UredniSka priloga „Kmetovalon“.
VRTNAR.
List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh
in za sadjarstvo.
Št. 19. V Ljubljani, 15. oktobra 1893. Letnik VI.
Drevesni koli in vežnja na nje.
Pri nas je v sadjarstvu še mnogo zboljšati, kajti, kamor se ozremo, najti je še vse polno pomanjkljivosti. Koliko se je uže svetovalo, koliko poučevalo, koliko pisalo, in vender kako redkokrat se med drugim vidi pravilno na kol privezano mlado drevo. Bodi nam dovoljeno zopet enkrat o tem pisati. — Za razvitek dreves kol sploh ni dober, a ker mora biti, naj bo tak, ki drevesu malo škoduje. Kol drevesu toliko več škoduje, kolikor je debelejši, zato ne rabi debelejših kolov nego so potrebni. Škoda, ki jo učini debel kol, obstoji v tem, da na eni strani obsenči deblo, vsled česar se deblo na obsenčeni plati zarad pomanjkanja zraku in svetlobe slabeje razvija, kar da povod raznim boleznim debla in pa da se drevo nagne, oziroma skrivi, kakor hitro mu kol vzameš, in sicer toliko bolj, kolikor obširnejša je krona. Kol naj bo proti vrhu vedno tanjši, in zadostuje na vrhu 5 cm debelosti ob navadnih razmerah.
Dober kol je raven ter gladek in seveda iz zdravega lesa. Kadar si kol dovolj globoko v zemljo zabil, odreži ga kakih 5 cm pod prvo vejo. Pri nas se splošno vidi velika napaka, da sega kol še med veje. če kol sega med veje, kar za trdnost i tako nima prav nobenega pomena, potem se ne da preprečiti drgnenje vej ob kol, kar naredi	rane, ki so pričetek raku ali	smoliki.	Pravilno je drevo	privezauo na
kol, kakor	kaže podoba 31. Zoper tako	vežnjo,	če je vdejan med	deblo in kol
podložek od mahu, slame, sena ali kaj enakega, ni nič reči. Zadostujeti ena ali dve vezi. Francoski sadjarji zametujejo vez v obliki QC (osmice), ker pravijo, da taka vez drevo zadrgne in, kadar veter drevo maje, obdrgne se lub.
Povsod tam, koder se je bati poškodovanja drevja po vozovih, plugih, živini i. t. d., priporočeno je dati drevesu tri kole, kakor kaže podoba 32. Posamezni koli	zabijejo naj se navzgor, nekoliko poševno kakih 30 cm proč od drevesa,
zgoraj naj	se pa s tremi latami zbijejo,	če je	deblo ravno in ga	je le kvišku
Podoba 32.
» Podoba 31.
držati, potem zadostuje kole tako zabiti, da je mogoče drevo k eni lati privezat (glej podobo 32 )
Vežnja, kakeršno kaže podoba 33, je sicer nepravilna, a vedno je ni za-metavati, zlasti če je pravilno zvršena. Ob navadnih slučajih taka vežnja le deblo
kviiku drži, kar največkrat zadostuje, in če je drevo skrbno privezano h kolu, ima to veliko prednost, da tak kol ne obsenči debla. Slaba stran te vežnje je pa med drugim težko obdelovanje zemlje okoli drevesa, zlasti ob košnji, oranju i. t. d. Po krajih s hudimi vetrovi, kakor na pr. v Vipavi in na Krasu, koder burja redno razsaja, vidi se redno taka vežnja. Resnično je, da tako poševno a pravilno prirejen kol deblo zanesljiveje drži proti burji nego navpičen kol, kar je naravno, a če burja zlomi navpični kol z deblom vred pri tleh, zlomi tudi lahko, če ravno teže, deblo nad mestom, kjer je privezano. Pravilna vežnja za te kraje bi bil tudi prav postavljen navpičen kol, katerega bi potem podstavili s takim poševnim kolom. Še boljše bi bilo rt navpičnega kola pritrditi na burno stran z dratom, ki bi bil v zemlji zaklinjen.
Za drevje, ki je ravno ter koniško vzgojeno in dovolj močno, da samo sebe nosi, zadostuje tudi vežnja, ki jo kaže podoba 34., a ne pomaga več, nego da drevo kvišku drži.
Kakor je razvidno iz navedenih podob, je povsod tam, kjer je drevo privezano, podložek, ki služi v ta namen, da je med kolom in deblom prostor, vsled česar kol nikdar ne poškoduje debla. Da je pa podložek okrog in krog drevesa, je pa za to, da tudi vez ne poškoduje debla
Šibka in zlasti kriva drevesa je seveda treba z več nego dvema vezorna privezati. Pri takih drevesih potrebno je toliko vezi, da se deblo uravna.
Lesna gniloba na sadnem drevji.
Neškodljive se pogosto dozdevajo podkovaste gobe, ki vise po drevesih kakor podstavke, in zato se nanje tudi veliko ne ozira; posebno še, odkar se je žveplenki umaknil krcsilnik (kresilni kamen). Vender pa se zanemarjanje drevesnih gob zelo hudo maščuje. Gobe navidezno drevju niso škodljive, toda s svojimi koreninami prodirajo globoko v les, kateri zaradi tega začne trohneti
Drevesne gobe so klobukovci (himenomiceti), kterih plodnice (Fruchttriigor) so časih zelo velike. Največ jih spada v red poliporcev (polyporei); tako na črešnjah nahajajoči se „polyporus sulphureus“ z žveplenorumenimi, majhnimi plod-nicami, ki se sicer dobi tudi na hrastih; na jablanah in orehih rujavi kosmati „polyporus hispidus“; na orehih dalje tudi „polyporus squamosus Huds.“ z dolgo-trosnatim, ekscentričnim, peceljnatim, močno luskinastim klobukom; „hydnum
■Ul i
Podoba 33.
Schiedermayeri Heufl “ s sivorumenkasto	plodnico, ki	se	obnavlja	vsako leto;
„polyporus iguiarius" (kresilna goba) i. t. d. V resnici lepo število vrst, ki so si močno podobne! Onih, ki se nahajajo na gozdnih drevesih, niti ne omenim. Ako spomnimo še na „agaricide“, ki se navadno lotevajo korenin in kterih glavni zastopnik je „agaricns melleus“, imamo	celo družbo,	ki	provzroči, da odmre
marsikatero drevo, da začne marsikatero	deblo gniti.	„Polyporei“	navadno pro-
vzročajo trohnenje na deblu, „agarici“ trohnenje korenin.
Da se seznanimo s posebnostmi v življenji teh zajedalk (kar je potrebno za umetno pokončevanje), popisati hočemo najnavadnejšo, namreč kresilno gobo (trod, polyporu8 igniarius). Ker je kresilna goba obče znana, spoznali bodemo po njenih posebnostih najlaže tudi posebnosti drugih sorodnih gob.
Kresilna goba spada z vsemi svojimi sorodniki	k	največim	škodljivkam.
Ako ujen tros (klično zrnce) najde prostorček na nezavarovanej rani, požene micelij (tako se imenujejo korenine teh gob) v les, ki postane najprej temnorujav, potem rumenkastobel (bela irolinoba), in les je uničen. Najprej neki izločeni kvas (ferment) uniči v lesu notranje niti staničnih kož, potem dalje proti sredi, dokler niso popolnoma razkrojene vse stanične kože. Ob enem napravlja micelij plodnice, ki imajo sprva podobo polkrogle, pozneje pa v prerezu podobo podkove. Te plodnice imajo na spodnji strani sklad cevi, luknjic (pčr, odtod ime polyporus), v kterih napravljajo peceljnate razrasti, hife (bazidiji), bazidijske trose, po kterih se goba dalje razširja. Vsako leto se znova napravi tak sklad cevi. Ta goba, kakor tudi vse sorodne, je večletna. Drevo, ktero je napala, ne da se več rešiti, čeprav se odstrani plodnica, raste vender micelij še dalje in dalje razširja bolezen. Zato je najbolje tako drevo posekati in	ga	vreči v ogenj. Goba pa	se	k sreči more
razširjati le ondi, kjer klična zrna	pridejo na zanemarjene	rane,	na	odprta	mesta,
kjer les ni zavarovan s skorjo. Zato je treba pravilno ravnati z ranami, varovati jih z drevesnim voskom ali katranom ter iztrebiti okužena mesta, da se ubranimo tej šibi.
Zgoraj omenjeni „polyporei“	so	večinoma zajedalci,	ki se	nahajajo	na zunanjih ranah in ki se pokažejo le	na	nadzemeljskih delih	drevesa.	Treba	bi bilo
še omeniti nekaj zelo škodljivih zajedalcev na koreninah. Med temi je uže omenjeni „agaricus melleus.“ Njegov micelij raste med lesom in skorjo prav do konca posameznih korenin; dobi pa se tudi na podlagi debla, ako se skorja nekoliko ostrže. ITodnica navedene gobe je gliva, znana pod imenom „agaricus melleus.“
„Agaricus melleus" se nahaja, kolikor nam je znano, kot pravi zajedalec le na jelovini; na sadnih drevesih, in sicer na uže odmrlih pa kot saprofit (saprophyt, stanovalec v gnilobi). Zlasti se dobi zelo pogosto na koreninah odmrlega koščičastega sadnega drevja. Razširja se ta godba, oziroma njegov micelij, v zemlji od korenine do korenine. Pospešuje jo prevelika vlaga in nezavarovane rane. Les se sčasom popolnoma razkroji. Najboljša sredstva, s katerimi se obvarujemo pred to glivo, je osušenje, pravilno ravnanje z lesnimi ranami (da preprečimo okuženje) in uničevanje okuženih mest.
Naj mimogrede omenimo še neko „ricomorfo“, ki lahko zelo opustoši zlasti vinograde ter provzroči iste prikazni, kakor trtna uš, ki pa lahko preide tudi na korenine breskev in marelic. To je po K. Hartigu koreninska trtna gliva „rhizo-morpha“ (dematophora necatrix).
Sprva je Švicar Sehmetzler učinek, ki ga provzroči „dematophora necatrix“, pripisoval gobi „agaricus melleus“ (ki časih tudi trte zajeda), drugi zopet glivi „hypogea Roesleri“, ki pa se baje nahaja le na mrtvih trtnih koreninah. Naposled je Hartig dokazal, da je tega kriva „dematofora“, ki se razlikuje od prejšnje glive. Micelij te ziyedalke se lahko najde na trtnih koreninah, ker dela mnogo
kodrastih, daleč raztezajočih se niti med lesom in luborn; pri veliki mokroti (vlagi) raste celo na nadzemeljskih delih. Na zunanjih delih korenin napravijo se pa kepe micelijev (sklerocijev), iz katerih prodro ploduice. Te zopet zaplodc koni-dijske trose, po kterih se gliva skokoma razširja. Osobito po teh sklerocijih se razlikuje „dematofora“ od „poliporejev“ in „agarikov.“
Gliva se razširja skokoma po trosih ali pa s tem, da se micelij zatroša od korenine do korenine. Razširja se torej enako kakor trtna uš; zato tudi enake prikazni, koritaste jame, ki se spoznajo pri starejših zalegah po najslabših mladikah onih trt, ktere je gliva napala najprej; na večem zemljišči pa po tem, da so taka zaležišfa razvrščena bolj koncentrično. Mokrota posebno pospešuje to zajedalko, ki provzroči, da začne trta na koreninah gniti, in trta, ktero je zajedalka napala, mora poginiti. Da bi se varovali te hude škodljivke, čuvajmo se pred vsem, da v vinograd ne zasadimo okuženih trt. Ako pa se je bolezen pokazala, porujmo takoj trte v primernem obsegu ter jih sežgimo z zajedalko vred. Ako ne storimo tega, pričakovati imamo, zlasti v vlažnejši zemlji, enakih opustošenj, kakeršna provzroči trtna uš
Ivan Belle v „Gosp. Glasniku."
Vrtnarske raznoterosti.
Kdaj naj se presaja sadno drevje? Kdaj je bolj ugoden čas za presajanje drevja, jeseni ali spomladi, to se ravnd tudi po legi in po kakovosti zemlje. V obče kaže drevje presajati jeseni, ker se potem do pomladi zemlja okolu presajenih dreves lepo uleže in se morejo drevesa spomladi brž prijeti in zarasti. Na jesen imamo za to delo tudi dosti časa. V visokih, ostrih legah, razpostavljenih zimski burji, in v mokri, mrzli in težki zemlji pa bolje kaže drevje spomladi saditi, ker ga sicer zimski mraz lahko vzdigne in na koreninah poškoduje. Spomladi presajeno drevje potrebuje obile vlage, vsled česar ga je ob suhem vremenu treba pridno zalivati.
0 precepljenji sadnih dreves. Pri nas imamo še mnogo dreves, ki rodč namestu dobrega in za trgovino porabnega sadja samo malovreden drobiž. Prav tako imamo tudi še dosti drevja, ki ničesar ne rodi, temveč divja naprej v les in od katerega zastonj pričakujemo zaželenega sadu. Tako in enako drevje kaže precepiti. Drevo, katero mislimo iz tega ali onega vzroka precepiti, mora biti zdravo in krepke rasti; staro in slabotno drevje se ne izplača precepiti. Za pre-cepljenje je treba vrh ali krono skrajšati blizo tako močno, kakor pri pomlajenji; prikrajšati pa je le tiste veje, katere mislimo cepiti. Nad 5 do 7 centimetrov debelih vej ne kaže cepiti; bolje storimo, če požlahtnimo več drobnejših vej, ker se na ta način vrh hitreje obraste in ker drevo ostane bolj zdravo. Pri skrajšanji vrha moramo na ostalih vejah pustiti nekaj malih vejic, da nam pozneje rabijo za odvajanje preobilega soka. Veliko bolje storimo, če pustimo na vsaki veji nekaj stranskih vejic za odvoditeljice soka, nego pa če pustimo v ta namen eno samo veliko vejo. Najbolje se precepijo hruške, potem jablane, češnje in češplje. Koščičasto sadje, zlasti češnje, moramo prav zgodaj spomladi cepiti, pečkasto sadje pa lahko cepimo tudi pozneje — blizu do cvetja.
Kako cvetice na oknih varovati mraza. Cvetice na oknih zlasti po noči lahko trpe škodo po mrazu. Tega jih obvarujemo, ako jih čez noč pokrijemo s papirjem, na pr. s starimi časniki, katerih je sedaj skoraj v vsaki hiši dovolj.
Odgovorni urednik: Gustav Pirc.	Tisk J. Blasnikovik naslednikov.
Založba o. kr. kmetijske družbe kranjske.