BESEDNIK Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo, Izhaja 10. in 25. vsakega mesea. Velja celoletno 2 gold. 50 kraje. — polletno 1 gold. 30 kraje. List 4. V Celovcu 25. februarja 1872. Verba in beka. (Iz poljščine poslovenil —p—) Na tihem bregu jezera so rasle mlade beke.*) Visoke verbe so jih branile vročih solnčnih žarkov, solze iz oblačkov so jih oživljale vsako jutro in lahek veter jih je pripogibljal in se šalil ž njimi. V kotičku zraven belega mostka je rasla ena beka, lepša in gorša od vseh tovaršic poleg krevljaste in vse pokvečene verbe. Kot sosedi ste se pogosto pogovarjali med seboj in enkrat pošle deblo verbe najlepšo izmed svojih mladik snubit k berhki svoji sosedi, želeč na vse svoje dni jo imeti za tovaršico. Ali beka postavi smehljaje se sroje šibko telo po konci, naravnost odreče, ziblje se gizdavo vkljub zavidnemu sosedu, šali se z vetrom, nagiblje se k njemu nasladno, ogleduje se potem v jezeru, in ko jo verba vjeti in prideržati hoče, umakne se naporednica ter se ne da zgrabiti. Ali v življenju prihajajo tudi burje; ne sije vedno milo solnce in ne pihlja vselej prijazen veter od juga ali od vzhoda. Naenkrat prijezdi nek oster gospod od severa v bel kožuh oblečen, dehne z merzlo, ledeno sapo in vse beke se s strahom in ponižnostjo pred njim do tal priklanjajo. In ker navadno še le v burjah našega življenja iščemo pomoči pri drugih, tako se tudi mlada šibka beka, ko jo hud, serdit veter neusmiljeno semtertje zaganja, ozira po pomoči ter jo najde v naročji svojega krepkejega soseda. S svojim šibkim telescem ga oplete ter mu obvisi na vejah, kar pomenja ravno to, kar pri nas ljndeh okoli vrata. Serčno in milo ga prosi za milost in podporo. In on jej reče: Bog te sprimi draga moja sosedka! Z veseljem ti dajem svojo podporo, ne misleč ne najmanj na to, da si se mi v dneh zlatega solnčnega sijanja in lepega vremena umikala in mene ogibala, in sem te jaz zastonj vabil z najljubeznivišimi besedami. Šibka beka pa se na to še močneje njega oklene z nežnim svojim telescem ter ga derži od straha in mraza. In ko strašna burja zopet jenja in solnce na novo ogreje zrak in obsije vsako zakotje, ostane šibka beka svojemu prijatelju hvaležna in sosedje so gostokrat culi, kako ljubeznivo se od tega časa verba in beka pomenkujete. Tako je minul marsikteri dan sreče, in beka pa verba ste živeli le za svojo nedolžno ljubezen. V tem pride enkrat človek s smertonosnim nožem v rokah, z *) Beka , bekovec se imenuje germičasto , verbino pleme , ki raste ob vodah in vsakega leta dolge, šibke izrastke poganja. morivnim pogledom vse beke pregleda in začne nektere odrezovati in s seboj jemati — bile so pa to same šilike in mlade. To je poslanec pogube, šepne verba beki, poslanec velike in mogočne gospe, ki tam-le daleč na širokem svetu svoja posestva in gradove ima. Ne kaži se mu v svoji krasoti, temuč stisni se k meni in on bo tvojo lepoto prezerl ter se boš tako otmela poginu. Verba je vedela za vse to, kajti ni bila več tako mlada in že večkrat je gledala, kako je ta grozovitni človek redno vsako leto prihajal in vsakikrat jemal s seboj veliko množico nesrečnic. Beka se stisne k svojemu ljubimcu, skrije se med veje in tako je ostro oko grozovitneževo ne opazi. Ali beka je bila nečimerna, jako nečimerna ter si je mislila: Govorila mi je verba, da je gospa tega služabnika mogočna in bogata, da ima posestva in gradove; kdo v6, kaka prihodnost me čaka, ako se jej dopadem ? Verba mi odsvetuje za gotovo to le iz zavisti, jaz jej tudi najmanj nečem očitati, kajti jo ljubim in sem jej dolžna hvaležnosti — ali zakaj se ne bi imela vsaj pokazati v celi svoji lepoti? Ali v tem se vzdigne veter, kteri je poslušal njene misli ter serdit zašumi na njo: Kaj hočeš storiti, lehko-umnica ? Hočeš zapustiti svoje rojstno mestice , kjer te obdaja ljubezen in zavetje, ter se spustiti v očitno pogubo? Ostani, ostani, usmili se, ostani! Ne ostanem! zakriči razdražena beka, ne ostanem dalje, zakaj vidva zastopata mi pot k veselju in sreči; jaz vaju mrzim! Ali veter je pri vsem njenem uporu ni spustil ter jo deržal iztergavajočo se po sili. Ostani, prosila je verba milo, kteri je veter vse razodel; ostani draga ljuba moja beka! upaj ljubezni moji in verjemi mi, da tam te čaka le poguba in končanje. Beka je bila nečimerna ali dobra; obžalovala je prijatelja, ki jo je varoval v dneh hude ure in burje, stisne se k njemu ter mu prijazno obljubi, da ostane. Veter po njenej obljubi umirjen, na drugo stran odide, beka pa postavivši se nekoliko po koncu, pogleda na svojega ljubimca. Ah kako ti je on pokvečen in nečeden, misli sama pri sebi, in kako grob! In prišel je v tem času poslanec mogočne in bogate gospe in nesel butaro bek v rokah. Bile so to same šibke in mlade. Nektere plačejo, nektere se pa smehljajo, kimajo z glavami ter jo vabijo s seboj. Tu si beka jame misliti: Zakaj ne bi jaz imela iste osode kakor — 26 — moje tovaršice? Ne more biti ta osoda tako strašna, ker one hite va-njo tako vesele in rade. In nečimernost se oglasi v njej na novo; in hoteč se pokazati v vsej svojej krasoti, odskoči od svojega ljubimca ter postavljajo se po koncu zapoje poželjivo z listjem. Srepi človek se jej približa, pogoltne jo s smerto-nosnim svojim pogledom in na mah jo odreže s svojim nožem ter verze k ostalim jetnicam. Njen ljubimec je hotel imeti to isto osodo s svojo milico, zgrabil jo s svojo najmočnejšo vejo, napel v obupu vse žile ter je ni hotel pustiti od sebe. Oni človek se ozre na-nj, odplete milici teld, pahne ga z zaničevanjem od sebe ter pusti samega v britki žalosti. Verba plakaje strese perje , in solze jej padejo za slovo" na vzeto beko. Z željnim pogledom spremlja oddaljuj očo se sosedko in vidi, kako ležeča trinogu na rami stopi ž njim v bližnjo graščino. Odsehdob zapuščeni verbi tekd dnevi žalostno in dolgočasno ; žalovala je vedno za šibko stfojo tovaršico, in večkrat, ko je mesec svetil na nebu in vse uživalo pokoja , senjala je verba o beki, ter pod njenimi nogami rastečim travicam in želim tožila svoje žalosti in bolesti. Mlado beko je med tem čakala sjajna prihodnjost; izbrana je bila z najlepšimi vred in odpeljana v veliko mesto, kjer se je imela pripravljati za svojo imenitno čast. S početka jei je bilo močno žal po zapuščenem ljubimcu, čutila je silno bolest, ko jo je ostri nož odločil od nje matere zemlje, ter jo prevzela velika britkost. Kesala se je svoje lahkomiselnosti, rada bi se bila vernila nazaj v svoj mirni kotiček poleg belega mostka, kjer so jej dnevi pod varstvom verbe tekli tako pokojno in tiho, kjer je imela toliko sorodnikov, prijateljev in znancev. Ali bilo je to že prepozno, kajti ležala je že na rami svojega novega gospodarja in z drugimi vred pričakovala svoje namembe. Prinesene so v graščino: o kako je tukaj vse lepo in krasno! Beka oziraje se okoli sebe je primerjala svoje poprejšnje stanovanje s sedanjim — kakšen razloček! in bila je še le v prednji sobi. Tam pogosto mokro, merzlo in veterno; tukaj toplo, suho, snažno. Pri vsem tem je beka vendar le sehnila in sehnila, gotovo ker jo namoč boli serce po mili materji in morda tudi po ljubimcu, in ko jo črez nekaj dni odnesd s tovaršicami vred iz prednje sobe ter na voz položena v veliko mesto pride, čutila ze je tako oslabela, da se je morala zavoljo okrepe kopati, kar jo v kratkem spet ojači. Kajti jej je tudi bilo treba dosti moči za vse te muke, ktere so jo čakale. Oddana je na odgoj nekemu čmernemu in hudobnemu človeku, kteri je bil zmirom nezadovoljen ž njo in ž njenimi tovaršicami. Izperva se je on branil nekako za njih zdravje, kopal jih in oživljaj; ali za tem, ko jih je neredko pograbil v svoje železne roke, ko jih je jel mučiti, viti, lomiti in nagibati, govoreč, da jih mora odgojiti, to je narediti gibke in voljne: so uboge beke od strašnih muk in terpljenja večkrat milo plakale in preklinjale velika mesta in vse odgojnike. Marsiktera tudi ni dostala te boleče skušnje ter umerla, lomeč se na drobne kosce, in telo jej je kar proč zadegano, in beke vidijo, kako je ležalo na smetišču. Toda kako je bil zato krasno poplačan dostanek drugih! Ko so bile že dovolj izobražene, to je, ko so postale že dosti gibke, da se z lagostjo vdajajo na vse strani, spleta njihov učitelj iz njih lep košiček, obleče jih v praznično opravo, in dene na nje zlate gornje suknje. Neprijetno je bilo sicer bekam stanovati stisnjenim eni okoli druge in prepletenim med seboj; gledale so pa vendar le na svoje zlate oprave in nečimernost jih je tolažila mene: Kako smo mi lepe! kako revne in nesrečne so naše sestre, ki rastejo na močvirnem bregu jezera! In ponosne kakor kraljice, in ta pot v mehke po- ; pire zavite in v lepih ročicah deržane, vernejo se v kočiji nazaj v svojo graščino, kjer se ne postavijo več v j prednjo sobo ampak v krasno dvorano. Odslej so naši beki dnevi tekli v samih slastih za- < dovoljene nečimernosti. Delala je ona na košičku rožo: imela na sebi škerlatno suknjo, po verhu jej je telo pokrival lahek zlat plašček, in v sredi nameščen zelen kamen jej je dodajal milino in sjajnost. Dostikrat so se lepe bliščeče oči upirale va-njo z dopadenjem in slišala je o sebi marsiktero povoljno mnenje, ki je njeno ošab-nost še bolj podbujalo. Nekega dne je hotela mlada graščakinja iti na spre- i hod po jezeru; vzame tudi oni košiček s seboj, kjer je ; naša beka stanovala, in devši va-nj prekrasno neko [ delce, odide na vert. Ko gred<5 čez beli mostek, kraj kte-I rega je nekdaj beka stanovala, se je vrabec, stari pri-! jatelj verbe, zibal ravno na vejici ter jo pri vsej njeni ve- ! liki spremeni precej spoznal, kojti on je na prošnjo verbe ! letel za njo v mesto, in jo tam videl pri kožarju," kteri I je imel odgojalnico iz bek in latovk. Gledaje na beko i zapoje verbi, pokazujoč na zlato z dragim kamenjem okra- i seno rožo, da je to nje nekdanja milica. Verba jo ra- ! dostno poljubi z najmehkejo svojo mladiko; ali ponosna in j časti željna beka še poznati neče nekdanjega svojega za- j vetnika in prijatelja, temuč kar se vsede z gospo vred : v čolniček ter se vozi ž njo po jezeru. Vrabec pa se še bolj ziblje, in jame se smejati in peti ter svetuje verbi, da naj se ne trapi in poišče si drugo zvestejšo milico med bekami, ktere so okoli nje rasle. Po dnevih veselja so se za beko začeli dnevi dolgega časa in nezadovoljnosti. Znane lepote salona je niso več zanimale; gospoda se iz graščine odpelje, sobe se po-zaprejo, okna pozaslonijo, beka pa in nje tovaršice ostanejo v temi ter dolg čas prodajajo brez konca in kraja. Prah se vsede na zlato njeno obleko, in v njegovem zastorku je bila beka videti kakor kaka pokornica ter je razmišljala svoje preteklo življenje. O kako preserčno žal jej je bilo za nekdanje čase! Poprej je imela svoj lastni kosec zemlje, mehke in rahle, ktera jej je bila mati; travice poleg njenih nog rasteče so jo imenovale mogočno gospo in čudile se nje visokosti in krasoti. Spomladi je iz nedra svoje matere pila sladek sok in se razvijala v zeleno listje, Čversta hladna rosa jo je obiskovala in ljubila, žarki solnca jo tako milo ogrevali, okoli nje šeptalo mnogo tovaršic, veselih, čverstih in prijaznih. Verba jo je nazivala milico svojo; v nje listju so pogosto posedevale ljubke ptičice ter pope vale razne sprelepe pesmice, pa tudi večkrat prenočevale med listjem, kajti verba je bila gostoljubna ; in dostikrat je sedla tudi na njen veršiček znana ptičica, in se smejala strahu, s kterim se je ona zvijala, Če se je le količkaj veršiček zmajal. Po jezeru se je vedno mnogo gosi in rac kopalo in plavalo, ter njih veseli plesovi in gaganje je razveseljevalo ne malo bližnje beke. Ko je pa prišla zima, jel se sipati bel kožušek z neba, tako bel in nježen, so beke burke uganjale ž njim ter ga otresale vedno iz sebe, ali mirnejše so i se dajale verbe obsipati ter so bile videti častite in bele, I kakor da bi bile iz alabastra. Oj lepo je bilo doma, in milo in veselo! -— * — 27 Ali v kratkem so nastopili spet veseli dnevi; gospoda se je imela verniti iz tujih krajev. Okna se podprejo, pohištvo se osnaži in iz košička se zbriše prah ter t sredo postavi šopek jako lepih cvetlic , za gotovo, da bi mu naplatili poprejšnje zanemarjenje. K znani roži, narejeni iz beke in šopireči se na novo v zlati svoji obleki, nagne se prava roža, sedeča v košičku kraj svojega bratranca klinčka in s prečudnim duhom svojega telesa nagovori beko: Dala se ti je nakloniti gospa verba, ktera raste na bregu jezera poleg belega mostka; naročila mi je to po vrabcu, svojem starem prijatelju, s kterim sva se videla ravno pred odhodom. Que voulez vous dire ? (kaj čete reči) — popraša beka po francoski, kajti naučila se je tega jezika, stanujoč dalj časa v gosposkem salonu. Bratranec se je nasmejal naglas temu vprašanju, kterega je razumel, ker on govori nekaj več jezikov; pa tudi vse cvetlice,ko so to zvedele, smejale so se glasno bedasti beki, da ni hotela več poznati svojih starih prijateljev, a še celd se prirojenega jezika sramovala. Ali sirota beka ni vedela nič, kako žalosten konec je čaka. Prišel je domu sin gospe graščakinje, berhek ali poreden deček; temu se jako dopade pozlačsni košiček in zlasti roža z lepim zelenim kamenom v sredi, ter si ga izprosi od matere. Igral si je ž njim nekaj časa, in ves srečen bil, da ga ima; ali kmalu se ga naveliča, verze ga v kot in ne mara dalje več za-nj. Igral si je ž njim na to fante, ki je bil pridan gospodičku za kratek čas, ali tudi temu se pristudi skoraj jedna ter ista igrača, zlasti, ker je bil košiček od roke gospodičeve močno ter-pel, ter ti ga verze nekega dne na veselje kmečkim otrokom na breg jezera, a tipuleč se za-nj, raztergali so košiček na drobne kosce in zagnali v vodo. Dolgo časa je nekdaj zlata, sedaj pa vsa izgerjena roža plavala po tihih vodah jezera, kar jo enkrat silen veter požene ter verze na breg. Iznenada se vidi beka poleg nog si dobro znane verbe pri belem mostku. Luna je svetila ravno polna; beka, mokra in pre-merla, stiskala se je med mah in travice, ktere je niso spoznale in sprejele gostoljubno. Pogleda na verbo: kako lepa je bila videti posrebrena v lunini svetlobi! — Postava je dobila še veči obseg in berhkoto, mladike so se razširile in v najgostejšem zakotju zelenega listja, stisnivši glavico med peruti, dremal je znani nam vrabec. Kraj verbe se je zopet šibka in visoka beka gizdavo zibala in smehljala se speči in tiho šumljajoči verbi. Britko je zaplakala uboga zapuščena beka, skrila se še bolj med mah in travo, in prosila na vso moč, da naj je ne izdado" in dovolijo v samoti in pokoju končati svoje žalostne dni. Miloserčne travice jej to rade dopuste ter jo skerbno zakrijejo očem kogar si bodi. Solnce vse ve. (Zložil A. TJmek.) Da solnce zemljo ogreva, Stare pesmi pojo. Od njega da luč je dneva, Vsi narodje ved6. Al manj morebiti je znano To, da solnce vse ve. Ce kaj je po noči skovano, Berž mu luna pove, Zločinstvo v tmino se skriva, Luč po godu mu ni, Al solnce svetu odkriva Vse, kar se dogodi. In bodi si še tako skrito, Ve naj lastna le vest: Gotovo bode odkrito, Žarkom pride v pest. Zatorej ljubi svitlobo, Varuj hudih se ran, Opuščaj zločinstva gerdobo: Vselej pride na dan! Venec domačih rož. (zioža ,%) Na poti. 10. Bog sprimi te, studenec živi, Kako sem že te bil željan; O ti pijača v skali sivi, Iskal sem tebe že ves dan. O hladna kaplja, ti zdravilo, Oslabljenim daš udom moč; Tel6 si tu je izpočilo, Izginil s čela pot mi vroč. Lehke so mi noge postale, Lehko mi bije spet serce; Omlajen sem, ko rože zale, Ki, vele, v r6si ožive. Sprejmi priserčno hvalo mojo, Ker si ljub6 me okrepčal, Na pot spet moram dalje svojo, Dokler ni mrak še čez nastal. 11. Pozdravljam serčno te jezero, Kak6 si lepo sinje spet! Kje tebi še enako ktero Pokazati zamore svet? In temni Javornik visoki Te vedno varuje zvest6, Pod kterim skriti so iztoki, Ki nikdar ti ne usehn6. Ceriniško jezero. Po sveti govori o tebi Široko se in vse stermi Nad čudom, ktero hraniš v sebi: Zdaj dno se polni, zdaj suši. Enako ti serce je moje, Zdaj polno sreče je sladke, Zdaj prazno, kakor dno je tvoje, Kedar ti odteko vode! Obhaja vendar me veselje, Ko zro oči te, ljubi kraj, Izpolnjene so vroče želje, Bog vč, te gledam še kedaj ? Serbske narodne basni. (Lavoslav Gorenjec-Podgoričan.) 6. Muha in vol. O nekej priliki je vol bil šlapnil muhi na nogo; muha se je razhudobila in napretila je volu, da se mu osveti. Volu je bilo žal in dejal je, da je nevedoma stopil jej na nogo. A muha je bila verna svojej besedi: najela je dva komarja, nekde vzela ralo — in šla je rog razorat volu. Ker pa se vol nič nej zmenil za to, popusti ralo in orača in jame vekati na vola; „Ali bi rad, da ti razorjem še drugi rog?! Kaj, ali — 28 — hočeš?! ali bi rad?!" Vol pa se oglasi: „„Kedo je to na meni, ki me kliče? ne vidim ga!"" — „Jaz sem," — odgovori muha, „ali ne čutiš? Osvečam se tvojej hudomušnosti!" „„Da ti resnico povem: še vedel nej-sem, kedaj si prišla; kader drugič prideš, daj mi glas, da bodem znal to, ti pa pazi da se se svojima pomagačema vred ne zavališ z mene, ko segnem z glavo, da se ja-mem pasti."" 7. Lisica in babji zob. Lisica je bila prišla pod sladek" babji zob (Hagebut-tenstrauch) in zagledala je samo en zrel zob na germu. Jame torej lezti do njega, da bi ga odtergala; pritisnila pa se je bila k nekolikim šilastim ternom in strašno opraskala, tako, da je cepnila na tla. Vendar se je zopet vsklonila — visoko, kalikor je največ mogla, pokaže zobe in reži v babji zob. V tem od nekod pride druga lisica in zavzeta povpraša: „Kaj pa delaš?" A sestra jej pa odgovori: „„Smejem se onemu-le zobku; repenči se, da se me ne boji!"" 8. Lisica in kokoši. Lisica se je o priliki bila prikrala k nekemu stano-vališču in napadla kokoši; kokoši pa so prestrašene vzletele na nekovo drevo. Lisica to vidi in sklene okaniti jih. Ozerla se je kvišku v kokoši in začudila jim: „Za-kaj pa bežite ?! ali nejste neumne ?! Ali ne znate, da denes meju živalstvom in zverino kraljuje mir!?" — Petelin je to slišal, plopotnil s perotnicami in zapel: „„Kikiriki-i-i, to nam je prav zdaj ugodno! mi o tem nejsmo še culi ničesar — vendar pa, tam-Ie s polja tekd naši psi, morda nam ti nesd tega miru glas!"" 9. Mačke in miši. O nekovej priliki so miši mačke poprosile, da bi skupaje hodile izprehajat se; tudi bi bile miši mačkam rade dajale letnino, da jih ne bi davile. Mačke se vdade" tej mišjej želji, a nejso mogle pogoditi se: ali se bodo sprehajale po polji, kar so želele mačke, ali verhi strehe. Napdsled so se pogovorile, da se bodo izprehajale po kamenej kopici, ali pa kraj polja. Ko je bil nastopil pervi izprehajalni dan, prišle so vse miši in utaborile so se verh kamenja, mačke pa malo dalje na ravni, kamenej kopici na podnožji. Zdaj velik, star maček stopi mačkam na čelo in jame upi ti na miši: „Kde pa ste, miši? Pridite na plan, zatd da vidimo, koliko lepše razmerje zdaj vlada mej nami, — razmerje blago-dejnejše, nego je vladalo dosld!" — Ko mačka zagleda največih mišjakov eden, zakliče svojej družini: „„Kedor si moj, bliže luknje stoj!"" 10. Volk in jagnjeta. Volk se je bil izlakotil, pa nej nikoli nikdar mogel dobiti si neogibno potrebnega užitka; prikrade se torej k nekemu dvoru, v katerem so bila jagnjeta zaperta. Ker nikakor nej mogel do njih priti, vskrikne: „0 ljuba jagnjeta, ljubi moji otročiči, kako vas ljubim! Pošljite mi jagnje venkaje, da mi izdere kost, ki je mi v gerli obtičala!" Jagnjeta mu pa odgovori: „„Rada bi ti postregla, da hlev nej zapert, ali čaki, idemo pove- I dat to pastirjem, ti gotovo najlepše izderd ti kost!"" 11. Lisica in kokoši. O nekej priliki so lisice in kokoši sklenile, da bode mej njimi mir od sv. Jurja do Mitrova; snidete pa se zopet o priliki lisica in kokoš — in lisica kokoši povpraša.' „Ljuba dušica! kokoška — dobra in krasna, povedi mi vendar: zakaj kvišku pogledujete, ko vodo pijete?" — A kokoš odgovori: „„I nu, dokler ste ve z nami in me z vami, ne bojimo se vas, pač pa jastreba in orla; za tega ddlj se oziramo kvišku, da nas ne bi kateri zagledal ter priletel na nas. Ali ve lisice, povedi mi, duša moja, zakaj se rade tako skerbno ozirate okrog sebe? morebiti kaj iščete popreje, predno na nas planete!"" — Lisica kokoši odgovori: „0 nekovej priliki je mi Vaš pastir mater ustrelil, lani Vaš pes hčer zadavil, a onedve ste nam na smertnej postelji naročili, naj se varujemo vaših pastirjev in psov." 12. Volk in jagnjeta. Zaslišal je volk, kde jagnjeta blekečd in po glasu se je prikral k njim; pa vraga, nej mogel preskočiti ograde, le skozi režo je pogledaval, kako igrajo drugo z drugim. In reče jim: »Pridite venkaje, v ograji vam je pretesno, a jaz vam pokažem novo, lepšo igro." ^Eno izmej jagnjet pak mu povd: „„Me smo se to igro naučila sama, s ptujim in gospodom visim, nego smo me, nas pa je sram igrati."" Božja pot pri sv. Valentinu. (Spisal J. P.) V Moravski fari tri mile od Ljubljane stoji precej visoka gora sv. Valentina, tamošnje ljudstvo pa jo sploh imenuje Limbarsko goro. Pravljica pravi, da je stal nekdaj na tej višini grad, ki se je pogreznil, in na njegovem mestu so ondotni prebivalci postavili pozneje cerkev, ter jo posvetili sv. Valentinu. Dan današnji je ta gora imenitna božja pot ter ima tri poglavitne shode: o hinkoštih, kresu in sv. Tilu. Od vseh krajev privre mnogo romarjev, posebno iz gorenske in štajerske strani, pa tudi Dolenci pridejo dalnjo pot. Izvoliva, dragi bralec, najugodnejši čas o sv. Tilu, kajti sedaj je najmanj dela, toraj pride obilo romarjev, ter pojdiva tudi midva na oni prijazni hrib, odkoder se nama blišči bela cerkvica s posebej stoječim zvonikom nasproti Solnce zahaja za kamniške planine. Le poglej, kako čarobno obsevajo njegovi ognjeni žarki s snegom in ledom pokrite verhunce, kako se vse blišči in miglja, kako vse trepeče in leskeče, kot bi biLe sive skale z milijoni in milijoni biserji posute in ledene planjave z zlatimi penami preprežene ! — Počasi pa velikanska nebeška luč popolnoma vtone, zlata večerna zarija razlije se po zahodnem obnebji, v dolini pa nastane prijeten hlad in blagodejna sapica pihlja po dobravi igraje se z drevesnimi lističi. Po beli cesti še derdrž. voz za vozom ter privaža romarjev, nekteri pa, manj premožni, ali pa iz nabožnih vzrokov, gredd peš. Kakor daleč sežejo oči po cesti, poteza se nepretergano dolga procesija. Tu stopa počasi ob palico se opiraje sivi starček, ki je že nektero 0t storil k st. Valentinu, pa tudi na svoja stara leta ne zanemarja te navade misleč si: „morda bo letos noslednjikrat, ko obiščem Limbarsko goro; tam zopet caplja majhen deček, ki je morda nategnil še le perve hlačice, zvedavo se ogledovaje po okolici, ki je še nikdar ni videl, pa tudi še nikdar ni bil tako daleč po svetu, pervikrat je nastopil tako dolgo pot, pa vendar ne peša, teniuč z odraščenimi vred korači, da je kaj. Tam zopet vidiš stare ženioe s culjami pod pazdiho, in mlada dekleta praznično oblečena, ki lahnih nog, kot seme, hitijo dalje, puščajo za seboj stareje in slabeje mamke, ktere že pot nekoliko pobira. Večerni mrak se je po zemlji razgernil in bleda luna enaka velikemu rešetu priplava izza gor ter se nekako melanholično ozira s svojega visocega sedeža na zemeljske krajine, kot bi se jej tožilo, da je morala tako zgodaj vstati in nastopiti svoje nočno potovanje. Zvezda za zvezdo se prikaže in kmalo vse miglja po širem nebu. Z glavne ceste pelje pot prek travnikov proti hribom, ki se dvigajo pred nami in vedno bolj ožijo dolino. Žabje ragljanje in murnovo čverčenje nas pozdravlja od vseh krajev, sicer pa je vse tiho in mirno. Konec travnikov se vije precej dereč potok Radomlja po peščeni strugi ter izpira gorim podnožje. Po ozki bervi se pride čez in odslej pelje sterma pot naravnost v goro, zdaj po goščavi, zdaj zopet po spašovnikih. Kamenje in iz zemlje sterleče korenine ovirajo pot in kdor je ni vajen, kobali bolj po štirih nego po dveh. Pa to nič ne de, vsak človek mora nositi svoj križ in včasih še dva. Prijatelj, prišla sva do razpotja in v bukovji kričeči čuk me spominja strašnih povedek, ki si jih je ustvarila domišljija prostega ljudstva. Marsikakemu sicer pogumnemu kmečkemu fantu zježijo se lasje, ko »gre med enajsto in polnočno uro tu memo in nehote" potisne klobuk globokeje na čelo ter pospeši korake, da bi jo prej unesel. Že stari oče mu je pripovedoval, da je videl na tem kraji hudobo, ki je černo kokoš pekla, drugokrat zopet ognjenega kozla, veliko belo ženo itd. In mlade-neč si je vtisnil v glavo vse te strašne pošasti, in kedar gre memo, misli tudi on videti kaj enacega. Midva pa pojdiva le pogumno dalje, ker nama je znano, da so vse te pošasti samo bedasta domišljija. Poglej na uni goli holmec nama nasproti! Višnel-kaste lučice letajo krog. Sedaj pritek6: ena, — dve, — tri, zaporedoma izza hriba, ondi nekoliko počakajo, za-verte se in zopet izginejo. Kaj je to? Ranjca mati so mi pravili, da so čarovnice, ki ljudi motijo na poti, in jaz sem se jih kot deček strašno bal. — Pa midva že veva, da je ondi močvirni kraj ob studencu; veše so to-raj, hlapovi, ki prihajajo iz močvirja ter se vžigajo. Še eno goščavo prekoračiva, — pred nama nakrat stoji cerkev in krog in krog polno ut prepreženih z belimi plahtami. Pot je končana, prišla sva k sv. Valentinu. Ura je natolkla v zvoniku deset. — Merzla sapa brije krog cerkve, in romarji so se spravili v zatišje k velikemu ognju, kjer kuha stara ženica juho brez mesa, kavo, mleko itd. — To ti je gnječa pri ognji! Ta in uni si rad kupi škudelico te nedolžne juhe, ki bi je smel brez vsega greha kvaterno sredo jesti, ali kave, da bi si želodec nekoliko ogrel ter prigrizuje zraven seboj prineseno potico; drugi so se posedli na tla ter si zapalili pipe pogovarjaje se o različnih kmečkih zadevah: koliko bo zopet davek povišan, kak<5 gre živina v ceno, kake pridelke bo letos imel in več enacega. — Dekleta so si izbrale poseben prostor pod zvonikom, in ondi poj6 pobožne in tudi vesele pesmi, da bi jim prej pretekla noč, fantje pa so jo zavili v leseno uto, kjer toči kerčmar prav kislo vino, in ondi so pri polnih poličih prav zidane volje. Kramarji in drugi prodajalci, ki so po dnevu spravili svoje zaboje tu gori, pospali so v svojih utah zaviti v kožuhe, dobro vede, da se jim ni treba bati tatov, ker koračijo trije žendarji z nasajenimi bajoneti krog cerkve ter čuvajo njihovo imetje. Včasih se pa vendar goljufajo, ako je tat bolj zvit, nego žendar ter odnese kake p61e platna-, bog te obvaruj! da ga nihče več ne vidi. Tako poteka noč med pevanjem in pogovori, midva pa, dragi, pojdiva nekoliko unostran cerkve, tjekaj, kjer stoji za zvonikom na nekoliko vzvišenem kraju visoka lipa. Medla mesečina osvetljuje okolico in le deloma moreš razločiti ti že znane kraje. — Tikoma pod nama v dolini vije se cesta kraj travnikov, po kterih stoje raztresene posamezne verbe in jelše. Bele hiše dvigajo svoja slemena izmed sadnega drevja, da je videti, kot bi bile ondi razgernjene bele rjuhe; tu pa tam zalaja kak pes, zauka tudi kak fant, kteremu so v nasprotni strani jek oglaša, in zopet je vse mirno. Kako veličasten prizor po noči v mesičini iz te višine ! Sicer ti zakriva mrak, enako tankemu situ, okolico, a vendar razločiš vse še tako majhine vasice in selišča. Poglej ondi v daljavi tisto belo progo, ki se podolgoma poteza prek polja! To je megla, ki se vzdiga ob Savi, in koj zadej zapaziš temni kupec, enak naritej kertini: ljubljanski grad je, in spodej nekoliko svitleje proge ti kažejo mesto. Na severo-zahodu dviga se temna visoka stena, ki ti ovira dalji razgled, iznad nje mole tu pa tam verhovi navpik. To so kamniške planine, in ona gruča tam zadej je orjaški Grintovec, ki ponosno dviga svojo sivo glavo v sinje nebo, ne maraje niti za bučeče elemente nad seboj, niti za reve in težave svojih slovenskih otrok pod seboj. Top je in mertev za vse, kakor pesnik pravi: Goreči mu treski Ob čelu grome; Al vendar orjaka Iz sanj ne zbude\ Pod njim pa Slovenec Steguje rok6, In moli in prosi In briše solztf. Vidiš tu doli tikoma pod goro ono sivo skalo ? Imenuje se „votli kamen." Od tod pelje votlina skozi goro, in ljudje pripovedajo, da se je prišlo o prejšnjih časih po tej votlini skozi goro v bližnjo faro Peče, sedaj pa je zasuta s kamenjem, kar se je najberž zgodilo zarad varnosti, da bi kdo va-njo ne zašel in kam ne telebil. Limbarska gora ima sploh mnogo podzemeljskih jam, in na vseh krajih izvirajoči studenci kažejo, da mora biti ! ta hrib velika vodna shramba. Ljudje pravijo, da je Limbarska gora vsa votla in napolnjena z vodo, da je le tri kolovozne lestve globoko persti na njej, vse drugo pa je velik hram. Nekdaj, pravijo, bo ta voda bruhnila na dan in vso okolico zalila. Limbarska gora je dobila svoje ime od grada Lim-berk, nemški Lilienberg, ki pa je stal mnogo niže in je dan današnji že čisto razsut, da se le po razmetanem kamenju da spoznati, kje je stal. Ta grad je bil lastnija Limberških grofov, kterih zadnji potomec je storil nesrečno smert na pokopališču v Mekinjah nad Kamnikom. Kmetje so ga ubili. Njegova žena se je preselila pozneje v Belneško grajščino in ondi v obližji postavila cerkev v čast materi božji na Dertiji. — 1 — 30 — Potekla je noč in na izhodu že zlati nebo" jutranja zora. Fantje poterkavajo v zvoniku, romarji vstajajo iz svojega ležišča ter se pripravljajo k jutranji maši, prodajalci pa izkladajo iz zabojev blago razpostavljaje in obešaj e ga na ogled pred uto. To ti je gnječa! Vsak hoče biti pervi v cerkvi, pa ta je že prepolna, ker so jo že zvečer obsedle ženske in se ne dajo več iž nje pregnati. Kdor je prekasen bil, mora odjenjati in se zadovoliti samo od zunaj vdeležiti se svečanosti. Pa poterpimo nekoliko, da mine perva maša, potem odidejo dalnji romarji, prišli pa bodo novi, večidel domači k desetej maši. Pot k sv. Valentinu je sedaj vsa živa celo dopoldne. Eni odhajajo, drugi prihajajo, m tako se verste zaporedoma. Berači, ki so čez noč kje v listji spali, ali pa zabijali prejšnjega dne priberačene denarje v kakej kerčmi, razpostavili so se zopet ob poti in nadlegujejo človeka, da ni skoraj moč memo. Nekteri teh beračev so pravi originali. Ta vpije na glas in moli, drugi se je polotil celo" pridigovanja, tretji pa videti, da s tem premalo nabere, jel je peti in uganjati norčije. Marsikteri te za vse križe in težave prosi, ko greš memo, in če mu nič ne daš, se za teboj prav kervavo priduši in te še ozmirja. "S To so ti privilegirani berači po vseh božjih potih, veči-¦ del še mladi in terdni, ki so si nalašč kake ude pokvarili, da bi ljudi motili. Kedar jim beračija ne gre" po sreči, lotijo se tudi vspešnejšega posla — tatvine. — V cerkvi neprenehoma zvoni in celo dopoldne se bero maše. Ljudi prihaja vedno več in celd kaka nališpana gospodična in gizdavi gospodek je zašel iz mesta tu sem bolj zarad kratkočasja, nego iz pobožnih namenov. Vse se ziblje in giblje krog cerkve, krog ut in kerčme, da se ti je komaj moč preriti. Ta išče svojega soseda, uni žlahtnika, da bi mu nekaj posebnega sporočil. Ondi sta se sešla dva stara znanca, ki se že mnogo let nista videla. Eadosti si stiskata roki in pripovedujeta vsak svoje dogodke, odkar nista bila skupaj. Tam se je poslovila sestra od brata, ki je kje daleč omožena, in odhajaje pristavlja: „Drugo leto se bomo zopet videli na Limbarski gori, bog te obvaruj!" — „Zdrava bodi tudi ti!" veli ta in razideta se vsak svojo pot. Ondi na višini se je zbralo nekaj dijakov in druzih slovenskih turistov. Skozi dalogled zrejo po okolici in .pregledujejo kraje. Dan je kakor nalašč ugoden za to, zrak čist in vidi se prav daleč. Bele cerkvice po holmcih, stare podertine na višinah, prijazne vasi med verti, bele ceste, vijoče se reke po dolini, vse to se versti zaporedoma. Kamor se ozreš, vidiš kaj novega. ,Zrem po hribih, zrem po polji Mečem sem in tje oči, Gledam, kar mi je po volji, Mesta, terge in vasi. Pri utah se prodaja in kupuje, pije in je\ Vse, kar poželiš, imaš tu. Ondi so si nakupila dekleta pri kramarju pisanih rut, tukaj je zopet napolnil fant robec z medenimi serčki in druzimi enacimi stvarmi, da bi prinesel doma ostalim ..odpustkov." Odpustek mora prinesti, kdor pride iz božje poti, to je že stara navada, sicer je koj zamera, posebno pri dekletih. — Gospodarji so se spravili nad usnje in kose. Premedeni Teržičan hvali svoje blago, seka s koso" železne žreblje, da bi prepričal kupčevalce, kako izverstne so. Dolgo se pogoja terdovratni kupec in odbija po krajcarji, dokler mu ne pripusti prodajalec blaga. To ti je žvenk in brenk s kosami in terkanje z brusilnimi kamenji! Ondi se zopet 1 režejo podplatje, urbasi in sutani. Vsakdo kaj kupi vsakdo kaj nese domii. Nazadnje pa se je še treba okrepčati, in tu pomaga iz zadrege kerčmar z vinom in pivom. Kar pod milim nebom ga pijd stoje ali sede, kakor se komu poljubi, in včasih je že pozno popoldne, ko odide zadnji romar iz gore. Odslej pa ostane sv. Valentin zopet sam s cerkovnikom celo jesen in zimo, in le zdaj pa zdaj se bere kaka tiha maša gori, ktere se vdeležujejo samo bližnji sosedje. Azijska kolera. (Spisal dr. —ž—.) (Dalje.) Pa naj že bode izid teh preiskovanj kteri koli hoče, nekaj posebnega mora vendar biti, kar kolero dela, kar se kakor nepretergana nit vleče po vseh njenih epidemijah in se pusti slediti nazaj v njeni rojstni kraj. In to nekaj, imenujmo to: klico, seme ali otrov kolere, derži se odpadkov bolnih ali vsaj okuženih pa še zdravih ljudi, to stoji nad vsako sumnjo. Človeški- odpadki obsegajo klico kolere, kar se za-, more z izgledi na tisoče in tisoče dokazati. Kolera to-raj ni po dotiki z bolnikom nalezljiva kakor na primer: osepnice, škarlatina, podkožni tyf in druge mnoge, okužne bolezni, ampak seme grozne morije se nahaja v bolniko-vej bližnja*vi in se razvija iz bljuvanja in iz črevnih iztrebkov. Mnogokrat se je že zgodilo, da so zdravi v enej postelji z bolniki ležali , matere svoje že bolne otroke dojile, pa niso kolere dobili. Kdor je vendar le zbolel, napil se je nečistega zraka v bolnikovej okolici ali pa drugod v njegovej hiši. V tem obziru so zahodi (skreti), gnojnice, nesnažno smetišče, gnojnišče, kamor se bolnikovi odpadki nosijo in izlijajo, prava gnjezda, kjer se kolera izlega in godi. Bavno tako nevarno za zdrave je perilo, po bolniku onesnaženo, lesenina, staro zidovje, če so se bolnikovih iztrebkov tako napili, da v njih gnjiti in razpadati zamorejo. Bolj nemarno, nesnažno ko je vse okoli bolnika, kamor njegovi iztrebki padajo, več nemarnosti in gnjijočih živinskih in človeških iztrebkov sploh ko se nehaja po zahodih, smetiščih, v gnojnicah in gnojnih kupih; tem veča nevarnost postoja za zdrave, tem več smertovnih klic se razvije, tem hitreje razbolivajo jeden za drugim v okuženej hiši. Da obsegajo človeški odpadki seme kolere, tega so nas bistra opazovanja cele bolezni in pa neposredne po-skušnje učile. Mnogi so poskušali kermiti živali s človeškimi odpadki in glej živali, ki so tudi podveržene podobnej bolezni, so razbolele, če so bili ti odpadki le nekaj dni stari ali vsaj gnjiti začeli. Cversti bolnikovi odpadki obsegajo še premalo tega morilnega semena in so- malokdaj okužili. Serčni ljudje so celo" bolnikovo čversto bljuvanje za poskušnjo pogoltnili in niso razboleli. Pri raztelesovanju takih merličev se je že marsikteri zdravnik vrezal, vendar kolere ni dobil, čeravno je v rano nekaj merljičeve kervi dobil. Vse drugače bi to pa izpadlo, če bi bilo truplo začelo že gnjiti in bi bilo prav nesnažno po poltu. Za nas so te poskušnje neizmerno tolažljive, ker se nam pri postrežbi nesrečnih bolnikov ni treba bati, če le na natančno čistobo in snaženje neprenehoma gledamo* Toraj po iztrebkih bolnikovih okužen zrak v bližnjej okolici bolnika, v poprej imenovanih hišnih napravah, obsega kolere otrov, ki postaja tem bolj nevaren in mori-len, čem menj se gleda na čistost zraka in snažnost po teh napravah in okrog bolnika. Tukaj naj stoje nekteri izgledi, kako se kolera širi po iztrebkih bolnikov, pa tudi tistih, ki klico morije v sebi nosijo in se vendar ge zdravi počutijo. Klošter Ebrach na Bavarskem, pripoveda slavni profesor Pettenkoffer, je velika posilna delalnica, kamur zanikerne ljudje obojega spola zapirajo. Leta 1854 dobi ta jetnica, kjer se hrani več sto jetnikov, kolero po nekemu jetniku Grasel-u, kterega so še zdravega iz okuženega mesta tje poslali. Ta človek dobi grede" na potu drisko in nazadnje v jetnici za kolero umerje. Pri svojem vstopu v delalnico so mu vzeli perilo polno nesnage in ga poslali prat na ženski oddelek, kteri je bil po pogradi in v vseh zadevah popolnoma ločen od moškega oddelka. Iztrebke bolnikove so v začetku, nevede da ima kolero, metali nespremenjene v zahod moških jetnikov. In glej, v malih dneh začenjajo jetniki moški, malo pozneje tudi ženski na koleri razbolevati tako, daje nazadnje postala v delalnici grozna morija. Na. ženskem oddelku ste pervi zboleli dve ženski, ki ste Graselnovo perilo iztrebkov nategnjeno, prali in za njima druge, ki so hodile na zahode, kamur so pervih bolnih žensk nespremenjene iztrbeke metali. Ravno tako se je godilo na moškem oddelku. Bolezen je grozovitno razsajala, čeravno zdravi jetniki in jetnice z bolniki niso prišli v nobeno dotiko, in so samo tiste zahode obiskovali, kamur so iztrebke bolnikov metali. In glej, od čuda sto uradnikov, hlapcev in stražarjev, ki so imeli svoj od drugih ločen zahod in ki so spali daleč od bolniških zahodov v posebnem oddelku velikega poslopja, ni zbolela nobena duša, čeravno so bili vsaki dan v neposrednjej dotiki z jetniki. Rajni profesor Niemever pripoveda, da so prišli iz okuženega mesta Štetin leta 1848 rekrutje v mesto Magdeburg. Zvečer precej po dohodi: na prenočevanje v privatno hišo razbolita dva, ktera pa so nemudoma v vojaško bolnico daleč od te hiše odnesli. Noben teh bolnikov ni bil v dotiki s hišnimi prebivalci, samo bolnikove iztrebke so v hišni zahod vergli. In glej v malih dneh se vname huda morija v tistej hiši, širi se v začetku po tistej ulici in okuži nazadnje veliki del mesta, ki je od tega eno najmoril-nejših epidemij dobilo. (Dalje prihodnjič.) Smešnice. * Vojak nese urarju svojo žepno uro popravljat. Urar mu pove, da bo poprava več veljala ko ura. — »Nič ne de," odverne vojak se smehljaje, „če prav še enkrat toliko velja." — »Koliko ste pa dali za-njo?" — ,.Necega Turka sem po glavi lopil." — * Na Ogerskem so vjeli dva tolovaja, kterih eden je bil načelnik veče tolovajske druhali. Tega pred sodnijo sodnik vpraša, kazaje na njegovega pajdaša: „ Je li ta tudi od vaše druhali?" — »Tudi," odgovori načelnik merzlo, „a bil je le časten ud." — * „Kaj so žene "? vpraša Škender Davorina. — „Žene so ptice, ki na dan po dva in trikrat perje menjajo; doma so škorci, na ulici pavice in med dvema golobice." * Narodni zastopnik je bil vprašam, zakaj v zboru nikoli ne zine besedice. — „Saj drugi dosti govore in mora tudi kteri biti, ki posluša," je bil odgovor. Zastavice. 11. V katerih morjih in rekah ni kapljice vode, v me-| stih nobene hiše in na polji nobene rastline? 12. Katera palica je najteža? 13. Kje se voda najdrajši prodaja? 14. Oče ima dva sina, eden je 10, drugi 5, oče pa j 45 let star. Pred koliko leti je bil oče štirikrat stareji | kakor njegovi sini skupaj? 15. Neki igralec zgubi v treh dneh skoraj ves svoj 1 denar, namreč pervi dan 2/5 svojega denarja, drugi dan 2/3 j tega, kar mu je pervi dan ostalo, tretji dan 3/4 tega, kar 1 mu je drugi dan ostalo. Na zadnje mu še ostane 50 gld. Koliko denarja je igralec imel, ko je pervi dan igrati začel? 16. Vprašam sina sosedovega, koliko otrok je pri j vas? Odgovori mi: Jaz imam toliko bratov kakor sester. j To je bedak, si mislim, ker mi tak odgovor da; — vpra- i šam tedaj hči, koliko otrok je v vaši hiši? Jaz imam tri-1 krat toliko bratov kakor sester, mi odgovori. Povej mi, dragi bralec, kako bi iz takih odgovorov posnel, koliko otrok ! da sosed ima? J ¦L*-. , f