Izmail.
1874.
Ne, mnogobrojnim tem jedem Imen odličnih jaz ne vem; In ktera zemlja, ktera tla Rodila vsa so vina ta? A nje poznam, a nje poznam, Ki se goste za mizo tam: Poznam, Izmail sivi, te — Naš paša — Alah živi te! Aj, Jenab, tvoja lepa hči, Vsa v dijamantih se blišči: Zapestnice . . . zapone . .. pas Blesteč ovija vitki stas . . . A zraven Ahmet, ženin njen, Ves v sladke misli  zatopljen . In troji ljubljenci sede Na desno, levo krog tebe, Ti dobri paša Izmail!
Oj, ti si blag, oh ti si mil Kot očka naš, naš sinji Nil . . In ker si mil in ker si blag, Zato prestopil tvoj sem prag: Pred jasno tvoje lice sem Prišel iskat pravice sem.
Imel sem prstan zlat, j edin Pokojne matere spomin. In ta dragulj mi bil je svet, In čuval sem ga mnogo let; Kot čudotvoren talisman Jasnil mi je pogled mračan . . A deca jesti hočejo,
Če kruha ni, se jočejo . . . In vzel sem ga, pripravil ga, Da Židu bi zastavil ga . . . Za gladno dečico svojo, Za jadno dečico svojo Samo se ločim od njega,. Odpusti, mati mi moja . . .
Kaj to ? . . . Služabniki tvoji
Ta hip so v izbo mi prišli:
„Razp6slal nas je naš gospod,
Da dan iztirjamo povsod."
„„Lažnivci, jaz sem plačal dan!""
A vse protivljenje zaman.
Utegnil nisem skriti ga,
Ne skriti, zatajiti ga;
In vzeli so mi prstan moj —
Doma je lakota in joj . . .
Posluša paša Izmail,
Kot luna pdgled mu je mil,
V oko mu solze silijo:
„Otroci se mi smilijo,
Veruj mi, da i jaz trpim
Hudo ob gladu njihovim . . .
(Felah si misli tiho: „Vem:
Zaman ni bila dolga pot —
Ej — bogat bodem šel odtod!")
A jaz pomoči ti želim . . .
Pest datlje v daj mu, Ibrahim,
Da se otroci najed6 . . .
Ne jesti — to je pač hudo!"
Gojko.
Kdo je kriv.
Da si duša ti uboga,
Trdil bom, dokler bom živ. Ali smem dolžiti k6ga:
„Moje bede ti si kriv?"
Da srce jaz nosim mečje, Kot po drugih prsih tli,
Da gorje me tare večje, Kot se vsemu svetu zdi,
Da nestalnega značaja Sklepe delam in teptam,
Da mi cesto duh razdvaja, Ko se zdim najg6rji sam,
Da se vlečejo mi dnevi Kakor megle po gorah,
Davi težke megle — drevi Raztopljene že v solzah.
Da si duša vsa uboga, Kdo, o kdo je tega kriv?
Ali smem dolžiti koga? Nikdar ne, dokler bom živ.
Anton Medved.