Sadjarjev kažipot. Ni Se dolgo, odkar smo naznanili novo knjižico »Viničarjev kažipot«, t. \. navod, kako je vinograde na novo zasajati in kako jih obdelovati, ki \o je spisal znani g. potovalni učitelj Bele, in ki jo prodaja po 60 vin. komad Dragotin Hribar v Celji. Takrat knjižice nismo mogli podrobneje pogovoriti, ker nam ie nedostajalo časa, da bi jo do dobrega proučili; zato smo io le priporočali; to smo si pač upali, ker nam ime Belč jamči, da je delo dobro. Tudi danes ne maramo knjižice nadrobno pogovoriti, danes imamo drug namen. Knjižica je to zares, kar bi po naslovu naj bila, in sicer ie izvrsten kažipot. V besedi, ki jo vsak otrok ume, se pripoveduje, kako se zemljišča za nov nasad pripravljajo, kako se zasajajo sadike, katera dela se imajo vrSiti prva 3 leta po sajenju in kako, dalje kako se trs naprej odgaja in reže, kako je treba postopati z mladjem po leti, kako se trs okaplje, osipavlje in gnoji, in sicer s hlevskim kakor z umetnim gnojem, kako se rastlinski in živalski škodljivci pokončujejo in končno, kako se je mogoče obraniti neugodnih vplivov vremena, zemlje itd.; skratka viničar izve natanko, kako mu je delati. A g. Belč ne trdi Ie, tako in tako mora biti in na drugače, ampak on tudi na podlagi globoke znanstvene izobrazbe dokazuje, zakaj se ima vse tako vršiti, kakor svetuje. Človek bi mislil, kaj tacega je priprostemu človeku težko ali celo nemogoče dopovedati; toda beri Beletov kažipot in djal boS, da se je pisatelj tudi kot metodik skazal mojstra. Knjižica, ki velja 60 vin., je vredna pest zlata, in kdor ima vinograd, naj bi ne bil brez nje. Kam pa pravzaprav merimo danes, ker smo gori djali, da"nam je drug namen, kakor knjižico presojevati ? Poleg vinarstva nam \e eden glavnih dohodnih virov sadjarstvo; in že opetno smo v naSem listu povdarjali po> trebo, da'se slovenskoštajarski kmet začne resno izobraževati v sadjarstvu. In zdaj smo pri tem, kar hočemo povedati. Ko bi se mogel v roke vzeti »Sadjarjev kažipot«, tako izvrsten, kakoršen je viničarjev, potem bi ne bilo težko se izobraževati v sadjarstvu, gotovo bi vsakemu le bilo v veselje, in vspehi bi ne izostali; toda za sadjarja sedaj primerne knjižice nimamo; kar v tej stroki gleštamo, je zastarelo in se ne razprodaja več. Torej »Sadjarjevega kažipota« bi nam poleg viničarjevega bilo treba, kakor drugega očesa. Naj g. Bele, ki je vinarjem v prid svoj talent in svojo ljubezen do kmetskega ljudstva v tako izborni luči pokazal, pero vzame Se enkrat v roke ter napiše tudi sadjarjem kažipot; kakor žanje zdaj eno hvalo, tako bo žel potem dvojno. Vemo, da ima g. Bele mnogo opraviti, ali z ozirom na važnost in korist take knjižice smo si vendar upali izreči to prošnjo. Ako pa bi zares ne utegnil, nam naj merodajni možje vsaj oskrbijo prestavo Miillerjeve knjižice, ki je tudi nekak sadjarjev kažipot in ki jo, če se ne motimo, deželni odbor ali deželno kmetijsko društvo prodaja po 1 K komad. Zakaj se ta knjižica sploh ni izdala v obeh jezikih? Samo škoda, da »Sadjarjevega kažipota« že zdaj pred zimo ni, da bi se pri topli peči prebiralo in učilo. Do druge zime pa ga naj gotovo imamo v rokah.