so izdajali dominikanci v Sombotelu od leta 1885. 9 Geslo papeža Pija X. (papež od 1903 do 1914) je bilo: Instaurare omnia in Chnsto (Vse prenoviti v Kristusu, Ef 1,10). P To je bil škof Vilmos Istvan Klekl piše njegovemu nasledniku, sombotclskemu škof grofu zaoolaiskemu Janosu Mikesu (Škof v Sombotelu od 1911 do 1935). 11 Prim. J. Klekl, Izročitev Novin in Mar. Lista z Kalendarom Srca Jezušo»oga Kat. Tiskovnimi Društvi v Slovensko) Krajini, v. Kalendar Srca Jezušovoga 1914, 31. Franc Kuzmič Plečnikova pisma Jožefu Kleklu O slovitem slovenskem arhitektu Plečniku in njegovem delu v Prekmurju in za Prekmurje je bilo že nekaj napisanega. Toda Plečnik ni imel stikov le z Bašo, ampak tudi z drugimi možmi iz Prekmurja. Med njimi je bil tudi Jožef Klekl st. (1874-1948), upokojeni župnik v Črensovcih, a zelo agilen na več področjih, posebno na publicističnem, saj je izdajal in urejel tednik Novine, mesečnik Mapjin list in koledar Kalendar Srca Jezušovoga. V Kleklovi zapuščini je ohranjenih nekaj Plečnikovih pisem in kartic - voščilnic. Klekl je Plečnika zelo cenil, zato si je njegova pisma tudi shranjeval, nekatera celo objavil. Lep Čas sta si pošiljala tudi voščila za god - Jožefovo. Pismo s čestitko za Kleklov god je Plečnik poslal 16. marca 1934. »Visokočastiti gospod, od srca se Vam zahvaljujem za Vašo dobroto! Naj Vam jo sam Gospod Bog bogato poplača na lem in onem svetu! Vaše delo spremljam z velikim zanimanjem, v kolikor seve to morem iz daljine. Zakopan sem v delo in zdi se, ne preveč zdrav, prosim ne zamerite, ker sem skop v besedah. Priloženo kapljico blagovolite porabiti kar po volji - Vse najboliše za god - Bog živi Vas in vse naše ljubo Prekmurje -in nomine domini sempre avanti! Vedno Vaš Plečnik 16. IH. 34.« Iz Ljubljane je 7. julija 1934 poslal kartico, na kateri jc slika (fotografija) notranjosti neke cerkve. Pod sliko je na belem polju Plečnik pripisal: »To jc od nekje z Nemčije - ne pošiljam kot vzorno.« Na hrbtni strani je kratko sporočilo: »Za Vaše Novine Vas Bog blagoslovi! Spoštljiv pozdrav Plečnik.« Naslednje pismo je Plečnik pisal 10. decembra 1937: »Velečastiti gospod! Ni to moj poklic, ampak, ker sem obljubil, mučil sem se s priloženim. Pričakujem, da Vam stvar ne bo ugajala ter da jo v prijateljstvu pokopljeva. Če bi pa kakor rečeno proti pričakovanju godila, pošljite mi pas z napisom »NOVINE SLOV. KRAJINE«, da ga dam v Jugoslovanski kliširati -tiskarnar naj pa medtem napravi 5. kolono prvo stran ter mi jo pošlje v korekturo - kajti treba je, da se vse ujema in soglaša-to ni za prepustiti barabam v tiskarnah. Sprejmite moje spoštljive pozdrave 10 dec. 37« Vdano Plečnik 50 Ker nimam Kleklovega pisma, menim, da jc Klekl prosil Plečnika za novo, sodobnejšo opremo tednika Novine. Novine so imele štiri kolone, Plečnik predlaga pet kolon (gl. v tem letniku Novakove Spomine). Mogoče je na prvi pogled to res nenavadno in tudi tiskarju povzroča težave, saj se stolpec kaj hitro konča. Po tem sodeč je oblikoval mojster Plečnik tudi znova naslov za Novine, kajti poslej imajo Novine novo m drugačno glavo in tudi pet kolon. Torej je Klekl vseeno mojstru Plečniku zaupa! in prevzel predlog, s katerim Plečnik sicer ni bil najbolj zadovoljen O tem dovolj zgovorno priča naslednje plečnikovo pismo 7. januarja 1938. »Velečastiti gospod! Veste, da me veseli, ker ste bdi tako pogumni ? Sicer nisem zadovoljen, stvar bi moral sedaj Se enkrat premeriti in prevagati -pa taka, kakršna je, izgleda nikakor »nazadnjaško«. Ljudje se bodo navadili na ozke kolone in drugo. Ce pa ne, naredi se drugače in boljše. Tiskar naj se potrudi pokazati, da ima Slov. kr. tudi okus! Od srca Vam želim mnogo uspeha! Izbrana pisma le še priobčujte, je to kapitala zase, kakor cel Vaš list! Priloženo je ostanek prvega risa - črke so tu širje. Morebiti morete to prilično porabiti za kakšno »glavo« ali pod. Spoštljiv pozdrav. Plečnik 7. jan. 38 P. S. O priobčenju portreta - omenjeno v enem Vašem pismu seve ne more biti niti govora. Hodi s tem tudi ta zadeva končana!« Naslednje pismo, poslano in odpisano 15 marca 1938, je prav tako v znamenju bližajočega sc godu, saj se glasi: » Visokospoštovani gospod! - naj tudi Vas in Vaše ljube krajane Rog ohrani! Verujte, da se mnogokrat na Vas spominjam. Vi ste redek mož, ki mirno misli in zaupljivo dela. Zakladni kamen krščanstva je svoboda, da ima pa Gospod Bog, kakor pravi kmečki pregovor »za vsako r. pravo palico« ena najpoglavitnejših resnic - Sprejmite, prosim, najprisrčnejša voščila in najspoštljivejše pozdrave za god. 15. III. 38 Vam udanega Plečnik V pismu 8. septembra 1938 sc Plečnik zelo pohvalno izraža glede Novin in v navdušenju želi božji blagoslov. » Visokospoštovani gospod ! Zdi se mi, da ima malokateri list tako čislo vest kot Vaše Novine! Želim njim in zlatemu narodu, kateremu so posvečene, ves božji blagoslov! Sprejmite, prosim, izraze mojega velikega spoštovanja Ih najprisrčnejše pozdrave! Vam udani Plečnik 8. sept. 1938« Zadnje pismo v letu 1938 jc datiral z 18. decembrom 1938. Zahvaljuje se za spominsko številko Novin. Novine so obhajale v tem letu petindvajsetletnico izhajanja. »Velečastiti gospod! Prisrčno se zah valju jem za poslano mi lepo spominsko številko Novin. Ob priliki 51 poletnih slavnosti Slovenske Krajine, napisal sem Vam »nevem, če ima še kateri časopis tako čisto vest kot Vaš«. To ponovim še sebi v opomin, ker sem ravno ondan bral izrek francoskega generala Focha »živeti in umirati s čisto vestjo!« Bodite z Bogom ter prejmite vse moje najboljše želje k praznikom! Vam spoštljivo udani 18. dec. 1938 Plečnik Na hrbtni strani tega pisma si je Klekl zapisal: »Spomin«. Omenjeno Plečnikovo pismo je tudi objavil v prvi številki Novin na prvi strani naslednjega leta (N 26 (1939) 1 (1. I.) 1). Teh nekaj pisem mojstra Plečnika naslovljenih na Jožefa Klekla bo gotovo pripomoglo k še boljši osvetlitvi teh dveh markantnih osebnosti, saj so vsa pisma, razen zadnjega, tokrat prvič objavljena. Franc Kuzmič Ustvarjalnost dr. Antona Trstenjaka Rojak dr. Anton Trstenjak, rojen leta 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni, se je po študiju filozofije in teologije in doktoratoma iz filozofije (1929) in teologije (1933) specializiral v Italiji še v psihologiji. Kot univerzitetni profesorje predaval na teološki fakulteti v Ljubljani filozofijo in psihologijo, bil pa še gostujoči predavatelj na raznih univerzah po svetu. Nastopal je tudi z referati na raznih svetovnih kongresih in simpozijih. Poleg vsega že omenjenega se je specializiral še za grafologijo in je na tem področju celo sodni izvedenec. Dr. Trstenjak je član in tudi častni član številnih domačih in tujih društev in znanstvenih ustanov, dobitnik zlatega doktorata (1983), od leta 1983 redni član SAZU. Prejel je številna odlikovanja in priznanja doma in po svetu. Nadvse bogata pa je njegova publicistična dejavnost Napisal je veliko znanstvenih in poljudnoznanstvenih knjig s področja psihologije, pa tudi filozofije, da o razpravah, poročilih o raznih knjigah in zbornikih sploh ne govorimo. S svojim strokovnim delom je takorckoč zaslovel po vsem svetu, na nekaterih področjih je oral ledino, tako da spada celo med pionirje nekaterih specialnosti. V nadaljevanju bomo skušali prikazati le delček iz bogatega Trstenjakovega knjižnega dela - knjige, ki jih je napisal, da prikažemo Trstenjakov velik delež v stroki. Tisti, ki jih to področje zanima, pa dobijo pregled njegove strokovne iterature. Kvaliteto kažejo številni ponatisi in dopolnjene izdaje. 1941 - Metodika verouka. Ljubljana 1941. 266 str. 1946 - Pastoralna psihologija. Ljubljana 1946. 452 str. 1948 - Zlivanje in ločevanje barvnih vtisov. Celje (MD) 1948. 143 str. (Znanstvena knjižnica ; 3) 1951 - Psihologija dela. Ljubljana (DZS) 1951. 205 str. 1953 - Psihologija umetniškega ustvarjanja. Ljubljana (SAZU) 1953. 150 str. 1954 - Med ljudmi. Celje (MD) 1954. 172 str. 1956 - Pota do človeka. Celje (MD) 1956. 204 str. !957 - Človek v ravnotežju. Celje (MD) 1957. 180 str. 960 - Človek v stiski. Celje (MD) 1960. 159 str. 965 - Če bi še enkrat živel. Celje (MD) 1965. 168 str. 968 - Hoja za človekom. Celje (MD) 1968. 166 str. a 1969 1971 1973 1974 1975 1976 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1991 - Oris sodobne psihologije. Maribor (0) 1969. 2 knjigi. - Človek samemu sebi. Celje (MD) 1971. 145 str. Med ljudmi. Celovec (DsM) 1971. 175 str. Metafizična psihologija. (Ponatis) Ljubljana (CDSB) 1971. 50 str. Oris sodobne psihologije. Maribor (0) 1971, 2 knjigi, (2. izdaja) - Uvod v filozofijo. Ljubljana (CDSB) 1973, 88 str. V znamenju človeka. Tinje 1973. 84 str, - Človek in sreča. Celje (MD) 1974. 138 str. Oris sodobne psihologije. Maribor (0) 1974. 2 knjigi. (Ponovna izdaja) Stara in nova podoba družine. Tinje 1974 133 str. - Da bi bili z Njim, linje 1975. 142 str. Krščanstvo in kultura. Tinje 1975. 220 str. O sreči, ki je ni. Ljubljana (NT) 1975. 39 str, (Izbrana predavanja ; 22) - Problemi psihologije. Ljubljana (SM) 1976. 523 str. - Človek in barve. Ljubljana (U) 1978. 425 str. - Psihologija dela in organizacije: okvirni sistemsko funkcionalni vidik. Ljubljana (U) 1979. 279 str. - Med ljudmi. (3. izp. izd.), Celje (MD) 1980. 202str. (Družinska knjižnica ; 5) Pota do človeka, (2. dop. izd.). Celje (MD) 1980. 242 str. (Družinska knjižnica ; 6) - Človek v ravnotežju. (2. popr. izd.). Celje (MD) 1981, 212 str. (Družinska knjižnica ; 8) Človek v stiski. (2. izp. izd.). Celje (MD) 1981. 191 str. (Družinska knjižnica ; 7) Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana (SM) 1981. 536 str. - Temelji ekonomske psihologije. Ljubljana (GV) 1982. 285 str. - Temelji ekonomske psihologije, (L ponat.). Ljubljana (GV) 1983. 285 str. Teorije zaznav. Ljubljana (SAZU) 1983. 112 str. - Človek samemu sebi. (2. izd.). Celje (MD) 1984. 170 str. (Družinska knjižnica ; 11) Ekološka psihologija. Ljubljana (GV) 1984. 324 str. Hoja za človekom. (2. popr. izd.). Celje (MD) 1984. 238 str. (Družinska knjižnica ; 10) - Človek bitje prihodnosti. Ljubljana (SM) 1985. 490 str. - Človek in njegova pisava. Ljubljana (CZNG) 1986. 191 str. Človek in sreča. (2. dop. izd.) Celje (MD) 1986. 176 str. (Družinska knjižnica ; 16) Ko bi Še enkrat živel ali Psihologija življenjske modrosti. (2. izd.). Celje (MD) 1986. 244 str. (Družinska knjižnica ; 15) - Pastoralna psihologia. (2. pred. izd.). Celje (MD) 1987. 362 str. (Teološki priročniki ; 10) - Človek končno in neskončno bitje. Celje (MD) 1988. 620 str. (Znanstvena knjižnica / Nova serija ; 20). Dobro je biti človek. Ljubljana (KC) 1988. 120 str. (Teološka knjižnica ; 1) - Biti človek. Ljubljana (CZ) 1989. 293 str. Skozi prizmo besede. Ljubljana (SM) 1989. 283 str. - Med ljudmi : pet poglavij iz psihologije medčloveških odnosov. (Ponat. iz 1980). Celje (MD) 1991. 201 str. (Družinska knjižnica ; 21) Misli o slovenskem človeku. Ljubljana (ZSK) 1991. 205 str. 53 Pota do človeka. (Ponat. izd. 1980). Celje (MD) 1991. 242 str. (Družinska knjižnica ; 22) Za človeka gre. Maribor (0) 1991. 449 str. 1992 - Človek v ravnotežju. (2. popr. izd.). Celje (MD) 1992. 212 str. (Družinska knjižnica ; 25) Človek v stiski. (2. izp. izd.). Celje (MD) 1992. 1890 str. (Družinska knjižnica ; 26) Misli o slovenskem človeku. Ljubljana (Mihelač) 1992. 205 str. O slovenskem človeku in koroški duši. Celovec, Ljubljana, Dunaj 1992. 215 str. - (Soavtor Erwin Ringel). Pet velikih. Ljubljana (SM) 1992. 286 str. (Razprave in eseji ; 35). Po sledeh človeka. Ljubljana (MK) 1992. 321 str. 1993 - Gora in človek. Celje (MD) 1993. 47 str. - (Soavtorji Viktor E. Franki. Jože Ramovš) Umrješ, da živiš. Celje (MD) 1993. 158 str. 1994 - Človek in sreča. (3. izd.). Celje (MD) 1994. 157 str. - (Družinska knjižnica ; 31) Človek samemu sebi. (3. izd.). Celje (MD) 1994. 170 str. - (Družinska knjižnica ; 30) Človek simbolično bitje. Ljubljana (MK) 1994. 185 str. Hoja za človekom. (3. izd.). Celje (MD) 1994. 238 str. - (Družinska knjižnica ; 29) Ko bi še enkrat živel : ali psihologija življenjske modrosti. (3. izd.) Celje (MD) 1994. 244 str. - (Družinska knjižnica ; 28) Kratice CDSB CZ CZNG DsM DZS GV KC MD MK NT O SAZU SM U ZSK Cirilsko društvo slovenskih bogoslovcev Cankarjeva založba Center za napredek gospodinjstva Društvo sv. Mohorja Državna založba Slovenije Gospodarski vestnik Katehetski center Mohorjeva družba Mladinska knjiga Naše tromostovje Obzorja Slovenska akademija znanosti in umetnosti Slovenska matica Univerzum Založništvo slovenske knjige 54 Metka Fujs V imenu ljudstva Naj večja in najbolj krvava vojna v zgodovini človeštva je tudi v slovenskem narodu zapustila mnoge duševne pretrese. Vse se je pokazalo drugačno, kakor je bilo videti, morda takšno, kakršno je v resnici bilo - država, narod, družbena plast, poklic, nazor, stranka, vsaka skupina in vsak posameznik. Danes, ko se iz več desetletne razdalje oziramo na ta čas, vidimo, da se marsikomu ne posreči opravičiti sc za svoje takšno ali drugačno ravnanje, pa naj je šlo za ideološke, razredne ali kakršnekoli druge razloge. Kadar nas neopravičljivost nekega trenutka vodi v desetletno, morda stoletno ponovno in ponovno obsojanje, potem se moramo vprašati, kaj so nas naučile bolečine, tisočere žrtve, solze, odrekanja... Če nas niso naučile, da bi si znali pogledati v oči, da bi znali pogledati v oči resnici brez ogorčenja in obtoževanja, nas niso naučile ničesar. Pogled pa nam največkrat zastira prizadetost tistih, ki so v krvavi vojni in krvavih povojnih dogodkih sodelovali, nam, rojenim v miru, pa morda le neznanje in premajhno poznavanje zgodovinskih dejstev. Le resnica, zgodovinska resnica nam lahko da tisti blagodejni občutek, da smo z nekim obdobjem svojega življenja opravili. Ne pozabili, ampak le opravili. Zgodovinopisje nam je v zadnjih letih odkrilo že nekaj zastrtih podob, sama pa želim v pričujočem prispevku nakazati osnovne značilnosti delovanja oblasti, tako politične kot sodne ter ozadje in potek nekaterih sodnih procesov ali kazenskih obravnav, ki so potekale v Prekmurju v prvem povojnem letu. Nastanek nove države, Demokratične federativne Jugoslavije in z njo izgradnja novega državnega aparata sta pogojevala tudi nastanek novega pravosodnega sistema. Urejeno pravosodje, ki naj bi utrdilo novo ureditev m njene ustanove, je bilo namreč ena od začetnih stopenj politične utrditve nove države. Sodišča so bila lista, ki so pomagala pri uveljavljanju ljudske oblasti, odstranjevanju ostankov fašizma, kaznovanju predstavnikov stare družbe in so formalno-pravno uzakonila vse spremembe družbenogospodarskih odnosov. V sistemu, ki je naslajal, je bilo pomembno, da so sodniki poleg zakonodaje poznali tudi politično usmeritev vladajočih sil. Urejanje sodniške mreže je bilo izključno pod vplivom komunistične stranke, predvsem Komisije za izgradnjo ljudske oblasti pri CK KPJ. Zaradi pomanjkanja predpisov so sc v letu 1945 vsa vprašanja, ki zakonsko niso bila regulirana, reševala z navodili. V interesu ohranjanja revolucije se je marsikatera norma, marsikateri pravni predpis razlagal svobodneje kakor je to določal zakon, kar je seveda že na začetku pomenilo potencialno (mogočo) nevarnost za samovoljno uporabo prava. Žc sama 2. svetovna vojna jc na področju mednarodnega prava marsikaj spremenila. Pojavile so se nove formulacije o vojnih zločinih, zločinih proti čoveštvu in načinih kaznovanja zločinov. Ko so se itovim mednarodnim merilom doma pridružili še: spretna, nasilna in ideološko obarvana propaganda, svež spomin na vojno, na okupacijo in kolaboracijo (sodelovanje s sovražnikom), prepričanje, da jc šlo za pravično vojno proti fašizmu, se jc na zunaj ustvaril vtis, da so sodni procesi ki so potekali, popolnoma upravičeni Skupaj z oblikovanjem nove države lahko prvim zametkom oblikovanja novega sodnega sistema sledimo že v vojnih letih. Od leta 1942 so se v Sloveniji ustanavljala začasna partizanska sodišča pri štabih partizanskih enot. Podrobneje so vlogo partizanskih vojaških sodišč določila Navodila sodnega odelka glavnega 55 štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, izdana avgusta leta 1943, kjer so bila ta sodišča opredeljena kot izredna sodišča. Pristojna pa so bila za vsa kazniva dejanja vojaškega in nevojaškega značaja pripadnikov gibanja ali civilnih oseb. V izjemnih primerih, kjer ni bil možen sodni postopek, so kazensko dejanje ugotavljale okrožne komisije VOS (Varnostno obveščevalna služba) in po kratkem postopku izvrševale tudi sodno kazen. Na zasedanju SNOS-a (Slovenski narodnoosvobodilni svet) v Črnomlju leta 1944 je bit VOS ukinjen, njegove pristojnosti pa naj bi prenesli k notranjim zadevam. Vendar se to ni zgodilo, ker je v istem času Tito ustanovil OZNO (Odsek za zaščito ljudstva), jo direktno podredil Poverjeništvu za narodno obrambo in ji dodelil izključno pristojnost aretacije in preiskave v primeru suma političnih kaznivih dejanj. Že med vojno, pa tudi po njej, je bilo zato več primerov samovoljnega nastopanja OZNE in celo likvidacij brez sodb sodišča. Aprila istega leta je pričel pri predsedstvu SNOS delovali glavni javni tožilce, istočasno pa je bil sprejet tudi odlok o ustanovitvi Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, katere delo je bilo tesno povezano z delom javnega tožilca kot preiskovalca. Kljub težnjam SNOS, da bi z uredbo o začasnem urejenju narodnih sodišč, o narodnih sodnikih in sojenju po zakonih omejil pristojnosti vojaških sodišč, je Titova uredba o vojaških sodiščih dajala le-tem pristojnosti tudi nad civilnim prebivalstvom in tako je ostajalo vse do jeseni 1945. Sojenje t.i. ljudskim sovražnikom, ne le vojnim zločincem, ampak tudi tistim, ki so se opredelili zoper ljudsko oblast, pa so dajala tem sodiščem tudi v poznejših povojnih letih pravico posegati v civilni del sodstva. Z razglasitvijo neveljavnosti vseh predvojnih pravnih predpisov, ki so nasprotovali pridobitvam NOB, je bilo uradno konec negotovosti med pravniki: ali sc lahko sodi brez ustrezne zakonodaje in ali lahko vojaška sodišča sodijo civilnemu prebivalstvu. Obveljalo je načelo, da morajo sodišča soditi po navodilih političnega vodstva. Prekmurje vse do začetka leta 1945 ni imelo nobene partizanske vojaške enote in zato tudi ni poznalo nobene od oblik partizanskega sodstva. Z aprilsko osvoboditvijo pa so tudi v to pokrajino kmalu prišle vse ustanove ljudske oblasti, med njimi tudi sodstvo. V Soboti je bilo kmalu po prihodu delegacije SNOS, aprila 1945, ustanovljeno Vojaško sodišče za Prekmurje in Štajersko. Nalogo javnega tožilca je opravljal Roman Pezdir, sodne razprave so potekale v dvorani bivšega sodišča v soboškem gradu in so bila javne. Prvo sodbo je vojaško sodišče v Soboti izreklo 24. aprila 1945 zaradi izdaje Petru Tothu iz Genterovec, ki je bil obsojen na smrt s streljanjem, trajno izgubo državljanskih časti in zaplembo premoženja. 26. aprila je potekala sodna razprava proti sodniku Ladislavu Džubanu in poštnemu uradniku Nikolaju Puhanu, ki sta bila obsojena na nekaj let prisilnega dela in začasno izgubo državljanskih časti. 30. aprila je bil obsojen na smrt učitelj Jožef Titan, ki ga je obtožnica bremenila aktivnega sodelovanja v madžarski predvojaški mladinski organizaciji »Lcvcnte«. Že pri teh prvih procesih je potrebno opozoriti na jasno politično navodilo, ki je bilo; kaznovati vojne zločince, ljudske sovražnike, ki bi jih lahko imenovali tudi politične nasprotnike; podržaviti privatno lastnino; odvzeti državljanske časti, kar je pomenilo odvzem pasivne in aktivne volilne pravice, in tako pripravili teren za bližajoče lokalne volitve. Organi za notranje zadeve so imeli tudi pravico brez sklepov sodišč pošiljati ljudi na prisilno delo. Ustanovljena so bila številna kazenska taborišča, ki so bila do septembra 1945 pod upravo vojske oziroma OZNE, nato pa so nekatera prešla pod upravo Ministrstva za notranje zadeve. 56 nekaj pa so jih ukinili. V Prekmurju posebnega kazenskega taborišča ni bilo, je pa bil nekakšen zbirni center pod nadzorstvom OZNE v Filovcih, ki je bil razpuščen po splošni amnestiji, septembra 1945. Sodišča so po obremenilnem gradivu, ki so ga dobila od OZNE, preiskavo opravila v nekaj dneh in največkrat brez konkretnejših dokazov (udi izrekla obsodbo. Sojenja so bila bupna. v vzdušju nedavne zmage, razprave pa so spremljale številne parole, kot na primer: »Noben madež ne sme kaliti novega življenja, ki je prišlo v Prekmurje« alt »Kazen jc jamstvo, da se ne bo več ponovilo leto 1941« in druge. 1. maja 1945 sta sc pri vojaškem sodišču v Soboti zagovarjala Ludvik Kerčmar, ki ga j c obtožnica bremenila mučenja jetnikov v soboških zaporih, in Oskar Franko zaradi izdaje. Oba sta bila obsojena na smrt s streljanjem, kazen pa j c bila izvršena na soboškem židovskem pokopališču, kjer so se na splošno izvrševale vse obsodbe s streljanjem. Največ zanimanja je vzbudila sredi maja razprava proti predvojnemu poslancu m tovarnarju Josipu Benku, ravnatelju Prekmurske banke Jožetu Lipiču ter proti Evgenu Antauerju, Rudolfu Stcvančccu. Jožetu Adaniču in Alojzu Fafleku. Benko je bil obsojen na 12, Lipič pa na 6 let strogega zapora, oba pa na odvzem državljanskih časti in zaplembo celotnega premoženja. Višjemu vojaškemu sodišču v I |ubljani se je sodba glede Benka očitno zdela premila, saj jo je 12. junija spremenilo v smrtno kazen, ustrelili pa so ga na soboškem židovskem pokopališču 15. ।unija 1945. Vojaško sodišče za Prekmurje in Štajersko je pričelo 25. junija 1945 delovati kol vojaško sodišče mariborskega vojnega področja s sedežem v Mariboru, razprave proti obtožencem iz Prekmurja pa so v večini primerov še vedno potekale v soboškem gradu Predsednik sodišča jc bit poročnik Rudolf Borovič, sekretar Franc Kutin, tožilec pa Franc Bajc. Prva obsodba, ki jo je izreklo v tej sestavi, je bila smrtna kazen Francu Zriniti, ki je bil usmrčen v Mariboru. V odsotnosti jc bil obsojen na smrt tudi nekdanji soboški župan, med vojno pa madžarski poslanec Ferdinand Hartner, ki ga je obtožnica bremenila veleizdaje, nasilnih mobilizacij, internacij in deportacij. Zaradi veleizdaje so bili istočasno na sojenju v Soboti na smrt z obešanjem obsojeni Jožef Kerčmar, Josip Turk in Ladislav Šlrokai. Sodba je bila izvršena 23. julija 1945 na soboškem grajskem dvorišču. Na istem procesu sla bila na smrtno kazen s streljanjem obsojena Janez Peterka in Franc Poredoš, na l() oziroma 20 let prisilnega dela pa Ernest Stivan in Anton Horvat. Sodišča so se pri obsodbah iz kategorije »sodelovanje z okupatorjem« vedno bolj usmerjala v kaznovanje gospodarskega sodelovanja s sovražnikom, s čemer se je pričela obsežna akcija za odpravo privatne lastnine. Vsem, ki jim je bilo na la način odvzeto premoženje in preneseno v fond Komisije za upravo narodne imovine pri Ministrstvu za industrijo, so bile istočasno odvzele vse državljanske pravice, s čemer so bili popolnoma izločeni iz javnega življenja in z njimi prav določen sloj prebivalstva. V skladu s takšno politično usmeritvijo je bil junija 1945 sprejet zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast, po katerem so pričela delovali posebna sodišča za zaščito slovenske narodne časti. Najpomembnejša kazen, ki so jo izrekala ta sodišča, je bila izguba narodne časti, med ostalimi pa popolna ah delna zaplemba premoženja v korist države ter lahko ali težko prisilno delo. Iz Prekmurja so bili za člane Sodišča slovenske narodne časti imenovani: Viktor Prohinar, Jožef Šiftar, Stefan Kuhar. Koloman Cigut, Malija 57 Gasparič, Marija Kardoš in Ludvik Rapoša. Senat tega sodišča v Murski Soboti je pričel delovati 10, julija in jc v mesecu dni izdal okrog 60 obtožnic, največja kazen, ki jo je izrekel, pa je bila 20 let prisilnega dela, izguba narodne časti in zaplemba premoženja. Branje obtožnice pred vojaškim sodiščem v M. Soboti, 23. 7. 1945 Sodišča narodne časti so bila v Sloveniji ukinjena 25. avgusta 1945, skoraj mesec dni po izdaji zveznega zakona o splošni amnestiji in pomilostitvi. Celotno dokumentacijo teh sodišč jc prevzelo Vrhovno sodišče federalne Slovenije. Septembra 1945 so pričela v Sloveniji delati redna sodišča, ki so jih izvolili ustrezni narodnoosvobodilni odbori, izvoljeni na poletnih volitvah. Že 29. avgusta so bili na zasedanjih skupščin izvoljeni narodni sodniki za lendavski okraj: Štefan Lebar, Karol Tassotti, dr. Maks Peterlin, dr. Janko Leskovec; za soboški: Jože Podlesek, dr. Janko Horvat, Štefan Vlaj, dr. Franc Golar. Nova sodišča so razveljavila nekatere sodbe vojaških sodišč in sodišč narodne časti in zato kmalu postala deležna številnih kritik s strani oblasti. Sodnike so dolžili rcakcionarstva, prav tako tudi sodnike prisednike iz vrst delavcev in kmetov. Po obsežni kampanji, češ da ščitijo špekulante in Črnoborzijance, jih je bilo mnogo odstavljenih, mnogi pa so celo končali v zaporu. Z izgradnjo centralističnega sistema administrativnega upravljanja so okrajna in okrožna sodišča vedno bolj izgubljala na svojem pomenu. Vse ugotavljanje krivičnih del se je združevalo pri javnem tožilcu, ki je po zaključku preiskave, ki so jo lahko opravili tudi organi OZNE, odločal ali sc vloži obtožnica ali ustavi postopek. Javno tožilstvo in OZNA ki je prvotno bila v okviru Ministrstva narodne obrambe, od leta 1946 pa v okviru Ministrstva za notranje zadeve in je bila pod neposredno kontrolo Partije, kot organ zaščite njene politike 58 Na smrt obsojeni Jožef Kerčmar, Josip Turk, Ladislav Strokai, Franc Peterka, Franc Poredoš S posebnimi pooblastili, sta postala najpomembnejša dejavnika borbe proti kontrarevoluciji in utrjevanja novega sistema. Javnemu tožilcu so se v podjetjih, ustanovah m vaseh pridružili še t.i, ljudski tožilci, kot nekakšni družbeni organi kontrole, pri vrhovnem sodišču pa jc bil ustanovljen senat, ki se jc ukvarjal s pomembnejšimi primeri sabotaže, špekulacije m črnoborzijanstva. Po velikih gospodarskih obratih, ki so bili zaplenjeni že takoj po koncu vojne, sc jc začelo že pred uradno nacionalizacijo postopno podržavljanje tudi vse privatne trgovine in obrti. Pravni sistem, ki je bil zgrajen med vojno in v prvem povojnem letu kot začasen, jc poslal temelj pravne ureditve nove države. Podaljševanje izrednih razmer pa je zaradi odsotnosti vseh pravnih norm ustvarilo popoln in učinkovit sistem državnega nadzora nad družbo in vsakim posameznikom. Viri in literatura: Jera Vodušek-Starti: Ozadje sodnih procesov v Sloveniji v prvem povojnem letu, Prispevki za novejšo Zgodovino XXXII. 1-21159-15.1, Ljubljana 1992 Metka Fujs: Organizacija sodišč in sojenje vojnim zločincem. Vestnik, 20. 2. 1986 Metka Fujs: Obnova v Prekmurju, Zbornik soboškega muzeja 2FO-4J, Murska Sobota 1992 Uradni list SNOS in NVS. 1945. št. 4, M. 37. 7, 55, 29 Uradni list DFJ. 1945, št. 67. 47 Slovenski poročevalec, letnik 1945 Novi čas, letnik 1945 Vestnik (mariborski), letnik 1945 59 Karel Bedernjak Svoboda že, toda kakšna...? Svoboda, to je beseda, ki je v našem času najbolj slišna. Odmeva najbolj pozitivno, obljublja kar se da največ, mami mlade ljudi v največjem obsegu. Od nje smo in še pričakujemo vse najlepše tukaj na zemlji. Za mnoge sodobnike bi svoboda naj postala edino pravilo za urejevanje osebnega in družbenega življenja. Kdor hoče navdušiti, mora govoriti o svobodi. Po vojni so ^parolami o svobodi mnoge navduševali za novi režim. Z njo je najlaže delati propagando zase. Nič ni tako vabljivega za mladostnika, ki že po zakonu naravnega razvoja teži po osvoboditvi od otroških spon, kakor svoboda. V njej mu mladostna fantazija riše najlepše trenutke in doživetja življenja. Marsikdo sanja o zemeljskem raju, ki mu ga obljublja svoboda. V srcih slovenskega človeka beseda svoboda ali osvoboditev zveni še vedno vzvišeno in osrečujoče. Tudi po 50 letih in po zamenjavi političnega režima še danes mnogi ne morejo podvomiti v absolutno vrednost takih političnih kategorij in obljub. Res jc, da tisti, ki so take pojme snovali med vojno in morda po vojni, zanje marsikaj žrtvovali in tvegali, in tisti, ki jim je boj za takšno svobodo prinesel zavidljive položaje in velike penzije, težko priznavajo, da je o tej svobodi treba marsikaj kritičnega doreči in tudi spremeniti. Žal je še danes vse preveč Slovencev, ki jim beseda osvobodilna fronta zveni povsem sveto in nedolžno, dasi je prav v imenu tega osvobodilnega boja moralo na tako krut in zverinski način končati življenje okrog 2001H) Slovencev, o čemer govorijo še žive priče. Mnogi svobodo preveč cenijo in se zanjo potegujejo z vsemi sredstvi in jo v življenju želijo uveljavljati kot najvišjo vrednoto, vendar se mnogokrat »zanjo zavzemajo napačno, kakor da bi šlo za dovoljenost delati karkoli, da jc le človeku pogodu, tudi zlo«, kakor pravi papež v okrožnici Sijaj resnice (34). Take svobode ne! Ne bojim sc zapisati gornjih besed, kajti vemo, da jc človekovo razmišljanje, pojmovanje in izražanje rezultat njegovega življenjskega izkustva. Vsako izkustvo pa ne moremo moralno in kulturno pozitivno ocenjevati. Pod pojmom svoboda jc mogoče marsikaj razumeti. Vsakdo tej besedi lahko pripiše svojo vsebino in jo razlaga glede na osebno izkustvo. Lahko bi rekli, da jc toliko svobod, kolikor je ljudi. Želel bi opozoriti samo na nekatere vrste svobode. Slovenskemu človeku jc bila od nedavnega najbližja politična svoboda. Za dosego te svobode je bilo potrebno organizirali in voditi osvobodilni boj. V imenu te svobode so mnogi umirali, a drugi bili ubiti, porušeni so bili mnogi slovenski domovi, razdrte ceste in poti, razdejane premnoge cerkve in druge pomembne stavbe in razbite Številne slovenske družine. Zaradi le svobode so morali mučeniško smrt prestati tisoči slovenskih mož in fantov zato, ker se niso hoteli boriti pod isto zastavo, čeprav za iste cilje, za svoj narod. Ta svoboda je pomenila konec tuje oblasti nad našo zemljo. Mnogi so bili prepričani, da se borijo za svobodo vsakega slovenskega človeka, pozneje pa so razočarani ugotavljali, da si je to svobodo prilastila in jo uživala predvsem vladajoča stranka, tj. komunistična partija. Politične svobode si ni mogoče priboriti z orožjem, ampak z vztrajnim in doslednim izvajanjem demokratičnega razvoja na vseh ravneh družbenega življenja. 60 Nismo se še povsem otresli vplivov napačno razumljene politične svobode oziroma nesvobode, že smo vrgli na tržišče idej in gospodarjenja gospodarsko svobodo. Ljudstvo je pač treba zmeraj z nečim hraniti, mamiti in pomirjati. Vstop v Evropo, kjer jc zdaj povsem drugače, kot jc smelo biti prej, zahteva svoboden trg. Proizvodnja sc mora oblikovati po zakonitosti svobodnega tržišča. Prodaja naj tisti, ki zmore cenejše in bolje proizvesti. Razvija naj sc svobodna konkurenca. Kdor jc močnejši, ta bo zmagal. V Sloveniji bomo proizvajali to, kar trenutno gre v prodajo. Proizvodnja torej ne bo več politično vodena. Zaradi takega razmišljanja uvažamo živino in druge kmetijske proizvode, čeprav naše kmetijstvo zaradi tega prihaja v krizo. Svoboda je tudi to, da kupiš tam, kjer jc cenejše, četudi naš proizvajalec, kmetijstvo ali tovarna, danes ali jutri propade. S takim liberalnim gospodarstvom v Sloveniji bodo kmetijstvo zadušili. Svoboda trga je tudi to, da nekatere tovarne in obrati propagirajo svoje izdelke, dasi jc dokazano, da so škodljivi. V imenu ekonomske svobode sc dela propaganda tudi za cigarete, čeprav jc vsem znano, kakšne posledice rodi kajenje. Prav občutljivi in ljubosumni smo na svobodo čustvovanja in lastnih notranjih vzgibov. To svobodo bi lahko imenovali antropološko svobodo. Kaj pravzaprav pomeni ta? Ta predstavlja možnost, da sc človekova čustva in nagnjenja prebujajo, razvijajajo in uveljavljajo po mili volji ne glede na kakršnekoli razumske zapore. Če se npr. poročena žena zaljubi v šefa, si ne more kaj, da sc ne bi dala voditi takšni svobodni ljubezni. V imenu take svobode se bo opravičevala pred drugimi m morda celo pred svojo vestjo rekoč: Kaj si pa morem, če ga imam rada«. Tako »negovana« čustva lahko preplavijo celo vse druge plasti človekove osebnosti. Drugi sc sklicujejo na svobodo, ko bi sc morali upreti zahtevam svojega spolnega nagnjenja ali kakšne druge telesne potrebe. Ljudje, ki sc potegujejo za takšno svobodo, so pozabili, da človek vendar ni samo gonsko in čustveno bitje, njegovo dostojanstvo sc namreč kaže v enoti duše in telesa, za čigar skladnost skrbi njegova umska sposobnost in moralna zavest. Po predajanju svojim nagonom se v človeku pojavlja nekakšen mehanizem, ki se mu jc zmeraj teže upreti in ga zmeraj bolj slabi. Človek takšne svobode postaja dejansko človek notranjega nereda, kaosa in velik slabič. Zelo razširjena med našimi ljudmi je tako imenovana moralna svoboda. Ta se praktično enači s prostostjo od vsake moralne obveznosti. Zaradi take svobode lahko človek dela in govori po mili volji ne glede na moralne vrednote. Za takšno odločanje je edini kriterij lastno ugodje in korist. Ljudje, ki sc navdušujejo za tako svobodo, se ne ozirajo na moralne vrednote. Zanje ne obstaja nobena moralna norma. Svoboda, ki ne priznava nobenih moralnih meja in kriterijev, je kriva, da sc moralni temelji človeka in družbe rušijo. Za zagovornike take svobode je morala, če še obstaja, nekaj relativnega in subjektivnega. Ti ljudje ne priznavajo več objektivnih moralnih norm. Če še obstaja kakšen kriterij, je to osebni občutek in korist. , V vsakdanjem življenju se na najbolj otipljiv način javlja prav takšna svoboda. Takšno svobodo mnogi jemljejo kot dovolilnico za greh. V imenu tc svobode lahko delaš tudi zlo, ker si sc tako odločil, ker ti pač tako prija. Vsi ljudje smo namreč zaradi izvirnega greha vrženi v razpetost med neomejeno svobodo in moralno zavezanostjo. Odločanje zaradi lastnih koristi pa dela življenje težko in krivično. Mnogi so oškodovani in prizadeti zaradi uveljavljanja take svobode drugih ljudi. Tako jc npr. v imenu tc svobode mogoče zapustiti svojo ženo, ker je druga boljša in lepša. Druga mu bolj ugaja. Takšno svobodo uveljavljajo mladi ljudje, ki mislijo, da čisto življenje pred zakonom ni možno. Mnogi slovenski 61 verniki uresničujejo tako imenovano moralno svobodo takrat, ko sc sklicujejo na pravico, da lahko v nedeljo počnejo to, kar jim bolj ustreza. Delajo po svojem občutku, ne pa to, kar zahteva Bog. Po njihovem sc Bog in Cerkev v njihovo svobodo ne smeta vmešavati. Njihova svoboda je nedotakljiva vrednota. Zato ponavadi zavračajo kar zapovrstjo moralne dolžnosti in zapovedi. Ker je svobodna, se marsikatera slovenska mati prej odloči za psička kakor za bratca ali sestrico svojemu edinčku. V Sloveniji se Liberalna demokracija zavzema zlasti v šolstvu za ideološko svobodo. Trdijo, da je treba slovenskega človeka zavarovati pred ideološkim in cerkvenim nasiljem, hkrati pa pozabljajo, da je nad večino Slovencev bilo izvajano ideološko nasilje zaradi marksistične idoktrinacije skozi 50 let. Za naše liberalce naj bi bila svoboda to, da mladi Slovenci nc bi bili seznanjeni z vso resničnostjo tiste ustanove, ki jc spremljala slovenski narod od vsega začetka in sc je tako vrasla v njegovo bit, da bi vsako izkoreninjenje le-tega lahko bilo usodno za njegovo identiteto. Zdi se. da za take ljudi ideološka svoboda pomeni idejno enoumje, ki nc privoli v popolno resnico o človeku in njegovem življenju. Takšna ideološka svoboda je preprosto le farsa svobode. Ideološka svoboda omogoča človeku, da se odloča za ali proti Bogu. Odločal naj bi se po lastni subjektivni presoji za ali proti tistemu, ki je naš Stvarnik in naš poslednji cilj, v čemer obstaja smisel našega življenja. Danes bi se ljudje morda bolj odločali za Boga, če bi bil bolj po njihovi men, navduševali bi se bolj za Cerkev, če bi bila bolj odprta za moralno anarhijo, da bi lahko vsak delal, kar se mu ljubi, evangelij bi sprejeli, če bi oznanjal resnico, kakršno si oni želijo in ne bi zahtevala od njih nobene spremembe. Mnogi današnji zagovorniki ideološke in verske svobode sc navdušujejo za odrešenje, ki ga skušajo sami izvesti, brez Kristusa in Cerkve. Razmišljajo o Bogu, o odrešenju m posmrtnem življenju v smislu New Agc - nove dobe. Ideološka svoboda je omamila tudi tiste, ki so po pomurskih cestah klicali namesto Kristusa Hari Krišna. Taka svoboda pa ne pomeni isto kot verska svoboda, za katero sc je zavzemal 2. vatikanski zbor. Le-ta jc razglašal, da vsi ljudje imajo pravico na zunaj izpovedovati svojo vero in da jih nihče nc sme v to sliliti, ampak je treba vsakemu omogočiti, da se lahko svobodno odloča tudi glede vere. Zanimivo, da so sc tudi ljudje ob Muri, ki so bili dokaj dobro versko vzgojeni, zelo hitro navdušili za svobodo v vzgoji. Danes se pogosto uporablja krilatica svobodna vzgoja, čeprav si jo vsak po svoje razlaga. Svobodna vzgoja pravzaprav ni ustrezen izraz za tisto, kar ljudje hočejo s tem povedati. Pravilneje bi bilo uporabljati vzgojna svoboda. Pri tem gre namreč za način vzgoje, ki pravzaprav ne pomeni vzgoje, saj nc predstavlja usmerjanja in razvijanja otrokovih sposobnosti nc uveljavljanja osebnih vrednot. Taka »vzgoja« nima vsebinskega in vrednostnega cilja, ampak ji gre predvsem za to, da človek svobodno in prosto deluje in živi. Duh take vzgoje otroka oprošča od vseh obveznosti, zunanjih okvirov, zapovedi, predpisov in moralnih vrednot. Svobodna vzgoja gleda pred seboj otroka, njegovo občutje, razpoloženje in notranje čustveno in gonsko valovanje. Za to vzgojo nc obstajajo ali pa niso pomembne objektivne moralne norme in vrednote. Vse ostaja na subjektivni ravni otroka. Kakor razumejo to vzgojno svobodo mnogi starši, sc vidi iz naslednjega primera. Akademsko izboražena starša sta imela enega otroka, ki jc jemal gospodinjski pomočnici denar, pripravljen za nakup hrane. Ko je pomočnica potožila gospodinji, da jc otrok jemal denar, jc ta odgovorila, da je njen otrok tako vzgojen, da dela, kar hoče. Kakšna pojmovna zmeda! To, da otrok dela, kar hoče, imenuje vzgoja. 62 To pravzaprav ni vzgoja, ampak razvada oziroma uveljavljanje prostosti od vsake moralne zavezanosti. V duhu takega razmišljanja se bodo razvijali otroci, ki jih ne bodo motivirate moralne vrednote in obče dobro, ampak trenutno razpoloženje in lastna korist. Iz lake vzgojne svobode bodo izhajali anarhisti in moralni izprijenci. Še bi lahko navajali področja človeškega življenja, kjer sc javlja tako čudno pojmovana svoboda. Pomislimo samo na glasbo, slikarsko umetnost, arhitekturo in splošne načine življenja ter delovanja 1 Za moderno in afriško glasbo je značilno, da se zelo svobodno izraža. Važno je, da melodija omogoči svobodno izražanje notranjih občutij ne glede na to, kako bo te glasove sprejemal poslušalec. Modni krcatorji, pogosto zaneseni nad svobodnim ustvarjanjem, presežejo meje spodobnosti, primernosti pa tudi csletike. Marsikateri modni krcator, ki bi naj skrbel za lepoto človekovega oblačenja, čislo svobodno podtakne svoji modni iznajdbi povsem druge motive, kot so npr. spolni ali ekonomski. Ekonomija, estetika in človeške slabosti naj sc svobodno mešajo. Tako sta se za mnoge povsem zenačila pojma lepo in moderno. Vse to pa v imenu svobode, ki jo pogosto starejši ne »razumejo«. Premalo kritični smo ludi do liste svobode, ki jo v svoji ustvarjalnosti uveljavljajo arhitekti. Sodobna arhitektura je odklonila toge in urejene linije preteklosti in posegla po svobodnejšem izražanju. Tako danes imamo stanovanjske bloke, ki so priče revščine in hladnosti človekovega duha. Imamo tudi cerkve, v kateri sc molilec ne počuti najbolje. Mnogi arhitekti so svobodno pozidavah podeželje, čeprav danes ugotavljamo, da ta podeželjska arhitektura pomeni konflikt s podeželjsko dušo. Zaradi te svobode v arhitekturi marsikatera prleška ali prekmurska hiša ne nudi svojemu prebivalcu lega, kar bi prijalo in ustrezalo njegovemu toplemu značaju in razgibanemu srcu. Zlorabo svobode lahko zasledimo ludi v gospodarstvu. Gozdarski strokovnjaki opozarjajo, da sc ljude ne morejo obnašati in delovati tako, kakor sc jim zljubi. Gozd in narava imata svoje zakone in te mora človek spoštovati. Z naravo in gozdom je Ireba ravnati na način, ki je prilagojen naravnim zakonitostim. Sodobna ekološka kriza pomeni dejansko posledico svobodnega oziroma brezvestnega obnašanja do naravnega okolja. Narava namreč ne odpušča, kakor pravi azijski pregovor. Prava svoboda v Kristusu Ne maramo torej svobode, ki je zahtevala 20(101) nedolžnih slovenskih žrtev po vojni. Odklanjamo listo svobodo, ki dopušča mnogim vodilnim delavcem v podjetjih, ki nekaznovano grabijo državno imovino in jo prepisujejo na osebne bančne knjižice. Bojimo se svobode, v imenu katere mora vsako leto v našem malem narodu biti umorjenih okrog 16 tisoč še nerojenih otrok. To je svoboda, ki ne izbira žrtev, mori m žrtvuje vse. Zavračamo svobodo, zaradi katere v mnogih naših družinah mladi zorijo v samovoljneže, trinoge, klaleže, kriminalce, dclomr-zneže in anarhiste brez vsake odgovornosti in moralne zaveze. Obsojamo svobodo, v imenu katere se mnogi naši slovenski domovi praznijo in podeželje izumira. Ne odobravamo svobode, na katero sc sklicujejo listi, ki ogrožajo prihodnost slovenskega naroda. Kristjani nismo in ne smemo bili navdušeni za tiste, ki v imenu svobode ne dovolijo, da bi naš slovenski otrok že v šoli bil seznanjen z največjimi skrivnostmi, ki so odločilno vplivale na kulturo našega naroda. Liberalci ne dovolijo, da bi v naši šoli govorili o Bogu, Kristusu in Cerkvi tisti, ki so zaradi 63 svoje izobrazbe najbolj k temu poklicani, da bi sc potem otroci lahko svobodno odločali za ali proti krščanstvu Nismo še povsem ozdraveli od komunistične ideologije, že se predajamo liberalni omami. Ali sc res slovenski narod ne more ničesar naučiti iz zgodovine? Skrajni čas je, da si pred tako svobodo postavimo velik vprašaj in da do takih zavajalcev in krivih prerokov izrazimo nezaupanje in kritičnost. Slovenski človek se bo moral resnično zaustaviti, premisliti in odgovoriti na vprašanje, ali mu taka in tako opevana svoboda lahko zagotavlja lepšo prihodnost ali pa je to le znamenje, da misli na trenutno korist samega sebe in svoje družine. Tako razumljena in uveljavljana svoboda je dokaz, da jc slovenski človek nehal biti idealist in jo postal privrženec hedonizma. Te ljudi ho treba ponovno opozarjati na Pavlov opomin, ko pravi: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služite drug drugemu v ljubezni« (Gal 5,13). Danes bi sv. Pavel moral še glasneje zakričati in opozarjati na to, da nam svoboda nc bo pretveza za prekrivanje naših slabosti in nagnjenj. Tudi kristjani pogosto pozabljamo, da smo svobodni v resnici šele takrat, »če vas torej Sin osvobodi« (Jn 8,26). »Kristus nas je osvobodil, da bi ostali svobodni« (Gal 5,1). Koristoljubnost, oblastnost in meso ne prinašajo svobode, to je le ujetost v greh. Svoboda je dar Duha. »Gospod jc Duh, kjer pa je Duh Gospodov, tam je svoboda« (2 Kor 3,17). Svobodni smo zato, ker smo odrešeni greha; in če tega v srcu ni. potem j c človek prost, da se lahko odloča za dobro v sebi in družbi. Karel Bedernjak Družina ob konferenci v Kairu Vsem jc znano, da sc število prebivalcev na svetu naglo povečuje, hkrati pa vemo, da pridelava hrane ne more naraščati v nedogled. Množice so lačne in ob naraščanju prebivalstva se bo število lačnih nenehno večalo. Ameriški institut za raziskavo okolja World Watch opozarja, da bo v svetu prišlo do prevelikega pomanjkanja hrane, če bo število prebivalcev še naprej tako naraščalo. Zanimivo, da na ta problem najbolj opozarjajo prav v Ameriki, kjer jc naj večja poraba na prebivalca. Podobno, kakor če največji bogataši tožijo, da nc morejo imeti več otrok kakor enega alt dva, dasi ta dva imata trikrat več, kakor jc nujno potrebno in kakor ima večina otrok po svetu. Duh jc isti; ne moremo imeti več, ker so potrebe zmeraj večje. Omenjeni institut jc ocenil, da bo leta 2030 na svetu živelo 8,9 milijarde ljudi. Ge se dosedanja pridelava hrane ne bo povečala, bo letna pridelava žitaric takrat 237 kilogramov na osebo. To pa je le četrtma zdajšnje porabe v ZDA in le 20 odstotkov več od porabe v Indiji. Škoda, da inštitut ne poudarja, koliko kilogramov žitaric pa je potrebno za enega človeka letno, da lahko živi zdravo in zmerno. Naj višja poraba na prebivalca v Ameriki nc more biti merilo za vse, kajti vprašanje je, če taka poraba res zmeraj ustreza zahtevam človekovega zdravja, še manj pa njegovi duhovni in moralni rasti. Seveda v skladu s svojim razmišljanjem poziva ameriški inštitut k primernejšemu načrtovnju družine, boju proti nepismenosti, revščini, boljšemu varovanju naravnih bogastev ter k večjemu vlaganju v pridelavo hrane. Žal pa se nc spomni, da bi človeštvo pozval med drugim tudi k omejevanju porabe in k pravičnejši razdelitvi, na kar najbolj opozarjajo veliki krščanski ekologi. Jasno je, da taka zahteva ne bi bila v skladu z ameriško liberalno miselnostjo. 64 Ob konferenci v Kairu pa poglejmo še našo slovensko demografsko problematiko. Naša je morda nekoliko drugačna Podatki iz Amerike nam lahko naš pogled odvračajo od naše konkretne demografske resničnosti. Mnogim Slovencem pa morda le taka opozorila ugajajo, saj so voda na njihov mlin. Še več, mnoge slovenske družine sc že ravnajo po tem priporočilu: omejiti število otrok in povečati proizvodnjo. V naši deželi so rezultati takšnega razmišljanja že vidni, čeprav gledano v perspektivi lahko tudi usodni za naš narod, našo pokrajino ob Muri, naše podeželje in tudi za naše družine. Demografski podatki za Sloveni jo, objavl jeni pred kratkim, so tudi zaskrbljujoči, vendar v drugačnem smislu Število članov slovenskega naroda sc manjša, povprečno število otrok na družino jc premajhno, da bi sc naš narod lahko naravno obnavljal m ohranjal. Novoletne župnijske statistike sc navadno končujejo z rdečimi številkami. V večini podeželskih župnij so župniki bolj zaposleni s pogrebi kot pa s krsti. V župnijah, kjer ni priseljevanja, jc toliko pogrebov ali pa šc več kot krstov. Na videz vzorne krščanske družine tudi ne premorejo več kot enega ali dva otroka. Vasi v Prekmurju, ki so bile najbolj gosto naseljene, sc sicer ponašajo z novimi domovi, toda v njih pogosto ni življenja ne otroškega veselja. Marsikje sameva le en otrok, ki neznosno pogreša sebi primerno družbo. Naše prelepo Goričko sc jc usodno razredčilo. Kmetije samevajo ali se prodajajo, namesto starih tipično kmečkih hiš, rastejo moderne stavbe, pogosto nič kaj preveč vgrajene v okolje, a vendar primerne za življenje ob koncu tedna, za piknike in zabave. 'J udi zemlja ostaja neobdelana, a gozdovi zanemarjeni ali načeti od raznih strupenih plinov. Prleški prijazni vinorodni vrhovi med tednom povečini samevajo, a zaživijo Šele ob sobotah in nedeljah, ko sc njihovi lastniki vračajo iz novih domov v mestih. Tako so sc naenkrat naši ljudje spremenili iz brezdomcev ali cnodomccv v dvodomce ali celo vcčdomce. Gradijo in obnavljajo se slovenski domovi, vendar brez prebivalcev in pravega otroškega živžava. In če hočemo slišati otroški živžav, ga ne smemo žal več iskati po naših domovih, ampak sc moramo obrniti proti otroškemu vrtcu, šoli ali proti veroučni učilnici. Tudi to jc rezultat našega časa. Po mnogih naših kmečkih domovih bomo prej zaslišali pasji lajež kot otroški smeh in jok. Na tem mestu nc bomo raziskovali vzrokov za takšno demografsko stanje naše pokrajine. Gotovo bi jih lahko našteli veliko. Med drugimi naj omenimo samo socialistični rek: vse v mesto, v industrijo! Kako o problemih razmišlja svetovna konferenca? Med 5. m 13. septembrom je bila v Kairu svetovna konferenca o prebivalstvu. To jc tretja konferenca, ki jc bila sklicana na podobno temo. Konferenca jc želela odgovoriti na izzive, pred katerimi stoji naš čas, kot so blaginja in razvoj, demografska rast, staranje prebivalstva, bolj proti različnim boleznim in prisiljene selitve prebivalstva. Po zadnjih pripravah naj bi konferenca potekla v znamenju reševanja vprašanja, kako sc opredeliti do kritično visokega števila prebivalstva v prihodnjih desetletjih. Konferenca sc jc želela vsekakor soočiti z zelo tesnimi pa tudi usodnimi problemi sedanjega človeštva. Zanimivo jc videti, kako te velike probleme rešuje človek, ki sc ob tem dokaj skromno ali nič nc ozira na moralne norme. Na mednarodnih konferencah j c že ustaljena navada, da sc že vnaprej pripravijo osnutki končnega besedila. Tudi akcijski programi so žc naprej pripravljeni. Na konferenci sc besedilo samo dopolni ali malo popravi. Osnutek besedila jc obsegal I 17 strani. Že iz osnutka pa je bilo jasno razbrati, kaj misli konferenca ponuditi 05 kot rešitev. V osnutku so bili podani odgovori na rezultate demografskih analiz. Nakazana je bila predvsem demografska politika, jasno po vzoru bogatejših in liberalnejših dežel, katerim prednjačijo ZDA. Priporočeno je bilo delo za razvoj in gospodarski napredek. Ze uvodoma je bilo rečeno, da ameriški inštitut za raziskavo okolja poziva k boljšemu varovanju naravnih bogastev in večjemu vlaganju v pridelavo hrane. Kot prvo pa osnutek priporoča načrtovanje družine, ki pa je zamišljeno zelo liberalno, saj se zavzema tudi za splav. Za ta način načrtovanja družine, ki vključuje tudi splav, se zavzemajo predvsem ameriški zastopniki in to mnenje je v osnutku tudi prevladalo. Ameriški pogled se zavzema na takšno opredelitev splava, po katerem le-ta ne bi bil uničenje življenja, pač pa sredstvo za uravnavanje rojstev. Že omenjeni institut je pripravil poročilo, ki se zavzema za legalizacijo in liberalizacijo splava. Ta ugotavlja, da bo v svetu čedalje več lakote, vedno manj pa obdelane zemlje, manjši bo ribolov in da se krčijo zaloge užitne vode. Po njihovem je torej edina rešitev v nadzorovanju rojstev, pa Četudi se bo treba poslužiti splava, ki ga pa ne kaže pretirano problematizirati. Kako pošastno dvolična morala modernega sveta, ki vsako rešitev pričakuje od drugega, sebe pa pušča neprizadetega? Kako globoko se je spridila človekova misel zaradi neobvladanega osebnega liberalizma? Najbogatejši najglasneje kričijo, da bo treba nekaj storiti, sicer bomo ogroženi v svoji udobnosti, in da se svoji veliki porabi ne smemo odreči. Udobno je treba naprej živeti, pa čeprav bo s tem ogroženo celo vsako Živo bitje na zemlji. V duhu takega razmišljanja naj demografske probleme in ekološko stisko rešujejo tisti, ki so najmanj krivi za to: reveži in nerojeni. Neobvladano potrošniško življenje naj plačuje nedolžno še nerojeno bitje. V svoji potrošniški mrzlici žrtvuje človeštvu nedolžna človeška bitja. Da bi pa ta rod še sebe povrh opravičil pred lastno vestjo, skuša razviti in razglašati nauk, po katerem splav naj ne bi bil moralno slabo dejanje. K takemu razmišljanju človeka spodbuja osebni in družbeni liberalizem, ki pa redno podcenjuje moralne norme ali pa jih po svoje razlaga. Za ameriške zastopnike na tej konferenci torej ni nič hudega, če bi morala umirati nedolžna nerojena človeška bitja in če bi se matere morale spreminjati v morilke zato, da se bodo državljani v razvitih in bogatih deželah Še naprej nasičevali ob bogato in preveč obloženih mizah. Kakšno rešitev pa ponuja Cerkev? Na konferenci o demografski problematiki je želela sodelovati tudi Cerkev. K osnutku končnega besedila je tudi Cerkev podala svoja stališča in svojo kritiko ne glede na to, če bo z nekaterimi udeleženci prišla v spor. Papež Janez Pavel II. je že spomladi glavni tajnici mednarodne konference izročil obširno poročilo, v katerem opozarja na nekatere pomankljivosti in nedoslednosti osnutka in razgrinja poglede Cerkve na zapleteno demografsko problematiko. Cerkev se zaveda tehtnosti in zapletenosti demografske problematike, vendar je ne želi in tudi ne more reševati v duhu individualističnih in liberalističnih pogledov. Papeško poročilo opozarja konferenco, da je ob vsem tem vendar treba uveljavljati moralna načela. Cerkev je prepričana, da je prihodnost človeštva odvisna od moralne prenove, od tega, ali bodo sedanji voditelji človeštva v reševanje gospodarskih, političnih, demografskih, kulturnih, osebnih in družbenih dosledno vključevali moralne resnice, ki vsem ljudem zagotavljajo enake pravice in dolžnosti. Odločati se bo treba v skladu s pristnimi 66 človeškimi vrednotami ne glede na različne kulture, vere in stopnje civilizacije, če hočemo preživeti. V svojem poročilu opozarja papež najprej na dolžnost, da si vsi narodi in dežele bolj prizadevajo za razvoj. Ta razvoj pa ne more biti samo tehničen in materialen, »razvoj mora biti celosten in naravnan k resnični blaginji človeštva. Pravi razvoj mora pospeševati socialne, kulturne, duhovne in moralne vrednote. Napredek, ki zavira človečnost, ni napredek « Drugo vprašanje, na katerega opozarja papež, je družina. Okrnili bi vsebino družine, če bi jo obravnavali kot sredstvo za uveljavljanje »seksualnih in reproduktivnih pravic«. Cerkveno vodstvo ne more razumeti, da bi družina na tej konferenci utegnila postati tako razvrednotena. Namesto družine ne more nihče odločati, ne država ne mednarodna oblast. Ona ostaja edini subjekt, ki se lahko in mora odločati o številu otrok, vendar zmeraj odgovorno pred Bogom, seboj, družbo in narodom. Papež sc ne strinja z duhom osnutka, kjer je družina pojmovana kot preživela ustanova, s katero bi lahko manipulirala država ali katera druga družbena struktura. Tako podcenjevanje družine vatikanski prispevek odločno odklanja in poudarja, da bi prav ta konferenca morala biti lepa priložnost, da bi izpostavili in zavarovali etične temelje družinskega življenja. Zdi se, da si osnutek sklepnega dokumenta prizadeva za družbo stvari in materialnih dobrin, ne pa za družbo zrelih človeških oseb. Zato si jc Cerkev želela, da bi v sklepnem dokumentu bila upoštevana predvsem etična načela družine in družbe. Po nauku Cerkve demografske problematike ni mogoče reševati s ponujanjem umetnih in nemoralnih sredstev za načrtovanje rojstev. Konferenca v Kairu bi rada kontrolirala in omejevala demografski razvoj, vendar pa nima dovolj posluha za tiste načine in možnosti, ki so v skladu z moralnimi načeli. Eno od načel cerkvenega nauka jc spoštovanje vsakega človeka ne glede na kraj in versko ali politično pripadnost. Pri oblikovanju gospodarstva in načrtovanju zdrave demografske politike je treba upoštevati tako osebne kakor družbene moralne vrednote. Nikakor ni prav če gospodarske dejavnosti zadovoljujejo samo nekatere potrebe in nekatere sloje ljudi. Pospeševati je treba celoten razvoj, zato ne sme biti nobenih bistvenih razlik med posameznimi državami ali pokrajinami ene države. Gospodarski načrtovalci si morajo prizadevati za zmanjšanje razlike med mestom m deželo. Slabo spričevalo za neko državo je, če vodi takšno gospodarsko politiko, da se mesta pretirano razvijajo, podeželje pa ostaja v revščini. Načelo enakosti pravic vseh ljudi tak razvoj zavrača. Ob razvoju gospodarstva je treba nujno upoštevati pravo lestvico vrednot in v skladu z njo prinašali odločitve, ki bodo v prid vsem ljudem. K reševanju demografske problematike jc želela prispevati svoj delež Papeška akademija znanosti, ki jc v svoji izjavi poudarila, da jc treba z načrtovanjem družine odgovorno upočasniti rast števila prebivalstva, vendar ne z metodami, kakršna jc med drugim splav. Cerkev vztraja pri svetosti življenja. Ob nujnem zmanjšanju rojstev jc treba ohranjati moralna načela, ki varujejo človeško življenje kot temeljno vrednoto Član kar v Slovencu (29. julij 1994) »ugotavlja«, da sc Cerkev glede načrtovanja rojstev le spreminja. Preseneča ga papeževa trditev, da ni nujno imeti mnogo otrok. Poznavalec cerkvenega nauka pa pravzaprav preseneča avtorjeva »ugotovitev«, da sc v Cerkvi nekaj premika. Od koncila naprej se v teologiji in v vseh cerkvenih dokumentih v zvezi s tem stalno poudarja, da sta zakonca odgovorna za število otrok. Jasno pa je, da se zakonci v iskanju odločitve za morebitno 67 rojstvo otroka (ah ne), ne smeta dati voditi egoizmu, ampak jih pri tem morata voditi plemenitost in modrost, ki ocenjuje možnosti za razvoj otroka in na drugi strani potrebe naroda. Ob tem razmišljanju pa ne kaže odmisliti ženskega vprašanja znotraj družine. Cerkev opozarja, da je kljub emancipiranosti prav v našem času ženska zelo diskriminirana. Ne gre pozabiti, da je materinstvo za žensko nekaj izjemno dragocenega, kar pa ne smemo razlagati samo kot dolžnost, da moškemu postane predmet in za otroka sredstvo. Žena se mora znotraj družinskega načrtovanja rojstev uveljavljati kot enakovreden subjekt in kot tako jo ne sme nobena demografska politika uporabiti kot žrtev. In vendar obstaja upanje Iz osnutka dokončnega besedila za mednarodno konferenco izžareva preveč porabniška, liberalistična in individualistična miselnost ameriške družbe. Le-ta sc najteže podreja zahtevam sodobne ekologije, ki pa prav tako zahteva spremembo človeškega srca. Znani ameriški psiholog E. Fromm je zapisal: »Prvič v zgodovini je fizično preživetje človeštva odvisno od radikalne spremembe njegovega srca, od tega, ali bo dal prednost etiki pred tehniko, duhu pred materijo, živemu pred mrtvim, več biti pred več imeti«. Tako mnenje, ki ga mnogi misleci današnjega časa potrjujejo, je povsem v nasprotju z .dejami ameriških zastopnikov na konferenci. Ne verjamemo, da resni razpravljale! ne bi bili istega mnenja, kot ga je zapisal Fromm. Hvala Bogu, da je danes zmeraj več ljudi, ki boij stavijo na moralo kot na denar. V potrditev našega mnenja naj navedem trditev italijanskega ekonomista A. Ferruci-ja, ki je v svoji knjigi Sever - Jug, kaj storiti? zapisal, da v zadnjem času tudi v razvitih deželah ljudje ne najdejo smisla samo v imeti in kupiti, ampak spoznavajo, da sc človek v polnosti uresniči, če uveljavlja kulturo dejanja, ki pa je že po naravi navzoča v družini. In katero pot naj ubira naša družina? Tudi človek Pomurja mora reševati demografsko problematiko. Mnoge naše družine mislijo, da so že rešile demografske probleme, ob tem pa pozabljajo, da so nastali nov, Naši starši (matere in očetje) so žc nasedli socialistični in liberalistični propagandi. Mnogi so sc odselili iz svojih domov ne zato, ker so morali poskrbeti za preživetje, ampak zato, ker so verjeli ideološki in politični propagandi: vse v mesto in industrijo. Načelo svobodnjaškega načrtovanja družine tudi za ceno številnih splavov v naši pokrajini je bilo vse prevečkrat uveljavljano. Zakonci so dajali prednost tehniki pred etiko, materiji pred duhom, mrtvemu pred živim. Mnoge nosilke življenja so se raje odločale za smrt kakor za življenje. Kljub krščanski vzgoji so mnogi možje in žene, medicinski in socialni delavci teptali moralna načela zato, da bi »rešili« družinsko stisko. Ugotavljamo, da so se za nizkotno ceno, prehitro in nepremišljeno sprijaznili s cvilizacijo smrti in navdušili za logiko prejemanja. Tudi naš človek jc uveljavljal model prejemanja in nakupovanja ter se ogrel za vzorec čimvečje porabe. Človek ob Muri je torej že preizkusil teorije, ki jih zapadni svet ponuja kot rešitev sedanje demografske problematike. In posledice takih teorij že čutimo na lastni koži. Zaradi take miselnosti sc naši domovi praznijo, vasi izumirajo in prebivalstvo na deželi se usodno in zaskrbljujoče redči. Dežela ob Muri, ki je v družinskem življenju teptala moralna načela, danes 68 ne zagotavlja lepe prihodnosti in ne vliva upanja. Njena zelenina se spreminja v sivino in rjavino. Človek ob Muri, ali si res obupal nad svojo prihodnostjo, da se ne moreš bolj navdušeno odločati za življenje? Ne, nisi upravičen v svojem malodušju. V tebi jc še dovolj duhovne in moralne moči, da se tvoje srce (lahko) spremeni in zaživi ter odpre za življenje. Vse možnosti imaš, da se tvoj dom (lahko) spremeni v prostor veselja in razposajenosti otrok, saj je večji in bogatejši. Tvoji številni prenovljeni domovi lahko ponudijo odlične pogoje za skupno življenje starih in mladih (in sedanjih). Pomni, človek, da bo tvoja pokrajina ob Muri (Pomurje) lahko zaživela in se ohranila samo, če bo tvoje srce gojilo plemenitost, moralno odgovornost in nesebično ljubezen. Mož in žena iz Pomurja, samo od vajine srčne kulture in velikodušnosti je odvisno, ali se bo naša pokrajina v prihodnosti spremenila iz dežele optimizma in razgibanega in trdoživega življenja v deželo izumiranja in zgolj lepih domotožnih spominov. Irena Šavel Prenova stalne razstave v soboškem pokrajinskem muzeju Razstavni in upravni prostori, delavnice in depoji Pokrajinskega muzeja so v delu gradu sredi parka v Soboti. Današnji dvorce je naslednik srednjeveškega castclla in Belmura. Pozidali so ga v 16. stoletju tedanji lastniki murskosoboškega ozemlja, grofje Szcchy. Dvorec je zasnovan v obliki pravilnega renesančnega kaslela. Štirje enako visoki stanovanjski trakti obdajajo pravokotno notranje dvorišče, na vogalih pa nastopajo poudarjeni štirioglati stolpi pravokotnega tlorisa, ki s svojo višino ne presegajo višine traktov. K zasnovi se na zahodni strani prislanja baročna trislrano sklenjena kapela. V prvi polovici 18. stoletja so novi lastniki Szaparyji dvorec s posegi na fasadah in v notranjščini polepšali. Fasade so na novo členili, dvorec jc dobil nova portala na vzhodnem in severnem traktu, v notranjščini pa so preoblikovali predvsem svečano dvorano in kapelo. Zadnji lastnik, grof Geza Szapary, je dvorec na javni dražbi leta 1934 prodal soboški občini, že pred tem pa razprodal grajske premičnine. Osnova za ustanovitev muzeja ima svoje korenine prav gotovo v Prekmurskem muzejskem društvu, ustanovljenem 1935. leta v Soboti. Člani društva so poleg spodbujanja k ohranjanju kulturne dediščine v največji meri zbirali narodopisne predmete. Med vojno so madžarske oblasti hotele društveno zbirko prenesti v Sombotel, vendar sc to po zaslugi domačinov ni zgodilo. Ostala je v Soboti in sicer v učilnici ljudske šole. Po vojni je bilo zbrano gradivo shranjeno v prostorih nekdanje luteranske šole. Na pobudo Sveta za prosveto in kulturo je Okrajni ljudski odbor v Soboti leta 1955 ustanovil muzej za pokrajinske potrebe. Istega leta je bila nastavljena tudi prva strokovna moč, muzej pa jc dobil prostore za svoje delovanje v prvem nadstropju soboškega gradu in sicer tri sobe ter baročno poslikan salon. Kot je razvidno iz poročila1, so biti prostori v gradu razdejani -brez oken, vrat, parketa itd. Prostorsko se jc muzej najbolj razširil v letih 1967 do 19732. Stalna muzejska razstava in upravni prostori so bili v vzhodnem, severnem in zahodnem traktu prvega nadstropja, delavnice in depoji pa v pritličju gradu. Ostale prostore v gradu so zasedali: knjižnica, ZKO, Gozdno gospodarstvo. Zveza slepih, Higienska postaja in zasebna stanovanja. Leta 1987 sc je iz gradu 69 izselilo Gozdno gospodarstvo, še prej pa so se sprostila zasebna stanovanja, prostori Higienske postaje in Zveze slepih. Del teh prostorov je dobil muzej za depoje, del pa je bil namenjen za upravo Kulturnega eentra. Muzeju pa se je ponudila priložnost, da poveča svoje prostore z izselitvijo Gozdnega gospodarstva, ki je zasedalo prostore v zahodnem traktu 2. nadstropja? Hkrati pa so muzejski delavci dobili priložnost, da dokončno prenovijo muzejsko razstavo, ki jc bila po vsebini zastarela in neprimerna. Muzejski delavci so takrat prvič predstavili razvojni načrt muzeja.4 Prenova v muzeju se jc pričela z letom 1990, ko so v 2. nadstropju preuredili prostore za muzejske kustose (ki so bili v 1. nadstropju in razvijali stalno razstavo) in razstavišča za stalno galerijsko razstavo in občasne lastne in gostujoče muzejske razstave. Leta 1992 so se v pritličju in v kletnih prostorih uredile muzejske konservatorske delavnice, postopno pa sc urejajo tudi depoji za shranjevanje muzealij v 2. nadstropju. Prostori, namenjeni stalni muzejski razstavi, se prav tako v zadnjih dveh letih postopno urejajo (obnova elektroinštalacij, saniranje parketa, pleskanje, zamenjava oken). V letu 1995 bo naš muzej praznoval 40 let obstoja. V tem času sc je število osebja povečalo. Poleg redne muzejske dejavnosti opravlja tudi raziskovanja, uspešno se povezuje s šolami, pripravlja lastne občasne in gostujoče razstave iz domovine in tujine, pripravlja strokovna srečanja in simpozije, sc ukvarja z založniško dejavnostjo (Zbornik soboškega muzeja) in objavljanjem muzejskega gradiva v domačih in tujih strokovnih poblikacijah. Ni naključje, da muzejski delavci želimo za muzejski jubilej preuredili stalno razstavo v zgodovinsko razstavo, ki bo temeljila na sodobnih dognanjih muzeologije in muzejskih strok in bo zaobjemala vsa važna področja človeške dejavnosti v določenem času. Razstava bo prikazovala razvoj pokrajine ob Muri s strukturalnega in antropološkega vidika, v katerem bomo našli vse bistvene označevalce zgodovinskega, socialnega, nacionalnega, umetnostnega, kulturnega, skratka celovitega antropološkega pogleda na preteklost ljudi in pokrajine. Značilno za našo stalno razstavo je bilo, da so se ves čas razvoja muzeja zanemarjala in odrivala cela obdobja naše preteklosti, ki bi jih lahko demonstrirali z vrsto odličnih spomenikov, pa najsi gre za arheološke, zgodovinske, politične, socialne, etnografske, umetnostnozgodovinske in še kakšne. Prav tako pa ne smemo pozabiti in na razstavi poudariti, da je ta pokrajina na robu nacionalnega slovenskega prostora, da je to narodnostno mešano ozemlje, kjer se prepleta tudi več religij. Te prav gotovo pomembne stvari so se prav tako pri stari postavitvi popolnoma zanemarile in odrivale na rob. Stalno muzejsko razstavo bomo postavljali postopno, tako v letu 1995 načrtujemo postavitev I. faze, ki bo postavljena v prvem nadstopju soboškega gradu. Zajela bo zgodovinska obdobja od prazgodovine do bitke pri Mohaču leta 1526 in bo povezovala temeljne dogodke v svetu z dogajanjem v pokrajini ob Muri, Opredeljeni bodo glavni dogodki, ki so odločilno vplivali na razvoj tega področja. Prav tako bodo opredeljene konkretne stopnje gospodarskega in družbenega razvoja posameznih skupnosti v določenem zgodovinskem obdobju in z njimi povezan način življenja. Oblika predstavitve bo temeljila na opredeljeni vsebini ter muzealijah, ki jih hrani muzej. Vodilna misel pri postavitvi pa bo, da mora biti to živa in pisana razstava, kjer se bo obiskovalec srečal s preteklim življenjem, za katerim sc bo nizala točna in razumljiva dokumentacija o vseh znanih dejstvnih s pomočjo fotografij, kopij ali originalov ter celo rekonstrukcij. Arheološki del razstave bo temeljil na znanstvenih dosežkih in bo zaobjemal vsa važna področja človeške dejavnosti v določenem času. Iz razstave mora izhajati duh nekega časa od gospodarskega razvoja, prometnih povezav, umetnosti do 70 religije. Poudarjene pa bodo vsekakor tiste aktivnosti, ki so dale tej pokrajini pečat izvirnosti in enkratnosti in pa seveda tiste, ki smo jih lahko z dolgotrajnim raziskovalnim delom izluščili iz anonimnosti in so za našo pokrajino dragocen vir za poznavanje preteklosti. Tako bo prazgodovinsko obdobje poudarjala zelo gosta poselitev naše pokrajine z naselbinami, njihovo lego, urbanizacijo in arhitekturo. Čas rimske zasedbe naših krajev pa bodo poudarjala gomilna grobišča kot značilni element tega časa v naših krajih. V zgodnjem srednjem veku zaznamuje to pokrajino bližina prestolnice kneza Pribine in Koclja, ter vpliv belobrdske kulturne skupine. Čas visokega srednjega veka bo poudarjal prikaz madžarskega mejnega obrambnega pasu s položajem strelcev od 11. do 13. stoletja. Sledilo bo obdobje do priključitve prekmurskega prostora v madžarsko civilno in cerkveno upravo, oblikovanje zemljiških posesti, nato čas v prvo slogovno obdobje, to je romanika, sledil bo prehod v 14. stoletje, kar je slogovno čas gotike in čas pozne gotike do izteka 15. stoletja. Načrt izvedbe bo temeljil na osnovni muzejski opremi, na rekonstrukcijah (antična gomila, Slovanka z avtentičnim nakitom in nošo, obrambni zid, metalurška peč), originalnih restavriranih in konserviranih muzealijah, odlitkih oziroma kopijah (domanjševski portal, sklepnik iz starega soboškega prezbiterija, konzolna maska iz Martjancc in zakramentalna niša od Grada), fotopovečavah, risbah, zemljevidih, legendah, videoposnetkih, diapozitivih, avdiovizuelnih efektih in multimedijskih stebrov z računalniki. Razen vsebinskega scenarija pa bo zamisel opredeljevala tudi pojem trga (market) in trženja, vzdušje in razpoloženje v muzeju, informacije in znanje, kajti zavedamo se, da bo muzej z novo muzejsko preobleko moral biti naravnan na trg in odprt navzven kot živa in prijazna ustanova. Pojem »puhlic relation« bo opredeljeval, v kakšni obliki in kako se bomo vključevali v propagando muzeja in kakšna bo oblika sodelovanja z mediji. Prav tako bodo izdelani vsi vidiki stikov z javnostjo. Naravnanost odprtosti muzeja navzven bodo dopolnjevale različne oblike muzejskega dela, da bomo lahko zadovoljili želje in potrebe, ki jih muzejska publika pričakuje in želi od muzeja. To bodo poleg ponudbe stalne muzejske razstave tudi občasne lastne in gostujoče razstave iz domačih in tujih bližnjih muzejev, razna predavanja, delavnice, tabori kot oblika vključevanja v raziskovalno delo, organizacije znanstvenih simpozijev, raznih poljudnoznanstvenih predavanj, predstavitve, salonski večeri, za javnost odprta muzejska strokovna knjižnica, trgovina s propagandnim gradivom, strokovnimi knjigami, razglednicami, posterji, odlitki originalnih predmetov itd. Vsi zaposleni v muzeju, in ne samo obiskovalci, si želimo torej muzej, ki naj bi bil sodoben in privlačen, z razstavo, ki bo ponazarjala svojevrstno zgodovinsko pot, ki jo je doživljala pokrajina ob Muri in ki je dala temu kosu slovenske zemlje pečat izvirnosti in zanimivosti. 1 V. Koren, Pokrajinski muzej za Pomurje. Spomeniško Pomur£ 1956. 57—60. 2 V. Koren. Pokrajinski muzej v Murski Soboti v letih 1967-1974. ČZN 1, 1976, 179-189. 3 I. Šavel, Sodobna stalna razstava v vzgojni in kulturni vlogi muzeja. Kulturni odsevi 1987, 3. 4 Koncept nove razporeditve razstavnih in delovnih prostorov v Pokrajinskem muzeju. 1987 (tipkopis). 71 Jože Vugrinec Rokopisno bogastvo soboške knjižnice V' lanskih Stopinjah smo prikazali knjižno bogastvo soboške Pokrajinske in študijske knjižnice, v letošnjih pa bomo skušali opozoriti na nekaj najpomembnejšega rokopisnega gradiva, ki ga hrani ta naša pomembna regijska ustanova. Poleg knjig in drugega knjižničnega gradiva (revije, časniki, kartografsko, notno, dokumentacijsko in drugo gradivo) so namreč tudi rokopisi izredno pomemben sestavni del fonda vsake večje knjižnice, saj predstavljajo zelo dragocen vir za proučevanje, študij in raziskovanje zgodovine (literarne zgodovine itd.) nekega naroda, pokrajine, kraja... Kljub temu, da je današnja soboška knjižnica sorazmerno mlada, saj je bila ustanovljena leta 1946, Študijska knjižnica Murska Sobota pa šele leta 1955, hrani bogato rokopisno gradivo. Po izvoru bi ga lahko razdelili na domače, pokrajinsko oziroma prekmursko, na osrednjeslovensko in na tuje, po jeziku pa na tisto, ki je pisano v prekmurskem narečju, v slovenskem knjižnem jeziku dobe, v kateri je nastajalo, in v tujih jezikih (latinščina, madžarščina, nemščina idr.). Največ je seveda prvega in nanj smo v ustanovi tudi najbolj ponosni, ponosni predvsem na najstarejše rokopisno gradivo. Med le-tem zavzema eno od prvih mest vizitacijska listina iz leta 1627, ki je nastala ob pregledu slovenskih protestantskih župnij na posesti Szechyjev in Batthianyjev v Prekmurju, obsega pa 10 listov, popisanih v madžarskem in deloma v latinskem jeziku. V razvidu je sicer še več vizitacijskih listin (zapisnikov ob pregledu kake cerkvene ustanove oziroma župnije po določbah cerkvenega prava) za našo pokrajino iz raznih obdobij (npr. iz let 1698, 1713/14, 1753, 1777, 1810), ki pa so shranjene v drugih ustanovah, največ na tujem. Med rokopisne dragocenosti soboške knjižnice sodijo tudi prekmurske pesmarice iz 18. in 19. stoletja, ki jih je okrog petnajst. Omembe vredne so naslednje: Pcszcm od sztare babe, ki ni v celoti ohranjena, zato je naslov zanjo vzet po pesmi, s katero se začenja; poleg prve prinaša Še 27 posvetnih pesmi in začetek naslednje, nove, potem Vszakojacske szvecszke pesmi II, ki vsebuje 29 posvetnih pesmi, od katerih je prvih 14 prekmurskih in so zapisane v madžarskem črkopisu, ostale pa so večidel osrednjeslovenske in pisane v gajici, pesmarica, ki prinaša prepise raznih pesmi (slovenskih, madžarskih, nemških), med katerimi je največ napitnic, in rokopisna pesmarica iz konca 18. stoletja, ki jc sicer zelo obsežna, Čeprav ji manjka prvih 20 strani, prinaša pa cerkvene pesmi, pisane v madžarskem črkopisu. Med rokopisnimi pesmaricami je potrebno omenili vsaj šc dve Bo rov n jakovi.1 Prva prinaša nabožne pesmi (nekaj jih jc tudi posvetnih) in Borovn jakov lastnoročni podpis, a je ni moč točno datirati; je obsežna, saj Šteje 90 listov (med njimi je 16 praznih). Druga jc šc obsežnejša, prav tako kot prva nosi iinc »Borovnjak« in letnico 1850, prinaša pa na 146 straneh največ v madžarščini zapisanih pesmi (nekaj jih je tudi slovenskih oziroma prekmurskih). Zanimiva v našem fondu sta tudi dva rokopisa dveh prekmurskih evangeličanskih duhovnikov. Prvi je izpod peresa Janoša Kardoša,3 nosi pa naslov Evangeliomszke vere ino czerkvi obesinszki prigodi. Sestavljen jc iz 6 snopičev z nad 180 stranmi, prinaša pa poleg Predgovora in Navoda dva deta: Prigodi vere pred popravkom czerkvi in Prigodi popravlenc czerkvi ah protestantismusa. Drugi rokopis pa je pridiga Aleksandra Terplana,1 ki ima naslov »Na riszaiszko nedelo za odvecsere 1854« in jo je avtor povedal svojim vernikom tega leta na cerkveni praznik 72 binkošti. Šteje kar 32 strani. Knjižnica hrani še nekaj krajših Fcrplanovih rokopisnih pridig, a tudi pridige nekaterih drugih duhovnikov. Izmed starejših naših rokopisov je potrebno navesti vsaj še naslednje: cerkveno kroniko, ki zajetna dogodke neke naše župnije od leta 1694 do 1860, pisana je v nemškem jeziku, a še neobdelana, nedatiran molitvenik z molitvami v različne namene, urbar soboškega grofa Petra Szaparyja za leto 1183/ cesarske uradne listine avstroogrske monarhije, med njimi npr. dopisa Jožefa II. in Leopolda II., nepaginiran rokopis zapiskov predavanja iz teologije v nemščini (Jena 1787), Bakoševo beležnico iz leta 1768,' v kateri so zapisana krajša predavanja in vaje, in več v latinščini pisanih tekstov, ki pa so večinoma Še neraziskani. Naš prikaz rokopisnih dragocenosti, ki so last soboške knjižnice, pa bi bil pomanjkljiv, če se nc bi nakratko ustavili še pri tistih mlajšega datuma. Lc-teh ima knjižnica veliko, a vredni omembe so le nekateri, to jc taki, ki izvirajo izpod peres priznanih slovenskih piscev, npr. Ivana Cankarja, Josipa Murna, Otona Župančiča, Gustava Strniše in Ivana Potrča, ter pomembnejših prekmurskih (pomurskih) ustvarjalcev, npr. dr. Avgusta Pavla, Cvetka Golarja, Miška Kranjca, dr. Bratka Krefta in še nekaterih mlajših. Od predstavnikov slovenske moderne (med njimi manjka samo Kette) knjižnica hrani 14 pesmi v rokopisu (večina verjetno v prepisih), ki jih je dobila iz zapuščine Cvetka Golarja, in sicer dve Cankarjevi (Večerni koncert in Zjutraj v parku -pod skupnim naslovom Moji ljubici Ani), devet Murnovih (Ujetnik, Knez, Zdravstvuj, Urok, Na nebu, Semeniščnik mlad s kitaro poje. Poj, le poj mi dolgo pesem, Kdo bila je mati tvoja in Trenutek) ■ in tri Župančičeve (Beli dan na okno trka, Nebo in Bratje moji). Poleg tega hranimo še Zupančičevo pismo, ki ga je pesnik pisal svojemu prijatelju m sopotniku moderne Golarju 16. januarja 1910. leta iz Brcgcnca. Marljivost in vztrajnost pa vejeta iz drobne rokopisne pesniške zbirke sicer manj znanega slovenskega pesnika in pisatelja Gustava Strniše. Zbirka nosi naslov Dih prirode, izšla pa naj hi v času med drugo svetovno vojno (leto izida ni navedeno) v kar 200 izvodih (naš ima številko 136). Prinaša ljubezenske motive in motive iz narave, zanimive v njej pa so tudi ilustracije, ki jih je vanjo prispeval avtorjev sin Gregor Strniša, sodobni slovenski pesnik in dramatik (umrl 1987). Že prej smo omenjali, da je vse rokopisno gradivo predstavnikov slovenske moderne prišlo v knjižnico iz zapuščine Cvetka Golarja, v njej pa so bili tudi trije njegovi rokopisi - nekak začetek Golarjeve avtobiografije in dve pesmi (Bela tišina in neka priložnostna, ki pa je brez naslova). Izmed predstavnikov socialnega realizma v slovenski književnosti pa so s svojimi rokopisi v soboški knjižnici zastopani: Ivan Potrč s spisom Tesnoba, Bratko Kreft s fragmentom Nemoč, to je odlomkom iz njegovega romana Človek mrtvaških lobanj, Ferdo Godina z rokopisom romana Človek živi in umira in Miško Kranjec s precej rokopisi, med katerimi sta najobsežnejša ya, saj niso marali oponenta v svoji sredi. V tem so se strinjali mladi in stari. Za prvenčke je prevzel patronatsko skrb sam prefekt Lovrcnčec. Ko se jc v svojem obsežnem poročilu dodobra izpihal od jeze spričo nezaslišanega ukrepa potujčevalne šole, ki je najmlajšim obesila za razredničarko čistokrvno Madžarko, in razgrnil njeno čudno poučevalno metodo, jc prešel na predmete, ki naj bi jih poučevali profesorji domačini. Zanje je ravnateljstvo gimnazije šc pred vpisi obljubljalo, da bodo poučevali slovensko. Toda madžarska šolska oblast jc tudi tu snedla besedo in postavila stvari na glavo: osnovni pouk jc tudi v teh predmetih madžarski, »vendsko« ali narečno prekmursko je le ponazorilo in šc to le začasno. Profesorji morajo narekovati ali zapisati osnovno besedilo v madžarščini in ga potem prevesti v »vendščino«. Tako jc pri prirodopisu, zgodovini in matematiki - pomislite, celo pri matematiki! In končno Šc pri tako praktičnih in čisto domačih predmetih, kot sta risanje in »vendščina«, ogrsko prekrščena prekmurščina. »Vprašam vas, ali ni naravnost smešno: domači profesorji morajo svojim domačim dijakom diktirati besedilo najprej v tujem jeziku in ga šele potem, za razlago, prevesti po naše. Mar ni to nasilje, greh zoper naravo? Oni, ki imajo po dva predmeta, se namatrajo dvakratno. Pri prvenčkih sta to profesorja Navčec in Korel, prvi z zgodovino in »vendščino«, drugi z matematiko in risanjem. Pri zgodovini si morajo prvošolčki lomiti glavice nc le z vrsto madžarskih vladarskih rodbin, temveč s celim nizom čisto novih pojmov tujega vladnega in upravnega sestava, od fevdalne ureditve, prek monarhije do ustavne države. Le kako naj to prebavijo moji ubogi brtalančki?« sc je vprašal na koncu prefekt in čez rdečelični obraz so mu na mah spolzele debele solze. »No, no, tako hudo pa menda le ni, da bi sc po plohi besed morala uliti šc ujma!« ga jc skušal razvedriti kolega Gundck, »saj sc profesor Navčcc gotovo potrudi s primerno razlago.« »Eh, samo ta gosta megla jesenska mi sili v oči in me grize, nebodijetreba«, si je z zgnetenim črnim klotastim narokavčkom hitel otreti solze sivooki prefekt, »zastran Navčeca pa menim, da jc zgodovina Madžarske tudi zanj dosti težek zalogaj«. »Zato so mu pa dali še drug predmet, bistveno lažji, da ga razbremeni«, jc v šaljivem tonu nadaljeval ravnatelj Gundek. »Figo debelo!« ga jc zavrnil od svete jeze zabuhli prefekt, »pri vendščim mora vražje paziti, da nc zine kaj čezmurskega, štajerskoslovenskcga, kakor mi jc sam potožil. Omejiti se mora izključno na domačo pokrajinsko književnost in tako mora dijakom, ki so štiri leta zabadali nos že v knjižnoslovcnska berila, deklamirati le pesmi Jožefa Baše Miroslava in Števana Kiihara. Saj so pesmi tudi to, posrečeno sta jih sklamfala vkup, a nista vedela, da bodo nekoč krmili z njimi njune potomce, moje nedolžne brtalančke! Zato da bodo - madžarskim okupatorjem na ljubo -vzdrževali s tem bojno vzdušje. Človek bi iz kože skočil! Jc to vzgojno, vas vprašam, zalagati se z bojnimi vižami naših Soldatov s Karpatov?! Pa kaj, ko 132 nima revež drugega izhoda!« In spet se mu je »megla jesenska« sesirila v roso na bistro švigajočih očeh. »Nikarte, blagi kolega, te pesmi vendar izražajo kalvarijo naših vojakov v prvi vojni in navdihujejo dijake z odporom do vojne nasploh. Sicer pa moramo mladino mi razvedriti in jo napajati z miroljubnimi čustvi, v skladu z vzgojnimi načeli našega vzornika sv. Janeza Boška«, je miril razboritega pokrovitelja malih spravno naravnani Gundek. »Popeljali jo boste stran od mestnih in zavodnih zidov, na zelene kroške travnike, da sc razigrajo in pozabijo na črne tegobe iz šole. Jih imajo še?« »Kajpada, pri matematiki. Obesili so jo risarju Korclu, narobe svet! To jc tako, kot bi peka poslal mašo služit. In da si odkupi svoj vsakdanji kruh, jo mora podajati v madžarščini, pomislite, matematiko v tujem, ogrskem jeziku in to prvenčkom! Revčki buljijo v zvezke in sc zaman gulijo ozko strokovne tirade o količinah v ma tematski vedi. Zanje ne najde naš šolani malar ustreznih narečnih vzporednic, pa če se na glavo obrne. Zato mora hočeš nočeš storiti »naglavni greh« in te učene strokovne sestavke prevesti v čisto slovenščino, s tem pa se spet izpostavlja, da zgubi službo. Ne odpomore pa niti deci, saj ta še ni dobro pošnofala v knjižnoslovensko strokovno izrazje.« Vzgojitelji sobesedniki so pritrjevali, da sc godi najmanjšim očitna krivica s strani šole in jih glasno pomilovali, kot tudi profesorje domačine. Tegobe prvega referenta jc sklenil ravnatelj Gundek s svojo pretehtano razsojo: »Predmeti domačih profesorjev so v dokaj neenakem razmerju s predmeti tujih profesorjev, madžarskih prišlekov, vendar menim, da so z neobhodno razlago v materinščini vseeno olajšani, ne glede na dodatne težave z vsiljeno metodo potujčevanja. Z razlago, pa bodi ta še tako šepava, vendarle blažijo trdoto tujejezičnega pouka. Za negodne prvošolčke so, če drugega ne, vsaj majhen obliž. Zato pa si prizadevajmo mi, gospodje, tembolj korenito zaceliti rano, ki jim je zadana. Kako? Sem že povedal: precej v soboto jih popeljite na prostrane kroške pašnike, pri inštrukcijah pa jim nudite vso pozornost in podvojeno razlago.« Z ravnateljevo odločitvijo so se strinjali tudi mlajši vzgojitelji asistenti, vsaj zastran ukrepov v zavodu. Lc-ti so v nadaljevanju poročali o stanju pouka v višjih razredih. Tudi tam jc bilo nemalo stisk in težav, posebno v zvezi s prenapetimi profoksi, privlečenimi iz notranjosti države, t.i. anyaorszaga; ti sc odkrito trudijo predvsem, da madžarizirajo prekmurske dijake. Po daljših posvetih so soglasno ugotovili, da je izjemni sobotni izlet potreben (udi višjcšolccm Gundek jc navrgel še dodatno sklepno misel: »Sicer pa menim, da bo zdravilno deloval tudi prvi obisk staršev v nedeljo«. Že je vstal, da bi sejo končal, toda mladi kleriki asistenti so zahtevali ukrepe tudi navzven. Po Vrankovem predlogu naj bi vzgojni kolegij zavoda sestavil peticijo tako na ravnateljstvo gimnazije kol tudi na načelstvo okrožne prosvetne oblasti, z zahtevo, naj korigirajo kadrovsko razmestitev profesorjev v tem smislu, da bodo domači profesorji prevzeli razredništvo v nižjih razredih in vodili v le-tch večino pouka. Zahtevo naj bi utemeljili s Čisto pedagoškimi m psihološkimi razlogi, kot tudi z metodološko evidentnimi koristmi gimnazijskega pouka nasploh. Preudarni Gundek jc Vranku priznal problemsko tehtnost predloga, vendar je menil, da ga je moč ost variti le v mirnih, demokratičnih razmerah, v vojni, posebno še v prekmurskih okoliščinah pa jc nemogoče doseči kaj s sklicevanjem na naravno pravo. Na ta način bi sc namreč izpostavili kot organiziran vzgojni kolektiv, ki v skrbi za slovenske gojence skuša speljati ves pedagoško-didaktični koncept šole v svoje nacionalistične vode. In ker je znano, da Poverjeništvo za prosveto že lep 133 čas načrtuje zamenjavo vodstvenega kadra v Martinišču z madžarskim iz matične države, bi bilo tako skupinsko nastopaštvo ta hip hudo netaktno in z ozirom na dokaj evidentne posledice naravnost škodljivo, »da ne rečem, samomorilsko«, je zaključil s pretečim, a v skladu s svojim značajem vendarle pomirjujočim tonom ravnatelj Gundek. A najsi je bil njegov ton Še tako spravljiv in ugovor domišljen, zanetil je suni izmikanja v mladih in na mah je bil ogenj v strehi. Rustec, Štef in oba Tineta so zagnali tak kraval - vmes je padla celo Rustecova »krucibanda« - da sta jih priletna Telnar in Ogrinc vsa slinasta mirila, medtem ko je Vranko, pritrjujoč najprej eni, nato drugi strani ves zmeden in vročičen iskal slednjič nekakšno srednjo pot, ki ni bila ne tič ne miš. Prefekt Lovrenčec bi se najraje pogreznil v zemljo, videč, kako se ruši sloga slovenska in zgledno salezijansko sožitje. Vidno razdražen je krilil z rokami in bolj vpil kot govoril: »Vi mladi boste še svet prevrnili, Bog vas nima rad! Ne zaletavajte se v steno, ker si boste razbili razgrete betice, drugih pa nimate na zalogi. Starejši smo ja snedli več žgancev in si bolj izprešaii mozeg! Če si pa ne daste dopovedati pa dol z reverendo asistenta, gromska strela! Kdor tako zarobljeno preklinja, ni za vzgojitelja!« Starejša kateheta sta prefekta podprla, vendar Gundek ni pustil, da bi stvar zašla v skrajnost: »Gospodje, vzemimo to za izpozabo v silni razdraženosti in ne sodimo...« je pomirljivo dvignil roke kakor Kristus, ko je velel razburkanemu morju, naj obmiruje. Da bi preprečil razdor, ki je že nekaj časa tlel in grozil z izbruhom, je na mah pogruntal novo rešitev: razen previdnega dogovarjanja s slovenskimi profesorji (v ti zvezi je omenil Lovaka in Navčeca) bo sam osebno šel k Lhošocyju in mu avtoritativno razgrnil vso težo položaja, sklicujoč se na realne težave madžarskega pouka in na obojestransko, objektivno najsprejemljivejšo rešitev. S tem je komajda pohladil razgreto ozračje in le začasno; v mladih je še kar povreval revolt in mehkočuteči prefekt si je še pozno v noč pulil obušesna otočka las okrog prostrane plešaste goljave, ki ju je sicer skrbno negoval in ju želel čimdlje ohraniti. Lojze Kozar ml. Ime mi je Vztrajnost Pravzaprav čudno ime. Zame, za mravljo, pa ni prav nič Čudno. Ime razodeva kdo in kakšna sem. Naj vam najprej nekoliko predstavim svoj dom. Seveda ni samo moj, temveč vse naše skupnosti. Saj niti ne vem, koliko mravelj nas živi v tem domu, gotovo pa nekaj sto tisoč. Ima precej več prebivalcev kakor vaše glavno mesto Ljubljana. Vi ljudje gradite mesta na ogromnih površinah, naš dom pa ima v premeru le kakšna dva metra, seveda le spodaj, v temeljih, proti vrhu pa se vse bolj zožuje. To je tudi naj večje mravljišče v vsej okolici, vsa druga so precej manjša. Lahko si mislite, koliko paličic, borovih in smrekovih iglic in drugega gradiva je v tem, en meter visokem kupu. In vse to smo prinesle in uredile me. Delale smo brez orodja, brez vseh pripomočkov, uporabljale smo le svoje noge in čeljusti. Gradbeni material smo jemale kar na pragu, zato pa je zemlja okrog mravljišča povsem gola. In zakaj mi je ime Vztrajnost? Naj vam razložim z zgodbo. Pred kratkim sem nedaleč od doma, onkraj golih tal, našla suho smrekovo vejico. Po obliki je bila skoraj podobna črki L. »Ha, ta bo pa ravno prav za našo hišo!« sem si rekla. Pograbila sem s čeljustmi za en konec in začela vleči. Vejica 134 je bila kar težka, predvsem pa dolga, kar petkrat večja od mene. Uprla sem se z vsemi šestimi nogami ob tla in premaknila svoj tovor. Ce bi bila tla ravna, bi že šlo. Toda na tleh je ležalo listje, iglice, veje, skorja. Vlekla sem svoj tovor čez te ovire, padala z njim v prepade med suhimi listi, pa spet plezala navzgor in se približevala mravljišču. Ko sem lezla čez suho vejo, mi je nenadoma zmanjkalo opore in sem padla v globino. No, btez strahu, nič se mi ni zgodilo, le moje bruno je kakor kljuka obviselo na veji. Splezala sem na spodnji, daljši konec kljuke in jo zazibala. Toda ni padla. Poskusila sem jo dvigniti, a jc bila pretežka. Kaj zdaj? Naj jo pustim? Saj so še druge vejice! Nc, mora iti! Če je šlo do sem, bo pa še naprej I Vlekla sem jo zdaj sem zdaj tja, jo zibala, plezala gor in dol, da sc je končno osvobodila vešal in padla na tla. Za to reševanje sem porabila skoraj četrt ure. A ni mi bilo žal truda na »gugalnici«. Zmaga jc zmeraj sladka, še posebej, če zmagaš nad seboj, nad svojo lenobo, naveličanostjo in obupom. Naprej čez listje jc šlo lažje, čeprav sem sc morala kar precej truditi. Še lažje sem vlekla svoj tovor po goli zemlji, od koder smo znosile že vse uporabno. Muke pa so sc spet začele ob vznožju mravljišča, kajti vejico sem morala privleči na vrh. Po steni, oziroma po strehi pa ni nobenih poti, povsod je le veliko ovir in težave sc kar vrstijo. Na tej strmini sem naletela na oviro, ki me jc zaposlila kar lep čas. Iz mravljišča sta štrleli dve borovi iglici, ravno toliko druga od druge, da sem zlahka zlezla mimo, moja zakrivljena palica pa sc je zataknila. Seveda, ker sem jo držala v sredini, pri krivini. Kaj pa zdaj? Zakaj ne gre dalje? Šc in še sem vlekla, malo popustila, pa sc spet zagnala, a zaman. Seveda, boste rekli, mučiš se, ker si neumna! Naprej bi šla po drugi poti! - Kakor, da drugje ni ovir! Ali pa me boste podučili: Zakaj pa si držala palico v sredini, prijela bi jo na enem koncu in težava bi bila premagana. Saj sem tudi jaz nazadnje tako naredila, a prej sem preizkusila še druge možnosti. Ko si v stiski, nc vidiš takoj prave rešitve, čeprav veš, da rešitev obstaja. Moraš le vztrajati in iskati. In sem jo našla! Kdo drug bi seveda na mojem mestu obupal. Čemu sc mučiti ? Če ne gre, pač ne gre! Jaz pa se nisem niti jezila. Ne na tovor, ki ni ubogal. Nc na druge mravlje, ki so hitele mimo pa tudi čezme. Nc nase in nc na ves svet. Vem, da jeza pri takem delu prav nič ne pomaga. Zato sem mirno in vztrajno delala in uspela. Po strmem pobočju sem končno po eni uri hoje in napora le prilezla na vrh in na potrebnem mestu odložila svojo paličico. Kako lepo sc jc prilegla tistemu mestu! Kakor da bi bila narejana prav za to! Vesela in zadovoljna sem hitela po nov tovor. Zdaj torej veste, zakaj mi je ime Vztrajnost. In čc pomislim na vas, dragi ljudje, mi jc kar hudo. Toliko vsega začenjate, toliko vsega bi radi storili, pa se tako hitro naveličate. Da, otroci, tudi vi ste taki! Ali niste že vzeli knjige in začeli brati? Pa sc vam je zdelo branje dolgočasno, črke premajhne, slik jc bilo premalo in ste knjigo,odložili. Škoda. Nekateri ste ob začetku šolskega leta sklenili, da sc boste pridno učili in delali naloge, potem pa so bile druge stvari pomembnejše, sc pravi prijetnejše, in ste učenje opustili. Spet škoda! Nekateri bi radi igrali na kak instrument. Začeli ste se učiti, a ste ob prvi oviri odnehali. Poskusili bi petkrat, desetkrat, dvajsetkrat, kakor jaz s svojim tovorom, in bi uspeli. Koliko ciljev ste si že zadali! In kako malo ste jih dosegli. Ker pač niste vztrajali. Vabim vas na obisk. Pridite kdaj v gozd k našemu mravljišču. Leži ob cesti, med veliko, debelo bukvijo in visokim borom. Tukaj boste spoznali, kaj je treba žrtvovati za dosego cilja. In spoznali boste, da j c vredno vztrajati. 135 Ce bom imela kaj časa, vam bom povedala še kaj več. Da me v tej množici ne zgrešite, me pokličite po imenu. Z veseljem se bom odzvala. Do takrat pa lep pozdrav in ne pozabite: ime mi je Vztrajnost. Jakob Šešerko Lizikin kruhek Ograjnikovi so živeli v Čukovcih na žclariji. Pri hiši so se že smukale tri deklice, skoraj godne za možitev. Bilo jc nekaj fantovanja, a nič resnega. Bilc so pač revnejše. Začelo jc primanjkovati kruha in še marsikaj drugega. Dogovorjeno je bilo, da bo najmlajša hči Lizika šla za nekaj časa k Trnjekovim v sosednem kraju za deklo. Trnjekovi so imeli, trgovino, gostilno in veliko kmetijo. Zaslužila bi nekaj v denarju, nekaj v oblačilih. Neko jutro zgodaj sta se oče Frank Ograjnik in najmlajša hčerka Lizika odpravila na pot, ki sta se jc oba bala. Mati in sestri so skrivale solze. Vsi so vedeli, da drugače ne gre. Sestri Ncžika in Anika ostaneta doma. Ograjnik je vtaknil v torbo zagozdo črnega kruha za pot nazaj. Pijača je v treh studencih ob cesti. Lizika jc vzela s seboj cekar, v njem nekaj obleke, molitvenik in na skrivaj leetovo srce. Pred njima je drobil psiček Fidlek. Pri Trnjekovih sta hitro opravila. Lizikin cekar jc ostal pod klopjo v kuhinji. Gospodinja pa takoj: »Pomij posodo, poribaj tla, in svinjski hlev bo potrebno skidati 1« Ograjniku niti stola ni ponudila. Sam ni vedel kdaj se jc znašel na cesti. Počutil se je tako kot malokdaj v življenju. »Kaj si gospa Trnjek misli, da so mi tri hčerke po potoku priplavale, kakor Mojzes po Nilu faraonovi hčerki? - Fidlek, ne greva domov! »Zavila sta po pešpoti - k svaku Andreju, sodarju in vinogradniku. Tam sta bila oba s Fidlekom lepo sprejeta. Svak ni pozabil, koliko mu je Ograjnik pomagal pri zidanju nove hiše. Ko je Ograjnik povedal zadevo z Liziko, so sc vsi zamislili, tudi Andrejeva žena, ki jc že prinesla meso iz tunke, ržen polbeli kolač in ročko rizlinga. Ograjnik jc ostal pri svaku še na kosilu. Popoldan mu jc pomagal pri škropljenju vinograda. Vsi trije so ves dati premlevali nastali položaj pri Ograjnikovih. Sklenili so, da sc mora najstarejša Ograjnikova hči Nežika čimprej poročiti. Ujce Andrej je obljubil, da ji bo dal doto, saj svojih otrok nima. Že proti večeru sc je Ograjnik »v rožicah« vračal domov. Vedno glasneje jc slišal pesem: Glejte že sonce zahaja, pojdimo veselo domov... Ugotovil je, da so krave še zunaj na paši. Saj to je vendar Lizikin glas. J c res tako nakresan. To ni mogoče. A bilo je mogoče. Lizika jc tik pred kosilom pobegnila od Trnjckovih. še tisto zimo je bila pri Ograjnikovih gostija. Ncžika se je poročila na kmetijo v sosednjo vas. Anika je zazibala s sosedovim Frančckom Andreja - bodočega gospodarja pri Ograjnikovih. Lizikino leetovo srce se je posušilo. Odšla je v samostan. Leetovo srce jc pohrustal Fidlek. 136 Stanko Zver Dan potem... Bogojina, v nedeljo, 31. julija 1994. Dan po zlati maši dveh rojakov; g. Škofa dr. Jožefa Smeja in g. č. kanonika Ivana Pucka ter njunih soposvcčcncev. Soparen večer lega na vas. Tudi v Plečnikovem svetišču ni prave svežine, čeprav jc v njem znosnejše kot zunaj. V cerkev od časa do časa prodrejo skromni zvoki glasbe in nekoliko močnejši odmevi strelov. Lovci slavijo. Medtem poslavljajoči sc sončni žarki rišejo skozi zahodni okni cerkve na nasprotni steni dva veličastna rešetkasta kroga ki dobivata vse škrlatncjši sijaj, nato pa počasi zgubljata na celoti, dokler ju mrak, ki napolni svetišče, popolnoma ne odpoljubi. Pozornost mi pritegne pramen žarka, ki prihaja od drobne luči na oltarju in sc lomi na lončeni posodi, ki stoji že desetletja na žrtveniku. Je to povzročila kapljica vode, ki jc morda kadila na vrč iz prepojene rože nad njim? Ali pa sem sedel v takšnem zornem kotu, da mi jc pramen dražil oči? Morda. Toda prav ob pramenu s posode jc misel začela pot... Kmalu bo sedemdeset let temu svetišču. Koliko lončenih posod je skozi Čas dajalo širšemu in ožjemu slovenskemu prostoru, na račun Luči z oltarja, pravo uglašenost... »Res jc,« jc pritrjeval misli prerok: »Mi smo glina, On jc naš podobar, vsi smo delo njegovih rok«. In ali ni pravo bogastvo izobražencev, posod duha, košatila naša krajevna skupnost (župnija, vrsta jih jc bila: učiteljev, profesorjev, sodnikov, zdravnikov, duhovnikov, redovnic... Tudi zaradi tega, tako mi jc vsaj rckci pred leti umrli vaški očanec, je prejšnji sistem nekoliko »drugače« gledal na našo župnijo. Vendar misel ni hotela v politično strugo, temveč je ostala načelno pri vprašanjih. Ali ni včerajšnji Te Dcum samo »NUJNOST«, ki nam je bila podarjena zaradi žarčenja z oltarja, ki so ga sprejemale »glinaste posode«, med njimi tudi včerajšnja slavljenca - rojaka? In danes? Na dan današnji9 V svetu, v domovini, v naši župniji? Vse postaja »osvetljeno«: mesta, vasi; spočetje in rojstvo; zunajzakonske skupnosti, tudi med istospolnimi partnerji; noči sc spreminjajo v bleščavo diskov m v svetle delovne dni... »Le, le srca so v temi,« jc zgolčalo v zavesti. Zdelo sc jc, kakor da pramen če k z oltarne posode mežikajoč pritrjuje obotavljajočemu se odgovoru, ki je prehajal v otožno ugotovitev. Kako malo premore naša krajevna skupnost (jc v Slovenski krajini drugače?) študentov, ki bi se voljno zagrizli v poglabljanje vsebine posod življenja... Sc jc vtepla v mlade ljudi miselnost ki šepeta: »Samo, da si pološčena posoda, m važno, s čim napolnjena. Samo, da imaš in uživaš ob vsem, kar ti Čas nataka.« Sc zmorejo sedanji rodovi mladih družin v župniji in pokrajini usmerjati pogfcdc k drugim žarkom, ali pa samo k tistim, ki prihajajo z neonskih luči...? Tok misli sc ni ustavil... Naposled pa j c zavil v oseben »Tebe Boga hvalimo«. Spev hvaležnosti ni bil ubrana melodija, prej klecajoča, utrujena zahvala duše za zlatomašnika rojaka, za vse izobraženec v župniji in »krajini«, za njihove starše, ki so z osebnim odpovedovanjem omogočali izobraževanje svojih otrok; za vse preproste ljudi v župniji in pokrajini, ki kot posode na oltarju življenja odsevajo dobroto in plemenitost na sočloveka; za lončene posode.. 137 Štrkov Jožek nAvuk s pešte S črvivoga prečnjeka edne stare skrinje Dragivi Manka pa Veruna, to pisanje naslavlan na vaj, čiravno mi je zadnje pismo pisao zvekšega Jožek: zdaj se ide za dušo, či se rišij eli na veke pogibij! Včasi kak dobita pismo ga henjajta čtcti pa bojk k betcžniki, či tak ka ži ncj na ovon svcjti! Vužgitc svcjčo pa hapite moliti Slednje zdihavanje merajočega človeka. Za ten lejko zmolite šče Zdihavanje z David žoltara. Oboje najdete v Knigi molitveno), štero ma vsaka bogaboječa hiža. Či de pa jako hidou eli či sc dedeki lagoja vola nc potcre, molite šče Lintanijc vsej svecov, naj obladajo moč satanovo pa njin pobidijo zakopano dušno vcjst, Nc henjajte moliti, dokeč do sc sirmak mantrali v smrtnon boji. Ve van ne razmin toga, ka »jc nouč sejla na možgane bctežnika« - jij je vdaro boži žlak? Či je tak, te morete šče cildu goreče i pobožno moliti, šče sdsidc pozovte kcoj pa vsi vkup zdihavlite k smilenomi Bougi, naj betežnik bar za adno megnjenje k sebi pride, ka de zmožen opraviti pobiidjavanje dušnovejsti i požaliivanje grehov, ovak znate kakši de konec nespokorjenoga človeka. Či so pa sirmak mrli i to brezi spovidi, kak je viditi z zadnjega pisma, tc pa križi-boži. Seadno zato dajte na gregorijanske meše, lajko de njin pa li kaj gorizeto, či so rejsan bilij djani v slednje mazanje. Nikak nemrcn razmiti, kak to, k a so zandirali za bara ta, naj jij pridejo spovedat z delcšnjcga Varoždina; so se nej bojali, ka do prle fertik? Kak to, ka ste njin po vouli šli? Nesrečni lidje! Bar vuva s svakon bi mogla znati, draga sestra, ka jij lejko smrt zadobiša nanagli na sklajcnoj oslici grehov’ Štimata, ka je pout v vekivečnost sigdar duga? Prav so presodili svak, ka se hudi duj s cejle močij triido, ka njima prekriža račune, to jc očivesno pa bogzna či nej gvino v ton boji za nesmrtelno dušo človečo. Či je tak, te te meli njiivo pogiblenjc na svojoj vejsti. Pa me te Manka šče pitajo nakonci, ka naj činijo, či jc reko smrt ži v prek liti. Bogmoj, ve jc pa znan ne kanijo pregnali z borklami? Tli vala samo molitev, goreča nevtrudna molitev pa nikaj drugo! To bi denok mogli znati. Ravno tak nc razmin, kak to, ka so svak nej skočili kama bliže po zvunskoga spovednika, v Bohince ali v Čcrcnsovce, ncj ka so šrajali tak daleč na šajtravon peci klini. Ve so pa oni ccmcšter, pa razmijo, kak friško sc trbej zavrteti v smrtnoj sili, nej tak? Tudi mi nejde v glavou, kak tou, ka so svak zajtra bole meli silo na njivo kak za rišitev duše svojega oče, ve so pa znan nej zdvbjili po takšen trplenji z baraton na pouti. Rejsan, to jc bila prava kalvarija, trikrat sta spadnola s pcciklinon, na to spodobo, kak je tudi Jezus trikrat spadno pod križon. Samo ka Jezuš ncj obkuno kak svak, zato pa šou v poveličanje z goristanenjon, svak so si pa s ten ves trud zapravili pa šče oča so njin obnejmili pod silnin teron zamučanij grehov. Kakši navuk naj potegnemo vo s tc nevsagdancšnjc dogodbe ? Sc me straj vopovedati: svakova križna pot po Rovackon kaže očivesno na vnožino grehov njiivoga roda, kak najbole ravno njiivoga oče. Zavolo odiirjavanja domačij dušnij pasterov eli neskunčanoga odlašanja šakramentuma svete pokore jc mogla vsa drži na prestati cejlo kalvarijo, po ovoj rejči Mojzešovoj, ka sc grehote starišpov kaštigajo šče tri rodove deleč na njiivoj dcci. Ne vbrjete? Prečtite si v sveton pismi! Grehe trbej sproti dolbaliti, ovak sc nakotajo vkup, tc pa boži bič edndk samo fiične. 138 Nej mi za tou, ka rovan po preminočnosti vašega dedeka eli roda, samo san kaj-kaj čtejla v vašij Novinaj, štcrc je Berčova prinesla pa šče sama je znala povedati dosta božnoga od našij ludi, ki si odzviina delo iščejo, Šče tej, ka doma ostanejo, so nej več takši, kak bi mogli biti. Tak se zna, ka naši možacje ne štrajajo po bližanjij pa delšnjij senjaj samo zavolo poslov, liki dostakrat tudi zatou, ka se ognejo domi pa si kaj poživejo. Svcjt se čiduže bole kvari odtistijmao, kak se lustvo hapilo seliti v druge kraje zavolo dela eli zaslužka. Edni so odišli v dero na Vogrsko, v Bačko (Vajdasag) eli šče v druge orsagc i tak več nega pravoga mernoga družinskega živlenja, nej tihe liibeznosti med možon i Ženov kak tudi nej prave krščanske odgoje dice. Kak so fabrike na svejti, si ščejo lidje kenveč nagrabiti, čiglij telko ne niicajo i v toj skrbhvosti za posvetne reči j pozabijo na bože, duševne. Tak se pozabla, ka je grej pa ka nej, prelamlajo sc bože zapovidi, vsakši bi poleg svojega rad moo šče liicko, kak lidje tak cejlc države i tak se kotijo svaje i bojne. Naša sestra prednica mater Dolorosa nan od toga večkrat guč držijo pa nas opomenajo na potrejbo zadostačinenja: zadoščavati moramo za grehe svejta, ka je mer v velikoj nevarnosti, čiduže bliže so nove bojne, znabiti cilou svetska, kak je bila prva (molite kaj za Jožka?). Zato se moremo truditi vsi krščcnicjc, ka svet pa približamo Bougi, ar je predeleč zavdaro krej od njega, habati se moremo posvetnega i pobiditi dušno živlcnje. Skrb za dušo more biti prva pa te vse drugo. V vašoj velkoj skrbhvosti proban diliti z vami vašo skrb, molin za vas i se tudi sama priporačan vašoj molitvi. Pozdravleni vsi poprejk. To cedlo odzaja dajte Ančiki. S. Sholastika KAK DE BOŽA VOLA - ELI KAK OČA ZRENDAJO Rejsan san van ži dugo nej pisala, draga tetica, zdaj bon prdbala to popraviti. Najprlc van zafalin na vašen pismi pa na sliki. Jako van paše redovni gvant, samo si gučimo, či van nej prevroče vnjen. Spitavlete me, kak to, ka sc li nemren odločiti za te »odičeni nunski stan«, šteroga mi ži par lejt vroče priporačate. Tetica, mejte potrplcnje z menov, to je nej tak lej ko adnoj dekli v kmečkoj iži. Jcs se za nikoj nemren trdno odločiti, najmenje pa za tak veliko stvar. V ton tali sta se tudi našiva oča pa mati šče nej odločila, ovak bi me triicala, bole je tak viditi, ka me li ščeta pri iži meti. Znate, tetica, po vsen, ka nan pišete od vašega strogega hižnoga reda v kloštri, se človik žmetno odloči za takši stan. Nemren si misliti, ka ne bi smejla niti skoz okno gledati, ve je pa te tan huše kak v vduzi. Ne vorjen, ka bi lejko odvrnola oči od okna, ka ne bi skrma poluknola vo, na stvarstvo bože, či ži nikan vo ne bi smejla stopiti. Vi ste znabiti toga zmožni, ki ste ži dužc tan pa so vas odmlada na to odgajali. Naš g. dikan pravijo, ka so šče drugi nunski redovi, menjc strogi. Ovak san pa nikaj nej pogrožena v posvetnost, ščone ven, ka jc to vživati svejt, zato mi pa smej vujdavle, gda čten vaše drogno napisane rende, ka me reko dečki stavlajo, šteri hodijo knan pit, eli kak pišete, ka so moje »oči ži preveč na dečke prikapčene«. V ton tali, tetica, van nej trbej meti skrbij, jcs bi raj bita, či nikoga ne bi bilo knan, ka mi vse to ži jako ober odi, šče glava me bolij dostakrat, ve nimamo skoro niedne ncdele merne. Me ženske sc ži dugo čemerimo, ka oča ne henjajo s tov pintešijov. Zato mi pa to od dečkov, tej »dedov smrdečij« raj nc pišite več, nima pomejna. . Nadele mi pišete, naj bi šla bar v te naš obnovlcni varaški dom Diteta Marijike. Se bi bole mej la volbu iti, ži zatogavolo, ka tfl lekaj nej trbej večnij oblub delati, 134 liki nune samo vonafčijo dekle sakovrstnij meštrij, šivanja, kuhanja, podvoritelstva i tak dele. To bi mi jako pasalo, san ži pravila oči pa materi, ka bi šla notri, ujeva pa pravita, ka nama z Micov to nej potrebno, ka rSko mavi doma prvovrstno sakačico v materi, ravno tak tildi šveljo. Mogoče de moja mlajša sestra mej la bole volou iti v klošter, pitajte njo. Doma si zaidnok od toga šče ne gučimo. Zdaj cildu nej, kak mamo igre v staroj cerkvi. V posti smo špilali adno lejpo igro, zvila se SLEHERNIK, jes san mejla preči važno vlogo, bila san Lepouta. Jezuncka, tak so me fajn oblekli pa našminkali, ka bi sc hajdi sama sebi povidila. Včilij so nas g, dikan samij, po igri smo šče se slikali pred zastržon Luriškc M. bože, ge delajo zdaj spomenik n asi n solda ko n s prve svetovne bojne. Nanjen do tildi naš striček z zlatimi slovami notrivrejzani, vsaka ves de mejla svoje. Zdaj sc pri cerkvi dosta dela, drugo leto de lekaj ži gotov farni dom, te mo praj šče več iger špilali. Da bi vi znali, kak je to fajn, tetica, špilati v adnoj igri, kelko liidi pride i kak radi gledajo. Tak je fajn čuti, gda nan ploskajo, ka nej forma! Z naše vosi špilamo štirje, zviln mene šče Mica Kclenčova, Tsiganoviva Pišta pa Štcjf, naša Mica nan pa šepeče z edne klunjc vse, ka moremo v igri spregučati (ovak bi se mejšali). Spkavlete me, či milvi z Micov kaj pomagavi najnomi bračeki pri pisanji. Ničcs nikaj, vdrte mi. To on san zvleče nikak vo s sebe, tak kak nategiivlc svoje kratke vlase, štere bi posili rad dugše napravo, samo njemi oča sigdar dolzrejžejo. Ne bi znala, zakoj van zdaj bole porcjci piše. Malo se nafucno, ka so ga ato oča pa za hunevute potegnoli. Gda so dedek zbetežali, našij popov pa nej bilo doma, jc naš ministrantek včasi kredi buo, ka on da hoštijo dedeki, adno od tistij, štere so njemi zvonar Vrfelek dali. Mamca so bilij zravna za to, ka de praj to v sili tildi dobro, ve jc praj Jezus tildi deco ksebi zazavao, mati so njemi pa nej dali, ka so praj to nej prave hoštije, liki samo vozrejzani skrajniki. Te se pa dičak spomlo ka m a kstrani diano adno vekšo hoštijo, s šterov je včasi skrma mešo s lužo doma. Ravno jo je neseo vo z gredence, ka bi prečesto žnjov betežnika gda so oča stopili v ižo. Zravna so vgonili Jožekovo zaletejno nakanenje pa njemi ga prebranih: nouš se reko norca delao z živoga tejla Gbspodnovoga, pa so ga vlekli za hunevute nazaj v vclko ižo. Či boš gda svejta služabnik boži, te boš lej ko to delao, prle nej, švanjar mali nevalani, so ga skrejgali. Dičak se pa nafucno pa odbejžao na škegen k svojin sršenom Gda ujemi hidou, tc sigdar ta odbižij, tan jc v staron pogačnon drejvi adna velka raspokhna, ge majo sršnjovje gnejzdo. Tan se doldrapne, se nagne nadnje pa kak da bi se žnjimi pogučavao. Odtistijmao smo ga šče nej vidile, ka bi mešo sliižo. Ve bar ne ven, on to skrtna dela, gda ga nišče ne vidi. Zato njemi od toga nikaj ne pišite, ovak de nas hidou moo, pa henja s tov navadov, štera se nan ovak preči dobra vijdi. V njoj vidimo adno maličko znamenje, ka ma dičak veselje s ten poposkin opravilen. Tak tildi van dan sten adno malo viipanje: či ži milvi z Micov novi šli za niino te de bar naš Joužek šou za žnjeca na Gospodovo njivo. Kakpa, či de toga vrejdem No, kak de boža vola. Nazadnje de tak, kak oča zrendajo. Tak de znan tildi najbolc praf. Sten dokončan svoje nevolno pismo, probajte me razmiti pa nikaj mi ne zamčrtc. Bog van daj miloščo, ka bi šče dele meli veselje v sveton stani i ostali stanovitni v ogračeki vaše redovne patronc, svete Sholastike, štere ime nosite. Lipou vas pozdravlan, kak tildi vsi pod našov strehov. Ančika 140 Jože Smej Prvi introitus za Kleklov simpozij Bilo je prve dni januarja 1934, Po zasneženi cesti, ki vodi iz Doktežovja proti Beltincem, stopata dva moža, Bistričanec in Bcltinčar. Pogovarjata se o podobi Žalostnega Kristusa. Tam ob cesti, vštric Bratonec, sameva na kamnitem podstavku z letnico 1724 kip Kristusa. Ves žalosten, ogrnjen s plaščem, sedi Kristus, z desnico pa si podpira s trnjem kronano glavo. Naša popotnika imata do njega le še kakih tristo metrov. »Pravijo,« začne pogovor prvi, »da jc nekoč stal tam kip Vstalega Kristusa.« »Tudi jaz sem tako slišal,« odvrne drugi. »Ljudje so sc ustavljali ob Kristusu in ga prosili za blagoslov.« »Da, da, potem pa jc prišel vrag in zasejal seme brezbrižnosti. Ljudje so pozabili na kip Poveličanega Kristusa. Ostal je sam in zapuščen. Množice so hodile po tej cesti, a nihče sc ni zmenil zanj. Njihovo kraljestvo so bile krčme in vino njihov bog. Prej rodovitna polja so se spremenila v puščavo in ptice niso več prepevale...« »Zdaj pa, hvala Bogu, žito klije pod snegom m ptice selivke sc bodo na pomlad vrnile« »Ker je Kristus znova šel v smrt. Znova si jc dal položiti trnovo krono na glavo. In takega ga jc izklesal umetnik leta 1724. Kristus je zamišljen in žalosten. Ne pravimo zaman temu kipu: BOŽJA MISEL.« Od Mure zaveje jug. Sneg na poljih sc iskri v jutranjem soncu. Iz tisočerih isker sc izkristalizira lik tujca. Naša potnika ga bolj slišita, kot vidita. Reče jima: »Brata, o čem se pogovarjata? Videti sta žalostna.« Njegov glas zveni blizu, hkrati pa kakor da prihaja iz daljave. Nehote pomislita na Klckla. 'Ta tujec,’ tako premlevata v srcu, 'čeprav podoben Klcklu, gotovo ni pobožen. Ne smeva mu povedati, da sva govorila o Kristusu. Rajši se spraviva na duhovnike.’ »Ah, veste,« se opogumi Bistričanec, »nikakor mi ni po volji, da si naš črensovski Klckl ne najde kake fare. Tam bi lahko vodil duše in naredil dosti dobrega.« »Pa saj vam ob nedeljah oznanja božjo besedo,« se oglasi tujec. »Spoveduje vas in obhaja. In vse to samo iz čiste ljubezni. Nobene nagrade ne pričakuje od vas.« »Vse to j c res,« vztraja Bistričanec in sc zazre v tujčeve oči, ki so odsevale barvo cvetočih spominčic. »To je res, vendar menim, da bi Klekl več koristil, če bi šel kam na faro.« »Brat, nimaš prav. Za delo v župniji jc treba zdravega človeka. Klekl pa je bolehen.« Bcltinčar upočasni korak, misel pa mu jc bistra. Beseda mu teče kot valovi Mure: »Klckl zdaj veliko več koristi dušam, kot Č« bi imel svojo župnijo. Tam bi pridigoval le svojim župljanom, zdaj pa po svojih Novinah in Marijinem listu pridiguje deset in deset tisočem. In to ne samo tistim, ki so doma, marveč tudi dalj njim prek morja. Papež in škofje, profesorji bogoslovja, duhovniki, nastavljeni za dušno pastirstvo v zaporih in bolnišnicah, tudi nimajo župnij, a vendar so neštetim dušam v veliko korist Duhovnik, ki urejuje verski tednik in mesečnik, ima toliko župnij, kolikor jih je v naročniškem seznamu, m še več.« Med pogovorom pridejo do kipa Žalostnega Kristusa. Tujec poklekne in sc za hip potopi v molitev. Nato vstane, dvigne roke in blagoslovi svoja sopotnika. Na mah ga spoznata. Bil jc Klekl, črensovski Klekl. 141 To se je zgodilo pred šestdesetimi leti, kot lahko razberemo iz dveh zapisov »Žalostni Kristus« in »Kak sta si Bistričanec i Beltinčar gučala«, objavljenih na prvi strani Novin Slovenske krajine z dne 14. januarja 1934. Časten spomin tebi, Jožef Klekl st., in vse blagoslove tvojemu simpoziju v Rimu ter prireditelju simpozijev, rektorju Slovenika, dr. Maksimilijanu Jezerniku! Gospodi Kleklini ob 120. obletnici rojstva Minolo sto i dvajset je že let, kak dobri Bog Vas poslao je na svet, da bi odgajali rojake te krajine v liibezni do Boga i domovine. Bili vzgojiteo ste v kreposti, živeli v skromnosti, svetosti. Bili vučiteo i vzgojiteo ste mladine, posebna skrb bile so vam družine. Z Marijinem pa listom ste vdili živeti Udi po Kristušovoj vori sveti. A Novine so Vaše tjedensko izhajale i poleg novosti i driigoga odgajale Ud' med Murov Rabov v prave so kristjane pa tudi v dobre i poštene državljane. Slovenski jezik lubid ste narod včili, združitev k matici Sloveniji zborili. Hranilnico ste nam ustanovili, v svojih Črensovcih Naš Dom zgradili, skrbeli za sirote ste, srmake, za siromašite i nadarjene dijake, za Štere zgradili ste Martinišče, ki naj bi postalo odgajalisče duhovnikov, sodnikov i vučitelov, bodočih dobrih narodnih voditelov. Bili ste pesnik, pisec i vzgojiteo, te naroda slovenskoga voditeo. Zato spomin na Var i Vaša dela med nami bodo vekomaj živela! Črensovci, 16. oktobra 1994 Jože Gruškovnjak Lojze Kozar Kleklov simpozij v Rimu Kleklov simpozij v Rimu jc bil od 12. do 16. septembra 1994 v Sloveniku. Pokrovitelji simpozija so bili mariborski pomožni škof dr. Jože Smej, Slovenska teološka akademija v Rimu in Slovenski papeški zavod. Vodstvo simpozija so sestavljali: dr, Maksimilijan Jezernik, dr. Karel Bcdernjak, dr. Jožko Pirc in tajništvo, katerega člana sta bita prof, Metka Fujs in dr. Borut Košir, Predavateljev je bilo 23, ostalih udeležencev pa 29. 142 Udeleženci simpozija v Rimu V Rim smo prišli v ponedeljek, 12. septembra, in smo bili v Sloveniku tako lepo sprejeti, da smo sc takoj počutili, kakor da smo doma v Sloveniji. Kljub neprespani noči smo imeli šc dovolj moči in volje, da smo si popoldne šli ogledovat mesto. V torek sta msgr. dr. Maksimilijan Jezernik in pomožni škof dr. Jože Smej odprla simpozij s pozdravom vsem navzočim, nato so sledila predavanja: Idejno politična in gospodarska situacija Prekmurja v Klcklovem času (Miroslav Novak). Sledilo jc predavanje dr. Vilka Novaka: Kulturni, narodnostni in verski tokovi v Prekmurju ob prelomu stoletja. Žal Vilko Novak ni bil osebno navzoč in so njegovo temeljito in pregledno predavanje prebrali drugi. Pogrešali smo ga ves čas tudi v pogovoru o Kleklu. Po kratkem odmoru jc sledilo predavanje: Pregled Klcklovcga življenja in dela (Stanko Zver), nato pa Bibliografija Kleklovih del (Franc Kuzmič). Po kratkem počitku po kosilu se jc delo nadaljevalo s predavanjem: Sledovi o delovanju Jožefa Klckla v arhivskem gradivu (Peter Pavel Klasinc). Klckla kot Slovenca in voditelja Slovenske krajine je predstavil Jože Vugrinec, Klckla v času okupacije in osvoboditve Prekmurja pa Bojan Domjan. Zadnje predavanje tega dne jc bilo Klekl kot pedagog (Anton Ciglar). Delo prvega dne simpozija jc uravnaval prof. Miroslav Novak. V sredo, 14. septembra, smo bili na sprejemu pri svetem očetu papežu Janezu Pavlu 11. v velikanski dvorani Pavla VI., ki sprejme 12.000 ljudi, in jc bila do kraja zasedena. Ob napovedi navzočih skupin sem bii nekoliko razočaran, ker niso omenili naše skupine ali pa sc m to preslišal, zato pa smo bili toliko bolj navdušeni, ko nas jc papež sam omenil in pozdravil našo skupino, ki prihaja iz 143 Slovenije, iz Prekmurja, da ovrednoti življenje in delo svojega voditelja Jožefa Klekla. Naša skupina je papežu podarila lepo izdelanu piitro. Predaleč bi me zaneslo, če bi hotel opisovati sprejem pri papežu. Najbolji vtis naredi množičnost in različnost ljudstev, ki se zbirajo okrog papeža, kakor da po nekem notranjem spoznanju vedo, da je v sedanjem svetu najtrdnejši steber, ki jamči z vero, upanjem in ljubeznijo za obstoj človeštva v pravičnosti in moralni drži. Naj na tem mestu priobčimo sledeče: ZAHVALA SVETEGA OČETA OB KLEKLOVEM SIMPOZIJU V RIMU Udeleženci so prinesli svetemu očetu darova, ki simbolično označujeta Prekmurje. Ob splošni avdienci 14. septembra 1994 jc pokrovitelj simpozija, dr. Jože Smej, mariborski pom. škof, izročil papežu omenjena darova. Sveti oče se je pismeno zahvalil takole: Prezvišcni gospod mons. Jožef Smej, mariborski pomožni škof! Ob splošni avdienci dne 14. septembra ste povezani z udeleženci Klcklovcga simpozija, ki ga je organizirala Slovenska teološka akademija, izročili papežu dva pomenljiva darova. Sveti oče z vso dušo ceni izraz tega vašega spoštovanja in se iskreno zahvaljuje. Duhovno je povezan z dragim mu slovenskim narodom, ki mu je ne samo geografsko, marveč tudi po srcu tako blizu, in tudi z ljudstvom na Balkanu, Vam, prezvišcni, kakor tudi vsem udeležencem simpozija podeljuje apostolski blagoslov z zaupno prošnjo za mir in edinost v Gospodu. Izrabim to priložnost in vas tudi jaz spoštljivo pozdravljam vdani Giovanni Battista Rc nasl. nadškof, substitut Popoldne istega dne je sledilo pet predavanj pod vodstvom prof. Jožeta Vugrinca. Klek! kot politik (Metka Fujs), Klckl kot literat (Jože Zadravec), Jezik v Kleklovih delih (Jože Ftičar), Klekl v spominih svojih sodobnikov ('Fone Tornar), Kleklov delež v Ivanocyjevem krogu (Franc Kodila). V četrtek dopoldne je bil obisk rimskih znamenitosti. Mikala nas jc predvsem obnovljena Sikstinska kapela, katere strop in prednjo steno krasijo Michelangelove freske, ki znova sijejo v svoji prvotni lepoti. Pod vodstvom dr. Karla Bedcrnjaka se je delo nadaljevalo popoldne s predava nji: Kleklova dušnopastirska dejavnost (Jože Smej), Kleklov Človeški in duhovniški profil (Vinko Škafar), Vplivi Marijinega lista na prekmurskega človeka (Lojze Kozar st.), Pomen K a le udara Srca Jczušovoga (Lojze Kozar mL), Pastoralni pomen črensovskih tretjerednikov (Franc Tement). Tudi v petek smo imeli za simpozij samo pol dneva na razpolago, kajti popoldne smo se morali posloviti od Slovenika in njegovega prijaznega vodstva. V tem času se jc zvrstilo pet predavanj in pogovorov ob njih. Voditelj tega dne je bil p. dr Vinko Škafar. Predavanja pa so bila: Kieklovo razumevanje krščanskega družbenega nauka in politike (Janez Sraka), Teološko in moralno vrednotenje Kleklovih verskih spisov (Karel Bcdernjak), Kleklova socialna dejavnost (Ivan Camplin), Hranilnica in posojilnica v Črcnsovcih ter vloga agrarno-kmetijske zadruge (Stefan Ftičar), Kleklova skrb za dijake (Bogdan Kolar). Sledili so sklepi simpozija in zaključek, ki ga je naredil insgr. dr. Maksimilijan Jezernik. Že naslovi predavanj povedo, s koliko strani in pogledov jc simpozij skušal predstaviti in osvetliti delo in pomen tega odličnega človeka, Jožefa Klekla st. V koliki meri sc mu je to posrečilo, bomo lažje presodili ob knjigi predavanj, ki bo izšla v letu 1995. 144 C ve loču breskev 145 Anton Horvat Bil sem Kleklov sodelavec (Pogovor z Antonom Horvatom) Gospod Horvat, vas poznajo črensovski župljani kot dobrega bravca bogoslužnih beril. Mnogi, posebej mlajši župljani, pa ne vedo, da ste bili nekoč najožji sodelavec Jožefa Klekla starejšega. Še manj jim je znano, da ste bili Kleklov uslužbenec in da ste nekaj let stanovali v isti hiši z gospodom Kieklom. Ob vaši poroki ste se odselili, a ste ostali do kraja Kleklova »desna roka«. Letos obhajamo 120. obletnico rojstva legendarnega (ne v smislu OF) prekmurskega rojaka, duhovnika, kulturnika, narodnega buditelja, poslanca, urednika, izdajatelja, pisatelja in pesnika JOŽEFA KLEKLA. Prosim vas, da nam za »STOPINJE« odgovorite na nekaj vprašanj v zvezi z življenjem in delom pokojnega častnega kanonika Klekla, ki je imel naravnost karizmatične darove pri ustanavljanju in vodenju malih verskih občestev. 146 Cvetoči mak (Gomilice) 147 Kdaj in kako ste bolj natančno spoznali gospoda Jožefa Klckla in kako ste prišli k njemu v službo? Že kot otroka me jc pokojna mati vodila k mesečnim shodom tretjerednikov, Čeprav ona ni bila članica Frančiškovega 3. REDA. Kleklovi nagovori so mi ugajali. Govoril jc preprosto in domače, da smo ga vsi z lahkoto razumeli. S fanti sem sc udeleževal pevskih vaj. Klekl nas je naučil mnogo nabožnih, pa tudi domačih, narodnih pesmi. Klcklov sodelavec sem postal, ko smo urejali črensovsko pokopališče. Imel sem nekaj več daru za urejanje okolja, za rastlinstvo in sadjarstvo. Sodeloval sem pri vseh delih na pokopališču, pa tudi sicer sem pri cerkvi rad pomagal. Mojo zavzetost je Klekl opazil in sčasoma sem postal njegov uslužbenec. Udeleženci Duhovne obnove v Crens. 1929: J. Raduha, Ivan Jerič, Jožef Klekl Na pobudo takratnega šolskega upravitelja in kantorja Štefana Lutarja sem sc leta 1933 vpisal na Vinarsko in sadjarsko šolo v Mariboru. Jeseni 1935 sem obiskoval še Zadružno šolo v Ljubljani. V začetku avgusta 1936 sem dobil mesto knjigovodja pri Agrarni in gospodarski zadrugi v Gpensovcih. Gospod Klekl jc bil predsednik zadruge, jaz pa tajnik in knjigovodja v enem. Ste pri Kleklu imeli še katero delovno obveznost? Hkrati z zaposlitvijo pri Zadrugi sem začel opravljati kurirske posle pri katoliških listin, ki jih jc izdajal Klekl. Naj omenim samo delček tega dela. Tiskarski stavec v tiskarni Ernesta Balkanyija je ob sobotah pripeljal na kolesu gospodu Kleklu v Crcnsovcc prvotisk Novim Urednik Klekl ga je pregledal in popravil Naslednjo sredo sem popravljeni prvotisk na kolesu odpeljal nazaj v tiskarno. Ccz kaki dve uri čakanja sem sveže tiskani časopis prevzel in ga, na kolesu seveda, peljal na župnišče v Turnišče in na uredništvo v Crcnsovcc. Tu so list dvignili širitclji in ga 149 v nekaj urah po izidu razdelili naročnikom. Se vam ne zdi, kako preprosto, toda učinkovito, smo delali že pred skoraj šestdesetimi leti? Gospod Klekl je urejal Marijin list, Ograček, Novine, Kalendar Srca Jezušovoga in še kaj. Ali ste imeli vpogled v njegovo urednikovanje? Vpogleda v uredniško dejavnost pri Marijinem listu, Novinah in drugih publikacijah nisem imel. V uredništvu so bile zaposlene druge pisarniške moči: Veronika Horvat iz Trnja, Anton Leban iz Žižkov, pozneje pa Še sestra Pavla iz Žižkov. Sestra Andreja je vodila gospodinjstvo. Vsak večer so se sestre vračale v svojo redovno hišo v Žižkih. Jaz sem prebival v skupnem gospodinjstvu pri gospodu Kleklu. Pevski zbor pod vodstvom J. Kleklu 1929 Se spominjate gradnje »Kieklovega doma« v dvajsetih in začetku tridesetih let? Kdaj je bila slovesna blagoslovitev doma? Kakšna je bila usoda doma vse do danes? Pa še zelo dobro se spominjam gradnje Doma, saj smo sodelovali vsi farani. Dom je gradila črensovska Hranilnica in posojilnica z lastnimi sredstvi. Gradnja je trajala deset let. Gradbena dela, prostovoljci, darovalci, stroški gradnje - vse je do podrobnosti opisano v Kalendarju Srca Jczušovega, letnik 1931. Novo zgradbo je slovesno blagoslovil Karlinov pomožni škof dr. Ivan Jožef Tomažič -21. junija 1930, popoldne. Poleg velike množice vernikov od blizu in od daleč, so slovesnost povzdignili številni odličniki: okrajni načelnik, predsednik sodišča, dekan Baša z dekanijskimi duhovniki, odvetnik, revizor, upravitelj grofovskega posestva iz Beltinec, člani upravnega in nadzornega odbora, zastopnik Mcdjimur-skih hranilnic, godba na pihala iz Žižkov, pevski zbor z organistom Štefanom 150 V brat vi (trgatev v Lendavskih goricah) Kmetov odvečerek (v Kleklovih časih) 151 Lutarom itd. Med številnimi fanti sem pomagal tudi jaz pri vseh pripravah na slovesnost. Vsi navzoči, ki so pač želeli, so bili pogoščeni s kosom vrtanika in čašo vina. Po drugi svetovni vojni so Dom nestrokovno preuredili. Tu je nekaj let domovala črensovska nižja gimnazija, nato pa do pozidave nove šole, črensovska osnovna šola. Sedaj so v hiši razne trgovine in uslužnostni obrtniki. Nekaj prostorov jc neuporabnih. Po načrtih naj bi tu imela svoj sedež bodoča nova občina Črensovci. Naš dom nikoli ni bil registriran kot cerkvena last! V drugi številki Marijinega lista leta 1940 je gospod Klekl napovedal, da so gradnjo »Doma Sv, Frančiška Asiškega« v glavnem pripravljena vsa gradiva in tudi denarna sredstva. Začetek gradnje so predvidevali v istem letu (1940). Do gradnje pa ni prišlo. Ali vam je znan vzrok? Najprej besedo, dve o načrtovanem projektu Doma sv. Frančiška in o zbiralni akciji zanj. Kot socialno čuteč mož, je Klekl načrtoval za ostarele, invalide in siromake razmeroma velik zavod, kakršnemu pravimo danes »Dom počitka« ali podobno. V zbiralno akcijo so se množično vključili tretjeredmki. Darove so zbirali ob sleherni priliki: na sejmih, gostijah, krstitkah, od hiše do hiše, v mesečniku Marijin list, med izseljenci v evropskih deželah, med Amerikanci itd. V začetku leta 1940 so imeli pripravljeno vso opeko, 3 vagone gašenega apna, 107.000 strešnikov, 100 kub. metrov peska, 100 kub. metrov gramoza in za gradbena dela jc bilo pripravljenih 266.000 takratnih dinarjev. Do gradnje Doma ni prišlo ne leta 1940 ne leta 1941 ne nikoli pozneje. Plameni druge svetovne vojne, ki so sc aprila 1941 razplamteli tudi v kraljevini Jugoslaviji, so izničili velike načrte gospoda Klekla. Že prve dni vojne so Nemci Klekla zaprli v Soboti. Ko so oblast v Prekmurju prevzeli zavezniki Madžari, so Klekla postavili pred sodišče, ki mu je odredili internacijo v Cclldomolku za ves čas trajanja vojne. Po končam vojni so zmagoviti »tovariši« razvažali zbrani gradbeni material in z njim gradili zadružne domove. Načrte za Dom in hranilno knjižico jc moral član gradbenega odbora izročiti okrajnemu uslužbencu Ivanu Kranjecu v Lendavi. Znano vam je, da je Klekl ustanovi] in osebno vodil vrsto bratovščin. Ali so te male verske skupnosti ugodno vplivale na versko življenje ljudi? Klekl je imel poseben dar za ustanavljanje in vodenje malih verskih skupin Ustanovil jc na primer rožnovensko bratovščino za pospeševanje družinske molitve, še posebej molitve rožnega venca. Izredno pomemben je bil Klcklov tretji red. Tretjercdniki so ugodno vplivali tudi na nečlane: obisk svete maše se je bližal rekordnim odstotkom, zelo sc je povečalo število svetih obhajil, vedno manj je bilo fantovskega ponočevanja in pretepaštva. Število nezakonskih otrok sc jc manjšalo itd. V prosvetnih društvih ie Klekl zbiral mladino in jo navduševal za igralstvo, za branje dobre knjige. Številnim mladostnikom je pomagal v gimnazijo in celo na vseučilišče. Tako je pomagal vzgajati prepotrebno domačo inteligenco. Gospod Klekl je v Črensovcih najdaljc sodeloval i župnikoma Vugrinčičeni in Čačičem. Znano je, da sta ta dva duhovnika izhajala iz nekoliko drugačnega šolsko-kulturnega okolja kot večina njunih faranov. Kako sta gledala na delovanje kulturnika in narodnega buditelja Jožefa Klekla? Z vsemi župniki, ki so delovali v času Klcklovega bivanja v Crcnsovcih, sc jc Klekl dobro razumel in oni z njim. Glede kulturno-prosvetne dejavnosti jc Klekl pomagal povsod, kjer je bila njegova pomoč zaželena. Seveda jc imel Klekl precej več časa za kulturno-prosvetno delovanje. Župniki so se, poleg natrpanega 152 Vsi sveči na vesnici Sveti večer v kmečki izbi dušno-past irskega dela, morali ubadati še s kmetijstvom. Pomislimo, da so v tistih časih imele župnije mnogo več zemlje kot danes. Gospod Klekl pa je bil upokojen župnik. Mnogo več časa je mogel posvetiti svojemu lastnemu poglabljanju, obilni molitvi, pisanju, urednikovanju itd. Matija Zadravec piše v svoji knjižici spominov »Oko. ozri sc nazaj«, da se je, razen na začetku župnikovanja, s Klcklom dobro razumel. Bila sta celo prijatelja. Kako leto po vojni so Kleklu v Črensovcih odrekli gostoljubje. Takrat je stanoval v našem domu. Nekateri črensovski velemožje so zahtevali, naj se Klek] preseli v svojo hišo v Soboti. Kaj veste o tem? G. Klekl je bil vse življenje bolehen. Tudi njemu se je nekajkrat godilo kot sv. Pavlu v Damasku Postavili so ga celo pred puškine cevi Bil jc v izgnanstvu, nazadnje so mu odrekli gostoljubje. Umrl je v vsej preprostosti, a v sluhu svetosti. To jc moj odgovor na vaše gornje vprašanje. Gospod Horvat, hvala za vaše spomine na velikega moža - Jožefa Klekla starejšega! Pogovarjal sc jc Franc Tcmcnt Jože Zadravec Na posvečenih tleh Metodove nadškofije Slomškovo nedeljo 1994 smo v nedeljskem popoldnevu, 25. septembra, slovesno praznovali v župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti. Prostorna cerkev, prijazna in vsa odeta v blesk luči, novih orgel, v okrasja ikeban, lepega petja in ubrane občestvene molitve je bila polna vernikov, ki so prišli predvsem iz Slovenske okrogline, od Ravenskega, Dolinskega, Goričkega in Porabja, veliko pa jih jc prišlo tudi iz štajerske strani. Trije škofje, domača iz Maribora, dr. Franc Kramberger in dr. Jožef Smej ter slovenski metropolit in nadškof dr. Alojzij Procesija duhovnikov v cerkev 154 Razpadajoča zidanica (Dolgovaške gorice) Urni prsti za kolovratom 155 Šuštar iz Ljubljane, 70 duhovnikov jc evharističnemu slavju dajalo zgovorno pričevanje, Slomškova nedelja je hkrati tradicionalno zaznamovana kot vseslovenski ekumenski dan. Razveseljivo pregledno so ga kot takega zaznamovali nagovori škofov, soboškega župnika Franca Režonje, dekana Martina Poredoša, molitvena ura - vodili so jo mladi iz Pertoče in Murske Sobote - prošnje zastopnikov občestva, spremna besedila ob prinašanju darov na oltar. »V času, ko se vesoljna Cerkev pripravlja na deveto sinodo o posvečenem življenju in njegovem mestu v svetu, obhajamo letošnjo Slomškovo nedeljo,« je v začetku svojega mašnega nagovora dejal mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki je vodil slovesno evharistično bogoslužje. Zbrani v Murski Soboti, središču Prekmurja, stičišču treh pomurskih dekanij, na tleh posvečenih s prvobitno nadškofijo sv, Cirila in Metoda, To jc še posebej poudaril mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, Njegova misel je bila toliko prepričevalo e j ša potem ko je omenil tudi zvon z letnico 1371, ki ga hrani soboška cerkev. Na njem je zapis v latinščini: Christus rex, vere homo faetus est (Kristus kralj, resnično je človek postal). To so dragoceni pomniki davno davnega stoletja, ko sta sveta brata Ciril in Metod med našimi predniki oznanjala blagovest odrešenja, miru in sožitja med ljudmi. Zgovorna za ta kraj jc tudi škofijska proslava 1100-letnice prihoda slovanskih blagovestnikov v naše kraje. Bilo je to pred 30 leti - je dejal škof Smej - ko jc takratni senior Evangeličanske cerkve imel slovit govor (sedanji senior Ludvik Novak pa je le sporočil, da bo »v duhu z nami«). »Že 4(M) let si tu podajata roke dve sestrinski Cerkvi katoličanov in evangeličanov,« je med drugim dejal tudi škof Kramberger, O prizadevanjih svetniškega Slomška za edinost, jc bila beseda mašnega nagovora. »Vse evropske narode je Slomšek povabil k edinosti,« ie dejal škof Škofje med božjim ljudstvom 156 Vujanje (namotavanje) predena Duševna hrana ob zaključku dneva 157 S vela Trojica r Lendavskih goricah ponoči 158 Marija begunka (kip Marije Pomočnice iz MartinisČa) 159 .jvM v Zimski večer na vasi (liipanje bučnega semena, predica za kolovratom) Kramberger. V adventu v tretje tisočletje... papež Janez Pavel II. polaga na srce današnji Cerkvi tisto, kar je na svoj način storil v prejšnjem stoletju Slomšek z bratovščino Cirila in Metoda.« Njegovo zamisel so takrat sprejele vse evropske škofije. S svojim delom nas jc povedel v evropske narode. »Na stičiščih evropske kulture nismo bili več tujci in tudi ne berači pred vrati, marveč enakovredni domačini... postavil nas jc v njihovo sredino, da smo bili tudi Slovenci bratje in sestre z vsemi narodi Evrope. Razcepljenost - ta rana še vedno skeli, vzdržuje pohujšanje, rastočo ravnodušnost, ateizem in še kaj. Molitev za edinost na Slomškov način mora ponovno zaživeti »v naših župnijah in redovnih skupnostih«. »V očeh vesoljne Cerkve jc Slomšek svetniška osebnost, med prvaki ekumenskega gibanja,« jc poudaril škof Kramberger. »Naj vendar nebeški Oče da svoji Cerkvi edinost,« je pred očenašem upovedal misli vseh zbranih metropolit Šuštar. »Naj bo vendar božje kraljestvo na zemlji tako, da bodo vsi ljudje živeli v miru, ljubezni in edinosti med seboj... Naj tudi nebeški Oče poveliča svojega služabnika škofa Slomška, ki si jc tako zelo prizadeval za edinost kristjanov, da bo velika priča, kako Bog uslišuje naše molitve!« Mladinski zbor iz Pertoče in Sobote Iz vrst občestva so pred oltarjem izražali prošnje: za Slomškovega duha v slovenskih škofih, za vdano pripadnost Cerkvi, za vztrajno in pošteno krščansko življenje vseh kristjanov, rast duhovnih poklicev, za Slomška - svetnika pred vesoljno Cerkvijo. Darovi, ki so jih prinašali na oltar, so zgovorno oznanjali. Dobrote Krajine so znamenja ljubezni m dobrote božje. »Blagoslavljaj, Gospod, rod slovenski, ki z darovi Mure in Rabe stoletja je objet.« Kruh - iz mnogih zrn v testo, v cnost ga jc zamesila pridna materina roka. To edinost Bog posvečuje in blagoslavja. 161 Sklepni Tebe Boga hvalimo je bil srčen odpev globoko doživetega slavja. »Slovenska krajina in dežela na obeh bregovih Mure, posvečena po stopinjah svetih bratov ter drugih slavnih mož naše preteklosti,« je ob koncu dejal dekan Poredoš, »je danes doživela nepozabno slavje... Spominjali smo se velikega moža mariborske škofije.« Zbor duhovnikov in vernikov je ob koncu škof Kramberger povabil k posebni skupni zahvali: »Tukaj sem v Prekmurju, v središču treh prekmurskih dekanij, in ne morem zakriti tistega veselja, ki sem ga bil deležen včeraj, ko mi je apostolski nuncij Pier Luigi Celata izročil uradni dekret o apostolski administaturi slovenskih delov štrigovske in razkriške župnije. Slomšek najbrž ni nikoli bil v Prekmurju. Spremenjenje darov Iz njegovega potopisa pa je razvidno, da je bil v Strigovi in na Razkrižju - in od tam je gledal na slovensko Prekmurje. Danes bi verjetno z nami bil prav tako tu vesel tega velikega koraka, ki ga je naredilo vrhovno vodstvo Katoliške cerkve ter dalo tisto rešitev, ki je v blagor vsem vernikom. Ne gre za kako zmago -triumfalizem -, temveč gre za tisti evgangelijski klic, ki je potreben vsem. Danes, ko želim, da bi se tudi vi pridružili tej zahvali ter to vprašanje vključili v zahvalno pesem, želim, da bi tista župnija, na novo oblikovana, bila v resnici kraj edinosti, kjer bi si dva naroda podajala roke, se srečevala iz oči v oči, iz srca do srca. Naj nam pri tem pomaga tudi veliki ljubitelj edinosti in ekumenski delavec, naš svetniški škof Slomšek.« Dekret Zvedajoč se, da mora »blagor duš (...) biti v Cerkvi vedno naj višji zakon« (kan 1752 ZCP), državno tajništvo v moči posebnih pooblastil, ki jih je prejelo od papeža Janeza Pavla II., izroča v začasno »apostolsko administracijo« msgr. Francu 162 Krambergerju, mariborskemu škofu, tisto ozemlje župnij Razkrižja in Štrigovc, ki spada v zagrebško nadškofijo, pa je znotraj meja Republike Slovenije. Sedanja začasna ureditev, ki velja »na namig Svetega sedeža in dokler se kako drugače ne uredi«, ne spreminja meja zagrebške nadškofije. Državno tajništvo naroča njegovi eminenci kardinalu Franju Kuhariču, zagrebškemu nadškofu, da izvrši ta odlok in z njim seznani mariborskega škofa, ekscelenco msgr. Franca Krambergerja. Iz apostolske palače v Vatikanu 24. avgusta 1994 Angelo kard. Sodano Državno tajništvo S. Ema Sobočan Sestre Frančiškanke Brezmadežnega spočetja Družba Frančiškank Brezmadežnega spočetja je v Sloveniji znana pod imenom »slovenjebistriške šolske sestre.« Ustanovila jo jc učiteljica Frančiška Lampcl 1843. leta v Gradcu. Istega leta so bila potrjena prva pravila Družbe. Leta 1929 pa je bila priznana kot kongregacija papeškega prava. Družba se jc prvotno imenovala Šolske sestre tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Namenjena jc bila pouku in vzgoji deklet. Po želji ustanoviteljice naj bi pomagala povsod, kjer jo Cerkev potrebuje. Zaradi spremenjenega delokroga jc v marijanskem letu 1954 spremenila svoj naziv v Frančiškanke Brezmadežnega spočetja (FBS). Vrtec v Turnišču - vodi sestra Benigna 163 Že pred ustanovitvijo je Antonija Lampel (pozneje imenovana s. Frančiška) s svojimi tovarišicami v svoji zasebni šoli poučevala revnejše otroke brez plačila. Dolgo so si pritrgovale pri svojem načinu življenja, da bi nekaj deklic tudi brezplačno dobivalo hrano. Z ustanovitvijo so vodile javne šole. To je takrat pomenilo, da je bila šola dostopna vsem. Kolikor je dopuščal prostor, nobenega otroka niso zavrnile. Na škofovo željo so odprle zavod za varstvo otrok, mlajših od šestih let, jih oskrbovale z vsem potrebnim popolnoma brezplačno. Institut je bil navezan na pomoč razumevajočih dobrotnikov. Šola in vzgoja je bila prva dejavnost kongregacije. Že v prvih letih ustanove se je kongregacija srečala tudi z mislijo na nego bolnikov. Ustanoviteljica mati Frančiška Lampel je zapisala v ustanovnem pismu, naj bodo sestre pripravljene za vsako nalogo, kjer jih Cerkev potrebuje. V Frančiškovi preprostosti naj se odzivajo božjemu klicu in naročilom Cerkve, pa naj bo to pri vzgoji in pouku, v strežbi bolnikom in ubogim, v pastorali ali v misijonskem delu. Sestre niso potrebovale pisnih navodil za svoje vsakdanje vedenje: videle so mater Frančiško in jo posnemale, kolikor so mogle. S svojim zgledom je znala mati Frančiška sestre navduševati za to življenje uboštva in odpovedi. Kar je delala že pred ustanovitvijo, je postalo pravilo: šolske sestre ne odklonijo nobenega otroka Gospodinjski tečaj v Lendavi - vodi s. Avguština Pavel zaradi njegove revščine. Revni otroci so še bolj potrebovali dobro izobrazbo, ki jih je usposobila za življenje, kot bogati, ki so si lahko privoščili zasebne šole. Sestre so z veseljem prenašale vsa pritrgovanja, saj jim je mati smehljaje in vedro dajala dober zgled Število sester jc naraščalo. Zunaj Avstrije se je kongregacija razširila v Slovenijo, Brazilijo, Francijo, Črno goro, na Češko in Hrvaško. Pogumnejše sestre so se podale tudi v misijonske dežele; na Kitajsko in v Afriko. Zibelka naše slovenske province je bila postojanka pri Sv. Petru pri Mariboru. Tu je v Slomškovem času župnikoval Marko Glascr, njegov veliki prijatelj in goreč dušni pastir. Po Slomškovem zgledu je bil tudi sam zelo dejaven na 164 kulturnovzgojnem področju. V župniji je ustanovil štiri razredno ljudsko šolo. Prosil je za sestre učiteljice v Algersdorfu, ki naj bi poučevale na tej šoli. Dne 25. oktobra 1869 so pripotovale iz materine hiše v Algersdorfu prve sestre. Prevzele so pouk v obeh razredih dekliške šole, skrbele tudi za nedeljski pouk v obrtni šoli za ženska dela. Kasneje so tudi organizirale gospodinjske tečaje ter tako pomagale pn vzgoji kmečkih deklet in mater. V oskrbi so imele tudi cerkev Matere božje na Gorci. Deset let po ustanovitvi postojanke pri Sv. Petru se je začelo plodovito delovanje sester tudi v Apačah, tedaj imenovanih Abstall. lam so poleg poučevanja v šoli sestre kasneje vodile tudi otroški vrtec, gospodinkske tečaje in razne prireditve. V sosednji vasi Črnci so sestre 1917. začele tudi z vodstvom otroškega vrtca. V Apačah so delovale sestre do 1. 1947. Skupina sester na Golniku - pljučni sanatorij Po 1. svetovni vojni jc državna meja ločila slovenske sestre od materine hiše v Gradcu in privedla do ustanovitve jugoslovanske province. Provinca ni imela možnosti, da bi sama izobraževala učiteljski naraščaj. Zato so se lotile tudi druge dejavnosti; nege bolnikov. Sestre so skrb za bolnike z veseljem sprejele. Kmalu so spoznale, kakšne velike možnosti za apostolat* jim daje to deio. Ni jim bilo treba veliko govoriti; bilo je dovolj, da jih je bolnik videl pri požrtvovalnem delu. Tako sestre tudi kasneje, ko so že odprle šole, niso hotele opustiti svojega dela ob bolniški postelji. V novi provinci je bilo veliko poklicev. Odpirale so sc postojanke: Žižki v Prekmurju 1920. leta, Golnik na Gorenjskem I. 1922, Lendava 1. 1925, Turnišče I- 1928, Slovenska Bistrica I. 1929, Ljubljana I. 1933, Sevnica in Boštanj 1. 1934, Naklo pri Kranju 1. 1935, na Kitajskem I. 1936, Črneče i. 1937, v Franciji 1. 1939, Čakovec I. 1941, Veržej 1. 1955, Sv. Trojica v Slov. Goricah 1. 1960, Brezje na Gorenjskem I. 1961, Križe na Gorenjskem I. 1962, Puščava 1. 1962, Zagreb I. 165 14*6, Avstralija I. 1966, Trnje I. 1967, Šentjanž pri Dravogradu 1. 1969, v Švici I. 1970, Beltinci I. 1971, Rim 1. 1^73 in Nazarje I. 1982. Do konca druge svetovne vojne je delovanje sester bilo zelo obsežno. Vodile so gospodinjske tečaje ter razne druge prireditve. V mnogih krajih so vodile vrtec in poučevale na osnovni šoli. Ponekod so sestre prevzele službo v bolnišnicah. Vodile so tudi internat za dekleta in kandidatinje, ki so obiskovale meščansko šolo. V poboljševalnem zavodu (Črneče) so prevzele tudi vzgojno poslanstvo za dekleta. Na Golniku so prevzele službo v sanatoriju za tuberkulozne bolnike. Pred drugo svetovno vojno je delovalo tam 84 sester. Delo med bolniki z neozdravljivo boleznijo je terjalo več življenj mladih sester. Mnogo zapuščenih otrok je našlo zatočišče v sirotišnicah, kjer so sestre z ljubeznijo skrbele zanje. S. Regina Curič, ki jc prevzela vodstvo sirotišnice pripoveduje: »Ob mojem prihodu v Slovensko Bistrico je bilo v sirotišnici (takrat imenovani Banovinski dečji dom) štiri do pet Sestre v Gradišču - prve, druge obljube in jubileji otrok. Ob mojem odhodu po devetih letih 1939. I. pa že 60 otrok. V sirotišnico so sestre sprejemale otroke, ki so bili brez doma. Nekaj otrok je pošiljala takratna banovinska oblast in zanje tudi plačevala. Večino otrok pa smo same vzdrževale predvsem z darovi dobrotnikov. Dostikrat so sestre hodile prosit za pomoč k dobrim ljudem. Če je bilo potrebno, so si sestre pritegovale pri hrani, da niso otroci ostali lačni, V začetku smo sprejemale otroke do desetega leta starosti. Ker jc prihajalo čedalje več otrok, so sestre kupile še eno hišo. Tako so lahko sprejemale vse otroke, brez razlike. Otroci so lahko ostali pri nas do konca šolanja ali do zaposlitve. Kot voditeljica doma, sem imela svojo celico med otroki - bita sem noč in dan z njimi. Lahko rečem, da so se otroci dobro vživeli v našo skupnost. Še danes mi je najbolj boleč spomin na tiste dni, ko so v sirotišnico prihajali ljudje, ki so želeli otroke posvojiti. Takrat so se otroci razbežali, mnogi so se me oklenili, ter me jokajoč prosili, naj jih ne dam drugim ljudem. Na obdobje, ko sem delala v sirotišnici, me vežejo lepi spomini.« 166 Med obema vojnama, ko so vedno večje skupine sezonskih delavcev odhajale iz Slovenije v Francijo, je bila potreba, da so se sestre podale tudi v Francijo. Skrbele so za dekleta ter jih zbirale ob prostem času. Podobno kot v Sloveniji, so tudi tam opravljale različne službe. Danes delujejo tudi v misijonu na Slonokoščeni obali v Afriki. Na prošnjo salezijanskega duhovnika mons. Jožeta Kereca so leta 1936 štiri sestre odpotovale na Kitajsko. Ko so se naučile nekoliko kitajskega jezika, so odprle ambulanto, kamor so prihajali številni bolniki. Kasneje so prevzele skrb za misijonsko dekliško sirotišnico, obiskovanje bolnikov po odmovih in tudi v gobavskem naselju. V misijonu je bila ustanovljena šola za katehistinje in nekaj deklet iz te šole se je odločilo za redovniško življenje. Spomladi 1. 1948 sta prišla iz Francije še s. Ksaverija in s. Martina, naslednje leto pa še s. Jožefa (nečakinja misijonarja Kereca). Daleč od vsake povezave s »civilizacijo«, v pokrajini, kjer nihče m razumel nobenega evropskega jezika, kjer je moralo biti življenje popolnoma kitajsko, je čakalo sestrsko skupnost na tisoče težav. Ko so sestre sprejele ponudbo svojega rojaka in se odločile za misijon, so imele vse še dokaj romantične predstave o misijonskem življenju. Ta romantičnost je gotovo vplivala, pa tudi pristno versko navdušenje, da je vse možne žrtve videlo v rožnati luči. Do 1. 1952 je delovalo na Kitajskem sedem sester, od katerih je bilo pet iz Prekmurja: s. Mihaela Rous iz Črcnsovec, s. Konstantina Sarjaš iz Žižkov, s. Ksaverija Jerebic iz Odranec, s. Imakulata MarŠič iz Melinec in Jožefa Kerec iz Prosečkc vesi. Leta 1952 so bile kot vsi Evropejci tudi sestre izgnane iz dežele. Še vedno pa so v duhu in molitvi povezane z ljudmi iz lepega in cvetočega misijona pod Tibetom. Po vojni je 10 sester našlo službo v bolnici v Črni gori. Medtem ko v Sloveniji sestre niso smele živeti v samostanskih skupnostih, niti nositi redovne obleke, so v Črni gori sestre lahko naprej živele svoje redovno življenje. Delo slovenskih sester je živo vtkano tudi v podobo slovenske Avstralije. Od leta 1966 posvečajo svoje moči ohranitvi narodne, kulturne in verske pripadnosti naših izseljencev. Do leta 1981 so vodile tudi otroški vrtec. V mednarodnem jezuitskem kolegiju v Rimu so sestre po posredovanju slovenskih jezuitov, predvsem p. Pavla Berdena, od leta 1973 do 1982 vodile kuhinjo. Od leta 1970 do 1 1990 so sestre delovale na štirih postojankah v Švici, v domu ostarelih in v slovenski misiji kot pomočnice pri pastoralnem in kulturnem delu za Slovence v Švici. Na prošnjo velikega domoljuba, župnika v pokoju Jožefa Klekla, ki je stanoval v Crensovcih, so sestre prišle v Žižke. Poučevale so na šoli, prirejale številne gospodinjske tečaje. Samostan in šola sta bila tudi tu žarišče kulturno-prosvetne dejavnosti. Leta 1925 so sestre tudi v Lendavi odprle otroiki vrtec ter začele z vodstvom internata za dekleta in kandidatinje, ki so obiskovale meščansko šolo. Prav tako so začele tudi z vodenjem gospodinjskih tečajev ter raznih drugih prireditev. Sestre so dvajset let delovale tudi v Turnišču (1928-1948). Vodile so otroški vrtec, sirotišnico, prirejale gospodinjske tečaje ter med okupacijo 1941-1945 poučevale tudi na osnovni šoli. Še danes se mnogi ljudje radi spominjajo sester, ki so tam skrbele za otroke in dekleta. Druga svetovna vojna in razmere po njej so boleče posegle v življenje posameznih sester, skupnosti in celotne province. Po vojni so se sestre z vso požrtvovalnostjo lotile obnove svojih postojank in skupnega življenja. Vodstvo 167 province je bilo zopet v Slovenski Bistrici. Toda kmalu se je pokazalo sovražno razpoloženje nove oblasti do vere in verskih ustanov. Zaplenili so celotno samostansko premoženje po vseh postojankah v Sloveniji. V Slovenski Bistrici jc bil tako poleg vsega drugega zaplenjen ves arhiv, dokumentacija province ter vse osebne stvari posameznih sester. Takoj naslednji dan, 17. 2. 1949, so morale zapustiti samostan. Sestram so vzeli šole in zatrli vsako možnost, da bi lahko delale z mladino. Odpustili so jih iz zdravstvene službe. Nekatere so odšle na svoje domove, druge so si iskale zaposlitev. Tiste, ki so že bile v državnih službah v Slovenski Bistrici, so si poiskale po ena ali dve skupaj stanovanja pri dobrih ljudeh v mestu. Predstojnice so aretirali in odpeljali v preiskovalni zapor. Po 6-mesečnem preiskovalnem zaporu so ponovno pretrpele krivično obsodbo z odvzemom prostosti in prisilnim delom. Po teh bolečih razmerah so se sestre ponovno z vso požrtvovalnostjo trudile za obnovo svojih postojank in skupnega življenja. Polagoma se je v začetku šestdesetih let položaj sester v Sloveniji začel normalizirati. Spet so sc zbirale v majhnih skupinah, vedno bolj so se povezovale, tako, da je spet postalo možno skupno vodstvo. Tako imamo danes postojanke v Slovenski Bistrici, Ljubljani, Sv. Trojici v Slovenskih goricah, Križah, Šentjanžu pri Dravogradu, Čakovcu, Veržeju, Beltincih in domu duhovnih vaj v Nazarjih. Vodstvo province jc v Slovenski Bistrici. Srce Slovenije - bazilika Marije Pomagaj na Brezjah - nam v svoji senci čuva dom duhovnih vaj, ki jc namenjen slovenskemu narodu. Delokrog sester v današnjem času je: skrb za cerkve, pomoč na župniščih, v misijonih, bolnišnicah, karitativno delo. Po župnijah delujemo tudi kot katehistinjc in organistinje. Starejše in onemogle sestre pa s svojim trpljenjem in molitvijo kličejo blagoslov na domače župnije in ves slovenski rod. V družbi Frančiškank brezmadežnega spočetja jc delovalo veliko sester iz Pomurja. 61 sester je šlo k Bogu po plačilo, 30 pa jih deluje po raznih krajih Slovenije in tudi drugod po svetu. Tudi danes Bog trka na srca mnogih pomurskih deklet. Vztrajno molimo, da bi se odzvale njegovemu klicu in sc velikodušno posvetile službi Bogu in bližnjemu. Dragica Breskvar Slovenska katoliška misija v Berlinu 1969 - 1994 V življenju pomeni 25 let pravo mladost in zrelost hkrati. V letošnjem maju je doživljala zrelost in mladost tudi Slovenska katoliška misija v Berlinu. Njeni župljani praznujejo četrtstoletnico župnije kar z več prireditvami S pesmijo in glasbo so jo počastili v soboto in nedeljo, 22. in 23. aprila. Nastopali so oktet, mešani pevski zbor, mlada glasbena skupina, solist na elektronskih orglah ... vsi že dolgoletni »udomačeni« ali pa rojeni Berlinčani, a koreniti Slovenci. Velika župnijska dvorana - tudi to premore slovenska župnija v Berlinu - je bila v soboto na »premieri« do zadnjega kotička polna. Najbrž nc samo zato, ker je bila prireditev kmalu po maši, ki je tudi vedno dobro obiskana (težav z obiskom ni bilo niti na ponovitvi slovesnosti dan kasneje, v nedeljo popoldne). Med gosti omenimo le nekatere slavnostne govornike. To so g. Ivo Elens, referent za tujce pri berlinski nadškofiji (»Mesto za oznanjevanje ni samo v cerkvi, ampak tudi zunaj njenih zidov.«), g. Guntcr Ziegenhagen, referent za tujce pri 168 Nastop okteta v cerkvi Mešani pevski zbor 169 Karitas (»Na sodelovanje s slovensko župnijo imam veliko prijetnih spominov!«), g. Lojze Milharčič, zastopnik koprskega škofa Metoda Piriha, ki je narodni ravnatelj za Slovence po svetu (»Sreča je biti zvest koreninam, pomembno je, da znamo živeti skupaj.«). Župnik Hrvaške katoliške misije (ki je 25-letnico praznovala 6. maja 1994) p. Nedeljko Norac-Kevo (»Domovina, kakva bila, rodjenom si sinu mila!«), g. Boto H. Mey, župnik župnije sv. Elizabete, kjer so berlinski Slovenci našli gostoljuben dom (»Slovenci so naraven del naše župnije, z vami se dobro razumemo.«), nova predsednica društva »Slovenija« v Berlinu gospa Martina Konda (»V svojem osebnem imenu vsem iskrene čestitke ob vašem jubileju. Tudi v bodoče vam želim veliko uspehov pri vašem delu!«), konzul republike Slovenije v Bonnu g. Branko Rakovec (prinese! je pozdrave veleposlanika dr. Frleca: »Vsi Slovenci moramo delovati skupaj na težavni poti k samostojnosti«). Se marsikoga bi lahko našteli. Sicer pa je vsem sedanji berlinski župnik g. Martin Horvat prav tako namenil prijazno pozdravno besedo. Zahvalil se je tudi celotni nemški družbi za možnost, da lahko Slovenci tako daleč od domovine razvijajo svojo narodno kulturo in vero. Posebej je poudaril, »da je Cerkev živa Cerkev ljudi, ki pri bogoslužju polagajo na oltar vse svoje življenje, zato je nemogoče, da bi se Cerkev ukvarjala z ljudmi samo v Cerkvi, v svetišču. Zato se mora Cerkev ukvarjati z vsemi dejavnostmi, s katerimi lahko približa Boga človeku. Slovenska župnija v Berlinu bo še naprej gojila tudi pevsko in glasbeno kulturo. Življenje v župnijski skupnosti seveda ne teče kar samo od sebe, pač pa s pomočjo številnih posameznikov. Vedno je potrebno postoriti to in ono v cerkvi, pa v pevskem zboru ali zanj, v dvorani ali v družbenih prostorih. Sedem slovenskih Oktet TALITA iz Bogojine 170 župnikov sc jc v Berlinu izmenjalo v četrt stoletja. Vsak od njih je s svojimi močmi gradil žive vezi, da jc danes tako kot je. Dosedanji slovenski duhovniki v Berlinu: p, Janez Sodja, dr. Štefan Steiner, Štefan Vereš, dr. Stanko Ojnik, Toni Štekl, Štefan Antolin, Martin Horvat. Sedanji župnik g. Martin Horvat jc prišel pred šestimi leti. Iz mariborske škofije prihaja, Prekmurec, iz Hotize po rodu, če naj se poreklo v duhovniškem poslanstvu skromno poudari in pomeni kaj več od golega dejstva. V vsakdanjem trudu berlinskih Slovencev, po ubijajočem delu v tovarnah, je župnijski prostor, slovenski duhovnik, maša in obredi v slovenskem jeziku VEČ kot samo košček doma, več kot ZAVETJE. To je SLOVENSKI OČE NAŠ v nemškem morju. SLOVENSKI VEROUK po nemški šoli nam veliko pomeni. Okoli SO mladih hodi tudi k dopolnilnemu pouku slovenskega jezika in kulture, ki ga jc slovensko ministrstvo za šolo in šport posebej organiziralo. Župnija, to so še slovenske verske in laične prireditve, misijoni, verska, kulturna, športna in družabna srečanja, gostovanja iz matične domovine in Nemčije ... 11. junija 1994 je berlinska župnija s svojima zboroma bila gostitelj 6. revije slovenskih pevskih zborov iz Nemčije, Nizozemske in Belgije, iz Slovenije pa sta prišla dekliški oktet TALITA iz Bogojine ter oktet iz Gorenje vasi pri Škofji Loki. Poleti je bila skupina Nemcev za nekaj časa v gosteh pri nas v Prekmurju in na Brezjah. Tako so pobliže spoznali domovino svojih sožupljanov. Nedvomno lepa skupna poteza obeh duhovnikov v župniji sv. Elizabete! Zato so med prireditvijo podelili osmim najzaslužnejšim zahvalno listino za bogato duhovno, kulturno in družabno življenje. Priznanja so gotovo več kot samo lep papir v zahvalo. In zato so ljudje, ki jih je gospod Milharčič poklical na oder, bili pospremljeni s krepkim ploskanjem. Pet prvoobhajancev (1994) s starši in duhovnikom 171 V Berlinu živi okoli dva tisoč Slovencev. Večinoma so to družine, katerih očetje in matere so mladi, polni moči in upanja pred desetletji prišli »samo za krajši Čas, za kakšno leto« v to mesto, takrat še ograjeno z neprehodnim zidom. Dandanes so ti očetje in matere že dedje in babice. Vnuke so jim prinesle njihove hčere in sinovi, ki so praviloma že v Berlinu rojeni. Tisti, ki so prišli v Berlin med prvimi, so nekateri že upokojenci. Nekaj Slovencev je na tem ali onem berlinskem pokopališču našlo tudi svoj zadnji dom. Petje je del življenja. Še posebej za Slovence. Slovenska župnija v Berlinu ima kar dva pevska zbora: oktet in mešani zbor. Oba vodi Franc Pukmeister. Oktet je zahtevna reč. Berlinska osmerica jo dobro obvlada. Po letih so oktetovci za poldrugo desetletje in več starejši od berlinske slovenske župnije -a so vztrajni pri vajah, prepevanju, nastopanju in prijateljevanju. Veliko domačih, ljudskih in cerkvenih pesmi imajo na sporedu, pa tudi kakšna tuja se najde vmes: hrvaška, ruska, nemška, italijanska. Najbrž tudi zaradi pozornosti do tistih, ki so med Slovenci in Slovenkami v Berlinu našli svoje prijatelje, naredko može in žene. Ko se oktetovim pevcem pridružijo še nekateri drugi, nastane kar številen mešani pevski zbor. Njegova odlika ni samo ubrano večglasno petje, pač pa tudi generacijska pisanost, saj je v zboru več mladih pevk in pevcev. »Že dolgo niso tako lepo peli!«, je bilo slišati po dolgem ploskanju. To ni bila samo vljudnost publike do rojakov, znancev in prijateljev. Bila je nagrada za trdo večletno delo. Kajti pevci že dolgo vadijo večkrat na teden. Vse skupaj je bilo tako naravno, iskreno in ubrano, da si kar pozabil na tisoč in več kilometrov, ki te ljudi že dolga leta loči od domovine. V SRCU JO IMAJO, DOMOVINO, S PESMIJO SE JI BLIŽAJO IN SE JE SPOMINJAJO. Mož zrelih let, ki je med petjem dajal zboru intonacijo, se je preselil na oder, k elektronskim orglam. To je Emil Glavnik, nekoč član beograjskih filharmonikov, s katerimi je prepotoval lep del sveta in se ustalil v Berlinu. Spored g. Glavnika je obsegal različne skladbe; zaigral je tudi svojo lastno. Vse na slovensko temo. So tudi pri tej izbiri odločale korenine? Gotovo. V dvorano je zanesel vrhunsko kvaliteto in nekaj domovine obenem. Potem so na oder stopili mladi fantje. Dvakrat »DRUGA GENERACIJA«. Berlinski Slovenci jih dobro poznajo. Ob glasbi skupine Druge generacije so namreč preplesali marsikatero veselo noč, še večkrat pa so mladeniči s svojim igranjem poplemenitili množico. »Zelo se pozna, da jih gospod Glavnik kdaj pa kdaj polika!«, se je slišalo med publiko. Res so zaigrali lepo, uglašeno, všečno - in navdušili. Sobotni kulturni program so vsi nastopajoči ponovili še v nedeljo popoldne. Za številne prijatelje in vabljene goste iz nacionalno in versko pestrega, kulturno odprtega Berlina. Poudariti je treba, da je celoten program nastal z domačimi močmi: od petja do glasbe, povezovanja, tekočega simultanega prevajanja v nemščino za »zunanje goste«, ki jih je bilo kar veliko. Pohvalne besede so govorili o slovenski »koloniji« v Berlinu, o bogatem in razvejanem življenju v slovenski župniji. Kajti m mogoče pripraviti tako kakovostnega in prisrčnega večera, če za njim ni živo povezane skupnosti, nenehnega dela skozi leta, predvsem pa iskrenosti in volje vseh, da tudi v Berlinu obstane - kolikor mogoče dolgo - SLOVENSKI OČE NAS. Tako kot je po zaslugi župljanov in njihovih župnikov rasel in obstal doslej. Že dolgih 25 let. 172 p. Stanko Matjašec Na obisku pri rojakih v Kanadi Evropa jc mozaik narodov. V tem mozaiku so večji in manjši kamni, a vsi enako potrebni, da je mozaik lepa in skladna celota. Med množico malih narodov, ki že čez tisoč let soustvarjajo evropsko civilizacijo, je tudi slovenski. In kakor najdemo danes Evropejec po vsem svetu, tako srečujemo tudi Slovence na vseh celinah. Slovenci nismo vedno imeli svojih vladarjev in voditeljev, a smo se ohranili, ker smo svojo kulturo uprli na vero in Boga. To trdno povezanost med slovensko kulturo in vero so ohranili naši ljudje še do danes tudi na tujem. To kar je zapisal g. Franc Letonja, župnik slovenske župnije v Montrealu ob njeni 25 letnici (1989), sem doživljal na Obisku pri naših rojakih v Kanadi v mesecu avgustu. Na obisk k našim rojakom bi morala potovati skupaj z mariborskim pomožnim škofom dr. Jožefom Smejem. Žal zaradi obveznosti doma ni mogel v Kanado in tako sem moral na dolgo pot sam. Z majhno zamudo smo 4. avgusta poleteli z Dunaja prek Frankfurta, Amsterdama in »velike luže« proti Torontu. Po prijetnem skoraj deveturnem poletu smo zaradi hude nevihte morali pristati v Montrealu in čakati na boljše vremenske razmere, da smo lahko poleteli v Toronto, kjer so me čakali. Po carinskih formalnostih je sledilo prvo spoznavanje. Spoznati v masi ljudi nekoga, ki prihaja prvič v Kanado, pa ni tako enostavno. Toda iznajdljiva Polančarja g. Jože Hozjan, predsednik društva Večerni zvon, in g. Jože Žalik, sta napisala transparent z mojim imenom in priimkom in tako smo se hitro našli in pozdravili. Ker je med Kanado in Evropo časovna razlika šest ur in bi se že po moji uri (ob 22-tih) prilegel počitek po dolgi poti, sem sc moral takoj prilagoditi kanadski uri. Žena g. Hozjana g. Micka, je namreč čakala z večerjo. Prvo presenečenje. Pri Hozjanovi družini 173 V Kanadi prave domače prekmurske koline. Da bi prvi dan dobil vsaj malo orientacije, kje sploh sem, sva si z g. Žalikom, ki mi je tudi birmanski boter, ogledala delček mesta Toronta, ki ima približno 3 milijone prebivalcev. V nedeljo 7. avgusta, sem se prvič srečal z nekaterimi našimi rojaki na Prekmurski farmi, kjer smo se zbrali k nedeljski maši. Na tej farmi naši rojaki preživijo v poletnih mesecih takorekoč vse vikende; petek popoldne, soboto in nedeljo. Tu poteka nekakšno skupno življenje: skupaj delajo, skupaj praznujejo godove, rojstne dneve in ostale praznike. Ko je mogoče pa se zberejo k skupni maši v kapeli Marijinega vnebovzetja. Tu je doma še lepa prekmurska beseda in pesem. V vsej svoji lepoti in mogočnosti se dviga kvišku nad Torontom naj višji stolp sveta CN TOWER. Kar dolgo je treba stati v vrsti preden prideš do kabine, ki te v nekaj sekundah popelje do restavracije 53(1 m visoko. Marsikomu zastane dih, ko zagleda daleč spodaj prej mogočne stolpnice, kakor da so se spremenile v majhne Škatlice. Tudi ta stolp ima v sebi nekaj slovenskega. Načrtoval ga je in bedel nad njegovo izvedbo g. Rupnik. Škoda, da so mnogi naši slovenski strokovnjaki svoje znanje morali pokazati v tujini. Lepe in čudovite stvari lahko naredi človeška roka in razum. Toda priznati pa moramo da smo nemočni pred tem, kar nam daje in ponuja narava. In med mogočne naravne čudeže sveta spadajo vsekakor Niagarski slapovi, ki so obenem državna meja med Kanado in ZDA. Milijoni litrov vode padajo v globino v mavričnih barvah. Ljudje stojimo in občudujemo. Tega tudi majlepši film ne more prikazati. Mnogi se z ladjo želijo popeljati čim bliže mogočnim slapovom, vetidar samo do določenega mesta, sicer Po blagoslovu nove hiše 174 14. avgust - proščenje Namen mojega potovanja v Kanado jc bil in taka je bila tudi prošnja prekmurskega društva Večerni zvon, da bi vodil slovesnost proščenja za velko mešo in obenem predstavil delo in življenje Duhovnega centra pri Benediktu. Slovesnost proščenja smo imeli 14, avgusta. Že kmalu po deveti uri so začeli prihajati naši rojaki iz različnih krajev in mest na svoje prekmursko proščenje. Sledili so pozdravi, stisk rok... Me poznate? Jaz sem iz Polane, drugi iz Žižkov, jaz sem iz Trnja, z Bistrice, iz Odranec, mi smo pa z Goričkega, pa iz Črensovec. Bogdaj! Nas poznate? predlanskim smo bili doma. Videli smo se v Martjancih. Smo iz Mlajtincc... Imel sem občutek kot bi bil v Prekmurju. Z molitvijo in pesmijo smo bili povezani z vsemi doma, ki so hiteli v naša Marijina svetišča. S sv. mašo smo začeli prav ob uri, ko je bila zbrana v Turnišču mladina iz Prekmurja. Tako smo še bolj čutili povezanost z vsemi domačimi po Mariji, ki jc naša skupna mati. Mogočno je odmevala slovenska molitev in pesem, tako znana in domača: Marija, nebeška kraljica... Na koncu maše je še vsak prejel spominsko podobico rojaka iz Bogojine g. škofa dr. Jožeta Smeja in zloženko o Duhovnem centru. Po prazničnem kosilu kot se za proščenje spodobi, je sledil kulturni program. Zvrstili so se pozdravi gostov, med njimi tudi predsednika izvršnega sveta SO Maribor g. Antona Rousa, ki se jc mudil na obisku pri svojih znancih, ter obeh župnikov slovenskih župnij v Torontu, Nato smo prisluhnili nekaj tekstom in pesmim iz domačih logov. Glasna in jasna je bila beseda napovedovalca in voditelja g. Miha, nekdanjega učitelja v Črcnsovcih. Ob sklepu kulturnega programa pa so mladi v narodnih nošah zaplesali nekaj slovenskih narodnih plesov. In ker je pihal neprijeten hladen veter, so se mnogi ob zvokih skupine Iskre vrteli in plesali vse do večernih ur. Bil je to res pravi pomurski dan v Kanadi. Prijetni so spomini in doživetja na vsa srečanja za našimi rojaki: v Torontu, Missisuagi, Hamiltonu, Londonu, Montrealu. Lepa in prijetna so bila srečanja na vseh farmah; na prekmurski, slovenski, lovski, montrealski. Rad bi sc zahvalil vsem in vsakemu posebej za vašo dobroto, za ljubezen, za čas, ki ste si ga vzeli zame. Vsem, ki ste me spremljali iz kraja v kraj; posebej še g, Jožetu Hozjanu, predsedniku društva Večerni zvon, g. Jožetu Žaliku, g. Alojzu Žižeku, ki so skrbeli za organizacijo vseh obiskov. Hvala tudi mladim iz V. Polanc, ki so si vzeli čas za obisk v Wunderlandu. Vsem in vsakemu posebej: »BOG PLATI« Zbogom in na svidenje v Sloveniji! Lojze Kozar ml. Po pouli mi en fantič gre Tak je bil naslov prireditve ob podelitvi Trubarjeve plakete msgr. Lojzetu Kozarju, 23. aprila 1994. V dvorani vaškega doma v Odrancih so sc ob gostih zbrali še številni domačini, da bi s svojo navzočnostjo počastili fantiča, ki sc jc v desetem letu (ega stoletja podal čez polje, skrito med borove gozdove. Velik del življenja pa je hodil po prelepem ravnem polju. Fantič je hodil tudi po drugačnih poljih. Podal se jc na polje učenosti, ki si jo jc nabiral, nekaj v martinjski in ženaveljski Šoli, nato v soboški in ptujski gimnaziji in v mariborskem bogoslovju. P5 Množica v dvorani Kvartet iz Martinja in domači mešani zbor 176 Več kot pol stoletja že hodi po polju odreševanja človeka, kot duhovnik, oznanjevalec božje besede, delivec zakramentov. Ta fantič hodi tudi po polju umetnosti, kulture. O tem priča devet knjig, veliko zgodb, pesmi, razprav. O tem pričajo trije pevski zbori, ki jih vodi in rodovi, ki jih jc učil peti. Fantič je hodil tudi po poti trpljenja: že v ranem otroštvu, ko je ostal brez matere, pa predvsem v letih, ko je skupaj z verniki gradil dve cerkvi. Po prelepem ravnem polju, po polju kulture, služenja človeku, še danes gre ta fantič, fantič štiriinosemdesetih let. Temu fantiču, msgr. Lojzetu Kozarju, duhovniku in pisatelju, je bil posvečen tisti aprilski večer. Za delo na literarnem področju in za širjenje bralne kulture je predsednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije g. Franček Rudolf podelil msgr. Kozarju Trubarjevo plaketo. To jc bilo tudi prvo uradno priznanje Kozarjevega literarnega ustvarjanja s strani republike oz. države. O Kozarjcvi hoji po glasbenem polju je spregovoril odranski rojak dr. Štefan Ferenčak, polje Kozarjeve pisane besede pa jc odstrl drugi Odrančar, urednik Družine, prof. Jože Zadravec. O slavljenčevi hoji po odranskih poljih se je razgovoril g. Franc Mlinarič, predsednik sveta krajevne skupnosti Odranci. Otroški zbor Izbrana Kozarjcva besedila so prebrali gledališki igralec g. Rajko Stupar iz Lendave in mladi Odrančarji Gašper Tompa, Andreja Zver in Matej Škafar. S Saljivko Cirila Preglja jc navzoče ogrel in razveselil otroški pevski zbor pod vodstvom slavljenca. Pod istim vodstvom je dve pesmi zapel tudi domači dekliški zbor, nekaj pesmi pa še mešani zbor. Sodeloval jc tudi moški kvartet iz Martinja. Bogat in lep program jc sestavil Lojze Kozar ml., povezoval in pogovor s slavljencem pa je vodil novinar g. Branko Žuncc. 177 »T prenaglem diru sonce je prešlo poldan, poletje je pri kraju in jesen se bliža. Se vedno v željo silno sem vkovan, da bi zapiskal na piščal, čeprav se sonce niža.« To pesem Nema piščalka, je Kozar napisal bolj v začetku svojega literarnega ustvarjanja, ko se je njegovo poletje že iztekalo. Toda jesen je čas sadov. Čas bogatih, zrelih sadežev. Kozar nam jih je nasul polno košaro: povesti, romane, resne in šaljive zgodbe, razmišljanja, pesmi, razpravp, spominske zapise. Pričakujemo in želimo si še več takih sadežev. Čeprav se sonce niža, piskajte tudi v večernem mraku na svojo piščal. K. B. Ob umiranju duhovniške matere Skrivnost človekovega življenja doseže svoj višek prav ob zadnji postaji. To je dogodek, ki razodene človekovo notranjost: moč ali nemoč, odprtost ali sklenje-nost, lahko pomeni nezaželeni pripetljaj ali pa naj večjo šanso za prihodnost. Za kristjane ne sme smrt pomeniti uničenja in poraza, zanj smrt predstavlja svobodno in dokončno odločitev za božjo večnost. Tako je smrt lahko naj večji praznik človekove svobode. Lani sem doživel bolečo resnico, da naše mame ni več med živimi na zemlji. Zdaj razumem, da je za vsakega duhovnika, ki je že po svoji službi zbližan s smrtjo in umiranjem, najtežji trenutek, ko umira njegova mama. Nobenemu ni lahko ločiti se od svoje mame, pa tudi če je še tako stara. Pri mami starost ne šteje. Mama ostaja vedno ljubeča mama, mati svojemu otroku. V literarnih delih lahko najdemo lepe pa tudi ganljive zapise o umiranju matere. V Klekovih publikacijah je mogoče večkrat brati o smrti duhovniške matere. Sam Klekl je v Marijinem listu kar precej vrstic namenil duhovni veličini in slovesu svoje matere. Sam ne bom mogel pozabiti trenutka, ko mi je zdravnica sporočila težko zdravstveno situacijo naše mame. Mislim, da mi spomin ne bo tako slabel, da bi mogel pozabiti besede, ki mi jih je zdravnica izrekla v bolnišnici: »Težka bolezen, toliko in toliko časa še lahko živi, vendar se boš moral sprijazniti«. Resnico o maminem zdravju sem si globoko vtisnil v dušo in jo v sebi nosil kot težek kamen. Nikakor se nisem mogel sprijazniti z diagnozo. V globini svoje duše sem se boril z nekom, ki hoče biti ugrabitelj meni naj bližjega človeka. Končno sem le moral sprejeti resnico, vendar nič kaj prijazno, temveč odklonilno, sovražno, z nevero in nejevoljo. Več je bilo vere v življenje mame, kakor pa zaupanja v zdravnikove besede. Zaupal in verjel sem Njemu, ki je začetnik življenja, da lahko podaljša in ohrani življenje naše mame. Z največjim zaupanjem sem sc obračal nanj, ker sem bil prepričan, da on more rešiti življenje in premagati bolezen. Dozdevalo se mi je, da naša mama morajo nekaj časa še živeti, saj mama mora spremljati svojega sina na vseh postajah sinovega duhovništva. Kakor je Kristus pod svojim križem potreboval svojo mater Marijo, tako potrebuje vsak duhovnik svojo mater, da mu pomaga nositi križ njegove službe. Duhovnikova mama kakor Veronika briše svojemu sinu pot in prah, ki mu ga na njegov obraz nasuje njegova duhovniška služba. Je kakor Marija, ki se srečuje s križem obloženim Sinom, s katerim se namenita na Kalvarijo zmage. Prenekatera mati je izbrana, da sc na poseben način pridruži trpljenju Jezusa Kristusa. Kristus si jo izbere, da mu 178 pomaga nositi križ za odrešenja človeštva. Pogosto jc življenje, trpljenje, umiranje in smrt duhovniške matere zaznamovano z duhovniško vsebino. Dobra mati duhovnikova je njegova najtesnejša sodelavka. S svojimi molitvami in križi zaliva (o, kar seje sin z oznanjevanjem. S takšno duhovniško vsebino je bila zaznamovano življenje in trpljenje tudi moje mame. Njihovo življenje, trpljenje in umiranje jc bilo po svoji naravnanosti duhovniško. Naša mama so živeli in trpeli za Cerkev, da bi se njeno poslanstvo lahko čimbolj izpolnjevalo. Najtežje trpljenje, neznosne bolečine, stiske in razočaranja svojega srca so pogosto darovala Bogu za Cerkev, posebej za potrebe Cerkve na Slovenskem in duhovniške poklice. Ponovno sem slišal iz njihovih ust: molim in molim cele noči, ko ne morem spati, molim za duhovniške poklice in za vaše duhovniško delo, da bi rodilo svoje sadove. Ni bilo potrebno priporočati posebnih potreb Cerkve naši mami, saj jih je dobro poznala. Zelo rada jc molila prav rožni venec za duhovnike in za spreobrnjenje grešnikov. Kdo bi lahko naštel vse molitve, ki so jih v nebo poslali naša mama. Bolezen jc kljub nekaterim olajšanjem in zboljšanjem le počasi napredovala in zahtevala svoje. Muke so bile neznosne, telo se je zvijalo in kričalo in vendar duša je ostajala zvesta svojemu poslanstvu: ljubiti in trpeti s Kristusom. Kljub grozovitim mukam jc v njih ostajala sposobnost za življenje, čeprav samo za življenje v postelji. Čeprav sami s svojim Bogom v bolečinah m krčih, pa so bili vendar zmeraj v živi in hodomušni komunikaciji z bližnjimi. Številni obiski, ki so jim hoteli zmanjšati bolečine, so se kar vrstili. Vsi smo občudovali, kako so znali trpeti m prenašati, ker so imeli ljubezen. Zmogli so trpeti in znali so umirati, čeprav so bili navdušeni za življenje. Pripravljali so se na smrt, zato ker so živeli z Bogom. Smehljaj, prijaznost, gostoljubnost, vedrost in pesem, to so bile značilnosti njihovega trdoživega življenja. Bolezen je še bolj prečiščevala njihovo dušo, tako da jc postajala še bolj božja. Bolezen jim ni odvzela nasmeška na obrazu do zadnjega. Duh je bil močnejši kakor telo Vera in zaupanje sta kljubovali bolezni in trpljenju. Tudi v najtežjih trenutkih so bili pripravljeni za pesem. Verjetno jc bilo ob malokateri bolniški postelji toliko petja kot pri nas doma. Prepevali so sami in z drugimi. Bolečina slovesa od najdražjih, trganje vezi s svetom naši mami nista zameglila pogleda naprej. Njihov boleč in umirajoči pogled ni bil v prazno in neznano. Njihovo umiranje ni bilo drsenje v nič. Za našo mamo je življenje bilo lepo, bilo jc dar in polnost, zato, ker jc bilo darovano za nekoga in nekomu In takšno je bilo tudi njihovo umiranje. Potem ko sc jc moja duša povsem vdala v ločitev od mame, ko so telesne muke z zmeraj večjo in neusmiljeno napadalnostjo rezale nit življenja, sem sc v vsej predanosti v božjo voljo obračal na Boga in klical, naj naredi kakor hoče. Njihovo trpljenje m umiranje sem priporočal božjemu usmiljenju Tistega jutra po prejetem obhajilu, ki sem ga sam prinesel, so m.-fma padli v nezavest Prepričam smo bili, da jc nastopil konec. Naenkrat je soba postala polna najožjih svojcev. Po nekajurni krizi so mama prišli k sebi Sc isti dan je nastopila druga kriza, vendar so to prestali s povsem drugačno predanostjo in mirnostjo. Prepričan sem, da so mama to jutro morali nekaj doživeti. Prišla jc posebna tolažba od zgoraj. Od tistega časa pa do konca jc v njihovi duši vladal popoln mir. Lahko bi rekli, da je tistih nekaj tednov življenja bito ena sama prošnja h Gospodu. »Pridi, Gospod Jezus in me vzemi k sebi«. To jc bilo srečanje z Gospodom, ki jim je dalo posebno moč za prenašanje trpljenja ob vedrini in pesmi. Se isti večer smo na mamin predlog zapeli Marijino pesem. Najdražja njihova pesem je bila Picd 179 teboj, o mati. Skoraj ni bilo dneva v njihovi bolezni, ko ne bi sami ali skupaj z obiskovalci zapeli svojo Marijino pesem. Z vsebino pesmi Pred teboj, o mati, jc bilo zaznamovano njihovo življenje in smrt. Kakšna tolažba za vsakega, ki se bliža koncu! Kako doživeto so morali mama zapeti besedilo: »Če pa žalost pride grenka in gorje, se zatečem v Tvoje materno srce«. In s kakšno gorečnostjo so peli zadnjo kitico: »In ko smrtni angel me poklical bo, čez ta zadnji prag me sprejmi Ti v nebo. O Marija, tvoj naj bom vse dni, Ti pa bodi meni mati milosti«. In v ponedeljek 2. avgusta popoldne ob 19h se je izpolnila njihova prošnja. Gospod je prišel in jih vzel k sebi. Kelih trpljenja je bil izpit v njihovo poveličanje in odrešenje drugih. Upočasnjeno dihanje je naznanjalo bližajoči se konec. Bolečine so ponehale. Telo je čedalje bolj omahovalo, na obrazu je bil opaziti zmeraj večji mir. Vsi najožji domači in sosedje smo začutili, da je nastopil zmagoslavni trenutek odhoda k Bogu. Dovolj je trpljenj in bolečin, dovolj je molitev in pesmi, dovolj trepetanja in skrbi najbližnjih. Napočil jc čas zrenja iz oči v oči, radosti in večnega življenja z angeli in svetniki pri Bogu. Naša mama so doživeli, da se »trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela« (Rim 8,18). Zdaj se veselijo s poveličanim Gospodom, saj se je končalo umiranje na Kalvariji njihove bolezni. In obraz, ki ga je zapustil duh, ki sc je srečal s svojim Bogom, je razodeval sledove miru in sreče. Z njega je sijala sreča, toda ne zemeljska, na njem je bilo opaziti posebno lepoto. In ta jc nastala zaradi duha, ki se je v tistem trenutku srečal z večnim sijajem. Ta mamin obraz je v tem trenutku dobil poteze, ki jih do takrat nisem nikdar opazil. Bil jc drugačen, saj je zagledal božjo lepoto, ljubezen in dobroto. Tako je ostala v mojem spominu sveta podoba naše mame. Njihov umirajoči, a blaženi obraz ostaja naj lepši v mojem spominu, ki ga ne bodo mogli zabrisati ne meseci ne leta. Ta obraz ostaja za večno podoba vedre, pogumne in ljubeče matere. Ni ga ubila in spremenila ne kruta in neizprosna bolezen ne smrt. Prav zaradi tega obraza sem ob njeni mrtvaški postelji v domači hiši ostal veder, vdan in miren, mirnejši kot poprej. Njena podoba mi je govorila o življenju, blaženosti in o sreči. Sporočilo tega obraza mi je vlivalo upanje, dajalo moč. In v tistem trenutku sem slišal šepetanje neizgovorjenih besed: »Srečna sem. Pridite za menoj«! Lojze Kozar ml. Sramota našega stoletja Meja med Avstrijo in Madžarsko se onkraj rabske doline povzpne na nizke griče in se po njih vije najprej nekoliko proti vzhodu, nato pa jo ubere proti severu. Na enem teh gričev stoji lepotica, cerkev sv. Emerika. Postavljena jc na madžarskih tleh, le nekaj deset metrov od mejne črte. Kraj se imenuje Ronok, nemško Radling, in je le nekaj kilometrov oddaljen od Monoštra. Že v 10. stoletju naj bi v tem kraju stala cerkev, posvečena sv. Emcriku. Leta 1452 se omenja župnik Kelemcn. V času reformacije so župnijo nekaj časa upravljali kalvinski duhovniki. V 17. stoletju je imela cerkev obokan strop in lesen kor. Sedanja cerkev je bila zgrajena v letih 1902-1904. Med drugo svetovno vojno je tukaj župnikova! Matija Zadravec. Prebivalci so bili večinoma Nemci. Ob cerkvi je stalo župnišče, na drugi strani pa šola. Kmetije so bile posejane po pobočju in v dolini. 180 Rondk - cerkev "v. Emerika Tako jc bilo. Danes stoji le cerkev, ni župnišča, ni šoic, ni niti ene kmetije. Le nekaj sadnega drevja jc ostalo med grmovjem. Na zapuščenem pokopališču stoji šc nekaj kamnitih spomenikov m kakšen lesen križ. Kaj se je zgodilo s tem krajem? Ob koncu 2. svetovne vojne so bili tukaj hudi boji med Nemci in Rusi. Toda kraj jc bi! izbrisan z obličja zemlje v letih po vojni. Komunistična oblast je izselila ali pobila večino prebivalcev tega obmejnega predela. Tik ob cerkvi je potekala železna zavesa, trojna ograja iz bodeče žice. Cerkev so po letu 1951 smeli uporabljati le vojaki, seveda nc za bogoslužne namene. V teh letih je iz cerkve izginilo vso, kar je bilo vrednega. Izropana, napol porušena cerkev je vse bolj propadala. V sedemdesetih letih jo je komunistična oblast hotela celo porušiti, a rušenja nobeno podjetje ni hotelo prevzeti. Ko je tudi na Madžarskem zadišalo po svobodi in demokraciji, so končno le dobili dovoljenje za obnovo cerkve. L#ta 1990 so začeli cerkev obnavljati. Domačim vernikom so veliko pomagali Avstrijci in tudi drugi dobrotniki. Križ, ki krasi vrh zvonika, jc blagoslovil papež Janez Pavel II. v Sombotelu. Obnovljena cerkev je bila posvečena 20. septembra 1992, ko so sc tam zbrali Madžari, Avstrijci in tudi Porabski Slovenci. Pred cerkvijo je v sliki in besedi predstavljena zgodovina cerkve in kraja. Pozornost pritegnejo velike table, na katerih so v različnih jezikih zapisani najpomembnejši podatki o cerkvi. Tudi v slovenščini piše, kdo je cerkev postavil, kdo jo jc uničil in kdo obnovil. V letih 1951-1989 »jc cerkev ZRUŠILA sramota našega stoletja ateistični komunizem«. Kako jasno j c opredeljena ideologija, ki je pol stoletja krojila usodo milijonov ljudi. Ateistični komunizem j c sramota za 181 Napisne table pri cerkvi v Rdndku človeštvo, je madež v knjigi zgodovine. Kajti rušenje cerkva, kratenje osebne svobode, obsojanje in ubijanje nikakor ni napredek. Koliko takih tabel bi morali postaviti v Sloveniji: na Kočevskem, v Žužemberku in drugje! Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani je še zmeraj, pet let po t.i. padcu komunizma, filmski studio. V Trbovljah si verniki zaman prizadevajo, da bi dobili gradbeno dovoljenje za novo cerkev, občinski veljaki so odločno proti. Brezbožni komunizem, v taki ali drugačni preobleki, je sramota našega stoletja. Pravite, da ne? V Čigavem imenu so bile porušene mnoge cerkve in kapele? V čigavem imenu so skušali vero izriniti iz javnosti, v čigavem imenu je bilo prepovedano hoditi k maši učiteljem, miličnikom, oficirjem in drugim, ki so hoteli doseči vodilno mesto v družbi? V čigavem imenu je bilo pobitih 12.000 slovenskih domobrancev? V čigavem imenu se je izvajala nacionalizacija premoženja in obvezna oddaja? V čigavem imenu je bil zaplenjen gradbeni material za dve novi cerkvi, v Kuzmi in v Odrancih? Cernu to razmišljanje? Cernu napis v Ronoku? Da se sramota, v tej ali oni obliki, ne bi nikoli več ponovila. 182 S. Marija Kociper Vzgojno delo sester v Soboti Zc četrto leto sestre HMP delujemo v Soboti, kjer živimo v lepi hiši velike dobrotnice g. Marije Žitnik-Klar. V pastoralnem letu 1993/94 jc okrepila naše moči peta sestra m tako smo se še lažje vključile v obsežno pastoralno delo dveh župnij. Pri Kapeli smo pomagale pri katchczi in z liturgično animacijo popestrile sodelovanje otrok pri nedeljski sv. maši. V naši župniji pa smo z otroki imele še več stikov, saj smo poleg verouka in praznične animacije imele še sobotni oratorij, s katerim smo otrokom dale priložnost, da so veselo in koristno preživeli svoj prosti čas. V oratoriju smo s sodelovanjem otroško-mladinskega pevskega zbora pripravili več lepih praznovanj m tudi že tradicionalna udeležba »Čarnega jezera« v Ljubljani, ni izostala. Posebej je treba pohvaliti že omenjeni pevski zbor, ki jc z ubranim petjem olepšal mnoge liturgične praznike. S sodelovanjem in pomočjo mladinke Ivanke Lutar zbor lahko gostuje tudi v drugih župnijah Otrokom pa je veliko pomenilo skupno bivanje s kapelskim pevskim zborom na Pohorju in obisk v pobrateni župniji Dravograd. Miklavžcvanje, ki smo ga pripravili za starejše in bolne občane v domu počitka v Rakičanu, jc zelo razveselilo nc samo obdarovane, ampak tudi nastopajoče otroke same. Z misijonsko nabirko so otroci tudi letos zbrali precejšnjo vsoto, namenjeno misijonarki s. Marjeti Zanj kovic, ki je svoje delo na Madagaskarju predstavila veroučcnccm iz Rakičana. Sestre z otroki 183 Letos se je precej povečal obisk šmarnic. V Rakičanu smo pred to lepo pobožnostjo imeli še različne igre; v Soboti pa so birmanci tekmovali v znanju in tako zajemali »iz vodnjaka žive vode«. Varstvo otrok, ki ga imamo že dve leti v naši hiši, dobiva vedno jasnejšo podobo vrtca. Zgradile smo novo kuhinjo in preuredile ostale prostore, v katerih se otroci prav dobro počutijo. Ko spremljamo njihovo veselo igro, petje in opazujemo ta prijeten direndaj, se Bogu zahvaljujemo, da nam je zaupal te otroke, ki jih skušamo vsestransko vzgajati. Pri tem je zelo pomembno sodelovanje s starši, za katere organiziramo mesečna srečanja. Za enotno vzgojo otrok iščemo skupno vzgojno pot. To pa nam olajšujejo razna družabna srečanja za celotno družino. Skupno bivanje na Pohorju pred božičem je bilo enkratno. Snežna idila, priprava obrokov, skrb za veselo razpoloženje ter srečanje z Bogom ob duhovni obnovi nas je še bolj zbližalo in utrdilo prijateljske vezi med družinami. Dve drugi podobni srečanji sta bili: praznovanje dneva staršev in zaključni piknik s sv. mašo pri Kapeli. Zavedamo se, da je vse to, kar storimo, le majhen delež na veliki Gospodovi njivi v našem Pomurju, a spoznanje, da se na podoben način trudijo še mnogi, nas opugumlja. Bog pa jc tisti, ki daje rast, zato prosimo za Božji blagoslov in razsvetljenje, da bi znale odgovoriti na resnične potrebe mladih, za katere smo Njemu darovale svoje življenje po zgledu sv. Janeza Boška in sv. Marije Mazzarello. Lojze Kozar Profesor ing. arch. Janez Valentinčič 1904-1994 Sedmega junija 1994 je v Ljubljani na svojem domu umrl univerzitetni profesor ing. arch. Janez Valentinčič. Ker ima tudi v Pomurju nekaj svojih del, med katerimi je najbolj vidna odranska cerkev, mu iz hvaležnosti posvečamo tudi v naših Stopinjah nekaj vrstic. Z gospodom profesorjem Valentinčičem sem se prvič srečal davnega leta 1946, ko smo iskali projektanta za odransko cerkev. Arhitekt Plečnik je takrat doživljal globoko krizo, ker so tudi na naši ljubljanski univerzi nekateri imeli o njem enako mnenje, kakor kaki dve leti pozneje UDBIN zaslišcvalcc, ko sem mu omenil umetnika Jožefa Plečnika, pa je skočil s stola: »Kakšen umetnik! Niti navaden obrtnik.« - Zato so mi priporočili Plečnikovega asistenta prof. Janeza Valentinčiča. Takrat sprejeti projektiranje cerkve jc bilo veliko tveganje, toda gospod Valentinčič jc tvegal in takoj pristal na to, da nam najprej naredi nekaj skic. V aprilu nam je poslal tri skice, naj si med njimi izberemo tisto, ki nam bo najbolj po volji. Skice smo dali na ogled in ljudje so se odločili za osmerokotno stavbo s tremi stolpi in petimi polkrožnimi apsidami. Tudi na škofiji so se odločili enako, prav tako prof. France Stele, ki smo ga prosili za mnenje. Že 19. maja 1946. je prof. Valentinčič prinesel načrte izbrane skice in sicer v merilu 1:200. Pregledal je teren, kjer bo cerkev stala, da bi določil trdnost temeljev. Devetega sept, istega leta je izdelal načrte v merilu 1:100 in je k cerkveni stavbi pridružil tudi župnišče. Da jc cerkev združena z župniščem, je danes običaj, takrat pa je oblast zahtevala, da se mora župnišče ločiti od cerkvene stavbe. Mislim, da zato, ker bi skozi cerkev lahko kdorkoli prišel tudi na župnišče, nc da bi ga oblast po svojih ljudeh mogla kontrolirati. 184 Gotovo arhitektu Valentinčiču ni bilo lahko svoj lepi in idealni načrt spreminjati, toda vda! sc je in za zakristijski del narisal nove načrte. Kljub tej in drugim izpolnjenim zahtevam oblast gradbenega dovoljenja ni dala. Gez tri leta smo dobili dovoljenje za leseno cerkev in tudi za njeno notranjo opremo je načrte naredil profesor Janez Valentinčič. Prav po njegovi iznajdljivi domišljiji je lesena baraka dobila izredno prijeten notranji prostor z lepo pobarvanim kasetiranim stropom, preprostim, toda lepim glavnim oltarjem ter zelo domiselnim Marijinim oltarjem, katerega dele smo čez osemnajst let postavili v novo cerkev. Pod korom je bila krstilnica in spovednica, spredaj pa lep ambon, vse po Valentinčičevih načrtih. Ko je leta 1961 naša duhovnija postala redna župnija, smo morali znova misliti na redno cerkev. Po dolgem pošiljanju Valentinčičevih načrtov sem in tja in po številnih posredovanjih smo od oblasti dobili navodilo, naj načrte poenostavimo, da bo predračun znatno manjši in morda šele potem lahko računamo z gradbenim dovoljenjem. Tudi komisija za cerkveno umetnost na škofiji v Mariboru je zahtevala poenostavitev načrtov in ponovno smo prosili profesorja Valentinčiča, naj nekaj stori, da bo predračun nižji, pa se s tem nikakor ni mogel sprijazniti in jc predlagal samo to, naj v prvi fazi gradnje opustimo gradnjo stolpov. Oblasti pa je bilo to premalo in profesor Valentinčič sc jc lotil splošne poenostavitve. Komaj si lahko mislimo, kako težko mu je bilo tako delo: od lepih načrtov, po katerih bi stavba harmonično rasla v višino in bi jo znotraj obdajal venec nadzidkov, balkonska ograja pa bi bila iz ljubkih stebričkov, bi ostalo nekaj okrnjenega, osiromašenega. Gotovo se je njegovemu umetniškemu čutu tako delo do kraja upiralo, toda postavili so nas pred izbiro: ali ubogamo oblast ali gradnjo cerkve odrinemo v negotovo prihodnost. Čeprav Še tako težko, je gospod profesor popustil pritiskom m jc svoje načrte do kraja poenostavil. Odstranil je apside, ovalno obliko okenskih stebrov je spremenil v obliko kvadrov, v notranjosti opustil nadzidke in balkonske stebričke. Notranji prostor cerkve sam ni dosti izgubil na svoji skladnosti, kajti na mestih, kjer bi morale biti apside, so zdaj stene z lepimi umetniškimi slikami Staneta Kregarja, da jc cerkev kljub poenostavitvam znotraj zelo lepa, le zunanjosti ni mogoče primerjati s prvotnimi odličnimi načrti. Morda pride kdaj čas, ko bodo verniki dogradili tudi stolpe in stavbo bolj približali prvotni zamisli velikega arhitekta Janeza Valentinčiča. Vsa notranja oprema odranske cerkve je narejena po njegovih načrtih, barvo sten, tlaka in okenskega stekla pa sta skupno določila z umetnikom Stanetom Kregarjem. Profesor Valentinčič je rad prihajal k nam v Odrance, včasih tudi za kak teden na počitnice, bodisi z gospo soprogo ali s katero obeh hčera. Tu jc veliko bral, včasih slikal s tempera barvami in si vmes prepeval domače ljudske pesmi pa kak odlomek iz raznih oper. Tudi kolesaril je rad in sva večkrat prekrižarila naše Prekmurje. Gospod profesor je bil zelo vljuden in obzirdh. To sc je naj lepše pokazalo na sodnijski razpravi po nesreči v naši cerkvi, ko kot priča ni hotel povedati prav nič takega, kar bi lahko kogarkoli bremenilo. Njegovega bivanja med nami smo se vedno veselili. Ne samo jaz, ampak tudi verniki, saj jim jc bil s svojo pokončno krščansko držo v tistih težkih časih protiverske propagande velika opora, ko so ga videli med seboj pri maši. Profesor Janez Valentinčič jc veliko storil za lepoto bogoslužnih prostorov v času, ko so drugi za kaj takega imeli samo prezir in omalovaževanje. Sedaj se svojega umetniškega ustvarjanja veseli v nebesih, kajti njegova umetniška dela so šla z njim pred Božji prestol. Počivajte v miru, spoštovani in dragi gospod 185 profesor Janez Valentinčič, naša odranska župnija Vas bo vedno ohranila v najlepšem spominu. Lojze Kozar V spomin p. Cirilu M. Zveru V lanskih Stopinjah smo obljubili, da se bomo v letošnjih obširneje spomnili g. patra Cirila M. Zvera, ki je v ljubljanski bolnišnici umrl 4. novembra 1993. Lansko obljubo bom skušal sedaj izpolniti. Pater Ciril je bil rojen v Odrancih 11. novembra 1919. leta in so mu pri krstu dali ime Stefan kakor je bilo ime tudi njegovemu očetu, mati pa je bila Terezija, z dekliškim priimkom Antolin. Med tremi brati je bil naj mlajši. Bil je zelo bister in imel je izvrsten spomin, zato so ga starši poslali v soboško gimnazijo, kjer je naredil maturo, potem se je pa nepričakovano odločil za redovniški poklic. Da se je odločil za strogi kartuzijanski red, je zasluga njegovega kateheta na soboški Pater Ciril s škofom M. Držečnikom ob posvetitvi odranske cerkve gimnaziji, profesorja Alojza Šoštareca. Po letih zorenja in preizkušnje je 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, 1945. leta naredil slovesne zaobljube. Mašniško posvečenje je preje! v nedeljo, 3. novembra 1946, v Mariboru in naslednjega dne, v ponedeljek, 4. novembra istega leta, jc imel novo mašo v Odrancih. Ko se je na dan posvečenja kot Gospodov duhovnik vračal v svojo rojstno vas Odrance, so mu domačini prišli na pol poti od Beltinec naproti in ga po mnogih pozdravih v dolgi procesiji spremili v domačo kapelo in nato na njegov rojstni 186 dom. Vsa pot od njegove rojstne hiše pa do kapele na koncu vasi je bila okrašena in naslednjega dne se je kljub delavniku zbralo ogromno ljudi iz Odranec in tudi iz okoliških župnij. Pri novi maši mu jc govoril njegov nekdanji katehet Alojzij Šoštarec. Maša jc bila pri kapeli na prostem, saj je bilo vreme sončno in toplo. Pater Ciril je 59 let preživel v pleterskem samostanu, bil vodja novincev, potem pa dolga leta odličen gospodar samostanskega posestva, kolikor ga je še ostalo od nacionalizacije, ki jim je večino njihovega posestva in gozdov odvzela brez vsake odškodnine. Da so patri in bratje v samostanu lahko preživeli tista leta po »svobodi«, jc v veliki meri zasluga patra Cirila, ki je znal najti povezavo z raznimi domačimi podjetji, da so spravili v promet zdaj veliko število jajc, ko so imeli veliko kokoši-nesnic, zdaj obilen pridelek solate, jabolk, grozdja, predvsem pa znanega pleterskega brinjevca, ki ste ga lahko dobili v vsakem boljšem hotelu. Kljub velikim skrbem in trudu je to vendarle bila Cirilova postranska dejavnost, kajti bil je predvsem menih, redovnik z vsem srcem in ves predan svojemu redu kartuzijanov. Blizu dvajset tisočkrat jc ponoči vstal in s sobrati prepeval Bogu v čast od enajste ure ponoči pa do ene ali dveh po polnoči, kajti svojih 53 let v kartuziji, kjer je doma tišina, zbranost, molitev, študij in delo, je vzel svoj redovniški poklic strogo zares. Ko sem v prejšnjih letih bil včasih gost v Pleterjah, sem občudoval njegovo pobožnost, njegovo veliko zaupanje v Božjo previdnost. Občudoval pa sem tudi njegov spomin, ki jc bil izreden, kar jc enkrat slišal ali bral, ni več pozabil. On, ki j c živel v strogem samostanu, j c Slovenijo veliko bolje poznal kakor jaz, ki sem žive) sredi sveta. Kako velik ugled jc imel pri ljudeh, sem videl v Novem mestu, kjer so govorili z njim z veliko spoštljivostjo nc samo verni, ampak tudi ljudje drugačnih nazorov in jc višji uslužbenec tovarne avtomobilov patra Cirila prijateljsko sprejel in takoj uslišal njegovo prošnjo, naj mi prodajo avto, ker je bil moj fiček v prometnem trčenju razbit in midva s profesorjem Vilkom Novakom brez prevoznega sredstva. Sicer bi moral na avto čakati več mesecev. Imel sem vtis, da ga tam vsi poznajo, od navadnega delavca do direktorja. Njegovo poznanstvo z raznimi uradi nam je zelo prav prišlo, ko smo prosili gradbeno dovoljenje za novo cerkev. Takrat je obiskal mnogo uradov vse gor do naj višjega vrha v Sloveniji, prepričeval in razlagal potrebnost cerkve v Odrancih in moledoval za izdajo gradbenega dovoljenja. Prepričani smo, da so zlasti njegove molitve pripomogle do uspeha, saj je v svojem vsakonočnem bedenju gotovo veliko molil tudi za to. Pred nekaj leti jc imel težko prometno nesrečo, toda hvala Bogu brez hujših posledic. Lani pa ga jc zadela kap, od katere si ni več opomogel, čeprav so zdravniki storili zanj vse, kar so mogli. Dobri Bog ga je kot svojega zvestega služabnika poklical k sebi na dan vseh svetnikov 1993. Pokopali smo ga prav na dan njegove nove maše, 4. novembra 1993. Pogreba sc jc udeležilo tudi okrog 70 njegovih rojakov iz Odranec, sorodnikov in prijateljev. Na zemlji srno s patrom Cirilom Odrančarji izgubili velikega motilca in s tem tudi najlepši cvet, kar jih je kdaj pognalo in cvetelo v Odrancih. Prepričani pa smo, da imamo sedaj dobrega in močnega priprošnika v nebesih, ki pred Bogom ne bo pozabil naših odranskih otrok, mladine, starcev in družin in bo vsem izprosil močno vero, trdno upanje v srečno večnost ter veliko ljubezen do Boga in med seboj. Počivaj v miru in uživaj večno veselje pri Bogu, dragi brat v duhovništvu in dragi prijatelj. 187 Jože Smej Dr. Valter Dermota -in memoriam V sredo 28. septembra 1994 je v družbi svojih duhovnih sobratov na Trsteniku zamenjal zemeljsko življenje z večnim dr. Valter Dermota. Rojen je bil 25. 9. 1915 v G. Radgoni, vendar so se starši kmalu preselili k Sv. Juriju ob Ščavnici. Po gimnaziji v Soboti in Ljubljani je študiral teologijo na Gregoriani v Rimu. Študij pedagogike in katehetike je nadaljeval na Papeški salezijanski univerzi Ateneju v Turinu. V duhovnika je bil posvečen 2. 7. 1944 v mestu Bagnolo. Po doktoratu na dunajski univerzi je na Teološki fakulteti v Ljubljani predaval katehetiko in psihologijo razvojne dobe. Njegov znanstveni opus obsega ok. 20 bibliografskih enot. Že v 1. letniku Stopinj 1972 najdemo njegovo ime med pomembnimi rojaki župnije Sv. Jurij ob Ščavnici (str. 83). S svojimi članki o vzgoji mladostnikov je bogatil naše Stopinje. Kako sodobna je njegova utemeljitev, da mlad človek še išče samega sebe, zato izjave: Ne grem več k verouku, ne grem k maši, niso dokončne. Starši morajo biti potrpljivi, njihov zgled bo odločilen pri dokončni odločitvi mladostnikov (Stopinje 1980, 95). Na ljubljanskih Žalah je njegov grob 4. oktobra ob asistenci ok. 85 duhovnikov blagoslovil ljubljanski nadškof. Sodelavci Stopinj bomo dr. Dermoto pogrešali, v veri v občestvo svetih pa verujemo, da on blagoslavlja sedaj še bolj naše Stopinje. Franc Puncer Pesnik se je vrnil Ko so prebivalci Sv. Jurija ob Ščavnici pred nedavnim zaznamovali rojstno hišo svojega velikega rojaka dr. Antona Korošča, so napovedali, da bodo kmalu isto pripravili svojemu drugemu velikanu mislecu, pesniku, pisatelju in politiku Edvardu Kocbeku. Namero so izpolnili v nedeljo 25. septembra 1994, ko so mu odkrili doprsni spomenik v središču njegovega rojstnega kraja. Za to priložnost je Andrej Inkret zbral 90 njegovih pesmi in knjigi, ki jo je izdala založba Mihelač, dal naslov Devetdeset pesmi, Ob devetdesetletnici pesnikovega rojstva. Pesmim je dodal sestavek Edvard Kocbek: življenje in delo. V njem v glavnem daje besedo pesniku samemu. Dva pesnikova stavka sta za 188 slovcnsko vojno zgodovmo gotovo zanimiva; prvi pod letnico 1041- p-hsticna fronta, ki so jo komunisti organizirali po 7„,n zato Životarila, sc je zdaj brez posebnega akta spremenila v o!™bodSl\ f T slovenskega naroda, (s I48) Drugi stavek pod letnico 1945 ko ^dob/r0n,° informacije o masovnih pokolih v Kočevskem rogu... Pred očmi se mi ie stemni spričo bremena, ki mi jc leglo na dušo, (s 154) ' siemnno Simpozij o Edvardu Kocbeku je zaključila nedeljska slovesnost Na simnozd Slavistično društvo Slovenije in Slavino društvo Pomurja povabilo kulturne Slovenije. Ob dobri udeležb! v dvorani osnovne Šole se je zvrstilo š i. , predavanj z vmesnimi razpravami. Kako so želeli vsestransko prikazati živlienisko pot, misel in delo Edvarda Kocbeka pokažejo naslovi številnih predavani - Z-m’* iz tehv - dotikam vsega (Franc Zadravec), Idcjno-estetska izhodišča v Kocbekovi pesniški zbirki Groza (Jože Pogačnik), Kocbekova poezija tRork p,, ... J Kocbekovi partizanski dnevniki (Andrej Inkret), Poetika Kocbekove novelistične zbirke Strah m pogum (Miran Štuhec), Vercors in Kocbek - dvoje sorodnih pisateljskih m političnih usod (Boris Pahor), Kocbekova odločitev za OF in (njegov) krščanski etos (Vekoslav Grmič) Duhovnonazorska struktura Edvarda Kocbeka (Peter Kovačič Peršm), Kocbekovi dnevniki 1941-1945 kot zgodovinsk vii (Tone Ferenc), Etična ozaveščenost in politična manipulacija-Edvard Kocbek ' »uporniški pritrjevalcc« v razponu med domom in svetom (Lev Detela) Besedilna oblikovanost Kocbekove lirike (Marko Stabej), Kocbek in nova stvarnost (Tomaž Sajovic). Figure časa in neskončnosti v poeziji Edvarda Kocbeka (Irena Novak Po pov), Kocbek od prisilnega umika v zasebnost do vrnitve v javno življenj/ Gabrič). Rekli so, da bodo predavanja izšla v zborniku. J ’ Sporedno s simpozijem so v šoli priredili razstavo množice Kocbekovih knim in natisov ter etnografsko razstavo, ki prikazuje marsikaj, kanje v času Kocbekove mladosti še služilo, sedaj pa jc »shranjeno« na podstrešjih starih domov V soboto, na predvečer osrednje proslave, so Člani društva slovenskih pisateljev na literarnem večeru brali svojo in Kocbekovo poezijo in prozo. Nedelja jc bila pri Sv. Juriju vsa sončna. V sklopu Kocbekovih dnevov so se ljudje množično udeležili nedeljske maše, ki jo je vodil škof Grmič. Po maši je na zbornem mestu pred cerkvijo nastopil slavnostni govornik France Bučar izredno bogat in odlično izveden kulturni program petja in recitalov je pritegnil množico udeležencev. Končno je Kocbekov sošolec domačin Anton Korošak ob asistenci Antona Trstenjaka odkril doprsni spomenik na prostoru pred nekdanjo hišo, v kateri se je rodil Kocbek. Tako sc Kocbek vrača nc samo v svoj domači kraj ampak v vso slovensko domovino. Tisti Kocbek, ki je uspel ob svojem imenu nabrati toliko epitetonov (pridevnikov), ki mu od vsakega nekaj pritiče; velik človek, kristjan, umetnik mednarodnih razsežnosti, mislec, vrhunski pesnik slovenskega stoletja, pesnik zemlje, filozof, prevajalec, samohodec, nepodrejen metričnim in rimanskim shemam, pisec 371 dnevniških zveskov, očarancc zemlje, naivnež, prevarante »španski borec«, partizan, kritikast, svobodnjak, slovenski domoljub, OF ar svetovljan, podpisnik Dolomitske izjave, pisec »Strahu in poguma«, upornik in krščanski socialist in še kaj. Dom in domovina ga sprejemata. 189 Jožko Vinkovič Janez Bertalanič, dolgoletni organist na Pertoči Pred skoraj sedmimi leti sem spoznal organista Janeza Bertalaniča. Ko sem postal pertoski župnik, sem nanj naletel na koru. Kor je bil njegov drugi dom. Skoraj bi si upal reči, da je postajal njegov prvi dom. Se posebej na stara leta. Žena mu je umrla, otroci so šli po svetu. Orgle so bile njegova velika ljubezen. Zato se je rad zadrževal ob njih. Igral je in jih popravljal, vzdrževal. Tu se mu je čas ustavil. Večkrat je prihajal med tednom na župnišče po ključ. »Samo za nekaj minut ga rabim. Nekaj moram preigrati na orgle,« je dejal. Minute so se raztegnile v ure.. Občutek za čas se tako hitro spremeni. Pozneje sva se ob podobnih priložnostih dogovorila, da bom že sam prišel zvečer zaklenit cerkev. Rodil se je 4. dec. 1913. Rojstna hiša je imela v tedanji avstroogrski številko 104. Bilo je to na robu Pertoče. Odraščal je ob lepem gozdu, ki sc razprostira proti Gerlincem. Kot nekoč menih iz zgodbe, je tudi on rad zahajal v bližnji gozd. Le-ta mu je bil seveda priložnost za igro, brezskrbno otroštvo. Toda čedalje bolj mu je postajal glasbena učilnica. V mirnem gozdu se je učil igrati trobento. Kot sv. Frančišek Asiški je igral živalim. V začetku zagotovo bolj okorno. Toda vaja dela mojstra! Janez je odraščal v družbi brata, treh pol sester in pol brata. Prav vsi so bili obdarjeni s petjem in igranjem. Tako je bilo »pri Kozelinu« (po domače) vedno veselo. Slišati je bilo različna glasbila. Od lesenega glavnika do tamburice. Tudi Janez je že v zgodnjem otroštvu igral v šolskem tamburaškem ansamblu. Učil sc je tudi uporabljati note. 190 Otroške oci pa so mu zažarele, ko je videi harmoniko. Kako si jo je želel« Toda kje jo dobm ali kupni? Janezovo željo je opazil neki možakar, ki e doma imel staro harmoniko. »Ne bo draga « mu je dejal. »Zvečer prinesi srednje vSo kokos, pa bo harmonika tvoja.« Janez ni čakal do večera amn»k l organiziral lov na kokoš. Kmalu se je prestrašena kokoš znašla v Janezovem cekarju. Hite) je z njo na drugi konec vasi. Večkrat je padel z njo. Mudilo se mu jc, da si darovalec s ucajno ne b. premislil. Kokoš pa se je počutila kot darovalo jagnje pri Izraelcih, ki ga ženejo v zakol. Prestrašeno se je drla, pa spet umolknila Kozehnova kokos se jc naenkrat znašla na novem dvorišču. Solarova harmonik pa v Janezovih rokah. Pa saj ni mogel verjeti. »Imam jo! Pa celo moia ie « si u govoril. J J ’ S harmoniko se je začelo zanj novo življenje. To je življenje ob tipkah ki noiein V tem času se jc Janez žc učil mizarstva. Mojster Andrej Vogrinčiči Gerline je začuden pogledal, ko je vajenec Janez neko jutro prišel na delo kar s harmoniko Za mojstra je bilo res čudno, za Janeza pa ne. Saj .vendar brez harmonike pri njem več ni šlo. Takratni mojstri so bili zelo strogi do vajencev Toda Janezov mojster je bi! izjema. Dovolil mu jc, da je tudi med delovnim časom kaj zaigral Pot na delo in spet domov, pa je bila za Janeza priložnost za glasbene vaje Igral jc doma, na poti na delo in tudi v delavnici. J ' s Odšel jc k vojakom. V daljnji Makedoniji jc med leti 1933-36 služil domovini Čeprav jc odšel daleč od doma m svojih inštrumentov, je vseeno tudi tam našel glasbila. Takoj se jc pridružil vojaškemu ansamblu. Obvladal jc vse instrumente Bil jc »deklica za vse«. Nadomeščal je manjkajoče vojake v orkestru Kmalu po vrnitvi od vojakov jc dobil vabilo za vojaško glasbeno akademijo v Zemunu. Zaradi dolgotrajnega potovanja m povrh še napačnega prestopa v Beogradu, jc zamudil na sprejemni izpit. Dobil jc vozovnico za nazaj in sc vrnil na Pcrtočo. Bog jc imel z njim drugačne načrte. Rad jc imel dom, še rajši pa glasbo. Zato jc odšel v orglarsko šolo v Vinico na Hrvaškem. Učitelj Avgust Kravos jc bil strog m odločen mož. Nedelavne fante jc takoj poslal domov. Janez jc uspel. Vrnil sc je kot izšolan organist. Janez je z leve strani peti v I. vrsti 191 Po končani drugi svetovni vojni je tedanji organist in učitelj Stefan Poredoš moral oditi s Pertoče. Janez je bil pripravljen, da ga zamenja. Že pred vojno se je tudi poročil in si ustvaril družino. Ob prevzemu službe organista je seveda tudi prevzel skrb za pevski zbor. Začel je s starejšimi. Ustvaril je dober mešani zbor. Pozneje tudi mladinskega. Težkih povojnih časov se novi organist Janez ni ustrašil. Elektrike na vasi tedaj še ni bilo. Politični položaj mu ni bil naklonjen. Janez, ki je bil trmasto odločen, ni odnehal. Pevske vaje je organiziral kar v svoji hiši. Za vsako pevsko vajo se je pripravljala vsa družina. Janez je uredi) glasbeni del, žena in pet otrok pa so vedno pripravili za pevce kakšno pecivo ali pogačo. Čeprav se je nekoč učil mizarstva, tega poklica nikoli ni redno opravljal. Vendar mu je stroka še kako prav prišla. Izdeloval je harmonike. Za to delo je bil usposobljen kot glasbenik in mizar. V cerkvi pa je vzdrževanje orgel tudi zahtevalo obojno usposobljenost. Orgle je zamenjal kar trikrat. Začel je na starih orglah v stari cerkvi. Mojster Jenko pa izdelal nove orgle. Leta 1964 je bila zgrajena nova cerkev. Prejšnje sicer nove orgle več niso bile primerne za novo, večjo cerkev. Mojster Jenko je svoje manjše orgle nadomestil z novimi, večjimi. Tako so nove orgle pod Janezovimi prsti pele skoraj tri desetletja. Ves Čas si je želel izšolati kakšnega naslednika. Na njegovem harmoniju jih je vadilo kar precej učencev. Toda naslednika ni bilo. Morda tudi zato ne, ker je vsakdo vedel, da svojemu učitelju ne bo segel niti do kolen. Janez je konec septembra 1993 zadnjikrat igral na »svoje« orgle. Odšel je v bolnišnico. 31. oktobra 1993 so njegovi prsti za vedno obstali. Na njegovem grobu je spomenik, na katerem so poleg imena vklesane tudi orgle. Spremljale so ga vse življenje. Kadar se ozrem na te na grobu ali tiste na koru, ki še vedno molčijo, se s hvaležnostjo spomnim nanj, ki jih je imel tako rad. Enako hvaležna mu je tudi vsa pertoška župnija. Lojze Kozar Ferdu Godini v spomin Letos spomladi (1994) je v Ljubljani umrl pisatelj, prekmurski rojak, Ferdo Godina. Narodil se je na Dolnji Bistrici 17. 10. 1912. Po srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, toda veliko bolj se je zavezal pisateljevanju, saj je pisal od svoje rane mladosti pa vse do svoje smrti. Poleg pisateljevanja je deloval med vojno tudi kot sekretar OK Skoja za Notranjsko. Bil je nekaj časa ravnatelj Višje partijske šole pri CK KPS na Rogu, je nosilec partizanske spomenice, bil je tudi upravnik Slovenske Matice, deloval je pa tudi kot dramaturg pri Triglav filmu. Vse te in še druge službe je opravljal pred letom 1948, zato ni čudno, da ga je Titov spor z Rusijo našel nepripravljenega in se ni mogel takoj odločiti, s kom bi potegnil. Zaradi tega so mu odvzeli majorski čin. Trideset let pozneje je stisko tistega časa podal v knjigi Molčeči orkester, ki je eno izmed najboljših njegovih del. Nekateri kritiki sicer dajejo prvenstvo njegovemu romanu Bele tulpike, morda tudi zaradi žgečkljive teme (kaplanova ljubezen do lepe Judinje), in je tudi zaradi tega roman doživel šest ponatisov. Pisatelj Ferdo Godina je veliko napisal. Naj omenimo samo nekatera njegova dela poleg že omenjenih: Babilon sovraštva in ljubezni, Človek živi in umira, Jaz sem njegova mama, Zaklenjeni dom, Nada, vrni se, Glas samotne ptice. 192 Godina je v svojih spisih zelo stvarno presojal povojno življenje v Prekmurin pnkazovai napačno ravnanje oblastnikov, hlepenje zdomcev po dena^u H zapuščanje naših vasi; neurejeno družinsko življenje, zapuščena mladina Zanimivo je, da je v svojih spisih bil v mladosti precej zajedljiv glede verskega življenja prekmurskega človeka, ki največkrat nastopa v njegovih oovS In romanih v poznejših letih pa je tudi glede tega veliko prizanesljivejši širši in ludl to plat življenja sprejema kot danost, če že ne kot vrednoto Vsekakor veliko bolj pravičen v ocenjevanju vloge prekmurskih duhovnikov pri ohranil slovenstva v naši pokrajini, zlasti v letih med okupacijo, od Miška Kranica k more o vsem tem govoriti drugače, kakor z nekim prezirom in omalovaževanjem Kot človek je bil Ferdo prijeten sogovornik in se je zlasti v poslednjih letih rad srečeval s sošolci, tudi s takimi, ki z njim niso bili istih političnih ali svetovnona zorskih misli. Njega s svojim širokim nasmehom ni več med nami ostala na so nam njegova dela, s katerimi je Prekmurje približal vsem Slovencem P Naj počiva v miru! Karolina Godina Ob grobu kiparja Franceta Goršeta in biseroma-šnika Jožefa Godina Tam za slovenskimi gorami, na oni strani meje, v Svečah in v Pliberku na Koroškem, sta pokopana prijatelja, velika rodoljuba in kristjana - akademski kipar in slikar France Gorše ter duhovnik, pisec, urednik ter borec za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji Jožef Godina. Gledam napis na kiparjevi marmornati plošči: »Mi smo glina, Bog naš podobar« in duhovnikov «Tu Es sacerdos in Aeternum!« (Ti si duhovnik za vedno1) Gledam in v duhu obujam spomine na srečanja s tema velikima Slovencema Posebno blizu sta mi v starosti, bolezni in osamljenosti. Kipar France Gorše dokončuje kip Črnske matere Božje za prijatelja Jožefa Godino. (F. Gorše 1897-1986) 193 V duhu se ustavljam ob Goršetovih kipih in slikah ob razlagi visoko izobraženega duhovnika Godina na potovanju po Ameriki, še bolj pa iz ogleda umetnikove galerije v Svečah, delčka tistega, kar je ustvaril v dolgih desetletjih, vendar pa dovolj, da spoznamo, da sc s tako čudovitim občutkom za gradivo mora človek roditi. Že težko bolan, opiraje sc na mojo roko, mi jo je želel razkazati sam. Umetnik govori. Sebe daje in razodeva ljubezen do svojega naroda in svojo vero v prihodnost, ki jo razodeva Bog, Še slišim besede tega otroško vdanega Marijinega častilca, ko sem ga na obisku v majskem popoldnevu povabila na krajši izlet. »Vi kar pojdite, jaz moram danes še k šmarnicam.« In še besede, dober mesce potem, ko sem ga po pregledu že težko bolnega hotela odpeljati v bolnišnico. »Zdaj še nikakor, moram šc dokončati svoje delo v kapeli v Tinjah.« Kakor da bi vedel, da je to zadnje njegovo delo. Jožef Godina (1898-1986) z Dolnje Bistrice. Kot duhovnik deloval v Sloveniji, ZDA in po Evropi. Bil je tudi borec za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, pisec in urednik. Razmišljam o Godinovcm napisu: »Ti si duhovnik za vedno!« ki si ga jc izbral v latinščini, v materinem jeziku Cerkve, kakor da bi hotel še po smrti vrniti na pravo mesto tisto, kar mu je knjiga v domovini ob piscu in borcu izpustila. Še slišim besede ob njegovem odprtem grobu: »Bil je mož jasnega pogleda, pokončnega duha, nezlomljive hrbtenice in čistega srca.« Ob biserni maši že v osamelosti getsemanskih vrtov in temni senci križa, je prerokoval: »Še šest mesecev. Ne boj se, jaz ne bom umrl v bolečinah, kar zgrudil se bom. Ne jokaj, naravni zakon je, da moram umreti pred teboj. Bom pa tudi po smrti vsak dih s teboj.« Tako se poslavljajo le veliki ljudje, z veliko vero in vdani v božjo voljo. V duhu še vidim solzen obraz in poljub na papirju, kjer sem mu prinesla po desetletni prepovedi dovoljenje za vstop v domovino, v svoje Prekmurje, za katero je bil zaradi priključevanja k Jugoslaviji kot mlad podporočnik v madžarski vojski obsojen na smrt. Nobene maščevalnosti, le tiho naročilo: »Pojdi in se zahvali v mojem imenu.« Spomin mi seže v čas biserne maše. Po njej me je težko bolan prosil, da vzpostavim telefonsko zvezo z umetikom Gorše lom v Svečah, da mu podeli svoj biseromašniški blagoslov. Še danes slišim prvič po telefonu kiparjev glas, mladosten in radoživ pri devetinosemdesetih letih. Neverjetno žilavost in voljo do dela potrjujejo besede, kt si jih je že pred smrtjo dal vklesati na svoj spomenik v svojem Vrtu slovenskih koroških kulturnikov v Svečah: »V neutrudnem iskanju lepote in resnice je utripalo njegovo srce.« Okrog tisoč njegovih stvaritev doma in po svetu to potrjuje. 194 Kraj počitka Jožefa Godine Vračam se s pokopališča na Vrbnikovo domačijo, kjer si je umetnik našel miren kotiček na večer življenja. Vse je tako kot pred leti le zaman čakam v hladu pod krošmo drevesa belolasega starčka z zvedavim pogledom iz hiše. Sc berem v knjigi nieeove besede' »1u P^ zvonom sv. Lamberta, kjer živim zadnje poglavje kinarsketra iskanja je moje delo pognalo globoke korenine. Izključno se izražam v relieiozno smer To je nekaj povsem naravnega in hkrati zavestnega. Vsa moja dela so urežeta s tem duhom, ki se oplaja v skrivnosti zakonitosti, vsajeni v človeka nd Stvarnika To živi v človeku, ko pa ta umrje v delih še naprej živi«. Dan se nagiba k večeru. Za mano so Sveče in Pliberk Za mano je venec treh dolin ki v svoiem nedrju čuva grobova dveh vehkih delavcev v Gospodovem vinogradu, ki sta vse svoje talente predala delu za ljudi in tako bila zvesta Bogu in po Bogu sebi. Knjige naših ljudi in o nas Tone Kuntner: O DOMOVINA - Kmečki glas, Ljubljana, 1994. Pred nami je dragocena zbirka domoljubnih pesmi Toneta Kuntnerja, ki je bil sicer rojen na Tratah v Slovenskih goricah, toda njegova mati je bila doma iz Turnišča v Prekmurju, zato ga s polno pravico uvrščamo med naše ljudi (KNJIGE NAŠIH LJUDI). Rojen je bil 13. 5. 1943, po maturi je študira! igralsko umetnost v Ljubljani in 1968 diplomiral. Je član mestnega gledališča ljubljanskega in docent za umetniško besedo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. 195 Zbirka O DOMOVINA je že deveta zbirka njegovih pesmi, ki so povečini posvečene zemlji, kmečkemu življenju kakršno je bilo nekoč in kakor se s časom spreminja. Osamosvojitev Slovenije ga je vsega prevzela in iz polnega srca so mu privrele pesmi, en sam vrisk veselja in volje do novega, svobodnega in srečnejšega življenja. Zato že na začetku, kot uvod v zbirko, poje: Sadim drevo med korenine svoje domovine, da ga bo zemlja povezala z njo v isto usodo. Da ga bo ista ljubezen pojila, da ga bo ista lepota krasila, da ga bo ista plodnost plodila. Sadim drevo, da z njim izmerim sebe in njo. Sledi enaintrideset pesmi, ob katerih začutimo neko dobroto, skladnost z vsem, kar obstaja, umirjenost, širino sprave in odpuščanja in trdno vero v Človeka, saj »Niso mrtvi, / ki so padli, / pomendrani / z zrelim klasjem / v krvavi letini./ Le objeli so se / z zemljo ...« In zopet: Kaj morem, kaj morem storiti, žabo ga, kaj zoper sovraštvo, nasilje in kri, ko sem že sam s skrvjo oškropljen in sem nasilen zoper nasilne in se do sovraga sovražen sam ? Toda kljub vsemu, kar nas teži in zbuja v nas razočaranje, večkrat tudi po nepotrebnem, nas pesnik vzpodbuja: In dan je dozorel / v sončen dan, / ki sije in seje .../ In bo sijal, / dokler bodo sanje, / dokler bo ljubezen, / ki sleherni mrak in temo ubije. Pesnik se zaveda tudi težav, ki nas obdajajo in se v pesmi Priletela, priletela sprašuje: Bo živela, preživela, mala golobica bela, v divji jati črnih vran? Naše preživetje je gotovo odvisno tudi od naših družin in to pesnik dobro ve: Vsi smo eden drugemu luč. In če le enemu od njih ugasne, ugasne cele družine luč. Čeprav v Stopinjah ne priobčujemo že objavljenih stvari, naredimo sedaj izjemo in z avtorjevim dovoljenjem uvrščamo dve njegovi pesmi v letošnje Stopinje. Lojze Kozar 196 PLEČN1KOVA DELA V PREKMURJU V DVEH KNJIGAH Od leta 1986 dalje, ko so Plečnikova dela predstavili na veliki razstav, v P H,., m Ljubljani, so njegova dela predstavili na mnogih razstavah v druo h ™ ? mestih in celo v Ameriki. Zato o Plečniku odtlej vse več pišcio dom^' PSk'h Tako je npr. Italijan Alberto Ferlenga napisa! 2 m . J™ T" International 1990, št. 65 poseben članek o bogojanski cerkvi Bogojina). Po več manjših knjigah o Plečnikovem delu, ki so jih napisali t' letih njegovi učenci, pa smo dobili lani dve veliki deli ki obravnavam l^’^ njegova oeto, Peur K,^, muzej v Ljubljani (delno v Plečnikov, h.ši zdaj tudi v gradu Fužine) m je SS že več manjših spisov o Plečniku, je pisatelj velike knjige: Jože Pkčnik (Držf založba Slovenije 1992, 479 str J z mnog,mi podobami mojstrovih del od Du^a a m Prage do Ljubljane in drugih krajev Slovenije, pa tudi zunaj nje Za cerkvi o sv. Frančiška v ljubljanski Šiški, ki so jo začeli zidati nekako' istočasno^ bogojansko, nadrobno opisuje neizvedeni načrt zanjo, medtem ko prvena nZ le v opombah, nato pa pripoveduje o gradnji cerkve, toda ne omenja natanko njenega začetka. Omenja posredovanje Franca Bajleca pri Plečniku (žal v čla k o njem v lanskih Stopinjah m povedano, da je Bajlec narisal lončarjem okraske na stropnih krožnikih) m pomen župnika Baše za zidanje cerkve Krečič < natančnem opisu cerkve (žal se v knjigi neštetokrat ponavlja neljudska oblika »bogojmski« nam. bogojanski, čeprav je bila ie-ta že mnogokrat zapisana nrav v zvezi s cerkvijo) povezuje njene oblike z drugimi Plečnikovimi stavbami Ta d/ knjige na straneh 160-175 krast tudi šest slik, kar tudi s tem poudarja pomen 7e stavbe v celotnem Plečnikovem delu. " n e Žal pisatelj ne omenja ne oltarja v Martjandh, za katerega je Plečnik naredil načrt 1925, ne nagrobnika Števanu Kuharju v Bratoncih in Jožefu Horvatu v Martjancih (oba 1932). pač pa spregovori s priznanjem o novem »prekritju in opremi cerkvene ladje v kraju Grad v Prekmurju« str. 402-3) in pravi; »Neverjetno preprosta, učinkovita rešitev in s spomeniškovarstvenega vidika brez ugovora « Knjiga je izdana tudi v italijanščini in angleščini. Druga velika knjiga iz istega leta (predstavili so jo v marcu 1993) je delo Damjana Prelovška: Josef Plečnik Residcnz Verlag, Salzburg u. Wien, str. 339, objavljena v nemščini kot že* avtorjevo delo o Plečnikovih dunajskih delih. V posebnem poglavju »Cerkev v Bogojini« na str. 235-240 objavlja ob natančnem opisu cerkve tudi celostranski sliki njene notranjščine in zunanjščine ter fotografijo (arh. F. Tomažiča, kar ni povedano) gradnje novega stolpa s pogledom na starega, na kateri sta vidna tudi župnik Baša in zaslužni polir M. Horvat. Štiri barvne slike pa so na str 174-5 Med naštevanjem povojnih del je v enem stavku omenjena tudi postavitev lesenega stropa v cerkvi pri Gradu (1955). Tudi v tej knjigi niso omenjena druga manjša mojstrova dela v Prekmurju. V. N. KOŠIČ IN NJEGOV ČAS, Budimpešta 1994 Zbornik razprav o Jožefu Košiču prinaša referate s simpozija v Števanovcih v Porabju oktobra 1993, z dodatnim prispevkom dr. Vilka Novaka. Novakova uvodna študija oriše prve poročevalce o Košiču in njegovem delu v slovenskem in tujem slovstvu, nato pa obdela jezikovni in snovni značaj književ 197 nega dela v prekmurščini pred Košičem in Košičevo mesto v njegovem razvoju. Razprava izčrpno razgrne Košičevo življenje in delo (50 str.). Jože Smej poudari pomen Košičevih molitvenikov, Lojze Kozar ml. oriše verske razmere v župniji Gorenji Senik v Košičevem času, madžarski publicist Istvan Fried piše o življenjski poti J. Košiča s posebnim oziroma na njegove jezikoslovne, narodopisne in zgodovinske spise (ima ga za predhodnika Avgusta Pavla), Hrvat Stjepan Lukač razpravlja o enem izmed osrednjih virov Košičevih del, madžarskem Znanstvenem zborniku (Tudomanyos Gyujtemeny). Vlado Nartnik se razpiše o imenih panonskih knezov v Košičevih Starinah. Lojze Kozar pa nadrobno obdela Košičev vzgojni priročnik Zobrisani Sloven i Slovenka med Murov i Rabov in pokaže, v kolikšni meri se vsebinsko naslanja na Slomškovo vzgojeslovno knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. O Košičevi verzifikaciji piše Majda Potrata, medtem ko Martina Orožen v obsežni študiji obdela Košičev prispevek k zvrstnemu oblikovanju knjižne prekmurščine. Sledijo Še trije jezikoslovni prispevki. Zinka Zorko prinaša oblikoslovno analizo besedila Zobrisani Sloven i Slovenka, Irena Stramljič - Breznik raziskuje besedne tvorjenke v istoimenskem Košičevem delu, Marko Jesenšek pa skuša obdelati skladnjo v delih J. Košiča. Pestro vsebino zbornika obogati še prispevek Marije Bajzek - Lukač, v katerem opiše terminologijo Košičevega prevoda madžarske slovnice Imreta Szalayja Kratki navuk vogrskega jezika (s slovničnim izrazjem na koncu), Franc Kuzmič pa sklene 200 strani obsegajoči zbornik z bibliografijo del Jožefa Košiča in spisov o njem. J. Ftičar Lepa si, roža Marija O znanstveni razpravi dr. Štefana Ferenčaka 1. Štefan! Kaj si hotel predstaviti z doktorsko razpravo: »LEPA SI, LEPA Sl, ROŽA MARIJA! - Primer zgodovinskega raziskovanja ljudske glasbe?« - Izjemno vsebinsko in glasbeno, tj. melodično in ritmično bogastvo te naše stare marijanske ljudske pesmi. Literarni zgodovinarji in teologi (Grafenauer, Kumer, Lenček, Smolik) govorijo o LEPA SI kot o srednjeveški, eni naših najstarejših pesmi. Zato sem se lotil tudi vprašanja o starosti te pesmi. Za besedilo, pa čeprav je doslej najstarejši znani zapis besedila LEPA SI v lekcionarju »Sveti Evangelij« iz leta 1845, smemo na osnovi srednjeveških izrazov »roža Marija«, »nebeška družina« in metrike verzov reči, da je staro, še srednjeveško. Poleg izjemno velikega števila, kar devetih, ljudskih napevov na isto besedilo pa je obdelava zvočnih posnetkov najbolj razširjenega in najbolj znanega napeva pokazala, da Slovenci petdelno mero (takt) ne ie poznamo, ampak tudi pojemo v petdelnj meri, ki je značilna za naše starejše ljudske napeve. Tudi začetek in konec melodije na terci, in ne na osnovnem tonu, govori v prid starosti tega napeva, ko je po vsej verjetnosti nekdanja spremljava v gornji terci postala današnja melodija. 2. Kaj te je nagnilo, da si se lotil tega raziksovanja? - Pri zbiranju gradiva za širšo temo o duhovni ljudski pesmi v Prekmurju je vendo bolj izstopala in pritegovala mojo pozornost prav pesem LEPA Sl; najbolj znana in razširjena melodija te pesmi je v cerkvenih pesmaricah zapisana izključno 198 v 3/4 taktu, ljudstvo pa jo - brez spremljave! _ prepeva v pctde|ni merij y 5/g taktu, ko pa sem v gradiščansko-hrvaškth pesmaricah našel isto melodijo (melo dicne intervale) v sodem taktovskem načinu (C in C/) in potem ko sem razen m najbolj znane sedaj Z1ve melod.je, dobil še druge ljudske napeve na isto besedilo sem se odločil za podrobnejše raziskovanje samo te pesmi. Dejansko sem dobil še več pisnih m zvočnih pnmerov melodij v štiri- in petdelnem taktovskem načinu Razen tega, med Slovenci znotraj in zunaj meja matične domovine znanega napeva, imamo še osem drugih, različnih ljudskih napevov k LEPA SI kar ie v slovenski ljudski pesmi prava redkost. ’ J / Zdrava [Marija], / Milosti polna, / Gospod je s teboj. / Blagoslovljena si med ženami in blagoslovjen je sad tvojega telesa [Jezus] (Lk 1,42). / Sveta Marija, mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in / ob naši 3. Katere misli so vsebovane v tej znani slovenski Marijini ljudski pesmi? - Že groba vsebinska razčlenitev in obdelava te priljubljene Marijine pesmi dovoljuje primerjavo z najbolj znano Marijino molitvijo, zdravamarijo; Pozdrav; I. Lepa si... Jedro - I. Roža Marija utemeljitev: 2. Z neba pogledal je... 3. Karnam jc Eva... Prošnje: 4, Vodi Marija... 5. Kadar pa morali bomo umreti... 6. Zdaj pa mi hočemo pesem skleniti... je romarski sklep pestri Pesem LEPA SI bi celo lahko imenovali zdravamarija v verzih 4. Kako bi utemeljil, da slovensko verno ljudstvo tako rado poje prav to pesem? - Zdi se mi, da priljubljenost te pesmi, ki se kaže v devetih ljudskih napevih s številnimi različicami m v štirih melodijah znanih slovenskih skladateljev (Premrlova, Železnikova in dve Lukmanov!) ter v razširjenosti ne le povsod med Slovenci, ampak tudi med Hrvati na Hrvaškem in Gradiščanskem (Burgcnland) v Avstriji, potem v razširjanju besedila z dvo- (»romarska«) in štirivrstičnim (»torniška«) romarskim refrenom k vsaki kitici, temelji prav v zgoraj nakazanem biblično-teološkem in pastoralnem bogastvu besedila: zaradi izvolitve za mater Božjemu Sinu (2. in 3. kitica) jc Marija lepa kot roža med cvetlicami, tj popolna in vzvišena čez vse svete, ki jo častijo angeli in vsa nebeška družina (L kitica)-zato se ji moremo z zaupanjem priporočati, naj nas vodi, varuje in brani v življenju (4. kitica), v smrtni uri pa nam pride na pomoč (6. kitica) in nam izprosi milost da z Jezusom v srcu prestopimo prag večnosti. 5. Kakšno sporočilo ima ta pesem po svoji vsebini in glasbi za naš čas in naše razmere? - »Roža Marija«, tj. najpopolnejša med svetimi, »boljša druga Eva«, ki je rodila Odrešenika, je vzor, vodnica in priprošnjica tudi današnjemu svetu. S svojo materinsko priprošnjo nam more izprositi Božje varstvo v življenju in Božjo pomoč v smrtni uri. Pesem LEPA SI tako zadosti osnovnim potrebam vernega človeka po vzoru, vodstvu in pomoči v življenju in smrti. Je nadčasovna, primerna za mlajše in starejše ter večnamensko uporabna: kot litanijski odpev v adventnem in božičnem času (2. in 3. kitica), v maju in čez leto (1. kitica), vedno (4. in 5. kitica), potem kot pesem za Marijine praznike in marijanske pobožnosti. Z 199 dodatnima refrenoma na t.i. »romarsko vižo« je v Prekmurju zelo priljubljena romarska pesem. - Melodije pa, vsaka na svoj način, vse te izraze našega češčenja in naših prošenj samo še podkrepijo. Pogovarjal se je Stanislav Hočevar Važnejši dogodki župnij pom. past, področja BAKOVCI - Z ustanovitvijo nove župnije Bakovci je prej vaško pokopališče postalo župnijsko. V letu 1993 je bilo dokončno urejeno. Na vsako božjo njivo spada poleg križa tudi pokopališki zvon, zlasti če je pokopališče precej oddaljeno od cerkve. Pokopališki zvon v Bakovcih Stolp za pokopališki zvon je bil narejen po zamisli in načrtu g. arhitekta Aleksandra Šmidlehnerja iz Murske Sobote. Stolp sestavljajo trije stebri, ki se zgoraj stikajo. Pod stebri je streha v obliki šesterokotnika in pod njo obešen 162 kg težki zvon. Stolp je v znamenju sv. Trojice (Trije stebri, ki so zgoraj povezani v eno). Tudi na vmesnih poljih med stebri so trije simobli; Očeta in Sina in Sv. Duha. (Božje oko, Jagnje s križem in golob). Tudi zvon je posvečen sv. Trojici in je na njem vtisnjen isti simbol. Na zvonu je latinski napis: VIVOS VOCO, MORTUOS PLANGO. FULGURA FRANGO (Žive kličem, mrtve objokujem, strele preganjam). Simbole na stebru je narisal domačin akad, slikar Jože Denko. izdelal pa jih je umetni kovač Marjanovič iz Ljutomera. Tudi vhodna vrata na pokopališče so okrašena s krščanskimi simboli: ALFA in OMEGA (začetek in konec), zgoraj nad stebri pa sta dva angela s trombami. Tudi ti simboli so delo istih mojstrov. Slovesna blagoslovitev novega zvona in stolpa na pokopa- 200 Diakon £. Robert Smodiš 201 lišču je bila 1. novembra 1993. Opravil jo je g. pom, škof dr. Jože Smej. Simbolika pomeni: kristjani se skozi vrata-Kristusa (alfa in omega) vračamo v objem sv. Trojice. Tudi bakovska cerkev je bila za božič 1993. obogatena z novimi barvnimi okni v glavni ladji. Načrte zanje je naredil in določil barve akad, slikar, ki je že 10 let na invalidskem vozičku, g. Milan Bizovičar iz Ljubljane, izdelalo pa jih je »STAKLO« iz Zagreba. Okna predstavljajo: božič, Kristusovo trpljenje, Njegovo vstajenje in simbol Cerkve. 26. junija 1994 je bil med drugimi diakoni posvečen za diakona g. Robert Smodiš >z župnije Bakovci. G. škof se je odločil, da ga bo že letos 25. septembra posvetil za duhovnika. Župnija je sedaj v veselem pričakovanju nove maše, ki bo na rožnovensko nedeljo, 2. oktobra 1994. To je že drugi novomašnik v 13 letih obstoja župnije. Bog daj, da bi mu sledili še drugi! BELTINCI - V mladinski verouk se je vključilo čez 200 pošolske mladine v 6 mladinskih skupin. Redno je srečanje obiskovalo 160 mladih. Tema letošnjih srečanj je bila: Krščanski pogled na predzakonsko in zakonsko življenje. Prav tako so se ob sobotah redno srečevali tudi naši skavti in bili delavni v naši župniji in zunaj nje. Pošolska mladina je imela tudi dvakrat svoje duhovne vaje: v mesecu februarju v Šmiklavžu pri Mislinji pod Pohorjem, v mesecu avgustu pa v Izoli. Misijonsko nedeljo smo slovesno praznovali. Pri mašah so sodelovali otroci in mladina z uvodi in petjem. Pri vseh mašah je govorila naša misijonarka Marija Sreš. Nabirka v cerkvi je šla za njen misijon v Indiji. Sicer pa imamo v župniji misijonsko skupino. Člani skupine se vsako drugo nedeljo v mesecu zbirajo k skupni molitvi za naše misijonarje. Prav tako si člani skupine dopisujejo z našimi misijonarji in jim med letom pošiljajo pakete. V počitnicah pa so nas obiskali še trije naši misijonarji in sicer: Jože Mlinarič, Gusti Horvat in Janez Mujdrica. Jože in Gusti sta bila blizu smrti in nasilno izgnana iz Ruande, kjer je divjala bratomorna vojna med dvema plemenoma. Zaradi potreb pa sta se kmalu vrnila v sosednji Burundi, odkoder pomagata tudi svojim ljudem v Ruandi. Janez Mujdrica pa je šel na enoletno študijsko izpopolnjevanje o vzgoji v Anglijo, da bo potem lažje deloval kot vzgojitelj v Zambiji. Za nedeljo cerkvenega petja (okrog Cecilijevega) smo se tudi letos zahvalili organistu in cerkvenim pevcem za njihov trud in ubrano petje ob nedeljah in cerkvenih praznikih. Po priporočilu že pokojnega škofa Držečnika pa smo vse pogostili tudi s skupno večerjo in jim tako pripravili vsaj majhno pozornost. Velike spovedi v adventu (3. adventna) in v postu (5. postna) so dobro obiskane. Pet duhovnikov nas dva dni spoveduje, posebno ob nedeljah od 6. ure zjutraj do 7. ure zvečer. Razveseljivo je dejstvo, da k spovedi radi prihajajo tudi moški in pošolska mladina. Za božičnico pred polnočnico so vaške pevke iz naših vasi pele stare božične pesmi. Vmes med pesmimi pa je mladina recitirala odlomke iz slovenske književnosti o božiču. Mladinski zbor iz Veržeja je v božičnem času sodeloval pri nedeljski deseti maši. Po sveti maši so imeli Še božični konert. Lepo in ubrano petje mladinskega zbora naj bi spodbudilo tudi našo madino, da bi se vključili v cerkvene pevske zbore. Tečaj priprave na zakon ali predzakonski tečaj smo imeli ob sobotah v mesecu 202 februarju. Obiskovalo ga je 76 fantov in deklet. Tako so pokazali, da sc želijo odgovorno pripraviti na skupno življenje v zakonu. Križev pot smo v postnem času imeli ob petkih m nedeljah. Čeprav število obiskovalcev nenehno pada, ga kljub temu obiskuje še precej družin. Predvsem pa so pridni obiskovalci križevega pota osnovnošolski otroci. Ob nedeljah smo imeli tudi POSTNE GOVORE. Tema letošnjih jc bila; Spravi se s križem. Volitve novih članov ŽPS in cerkvenih ključarjev smo imeli - kakor v vsej mariborski škofiji - na četrto postno nedeljo. Direkten prenos sv. maše za radio Maribor in radio Slovenija smo imeli na 4. velikonočno nedeljo, na nedeljo dobrega Pastirja in duhovnih poklicev. Tako smo lahko vsej Sloveniji predstavili župnijo, ki je znana po duhovnih poklicih, saj ima trenutno še 33 živih duhovnikov in 10 redovnih sester. Majniško pobožnost smo v cerkvi imeli zjutraj in zvečer, da sc je je lahko udeležilo čimveč vernikov. Zjutraj so prihajali predvsem starejši verniki, zvečer in v kapele po vaseh pa so k šmarnicam prihajali osnovnošolski otroci. Zjutraj smo brali šmarnice o sv. Klari, ki jih je napisal p. Karel Gržan. Zvečer in po kapelah smo prebirali šmarnice z naslovom Mati krščanske družine, ki jih jc napisal p. Miha Žužek. Šmarnice je obiskovalo vsak dan okrog 500 vernikov. Prvo sveto obhajilo smo imeli 8. maja. V novejši zgodovini jc bil to najmanjši letnik, saj je prvoobhajancev bilo samo 68. Izpoved vere pa smo imeli 29. maja. 92 fantov in deklet je končalo osnovnošolski verouk. Birma je bila na farno proščenje, in sicer 19. junija. Iz 6. in 7. razreda je bilo 170 birmancev Birmoval je pomožni škof dr. Jože Smej. Birmanci so se pripravljali na birmo z rednim veroukom, z opravljanjem prvih petkov m z devetdnevnico. Mnogi birmanci so med letom prihajali tudi k zornicam, h križevemu potu in šmarnicam. Starši in botri birmancev pa so se pripravljali na petih srečanjih. Dvakrat smo na srečanja povabili tudi gostji. Tako je naša rojakinja magistra Julka Nežic govorila staršem o znamenjih, ki so povezani z birmo. Profesor Vanja Kržan iz Ljubljane pa je staršem spregovorila na temo: Družina obhaja zakrament birme. Srebrno mašo treh salezijanskih duhovnikov smo obhajali na melinčko proščenje, dne 7. avgusta. Trije srebrnomašniki so: Tonček Maroša, Jože Pozdcrec in dr. Jože Sraka. Ob tej priložnosti je prav tako po 25 letih obnovila svoje obljube tudi sestra Hčera Marije Pomočnice Bernardka Gerič. Tridnevno pripravo na praznovanje je vodil jezuit Janez Sraka. V času, ko ni novih maš, naj vsaj druge obletnice popestrijo pastoralno življenje. Romanja: Mešani pevski zbor je romal v Kamnik, Volčji potok, Kamniško Bistrico in Gornji grad. Otroški zbor je romal v Zgornjo Kungoto, Ponikvo in Rogaško Slatino. Bolniki so romali na Brezje in v Turnišče. PoŠolska mladina je romala v Stično na srečanje verne mladine. Župnijsko romanje smo imeli dvakrat. Najprej smo romali na Svetino, v Laško in Prihovo. Drugič pa smo romali na Svete Višarje in na Brezje. Člani novega župnijskega sveta pa so romali na Ptujsko goro, v Rače in k Sveti Trojici. V Račah so poslušali tudi predavanje mag. Mirka Ružiča, župnika, o nalogah članov ŽPS. Obnovitvena dela: Delno smo prekrili župnišče, naredili na njem strelovod in nove žlebove. 203 Srebrnomašniki in sestra med mašo Naredili smo izolacijo na kapeli v Bratoncih in na Antonovi kapeli v parku. Prav tako smo sezidali novo nadomestno kapelico na magistralni cesti na križišču v Lipovce in Bratonce. Stara je bila vlažna in se je morala umakniti novi cesti. Sicer pa že samo redno vzdrževanje župnijske cerkve, župnišča, župnijskega doma in sedem kapel po vaseh veliko stane. BOGOJINA-Bog je bliže tam, kjer ljudje pokažejo bližnjemu svojo ljubezen. Iz te smeri nam je v minulem pastoralnem letu z mnogimi drobci dobrodelnosti Župnijska Karitas približala Božjo bližino: bolnikom z obiski, otrokom po Miklavžu, staršem po materinskem dnevu, obogatenem z slovesnostjo in razstavo prtov in pregrinjal pod okriljem misli »Dobrotna materina dlan«, vsem pa z požrtvovalnim deljenjem dobrote. Tudi mnogi mladi Božje ljubezni niso odrivali. Mladinska veroučna srečanja, ki smo jih začeli kmalu po romanju v Stično, so bila lepo obiskana. Januarja pa se je 63 mladih udeleževalo predzakonskega tečaja. V juniju je dekliški oktet »Talita« dostojno zastopal pokrajino na 6. reviji slovenskih pevskih zborov iz zahodne Evrope, ki je bila v Berlinu. Več mladih je opravilo tudi duhovne vaje v Kančevcih. V istem domu duhovnosti je iskalo »rast v dobro smer« več ministrantov iz župnije. Tudi novoizvoljeni ŽPS, ki šteje 23 članov je v začetku maja na duhovni obnovi v Kančevcih utrjeval svojo odgovornost do duhovnega stanja v župniji. Božjo bližino smo dočutcvali tudi na romanjih. Romali smo k Sv. Trojici v Halozah, na Ptujsko goro in na Višarje. Otroški pevski zbor pa je obiskal Slomškov grob. 204 Zlatomašniki pred Plečnikovim oltarjem 205 »Zlati smehljaj neba« pa je na župnijo priklicala slovesnost zlate maše g. škofa dr. Jožefa Srneja, ki je skupaj z rojakom č. kanonikom Ivanom Puckom, župnikom Štefanom Žemljičem in še z dvema soposvečencema obhajal zlati jubilej 30. julija v župnijski cerkvi. Zlatomašni pridigar je bi! g. Jožef Gutman. Slovesnost je ob somaševanju 50 duhovnikov in ob prisotnosti množice vernikov izzvenela Najvišjemu v zahvalo in v prošnjo za nove duhovne poklice. Jubilantoma v čast so mladi uprizorili tudi ljudsko igro »Begunka«, ki so jo pozneje igrali na več odrih. Konec avgusta in v začetku septembra je bil na vrsti že 6. Košičev teden kulture, ki je bil posvečen prof. dr. Vilku Novaku ob njegovi 85 letnici življenja. Etnolog prof. Novak je sicer doma iz Beltinec, vendar je svoja mladostna leta preživel v Bogojini pri stricu župniku I. Baši. V krajevni skupnosti oziroma v župniji se je v tednu kulture zvrstilo več prireditev: razstava znanstvenih del, razprav, študij in knjig V. Novaka, kulinarična razstava, ocenjevanje vin, otvoritev nove pošte, odprtje in blagoslovitev nove asfaltirane ceste med Bogojino in Bukovnico, samostojni koncert okteta »Talita«, nastop KUD-a Beltinci in »domačih žensk« iz naših vasi, sodelovanje otroških pevskih zborov iz Beltinec, Sobote, Odranec, Turnišča in Bogojine pri nedeljski maši, šolarji so »iskali nekdanje stezice«... V začetku septembra smo začeli z obnovo električne napeljave v župnijski cerkvi. Žal v minulem pastoralnem letu ni manjkalo tudi temnih oblakov na župnijskem nebu. V večnost se je preselilo mnogo dobrih župljanov, med njimi tudi mati dveh duhovnikov, Kristina Veleberi. Mnogim vinogradnikom iz župnije pa je vedrost z obličja pregnal dvakratni obisk toče. Vendar pa pravega kristjana vse dobro in tudi »križ« posvečuje. CANKOVA - Župnija je razširjena družina! S to mislijo smo začeli pastoralno leto 1993/94 v naši župniji, čeprav se je mednarodno leto družine uradno začelo 1. januarja 1994. Vsaka družina ima v sebi svoje življenje, ki se razlikuje od Korovčarje s svojini slavolokom 206 življenja drugih družin; ima svoje navade (včasih tudi razvade), vesele trenutke, pa tudi trenutke nesporazumov in slabosti. Župnija je vključena v vesoljno Cerkev, škofijo, področje in dekanijo; je pa tudi samostojna pastoralna enota s svojim življenjem, ki ga pogojujejo različni dogodki >n stvari, predvsem pa ljudje sami. Veliko lepega in mnogo duhovnih vzpodbud je v našo župnijo vnesla sveta birma, oziroma priprava nanjo Kandidati so opravljali devet prvih petkov - od oktobra do julija. Pred sveto birmo je bila devetdnevnica, katere se niso udeleževali samo birmanci, pač pa tudi njihovi starši in botri. Razume sc, da so starši in botri imeli svojo pripravo tudi že med letom. V četrtek pred sveto birmo jc v župnijo prišel birmovalec gospod Franc Kramber ger, mariborski škof; pred sveto mašo je imel srečanje in pogovor z birmanci (starši so samo poslušali), po sveti maši pa je bil pogovor z domačim župnikom nato pa še srečanje z novo izvoljenimi člani Župnijskega pastoralnega sveta. Pogovor je bil zelo temeljit, saj je trajal skoraj dve uri. Pri kosilu v gostilni »Vogler« pa so sc povabljencem - tudi iz Krajevne skupnosti - pridružili še pevci : dve pevki - Manja Pavlinjck in Vika Kovač - sta dobili posebno zahvalno plaketo od gospoda škofa za dolgoletno sodelovanje v cerkvenem pevskem zboru Sveta birma, 1(1 julija 1994, jc bila čudovito lepo duhovno doživejte. Pri pripravah je sodelovala vsa župnija s čiščenjem, krasitvijo in drugim. Najbolj so se izkazali vaščani iz Korovcc s svojim slavolokom in na dan birme so sc upravičeno postavili pred njega, da jim bo v spomin. Pravo duhovno življenje župnije pa se vendarle pokaže ob rednem dušnopasho skem delu: verouk, nedeljska maša, mladinske duhovne skupine, delo z zakonci družinska molitev, zakramentalno življenje (spoved, obhajilo), bolniki, dobrodelne akcije (Karitas), molitvene skupine. Žal, moramo zapisati, da je mladina glede verskih pogovorov rahlo zatajila; pa tudi udeležba in sodelovanje pri nedeljski 20. obletnica gasilstva 207 sveti maši ni takšno kot bi moralo biti. Zavest dobrodelnih akcij (Karitas, Miva, misijoni, kvaterne nedelje) pa med verniki raste; tudi pri veroučencih (Otrok za otroke). Redno duhovno delo v župniji pa utrjujejo posamezni dogodki in slovesnosti: 26. novembra 1993 sta prišla na pastoralni duhovni vikend dva bogoslovca mariborske škofije; v postnih pobožnostih smo poslušali opise družinskega življenja slovenskih pisateljev (Cankar, Finžgar, Meško, Tavčar, Kozar); prvo sveto obhajilo; izpoved vere. Tudi romanja imajo svoj pomen. 30. julija smo romali v Petrovče in potem v Braslovče in Logarsko dolino. 10. avgusta pa smo poromali v Strunjan in odkrili čudovito lepo poslikano Marijino cerkev, ki je poznana že od leta 1,200. Mladina pa je romala v Stično. Lepa so proščenja po posameznih vaseh pri vaških kapelah; pa tudi kakšna druga prireditev lahko lepo izzveni. 24. julija je bilo na Cankovi mednarodno tekmovanje gasilcev z udeležbo 600 gasilcev. 14. avgusta pa je bila 20. obletnica Gasilskega društva v Gornjih Črncih; najprej je bila sveta maša pri romski kapeli, nato pa proslava, pri kateri so se gasilci domačemu župniku zahvalili za duhovno misel s priložnostnim darilom. V župniji je bilo tudi nekaj manjših obnovitvenih in gradbenih del (tlakovanje pred župniščem); sedaj pa zidajo novo kapelo v Beznovcih. Vas Cankova je dobila novo veliko trgovino z gradbenim materialom in bencinsko črpalko; vas Domajinci pa brezprašno cesto. - Vse to in Še drugo naj nas nagiba k večji hvaležnosti Bogu in življenju po Božji besedi. ČRENSOVCI - Veselo presenečenje smo doživeli minulo leto, ko se je po več desetletjih oglasil z dvema pismoma misijonar MARTIN PRŠA iz Sabane Grande de Orizuco, Venezuela. Že dalje časa smo bili skoraj prepričani, da je gospod Misijonar Martin Prša, Sabana Grande, Venezuela in misijonar Janez Grilc, Venezuela 208 Martin že zamenjal zemeljsko domovino z nebeško. Rodil sc je na Gornji Bistrici 2. 11. 1908. V tukajšnji krstni knjigi so vpisane njegove redovne slovesne zaobljube, ki jih jc položil pri frančiškanih leta 1934. Njegov novomašni pridigar je bil Jožef Klekl. Po drugi svetovni vojni je doživljal hude prciskušnjc s strani OZNE, ki ga je večkrat brezobzirno zasliševala. Po Tarzanu podobnih podvigih mu je le nekako uspelo rešiti se iz klešč policijske samovolje. Zapustil je domovino in se jc ves posvetil misijonarski službi med Indiosi v odročni, gorski in izredno revni župniji. Tam vztraja Že blizu 45 let. Že dolgo je kanonik in, na veliko razdaljo, škofov pomočnik. V svojem pismu (11. 7. 1994) piše med drugim: »... Bolan sem, leva noga mi nagaja, oči imam bolehne, slabo vidim, precej naglušen sem in še vedno me moj škof prosi, naj ostanem, ker nima duhovnikov«. Pripis se glasi: »Molite za moje zveličanje.« In sporočilo teh nekaj misijonarjevih besed za nas? Isto kot nekoč Jezusovo naročilo: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev«. In če bi ta vrli misijonar vprašal Jezusa, podobno kot nekoč apostoli: »Glej, vse smo zapustili in šli za teboj, kaj bo torej naš delež?« Najbrž bi sc odgovor glasil enako kot takrat; Resnično povem vam, vsak, kdor jc zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje« (Mt 19,29). Dragi oče misijonar, dobri Bog naj vas blagoslavlja še mnogi dni ob vašem delu v Gospodovem vinogradu! Pripis: Naša župnija ima 17 živih duhovnikov-domačinov. Po pet sta jih dali vasi Žižki in Gornja Bistrica, tri Crensovci, dva Trnje in po enega Srednja in Dolnja Bistrica. V okviru mednarodnega leta družine smo imeli med novim letom in postnim časom dvoje predavanj. Prvo, dosti odmevno predavanje in srečanje s starši, je imel prodekan Teološke fakultete dr. Vinko Potočnik. Svojemu predavanju je dal naslov: »Ali jc danes vzgoja še mogoča?« Živahno predavanje našim staršem sta imela zakonca - zdravnika Gorjanc s Prevalj. Njuno predavanje je imelo naslov: »Skrb staršev za celostno vzgojo mladostnikov«. Ansambel »Dobri pastir« je obojno prireditev prijetno popestril. Zgodovinsko društvo za Pomurje je v črensovski osnovni šoli pripravilo simpozij o delu in pomenu Jožefa Klek la, ki jc s svojo vsestranskostjo, v prvi polovici tega stoletja, močno oblikoval zgodovino tega dela Slovenije. Z referati so sodelovali tudi štirje duhovniki: Škof J. dr. Smej, prof. dr. A. Trstenjak, dr. K. Bedcrnjak in St Zver. Ostali predavatelji so bili Metka Fujs, Stefan Ftičar, Franc Kuzmič, Franci Just in Jože Vugrinec. Na Bistrici, v Žižkih in Črensovcih so naše kulturne skupnosti priredile vsebinsko in oblikovno dobro zasnovane materinske dneve. Z njimi želimo vrniti materam in materinstvu čast in spoštovanje, na kar sodobni mediji radi pozabljajo. Kulturno društvo »A. M. Slomšek« iz Renkovec jc že drugič gostovalo v žižkovski kulturni dvorani, tokrat z lepo uspelo igro »Kje jc meja?« Gledalci so bili zadovoljni. Dne 13. marca 1994 smo tudi v župniji Crensovci izvolili nov Župnijski pastoralni svet, ki šteje sedaj 20 članov. Slovesna umestitev jc bila v nedeljo, 17. 4. Želimo, da bi bili vsi vso mandatno dobo in vedno LUC NA GORI. Prvo sveto obhajilo in sveto birmo smo imeli 15. in 29. maja. Pri prvem svetem obhajilu je bilo 53 otrok, pri sveti birmi pa 249 šolarjev od 5. do 8. razreda. Skušnjo pred birmo in samo sveto birmo je opravil g. škof dr. Franc Kramberger. Tridnevno duhovno obnovo pred birmo so oblikovali semeniški spiritual dr. Lojze Pirnat, minorit p. Milko Vcršič in p. dr. Slavko Krajnc. Prvoobhajilna in birmska 209 Birma v Črensovcih - 25. 5. 1W4 slovesnost bosta ostali v lepem spominu domačim vernikom in botrom od drugod tudi zato, ker sta posneti na videokasetah. Tehnika in prizadevnost domačega kaplana s sodelavci sta omogočila tudi zunaj cerkve spremljanje dogajanja v notranjosti svetišča, ne le zvočno, ampak tudi prek dveh televizijskih ekranov. Torej sodobna tehnika v službi Jezusove blagovesti! Ob proščenju v č. sv. Antonu Padovanskemu, je Gornja Bistrica doživela še slovesnost srebrne maše, ki jo jc s slovesnim bogoslužjem in z izbrano besedo proslavil rojak Tone Ciglar SDB. Ob farnem proščenju v Črensovcih jc bila v nedeljo, 18. 9., še ena srebrna sveta maša: daroval jo je g. Matija Hajdinjak iz Žižkov, sedaj župnik v Martjancih. Obema jubilantoma želi naša farna skupnost še mnogo srečnih duhovniških let, mnogo uspešne setve predvsem bogate žetve na Gospodovi njivi! Za lansko leto bi lahko dejali, da je bilo v znamenju naših gasilskih društev. Prostovoljno gasilsko društvo na Gornji Bistrici je proslavilo svoj častitljivi jubilej ustanovitve pred mnogimi desetletji z uspelo akademijo in blagoslovitvijo povečanega in obnovljenega Doma gasilcev. Blagoslovili smo tudi ves gasilski inventar in še sliko svetega Florijana, ki jo je na pročelju doma naslikal ljudski umetnik Tine Mertuk. Štirinajst dni pozneje je priredila podobno slovesnost Dolnja Bistrica. Pred tamkajšnjim Gasilskim domom je bda sveta maša. Tudi tam jc domači župnik blagoslovil obnovljeni Dom gasilcev, gasilsko opravo in lepo uspelo sliko svetega Florijana. 70. obletnico ustanovitve GD so v Žižkih proslavili z uspelo akademijo, še prej pa z veličastnim mimohodom številnih gasilskih čet iz bližnje in daljne okolice ob ubranem spremljanju rudarske godbe iz Velenja. Zaslužni gasilci in sodelavci so 210 blagoslovitev obnovljenega doma gasilcev na G. Bistrici prejeli priznanja, pohvale in zahvale. Sodelovala je takorckoč cela vas, še posebej Horvatovi »fantje«. Nekaj zakoncev jc tudi letos dočakalo zlati jubilej. Matija in Marija Kavaš sta ga obhajala slovesno, ob udeležbi vseh otrok, tudi hčerke iz Čikaga. Na mnoga leta vsem zlato- in srcbrno-poročenccm! Še zahvala našim izseljencem in zdomcem, ki so priskočili na pomoč pri obnovitvi notranjščine črensovske cerkve. Naj naštejem nekatere: Manja Rcbrica, družina Martin in Ana Hozjan, družina Toni in Darinka Rous, društvo sv. Ane (Čikago), društvo sv. Križa (Lemont), Gusti Smodiš (Nemčija). Vsem Bog plačaj. Radi prihajajte v našo samostojno Slovenijo! Tudi smrt ined rojaki v Ameriki in drugod po svetu ni počivala. Pred petimi leti nas je zapustila znana Slovenka v Ameriki - Gizclla Hozianova. Lani pa je po težki bolezni odšla za njo njena hčerka Mary Edwards. Čeprav rojena v Ameriki, se jc naučila prekmurske slovenščine, da sc je mogla z vsemi Slovenci pogovoriti. Pokojnica jc bila velika ljubiteljica Slovenije. Za njeno priznanje jc prav Mary Edwardsova mnogokrat telefonirala odgovornim politikom v Ameriki, da bi pomagali pospešiti mednarodno priznanje Uiiše domovine. Naj se spočije ob grobovih sorodnikov na pokopališču Sv. Jožefa v Čikagu! Sredi lanskega junija jc po 90. letih zemeljskega popotovanja in ustvarjanja odšel k Bogu po plačilo Plečnikov učence univ, profesor v pokoju, inženir arhitekture, Janez Valentinčič. V črensovski kroniki ga omenjamo zato, ker je v naši župnijski cerkvi vrsta nejgovih projektov: vhodna lopa, oltar lurške Matere božje, daritveni oltar, ploščad v svetišču, krstilnik, lestenci itd. Odličnemu mojstru in zelo razgledanemu Slovencu bodo njegove stvaritve tudi v naši cerkvi v dolgotrajen spomin. Kulturnika in vernega kristjana se radi spominjamo v naših molitvah. 211 Lanskega julija je legel v grob slovenski pisatelj Ferdo Godina, rojen na Dolnji Bistrici 17. 10. 1912. Čeprav je od študentovskih let dalje živel v oddaljenosti od Cerkve, se nam vendar zdi prav, da se ga spomni črensovska farna kronika. Po krstu je tu prejel še vrsto zakramentov. Zelo rad je pisal v svoji hiši na Dolnji Bistrici in smo ga tudi v Crensovcih pogosto videvali. Našim ljudem je najbolj znan po svojih Belih tulpikah. Pokopan je v Ljubljani. Tudi trnjarsko pokopališče je dobilo novo mrliško vežo. Vaščani Trnja so jo zgradili v rekordnem Času z lastnimi sredstvi in prostovoljnim delom. Ob Kleklovi proslavi, 16. 10., jo je blagoslovil g. mariborski škof dr. Franc Kramberger. Istega dne popoldne je gospod škof dr. Kramberger blagoslovil in odkril doprsni kip v spomin č. kanoniku Jožefu Kleklu, ki je bil v prvi polovici našega stoletja voditelj duhovnega in kulturnega življenja v Prekmurju. Somaševanje je vodil in pridigal g. mariborski-lavantinski škof. - Ob tej slovesnosti sta prejela cerkveno priznanje dva črensovska župljana: večletni Kleklov sodelavec Anton Horvat in tukajšnji kantor Franc Kolenko, čigar družina je bila delovno in prijateljsko povezana z g. Kleklom. DOLENCI - V tem letu, ki se počasi izteka, so bili na našem področju kar trije nastopi cerkvenih pevskih zborov, na katerih je kot po navadi sodeloval tudi naš cerkveni pevski zbor pod vodstvom organista in dirigenta Jožefa Slavička. Organizator prvega nastopa je bila naša župnija. Na nedeljo Jezusovega krsta, ob koncu božične dobe so se številnim poslušalcem predstavili pevci iz obmejnih župnij in onkraj meje: Gornji Senik, Grad, Gornji Petrovci in Dolenci. Zvrstilo se jc 15 pesmi z božično tematiko. Od Grada so prišli kar trije zbori: mešani, dekliški in otroški; iz G. Petrovec, oziroma iz Martinja dva zbora: mešani in moški kvartet. Cerkev je bila za to priložnost napolnjena. Hvaležni poslušalci so vse zbore nagradili z aplavzom, neglede na kakovost. Prvoobhajanci v Dolencih 212 Glavni namen tega nastopa, ki naj bi bil odslej tradicionalen, je, da bi se učvrščevale vezi slovenstva. Po skupni pesmi »Sveta noč« se jc vsem nastopajočim prisrčno zahvalil domači župnik. 24. aprila je bila revija pevskih zborov v Soboti, na katero so se tudi naši pevci zavzeto pripravljali. Tudi Boreča - Sv. Ana je zbrala pevske zbore goričkega dela soboške dekanije in kljub deževnemu vremenu je bilo za vse lepo doživetje. Kot vsako leto, tako tudi letos je na binkoštno nedeljo bila slovesnost prvega sv. obhajila, h kateremu je prvikrat pristopilo 13 prvoobhajancev. Birma v Dolencih Zakrament sv. birme jc podelil škof Jože Smej v nedeljo 26 julija oh somaševanju duhovnikov in asistenci bogoslovca Andreja Štesla'od Grada 74 birmancem. Bog daj, da bi sadovi tega zakramenta in darovi Sveteea Duha hm vidni v krščanskem življenju župnije. DOBROVNIK V PREKMURJU - Nekaj dogodkov, ki bi naj bili omembe vredni, tudi iz našega konca ob slovensko-madžarski meji. Zelo lepo sodelovanje med župnijo in učitelji DOS (dvojezične osnovne šole) Gentcrovci je obrodilo prve sadove prav na Gospodovo rojstvo (božič) nri polnočnici. Solarji so namreč nastopili z božičnimi pesmimi in recitacijami tako v slovenskem kot v madžarskem jeziku, pa tudi citeraši niso izostali Prizadevne učiteljice so bile: Gaai Helena za glasbeni in pevski del, Mira Unger in Helena Sekereš (domačinka iz Dobrovnika) pa za slovenski in madžarski del recitacij Iskren bogplačaj za sodelovanje. Polnočnico je neposredno prenaša] madžarski 213 Birma v Dobrovniku radio iz Lendave! Tako sodelovanje bo prav prišlo tudi v drugih župnijah, kjer še tega iz različnih razlogov nimajo. 4. junija je bila birma po štirih letih tudi v naši župniji. Vseh birmancev je bilo 109, birmovalec pa pomožni škof J. Smej. Tudi tokrat so nastopili birmanci — šolarji s glasbeno-pevskimi nastopi, pridružili so se tudi dobrovniški citeraši. Zahvaljujem se mcntorki g. učiteljici Anici Car iz Dobrovnika. Vaščanom Žitkovec pa gre zahvala za obnovo križa pod goricami v Riganocu, tik ob madžarski zeleni meji, ki pa je ta dan bila na »široko« odprta in sicer 24. julija, dan pred župnijskim žegnanjem, Jakobovim. Tako so se lahko srečali in se udeležili blagoslovitve tudi sorodniki in znanci iz sosednjih madžarskih vasi v župniji Gaborjanhaza, ki so nekoč spadali k Dobrovniku. Ker sem bil v tem času v Ljubljani na zdravljenju, je blagoslovitev opravil moj namestnik, kaplan v Lendavi in naš domačin Tomislav SANTAK, pomagal pa mu je VfiGI Csaba iz Bodehazc (Gaborjanhaza), sedaj župnik v Szecsiszigctu na Madžarskem. Da se je izplačalo odpreti mejo za nekaj ur, pove podatek, da jo je iz Madžarske k nam prestopilo kar 500 in več oseb. Hvala vsem, ki ste v tem sodelovali, predvsem pa vaščanom Žitkovec za gostoljubje! Pred nami jc priprava na praznovanje 200 obletnice župnijske cerkve in 660 obletnice omembe župnije sv. Jakoba v Dobrovniku. Vse župljane prosim za sodelovanje pri pripravi na proslavo’ GORNJA RADGONA - V župniji smo doživeli mnogo slovesnosti, mnogo lepih srečanj in bogoslužij, pri katerih smo čutih in izražali svojo vero, svojo pripadnost nebeškemu Očetu in svoji župniji. 214 Veroučenci in mladina Poročilo za Stopinje pripravljamo na začetku veroučnega leta. Zato navedimo podatek, da obiskuje v naši župniji verouk 650 učencev od predšolskega do osmošolcev. V' tem letu smo imeli slovesnost sv. birme in prvega obhajila. V času priprave je bilo več razgovorov in srečanj s starši birmancev in prvoobhajancev. Birmanci so v skupinah odhajali na duhovne vikende v Kančevcc. Neposredno pred birmo so imeli dvetdnevno pripravo in med njo smo preživeli dan skupaj z misijonarjem Tomažem Podobnikom. 30. aprila so ob lepi slovesnosti prejeli potrditev sv. Duha. 172 birmancem je zakrament podelil stolni kanonik gospod Viljem Pangerl. V času poletnih počitnic so birmanci pod vodstvom dušnih pastirjev kolesarili na Goričko in preživeli lep dan. Bralke božje besede z birmovalcem in katehetom Tudi naših 78 prvoobhajancev se je lepo pripravilo na veliki dan in v nedelin 29. 5., so vsi prejeli živega Jezusa v svoja srca. Osmošolci so ob zaključku verouku svojo vero slovesno izpovedali pri maši v nedeljo, 22. maja. Mladinski verouk imamo zaradi oddaljenosti c* petkih v Stavešincih ob sobotah pa večerni maši pa v župnišču. Mladina je skozi vse leto pridno sodelovali n srečanjih, se redno udeleževala molitvenih srečanj (srečanje v Odrancih mesečno v dekaniji) m srečanja v Stični. Ministranti so imeli duhovne vaje v Kančevcih mladi v Logarski dolini, dekleta pa v Podlehniku. Predzakonski tečaj ie obiskoval« 22 mladih, kar jc skromna udeležba. " a ( Bogoslužja in prazniki v župniji: V adventnem času smo imeli obnovo misijona. Dnevi misijonske obnove so bil posvečeni duhovni pripravi na srečanje z Bogom in sočlovekom. Obnovo sta vodila 215 pater Lojze Markelj in Tomaž Podobnik. Udeležba vernikov ob misijonski obnovi je biia nekoliko boljša kot pri samem misijonu. Povezanost družine smo doživeli ob srečanju Halecovih otrok v soboto, 21. 5. Pri daritvi svete maše so se zahvalili Bogu za prejete dobrote in molili za pokojna starša, dva brata in sestro. Devet jih še živi. Medsebojna ljubezen jih je vodila, da so se z družinami zbrali v domači cerkvi ob oltarju, nato pa na slavnostni večerji ob prijetnem srečanju. Božično praznovanje smo začeli z božičnico na sveti večer, ko so otroci uprizorili spevoigro gospoda Lojzeta Kozarja st.: »Marija je po polju šla« Gospa Minka jih je lepo pripravila. Sodeloval je mladinski pevski zbor osnovne šole pod vodstvom Marije DukariČ. Polnočnica, ki jo je neposredno iz naše cerkve prenašal radio Murski val, je bila lepa slovesnost, saj so zbrani verniki in domači pevski zbor zbrano in navdušeno sodelovali. Tudi to leto so se verniki iz naše župnije udeleževali teoloških predavanj v Soboti. Otroci so razveselili svoje starše ob materinskem dnevu in pripravili krajši program. Velikonočno praznovanje smo, letos prvič po letu 1946, začeli s vstajensko procesijo. Zbralo se je veliko število vernikov, ki so z molitvijo in petjem pozdravljali vstalega Zveličarja. Šmarnične pobožnosti smo imeli vsak dan zjutraj in zvečer v cerkvi. Otroci so radi prihajali in prisluhnili šmarničnemu branju ter lepo sodelovali. V bolj oddaljenih vaseh po župniji so se zbirali, predvsem veroučenci, pri kapelah in križih in častili majniško Kraljico. Na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi smo po večerni maši šli v procesiji do zunaj pripravljenih oltarjev in pri vsakem prosili božjega blagoslova. Oltarje so lepo pripravili: mladina, ministranti in bralke, pevci in neokatchumen* ska skupnost. Na dan celodnevnega češčenja so se ves dan vrstili verniki in veroučenci pred Najsvetejšim. V nedeljo, 30. 7. je bil prenos svete maše iz naše cerkve po radiu Maribor in radiu Slovenija tretji program. Verniki so zbrano sodelovali. Vstajenjska procesija prvič po drugi vojni 216 Zlata in srebrna masa V mesecu maju se je naša župnija veselila ob zlatomašnem jubileju rojaka gospoda Franca Bračiča, župnika iz Ribnice na Pohorju. Zlatomašnik je z velikim veseljem obhajal zlato mašo v rojstni župniji. Še (oliko bolj, ker mu je vojna pred petdesetimi leti onemogočila slovesnost nove maše. Vaščani v rodni vasi so mu ob tej priliki pripravili »prcmicijo«. Zlatomašnik se je zahvalil Bogu da je dočakal ta jubilej. Toliko bolj, ker je božja volja, da mu je na novi maši, ki jo je daroval takrat v Ljubljani, m na zlati maši pridigal gospod dr. Anton Trstenjak To je še poseben dar božje dobrote, saj oba varuje in jima daje življenjskih moči Na god sv. Petra, župnijskega zavetnika, je daroval srebrno mašno daritev gospod Anton Osvald - p. Jožef, doma iz Lomanoš, sedaj pa župnik v Podlehniku Zlatomašnik Franc Bračič s sorodniki Posvetitev zvona Ena naj večjih slovesnosti za našo župnijo je bila posvetitev novega 2490 k« težkega zvona, katerega boter je naš rojak, naš ponos dr. Anton Trstenjak 7at jc zvon posvečen njegovemu patronu Antonu Puščavniku. Gospod Trstenjak m imel na predvečer slovesnosti predavanje v ccjkvi na temo »Ljubezen žarišč družine«. Prisluhnili smo mu, saj nam je v svoji preprosti in domači besedi nod,i globoke misli in nauke življenja. P V nedeljo, 3. julija, je gospod škof Franc Kramberger posvetil naš neti zvon ki se s svojim mogočnim glasom zliva v prelepo melodijo z ostalimi' zvonovi Velika množica vernikov od vsepovsod seje zbrala ob tej slovesnosti in oči gosooda Trstenjaka so izražale, kar je čutil v svojem srcu-srečo in veselje med svojimi Skromna HVALA, ki smo jo izrekli ob koncu slovesnosti s šopkom rdečih nageljnov, jc bil le zunanji izraz hvaležnsoti. Z molitvijo pa mu izprosimo nri nebeškem Očetu še mnogo zdravih let in naj mu Vsemogočni poplača vso dobroto 217 Zvon je bil izdelan v Passau v Nemčiji. Naši ključarji so se udeležili slovesnosti vlivanja zvona, predstavniki firme iz Nemčije pa so obisk vrnili ob slovesnosti posvetitve. Verska znamenja V naši župniji lepo skrbimo za obnovo verskih znamenj V tem letu smo blagoslovili obnovljeno kapelo v SlaveŠinskem vrhu Zakonca Šaruga sta uredila križ, katerega smo blagoslovili v Črešnjevcih po slovesnosti v cerkvi, kjer sta si izrekla »zlati da« in se Bogu zahvalila za skupno življenje. V Črešnjevcih smo blagoslovili še obnovljen Žnidaričev križ. Postavljen je bil leta 1901. Kar 40 let je trajalo, da je poškodovan od nevihte bil zopet postavljen. Na Sp. Ščavnici so se gasilci zahvalili za vse dobro pri daritvi sv. maše, nato pa smo blagoslovili podobo sv. Florjana, ki je bila nasilno odstranjena po vojni. Bolni in ostareli Za naše bolne in ostarele brate in sestre smo pripravili srečanje s sveto mašo na binkoštno nedeljo. V domu oskrbovancev v Rakičanu prav tako obiskujemo vse, predvsem pa oskrbovance iz naše župnije in jih ob veliki noči razveselimo z blagoslovljenimi jedili. Božične praznike so jim popestrili naši otroci s spevoigro »Marija je po polju šla.« ŽPS V tem letu smo volili nove člane ŽPS. Novo izvoljeni člani so se zbrali v petek, 22. aprila, pri večerni maši, kjer jim jc stolni kanonik gospod Viljem Pangerl slovesno izročil potrditev od gospoda Škofa. Nato so imeli prvo sejo. Novi člani so z vso resnostjo sprejeli odgovorno nalogo. Zadno soboto v avgustu je člane ŽPS prijazno sprejel v svoje tiho okolje duhovni center v Kančevcih. Pater, gospod Štefan Balažič je podal nekaj misli o Cerkvi v današnjem času, o pomenu in nalogah članov ŽPS. »Bodite luč in sol v vsakdanjem življenju, v župniji pa dobri sodelavci dušnim pastirjem« je poudaril ob koncu duhovne obnove, katero smo zaključili s sveto mašo. Romanja Verniki naše župnije smo se udeležili dekanijskega romanja 3. oktobra v Šmihelu pri Pliberku - Slomškova nedelja in romanja na Ptujsko goro. Župnijsko pa smo romali na Koroško in si ogledali župnijo Kotlje, Ivarčko jezero, Prevalje. Tam smo obiskali grob nekdanjega kaplana Poldeta Kvasnika, ki ga je gospodar življenja poklical k sebi v planinah. Nato smo se ustavili še v Črni, Slovenj Gradcu in v Radljah ob Dravi. Planine nas vabijo vsako leto. Letos nas je triintrideset uživalo ob pogledu z Uršlje gore. Gostovanja V naši cerkvi smo prisluhnili cerkvenemu mešanemu zboru iz Cerkelj na Gorenjskem, radenski zbor pa se nam je predstavil z božičnimi pesmimi. Pri nas je gostoval še komorni orkester »PRO A RTE« iz Ljubljane. Pevci našega cerkvenega zbora pa so se udeležili srečanja cerkvenih zborov Pomurja, ki je bilo v Soboti. Vse to smo doživeli. Vse to smo naredili v Božjo slavo. Pa nam ne zmanjka načrtov. Pred nami jc velika investicija. Pričeli smo z gradnjo novih učilnic in več namenske dvorane Zbrali smo les za ostrešje. Verniki so darovali les in pridno pomagali pri spravilu in pripravi lesa. Zadnje dni avgusta, kakor smo načrtovali, smo pričeli z zemeljskimi deli in upamo, da bomo objekt pred zimo pokrili. Zavest 218 vernikov o pripadnosti župniji je mnoge že vodila, da so prispevali dar za izgradnjo Zelo radi govorimo o krizi in težkih časih. Spomnimo se, da je Cerkev vedno gradila na ljubezni in ustvarjala iz darov. Ljubezen je vse stvarstvo, ljubezen je sad vsega ustvarjanja In prav ljubezen nas povezuje, nas bogati, nam daje upanje Vsi ljudje smo deležni neizmerne božje ljubezni, saj se je za nas daroval Božji sin. Mi pa se darujmo zanj in za rast vere, da bomo poznejšim generacijam zapustili mozaik trdne vere, zgrajen iz kamenčkov nesebičnosti, žrtvovanja darovanja, ljubezni in odpuščanja. Vsak, naj bo še tako skromen dar, ki bo darovan iz ljubezni, naj nas notranje bogati in nam utrdi zavest pripadnosti. V povezanosti in zaupanju bomo zmogli tudi zahtevnejše naloge, zmogli bomo, da bodo naši otroci prihajali v nove, svetle učilnice in v prijetnem okolju spoznavali nauke Cerkve, se srečali z Jezusom Kristusom in njegovo materjo Marijo, ki naj za nas izprosi božjega blagoslova. GRAD - Osrednji dogodek župnije v pastoralnem letu 1993/94 je sv. misijon, na katerega smo se z molitvijo pripravljali, kakor je že opisano v prejšnjih Stopinjah. V adventu, med tretjo in četrto adventno nedeljo (od 11. do 19. decembra 1993), sta ga vodila patra kapucina: dr. Gabrijel Recek kot voditelj in Stane Bešter, oba iz Ljubljane - Stepanja vas. K sodelovanju sta povabila tudi laične sodelavce: g. Metka Vrbovšek iz Svetine nad Celjem, višja pedagoška delavka in družinska mati je govorila o krščanski družini z versko vzgojnega vidika m ga obogatila z izkušnjami lastne družine. Dr. Jože Magdič iz Rakičana je govoril o krščanski družini s psihološkega vidika, z vidika javnega družbenega življenja in njegovega vpliva na družino. Vse to je obogatil s svojo osebno in poklicno izkušnjo. Dr. Vida Dimnik iz Ljubljane pa je govorila o odprtosti za življenje in še posebej o splavu ter tako razkrinkala zlo, ki tiči za tem dejanjem. Skupen poudarek vsega misijona je bil na ovrednotenju krščanske družine v povezavi z mednarodnim letom družine v letu 1994. Od zadnjega sv. misijona v župniji, ki je bil 1980 leta, je poteklo trinajst let. V teh trinajstih letih je bilo v župniji krščenih 358 otrok, cerkveno pokopanih pa je bilo 458 vernikov. V teh letih je bilo 100 pogrebov več kot krstov. V stanovskih srečanjih je hotel misijon zajeti vse, saj je natisnjen program že pred začetkom misijona dobila vsaka družina. Misijonski program je dopolnil tudi srednjeveški misterij »THEOPHILUS«, ki ga je ob začetku misijona v cerkvi izvedlo KUD A. M. SLOMŠEK iz Renkovec. Ce upoštevamo konkretne razmere (razsežnost župnije, zapadli sneg in poledenele ceste, zaposlenost v domovini in tujini.,.) je bil obisk misijona dober. Spoved je opravilo 61,8% katoličanov. V času misijona jc bilo razdeljenih 3.720 sv. obhajil, kar znaša 3,2 obhajila na spovedanca. Mnogim je bil sv. misijon v župniji poživitev in spodbuda za vsestransko življenje iz vere. Pri drugih pa je budil vest, ko so videli, da mnogi vsak dan hodijo v cerkev. Ob zaključku misijona so vsi udeleženci prejeli za spomin podobico GRACKE MARIJE, ki smo jo za to priložnost dali natisniti. 219 Gračka Marija iz leta 1510 ... Vsa lepa si, Gračka Marija, (poprej le drevo v zasanjanih lesih) podoba si tiste v nebesih, ki dvoru nebeškemu prija... Marija pri Gradu, v očeh ozarjaš modriša modrino in svetiš z nadzemskih poteh s spominčic nebeško sinjino. Tolaži nas tvoj še nasmeh. ... K Mariji pri Gradu vse čase so romali v veri globoki: »Obrni k nam svoje oči, ne škrati nam svojega lica, nebo se odprto nam zdi, ko gledamo tebe, Devica!« (Jože Smej, Kaplja na vedru, maribor 1992, str. 18-19) Od drugih zanimivostih, pobožnostih in rednih verskih opravilih v župniji naj omenimo samo nekatere. Slovesnosti Slomškove nedelje, 3. 10. 1993, ki je bila v Šmihelu pri Pliberku, se je udeležilo tudi nekaj vernikov iz naše župnije, saj jc bilo župnijsko romanje. Vseslovenskega romanja mladih v Stično so se udeležiti tudi naši mladinci. Miklavž je obiskal predšolske in šoloobvezne otroke po maši v cerkvi. Mladinci so pripravili božičnico »Marija je po polju šla...« Cerkveni pevci: odrasli, mladinski in otroški zbor so se udeležili srečanja v Dolencih, 9. 1. 1994, ter v Boreči pri sv. Ani, 29. 5. 1994. Tudi naša župnija se je vključila v skupno pripravo na volitve župnijskega sveta, ki je bila v škofijskem merilu. Tako smo na 4. postno nedeljo, 13. 3. 1994, izvolili novi župnijski svet. V šolskem letu 1993/94 je bilo v župniji 26 prvoobhajancev. Izpovedi vere se je udeležilo 20 osmošolcev. Župnijska kronika 1959 leta omenja, da so maja tega leta prišli na izlet vsi slovenski bogoslovci s profesorji ter oba škofa - ljubljanski in mariborski. 27. aprila 1994 so se bogoslovci ljubljanskega in mariborskega semenišča skupaj z vodstvom in redovnimi sestrami (vseh 110) na izletu po Prekmurju najprej ustavili pri Gradu. Po kratkem pozdravu, predstavitvi cerkve in župnije je bil prisrčen klepet ob prigrizku pred župniščem. Po enournem oddihu so nadaljevali svojo pot prek Soje v Gornje Petrovče in prek Benedikta na Ravensko. 220 Da sc misijonska zavest nadaljuje v življenju in župniji, je pokazala tudi tndnevmea pred praznikom Manjinega Vnebovzetja (velika nw jn Jnr slovesnost na sam praznik (1994), ki jo jc vodil voditelj misijona n dr H .hm ■ Recek, OFM Cap. Ob letu družine jc bila usmerjena na krščanske družine Znova smo obnovili posvetitev Manji. ova Od misijona ter v prvih osmih mesecih 1994 leta jc bilo v župniji že 28 noerehov krščenih pa samo Ut otrok. Med rajnimi je tudi dolgoletni cerkveni ključar Franc Bauer od Grada 190/b, star 62 let. Za časa njegove službe se je obnavljalo župnišče kakor tudi župnijska cerkev. Množica, ki ga je spremljala ob pogrebu 11 1 [904’ na pokopališče jc pokazal tudi njegovo priljubljenost. V poletni vročini 15 7' 1994, smo na vidonskem pokopališču položili k večnemu počitku duhovniško nntf r Emilijo Ficko, roj. Vučko iz Vidonec št. 100. Dočakala je 89 let življenja od tPh je zadnjih 17 let preživela na župnišču v Kuzmi pri sinu Rudolfu Ficku ’ V Dultu pri Gratkornu, nedaleč od Gradca v Avstriji, jc v sestrinskem domu Usmiljenih sester sv. Vincencija Pavclskcga Ijš. avgusta 1994 umrla s Ailric-(Frančiška) Strtak. Rojena jc bila 10. marca 1920 v Motovilcih, župnija Grad 29 maja 1938 je vstopila v redovno skupnost Usmiljenih sester sv. Vincencij« Pavcljskega v Gradcu, kjer sta že bili njeni dve starejši sestri. Najstarejša jc bila s. Pirona (Marija) Strtak, rojena 15. novembra 1910 v samostan jc vstopila 13. avgusta 1928. V 66 letu in 43 let redovnega življenja je doživela, ko jc 3. junija 1976 umrla v Gradcu pri Usmiljenkah. S. Wigharda (Emilija) Strtak jc bila rojena 8. decembra 1912. Z 18 leti ic 6 decembra 1930 vstopila v samostan. Po 36 letih redovnega in 59 letih zemeljskega življenja je 28. septembra 1971 v bolnišnici v Gradcu umrla. 221 5. Ailrica (Frančiška) Širtak Najmlajša med njimi, s. Ailrica (Frančiška) je dopolnila 74 let. Dočakala je zlate zaobljube, prve pa je naredila med drugo svetovno vojno, 31. maja 1943. Kot medicinska sestra je preživela večji del svojega življenja med bolniki v bolnišnicah. Začela je 1939. leta v bolnišnici v St. Polten. Po prvih zaobljubah je bila leto dni v bolnišnici v Gradcu. Od leta 1944 pa vse do leta 1983. je bila zopet v bolnišnici v St. Poltenu. Po operaciji kolka so ji odpovedale tudi ledvice. Ker ni več mogla opravljati svoje službe, je 1983 leta prišla v sestrski dom v Dult pri Gratkornu. Ves ta čas je živela z umetno ledvico, da je trikrat na teden morala na dializo. Vestno se je držala diete in točnih rokov, toda bolezen ji je jemala življenjske moči. Kljub težki bolezni je bila vedno potrpežljiva, vesele narave in imela je močno zaupanje v Boga. Bila je velika molilka. Vedno znova so ji sestre zaupale molitvene namene. Te je sprejemala kot »dolžnost« in jo skupaj z boleznijo prinašala v zaupanju Bogu. Družina Štrtak je v preteklosti dala tri redovne poklice. Upamo, da s. Ailrica tudi v večnosti ne bo pozabila na nas. Izprosi naj nove duhovniške in redovniške poklice v župniji. Veliko je bilo še drugih bratov in sester, ki so odšli iz naše sredine v večnost. Med njimi je bilo veliko srednjih let. Radi se jih spominjamo v molitvi in tudi oni naj prosijo božjega blagoslova za našo župnijo. HOTIZA - V življenju župnijskega občestva so obdobja, ko posamezni dogodki, obnove in slovesnosti zberejo vse župijane, poživijo njihovo vero in marsikdo zopet doživi radosten občutek Božje bližine in Božjega varstva. Že prejšnja leta smo po etapah urejevali notranjost naše cerkve, vzidali smo nanovo vsa okna in obnovili vse ostrešje, zvonik in žlebove. Potem smo se dogovorili, da se bomo lotili obnove zunanjosti svetišča. Najprej je bilo potrebno izolirati vse cerkvene stene, saj bi vlaga sčasoma načela zidovje cerkvene stavbe do vrha. Dela je izvajalo podjetje HACK iz Dobrovnika. Vse je bilo dobro in hitro narejeno. 222 Potem smo se lotili odstranjevanja starega ometa, ki jc na mnogih mestih že odpadal. Ko jc bilo to delo končano, so zidarji zidarskega mojstra in cerkvenega ključarja Franca gumenjaka nanovo ometali vso zunanjost cerkve. Temu je sledilo beljenje, ki so ga opravili delavci pleskarja Ivcka Rebernaka iz Mcdjimurja. Potrebna so bila mnoga kleparska dela na strehi m žlebovih, ki jih je odlično opravil klepar Jožef Kovač. Tako je cerkev v začetku maja zasijala v novi preobleki. Je spomenik tistih, ki so jo obnovili in pokazatelj župnijske solidarnsoti. Je znak vere in ljubezni do Cerkve in do narodne kulture. To se vidi že od daleč. Otroci petega, šestega, sedmega m osmega razreda so se vse šolsko leto pripravljali na sprejem zakramenta svete birme. Vsak mesec pa je bilo tudi srečanje s starši brmancev, kjer so se skupaj z birmanci tudi oni izpopolnjevali v veri. 28. maja jc škof ordinarij dr. Franc Kramberger 65 birmancem podelil zakrament svete birme. Ta sobotni dan je privabil mnogo ljudi od blizu in daleč. V začetku slovesnosti je škof blagoslovil obnovljeno svetišče. Tudi v nagovoru je škof poudaril, kako moramo vsi, ne samo birmanci, živeti svojo vero in biti živi kamni svetišča, ki ni narejeno z rokami, ampak je živo Kristusovo telo. Sodelovanje birmancev, mnogih duhovnikov in ubrano petje domačih pevcev je vso slovesnost še bolj povzdignilo. Slovesnost prvega svetega obhajila je bila prav tako pokazatelj vernosti našega občestva. 12 prvoobhajancev jc skupaj s starši sprejelo v svoja mlada srca Jezusa, svojega največjega prijatelja in učitelja. Farno proščenjc, praznik svetega Petra in Pavla, pa jc dan, ko se srečujejo sorodniki, nc samo doma, ampak tudi v svoji domači cerkvi. Božjo besedo je Sveta birma na Hotizi 223 razlagal naslovni Škof dr, Vekoslav Grmič, ki je bil pred 22 leti zadnjič gost našega občestva kot birmovalec hotiških otrok. V senci teh pomembnih dogodkov je teklo običajno življenje. V tem letu je prejelo sveti krst šestero odraslih otrok in mladincev. Tako so v župniji vsi prebivalci hkrati tudi člani Kristusove cerkve. Kakor se župnijsko občestvo veseli novih članov, tako tudi z žalostjo spremlja odhod svojih članov v večnost. Vse doslej se je prebivalstvo Hotize počasi povečevalo. Tudi letos smo se poslovili od mladih faranov. Tako od enainštirideset letnega Jožefa Hozjana, potem od pctinštiridesetketnega Ivana Horvata in od devetinštiridesetletnega Matije Krampača. KANČEVCI - Po praznovanjih in slovesnostih v mesecu juliju 1993 pri Sv. Benediktu v Kančevcih, je bila jesen nekoliko bolj umirjena, vsaj kar se tiče župnijskega.življenja. Toliko bolj pa je zaživel Duhovni center. Da je adventni čas res čas pričakovnaja rojstva Kristusa in čas hrepenenja po božji ljubezni, se je poznalo tudi pri obisku nedeljskih maš. Lepo so bile obiskane vse maše na sveti večer, posebno še polnočnica. Zaradi preobilnega snega, ki je začel padati po polnočni maši, na božič in Štefanovo, verniki niso mogli priti k sv. maši. Ker živimo na področju, kjer je več veroizpovedi, toliko bolj čutimo in živimo praktični ekumenizem. Da bi člim bolj uresničili Kristusovo prošnjo »naj bodo vsi eno«, smo po več kot desetih letih imeli v tednu krščanske edinosti skupno ekumensko bogoslužje z verniki evangeličanske župnije v Križevcih. Srečanje je bilo v naši župnijski cerkvi 22. 01. 1994. Na velikonočni ponedeljek, 4. 04, 1994, so se v župnijski cerkvi sv. Benedikta zbrali verniki in duhovniki prekmurskih župnij na čelu z mariborskim pomožnim škofom dr. Jožefom Smejem. Najprej je škof vodil somaševanje ob 190 letnici smrti Mikloša Kuzmiča, zatem pa simpozij o tem nekdanjem bedeničkem župniku, njegovem življenju in delu. Kuzmič je prvi katoliški pisatelj v deželi med Muro in Rabo. Napisal je sedem knjig za prebivalce »Slovenske okrogline«, kot to deželo poimenujejo poznavalci prekmurske preteklosti. O Kuzmičevi življenjski poti je spregovoril prof. Jože Vugrinec, ravnatelj Pokrajinske in študijske knjižnice v Soboti. O nastajanju njegovih knjig je govorila prof. Metka Fujs iz Sobote. O pomenu Kuzmičevih sedmih knjig, od katerih je Kniga molitvena 27-krat natisnjena, največkrat natisnjena slovenska knjiga, pa je govoril prof. Franc Kuzmič. V poročilu o tem simpoziju smo lahko prebrali tudi tole: »Premalo se zavedamo Kiizmičevega dela, ker v šolah komaj mimogrede slišimo njegovo ime. V slovstvenih zgodovinah najdemo le nekaj bledih stavkov o njem - ali pa niti tega ne. Velika dolžnost šol v Prekmurju je, da natanko seznanjajo mladino predvsem s kulturno preteklostjo njene rodne krajine. Le tako bo mogla doživljati kulturo celotnega slovenskega naroda, ker bo imela bližje, nazorno živo razmerje do ustvarjalcev, ki so zrasli iz njej najbližjih krajev.« Praznik prvega sv. obhajila smo imeli 12. junija. Sedem prvoobhajancev jc prvič prejelo Jezusa v svoje srce. To je bil dan veselja in radosti ne le za prvoobhajance in njihove družine, ampak za vso župnijo. Benediktovo proščenje smo imeli 10. julija. Maševal m pridigal jc g, Franc Obran iz Ptuja. Mesec julij in avgust sta meseca počitnic in dopustov. V tem času se vračajo domov mnogi naši zdomci in izseljenci. Da bi tudi oni lahko doživeli vsaj malo 224 Prvo obhajilo v Kančevcih V Berlinu, g. Martin Horvat. Prav v teh dneh jc bival z župnikom nemške berlinske zupnrjc v Duhovnem centru Po masi smo blagoslovili avtomobile nato na smo sc zbrali v prijetni senci h p. Prisluhnili smo slovenski himni in pozdravnim besedam poslanca v državnem zboru dr. med. Jožeta Magdiča. vscaam Kljub temu, da so bile vse okrog različne prireditve sc ic zbral« _* । gtoJM. Ob ib«- in gl-bi /upinc Od junija pa vse do srede septembra sc je v Duhovnem centru zvrstil« k^r nekaj skupin. Takorckoč ni bilo prostega nobenega dne dr Mesec avgust sum preživel med našimi izseljenci v Kanadi, z namenom da iin nekoliko predstavim delo m življenje v Duhovnem centru. Iskrena zahvala v ■ našim dragim rojakom za vsa doživetja, srečanja in za vse lepe trenutke Posebna zahvala gre predsedniku prekmurskega društva Večerni zvon e Inžch Hozjanu z družino m g. Jožetu Žaliku, ki sla skrbno načrtovala vse moje »hid,« v Kanadi. J lskc Med tem, ko sem bil med našimi rojaki v Kanadi, se jc po župniji in okolici razširila novica, da s p. Stefanom po petih letih dela pri Benediktu odhajava nJ novo delovno mesto v Celje. d Vsem vernikom bedeničke župnije in tudi ostalim vernikom iz drugih žunnii ki so pomagali, da jc Sv. Benedikt postal prekmurski Monte Cassino, bog plati 225 KAPELA - Slovo od misijonarja g. Gostija Horvata »Glej, prihajam!« - In odšel je. Župnija sv. Marije Magdalene pri Kapeli se je na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avg. 1994, slovesno poslovila od svojega misijonarja, gospoda Gustija Horvata, ki odhaja, se vrača med svoje hudo preizkušene Ruandce, kjer že več let deluje. Po Božji previdnosti se je na čudežen način rešil enega najhujših masakrov svetovne razsežnosti. Sredstva obveščanja so obširno poročala o tragičnih dogodkih v Ruandi in o naših misijonarjih: Gustiju Horvatu, Danilu Lisjaku in Jožefu Mlinariču. Misijonar Gosti Horvat na obisku pri Kapeli Misijonar Gusti Horvat, prekmurski rojak iz Lipovec, se rad vrača med vernike kapelske župnije, kjer je pred odhodom v misijone služboval kot kaplan skoraj deset let. Kljub odhodu v misijone, že pred šestnajstimi leti, se vezi niso nikoli pretrgale. Vsaka najmanjša vest o naših misijonarjih, zlasti še v tistih kritičnih trenutkih, nas je razveselila. Veliko olajšanje za vse pa je bilo sporočilo: misijonar Gusti je živ in prihaja na Kapelo. V zahvalo za 25 let duhovniškega in misijonskega delovanja ter za srečno rešitev iz ruandske morije je naš g. misijonar daroval slovesno srebrno sv. mašo pri Kapeli, in sicer na dan farnega žegnanja, 24. julija 1994, Lepo doživetje in prisrčna slovesnost za njegove domače in za kapelsko župnijo, saj smo se ob njem spomnili tudi 30 let mašništva našega župnika, g. Janka Novaka! Slavnostni pridigar je bil njegov brat, g. Tonček, ki deluje v Srbiji, in je svojevrsten misijonar miru in medsebojnega sožitja. Združeni v molitvi, v pesmi in besedi smo dopoldansko slavje nadaljevali ob dobri kapljici »Magdaleninih solz«. 226 Ob slovesu Več pravih solz pa je bilo ob slovesu g. misijonarja Gustija. Njegovo novomašno m misijonsko geslo »Glej, pohajam!« ga kliče iskat in tolažit zaupane ovčice, kolikor jih je sc ostalo, nazaj v Ruando, v ta vroči in nemirni svet Afrike «Glei’ prihajam!« ga usmerja tja, kjer jc pomoč najbolj potrebna, da bo prispeval svoj delež k sirjenju krščanstva, ki je blagovcst miru in sprave Kic bo prva p. taj.i njegovega prihodnjega dela, še ni znano; je v Božjih rokah. Vsi sc ga pa spominjamo v molitvah, da ga bo Božja previdnost šc naprej vodila v vseh scim :rh in nevarnostih! Bodimo Bogu hvaležni, da si tudi v naših dneh in med našim narodom izbira take »junake«, misijonarje, za širjenje Božjega kraljestva' V trajen spomin smo mu ob daritvenem oltarju podarili »drevo življenja«, kj ga naj spominja na domovino in na kapelsko lipo ob cerkvi. KOBILJE ■ Novo leto srno začeli z dežjem in pogrebom. Torej žalostno. Cez dva meseca pa smo nadaljevali veselo in resno. Začeli smo misijon ko! pripravo na birmo Vodila sta ga g. Peter Štumf in Branko Balažič salezijanca. Tema misijona je bila molitev OČE NAŠ. Če upoštevamo udeležbo, je misijon vsekakor uspel. Po duhovni pripravi so bili tudi bolj doživeti velikonočni prazniki 8. maja smo poromali k Mariji na jezeru v Prevaljah in tako vrnili prevaljskim pevcem enoleten dolg, ki so ga odprli s svojim enkratnim srečanjem eno leto prej Do večera smo prebili z njimi ob majhnem jezeru pod Uršljo goro 22. maja smo pripravili slovesnost prvega svetega obhajila, ki ga jc prejelo 12 otrok iz Kobilja. 4. junija smo imeli slovesnost svete birme, ko jc 33 kobiljanskih otrok prejelo darove Svetega Duha. 26. VI. so nas obiskali pevci iz avstrijskega Gradiščanskega, iz Rigelsburga 227 Vodja izleta iz Rigelsburga in njihov organist (v sredini) Zahvalna nedelja v kapeli 228 Z njimi jc bilo še nekaj drugih župljanov. Peli so lepo v nemškem in latinskem jeziku Nasi ljudje večinoma niso razumeli jezika, pa jih je lepo petje vseeno pritegnilo 3 . julija smo blagoslovili novo motorno brizgalno. Slovesnost je morala biti skrajšana, saj je bila takrat že neznosna vročina prek 34°C. Poročilo o letu 1994 sc izteka s proŠčenjem pri kapeli, ko nas je že drugič obiskal mladinski ansambel METULJI iz Ljubljane. Njegove manjkajoče točke smo napolnili z ljudskim petjem in začeli s snovanjem načrtov dela za prihodnje leto. KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU - Marčevske volitve ŽPS so tudi v našo župnijo prinesle precej novega. Začetek aktivnosti v tem letu je povezan prav z izvolitvijo novih članov. Nekaterim že utečenim programom smo dodali še nekaj novih. Že tradicionalno postno duhovno obnovo, ki je povezana s celodnevnim češčenjem Najsvetejšega, je tokrat vodil dr. Karel Bcdernjak. Ker nismo imeli birme, jc bil to edini letošnji trenutek duhovne poglobitve. Da tudi letos nismo ostali brez skrbi za materialne stvari, nam je zopet pomagala strela Kar sedemkrat je zrahljala uro na stolpu, tako, da smo bili prisiljeni lotiti se temeljite obnove. Delo je izvajalo podjetje iz Veščice Digit. S tem sicer nismo nič pridobili, saj je vgrajene Še več občutljive elektronike, toda upamo, da bo vsaj servisiranje hitrejše. . 37 let je minilo od zadnjega beljenja notranjosti župnijske cerkve. Letos smo lotili tudi teca opravila. V treh tednih sta s pomočjo dvigata to delo opravila dva delavca mojstra Janeza Škrabana iz Sobote. 229 Poletni meseci pa so žc dve leti v znamenju blagoslavljcnja v socializmu zgrajenih nepremičnin. Povsod smo dodali kar precej krščanskega. V Bučečovcih je bila stota obletnica GD v znamenju obnove in blagoslovitve kipa sv. Jožefa in križa sredi vasi. V Logarovcih, kjer so že lam elektrificirali zvonjenje in obnovili staro kapelico, smo bili letos priča izjemnemu dogodku. Na mestu, kjer je že nekaj stal križ, stoji tokrat novi, ki ga je ob svoji 60-letnici dal postaviti, bolje rečeno sam izdelal, Jakob Žabota. Tudi Grlava je imela svoj praznik, saj smo se konec julija zbrali pred lepo prenovljeno vaško kapelo. S slovesnostmi običajno zaključujemo sredi septembra, ob žegnanju. Slavnostni govornik je tokrat bil pomožni škof dr. Jožef Smej, ki je ob tej priložnosti blagoslovil obnovljeno notranjost cerkve. Da pa vendarle še ni bilo vsega konec, so poskrbeli v Zasaditi, kjer so obnovili majhno in zelo lepo kapelico. Mnogo de! je opravljenih. Hvala Bogu in ljudem. Že snujemo nove načrte. Tudi teh ni malo. Vmes pa se bo zgodilo še marsikaj nenačrtovanega, za kar upamo, da smo se ob vsem opravljenem vendarle tudi vsaj mimogrede pripravili. KUZMA - Vsako pastoralno leto se zvrstijo dogodki, ki se jih s hvaležnostjo spominjamo, saj župnija doživi na posebne načine poglobitev v duhovnih vrednotah. Na praznik župnijskih zavetnikov sv. Kozma in Damijana je župnija z velikim veseljem pozdravila g. Franca Puncerja, upokojenega dekana in župnika iz Gornje Radgone, ki je na praznik mučencev nam vsem položil na srce iz svojega bogatega duhovnega življenja: Trpljenje sprejeti, prenašati, krivico odpustiti, vse v globoki veri. Prišel je sv. Miklavž 230 11. oktobra se je našel kip Matere božje pri vhodnih vratih Jožeta Cerpnjaka iz Kuzme. Najdba je bila sporočena na policijsko postajo Rogašovci, ki so kip vrnili okradenemu lastniku Jožefu BUNDERL1 iz Matjaševec. Kip je bil vzet s »Totovega« križa. Glavni župnijski praznik smo slovesno obhajali pod vodstvom Lojzeta Kozarja ml., ki je domače vernike in romarje iz sosednjih župnij ter Avstrije spodbujal k zvestobi Bogu in Cerkvi. Žal pa je bilo veliko ljudi tudi samo na »senji«. Proščenje v čast sv. Cirilu in Metodu v Trdkovi smo lepo obhajali v tej tihi dolini, ko smo zunaj kapele opravili slovesnost s sv. mašo z veliko verniki iz cele župnije. K duhovni poglobitvi sta pripomogla še prihod »Miklavža« v našo cerkev, kjer so naši najmlajši otroci skupaj s starši doživeli na kulturen način vsebino človeških vrednot - predvsem dobroto. Tudi v sv. tihi božični noči je bila božičnica, ko so mladi z mladinskim pevskim zborom pripravili igro in s pesmimi vso cerkev uvedli v skrivnost božje noči. V župniji je važnega pomena tudi prvo sv. obhajilo in izpoved vere. Saj so sc privoobhajanci, ki jih je bilo letos 12, prvič dejavno udeležili svete daritve in 14 osmošolcev, ki so izpovedali svojo osebno vero. Bog daj, da na to ne bi nikdar pozabili. Vas Dolič je leta 1992 slavila 60 letnico gasilskega društva, letos, 22. 5. 1994, pa je to društvo obogateno z novo motorno brizgalno, ki naj olajša delo gasilcev Ob kulturnem programu je bila brizgalna tudi blagoslovljena, ko smo prosili za božjo pomoč, da nas Bog varuje ne samo požarov, ampak tudi vseh naravnih nesreč. . . .. Danes ljudje radi združujejo prijetno s koristnim, ko svoje telo in dušo nasičujejo z izleti in romanji. To se jc uresničilo tudi v naši cerkvi, ki je Perkov spomenik. Ob neki priliki je romarka dejala: »Mnogo izletov jc bilo organiziranih Blagoslovitev gasilske brizgalne v Doliču 231 po celi naši bivši Jugoslaviji, svojega domačega kraja in njegovih lepot pa nismo doživeli.« To pa ne velja za današnji čas, ko naša cerkev sprejema vedno več romarjev. Tako smo gostili romarje iz Bogojine, Radgone, upokojence iz Velenja, Šoštanja, iz Maribora iz župnij Sv. križ in Radvanje. Žal je le malo zakoncev, ki bi doživeli zlato poroko. Letos so zlato poroko obhajali zakonca Kuhar iz Trdkove in zakonca Zelko iz Matjaševcc. Skupaj s svojimi najdražjimi so se Bogu zahvalili, da jih jc spremljal na skupni življenjski poti. V času bolniškega zdravljenja župnika iz Kuzme je bil soupravitelj župnik Štefan Kuhar, ki je skupaj z župnikom Martinom Vorošem opravljal dušnopastirsko delo. Obema se v svojem in v imenu župnije lepo zahvalim za njuno nesebično pomoč in delo v župniji. Bog naj jima za to delo poplača z blagoslovom. Vsaka smrt je boleča. Zato se moramo tudi letos spomniti vseh naših pokojnih bratov in sester naše župnije, ki so odšli iz naše srede v večnost. To so bili naši bratje in sestre v naj lepših letih življenja, katerih srce je moralo kloniti pod težo bolezni. Bili pa so med njimi tudi taki, ki se jim je uresničila prošnja pesnika Tagoreja: »Ko padem, naj padem zrel«. To milost je Bog dal na poseben način pokojni Mariji Klement iz Matjaševec, ki je v svoji globoki veri tako junaško prenašala trpljenje in s tem prosila božjega blagoslova. To milost je prejela tudi pokojna župnikova mati Emilija Ficko, roj. Vučko. Svojo mladost je preživela v vasi Dolič in jesen svojega življenja v župnišču Kuzma kot gospodinja sinu župniku, ko je bila za vse župljane »farovška mati«, kakor so jo klicali. Življenjska sveča je izgorela v 89. letu, dne 13. julija 1994. Skupaj z njo naj vsi plemeniti verniki, ki so se letos od nas poslovili v večnost, prosijo za našo župnijo. Vsem, ki ste ji karkoli dobrega storili, posebno v zadnji bolezni in nebogljenosti -sosedom, posebno g. Angeli Horvat in njeni družini-Bog povrni s svojimi darovi. LJUTOMER - Po bogatih srečanjih, ki smo jih imeli z birmanci v dvorani MOJ DOM, smo pričakali v naši župniji leto, ko so naši doraščajoči kristjani prejeli zakrament sv. birme. Bilo je lepo doživetje za mnoge. Prijetno je bilo srečanje g. škofa z birmanci na predvečer sv. birme. Tudi s starši smo imeli bogata srečanja v naši župnijski dvorani. Moram pohvaliti mnoge naše starše, da radi pridejo, če ne morejo v četrtek zvečer, pa pridejo v petek ob 9h dopoldne. Staršem ob teh srečanjih pomagamo, da bi se vedno bolj zavedali svojega krščanskega poslanstva pri ohranitvi vere v svojih družinah. To zavest ohranite naši starši, da bo tudi naš mladi rod ostal veren. V mesecu februarju smo pripravili DAN BOLNIKOV ob sodelovanju PRIJATELJSTVA BOLNIKOV IN INVALIDOV. Prijateljstvo je zveza tistih, ki so prikrajšani za zdravje, da drug drugemu opogumijo življenje in klic zdravim, da na bolne nc pozabijo, ampak jim dneve bolezni napravijo srečnejše. Kako bogati so taki dnevi vedo samo tisti, ki se takih srečanj udeležujejo. Povabimo mlade k sodelovanju. Na tem mestu se želim zahvaliti gimnazijcem ljutomerske gimnazije in njihovemu g. ravnatelju, da jih je sam pripeljal v MOJ DOM. Hvala moramo reču tudi Gospodinjski šoli v Radencih, ki je bila pripravljena poslati učence, da bi pomagali pripravljati hrano. Naši verniki so sami pripravili hrano, zato smo se za sodelovanje lepo zahvalili. Za pripravo na krščanski zakon smo v zimskem času imeli PREDZAKONSKI TEČAJ. Tri nedelje po vrsti smo imeli po dve predavanji. Lepo število mladih čuti potrebo po poglobitvi priprave na zakrament sv. zakona, zato so radi sodelovali. 232 Obilno mero zrelosti so pokdzuh ndši verniki, ko smo volili novi /župnijski pastoralni svet. Člani starega sveta so izbrali kandidate in verno občestvo je na volitvah izbralo in potrdilo nove člane. Noben izvoljeni član se m odrekel izvolitvi, ampak jo je sprejel. Želim le, da bi tako lepo sodelovali v blagor velike ljutomerske župnije. Radi sc bomo spominjali, da smo v tem letu dali narediti nove spovednice. Starc so bile dotrajane in človek, ki je prišel k sv. spovedi, sc ni mogel prijetno počutiti. Nove so bolj prijazne. Vsak vernik, ki pride v spovednico ima možnost, da poklekne na klečalmk. Druga možnost pa jc, da sede na stol ob mizici, ki je med spovednikom in spovedancem. Mnogi verniki so veseli novih spovednic in sc radi odločijo za bolj odprt način svoje spovedi, saj v spovednici gori luč, da je še bolj domače. Ob tem, ko smo mislili na spovednice, nismo pozabili, da je tudi zakristija potrebna ureditve. Hvala Bogu in dobrim vernikom, da smo tudi to lepo uredili. Mizarji mojstra Sitarja iz Ljutomera so nam zares lepo vse to naredili Posvetitev diakonov Enkratno doživetje v naši cerkvi je bilo posveCbnje diakonov mariborske Škofije Diakoni so se odločili, g. škof ic sprejel njihovo odločitev in 26 junija ie bila čudovita slovesnost posvečenja. Župnija jc lepo doživela farno žegnanje obogateno s tako veličastno slovesnostjo, saj jc bil eden od diakonov tudi naš faran Leno doživetje je bilo tudi na Sp. Krapju, ko smo 17. julija blagoslovili novi križ pri Rajovih. Mlad fant Denis se je ogrel za idejo, da bi imeli križ ob svoji hiši Križ jc naredil sam, korpus so kupili, Marijino podobo smo mu v župnišču podarili in tako jc bila izpolnjena Denisova želja, da križ stoji. Prelepo je bilo doživetje ob blagoslovu tega znamenja ob hiši, saj so prišli domačini z vasi m še iz okoliških vasi so sc z nami veselili. 233 Novi križ na Sp. Krapju Lepo je bilo tudi v Babincih, ko smo 15. avgusta obhajali prvo vaško žegnanje. Že v več vaseh smo uvedli vaška žegnanja ob prazniku svetnika, čigar podobo imajo v kapeli. Tudi v Babincih se jim je izpolnila ta želja. Zelo lepo so sodelovali pri sv. maši in po maši se kot velika družina veselili v gasilskem domu. S hvaležnostjo se spomnimo velikega dela ob cerkvi sv. Ane na Podgradju, ko so verniki s svojo dobroto pomagali, da je mojster g. Mulec s svojimi sodelavci in našim dobrim faranom, mojstrom in cerkvenim ključarjem g. Mirkom Serecem, napravil električno zvonjenje v cerkvi. Lepo zvoni in redno zvoni, naj vabi k molitvi in daritvi sv. maše. Posrečilo se je še urediti okolico cerkve. Tako lepa cerkev, kakor je cerkvica sv. Ane, zasluži tudi urejeno okolico. To se je posrečilo in hvala vsem, ki so pri tem sodelovali. V tem letu smo se poslovili od dobrega duhovnega pomočnika v naši župniji g. dr. Stanislava Slatineka. Leto in pol nam je bil v pomoč, nato pa je moral na novo delovno mesto na škofiji. Božji blagoslov naj spremlja njegovo delo z lepimi spomini na Ljutomer. Sprejeli smo pa novega kaplana g. Fredija Mlinariča, ki je k nam prišel iz Sobote. Lepo smo začeli skupaj delati, zato želimo le to, da bi tako lepo tudi v prihodnje sodelovali in veliko storili za zveličanje. Uspeli smo v tem letu urediti tudi notranjost našega župnijskega doma. Prepotrebne so bile kopalnice v hiši. Ni več dosti hiš, ki ne bi imele urejeno kopalnico. Le župnišče je bilo brez nje. Tudi za to veliko pridobitev sem hvaležen vernikom za darove, mojstrom za delo, da se sedaj lahko umijemo kot kulturni delavci po napornem delu. Tudi to zapišimo v Stopinje, da so v tem letu v Skupščini občine Ljutomer sklenili, da podelijo med drugimi tudi župniku in dekanu ljutomerske dekanije naj višje občinsko priznanje. Obrazložitev je pojasnila zakaj so se tako odločili. Hvala za priznanje in pozornost, ko spremljate delo župnika in dekana, ki je posvečeno Bogu in človeku za njegovo zemeljsko in večno srečo. MARKOVCI - V preteklem pastoralnem letu je bilo za našo župnijo mirno duhovno in evharistično življenje. 234 V tem letu smo z prostovoljnimi prispevki večine faranov s štirimi reflektorji razsvctili cerkev, da bi nas ne samo podnevi, ampak tudi ponoči opozarjala in opominjala na božjo pričujočnost Kristusa med nami. 15. maja, na 7. velikonočno nedeljo, smo imeli prvo sveto obhanio Zadnja leta se jc Število prvoobhajancev gibalo med 4 in 8. Letos jih je bilo pet. Ce Markovski prvoobhajanci pogledamo statistiko nekaj desetletij nazaj, ko sc je število gibalo med 30 in 50 lahko ugotavljamo žalostno, Če že ne katastrofalno nazadovanje. 5. junija so se naši pevci udeležili že tradicionalnega pevskega nastopa v Boreči prt sv. Ani. Kljub slabemu vremenu jc bilo pevsko vzdušje zelo prisrčno Vsi si želimo takih srečanj, saj nas pesem druži in bogati. MARTJANCI - Kakor jc v lanskih Stopinjah zapisal g. Štefan Balažič, se ie z avgustom 1993 končalo petletno dušnopastirsko delo patrov kapucinov v martianski župniji Tako on, kakor p. Stanko Matajšcc, sta se 01. avgusta poslovila in se preselila na »Bedemcki breg« v duhovni center v Kanotvcih. Vsem trem patrom-Štefanu, Stanku in Pashalu, ki so sc s svojim zavzetim dušnopastirskim delom globoko zapisali v zgodovino marijanske župnije, naj bo tudi na straneh Stopinj izrečena skrena zahvala. 08. avgusta 1993 je župnijo prevzel novi župnik Matija HAJDINJAK doma iz Žižkov v črensovski župniji, pred tem 18 let župnik pri Sv. Bolfcnku v Slovenskih goricah. U mest'te v novega župnika je 05. septembra opravil gospod dekan Martin Poredoš ob prisotnosti večine dekanijskih duhovnikov in množice vernikov. Pastoralno leto 1993/94 nam ni nalagalo kakšnih posebnih slovesnosti Popestrili smo ga z rednimi vsakoletnimi opravili, od katerih naj vsaj nekatera omenimo: 235 Posebno pozornost smo namenili romanjem, ki gotovo niso samo spoznavanja novih krajev, ampak poseben način pastorale v župniji. Tako smo se kmalu po prihodu novega župnika s kar tremi avtobusi odpravili v Slovenske gorice in Haloze. Obiskali smo nekdanjega župnijskega upravitelja Lojzeta Antolina pri Sv, Juriju v Slov, goricah. Pri Sv. Bolfenku smo imeli sveto mašo, po maši pa srečanje z župnikovimi prejšnjimi farani. Po ogledu romarske cerkve Sv, Trojice smo preko Zavrha (Maistrov stolp) nadaljevali pot proti Ptujski gori, kjer smo imeli večernice. Zadnja postaja tega romanja je bil Zavrč, kjer smo obiskali našega rojaka Jožeta PAS1ČNJEKA, ki tam župnikuje. Pet nepozabnih dni je 50 romarjev, večina od teh iz marijanske župnije, doživelo zadnji teden v letošnjem aprilu. 25. aprila smo se v poznih večernih urah odpeljali proti RIMU. Spotoma smo se ustavili v Assisiju, kjer smo imeli sveto mašo na grobu sv. Frančiška. Popoldne smo prispeli v Rim - v SLOVENIK - kjer nas je vodstvo prijazno sprejelo. Vrhunec je naše romanje doseglo v sredo, 27. 04,, ko smo se na trgu sv. Petra srečali s papežem Janezom Pavlom drugim, ki nas jc pozdravil v slovenskem jeziku in se z nekaterimi od nas tudi rokoval. Po ogledu večine glavnih znamenitosti »večnega mesta«, smo sc v petek zvečer polni lepih vtisov in spominov podali proti domu. Ker nam je čas dopuščal, smo si ogledali še Benetke in v soboto zvečer dospeli domov. Se dvakrat smo se letos podali na romanje: 25. junija na Sladko goro in v Petrovče, 27. avgusta pa na Svete Višarje in Brezje. Na vsakokratnem romanju je večina romarjev opravila sveto spoved in prejela sveto obhajilo. Na praznik župnijskega zavetnika sv. Martina smo se pripravljali z duhovno obnovo, ki sta jo vodila p. dr. Slavko KRAJNC, minorit iz Ptuja in njegov brat Romarji pred lateransko baziliko 236 Ivan, kaplan v Črcnsovcih. Z duhovno obnovo smo združili tudi praznik celodncv nega češčenja, ki ga obhajamo na god sv, Martina, 11. novembra. Kakor je zapisano v vsakem duhovnikovem dekretu, so duhovnikova posebna skrb bolniki in ostareli. Po zaslugi članov ŽPS, ki so župniku pripravili sezname bolnikov za vsako vas, jih je že v dneh duhovne obnove obiskal prek 40, v adventu in postu pa še več. Tudi ob prvih petkih nekaj bolnikov redno prejema zakramente. 13. marca je tudi naša župnija dobila nov župnijski pastoralni svet, ki šteje 27 članov: 17 je bilo izvoljenih, pet članov je po službi in pet imenovanih. 1. maja je novi ŽPS izvolil še nove ključarje, ker je dosedanjim mandat potekel. Marijanski prvoobhajanci Slovesnost prvega sv. obhajila smo imeli 05. junija. 17 otrok jc prvič prejelo Kristusa pod podobo kruha. V pripravi in pri sami slovesnosti so aktivno sodelovali tudi njihovi starši. V mesecu juliju je župnija obhajala še eno slovesnost: 25-letnico duhovniške službe svojega župnika. "Tudi pri tej slovesnosti je močno prišla do izraza dobrota prekmurskega človeka: kelih, mašni plašč in razna druga darila so samo zunanji dokazi, gotovo pa jc še več vredna nabito polna cerkev, molitev in vsa druga zavzetost Članov ŽPS, cerkvenih ključarjev, pevcev, mladine, mežnarja in večine župnijskega občestva. Ob jubilantu jc somaševalo še šest duhovnikov, med njimi tudi dr. Karel Bedernjak, ki jc v pridigi spregovoril o pomembnosti in potrebnosti duhovnika v današnjem času. Naj bo vsem sodelujočim tudi na tem mestu izrečena iskrena zahvala. Ker je Župnija versko mešana, tudi ekumenska srečanja niso izostala. Blagoslov zvona v Markišavcih, mrliških vežic v Vučji Gomili, Moravskih Toplicah, Puconcih in Noršincih kjer so nabavili tudi zvon, je bil opravljen ob prisotnosti katoliškega 237 Somaševanje ob 25-letnici Pogreb t Roberta Ivaniča iz Noršinec 238 in evangeličanskega duhovnika. Najpomembnejše ekumensko srečanje pa je bilo v tednu edinosti v evangeličanski cerkvi v Moravskih Toplicah, katerega se je udeležilo veliko vernikov iz naše župnije. Tudi smrt je naš reden spremljevalec. Včasih jo pričakujemo, dostikrat pa nas preseneti. Tako je 10. decembra vso župnijo pretresla novica, da je na cesti pred Benediktom v prometni nesreči umrl komaj 22-letni Rober IVANIČ iz Noršinec. Na zadnji poti ga je spremljala velika množica ljudi in ob domačem župniku tudi p. Štefan Balažič iz Kančevec. Naj se Robiju tako nepričakovano pretrgana življenjska pomlad nadaljuje v srečnejši večni pomladi. Tako se je izteklo pastoralno leto, v katerem se je župnija privajala na novega župnika in župnik na novo okolje. Naj bo ob koncu izrečena iskrena zahvala vsem, ki so novega župnika sprejeli in mu omogočili, da se med novimi farani dobro počuti. MURSKA SOBOTA - Nedeljska in praznična maša je za vse vernike zelo pomembno srečanje z Bogom in med seboj. Če hočemo božjo besedo sprejeti, jo moramo dobro slišati. V ta namen smo v naši cerkvi oskrbeli noyo ozvočenje, ki ga je naredil dipl. inž. Jože Poler iz Lormanja pn Lenartu. Naši verniki radi romajo. Letos so spet poromali v znamenito Marijino božjepotno cerkev Maria Zeli v Avstriji. Člani in članice Rož rožnega venca so poromali k Mariji na Svete Gore. Skrb za bolne in ostarele mora biti naša velika naloga. Na misijonsko nedeljo smo se spet zbrali v naši cerkvi na dekanijskem srečanju, ki ga je vodil kaplan g. Marijan FeseL Skrb in zavzetost imajo tudi v Župnijski karitas, saj je njeno vodstvo za božične praznike obiskalo in obdarilo oskrbovance v Domu starejših v Rakičanu in zapornike v soboških zaporih. Ob že ustaljeni maši na prvi petek v Domu v Rakičanu, smo na veliko noč imeli prvič mašo tudi v avli kirurškega oddelka soboške bolnišnice. To je bil naš velikonočni dar našim trpečim bratom in sestram. Hvaležni smo vodstvu bolnišnice, ki nam je omogočilo, da imamo vsako zadnjo nedeljo v mesecu mašo v bolnišnici. Mašujejo duhovniki Pomurskega pastoralnega področja. V novem prizidku soboške bolnišnice je predvidena tudi kapela. Župnijsko proščenje je vodil upokojeni župnik in dekan g. monsignor Franc Puncer iz Gornje Radgone. Organist Sašo Frelih iz Ljubljane je pred božičem imel dobrodelni koncert za bolnišnico. Po božičnem prazniku je nastopil cerkveni pevski zbor od Sv. Trojice v Slovenskih goricah s spevoigro prof. Matija Tomca: Slovenski božič. Pomurske župnijske gospodinje so imele pri nas vsakoletno srečanje. Škoda, da jih ne pride več. Ali jih mogoče nt? V letu 1993 je bilo v naši župniji krščenih 142 otrok, cerkveno pokopanih 144 oseb in poročeno 62 parov, od tega 19 mešane *ere in en različne vere. V tednu krščanske edinosti smo se udeležili ekumenskega srečanja v evangeličanski cerkvi. V postnem času smo tudi v naši župniji izvolili nov Župnijski svet, ki ga je potrdil škof. Upamo, da bodo novi člani aktivni in v resnično pomoč župniku in župniji. Po veliki noči je na reviji cerkvenih pevskih zborov iz Pomurja sodelovalo 15 zborov. Vsak zbor je zap*l dve pesmi in na koncu vsi zbori skupno še tri pesmi. V maju smo prepleskali notranjost župnijske cerve. S posebnim dvigalom je delo odlično opravil pleskarski mojster Janez Škraban iz Sobote. 239 Blagoslovitev obnovljene kapele v Lu-kačevcih 26. maja je škof ordinarij dr. Franc Kramberger potrdil v veri 170 birmancev iz 7. razreda. 17. julija je škof dr. Jožef Smej blagoslovil obnovljeno kapelo sv. Petra in Pavia v Lukačevcih. 14. avgusta sta na borejskem pokopališču blagoslovila novo mrliško vežico senior evangeličanske cerkve Ludvik Novak in soboški župnik Franc Režonja. Blagoslovitev mrliške veže v Borejcih 240 V avgustu je imela orgelski koncert Angela Tomanič iz Ljubljane. Po dveletnem delovanju v naši župniji, je bil kaplan Fredi Mlinarič prestavljen za kaplana v Ljutomer, Na njegovo mesto jc prišel Andrej Lampret iz župnije Šmartno pri Slovenj Gradcu. Po treh letih smo se poslovili tudi od treh sester. Sestra Marija Kociper jc odšla v Ljubljano, sestra Ivanak Zakrajšek na Bled in sestra Simona Komar v Radlje ob Dravi. Nove sestre so: sestra Marjetka Sraka, ki je predstojnica, sestra Elizabeta Petek in sestra Anka Benedičič. Od prej sta ostali sestra Irena in sestra Mojca. 25. septembra smo v naši župnijski cerkvi slovesno obhajali Slomškovo nedeljo. Po molitveni uri, ki so jo pripravili mladi iz Pertočc in Sobote, jc bilo somaševanje treh slovenskih škofov. Ob mariborskem škofu dr. Francu Krambergerju in pomožnem škofu dr. Jožefu Smeju ter ljubljanskem nadškofu in slovenskem metropolitu dr. Alojziju Šuštarju, se je zbralo še 70 duhovnikov. Pri maši so bili verniki iz vseh pomurskih župnij in tudi od drugod. ODRANCI - Najmtajša župnija lendavske dekanije jc v minulem letu srečala Abrahama, obhajala je 50-lctnico svojega obstoja. Tudi zato sc'je nekaj več dogajalo na duhovnem in gospodarskem področju. Prvi cvet v šopku dogodkov je bila prireditev Klic dobrote za mir v družini. V nedeljo, 28. novembra 1993 so sc na pobudo področne Karitas v dvorani gostilne Bogdan v Odrancih zbrale pevske in glasbene skupine iz pomurskih župnij. Kljub slabemu vremenu, močno je snežilo, se jc zbralo zelo veliko obiskovalcev, ki so s prostovoljnimi prispevki omogočili nakup videorekorderja za otroški oddelek soboške bolnišnice. Odranski prvoobhajanci 241 Z drugim cvetom so bili obdarjeni predšolski otroci. Obiskal jih je Miklavž, najprej v cerkvi pri maši, nato pa še v dvorani vaškega doma, kjer so po kulturnem programu prejeli darila. Božični prizor msgr, Lojzeta Kozarja Blagoslovljeno srečanje, ki ga je pred polnočnico uprizorila mladina, predstavlja nov cvet, ki bogati in plemeniti srce. Tridnevnica in praznik celodnevnega češčenja - podoba rože z mnogimi cvetovi. P. Lojze Markelj je nagovoril različne skupine vernikov in mnoge okrepi! z zakramentom sprave. Na pastoralnem področju so pomembni še sledeči cvetovi; Nastop mešanega pevskega zbora v Soboti, petje združenih otroških zborov v naši cerkvi, šmarnične prireditve ob nedeljskih popoldnevih, ki so jih pripravljali in vodili otroci višjih razredov, slovesnost prvega obhajila in izpoved vere osmošolcev, romanje bolnikov na Brezje, župnijsko romanje na Remšnik, Radlje, Vuzenico, romanje pevcev otroškega zbora in raznašalcev verskega tiska po prelepem Goričkem, pa še kolesarsko romanje osmošolcev in mladine. Mnogi naši verniki so bili deležni duhovne hrane tudi na srečanjih ob veliki maši v Turnišču. Sedem ministrantov Skupina mladih na duhovnih vajah pri Sv. Križu je krepilo svojo vero na duhovnih vajah pri Sv. Benediktu v Kančevcih, 12 mladih pa jc pri Sv. križu nad Belimi vodami doživelo, da je lepo biti kristjan. Tudi novoizvoljeni člani ŽPS so sc duhovno bogatili na duhovni obnovi v Kančevcih. Razna praznovanja je lepšala tudi skupina pritrkovalcev. Statistika za leto 1993 je skrb vzbujajoča. Krstov je bilo 19, pogrebov 26, porok le 6. Nedeljnikov smo našteli 796, kar znese 55%. To število iz leta v leto pada. V letu 1993/94 je verouk obiskovalo 207 otrok (vsi, razen 3 nekrščenih), v letu 1994/95 pa 199. 242 Ob 5()-letnici župnije je dobila cerkev novo, bakreno streho. Z delom smo začeli že leta 1993, končali pa jeseni letos. Večino del je opravil klepar Horst Kysela s Ptuja. V škofijski pasarski delavnici v Hočah smo dali narediti 12 križev, ki označujejo mesta, na katerih jc bila ob posvetitvi cerkev maziljena. Načrt za križe jc izrisal msgr. Lojze Kozar, križe pa so plačali posamezniki oz. družine, za kar sc vsem lepo zahvaljujemo. Zahvala velja tudi vsem, ki so darovali za obnovo cerkvene strehe. Hvala tudi domačinu, Ivanu Smeju, ki jc zastonj zbrusil in polakiral parket na koru. Hvala Stanku Skledarju, ki jc zastonj naredil ograjo ob vhodu v cerkev. Hvala vsem, ki so karkoli storili za naš skupni dom. 15. decembra 1993 jc bil na dunjski univerzi promoviran za doktorja filozofije naš rojak, Štefan Ferenčak, salezijanski duhovnik. Raziskal in obdelal jc cerkveno ljudsko pesem Lepa si, lepa si, Roža Marija. Novemu doktorju, ki sedaj vodi orglarsko šolo v Mariboru, iskrene čestitke. In še nekaj o 5()-lctnici naše župnije, oz. duhovnijc. Samostojno odransko duhovnijo, ki je kasneje postala redna župnija, je 1. oktobra 1944 ustanovil sombotelski škof Aleksander Kovacs. Za minulih 50 let smo se Bogu zahvaljevali v nedeljo, 1. oktobra, ko je somaševanje dekanijskih duhovnikov in odranskih rojakov vodil škof Franc Kramberger. Duhovno pripravo so vodili odranski duhovniki, šest jih jc živih, za vsak delavnik v tednu eden. Pri mašah so spregovorili o pomenu župnije, ki jc naše zavetje, naša moč in naš ponos in o manjšem občestvu, družini, ki jc prvo zavetje, ki vzgaja in posreduje vero. »Ni jc ustanove v zgodovini slovenskega naroda, ki bi toliko storila za duhovne in etične vrednote - za ljubezen, mir, pravičnost, poštenost medsebojnih odnosov, enakost - kot ta duhovna središča, imenovana župnijska. Največji varuh dostojanstva in osnovnih pravic človeka jc bila Cerkev prek svojih duhovnikov, ki so vodili župnijska občestva. Judi dandanašnji jc tako. lo predvsem je moj ponos!« (jz) Preteklost odranske župnije jc bila razgrnjena na razstavi, oživljena pa v igri Neuničljivo upanje, prirejeni po istoimenskem romanu Lojzeta Kozarja Igro je 1. oktobra v dvorani vaškega doma uprizorila domača mladina in požela val odobravanja in pohval. Za oder jo jc priredil in igro vodil Lojze Kozar ml. Ob praznovanju so bili deležni pozornosti tudi otroci. Odranske rojakinje s. Marta Zadravec, s. Cilka Hozjan in s. Marija Kociper so 1. oktobra zanje pripravile nepozabni dan. Ob petju, molitvi, filmski zgodbi o blaženi Lavri Vicuni, ob pogovoru in igri jc nekaj čez sto otrok spoznalo lepoto krščanskega življenja, pa tudi lepoto in pomen redovniškega poklica. Bog daj, da bi vsaj nekaj semen, posejanih v dneh ob praznovanju 50-letnice duhovnijc, vzklilo in obrodilo sad. PEČAROVCI - Kot prvo zanimivost v naši župniji naj navedem obhajanje visokega jubileja, to jc biserne poroke, ki sta*jo obhajala 28. januarja Štefan Šeruga in Kristina rojena Kcrec. Kristina je nečakinja našega velikega misijonarja Jožefa Kereca iz Prosečkc vasi in jc bila rojena prav v isti hiši kakor g. misijonar. Jubilanta sta imela samo eno hčerko Olgo, ki pa jima jc v 26-tem letu starosti umrla. Njuno kmetijo v Šalamcncih sedaj vodi nečak Gusti Kcrcc in vsa Kerccova mlada dužina lepo skrbi za ostarela Štefana in Kristino. V Šcrugovi-Kerccovi hiši imajo naročenega precej verskega tiska: Mohorjeve, Družino, Ognjišče, Prijatelja, Tretji dan in seveda kupijo vsako leto tudi Stopinje. Najbolj rad pa bere Štefan m zato sc mu pozna, da jc načitan m razgledan, ter dober svetovalce drugim. Vsi so ponosni na svojega sorodnika misijonarja, ki od Petrovega praznika 1974 počiva 243 na veržejskem pokopališču. V družini sc tudi vsi trudijo, da bi bili verna družina. Pri hiši je tudi gostoljubje in je pri njih vsak prijazno sprejet. Jubilejno slavje je bilo kar na domu zaradi Kristinine bolehnosti. K visokemu jubileju so slavljencema poleg domačega župnika Friderika Gumilarja čestitali še predsednik Občine Murska Sobota Andrej Gerenčer, predsednik KS Puconci, predstavnica matičnega urada in vaški predsednik. Slavje pa seje ob lepem vzdušju nadaljevalo kar v noč. Prenovljeni Farni dom v Pečarovcih V naši župniji kot druga leta tudi v tem preteklem nismo mirovali, da nc bi česa prenovili. Ker je bila lepa pomlad, smo začeli s prenovo našega Farnega doma pred cerkvijo. Ta je bil zgrajen 1938. leta in blagoslovljen 6. januarja 1939. Takrat so bili farani ponosni na svoj Farni dom, ki so si ga s skupnimi močmi naredili. Toda tudi to hišo je zadela usoda z Zakonom o nacionalizaciji zgradb in je delno prišla v občinsko last. Na zahtevo Župnijskega urada Pečarovci pa je Izvršni svet Skupščine M. Sobota stavbo leta 1990 vrnil v popolno last prvotnemu lastniku, to je župnijski cerkvi. Po teh letih je hiša zgubila svojo prvotno lepoto in je zadnje čase zelo kazila prijetno okolico cerkve svetega Sebcščana. Dogovorili in pogodili smo se s Podjetjem Komunala iz M. Sobote m zaradi »hitrega« vodja del g. Nacija Jakopina je bilo delo že pred dogovorjenim rokom končano. Ravno na veliki četrtek smo slavili »odomaš« - zaključek. S to prenovo je bila lepša tudi naša velika noč in seveda tudi naša »topla proška«, čeprav je bila tokrat deževna in mlačna, pa nas je zato gospod naslovni škof Vekoslav Grmič ogrel s toplo besedo v cerkvi. Proščenja so se množično udeležili naši in verniki iz okoliških župnij, ki vsako leto radi pridejo k Scbeščanu na proško. Za prenovo Farnega doma so se naši verniki tokrat slabo odzvali, zato smo poleg njihovih prispevkov 244 nekaj krili s prodano hlodovino, nekaj pa iz drugih virov, ki jih je izposloval župnik sam. Zasedba v Farnem domu pa jc sedaj taka: dve redno stanujoči stranki, podstrešna soba je oddana v uporabo TO, v pritličju je trgovina »Scbcščanka«, ki jo ima v najemu Bela Lehar - sosed, naš »mežnar«, ki vsakemu postreže z njemu lastno prijaznostjo. Ker ima ključe od cerkve, tudi vsakemu odklene in pokaže cerkev ter da informacije kjer in kdaj lahko dobijo župnika, zato se je treba nanj obrniti. Birma v Pcčarovcih Lep dogodek za župnijo pa jc bila tudi sveta birma. Tokrat smo jo imeli v nedeljo, 19. junija. Prvič je pri nas birmoval gospod kanonik Viljem Pangerl. Tudi on jc znal lepo združiti in nagovoriti birmanec in prvoobhajance. Istočasno pa so naši osmošolci izpovedali vero in obljubili zvestobo Bogu in cerkvi ter nauku, ki so ga bili deležni v osmih letih katchezc. Za to slavje pa je bila naša cerkev seveda premajhna, vročina pa velika in zunaj stoječi, ki so se hladili v senci kostanjev, so tudi lahko sledili lepemu in svetemu dejanju. Kaj naj si sedaj želimo drugega kot to, da bi naši birmanci in tudi vsi verniki vedno bolj rastli v poglobljeni veri in čutu odgovornosti za lepoto božje hiše - to je svoje župnijske cerkve in vsega, kar pripada župniji, kakor jih jc g. birmovalcc ob koncu maše lepo spodbujal in poučil. Samo v lepem domu sc radi zadržujemo in se tudi dobro počutimo. Lepa cerkev in lepo versko življenje župljanov je znamenje dobre fare, pa četudi ni velika in bogata. 245 Biserna poroka Stefana in Kristine Šeruga iz Salamenec PERTOCA - Ko so Stopinje 94 (torej preteklo leto) že bile v tiskarni, je pertoško župnijo pretresla nenadna smrt organista Janeza Bertalaniča. 31. okt. 1993 je smrt prekinila kar 55 let »Hancijevega« orglanja. Mesec dni so potem orgle molčale. Takojšnje zamenjave ni bilo. Nato pa je za orgle sedel Kalman Kuzma. Lepo je začel. Toda le za kratek čas. 17. maja 1994 se je smrtno ponesrečil. V pol leta že druga žalost za vso župnijo. Bog naj bo obema dober plačnik za njuno cerkveno službo. Blagoslovitev mrliške veže na Pertoči 246 Z molitvijo, svetimi mašami in urejanjem grobov izkazujemo kristjani hvaležnost pokojnim Štiri leta je trajalo urejanje pokopališča na Pertoči. Med grobovi so bile že lansko leto tlakovane poti. Mrliška vežica pa je bila dokončana v letošnjem letu. Odprtje in blagoslovitev je bila 18. sept. 1994. Bila jc nedelja. Ne le da je to dan večjega obiska, ampak je tudi spominski dan Jezusovega vstajenja. Lepa vežica tako nc bo le zadnji dom zemeljskega bivanja, ampak že »predsoba« večnosti. Upajmo, da srečne večnosti. Prvi, ki je ležal v njej, je bil + Janez Kolmanko iz Večeslavcc. Pokopali smo ga 20. sept. Ob sinu duhovniku (Jožetu) se je pogreba udeležilo še 25 duhovnikov. Ob žalostnih dogodkih minulega leta pa ne bomo pozabili veselih. Župnija jc bogatejša za Marijino kapelico. Kristina Lenarčič iz Ropoče jo jc postavila na svojem dvorišču. Kapelico jc sezidal njen brat Jožef. Marijin kip pa je naredil Anton šterman iz Lastomcre. Na blagoslovu, 5. junija, se je zbralo veliko Marijinih častilcev. Blagoslovitev kapele v Ropoči Tudi obe župnijski romanji sta privabili več ljudi, kot je bilo prostora v avtobusih. S spomladanskim smo najprej počastili Marijo v Zagorju. Na jesenskem pa smo obiskali Marijo na Kurcščku in Rakovniku v Ljubljani. Čeprav smo v kratkem času izgubili oba organista, pa sc od starega leta poslavljamo s hvaležnostjo, da nas pri cerkvenem petju žc spremljajo dekleta, ki igrajo na sintetizator. Naše petje je lepše ob pomoči: Jožice, Mojce, Monike, Patricije, Renate in Tatjane. Pod vodstvom p. Pashala lepo napreduje omenjena šesterica in tudi drugi učenci naše glasbene šole. Z lepim petjem častimo Boga. Z lepimi svetimi posodami pa Bogu izkazujemo »kraljevsko« čast. Vsi kelihi (cerkveni m kapelski), oba ciborija za hostije in tudi 247 dragocena monštranca so bili na novo pozlačeni v Škofijski orglarski delavnici v Hočah. PETROVCI - NEDELA - Na prošnjo šolskega upravitelja OŠ G. Petrovci je nedelski župnik v sredo, 15. decembra 1993, sedmo- in osmošolcem razlagal o adventu in božiču; prisostvovala je tudi razredna učiteljica. Zaradi snega in zapihov sem 27. decembra maševal le v Martinju. Po naročilu Cerkve smo se v petek, 21. jan. 94, postili, naslednjo nedeljo pa molili za mir v Bosni in Hercegovini. V nedeljo, 13. marca, smo volili člane ŽPS, pri vseh mašah je govoril salezijanec Ivan Turk iz Boštanja. Napovedan je bil tudi misijon v naši župniji za mesec oktober. Za veliko noč novi urnik maševanja: Martinje ob 7.30h Boreča ob 8.45h Nedela ob lOh Delegacija župnije G. Senik je pri g. škofu milo prosila, naj bo pri njih sv. maša ob lOh (kakor je lepo bila obiskana!), pri Ncdeli pa zato ob ll.l5h. Tozadevno prisrčno škofovo pismo jc prečital dekan Poredoš pri glavni maši pri Nedeli v nedeljo 17. aprila. »Revolucija«, zlasti člani ŽPS ostro protestirajo. Pri majniški pobožnosti smo čitali iz knjige: Miha Žužek, Mati krščanske družine. Na Trojiško nedeljo, 29. maja ob l()h, jc pri Ncdeli maševal p. Stanko Matjašec, obisk minimalen. - Popoldne ob 15h so v cerkvi sv. Ane v Boreči prepevali cerkveni pevski zbori: Grad, Martinje, Dolenci, Markovci, Tišina, Bakovci. Prvo sveto obhajilo prt Nedeli, 26. 6. 1994 248 (Sebeščanski pevci so odpovedali udeležbo zaradi nenadne smrti sorodnika več pevcev.) - Ker jc po končanem petju lilo »kakor iz škafa«, zato jc bila južina servirana kar v cerkvi. Od 1. junija so bile pri vsaki sv. maši v Martinju litanije J. dragocene krvi, do 26. junija za prvoobhajance, nato za birmance! V nedeljo 5. junija, jc bila HM), obletnica blagoslovitve evangeličanske cerkve v G. Pctrovcih, ncdclski župnik je bil povabljen, vendar se slovesnosti ni udeležil, ker ni dobil namestnika. - Pri vseh mašah v župniji čitamo iz Zakonika cerkvenega prava o botrih. Birma pri Nedeli, 9. 7. 1994 V nedeljo 19. junija jc vse 4 maše opravil župnik v Odrancih Lojze Kozar ml. Ncdclski župnik je namreč maševal ob 9h v madžarščini, ob lOh pa v slovenščini pred kapelo sv. Vida ob Bukovniškem jezeru. V nedeljo, 26. junija, je bilo prvi sv. obhajilo v naši župniji, 8 prvoobhajancev, fotografiranje rekordno. V torek, 28. junija, smo imeli obisk šolarjev Mritcijev verskega tiska in pevcev iz Odranec pod vodstvom msgr. Kozarja in Kozarja ml. Od četrtka, 30. junija, do petka, 8. julija jc bila devetdncvnica birmancev, v soboto, 2. julija, pri Nedeli pa duhovna obnova pod vodstvom p. Štefana Balažiča, vodje duhovnega centra v Kančevcih; vsak dan je bila maša pri Nedeli in v Martinju. V ponedeljek, 4. julija, župnik G. Senika Sandor Bencze prvič v Sloveniji, obiskal jc Marlinjc in Grad pod vodstvom župana Martina Ropoša. Proščcnjc pri Ani je bilo v nedeljo, 24. julija, ob lOh jc maševal salezijanec Ivan Turk iz Boštanja. Proščcnjc v Martinju v nedeljo, 21. avgusta, ob I()h jc maševal salezijanec Tone Ciglar, srebrnomašnik. 249 Kip Fatimske Marije v Monoštru 30. in 31. avgusta. Vabilo so dobile vse pomurske župnije. V torek, 30. avgusta ob 17h, smo pod vodstvom škofa ordinarija dr. Krambergerja in pom. škofa dr. Smeja somaševaii v slovenščini. V soboto, 3. septembra, so se s tremi avtobusi pripeljali na G. Senik romarji iz Bogojine pod vodstvom župnika Stanka Zvera in Lojzeta Kozarja ml. Somaševanje je vodil župnik Camplin, »slovenski senički kaplan«; med mašo je bil ofer za novi slovenski misal z odličnim uspehom. Po maši smo obiskali grob župnika Košiča, položili venec, molili in peli. RADENCI »Vsakdo mora imeti prijatelja« - Ta nslov je vzet iz gesla naše zadnje župnijske prireditve v minulem pastoralnem letu. Pravzaprav so se vsi dogodki ves čas odvijali pod gornjim vidikom. Končno, saj gre v vsaki župnijski skupnosti za ustvarjanje prijateljskih vezi med Bogom in bližnjim. Krščanskega življenja brez omenjenih odnosov v pravem pomenu sploh ni. Žc na zečetku veroučnega leta smo se z veroučenci usmerili na pomoč prijateljem v stiski, predvsem tistih iz revnih afriških držav. Do misjonske nedelje so zbrali kar lepo denarno vsoto. Višek misijonske zavzetosti je bila »misijonska tombola« na samo misijonsko nedeljo. To ni bila v pravem pomenu besede tombola, ampak srečelov. S pomočjo sponzorjev in samih župljanov se je nabralo prek 300 dobitkov. Tako je »igra na srečo« zgrabila Številne, ki so kupili srečke v upanju, da jim bo sreča naklonjena. Končno so vedeli, da s tem, ko kupijo srečko, podprejo tega ali onega misijonarja, oziroma njegovo karitativno delo v misijonu. Čeprav vsi niso imeli sreče, so odhajali domov veseli. Vedeli so, da denarja niso vrgli proč, ampak so ga dali v dobre namene. To pa je tudi namen takih in podobnih prireditev. Organizatorji so sklenili, da bodo v prihodnje misijonsko akcijo še razširili. Mesec december je poln prireditev. Če je za otroke prav »Miklavžev obisk« nekaj najlepšega in pričakovanega, je za odrasle vernike to lahko praznik Brezmadežne ali kaj podobnega. O tem, da »miklavževa« prireditev vedno uspe, m treba govoriti. Tudi ni bojazni za obisk. Bolj vprašljivo jc, kakšen bo odziv župljanov, ko sc v župniji začne uvajati nekaj novega. Poskusili smo z obiskovanjem »Marije, ki išče po družinah prenočišče«. Ljudje so kmalu doumeli, za kaj gre. Ob Marijinem kipu ali podobi naj bi družina ali več družin skupaj molili za različne namene. Marijina podoba ostane pri družini do naslednjega večera, ko jo družina gostiteljica pospremi v cerkev in jo po maši sprejme v »prenočišče« druga družina. Odziv vernikov je bil presenetljiv. Bilo je preveč kandidatov in premalo večerov! Bogu hvala I Ves advent je med otroki potekala akcije »otroci za otroke«. Svoje darove -prihranke so prinesli na praznik Gospodovega razglašenja, ki je misijonski dan otrok. Dar so položili malemu Jezusu k jaslicam. Po darovih sodeč, so bili prihrankom otrok dodani tudi prihranki staršev ali babic. Nič hudega. Na drugo nedeljo v februarju jc bilo pod cerkvijo zelo živahno. Blagoslovili smo začasno urejen mladinski center. Namenjen jc otrokom in mladini, ki naj bi pod nadzorstvom asistenta preživljali svoj prosti čas. V sam center je bilo poleg denarnih sredstev vloženega tudi precej osebnega dela. Starši in mladi so v ureditev vložili veliko delovnih ur. Iz nekoč zastrašujočega »bunkerja« je nastal prijeten prostor, v katerem se sedaj otroci zadržujejo pred veroučnimi srečanji, mladina pa ob večernih urah. 250 Blagoslovitev župn. mladinskega centra Ob dnevu staršev v Radencih 251 Dan staršev je bil obarvan »družinsko«, ker jc bilo leto družine. Ne samo, da so se otroci staršem zahvalili za njihovo skrb, ampak so s kratkimi prizori opozorili tudi na nekatere njihove slabosti in vzgojne napake. Nihče od staršev ni tem oporekal. Kdo lahko reče, da je popoln?! Tudi otroci vzgajajo starše in ne samo starši otroke! Od novega leta sem smo si v župnijskem svetu, (tedaj še v stari postavi) zastavljali vprašanje, ali naj organiziramo »dan župnije« ali ne. Čutila se je potreba, da bi se enkrat srečali župljani ne samo v cerkvi, ampak tudi na nekem prijateljskem srečanju. Odločitev je bila preložena na nov župnijski svet. Ta se je lotil priprav z vso zagnanostjo. Dan smo poimenovali »Dan prijateljstva«. Obsegal naj bi duhovno, kulturno in družabno področje. Duhovno dopoldne, kulturno in družabno pa popoldne. In tako smo ta dan tudi izpeljali 19. junija, ob sklepu veroučnega leta. V cerkvi smo se Bogu zahvalili za vse dobrote, ki nam jih je delil v teku veroučnega in pastoralnega leta, na dvorišču pa je vrvež popravljalcev naznanjal popoldansko dogajanje. Že od jutranjih ur je bila odprta razstava ročnih del ne samo sedanje generacije, ampak tudi generacije naših babic in prababic. S sodelovanjem osnovne šole in mladine, je bil izpeljan kulturni program, kot uvod v družabni del. Vse je bilo ubrano na temo »Vsakdo mora imeti pijatclja«. Zato so bila tudi vsa tekmovanja v okviru družabnih srečanj v znamenju prijateljstva. Bližnjemu priznati, da je močnejši, spretnejši in iznajdljivejši od nas, ni tako preprosto. Ob »dnevu prijateljstva« to gre. Bila jc huda vočina. Če ne bi bilo poskrbljeno za pijačo in jedačo, bi se ljudje izsušili. Toda, ne mislite, da je bilo tako kot na kakšni veselici. Bilo je podobno in vendar ne tako. Vsi so čutili, da so prišli iz drugega razloga, ker preprosto hočejo doživeti občestvenost, srečanje s prijatelji, pa četudi drugače misleči. Zato so bili dobrodošli vsi ljudje dobre volje. In bilo jih je veliko, celo zelo veliko. Priznati jim je treba: vsi v okviru dostojnega in kulturnega obnašanja. Ob dnevu prijateljstva v Radencih 252 Glavna skrb jc bila na ramenih članov župnijskega pastoralnega sveta, ki so pridobili sponzorje in sodelavec. Več ljudi več ve in tudi več zmote. Kar prehitro jc potekel čas. Ljudje so vedno znova spraševali, ali bo še kdaj takega in zakaj že ni bilo. Očitno potrebujejo srečanja, pa tudi družabnosti. Morda je to še posebej pomembno za starejše ljudi ki jim ni do hrupnih zabav, radi pa sc nasmejejo in pokramljajo. Če sc jc tedaj stkalo samo nekaj novih prijateljskih vezi in poznanstev, sc je splačalo potruditi. Lahko rečeni, da jc bil lep in nepozaben dan. In če nekaj uspe, ni nobenemu žal nc skrbi ne napora. Če žc skušamo ustvarjati prijateljstvo v cerkvi, zakaj ga ne bi tudi ob kaki drugi priložnosti. Dandanes, ko so ljudje tolikokrat tako osamljeni, samo številke, šc toliko bolj potrebujejo prijatelja, nekoga, ki bo imel posluh zanje. Kako težko jc biti sam, osamljen. Za vsakega od nas velja gornji naslov, oziroma pesem »Vsakdo mora imeti prijatelja!« Z dnem »prijateljstva« smo sklenili pastoralno leto. Seveda bi se dalo šc marsikaj postoriti. Tudi ni vedno vse zlasto, kar sc sveti. Marsikaj bi se dalo tudi bolje narediti. Vendar sc vsi učimo. Do smrti. Ker jc in če je kaj napisanega, je zaradi tistih, ki sc dejansko trudijo in zaslužijo naše priznanje in pohvalo. In ker sami o sebi nc bi hoteli pisati, sem napisal jaz. Kdo so tisti, jih ni treba omenjati. Vsakdo v župniji jih pozna. Posebno pa Bog, ki naj jim za vse stotero povrne! V prijateljstvu jc moč. V prijateljstvu z Bogom pa premoremo šc veliko več! SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI - Novo veroučno leto 1993/94 smo začeli v začetku meseca septembra s slovesno katehetsko nedeljo. Pri maši so sodelovali osnovnošolci z uvodi in prošnjami ter majhnim prizorčkom, ki nas jc na poseben način uvedel v zahtevno veroučno leto. Pri maši jc sodeloval otroško-mladinskt zbor, pod vodstvom g. Marije Simonič. Z lepim in ubranim petjem so olepšali mašno bogoslužje in napolnili naša srca z mirom in veseljem, ki nam v življenju tolikokrat manjkata. V lanskem pastoralnem letu jc 306 otrok redno obiskovalo osnovnošolski verouk, od teh jc bilo 36 prvoobhajanccv in 29 osmošolcev, ki so letos slovesno Mladi na duhovnih vajah pri Sv. Križu 253 končali osnovnošolski verouk. Večina od njih se jc vključila v mladinsko veroučno skupino. Mladinskih veroučnih srečanj se je udeleževalo 30 fantov in deklet. Mladi so se redno udeleževali; romanja v Stično (50 mladih), molitvenih ur po župnijah naše dekanije, sodelovali in oblikovali so mesečne mladinske maše, nekateri so bralci beril, pripravljali so jaslice, sodelovali pri božičnem koncertu, kolesarili in se v počitnicah udeležili duhovnih vaj pri Sv, Križu nad Belimi vodami. V župniji smo ustanovili molitveno skupino, ki se vsak mesec enkrat zbere k molitvi za različne namene. Začutili smo, da brez molitve ni božjega blagoslova, saj ga Bog v obilni meri daje tistim, ki ga v molitvi prosijo in ga neutrudno iščejo. V ospredju nam je Benediktovo načelo: ORA ET LABORA - moli in delaj. Šele v molitvi dobi delo pred Bogom pravo vrednost. Molitvena skupina naj bi bila vzpodbuda tudi ostalim župljanom, da bi po družinah radi sklepali roke in z molitvijo častili Boga'- Stvarnika, Prav tako smo ustanovili študentsko veroučno skupino,.y.,kateri so vključeni študentje, ki se ob koncu tedna vračajo domov in želijo v skupini napredovati v krščanskem življenju. Ob dobrem in ljubečem svetniku Sv. Miklavžu ne pozabljamo tudi najmlajših, saj so tudi oni sestavni del našega župnijskega občestva. Skupaj s turističnim društvom Videm smo pripravili miklavževanje v župnijski cerkvi. Menim, da so vsi, ne samo najmlajši, ob bogatem kulturnem programu in prijaznih besedah »sv, Miklavža«, začutili dobroto in ljubezen, ki naj nas ne samo ta dan, ampak vse življenje povezujeta in delata srečnejše in bogatejše ljudi in kristjane. Proti koncu adventnega časa smo gostili v župnijski cerkvi mešani pevski zbor PRO MUSIČA iz Maribora, ki ga vodi naš rojak, mag. Ivan Vrbančič, ki že vrsto let živi v Mariboru. Z latinskimi in slovenskimi adventnimi in božičnimi pesmimi so nas uvedli v lepo praznovanje božičnih skrivnosti. Na sveti večer smo imeli božični koncert pri Sv. Duhu na Stari gori in ponovitev pred polnočnico v župnijski cerkvi. Pri božičnem koncertu so sodelovali: domači cerkveni mešani zbor, otroško - mladinski zbor, svetni dekliški zbor in kot gostje tamburaši iz Beltinec, ki so božičnemu koncertu dodali poseben pečat. Kljub izredno slabemu vremenu se je koncerta udeležilo veliko ljudi, ki so duhovno bogatejši odhajali domov. V postnem času pa smo zopet uvedli pobožnost križevega pota. Križev pot smo molili pred vsako nedeljsko mašo. Obisk je bil proti pričakovanju zelo velik. Ob doživljanju Kristusovega trpljenja in smrti smo sc bolj doživeto pripravljali na Njegovo zmagovito vstajenje. Po veliki noči smo dali velik poudarek pripravi na župnijsko proščenje. Na jurjevsko nedeljo smo ob župnijskem prazniku blagoslovili tudi prenovljeno župnišče. Farno proščenje je vodil stolni kanonik g. Viljem Pangcrl. Po pozni maši je blagoslovil prenovljeno župnišče in s tem dejanjem smo se Bogu zahvalili za opravljeno delo. Obnovitvenih del smo sc lotili temeljito in sicer pod strokovnim vodstvom dipl. inž. arhitekture g. Aleksandra Šmidlchnerja. Župljani so se lepo odzvali. Prispevali so denarna sredstva in veliko postorili s prostovoljnim delom. S tem so dokazali, da spoštujejo duhovnike, ki jim oznanjajo božjo besedo in sc zavedajo, da je župnišče zares DOM vseh župijanov. Tudi ž.upnik želi in si prizadeva, da bi bilo tako. V maju smo poživili šmarnično pobožnost. Imeli smo šmarnice za odrasle in otroke. Okrog 260 otrok se je redno udeleževalo šmarnic. Nekateri so prihajali v župnijsko cerkev, ostali pa so se zbirali ob vaških kapelah in drugih krščanskih znamenjih. Bilo jih jc nekaj, ki so peš prihajali tudi do 7 km daleč. Ti zaslužijo 254 še posebno pohvalo. Naj nam Marija pomaga, da ne bi nikoli izgubili vere v Boga in da bi se imeli radi kot nas imata rada Marija in njen sin Jezus. V juniju smo imeli dve župnijski slovesnosti. Najprej prvo sveto obhajilo, kjer je 39 proobhajancev prvič prejelo Jezusa v sveti hostiji. Po lepi in doživeti maši, so se prvoobhajanci skupaj s starši zbrali v veroučni dvorani in se zadržali v prijateljskem srečanju. Zadnjo nedeljo v juniju pa so osmošolci pred župnijskim občestvom izpovedali vero. Bili so zelo navdušeni v pripravi na to slovesnost in zelo ganjeni pri sveti maši. Želimo jim, da bi vedno bili, kar so obljubili med mašo, se pravi dobri ljudje in dobri kristjani. Zlata maša dr. Valterja Dermote V juliju pa smo zopet imeli dve veliki slovesnosti. V naši župniji se je Bogu zahvalil za 50 let duhovništva salezijanski duhovnik prof. dr. Valter Dermota. To ni njegova rojstna župnija, ampak župnija, kjer jc preživel svoje otroštvo in mladost. Čeprav smo vedeli, da je hudo bolan, smo vseeno upali, da mu bo vsemogočni Bog dal toliko moči, da sc mu zatavali v krogu svojih sorodnikov, znancev in prijateljev. Pridigal mu je naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, ki jc v nagovoru poudaril, da jc vsaka maša zlata maša, šc posebej pa maša po petdesetih letih duhovništva. Jubilanta jc še prikazal kot skromnega, a velikega strokovnjaka na področju katehetikc. Dr. Valter si je vse življenje prizadeval, kako približati božjo besedo človeku, da bi jo razumel in po njej živel. Druga slovesnost pa j c bila srebrna maša našega domačina, sedaj župnika v Vojniku, Antona Pergerja. V rojstni župnijski cerkvi sc jc v krogu svojih domačih, sorodnikov in vernikov zahvalil za 25 let duhovniške službe Domača župnija mu želi šc naprej veliko božjega blagoslova v Gospodovem vinogradu. Želimo in prosimo Gospoda žetve, 255 naj tudi takšni duhovniški jubileji vzpodbudijo mlade v naši župniji za duhovne poklice. V avgustu pa smo se s tremi avtobusi udeležili že tradicionalnega romanja na Ptujsko goro. Popoldne pa smo Še obiskali in si ogledali druge cerkve po Prlekiji in Prekmurju. V župniji so se še organizirala druga romanja: na Kurešček, v Mariazell, na Brezje... Z otroško-m ladinski m zborom ter minsitranti pa smo romali na Svete gore in si ogledali še cerkev v Brestanici. Tudi romanja naj imajo nalogo, da nas utrdijo v veri, zbližajo kot ljudi in kristjane, da v vsakdanjem življenju bolj živeli po zgledu prvih kristjanov, ki so bili onega duha in enega srca... To je kratek prerez verskega življenja v naši župniji. Veliko se je tudi zgodilo takega, kar je našim telesnim očem prekrito. Za vse tisto ve le dobri Bog. Bog daj, da bi tudi v novem veroučnem-pastoralnem letu bili enako dobri in verni in da bi se dan za dnem še bolj trudili za kvalitetno človeško in krščansko življenje. Pomagaj nam. Gospod! SV. JURIJ V PREKMURJU - Minulo katehetsko - pastoralno leto je bilo v znamenju sv. birme. Želja nas vseh je bila, da bi se birmanci, njihovi starši, botri, sorodniki in vsa župnija dobro pripravili na sprejem Sv. Duha. Sejali smo, se trudili in upamo tudi na sadove. Birmanci so se zbirali k skupni pripravi vsako prvo soboto v mesecu, ter se pripravljali pri rednih veroučnih srečanjih. Pred devetdnevnico je opravil g. prodekan Franc Režonja skušnjo birmancev, tako smo se devet dni v miru duhovno pripravljali na praznik sv. birme. 26. junija je g. stolni kanonik Viljem Pangcrl 133 birmancem podelil zakrament sv. birme. Cerkev sv. Jurija v Prekm. na praznik sv. birme 256 Hvaležni smo župljanom, ki so lepo pripravili praznik sv. birme z okrasitvijo župnijske cerkve. Prav tako organistu Dominiku in vsem cerkvenim pevcem ter vsem ostalim sodelavcem, da je slovesnost ob lepem vremenu lepo potekala. Želimo si, da bi navdušenje in pripravljenost za lepoto bogoslužja in bogoslužnega prostora bilo živo in sc stopnjevalo v času do naslednje sv. birme. Prvoobhajanci pri sv. Juriju v Prekmurju 1993 Prav tako lepo pripravljen na zunaj in upamo tudi duhovno je bil praznik prvega sv. obhajila na risaisko nedeljo, ko jc 36 prvoobhajancev prvič prejelo Jezusa v svoje srce. Osem osmošolcev pa je pristopilo k svetemu obhajilu pred sv. birmo. Tako kot na dan prvega svetega obhajila tudi danes prosimo in molimo, da bi prvoobhajanci imeli radi Jezusa vse življenje. Dvakrat smo poromali k Mariji v Mariazcll v Avstriji. Kljub okvari avtobusa in nekoliko slabšemu vremenu ob prvem romanju jc bilo razpoloženje romarjev obakrat vedro. Ko smo ob praznovanju proščenj po naši župniji pričakovali miren zaključek dopustniških in počitniških dni, saj' nismo opravljali kakih večjih del na cerkvenih stavbah, nas jc pretresla nesreča še rc 23-lclncga Frančeka Kikcca od Sv. Jurija. Kljub prošnji, molitvi in pomoči zdravnikov sc je po desetih dneh poslovil. Toda upamo in verujemo, da Frančekova smrt tudi za našo župnijo ni bila zaman. TlSlNA - 28. novembra sta bila pri nas dva bogoslovca mariborske škofije in sicer: Zlatko Gričnik iz tretjega letnika in Matej Jakopič iz 2 letnika. Bogoslovci gredo dvakrat na leto - v novembru in na nedeljo Dobrega pastirja - na dvodnevni pastoralni obisk na različne župnije. Namen teh obiskov .je: uvajanje bogoslovcev na delo v župniji in spodbuda župniji pri delu za duhovne poklice. Med mašo smo 257 imeli z njima kratek pogovor. Na stavljena vprašanja sta lepo in pogumno odgovarjala. Vsako leto imamo tečaj o pripravi na zakon. Tudi letos smo ga imeli v mesecu februarju. Udeležilo se ga je 26 fantov in deklet. Ob koncu tečaja so dobili knjigo štirideset let babica. Dekanijsko mesečno obnovo smo imeli 2. marca pri nas. Obnove se je udeležil tudi g. škof dr. Franc Kramberger. Vodil je somaševanje in pridigal. Po obhajilu je domačega župnika ustoličil za častnega kanonika. Volitve članov Župnijskega pastoralnega sveta smo imeli 13. marca. V ŽPS je bilo izvoljenih 20 kandidatov. Imenovani od župnika so bili trije, tako naš ŽPS šteje 23 članov. Škofijski ordinariat je izvolitev vzel na znanje in ŽPS potrdil za dobo pet let do 13. 3. 1999. Slovesnost izpovedi vere je bila na praznik Svete Trojice. Vseh osmošolcev je bilo 49. Naslednjo nedeljo, 5. junija, smo imeli prvo obhajilo. Prvoobhajancev je bilo 65, med njimi so bili tudi Romi. Najstarejša prvoobhajanka je bila stara 37 let. Tišinski prvoobhajanci 1994 Molitveno srečanje mladine je bilo v naši cerkvi 29. I. ob treh popoldne. Vseh udeležencev je bilo 90 in sicer iz Beltince, Turnišča, Črcnsovec, Sobote in s Tišine. V soboto, 18. junija, sov Pletcrju pokopali brata Jakoba Žemljica iz Petanjec. Kamnito spominsko znamenje »ECCE HOMO« z napisom 1740 na ozemlju Krajne je 27. 1. podrla neka voznica. Sama sc ni poškodovala. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru je dal znamenje popraviti. Znamenje je zopet na svojem mestu. Ljudje temu znamenju pravijo beli križ. Kdo ga je dal postaviti in v kakšen namen, ni znano. Beseda ECCE (izgovori Ekce), pomeni 258 glejte, homo - pa človek. Besede ECCE homo je izgovoril Poncij Pilat, ko je bičanega in s trnjem kronanega Jezusa pokazal judovskemu ljudstvu. Tretjega julija smo imeli sv. birmo. Birmoval je pomožni g. škof dr. Jožef Smej. Vseh birmancev jc bilo 167. Po birmi se je birmovalec srečal s člani ŽPS in se z njimi pogovarjal o nekaterih pastoralnih vprašanjih. Župnijsko romanje smo imeli v soboto, 23. julija, s tremi avtobusi. Obiskali smo župnijske cerkve: Cankovo, Pertočo, Dolence, Pečarovce, Dobrovnik, Kobilje, Hotizo, Veliko Polano, Dokležovje in Bakovce. Duhovno misijonsko obnovo smo imeli 2., 3. in 4. septembra. Vodila sta jo ga patra kapucina: p. magister Karel Gržan, voditelj Centra v Kančevcih in p. magister Stane Bešter, župnik pri sv. Ožbaltu v Ptuju. Kapelo Marije pomočnice na Petanjcih smo obnovili. Sezidati sta jo dala Jožef Šiftar in Matija Debelak, kmeta iz Petanjec leta 1924. Pri obnovi kapele je sodelovalo veliko mojstrov. Zidarji mojstra Viktorja Gabra iz Gederovec so temelje presekali in izolirali-zaščitili pred vlago, kapelo prekrili, v kapeli položili nov tlak. Stolp je na novo pobarvan, narejeni bakreni žlebovi na kapeli, notranjščino jc prepleskal mojster Ozvatič. Kapela je elektrificirana, nameščeno je električno zvonjenje. Poslikal jo je znotraj in zunaj Tinč Mertiik. Za obnovo so prispevali tudi vaščani Petanjec iz sredstev zbranih s krajevnim samoprispevkom. Okolica kapele je tudi urejena. Največ skrbi, pota in truda pri obnovi kapele je imel Bogomir Mlinarič iz Petanjec. Vsem, ki so tako ali drugače prispevali k lepoti obnovljene kapele, naj jih Marija Pomočnica spremlja in varuje pri njihovem delu in v življenju. Kapela Marije Pomočnice na Petanjcih 259 TURNIŠČE - Preteklo pastoralno leto je bilo zaznamovano s pastoralo birme. Že sredi počitnic smo s prihodnjimi birmanci naredili uvod v SP in ga začeli tudi brati. Med starši smo poiskali 13 voditeljev skupin, jih na srečanjih posebej usposabljali in uvajali. Že na prvo nedeljo v septembru smo začeli z veroukom s starši vseh šolarjev in mladimi. Pogovorili smo se o našem skupnem prizadevanju v pouku, uvajanju v zakramente, o molitvi, o maši, o pogovoru v družini, o pomenu mizne skupnosti. Vse teme smo nadaljevali v rednih mesečnih srečanjih: za starše birmancev in prvoobhajancev vsak mesec po vseh nedeljskih mašah, za ostale skupine nekajkrat v letu. Starši so se zbirali od 80-100%. Birma v Turnišču — sodelovanje pri maši Birmanska pastorala je pri nas dokaj utečena. Poleg rednega verouka so sc pod vodstvom staršev birmancev zbirali v trinajstih skupinah. Postavili so si tri cilje: I. Prebrati 1 Mz in 2 Mz knjigo iz stare zaveze in Lukov evangelij. 2. Vsaka skupina pripravi mašo in pri njej sodeluje. 3. Vsaka skupina napravi neko dobro delo - obisk bolnikov v vasi, v Domu oskrbovancev, sc poveže z misijonarjem ali pomaga pri Karitas. Prvi in drugi cilj so vse skupine izpolnile odlično. V dvakratnem kvizu iz poznavanja vsebine prebranih svetopisemskih knjig so pokazali odlično znanje. Prvi kviz pred župnijskim občestvom jc bil na tretjo adventno, drugi na tretjo postno nedeljo, ko nas jc obiskal gospod škof ordinarij, dr. Franc Kramberger. Vse nas je nagovoril pri vseh mašah, posebej se jc srečal s starši in botri, člani ŽPS in spremljal kviz birmancev. Tudi drugi cilj so birmanci izpolnili. Vsaka skupina je skupaj z voditeljem vsaj dvakrat pripravila nedeljsko bogoslužje in pri njem sodelovala. 260 Tretji zastavljeni cilj so nekateri izpolnili v celoti, drugi samo delno. Tako je birma 8. maja bila krona vztrajnega prizadevanja staršev, 155 birmancev in njihovih 13 animatorjev. Na rednem mesečnem srečanju, 13. oktobra, nas je dekanijske duhovnike obiskal g. škof dr. Franc Kramberger. Imel je bogato predavanje o družinski pastorali in blagoslovil spominsko ploščo posvetitve slov, naroda Mariji. Na Miklavževo nedeljo pa nas jc obiskal glavni urednik Družine dr. Janez Gril. Nagovoril nas jc o vlogi in pomenu verskega tiska. Žc na predvečer sc je srečal z mladino, v nedeljo pa jc imel posebej srečanja za starše birmancev, za ŽPS m nas vse spodbujal k zvestobi, razmišljanju, poglabljanju vere in osebni duhovni rasti ob branju verskega tiska. Prvo sveto obhajilo v Turnišču, binkošti 1994 Miklavževa nedelja jc bila seveda v znamenju malih in predšolskih otrok, saj jih jc razveselil Miklavž s svojimi darili. Tudi z lepim božičnim prizorom, ki so ga skupaj pripravili mladina in ministranti, smo lepo doživljali sveto božično noč - razmesoma mirno brez motenja petard. l ik pred 1. majem jc izšla knjiga 'Turnišče izpod peresa priznanega slovenskega strokovnjaka, umetnostnega zgodovinarja, dr. M. Zadnikarja in odličnega mladega umetnostnega zgodovinarja Balažiča, opremljena s 50 posnetki fotografa M. Smcrkcta. Knjiga jc izšla v nakladi 1600 izvodov. V prednaročilu smo jo v župniji Turnišče kupili 81)0 izvodov. Skoraj vsaka naša družina jo ima. Romanja k naši Mariji pod logom so vedno bolj množična: 27. aprila so poromali k nam vsi slovenski bogoslovci in pri nas imeli slovesno mašo, 28. julija so poromali župnijske gospodinje in njihove pomočnice in z njimi okrog 75 duhovnikov, poleg njih pa jc poromalo k nam ob sobotah m nedeljah 15 župnij na svoja župnijska 261 Izpoved vere, 26. 6. 1994 romanja. Pri Mariji Vnebovzeti so imeli mašo, mnogi so prejeli zakramente. Glavno romarsko srečanje pa jc seveda bilo na praznik Marije Vnebovzete, 15. avgusta. Petdnevno duhovno pripravo je vodil p. dr. Vinko Škafar, glavno romarsko slovesnost pa ljubljanski pomožni škof Lojze Uran. Radio Slovenija in Murski val pa sta direktno prenašala glavno slovesnost. V duhovni pripravi smo se dekanijski duhovniki vključili in imeli za različne skupine vernikov srečanja, prav tako za vso dekanijo. Lepo so se odzvali člani rož rožnega venca, ministranti, mladina, osmošolci, nekoliko manj člani ŽPS in njihovih družin, zelo množično pa so se odzvali poročeni na vigilijo, pri večernem srečanju je sodeloval tudi zakonski par Fras iz Maribora. Materialne zadeve: pleskarsko podjetje Skraban je ob koncu junija in v začetku julija prepleskalo po tonski ideji Bineta Kovačiča notranjost župnijske cerkve. S prostovoljnim delom in zelo močnim angažiranjem mladine smo deset dni bili na ostrešju starega župnišča, datiranega L 1639. Ta stavba je bila župnišče vse do leta 1927, ko je cerkev župnišče prodala za simbolično vsoto bistriškim sestram, ki so vse do 1946. leta tukaj razvile odlično vzgojno dejavnost. Letos spomladi so sestre Frančiškanke Brezmadežnega spočetja dobile stavbo vrnjeno v popolnoma razdejanem in propadajočem stanju. Stavbo s pripadajočim zemljiščem vred so podarile župniji Turnišče. Stavba je kulturnozgodovinski spomenik iz zgodnjega baroka. Ostrešje smo popravili - vendar nas čaka še ogromno dela, da bi mogla nekoč znova služiti pastoralno-vzgojni m kulturni dejavnosti župnije Turnišče in širše okolice. Tudi pri obnovi vinograda smo nadaljevali z delom. Tako je zdaj celotni župnijski vinograd prenovljen in zasajen s 3000 trtami. Tudi v tem letu smo se 262 poslovili od mnogih zvestih vernikov, mnogih tudi trpečih Jobov. Nazadnje, b. oktobra, je odšel v večnost naš zvesti mežnar in zvonar Alojz Vnuk, po krajši težki bolezni je dotrpel v bolnišnici v Soboti. Po smrti očeta Ignaca Vnuka jc leta 1975 prevzel službo zvonarja in mežnarja. Pri vseh obnovitvenih delih je bil zraven. Vedno pripravljen za vsako delo v dobro župnije, največkrat za Bog plačaj. Zvestemu pomočniku župniji in župniku naj bo Bog bogat plačnik. VELIKA POLANA - Leto 1994 - mednarodno leto družine - smo začeli v naši polanski župniji z lepo slovesnostjo že na novega leta dan, 1. janaurja, s sprejemom mladih v Marijino družbo popoldne pri večernicah. Za sprejem je zaprosilo, se pripravljalo in bilo sprejetih 41 mladih: od tega 24 fantov in 17 deklet. Novi člani Marijine družbe v V. Polani V mesecu marcu smo izvolili in dobili novi Župnijski pastoralni svet, ki je že potrjen. Večina članov sc je meseca junija udeležila enodnevne duhovne obnove v Duhovnem centru Kančcvci pri Sv. Benediktu na Goričkem. Razveseljiva novica iz župnijskega življenja je, da se mladi prav v letu družine v večjem številu odločajo za zakonsko in družinsko življenje. V polanski župniji imamo najbrž po številu otrok daleč naokoli največjo družino: to je družina Alojza in Marije Hozjan iz Velike Polane, št. 142a, ki se jc prav v letu 1994 povečala še za enega novega člana: novorojenko Urško. Tako jc pri Hozjanovih sedaj 13 Članov od tega 11 otrok, med njimi kar 7 šolarjev. V župnijo prihaja kar lepo število verskega tiska: DRUŽINE 88 izv., OG-NJlSCA kar 183, MOHORJEVIH le 20, PRIJATELJA 20, MAVRICE 45, MISIJONSKIH OBZORIJ 9, STOPINJ prodamo preko 200 in POTI K BOGU 300. Vse to pomaga, da sc ohranja versko življenje. Vsako leto pa ga poglabljamo s tremi proščenji in romanji. V letu 1994 smo poromali v Logarsko dolino z dvema 263 avtobusoma v največji vročini in sicer v soboto, 2. julija. Zelo lepo so nas sprejeli v Radmirju in v Nazarjah, posebno še sestre klarise. S pevskim zborom pa smo v enem dnevu preromali vso Slovenijo preko Škofje Loke-Cerknega-Tolmina-Trente-Vršiča in Brezij nazaj domov. Polanski prvoobhajanci 2b4 Na šc daljše romanje: k nebeškemu Očetu je v prvi polovici leta odšlo kar 6 naših moških župljanov, v drugi polovici pa sta se do sedaj pridružili 2 ženski. Najprej Barbara Hozjan iz Male Polanc št. 95 v starosti 84 let. V njeni sobi sta med drugimi nabožnimi slikami viseli sliki škofa Slomška in župnika Jožefa Sakoviča. Kmalu za njo je po daljši bolezni lepo pripravljena umrla Marija Čopek iz Velike Polane 27, stara 71 let, ki je vedno rada priskočila na pomoč bližnjemu in župnijski skupnosti. Za obema ostaja hiša prazna, upamo, da ne za dolgo. V materialnem oziru smo sc trudili za redno vzdrževanje cerkvenih zgradb. Obnovili smo električno omrežje delno v župnišču in cerkvi. Za veroučni dom: učilnice smo nabavili 12 novih miz-pultov, da bodo veroukarji lažje sodelovali pri verouku. V načrtu imamo še dokončno ureditev ogrevanja veroučnega doma, ureditev poti okrog cerkve... Novo pastoralno in veroučno leto je za polansko župnijo birmansko in jubilejno. Načrtujemo v mesecu marcu sv. misijon ob 50-obletnici mučeniške smrti (16. 3.) prvega umeščenega župnika v Veliki Polani, g. Daniela Halasa. V letu 1995 bo tudi 70 let rednega dušnega pastirskega dela v naši župniji, 70 let cerkve in 20 let njene posvetitve. VERŽEJ - V letu družine sc je tudi v Veržeju zvrstilo precej pobud, da bi to glavno celico človeške družbe ovrednotili, če potrebno, jo ozdravili, posebno pa ji pomagali, da začne zopet izvrševati svoje izredno poslanstvo za prihodnost našega kraja in naše domovine. Studijska in molitvena srečanja, pridige in konference, Širjenje koristnega čtiva, duhovni vikendi doma in v Dominikovem domu na Pohorju, kakor tudi duhovne vaje smo ponudili vsem, ki hočejo duhovno napredovati. Odzvali so se posebno birmanski in mladinski voditelji in nekatere družine. Uspehi niso izostali, čeprav bi lahko bili mnogo večji. Novo izvoljeni ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET se jc navdušeno vključil v pastoralno delo, razdeljen v razne komisije in podkomisije. Ima redne seje. To krepi naše upanje, da bo v bližnji prihodnosti naša župnija postala res živo občestvo. Ključarji in gradbeno ekonomski odbor, načrtujejo čimprejšnjo gradnjo novega gospodarskega poslopja, kjer naj bi bile učilnice, dvorana in drugi prepotrebni prostori. Da bi med ljudmi zbudili zanimanje za ta načrt in začeli zbirati sredstva, so organizirali lepo uspeli festival s srečanjem pevskih skupin in srečolovom. To leto jc bilo tudi birmansko leto. Dvoletna priprava, pod vodstvom birmanskih voditeljev, jc bila temeljita za birmance in njihove starše. Sv. birmo je 17. septembra podeli) g. pomožni škof dr. Jože Smej. Izrazil je svoje veliko zadovoljstvo za izredno sodelovanje birmancev in staršev. Slovesnost je pod vodstvom g. župnika res bila odlično pripravljerfa. Skavti so svoje delo redno opravljali. Dobili so obisk dveh skupin skavtov iz Italije: slovenskih iz Trsta in italijanskih iz Firenc. Romali smo na Ptujsko goro, v Škocjan in Pleterje, na Rakovnik in h Kraljici miru na Kurešček. Pevsko udejstvovanje je bilo bogato in raznovrstno. Prednjači štiriglasni mešani mladinski zbor pod vodstvom prof, glasbe Tatjane Rozmarič. Udeležili so se srečanja zborov v St. Vidu pri Stični, na Rakovniku in drugod, tudi v Nemčiji. Skupaj z otroškim zborom, ki ga vodi ga. Marjeta Ivančič, so uprizorili opereto »Miklavž prihaja«. Moški oktet in zbor, pod taktirko g. Franca Rozmariča, je 265 Sv. birma v Veržeju tudi nastopil na več krajih Vsi pa radi nastopajo v cerkvi. Cerkveni zbor starejših pevcev, ki redno spremlja na zadnji poti vsakega farana in ima dolgoletne zasluge za cerkveno petje v Veržeju, žaluje za svojini pevovodjem in organistom g. Jožefom Štraklom, ki je 15. septembra odšel orglat in prepevat v nebesa. Globoko veren mož je vestno, strokovno, vztrajno in pobožno opravljal svojo službo v naši cerkvi kar 57 let. Ob petdesetletnici je prejel za svoje delo škofijsko odlikovanje. Zadnje čase je začel vidno pešati. Moral je v bolnico. Drugi dan sta ga obiskala domača duhovnika. Takoj je vprašal: »Ste mi prinesli Bogeca?«... Dva dni pred smrtjo, ko že ni mogel več govoriti in ga je duhovnik vprašal, če kaj potrebuje, je komaj slišno rekel: »Dal... Jezuščka!«. Še zadnjič ga je prejel vidno ganjen. Med boleznijo je veliko molil. Bil je res dober človek in še boljši kristjan, zaljubljen v Evharističnega Jezusa in v Marijo Pomočnico, kateri je pripisoval čudežno rešitev iz nemške ječe med vojno. Kot dober oče šestih otrok, jih je lepo vzgojil. Zdaj žalujejo za njim: žena, sin in 5 hčera z družinami in vnuki, ki so bili njegovo veselje. Pogrebno mašo in slovesnost je vodil g. pom. škof dr. J. Smej. Spremljajo ga je 7 duhovnikov in veliko število sorodnikov, prijateljev in občudovalcev. Naj mu bo sam Bog večno plačilo. Sledi nekaj besed iz pogrebnega govora tajnika KS g. Janeza Ferenca: »Od župnijske cerkve se je poslovil organist, ki je več kot 60 let služil vernikom za orglami kot glasbenik in s taktirko kot pevovodja. Ko bi raziskovali človekovo voljo in vztrajnost, bi jo kje drugje le redko našli. Najdemo jo pa v Štraklovem Jošku, ki je bil po premoženju skromen, po življenju pa bogat. Pa se je kdo vprašal, koliko kilometrov je ta človek žrtvoval za kulturni nivo župnije ali kraja samega, kolikokrat je pridrvel s kolesom iz Bunčan vsak dan, kasneje dvakrat ob 266 nedeljah in praznikih, ali pa tudi trikrat, če je bilo treba?. In če bi takrat kot danes obstojali potni nalogi, dnevnice in kilometrina, bi to navrglo več premoženja, kot pa si ga je v času življenja prigaral. Pa v življenju poznamo dvoje ljudi; tiste, ki so bogati na premoženju in tiste, ki so bogati v srcu. In to srce, ki je bilo več kot 77 let, je bilo za Marijo Pomočnico, zavetnico m njegovo pomagalko, ki mu je v življenju marsikdaj pomagala. Zato jc izpod njegovih prstov privrela tolikokrat pesem: »Marija skoz življenje, Lepa si Roža Manja... in še bi naštevali. Prsti so božali orgelske tipke, misli pa blodile na tiste hude trenutke, ko je klical Marijo na pomoč. In ta je vedno prišla. Prišla je tudi takrat, ko mu jc uspelo pobegniti iz nemških zaporov, ko je bil hudo bolan, in prišla je takrat, ko je bit srečen. Nasmehnila se mu je in on je bil srečen in ji je odgovoril, ko je z okornimi rokami spet pobožal bele in temne tipke svojih orgel. V četrtek je na bolniški postelji obljubil, da bo v soboto spet igral... Da, morda res igra!... Toda nc več v naši župnijski cerkvi ne več v križevski cerkvi ne v radgonski, ampak igra Mariji, ker mu jc prišla spet na pomoč: vzela ga jc k sebi, da na zemlji ne bi več trpel. Tako bo spet igral njej v zahvalo in Bogu v čast.« t Jože Štrakl, 57 let organist v Veržeju Za mlade begunce iz Bosne, ki še vedno bivajo v bivšem Marijanišču, smo imeli redni verouk. Štirje so prejeli prvo sv. obhajilo, šest pa sv. birmo. Eno begunko je zadela kap, drugi jc umrl po daljši bolezni. Ta jc bil mož molitve Malo pred smrtjo je pokaral svojo ženo, ki je preveč tarnala; - »Kaj tarnaš?... Rajši moli. Bog ve, kaj je za nas najboljše. Moramo ga ubogati 1« Oba smo slovesno pokopali na našem pokopališču, kot da sta domačina. Zadeva Marijanišča, po dolgih in mučnih pogajanjih s predstavniki občine in ministrstva jc toliko dozorela, da zdaj čakamo le na podpis dokončne vladne 267 odločbe, ki noče in noče priti. Salezijanci pripravljamo programe za bodoče delovanje, ki bo, tako upamo, v korist Pomurju in celi Sloveniji. Iz Čila sta nas obiskala dva naša misijonarja: g. Anton Gril in g. Franc Petek. Prvi je dolga leta misijonarji na čilenski planoti ob bolivjanski meji med potomci slavnih Inkov, g. Petek pa na Ognjeni zemlji »študira vesolje«, saj je dolgoletni ravnatelj meteorološkega observatorija, najstarejšega v tistih krajih in najbližjega južnemu tečaju. Oba sta bila za svoje delo že odlikovana od čilenske vlade. Bo slovenska vlada kdaj odlikovala kakega slovenskega misijonarja, ker je domovini v veliko čast?... Iz pobratene župnije Erlengen smo dobili več obiskov, ki smo jih tudi vrnili, Kolpingova družina iz iste župnije je že prispevala izdatna sredstva za pomoč našim prizadetim v Pomurju (vozičke). Bog jim stotero povrni, kakor je obljubil. 268 Kazalo Stran Izidor Vclebcri: Stopinjam na pot 3 Koledarski del 5 Franc Puncer: Rožni venec 17 Jože Smej: Prcmišljcvalna molitev ob rožnem vencu 23 Jože Zadravec: Veseli sc, milosti polna, in spomni se 29 Jože Zadravec: »Pri vas sem, goloroki romar evangelija...« 33 Vilko Novak: Spomini na Jožefa Klekla st. 38 Jože Smej: Nastajanje, izid in začetne težave Marijinega lista 44 Franc Kuzmič: Plečnikova pisma Jožefu Kleklu 50 Franc Kuzmič: Ustvarjalnost dr. Antona Trstenjaka 52 Metka Fujs: V imenu ljudstva 55 Kare! Bedernjak: Svoboda že, toda kakšna... ? 60 Karel Bedernjak: Družina ob konferenci v Kairu 64 Irena Šavel: Prenova stalne razstave v soboškem pokrajinskem muzeju 69 Jože Vugrinec; Rokopisno bogastvo soboške knjižnice 72 Štefan Skledar; Kupinarji iz Renkovec 74 ALojzc Kozar: Bitka pri Monoštru 79 Vili Kovač: Hotiza nekoč in danes 84 Lojze Kozar ml.: Zgodovina župnije Dolenji Senik 90 Franc Tcment: Rojstvo župnije Sv. križa v Črensovcih 94 Jože Zadravec: Fotokronika 97 Tone Kuntner: Dve pesmi 106 Jakob Šešerko: PESMI - Naši maziljenci; Na dnu; Zaman jc; Češnja; Malharji; Kramar * 107 Jože Gerič: Tiha odhajanja: Samotnik; Vrtnica, Zorenje, Odšli so pastirji 109 Stanislav Koštric: Dve pesmi - Temno spoznanje, Skrita želja 110 Franc Puncer: Škof zlatomašni 110 Avgust Pavel: Izgubil sem svojo dušo 111 Avgust Pavel: Znati pokopavati - blažena modrost . 112 269 Sever: Na obrobju polja 114 Lojze Kozar ml.: Splet prekmurskih krajev 114 Tine Mlinarič; Kamen 117 Martin Maroša: Skrita sposobnost 117 Jung Tamas: Škrlaten jesenski večer 117 '-Lojze Kozar: Mak in čebele 118 Lojze Kozar ml.: Vse globlje v noč 121 * Lojze Kozar: Padec z nebotičnika 126 Jože Ftičar: Resne in okrogle o potujčeni šoli 130 Lojze Kozar ml.: Ime mi je Vztrajnost 134 Jakob Šešerko: Lizikin kruhek 136 Stanko Zver: Dan potem... 137 Štrkov Jožek: S črvivega prečnjeka edne stare Skrinje 138 Jože Smej: Prvi introitus za Klekiov simpozij 141 Jože Gruškovnjak: Gospodi Kleklini 142 Lojze Kozar: Klekiov simpozij v Rimu 142 Franc Tement: Bil sem Klekiov sodelavec 146 Jože Zadravec: Na posvečenih tleh Metodove nadškofije 154 S. Ema Sobočan: Sestre Frančiškanke Brezmadežnega spočetja 163 Dragica Breskvar: Slovenska katoliška misija v Berlinu 168 P. Stanko Matjašec: Na obisku pri rojakih v Kanadi 173 Lojze Kozar ml.: Po pouli mi en fantič gre 175 K. B.: Ob umiranju duhovniške matere 178 Lojze Kozar ml.: Sramota našega stoletja 180 S. Marija Kociper: Vzgojno delo sester v Soboti 183 Lojze Kozar: Profesor ing. arch. Janez Valentinčič 184 Lojze Kozar: V spomin p. Cirilu M. Zveru 186 Jože Smej: Dr. Valter Dermota - in memoriam 188 Franc Puncer: Pesnik se je vrnil 188 Jožko Vinkovič: Janez Bcrtalanič 190 Lojze Kozar: Ferdu Godini v spomin 192 270 Karolina Godina: Ob grobu kiparja F. Goršeta in biseromašnika J. Godina 193 KNJIGE NAŠIH LJUDI IN O NAS: 195 Tone Kuntner - O domovina (L. Kozar); 195 Plečnikova dela v Prekmurju v dveh knjigah (V. N.); 197 Košič in njegov čas (J. Ftičar); 197 Lepa si, Roža Marija (St. Hočevar) 198 Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja 200 POKRAJINSKA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA MURSKA SOBOTA, p. o. ŠTUDIJSKI ODDELEK Grajska 2 271 študijski oddelek 2 POŠTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKf STOPINJE /1995 Župnija 1Q9QC/1QQq । 1 Apače ^MII c 181(059) 1 1 Bakovci - M. Sobota Beltinci j Bogojina ' rgngBsgs""" C06ISS Cankova Cczanjcvci - Ljutomer 69240 80-100 Crensovci 69232 70-073 Dobrovnik 69223 79-018 Doklcžovjc - Beltinci 69231 41-604 Dolenci - Šalovci 69204 59-077 Gornja Radgona 69250 61-236 Grad 69264 53-010 Hotiza - Lendava 69220 76-001 Kančcvci - Križevci 69206 54-138 Kapela - Radenci 69252 65-305 Kobilje - Dobrovnik 69223 79-329 Križevci pri Ljutomeru 69242 87-406 Kuzma 69263 55-023 Lendava 69220 754)96 Ljutomer 69240 81-065 Mala Nedelja 69243 82-020 Markovci - šalovci 69204 Martjanci 69221 48-394 Murska Sobota 69000 32-121 Odranci -Crensovci 69232 70-181 Pečarovci - Mačkovci 69202 51-057 Pertoča - Rogašovci 69262 57-028 Petrovci (Martinje) 69203 56-036 Radenci 69252 65-207 Sv. Jurij ob Ščavnici - Videm ob Ščavnici 69244 68-021 Sv. Jurij v Prekmurju - Rogašovci 69262 57-017 Tišina - Mobitel 0609613886 69251 46-704 Turnišče 69224 72-015 Velika Polana 69225 70-083 Veržej 69241 87-556 Evangeličanske župnije Bodonci 69265 49-066 Domanjševci - Križevci v Prekm. 69206 Gornji Slaveči - Kuzma 69263 55-037 Hodoš 69205 Križevci v Prekmurju 69206 54-003 Murska Sobota 69000 22-304 Moravci - Martjanci 69221 48-234 Petrovci 69203 56-039 Puconci 69201 45-381