ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 13. julija 2000 Leto X, št. 14 SVETKI - TAKŠI ALI OVAKŠI str. 2 AMBASADORJI DINE str. 6 Svetili so - ves pa skupina šketa tadala živeti Tak se tö da. V Andovcaj so si eno Zanimivo (érdekes) stvar vözmislili, kak bi svetili leto 2000 pa s tejm vred milenij tö. Tak so brodili, če že vsikši s tem praznuje, ka prejkvzema milenijsko zastavo, te si oni raj nika drugo vözmislijo. Vej pa pondeljske novine Vas Népe že mejsece pa mejsece drugo ne pišejo, kak tau, Sto pa gde je prejkdau prapor. Istina, ka tau, ka so si oni vözmislili, bi kakšna vekša ves ali Varaš težko naredo. Oni so dali naredti eno ploščo (tablo) iz marmora. Na tej tabli etak piše: V letu 2000 smo živeli v Andovcih -2000-ben Orfaluban éltünk. Pod tem napisom najdemo ime in priimek vsakšoga, steri tauga ipa stalno v Andovcaj živi. Nej so težko delo meli, samo 55 imen pa priimkov so morali na tablo gornapisati. Telko lüstva živi Zdaj v Andovcaj. Oni se vüpajo, ka njina ves ne merje vö, ka nede mejla takše usode (sors), kak jo je melo več stau vesi na Vogrskom v zgodovini. Na nji zdaj več samo kakšna menja spominjajo. Pa tisti stesani stebri, stere postavlajo na mesto, gde so gnauksvejta te vasice stale, gde je gnauksvejta življenje bilau. Andovčani si mesto mrtvoga lesa, želijo raj živlenje, zato so ob tej obletnici posadili lipo, poleg lipe pa postavili tablo, da bi je njim mlajši pa vnuki pa pravnuki nej pozabili. 8. julija sta gospauda Kozar iz Odranec pa Tot iz Števanovec blagoslovila tablo. Na te den so domau pozvali tiste Andovčane tö, steri več dugo ne živejo v rojstnoj vesi. Če bi vsi člani - steri Zdaj plešajo, pa steri so gnauksvejta plesali pri gorenjesenički folklorni skupini - vküpprišli, bi je gvüšno več bilau, kak kelko lidi živi v Andovcaj. Pred petnajstimi leti so mladi na Gorenjom Seniki ziskali Lojzeka Hanžeka, ka bi radi ustanovili folklorno skupino. Tej podje pa dekle so v osnovnoj šauli že plesali pa Večkrat so bili na folklorni koloniji v Preddvori. Tam so te takšen frajt dobili za ples, ka gda so šaulo skončali, so tö nej steli enjati. Gda se kakšno dejte rodi, morata biti pauleg boter pa botra tö. Pri gorenjeseničkoj folklornoj skupini sta tau bila g. Mirko Ramovž iz Ljubljane in gospa Marija Rituper iz Murske Sobote. Gospaud Ramovž je v 70. lejtaj dosti ojdo po naši vasnicaj pa starce proso, naj ma pokažejo, kak so gnauksvejta plesali. Te plese si je dolazamerko pa je po tistim navčo seničke mlade. Marija Rituper je dola zamerkala plese na Goričkom. Seničkim mladim je pomagala, da so se pripravlali na nastop v Cankarjevem domi v Ljubljani. Od začetka mau je senička folklora sodelovala s FS iz Beltinec. Kak starejši brat pomaga malomi, tak so oni pomagali seničkim folkloristom. 15. obletnico folklorne skupine so svetili na Gornjem Seniki 9. julija. Pauleg domanje skupine so v programi sodelovau skupine iz Beltinec, Moščanec, Bogojine, Sakalovec, gornjesenička otroška folklora pa ansambel L. Korpiča in ženski kvartet. -M.S.- 2 Milenij 2000 SVETKI - TAKŠI PA OVAKŠI V tej dnevaj vsepovsedik po rosagi prejkdavajo milenijske spominske zastave, prapore, stere madžarska vlada (kormány) dá za dar vsakšoj vesi pa Varaši na Vogrskon. Domačini pa domanje organizacije se trüdijo, ka bi te den ške lepšoga naredle, zatok organizirajo kulturne pa športne programe. Tak je bilau tau na Gorenjon Seniki tö, gde je 25. junija skurok cejla ves na petaj bila. Kak se te den pršika, je odvisno od tiste tö, steri tam gunče majo. Tau dobro peldiva razlika med seničkim pa sakalauvskim svetkom. Če prej o kakšoj stvari ne gučimo, te prej tiste nejga. Človek je v prvom tali vaškoga dneva na Gorenjom Seniki daubo takšo čütenje, ka nas, Porabski Slovencov sploj nejga. Vej pa nišče ranč z eno rečjauv nej pravo, ka na Gorenjom Seniki Slovenci živejo. Gospaud Senički župnik je pri svetoj meši v pridgi tö samo tau gunčo, kak je prej krščanska vöra pomagala Vaugrom, ka so si leko obranili svojo rejč, ka se je Vogrski narod leko v Europi ohrano. Tau ma je sploj nej na pamat prišlo, ka 80 procentov lüstva, stero ga poslüša, je Slovencov. Vsi vejmo, ka je naša domovina Vogrski rosag, dapa zatok bi se vejndrik gospaudi nej jezik vöobrno, če bi samo gnauk pravo, ka v seničkoj fari živéjo slovenski vörniki. V tauj fari so slüžili dühovniki steri so se fejst skrbeli za tau, naj se slovenska materna rejč ne pozabi. Takšna sta bila gospauda Košič pa Kühar... Če je tau njemi na žmetno spadnilo, te naj bi prejkdau mladomi sakalovskomi gospaudi, steroga je tö bole malo püsto do rejči. Te sam si ešče mislila, če že v cerkvi nej, vej na proslavi, dej zastavo prejkdajo, tam državni sekretar, steri de gunč emo, tisti zatok gvüšno povej, ka je veseli, ka leko tau zastavo prejkda žüpani ene slovenske Vasnice. Vejndrik bi ma nej kurona dola z glavé spadnila, če bi pravo, ka mi, Slovenci, že več kak djezaro lejt živemo na tau zamlej. Dapa nej, ranč sopno nej o tom. Človek je emo tašo čütenje, ka té gunče majo že naprej napisane, tam gde je ime Vasnice, tam malo lüknje najo, pa te, gda kamá dejo, si ime vesi nota napišejo. Tak leko te gunče nücajo od Karakószörcsöga do Gorenjoga Senika, od Battonye do Števanovec. Če bi nej bilau dvojezične napovedi pa programa šaularski mlajšov, steri so se lupau pripravili v bejdvej rejči, bi si človek leko mislo, ka se je v kakšno vogrsko ves partepo na té svetek. Vüpam, ka se je državni sekretar s Pešta, zatok malo tö za- mislo, da se je všasin po programi v auto vdaro pa se odpelo. Leko ka je Popodneva že v kakšnoj rejsan vogrskoj vesi prejkdau zastavo. Tam so te gvüšno radi bili njegvim besedam. Na te den so na Gorenjom Seniki šaulo poimenovali po Jožefi Košiči, gospaudi, steri je dugo slüžo svojim vörnikom pa Slovenskoj besedi v seničkoj fari. Na šauli so odkrili spominsko tablo. 2. juliuša so v Sakalauvci dvojni svetek meli. Patron cerkvi je Srpna Mardja, zatok ves ma na te den svojo bučo, svojo proščenje. Zatoga volo so si vöodabrali te den za tau tö, ka bi prejkvzeli milenijsko spominsko zastavo. Državni sekretar, steri je na Gorenjom Seniki gunč emo, pa je sploj nej pravo, ka je tau najvekša slovenska ves na Vogrskom se mi nej preveč vido. Dapa nej ka bi mislili, ka samo šinfati vejm, moram povaliti tistoga državnoga sekretara steri je v Sakalauvci prejkdau spominsko zastavo. Gospaud dr. Hende Csaba je dobra vedo v kakšoj vesi je, nej pozabo povedati, ka v Sakalauvci živejo Slovenci, Ciganji pa Vaugri. Tau je tö Večkrat pravo, ka smo Slovenci na Vogrskom edina autohtona (őslakos) manjšina, tau se pravi, ka so naši predniki prva živeli tü v tau kauti rosaga, kak so Vaugri es prišli. Baugi vala, Zdaj so že Vogrski politiki tau tö notaparvidli pa se njim ne vnauža tau na glas povedati. Zdaj, da svetimo djezaroletni rosag, steroga fundament je dojdjau krau sveti Štefan, je tau nej samo za Madžare svetek, liki za vse druge narodnosti, kak smo Slovenci, Nemci ali Hrvati na Vogrskom - je pravo gospaud Hende. Ka več narodov leko normalno vtjüpžive, se poštüvle, za tau je dobra pelda ves Sakalovci. Kak grbanj ma vsigdar svoj par, tak prej človek tö ne more sam biti - je začno svojo predgo gospaud župnik Ferenc Merkli. Mora meti nekakoga, steri ma pomaga ali steroma on pomaga, kak je Marija pomagala svojoj starejšoj žlati Elizabeti. Brez eden drugoga prej ne moremo živeti. Pa naj tau bau en človek, ena ves ali cejli rosag. Gda sam tau poslüšala, mi je na pamet prišlo, ka je ranč tau, z drugimi rečami eden gospaud iz Slovenije en keden prva na Gorenjom Seniki etak pravo: Lidje smo prej skurok vsi dobri. Taši smo kak andjaldje, dapa mamo samo eno paraut, zato se ne moremo nesti. Če se ščemo nesti, če ščemo poleteti, se moramo za roke držati, se moramo objeti. V sakalovskom kulturnom programi so sodelovali domanji fokloristi pa slovenske pevke iz Števanovec. Popodneva so se nogometaši iz Poznanovec špilali z domanjimi fusbalejri. Na te svetek so Prišli gasilci iz Grada tö. Marijana Sukič Blagoslovitev prapora na G. Seniki Vaški den v Sakalovcih Podpora kuratorija Kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine je na svojem junijskem zasedanju odobril naslednje podpore slovenskim inštitucijam in organizacijam. Za šolske izlete: Osnovni šoli v Sakalovcih 64.500 forintov, vrtcu v Sakalovcih 50.000 forintov, Slovenski manjšinski samoupravi v Monoštru 150.000 forintov Za kulturne in tradicionalne prireditve: Slovenska samouprava v Mosonmagyaróváru (za obujanje ljudskih šeg) 150.000 forintov, Slovenska samouprava v Monoštru (za sodelovanje s prijateljskim krajem) 150.000 forintov, Zveza Slovencev na Madžarskem (za Prešernov dan 1.2001) 150.000 forintov, (za 10. obletnico zveze) 200.000 forintov, (za dan manjšin) 110.000 forintov, Slovensko društvo v Budimpešti (za slovenski kulturni praznik v 1. 2001) 100.000 forintov, Slovenska samouprava v Sakalovcih (za vaški dan) 150.000 forintov, Slovenska samouprava v Budimpešti (za narodnostni festival) 100.000 forintov, (za ohranitev pustnih šeg in ples) 150.000 forintov. Porabje, 13. j u I i j a 2000 3 Papiri pripovejdajo Procesija za novine V prvi polovici 20. stoletja je našo lüstvo v našoj domanjoj rejči leko štelo mesečnik (havilap) Marijin list, letopis (évkönyv) Kalendar Srca Jezušovoga i tednik (hetilap) Novine. Marijin list je med 1904 i 1941 vödavo gospaud dühovnik Jožef Klekl starejši. Uredništvo je bilau v njinom farofi, v Črensovcaj. Pobožen mejsečni list je izhajal ,,vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja leta 1904. dec. 8., gda je te list, kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske krajine do rok dani, kak piše v vsikšoj številki. Marijin list so pošilali v evropske rosage, v Južno i Sevemo Ameriko, Kanado, Avstralijo z Novinami i Kalendarom Srcá Jezušovoga vred. V te novinaj je našo lüstvo najšlo slovensko štenjé. Nej samo versko, liki splošno kulturno tö. Za te novine je svoje prve pesmi napiso Avgust Pavel. Do 1913 so pisali z madžarskimi litarami, po tistom s slovenskimi. 1929. leta, ob 25. oblejtnici, so Večkrat pisali o tome, kak so začnili te novine vödavati. Po tistom pet lejt pa o tome, kak na velki so svetili tau oblejtnice. »Svecka oblast je ne gledala z lepimi očmi na tisk v slovenskom jeziki. Cerkvena oblast, naj se reši vočimetanja, ka širi protidržavni tisk, je mogla dosta stopajov napraviti, prle kak osvedoči svecko oblast, da list ne bo v škodo državi.” V črensovskoj cerkvi so od julija do decembra molili za tau, ka bi dovolili vödavanje te novin. Njegov prvi naslov je biu dugi:„ Nevtepeno Poprijata Devica Marija, Zmožna Gospa Vogrska”. Lüstvo ga je zvalo za ,,Marijin list”, zato so ga leta 1915 prekrstili. Naslov ,,Zmožna Gospa Vogrska” je pa biu cerkveni naslov, ar so na Ogrskem 8. oktobra obhajali od Svete Stolice predpisan svetek »Magna Domina Hungarorum”, ka po naše pomeni »Zmožna Gospa Vogrska”, šteri den so vsi narodi, ki so spadali pod vogrsko državo, hvalo davati nebeskoj Materi za dare, štere je v vnogih stotinaj let delila vsem, ki so v mejaj vogrske države živeli. V Slovenskoj krajini so steli že prva vödati slovenski pobožen list, a cerkvena oblast ga nej vüpala dovoliti izdavanje pobožnoga slovenskoga tista. Samo püšpek dr. István Vilmos so se vüpali dovoliti. V leti 25. oblejtnice so Sveti Oča meli zlato mešo. Slovenci iz Slovenske krajine so jim poslali za dar Marijin list Vse številke iz leta 1929 so dali v edno knigo zvezati i odposlali Svetomi Oči za dar. V bejli leder vezana kniga je nosila pod grbom Svetoga Očo venec iz tistoga zlata, šteroga so delali v Celji. Vezavo je opravila katoliška knjigarna v Ljubljani. V grbi Svetoga Očo je biu latinski napis: »Slovenci Svetomi Oči Piji XI. Püšpeki Püšpekov”. Na prvi strani knige je bila Slika Svetoga Očo z napisom: »Marijin list ob 25-letnici poklanja vse svoje križe i vsa svoja dobra dela zlatomašniki Piji XI. vladari katoličanske matere cerkve, naj so dühovniki pravi Marijini sinovje.” S knigov je urednik Jožef Klekl st. poslo latinsko pismo Svetome Oči, v šterom je med drügim napiso, da „položim (Vam) letošnje snopiče na prag hiše i... vdanost 6000 naročnikov i celo 65000 vernikov Slovenskoga naroda, ki so nekdaj spadali pod Sombotelsko püšpekijo, zdaj pa so podvrženi Lavatinskomi püšpeki... Glavni namen toga lista je, da širi čast Bogarodice... Drügi namen, šteroga šče dosegnoti je pa, da z pomočjov kraljice dühovnikov büdi dühovniška pozvanja, naj delavci v Gospodovih goricaj ne sfalijo ne doma i ne indri.” Marijin list je svoj namen dosegnola: ,,prgišče katoličanov Slovenske krajine je zgojila v 25 lejtaj 50 dühovnikov, izmed teh 2 misijonara, raznim kongregacijam ali cerkvenim redom obojega spola je pa dala naraščaja prek 300 oseb.” Sveti Oča so poslali odgovor s svojim blagoslovom: ”... podelim svoj blagoslov vsem, ki zavolo pobožnosti in nasledüvanja. Najsvetejše Matere za Kristušovo čast i vero te list pišejo, čtejo i razširjajo.” 25. oblejtnico so svetili eno leto. Zaklüčili so na den Kristuša krala, 25. oktobra 1930, v Črensovcaj. Boga so molili v Oltarskom svestvi 12 vör, za molbov pa ga zdigniti i nositi okauli v zahvalnoj procesiji. V številki 8. oktobra 1930 je bil objavljen ,,spored pobožnosti”, šteri se je začno v 3. vöri zrankma i skončo s procesijo v 3. vöri zadvečarka. »Procesija ide poleg farofa i vredništva Marijinega Lista proti Trnji. Pred občinov je prvi slavolok, pri šterom se zberejo deca za blagoslov. Potem ide procesija v Žižke. Drügi slavolok je v Žižkih pri šoli. Pri njem se zbere mladina obojega spola za blagoslov. Z Zižkov ide procesija kre kapele proti cerkvi i tretji slavolok je pri njivi »Doma sv. Frančiška” kde se zberejo sirote i trpeti za blagoslov. Štrti slavolok je pri pokopališči poleg črensovske cerkve, kam ide procesija poleg vredništva Marijinega Lista nazaj. Tü poklekne vsa vnožina, da dobi Jezušov blagoslov.” Vsikši je mogo s sebov prinesti svečo, štera je gorejla pri procesiji. Šteri so od daleč Prišli, so leko spati v Črensovcaj šenki. »Ki so pa bliže, lehko ido domo, ar de mejsec svejto”. V procesiji je šlo 11 skupin, v ednom redi je šlau 6 lüdi: »a/ Najprle ide križ. Pred njim kordon gasilcov, da kaže pot i način korakanja. Za križom deca: dečkeci, za temi pa deklice. b/ Marijina podoba. Nosijo jo v belo oblečene dekle naročnikov Marijinoga Lista. Okoli nje svetijo širitelice Marijonoga Lista i drüžba Rožnoga venca. c/ V belo oblečene dekle, d/ Dečki. e/ Moški. f/ Marijine drüžbe z raznih far v belem i rožami, štere do trosile pred Najsvetejše. g/Poleg Najsvetejšega svetijo širitelje Marijinega Lista i cehska drüštva. h/ Pesmarski zbor. i/ Dekle, j/ Ženske, k/ Kordon gasilcov. "Če bi deš üšo tisti den, te bi opraviti štiri blagoslove v cerkvi. »Procesija ide vü v vsakom vremeni, samo te ne, če bi močno dežilo.” Vsi naročniki so dobiti v tej številki »en plavi papir z petimi traki. Vsaki, ki se bo vdeležo procesije, naj si vzeme en trak i si ga z gombašicov pribodne z ednov rožov ati zelenim lističon na prsi. Na trak je napisano: Naročnik Marijinoga Lista... Naj bode ta čreda zgled, ki bo vse vlekeo k Marijinom Listi, da ne bode hiše v Slovenskoj krajini, štera ne bi bila naročena na njega.” Različna drüštva so prišla na procesijo s svojimi zastavami. Če je vse tak šlau, kak so vözbrodili, o tome leko štemo par lejt kisnej, leta 1933 in 1934, gda se je približavala 30. oblejtnica. 25. oktobra 1930 je 6000 lüdi ojdlo k prečiščavanji v Črensovcaj ,,v najslabšom vremeni, gda je povoden bila na vse kraje... Dež se je levao, svetlost gorela, jezeri pa moliti z zvonskim glasom za vse sine i hčeri Slovenske Krajine, raztepene po celom sveti... Celo noč je dežilo kak da bi se z škafa levalo. Voda povsod. Kak pa bo Zdaj procesija! Ne de mogoča, je vsaki pravo. Ne pa tak vrednik. On se je proti vüpanji vüpao i proso Jezuša, naj oditi svojo mamiko. Poslühno ga je i prošnje jezerih drügih. Teliko se je zjasnilo, da se je do deset jezero Marijinih častilcev zbralo v krasno procesijo.” Pred zadnjim blagoslovom je deset gezero lüdi tak molilo za novine: »Marija, dobra nebeska mati, prosi za nas, ka mo popunoma tvoji za tvojega Jezuša, pod podobov krüha tü skritoga. V te namen nam obdrži tvoj list: Marijin List.” Marija Kozar Porabje, 13. julija 2000 4 SLOVENSKI POLITIKI POTUJEJO PO SVETU V Washingtonu je potekalo letno zasedanje Transatlantskega foruma Zahodnoevropske unije, ki se ga je udeležil tudi slovenski obrambni minister Janez Janša. Srečal se je tudi s številnimi vplivnimi ameriškimi politiki, obisk v ZDA pa je poskušal izkoristiti zlasti za lobiranje za članstvo Slovenije v zvezi NATO. Zunanji minister Lojze Peterle je v Szegedu sodeloval na ministrskem zasedanju Srednjeevropske pobude, v Varšavi pa se je udeležil mednarodne konference o demokraciji in priložnost izkoristil tudi za niz dvostranskih srečanj. Predsednik državnega zbora Janez Podobnik se je z delegacijo mudil na dvodnevnem obisku na Slovaškem, kjer se je z najvišjimi predstavniki slovaške države pogovarjal predvsem o zunanjepolitičnih ciljih Slovenije in dvostranskem sodelovanju. Delegacija ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pod vodstvom ministra Mihe Brejca se je v Ženevi udeležila socialnega vrha ZN, na neformalnem srečanju pa sta se sešla tudi slovenski in hrvaški predsednik Milan Kučan in Stipe Mesič V TREH MESECIH 51 " EVROPSKIH" ZAKONOV Slovenska vlada je sprejela seznam zakonov, ki bi jih bilo zaradi vključevanja Slovenije v Evropsko unijo potrebno sprejeti do konca letošnjega leta. Na seznamu je 70 zakonskih predlogov in nekaterih drugih aktov, od tega pa jih vlada namerava kar 51 sprejeti že v prihodnjih treh mesecih -julija in avgusta po 22 in sedem septembra - ter o dosežkih konec septembra poročati Bruslju na zadnjem sestanku pred novembrsko objavo rednega letnega poročila Evropske komisije o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo. Prireditve ob dnevu državnosti v Budimpešti in Monoštru V počastitev dneva državnosti je Veleposlaništvo R Slovenije v okviru svojih kultur trnih dejavnosti v Budimpešti 28. junija organiziralo koncert slovenskih solistov, flavtista Cveta Kobala, kitarista Jerka Novaka in violinista Tomaža Lorenza, ki so se za to priliko poimenovali Trio ljubljanskih solistov. Svečana dvorana Madžarske akademije znanosti v Budimu v grajski četrti je bila polna kljub evropskemu nogometnemu polfinalu. Več kot dvesto gostov, predstavnikov madžarskega kulturnega, političnega življenja, na čelu z ministrom za varstvo okolja in gospodarstvo, tujih veleposlanikov in diplomatov ter nenazadnje ljubiteljev glasbe je v Budimpešti, ki je nedvomno ena od evropskih glasbenih prestolnic, poslušalo dela G.P. Telemanna, M. Giulianija, N. Paganinija, G. Fauereja, J. Iberta, J. Kreutzerja in nenazadnje slovenskih skladateljev Marijana Lipovška in Alda Kumarja. Slovenski izvajalci so od madžarskega občinstva, ki se je vzgajalo v stoletnih glasbenih tradicijah in v visoki glasbeni kulturi, in ki je prav zaradi tega razvajeno, vendar -če je zasluženo - hvaležno občinstvo, prejeli veliko aplavza in čestitk. Razen profesionalne izvedbe sta dobili veliko pohval izvirna ideja zelo nevsakdanje zasedbe in izbor programa. Dan državnosti so v Monoštru 23. junija počastili s predajo slovenskega radia ter s sprejemom generalnega konzulata, na katerem je nastopila pihalna godba iz Trebč nad Trstom. V tem kraju deluje pihalna godba že od l. 1913 poimenovana po tržaškem slovenskem skladatelju Viktorju Parmi. Kapelnik 36-članskega ansambla je prof. Leander Pegan, ravnatelj glasbene šole v Sežani, že trinajst let pa dela tudi z ansamblom v zamejstvu v Italiji. Dejavnost godbe je označil tako: “Odrasli godbeniki, očetje fantov in deklet, ki prevzemajo tradicijo dejavnosti pihalne godbe “Viktor Parma”, so junija ’99 posneli zgoščenko in kaseto “Pri nas na Krasu”. 52 minut glasbe pihalne godbe s sporedom izključno slovenskega ljudskega glasbenega izročila v priredbah naših priznanih skladateljev in aran- žerjev Gvida Učakarja, Jurija Gregorca in Vinka Štrucla, je prava “blagovna znamka” narodnostne poustvarjalne moči zamejskih rojakov z dela kraške pokrajine, ki je ostala v Italiji.” Ansambel je s svojim koncertom navdušil udeležence sprejema, naslednji dan so obiskali tudi Gornji Senik, kjer so nastopili pred tamkajšnjo cerkvijo. Za organiziranje njihovega gostovanja je poskrbel Generalni konzulat RS v Monoštru. Trio ljubljanskih solistov Pihalna godba iz Trebč na Seniku Ali mamo menje radi tiste Vaugre, steri živijo izven Vogrske? Od tistoga mau, ka se je na Vogrskon v devetdeseti lejtaj spremeniu sistem, mamo menje radi tiste Vaugre, steri živijo v drügi rosagaj. Tau je dokončo Tárki, tisti inštitut, steri je pred par lejtami za naše novine tö delo, spitavo, če je štete, ka štete in tak tadala. Po spremembi sistema, v devetdeseti lejtaj smo šanjalivali Vaugre, steri živejo na Erdélskom, smo jim bole pomagali. Tau je prajlo te 90 procentov, stere so pitali. Kak so leta šla, tau se je tak spreminjalo (változott). Gnesden že samo 40 procentov lidi misli tak. Dosta lidi se boji, ka njim Vaugri, steri iz drüdji rosagov pridejo, delo vkraj vzemejo. Eni pravijo, ka s tejm, ka. nisterni prejk pridejo, ne pomagajo tistim, steri doma ostanejo. Nisterni celou tak mislijo, ka so sploj nej Vaugri tisti, steri svoj dom tam njajo pa na Vogrsko pridejo. Mi smo v Porabji, v Varaši tö dobro peldo meli za tau. En barbejr je prišo es z Romejnerskoga. Srmak je nej ižo emo pa nika nej. Po cejlom Varaši so ma vtjüp brali vse, ka ma je trbelo, televizijo pa pejnaze tö. Nakak je emo eno črno-belo televizijo, tisto ma je dau. Pejnaze so ma tö vtjüp pobrali, naj si leko tjüpi, ka ma brž trbej. On si je pa prej en dradji tjejp tjüpo v ižo. Tau je bilau v devetdeseti lejtaj. Zdaj je on med tistimi, steri najlepše rame majo v Varaši. Te pa nej čüda, ka se je lidam obrnaulo čütenje. Istina, ka ta pelda, ne vala za vsakšoga. Prvin, kak bi kakoli prajli, moramo lidi bole spoznati. brg PANONSKI ODMEVI NA MURSKOM VALI po nouvon ob 7.30 Vsi tisti, ki ste ob nedelaj svoje radijske aparate ob 8.15 postavili na 648 kilohercov na kratkom vali ali na 94,6 megahercov UKV (URH), lejko po nouvom oddajo Panonski odmevi, štera je na Murskom vali namenjena Porabskim Slovencom, poslüšate ob 7.30. Porabje, 13. julija 2000 5 Če mi lüdje zavüpajo, mo delala tadala Pravijo, ka je prej za skupnost (közösség) delati nej (h)valežno. Najbole zatok nej, ka tisti, steri se tak vcuj “vlečejo” k deli, ka naj drugi se tü dovlečejo, tisti lüdje mesto dela dostakrat kritizerajo. Kritizerajo pa ešče, vejga Baug, kakše grdosti vse v oči zmečejo tistim, steri kaj opravlajo za druge. Tej lüdje, ki delajo za druge tü, Večkrat morejo živce z železa meti. Dapa dun se najdejo etakši lüdje v Porabji tü. Z edno takšo žensko sam si te dni malo pripovejdala pa bi rada bila, če bi go vi tü spoznali. Marija Čer-kuti-Gredlič iz Sakalovec je na gnes v najlepši lejtaj. Letos je bilau 30 lejt tomi, ka je v varaškoj gimnaziji maturirala. - Pred 30. lejti, gda si staupila, kak pravimo, v živlenje, kak si si zamislila svojo živlenjsko paut? “Tistoga reda bi se sploj rada tadala včila, depa nej sam mogla, etak sam pa prišla v slüžbo v Varaš v dom za duševno prizadete pa sam od tistoga mau že 30 lejt tam kak medicinska sestra. Da bi tau delo leko opravlala, sam se morala ešče 3 leta včiti, depa tak, ka sam delala tü. Ne morem povedati, ka sam si pred 30. lejti tau želejla, depa zadovolna sam s tejm, ka sam dosegnila.” - Kak se ge spominjam, že tak 15 lejt neprestanoma v svojoj maloj vesi, v Sakalauvcaj delaš za skupnost, za ves. “Od 1985. leta delam v različni funkcijaj v vesi. Tistoga reda sam bila članica krajevnoga občinskoga sveta D. Senik. Naša ves je te več dugo nej samostojna bila. V vesi so bile, gestejo druge organizacije, tam sam tü navzauča bila samo za tau, da bi v našoj maloj vesi tü bilau nika. Od spremembe sam se pa vsebole spravlala z narodnostnimi zadevami. Štiri lejta - od 1994-98 - sam bila slovenski elektor zatok, ka so pri nas na prvi volitvaj nej volili manjšinsko samoupravo. Pa kak elektor sam že te bila članica Državne slovenske samouprave. Da smo pa 1998. leta pri nas tü volili slovensko manjšinsko samoupravo, te sam pa kandidirala za člana pa sam dobila zadosta glasov za tau, da bi leko tau delo opravlala.” -Ne boš čemerna, če ti povejm - zatok ka te poznam, sva delale na občinskom svejti vküper - ka si ti takša ženska, ka ka ti srce tefži, tisto povejš tö. Nej si mejla za toga volo konflikte, lagve minute? “Zavadila si. Dja neščem kraužiti. Dja gnako v oči povejm, če se mi kaj ne vidi. Nej gnauk ali dvakrat sam čütíla, ka nej vrejdno bilau. S toga sam na gnes nej püstila, depa zatok največkrat mi je tau na hasek tü. Nej meni, tistomi cilji, ka škem dosegniti. Navola je samo te, če od mene eške bole takši gestejo, ka so, povejmo, trde glave.” - Praviš, ka ob prvi priliki, gda bi leko ves 1994. leta volila slovensko manjšinska samoupravo, ste v Sakalauvci nej volili. Zakoj nej? Gnes, gda go že mate, kak tau lüdje gor prijejo, kak kaj delate, kakše rezultate mate da tejga mau? “Leko povejmo, na velki kvar smo nej volili tistoga reda samoupravo. Eden na drugoga smo čakali, cajt je doj preteko, pa smo ostali brezi samouprave. Sama, kak elektor, sam pa žmetno kaj djala, kakoli ka smo zatok tistoga reda tü meli slovenske prireditve, samo pejnaz smo nej dobili za tau. Na gnes lüdje vsakši den bole čütijo, ka je tau nej no- rija, ka ves ma manjšinske samouprave - Ciganji tü majo. Dobro je, da vsakšo leto leko pišemo natečaje (pályázatok) pa s tejm tü do kakši pejnaz pridemo. Morem omeniti Državno slovensko samoupravo pa Ireno Štere, stera nam dosta pomaga. Naša mala samouprava, ma 3 člane, je dobra ,,ekipa”. Predsednik - Laci Nemeš - je zravan človek. Z njim leko delamo, nejmamo nikši velki konfliktov. Jožef Illeš je mladi, razmejm pojep, etak pa rejsan leko za ves delamo. Naj nišče ne misli, ka je tau tak, ka nam vsakši ploska pa se nam ve- seli. Dosti lüdi se v nas zveže - sploj pa na začetki - za tau ali za tisto volo. Vsigdar smo si pa vzeli mauč pa potrplivost odgovarjati na njigve prava ali pa ranč provokativna pitanja. Kak mala ves mamo aktualne pa velke probleme. Edna takša je šaula, ka bi go zatok nikak nej steli zgübili. Šaulo pa organizacije mo pomagali Potejm tü. Kakoli, ka so tau nej milijonke, ednoj-ednoj takšoj skupini je naša mala pomauč tö dosti vrejdni” - Kak si že prajla, redno Odiš v slüžbo, maš svojo držino pa že dugo lejt delaš za vašo ves. Kak tau leko vse vküp zglijaš? “Pred nistarnimi lejti mi je žmetnejše bilau, sin mi je ešče mali bio. Gnes je on že tü odrasli, etak mi je pa zatok ležejše. Vsakši pa mora znati, ka za takšo delo človek mora aldüvati pa če aldüje, mora za tau naturo tü meti. Ge sam vsigdar rada delala kaj takšega. Če se trüdiš za prireditev, če se pršika, je človek sploj rad. Naša ves je slovenska ves. Kakoli ka je 20 % prebivalcov Ciganjov, med njimi več kak pau tü guči slovenski. Zatok pa te nam je dužnost gezik, narodnost občuvati, vküp držati. Do novi volitev mo delala pa po tistim, ne Znam. Mabiti, če mi lüdje zavüpajo, tadala.” I. Barber Učitelji na seminarju V Kopru je od 2. do 8. julija potekal seminar za porabske učitelje slovenščine, ki ga vsako leto organizira Ministrstvo za šolstvo in šport R Slovenije s pomočjo Zavoda za šolstvo. Letošnjega seminarja se je udeležilo 22 učiteljev ter študentov. Tabor v Trenti Občina Bovec je od 2. do 7. julija organizirala v Trenti kulturno etnografski tabor, katerega se je udeležilo tudi pet učencev iz OŠ Števanovci. Stroške udeležencev ter potne stroške je pokrila Zveza Slovencev na Madžarskem. Izlet v Budimpešto Samouprava na Dolnjem Seniku je 6. junija organizirala za malčke ter osnovnošolce izlet v Budimpešto . Povabili so pa tudi 5 učencev in njihovo učiteljico iz prijateljske šole v Kuzmi. Stroške so pokrili s pomočjo Sklada za narodne in etnične manjšine ter Skupščine Železne županije. Svoj delež sta prispevali tudi Državna slovenska samouprava ter Zveza Slovencev. Nove dokumente lahko dobite v Monoštru Od začetka tega leta se dobivajo novi osebni dokumenti (osebne izkaznice, potni listi, vozniška dovoljenja in prometna dovoljenja) na občinah. Do takrat je to bilo v pristojnosti policijskih uprav. Nove pisarne so na začetku leta začele delovati le v večjih mestih. Tako smo morali Porabci potovati v Körmend. Od 3. julija pa deluje pisarna tudi v Monoštru, nahaja se pri županovem uradu. Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek, 18. julija 2000. Ponovitev v soboto, 22. julija, ob 9.55, na 2. programu. Porabje, 13. julija 2000 6 Ambasadorji dine Poganjski baug Kurent je Slovencom dau za dar dinsko seménje pa vinsko trto, zatok prej Slovenci tak častimo dino pa vino. Tau mi je nej tak dugo pravo eden gospaud iz Ljubljane, steri je s svojimi küjarami pripravlo en sprejem v gostilni Lipa. Gospaud Lieber ma gostilno pa sobe vödavle v Gameljnah v Ljubljani. Njina gostilna je znana po tom, ka pripravlajo dosta vse z dinske mele pa kaše. “Mi se že desetletja ukvarjamo z ajdo. Bili smo eni od redkih, ki smo po daljšem premoru ponudili gostom jedi iz ajde. To je imelo velik odmev ne samo doma, temveč tudi v inozemstvu. Bili smo povabljeni na prvi svetovni festival ajde v Togamuro na Japonsko in letos spomladi - ob obisku slovenske parlamentarne delegacije - v Tokio, kjer smo predstavili slovensko kulinariko v diplomatski četrti Tokia. ” - Kako so Japonci gledali na slovenske specialitete iz aj- de? “Ajda je pri njih sploh doma, uvažajo jo s Tasmanije. Poleg soje in riža je tretja žitarica na Japonskem, šele potem je žito. Oni ajdo izredno spoštujejo, imajo dolgoletno tradicijo, ki so jo prevzeli od Kitajcev. Prvi zapisi o ajdi so nastali pred pet tisoč leti na Kitajskem. ” -Ali pripravljajo Japonci ajdo na podoben način kot Slovenci? " Japonci poznajo v glavnem ajdove rezance, ki jih pripravljajo ročno. Pri nas pa pripravljamo poleg ajdovih rezancev z gobami postrv, pečeno v ajdi, ajdove žličnike, krapce s suhim sadjem, s skuto, potem ajdovo omleto, ki je prav naša posebnost in ki jo poskusi 80 odstotkov naših gostov. ” - V srednji Evropi je usoda ljudi zelo zanimiva. Vi ste Slovenec, po priimku sodeč so bili vaši predniki verjetno Nemci. Pravite, da je vaš de dek tekoče govoril tudi madžarsko. “Moji predniki so nekaj časa živeli v Budimpešti, potem na Dunaju. Pri dedku doma se je govorilo madžarsko. Moj oče in teta idelno tudi sestrična so zelo dobro govorili madžarsko. Mi smo pa živeli v Sloveniji in se tega jezika nismo naučili, za kar naj mije po svoje tudi žal. ” Slovenci so vsigdar fejst poštüvali dino. Tau svedoči, ka gda so prej od Ljubljane prauti Gorenjski železnico zidali, so se pavri (kmetje) prauto postavili. Štrejka bi išla prejk njiv, gde so meli dino posejano. Tau je bila jeseni, da je dina začnila zrejliti. Najbole so prej zatok nej stele, ka bi cug po njinoj dolini töfko, ka de prej te megla pa para, zatok pa dina ne ozrejli. - Stari oče je živel v Vojvodini? “Stari oče je bil, bi danes rekli, tehnični v rudniku cementa v Bevčinu in seveda se je tam veliko govorilo madžarsko. ” - Kam pa bo vodila vaša naslednja pot? “V septembru pripravljamo skupaj z Ministrstvom za kmetijstvo veliko promocijo ajde na Danskem. Smo člani Društva dansko-slovenskega prijateljstva. Dana imajo poseben klub prijateljev ajde. To so prominentni znanstveniki, zdravniki in intelektualci, ki spoštujejo tradicijo. Zaradi tega smo se odločili, da se srečamo z njimi, da skušamo prenesti naše izkušnje ter sprejeti tudi njihove.""""" - Ajda ima torej tudi zdravilne učinke? “Pred tremi leti je bil kongres diabetologov pri nas in ob tej priložnosti smo pripraviti večerjo iz posebnih ajdovih jedi. Bili so izredno navdušeni. Ajda ima več zdravilnih lastnosti, prvič čisti žile, nadomešča meso, ker vsebuje dosti beljakovin pa tudi tanina, kar vpliva na naše ugodno počutje. ” Marijana Sukič Miniportret ... liki veselje tü” pravi Laci Holec iz Andovec. Te mladi človek, če ga srečaš pa se začneš z njim pogučavati, te malo v zadrego spravi (zavarba hoz). Človek bi mislo, ka nej Porabski Slovenec. Zatok, ka bole v knjižnoj rejči guči. Sto ga pozna, bi Zdaj tak pravo: njemi je naleki, vej je pa šofer slovenskoga generalnoga konzula. “Če človek zna porabsko narečje, se ležejše navči knjižno slovenščino,” pravi Laci. “No pa zatok mi je iz osnovne šaule nika tü ostalo. Ka pa na gnes Znam, tau leko zavalim gospe di generalnomi konzuli, ki se dosti trüdi za tau, da bi mi pomago pri jeziki. Tü pa tam pa njega jaz včim kaj vogrski.” • Mladina te v Porabji dobro pozna. Kak znam, prva liki bi grato šofer, si delo v kosinoj fabriki, na samoupravi, v fabriki Opel. Ka ti misliš, zakoj naša mladina tak slabo guči naš materin jezik? ,,Moja slüžba mi je nej samo dužnost... “Dva vzroka sta, mislim. Eden vzrok je, da tej bole mladi starišje več doma tü ne gučijo slovenski. Tü moram povedati, ka se doma pri nas v držini guči slovenski. Drugi vzrok je pa, ka mladina kama koli de, uraden (hivatalos) jezik je Vogrski. V šaulaj, fabrikaj, pa leko povejmo, vsepovsedik. Fabrike, delovna mesta so gnes že takša, da je potrejbno bole nemško znati. Zatok se pa dosti Slovencov vči nemški. Tau bi nej bila nevola, če bi svoj jezik nej pozabili. Dobro bi bilau, če bi Slovenci za tau ali za tisto volo, najbole pa za slüža volo ,,prisiljeni” bili slovenski gučati. Po mojem bi med takšimi pogoji vsakšomi napamet prišo njegvi jezik. Moramo priznati, da je več mladi Slovencov v Porabji dobilo slüžbo, gde - dobro znamo - nam je jezik na hasek prišo. Če de med državama tak kak Zdaj ali pa eške baukše, eden del mladine - Vüpajmo -de priliko meu delo dobiti v kakši slovenski firmaj.” • Vidim, ka sploj ,gospočko” slüžbo maš. Si zadovolen? Ka ti na tau pravijo v Andovcaj ali tvoja držina? “Z veseljom opravlam svojo delo, nej samo zatok, ka je rejsan nej vsakdanešnjo. Poleg toga se leko včim knjižno slovenščino, da odim po Sloveniji, da spoznavam svejt z ovakšoga vidika. Nigdar sam nej mislo, da svojim maternomi jeziki leko (h)valo dam za tau. V vesi pa v držini so radi za toga volo, ka takšo slüžbo mam. Sam (h)valežen tistim mamicam pa očetom tü, stere sam kak oskrbnik vaši v Števanovci vozo s kombijom pa s šterimi sam si slovenski tak dosta pripovejdo. Tau mi je tü na hasek bilau, s tejm vred, ka sam ji rad emo.” • Če že gučiva od Števanovec pa Andovec, ka ti misliš, gor ostanejo te vasnice? “Jaz se Vüpam. Istina, ka k tomi vcuj dejajo tisti tijind tü, ki se es znosijo. Lepau bi bilau, če bi že v rosagi vsakšomi dobro šlau, pa bi te leko vüpali, ka se Slovenci nistarni tü domau znosijo. Tau bi bilau pravo. Te bi se nej zaničo naš mali narod.” • Ti kak mladi človek, ka bi oznano svojim vrstnikom? “Gvüšen sam, ka steri do tau šteli, tak povejo, ka jaz naleki gučim. Pa itak. Oznanim jim, naj ne pozabijo svojo materno rejč. Nigdar nej vedati, gda de njim na hasek. No pa človek je prej telko vrejden, kelko jezikov zna. Sploj pa te, če materinoga jezika ne pozabi.” I. Barber Porabje, 13. julija 2000 7 Kak sam vido svejt spod stola? Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt. KATASTROFA Venej je bilou vrauče kak v pekli. Sunce se je stavilo nin gor na nebi in nej se je genolo nej es pa nej ta. In tak je bilo že dva mejseca. Dva mejseca brezi ednoga oblaka, brezi edne kaple deža. Na naši poulaj in njivaj, pa nej samo na naši, liki v cejloj vesi, je vse taposenolo. Ja, velka nevola se je spistila na našo krajino. Krave so müjkale od velke vročine, moški so pili od velke nevole, ženske so se korile zavolo vrejmena, mlajši pa smo se skrivali v debeloj senci. In ednoga večera, gda je sunce li odišlo ta za brejg in je začala na zemlou kapati kmica, je Oča tam za stolom, Obri mene mojoj mami pravo: - Tou, ka se godi v tom leti, tou je kaštiga tou je redna katastrofa. - Kakša katastrofa?- je kcuj djala moja mama, tou je ške več kak katastrofa. Tou so tri katastrofe vküper. Vej pa nemo meli kaj za gesti, nej mi pa nej živina. Vej pa... tadale je več nej mogla nika prajti, ka so je že dušile skuze. Ge pa sam Sedo tam spod stolom in si v mojoj maloj glavej brodo od toga, ka je tou, katastrofa. Ta rejč, ta katastrofa, se mi je vidla tak trno včena, tak trno moudra. In zato, ka sam škeu biti mouder ge tö, sam škeu tou rejč spoznati in jo nücati, kak se za moudroga človeka šika. Te pa sam brodo: Katastrofa! Kak prvo mi je v vüja spadno prvi tau tej rejči: Kata! pomejni, ka ta moudra rejč ma neka z našo tetico Kato. Ali, ostanolo mi je ške: Štrofa! Na, tü sam že ležej prišo cuj k toj rejči. Štrofa ali štrof ali kaj takšoga je skur tak kak štraf. Na, te sam zdaj gori prišo, ka pomejni katastrofa. In nejsam dugo Čako, ka sam se leko vöpokazo, kak ge vejm moudra in čedno gučati. Že na drugi den je prišla k nam naša tetica Kata. Obri mene so moja mama, Oča in tetica Kata pili kafej. Zgučavali so se od te velke nevoule, od te velke süjče. Najbole se je nevoulivala ranč tetica Kata. Bole se je nevoulivala, bole me je srbo gezik. Tak sam se te zglaso spoud Stola: - Vej pa se vi, tetica Kata nemate kaj koriti zavolo vrejmena, vej ste pa vi nas vse vküper štrafali. Zato bi se katastrofa po istini mogla zvati Kata nas štrofa, nej pa katastrofa. Za cejlo tou nevolo ste ranč vi krivi, ka moja mama cejle dnejve djouče. Tak sam se zdejro tam spod Stola in katastrofa je po tistom bila na mojoj riti, stera me je ške tri dni pelda, tak mi je Oča gor naložo z tenko šibo. Dapa, že včasi zvečer je spadno dež. Kak je letelo po mojoj riti, tak je letelo po zemlej. Tri dni je dež močo süjo zemlou. In gda je enjo, je mene enjala pečti rit. Aja, tetica Kata je prajla naj jo raj zovem Katica, ka si ne bi tadale kaj naupak tumačo. Miki Prešeren, kakor ga vidijo učenci v Porabju Letos je Prešernovo leto, zato smo okrog 8. februarja razpisali natečaj porabskim učencem in dijakom. Njihove prispevke bomo objavili v polet- nih številkah našega časopisa. Rezultate pa bomo razglasili na začetku šolskega leta. Prešeren in Julija Zbudil sem se. Nenadoma nisem vedel, kateri dan je, zato sem pogledal na koledar. Oh, 6. april je, velika sobota. Prekrasen spomladanski dan. Sončni žarki so obsuli celo sobo. Na nebu ni bilo videti niti enega oblaka. Od zunaj se je slišalo veselo gostolenje, ki ga je včasih prekinilo samo revskanje psov. Narava se je preporodila, na drevesih brstijo poganjki, ki so tu in tam divji, cvetlice razcvetajo ter opojno dišijo. Končno sem se vrnil iz čudovite narave v resničnost, ki zame ni bila tako vesela. Pobegnil sem pred skrbmi vsakdanjega življenja v trnovsko cerkvico. Tu sem našel tisti blaženi mir, po katerem sem hrepenel. Tišina, mir, pomiritev. V zadnji klopi sem sedel sam zase in moje življenje se je zavrtelo kot film pred zaprtimi očmi. Eno vprašanje za drugim mi je prišlo na misel. Od kod sem prišel? Kdo sem? Zakaj sem na tem svetu? Zakaj živim ravno v tem času? Toda grobno tišino je kar na lepem prekinilo odpiranje vrat Pred oltar je pokleknila prelepa, v belo oblečena dama. Njeni lasje so črni kot noč, obraz rdečkast kot zora, oči pa so modre kot sinjina morja. Zaljubil sem se vanjo na prvi pogled. Ko je vstala, nisem mogel vzdržati, plašno sem stopil k njej in vprašal: “Oprostite, kako se imenujete?” “Julija Primic sem,” je odgovorila. Njen glas je čudovito zvenel med obledelimi stenami cerkve. Pogovarjala sva se. Pripovedoval sem ji, zakaj sem se skril v tej cerkvici, dorekel sem zgodbo o sebi. Ona me ni poslušala. Njeno telo je sedelo pri meni, a duša je postopala v drugem svetu. Nenadoma je vstala in brez pozdrava odšla. Nisem mogel ukazovati svojim čustvom. Vedno sem iskal priložnost, da bi jo videl. Julija je zelo čedno, obenem pa zelo ponosno mlado dekle. Ona je iz meščanske družine, jaz sem samo siromašni slovenski “poet”; seveda me je zavrnila. Kljub temu nisem odnehal upati. To obdobje mojega življenja je bilo najplodnejše, saj je ona bila moja muza. Napisal sem Sonetni vencev. Posvetil sem ga “Jul'ji”. Začetne črke verzov povedo njeno ime. Toda kaj sem dosegel? Vzbudil sem nejevoljo Julije in njene družine. A to me ni oviralo in sem pisal še in še pesmi o svoji ljubezni ter o svojih bolečinah. Nič ni pomagalo. Poslednja misel, preden sem zvečer zaspal, prva misel zjutraj, ko sem se zbudil, je bila samo ona, ona, ki je bila hladna z menoj. Naredil sem še zadnji poskus, da je ne bi izgubil. Napisal sem serenado “Pod oknom” in sem jo še tisto noč recitiral pod njenim oknom. Na začetim nisem opazil, da bi jo zanimal. Ko sem pa prišel do zadnje kitice: " K oknu pridi, drug ne vidi ko nebeške zvezdice; se prikaži, ol’ sovraži me srce, povej, al' ne!" ...je moje srce skoraj skočilo iz prsi, saj sem jo videl na oknu. Kasneje mi je pripovedovala, da je to bila njena najtežja odločitev. “Nisem upala k oknu. Dolgo sem razglabljala o tem, kaj naj storim. Vedela sem, da se zdaj naenkrat moram odločiti med svojo družino in teboj. Tebe sem izbrala.” Bil sem neizmerno srečen. Veliko sva bila skupaj, seveda naskrivaj. Odločila sva se, da se bova poročila in živela skupaj. Izbrala sva majhno, belo kapelo v dolini blizu Ljubljane. V zadnjem trenutku sva prosila dva tujca, da bi bila najini priči. Ko smo se bližali kapeli, je sonce bleščeče sijalo, nad kapelo pa je žarela mavrica. Dolina je bila enkratna in sredi nje je kot biser stala kapela. Samo Julija je bila lepša. Čeprav je bila oblečena v preprosto belo obleko, je bila prekrasna. V kapeli naju je že čakal duhovnik. Bila sva brezkončno srečna. Bil sem prepričan, da mi nihče ne more odvzeti izvoljenke mojega srca. Povedal sem osrečevalni JA Ko je duhovnik vprašal njo, sem se prebudil, ker je nekdo odprl vrata. Ana je pogledala, če sem se že zbudil. Mislila je, da še spim, zato je šla ven. Oh, samo sanjalo se mi je. Na žalost Bile so fantastične sanje. V resničnosti me čaka brezupno življenje. Koliko nesreč sem že preživel! Smrt mojega najboljšega prijatelja je bila pretresljiva. Najbolj boleča pa je zavrnitev Julije. Šest dolgih let sem si poskušal pridobiti njeno ljubezen. “Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi." Zakaj? Zakaj nisem ubogal mame? Mogoče bi zame bilo res najboljše, če bi bil zdaj duhovnik. Končno moram skleniti to obdobje, da bi postal srečen. Saj so se tudi meni zgodile dobre stvari. Tu je Ana, Ana Jelovškova. Imela sva tri otroke, Reziko, Ernestino pa Francka. Bog me še zdaj kaznuje. Odvzel nama je Reziko, ki je umrla že v prvem letu. Zdaj imam dva otroka, a njuna mama ni moja žena. Oh, moj bog, pomagaj mi, kaj naj naredim...? Saj še vedno ljubim njo. Še zmeraj mi ni uspelo iz srca iztrgati ljubezni do Julije... Ali bom lahko še kdaj srečen? Rita Gredlič 7.r., OŠ Monošter Porabje, 13. julija 2000 Narodnostna struktura prebivalcev v Porabju Pogosto se pojavljajo vprašanja o poselitvenem prostoru pripadnikov slovenskih manjšin v sosednjih državah in narodnostnih skupnostih, ki živijo v Sloveniji. Zato so se sodelavci Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani odločili, da pripravijo zbirko kartografskih prikazov narodnostno mešanih ozemlej v Sloveniji (poselitveni prostor Madžarov in Italijanov) in prikaz ozemelj, na katerih bivajo Slovenci v sosednjih državah (Italiji, Avstriji, Madžarski in Hrvaški). Iz te zbirke zemljevidov je tudi pričujoči zemljevid Porabja. Snovalci zemljevida upajo (in želijo), da bo postalo Porabje na ta način še za korak bližje vsem, ki jih privlačijo pokrajine in ljudje na stičišču treh narodov. Na, ja Juliškina sausedica Anuška si je tak mislila, ka če ta naura koza leko ma vozniško, ona si go Zakoj nej bi mogla sprajti. Not se je dala spisati v auto šolo pa gda je najoprvin v auto sejla, je ozajek not v nakakoga skaučila. Of krči pa se čemeri: “Gospa! Ne vejte skrb meti?” Anuška pa: “Skrb vejm meti, voziti ne vejm.” Britvo Lujzek je etognauk prišo domau. Kumaj si kaput dojdene, že dé v kopalnico pa začne na ednom rameni fejst britvo brüsiti. Njegva žena, Magda ga prestrašeno gleda pa ga za edno malo tak natüma pita: “Lujzek, Zakoj pa tak fejst brüsiš britvo?” Lujzek pa: “Eden par črevlov Vidim pod postalov. Če so črevli moji, te mo se brijo...” Grda ženska Janči pa Pištak si etognauk pripovejdala pri Cifri pa fejst špricare pigeta. Janči etak pravi Pištaki: “Vejš, ka Pištak? Če se ge oženim, samo grdo žensko vzemam za ženo.” Pištak pa: “Pa zakoj?” “Ja, tau je tak, moj padaš, ka lepa žena te ali prva ali sledkar, depa znauri, druge ma.”. Pištak pa: “Vej ti pa grda tü leko oré napravi.” Janči pa etak: “Vejm, vejm. Depa tisto človek tak fejst ne mara.” I. Barber beljakovína - fehérje hrepenéti - vágyakozik izkušnja - tapasztalat lastnóst - tulajdonság nenádoma- hirtelen odmčv - visszhang počutje - közérzet postrv- pistráng prednik - ős/előd prekíniti - megszakít premňr- szünet resníčnost - valóság rúdnik- bánya uvážati - importálni znanstvenik - tudós ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak dragi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdony u. 1, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.