Posamezni izvod 1.30 šil., mesečna naročnina 5 šilingov. V.b.b. .OVENSKE KOROŠKE £elnile IX. Celovec, petek, 17. december 1959: Štev. 5C (66C) Beograd za zadovoljivo reševanje manjšinskih vprašanj Na tedenski tiskovni konferenci minuli petek v Beogradu je bilo predstavniku jugoslovanskega državnega tajništva za zunanje zadeve, Branku Draškoviču, postavljeno med drugim tudi vprašanje, kaj misli o nedavnih akcijah proti dvojezičnim šolam na Koroškem. V odgovoru na to vprašanje je Draško-vič izjavil, da izpadi proti dvojezičnim šolam na Koroškem niso nič novega. »Znano je«, — je dejal — »da so take izpade povzročali vedno šovinistični elementi in nasprotniki Jugoslavije.« Glede položaja dvojezičnih šol pa je opozoril na to, da je to vprašanje urejeno z odredbo koroške deželne vlade iz leta 1945, da pa ta odredba ni bila izvedena v celoti. »Znano je tudi« — je dejal predstavnik jugoslovanskega državnega tajništva za zunanje zadeve — »da je ureditev položaja naše narodnostne manjšine v Avstriji predvidena v 7. členu osnutka državne pogodbe z Avstrijo.« Končno je Draškovič izjavil: »Mislim, da bi bilo treba položaj naše manjšine v Avstriji urediti na način, ki bi bil obojestransko zadovoljiv. Vsaka enostranska ureditev tega vprašanja bi koristila samo tistim elementom, ki jim ne gre v račun ugoden razvoj stikov med Jugoslavijo in Avstrijo, do katerega je prišlo v zadnjih letih.« Tudi jugoslovanski tisk zavrača šovinistično šolsko gonjo Šovinistično gonjo proti dvojezičnemu šolstvu z vso odločnostjo zavrača tudi jugoslovanski tisk. »Komu v korist?« — vprašuje »Ljudska pravica« in ugotavlja med drugim: V pogojih šovinističnega terorja nekaterih avstrijskih struj, ki, tudi v ostali avstrijski notranji politiki silijo nazaj v čase nacističnega režima, ki je na Koroškem kulturno, narodnostno in gospodarsko uničil celo slovensko generacijo, je vsako in še posebej tako utemeljevanje nove šolske politike absurd. Argumenti, kakor je »volja staršev«, so potvarjanje dejstev v namene, ki so v kričečem nasprotju ne le z osnovnimi človeškimi pravicami in načeli OZN, marveč celo z načrtom avstrijske državne pogodbe. ki jo Avstrija s toliko upravičenostjo terja. List izraža tudi upanje, da bo avstrijska vlada ravnala v duhu pogodb, ki jo vežejo in po želji večine demokratičnega avstrijskega ljudska, ki po svojih naprednih nazorih in spričo svojih izkustev odklanja sleherno gonjo peščice šovinističnih hujskačev. Ponovno piše o dvojezičnem šolstvu tudi »Slovenski poročevalec«, ki med drugim pravi, da je slovenska javnost že ponovno poudarila, da rešitev šolskega problema na Koroškem ne more biti v kakršnem koli slabšanju že doslej veljavnih predpisov za zaščito slovenske manjšine na Koroškem, temveč nasprotno, da pričakuje od avstrijskih oblasti nadaljnje ukrepe za zagotovitev enakopravnosti slovenskega življa. Odredba o dvojezičnem šolstvu, pravi list, je predstavljala prvi korak v novo razmerje koroških oblasti do koroških Slovencev, kot so to izjavljali predstavniki deželne vlade. V zvezi s trditvijo, da je bila ta odredba Avstriji vsiljena od zasedbenih oblasti, list spominja na dejstvo, da so uradni avstrijski predstavniki na vseh povojnih mirovnih konferencah vedno znova operirali z navedeno odredbo o dvojezičnem šolstvu kot aktom avstrijskih oblasti napram koroškim Slovencem in s tem dokazovali avstrijsko' lojalnost in širokogrudnost napram slovenski manjšini. Glede »pravice staršev«, s katero skušajo operirati šovinistični krogi, pa list poudarja, da izjava staršev ne bi mogla biti v današnjih pogo- jih na Koroškem izraz njihove dejanske svobodne volje, ampak le rezultat pritiska na raznih področjih, ki so jim še danes podvrženi. Brez dvoma, poudarja Slovenski poročevalec, je problem dvojezičnega šolstva na Koroškem zadeva, ki se ne more in ne sme reševati enostransko in s popuščanjem šovinističnim elementom. Tudi ureditev šolstva mora biti izraz težnje po vzpostavitvi dejansko enakopravnega položaja obeh narodnostnih skupin in s tem izraz spoštovanja dio upravičenih nacionalnih zahtev koroških Slovencev. Ker imajo koroški Slovenci pravico, da zahtevajo ohranitev obstoječega stanja v šolstvu, smatramo, da lahko le spošte vanje njihovih legitimnih pravic prispeva k sožitju na Koroškem in s tem poglabljanju prijateljskih odnosov med obema sosednima državama. . Slovenska javnost zato z upravičenostjo pričakuje, — zaključuje list — da bodo merodajni avstrijski forumi pri sprejemanju dokončnih odločitev v vprašanju dvojezičnega šolstva na Koroškem upoštevali upravičene zahteve slovenske manjšine in vzpostavili tako stanje, ki bo odgovarjalo vedno tesnejšim prijateljskim stikom med obema sosednima narodoma in državama. Takšno hujskanje je zločin! Ni še dolgo tega, odkar je bil »neodvisni« list Salzburger Nachrichten obsojen, ker je objavil izmišljeno trditev, da deželni glavar Wedenig in celovški okrajni glavar dr. Marko pospešujeta slovenizacijo Koroške in da vzdržujeta stalne stike z jugoslovansko tajno službo UDBo. Še pred tem je bil obsojen tudi koroški OVP-jevski list Allgemeine Bauernzei-tung, ker je ponatisnil klevete. Te dni pa so se hujskači pri Salzburger Nachrichten povzpeli do novih gorosta-snih laži in klevet, ki jih ni mogoče označiti drugače, kakor kot zločin. Sklicujoč se na neke koroške kmetijske kroge, postavlja ta list celo vrsto lažnivih in hujskaških trditev o Slovencih na Koroškem. Višek nesramnosti tega pisanja je vsekakor trditev, da je v zadnjem letu pogorelo na našem ozemlju veliko število kmetij, ki so v nemških rokah, ter povezovanje teh izmišljenih požarov s prav tako izmišljenim prizadevanjem Slovencev, da bi si prilastili čim več zemlje. Doslej so šovinistični hujskači blatili in nesramno klevetali našo partizansko borbo. Ker jih pristojna oblast za to početje ni še nikdar klicala na odgovornost, gredo danes še korak dalje in vsevprek dolžijo koroške Slovence požiganja nemških kmetij. Se državno pravdništvo ali kdor koli je že poklican za to, da pokliče na odgovornost, da kaznuje in v bodoče prepreči takšno zločinsko početje, še vedno ne bo zganilo? Zakoniti predpisi o kaznivosti zločinskega hujskanja, ki nedvomno vzpodbuja državljane ene narodnosti k sovražnostim proti državljanom druge narodnosti, so vsekakor dani in za organe, ki jim je poverjena dolžnost čuvanja javne varnosti in zakonitosti, obvezni. Poštena demokratična javnost se ogorčena vprašuje, kakor dolgo bo kriminalna žurnalistika še lahko strahu pred odgovornostjo in kaznijo prezirala določb kazenskega zakona? Maršal Tito v Indiji Včeraj zjutraj ob 9.2D uri po lokalnem času je predsednik FLR Jugoslavije maršal Josip Broz-Tito prispel v Bom-bay in stopil na indijska tla. V zgodnjih jutranjih urah je šolska ladja jugoslovanske vojne mornarice »Galeb« zaplula v bombaysko pristanišče. Spremljajočima jugoslovanskima rušilcema »Triglav« in »Biokovo« sta se še na odprtem morju pridružila tudi dva indijska rušilca, da povedeta jugoslovanske ladje v pristanišče. Ko je »Galeb« s svojim spremstvom plul v pristanišče so visokega gosta pozdravile tudi enote indijskega bojnega letalstva z nadletavanjem !adijske eskadre. Pred izkrcanjem je maršal Tito na kro-^ ladje sprejel predstavnike mesta Bom-in indijske vlade, ki so ga prišli pričakat. Po krajšem prisrčnem pogovoru z nJimi je s svojim spremstvom in v sprem- stvu indijskih predstavnikov zapustil ladjo ter prvič stopil .na indijska tla. Visoki funkcionarji indijske republike in mesta Boml>ay ter brezštevilne množice prebivalstva so maršalu Titu priredili nadvse prisrčen sprejem. Ugotavljajo, da še noben gost iz tujine v času, odkar je Indija samostojna republika, ni bil sprejet s takim navdušenjem. Še isti dan se je maršal Tito s posebnim vlakom predsednika indijske republike odpeljal iz Bombaya v New Delhi, kjer mu pripravljajo veličasten sprejem na peronu železniške postaje. Posebni vlak, s katerim se vozi maršal Tito ho tja prispel jutri v popoldanskih urah. Pričakali ga bedo predsednik indijske republike P r a-s a d in predsednik vlade Nehru ter številni predstavniki indijskega javnega življenja in celoten v Indiji akreditiran diplomatski zbor. Parlament sprejel državni proračun Na svojem zasedanju je avstrijski parlament v sredo z glasovi poslancev koalicijskih strank sprejel državni proračun brez vsake spremembe. Parlamentarna debata o proračunu je trajala 61 ur', na koncu pa je prišlo do spora med poslanci OVP in SPO, ko je med govorom socialističnega poslanca Czernetza neki OVP-ievec z medklicem napadel socialistične funkcionarje, ki so bili prisiljeni, da se že v letih med 1934 in 1938 izognejo zasledovanju z emigracijo'. Le malo je manjkalo, da bi po italijanskem vzoru tudi v avstrijskem parlamentu nastal pretep. Po sprejetju državnega proračuna je parlament obravnaval in sklenil še deset zakonskih osnutkov, med' temi novelo k zakonu o dohodninskem davku, zakon, s katerim se proglaša družinska politika za državno stvar, zakon o izenačenju bremen, ki določa novo razporeditev otroških oziroma družinskih doklad, ter odlok o zvišanju dohodkov za državne poslance. To je pomoč črno-rjavi reakciji Kdor pozna razmere na Koroškem, ni mogel biti presenečen, da so šovinistični krogi iz meščanskega tabora izkoristili obisk prosvetnega ministra v Celovcu za ponovno gonjo proti dvojezičnemu šolstvu. Vendar širša javnost teh krogov ni podprla, ker se zaveda škodljivosti nacionalističnega hujskanja in zlih posledic ogrožanja narodnostnega sožitja in miru v deželi. Toliko bolj pa. je bila demokratična javnost presenečena ob čudnem dejstvu, da so ti krogi našli podporo tam, kjer se je hujskači sami niti v sanjah niso nadejali. V trenutku, ko so se po odhodu ministra, ki jim je ohladil razgrete glave z ugotovitvijo, da je odredba o dvojezičnih šolah del obvezne avstrijske zakonodaje in da so šolski štrajki protizakoniti, že nekoliko unesli, jim. je novi glavni urednik koroškega socialističnega lista »Die Neue Zeit« dal oporo in prilil olja na njihov umetno razpihani plamen šovinizma. Urednikovo ime je Brantl. (Morda velja latinski pregovor: Nomen est omen?) Novega urednika poznamo samo po vizitki, s katero se je te dni predstavil bralcem Neue Zeit in javnosti. Vizitka se nam zdi politično ostudna. O vsebini članka »Tito in koroško šolsko vprašanje« smo odločnega mnenja, da ni socialistična, marveč smatramo, da je n a c i o-n a 1 s o c i a 1 i s t i č n a. Hujskaškega pisanja te vrste niti koroška reakcija ne objavlja v svojem uradnem strankinem glasilu. Vsaj spodobno lice skuša ohraniti. Zato lansira svoje šovinistične pamflete, ščuvanja in napade raje v druge liste, ki jim je ta posel posebej odrejen in prikrojen po njihovi nacistični politični fiziognomiji. Izgleda, da gospod Brantl ni obtežen niti s taktičnimi niti z načelnimi pomisleki, najmanj pa, se nam zdi, s socialističnimi nazori. Sodeč po dosedanji vsebini koroškega socialističnega glasila bi ob branju njegovega uvodnika podvomili, da li gospod Brantl ni morda le zašel v napačno uredništvo. Zdi se nam, da bi ga bili ob njegovem strokovnem besednem zakladu zelo veseli pri Allgemeine Bauern-zeitung ali pa pri avtorjih krvave meje v Kleine Zeitung. Ne poznamo njegove politične preteklosti, vemo le to, da prihaja iz graškega uredništva, kjer ima glavno besedo bivši urednik protisocialistično, velenemško in še posebej do koroških Slovencev in sosedne Jugoslavije sovražno usmerjenega kapitalističnega lista »Freie Stimmen«, ki je izhajal pred vojno v Celovcu. Da se učenec navzame mojstrovih nazorov, ni izključeno in včasih razumljivo. Kljub temu pa je ta okoliščina v predmetnem primeru lahko zelo' škodljiva ne le za prizadevanja po mirnem in enakopravnem sožitju med državljani obeh jezikov v deželi in za utrditev prijateljskih sosedskih odnosov med narodi mejaši, marveč prav tako za sam socialistični razvoj na Koroškem. Vsi koroški socialisti bre zrazlike narodnosti in jezika, ki se za te cilje zavestno in odločno trudimo, bi morali imeti zelo pozoren posluh za vsak pojav in vsak poskus, ki utegne skaliti in zamegliti demokratično in socialistično smer v političnem življenju na Koroškem. Odveč bi bilo postavljati vprašanje, komu koristi pisanje in objavljanje uvodnih člankov v socialističnem glasilu, namreč takšnih člankov, ki so v popolnem nasprotju z dosedanjim socialističnim postavljanjem. Tistim, ki jim to koristi, se je obraz na mah raztegnil od veselja, da se jim ie ponudil pomagač pri njihovi šovinistični gonji in nacionalističnem hujskanju. Mar ne zadostuje, da je uvodničar v Volkszeitung tolmačil Brantlov članek Izjava delegacije Slovenske prosvetne zveze ob priložnosti sprejema pri zveznem ministru za pouk dr. Drimmlu v Celovcu Naše gledanje na šolsko vprašanje smo že dovolj objasnili s številnimi vlogami in stališči k različnim zakonskim osnutkom. Te vloge vsebujejo na kratko naslednje: Mi smo za sedanjo odredbo o dvojezičnem šolstvu z dne 3. 10. 1945 v besedilu z dne 31. 10. 1945. Odločno protestiramo proti vsakršni spremembi te odredbe in se bomo proti temu branili. Pač pa zahtevamo njeno natančno izvajanje na vseh v njej navedenih ljudskih in glavnih šolah, nadalje bolj natančno določitev območja nalog, ki jih ima v odredbi omenjeni referent za dvojezično šolstvo. Predlagamo posebno nadzorno šolsko oblast. Zahtevamo končno izdajo vseh v odredbi oziroma v njeni izvajalni uredbi predvidenih šolskih knjig. Izrecno poudarjamo, da sta sprememba odredbe ter izvzetje številnih šol iz dvojezične ureditve, kakor ju predvideva zadnji osnutek koroške deželne vlade, za nas popolnoma nesprejemljiva in da o tem ni mogoče razpravljati. Nameravano izvzetje gotovih šol ima samo očitni namen, da se strnjeno dvojezično ozemlje raztrga in razcepi na več med seboj nepovezanih delov, tako da se potem celotno ozemlje lažje raznarodi. Kakor smo v našiti vlogah že ponovno razložili, zahtevamo načelno ustanovitev slovenske srednje šole v Celovcu. Kot prehodno oziroma navmesno rešitev vendar pozdravljamo od Vašega predhodnika, gospoda ministra dr. Kolba predlagano ureditev z ustanovitvijo vzporednih razredov na eni izmed obstoječih sol, v katerih bi se poučevali humanistični predmeti v slovenščini. Prej ko slej zahtevamo posebnega zveznega državnega prosvetnega referenta za Slovence na Koroškem. Nadaljnja zahteva, ki je ni moč prezreti, je naša zahteva po priznanju slovenskega jezika kot enakopravnega drugega deželnega jezika pred sodnij-skimi in upravnimi oblastmi na dvojezičnem ozemlju. Želeli bi poudariti, da člen VII osnutka državne pogodbe vsebuje vse te zahteve in da torej nikakor niso pretirane. Žal pa čakamo kljub številnim vlogam do danes zaman na rešitev tudi ene same vloge. K šolskemu vprašanju na Koroškem bi radi še navedli: Sedanja šolska odredba predstavlja edino zajamčeno pravico koroških Slovencev po letu 1945. Z njeno ukinitvijo bi torej spet odvzeli koroškim Slovencem edino pravico, ki so jo dobili v drugi republiki. Če se sedaj trdi, da predstavlja odredba izsiljeno zasedbeno pravo, tedaj so bile izjave avstrijskega ministra za zunanje zadeve dr. Gruberja in drugih političnih osebnosti pri pogajanjih za državno pogodbo na konferencah v Londonu in Parizu zavestno napačne in neresnične, če so prikazovali odredbo kot vzorno ureditev dvojezičnih šol in predvsem kot primer naklonjenosti Avstrije napram koroškim Slovencem. Natančno nam je znano, kako je odredba nastala in ne more biti nobenega govora o tem, da bi jo bila izsilila zasedbena oblast. Glede »pravice staršev« smo mnenja, da je le-ta prikladna za konfesionalne šole, torej na področju svetovnega nazora, da se pa ne sme politično izrabljati oziroma zlorabljati v koroškem šolskem vprašanju. Končno je v sedanjih razmerah na Koroškem neuporabna, ker je svobodna demokratična odločitev pri gospodarsko odvisnih in socialno šibkejših Slovencih nemogoča, če se celo deželnega glavarja zaradi tega, kar se zavzema za pravnoveljavno šolsko odredbo, dolži veleizdaje in se mu zaradi tega naprti celo proces. Kako naj bi v takšnih razmerah mali odvisni človek tvegal, da bi se javno zastavil za dvojezično šolo in se za njo svobodno odločil. Pri »pravici staršev« je treba nedvomno razločevati med partnerji vzgoje in partnerji pouka. Starši so lahko partner vzgoje, nikakor pa ne partner pouka. V tem smislu je treba razumeti tudi člen 26 splošne deklaracije o človečanskih pravicah, kjer se izrecno zahteva, da mora šolsko izabrazevanje stremeti za polnim razvojem človeške osebnosti in za utrditvijo spoštovanja človečanskih pravic in temeljnih svoboščin. Vzpodbujati mora k razumevanju, strpnosti in prijateljstvu med vsemi narodi in vsemi rasnimi in verskimi skupinami. Mislimo, da je to vsekakor več ali manj zajamčeno z obstoječo odredbo. O »pravici staršev« je rečeno v istem členu, da jo je treba uporabljati pri izbiri načina izobrazbe (ne jezika!). Samo kratko moramo ministra še opozoriti na značilno dejstvo, da so bili tako imenovani šolski štrajki izvedeni samo na šolah, kjer odredba itak nikdar ni bila izvedena ali pa se izvaja tako pomanjkljivo, da sploh ni mogoče govoriti o dvojezičnosti ali celo o jezikovnem nasilju. Končno so proti odredbi samo prav majhni šovinistični krogi, ki pa imajo na Koroškem žal le prevečkrat glavno besedo. Brez pridržka priznavamo svojo lojalnost do avstrijske države in želimo, da bi se mogli kot avstrijski državljani slovenskega jezika svobodno razvijati ter kot manjšina tvoriti naravni most med avstrijskim in slovenskim ljudstvom, med republiko Avstrijo in ljudsko republiko Jugoslavijo. Zahtevamo pa tudi lojalnost večine do nas: le-ta pa obstoji v priznavanju enakopravnosti našega naroda, predvsem pa v priznavanju enakopravnosti tudi našega jezika, kot je zasidrana v veljavni šolski odredbi, ki jo žal tako zelo napadajo. Celovec, dne 9. decembra 1954. tako, kot da se je socialistični kurz sprevrgel za 180 stopinj in da na podlagi tega članka z velikim zadovoljstvom sklepa, »da so se koroški socialisti končno tudi v šolskem vprašanju približali stališču ljudske stranke«? Primitivno šolarsko jecljanje istega pisca tri dni kasneje in njegovo otročje otepanje, da le ni bilo tako mišljeno, hkrati pa ponovno razodevanje svoje nacionalistične miselnosti in uporabljanja tej miselnosti odgovarjajočega vokabularja. Dejansko upravičuje veselje klerikalne reakcije nad spremembo kurza in približanje njenemu stališču vsaj pisca — in želeti bi bilo, da samo pisca. Mar ni naravnost porazno za vsebino Brantlovega članka, da je dobršen del lahko uporabila »Salzburger Nachrichten« na uvodnem mestu kot dobrodošlo dopolnitev svojih šovinističnih modrovanj, ker je bil pač napisan po merilu in kopitu tega »neodvisnega« lista. Tako širok tudi najbolj »demokratični socializem« ne more biti, da bi si ga lahko prisvojila in osvojila najbolj šovinistična črno-rujava reakcija. Zgodi pa se, da kdo, ki se na zunaj kaže socialista, ker ima morda trenutno od tega konjunktur-no korist, v gotovih trenutkih le pokaže, da ga dejansko preveva duh nacizma in reakcije. Sleherni resnični socialist pa se mora zavedati, da je vsakršna podpora nazadnjaškemu šovinizmu, nacionalističnemu hujskaštvu in poskusom kratenja pravic narodnostni manjšini v državi samo prva stopnja pri ustvarjanju pogojev, v katerih razredni nasprotnik lahko navali tudi na socialne in druge demokratične pridobitve, ki si jih je delovno ljudstvo s težkim bojem priborilo. Zgodovina nedavne dobe je to že pokazala. F. Ogris Deželni zbor razpravlja o proračunu Deželni proračun za leto 1955 predvideva v rednem proračunu za naslednjih deset proračunskih skupin: deželni zbor in splošna uprava, policija, šolstvo, kulturne zadeve, oskrba in pomoč mladini, zdravstvo in telesna vzgoja, gradnje, stanovanjske in naselitvene zadeve, javne naprave in pospeševanje gospodarstva ter finančna in premoženjska uprava 312,768.000 šilingov izdatkov. Nasproti izdatkom je predvidenih 303,246.000 šilingov dohodkov iz česar je razvidno, da znaša primanjkljaj 8,478.000 šilingov. Izredni nekriti proračun izkazuje 32,485.700 šilingov izdatkov. V primeri z letošnjim proačunom izkazuje redni proračun za prihodnje leto 61,335.300 in v izrednem roračunu 3,031.700 šilingov več izdat-ov, kakor letos. Pri sklepanju o proračunskih postavkah so poslanci deželnega zbora pokazali izredno mirne živce. Vsaj v teku razprave o prvih proračunskih skupinah ni prišlo do posebnih razburljivih besednih in propagandističnih prenapetosti. Postavke za prve tri proračunske skupine je deželni zbor po generalni debati (brez diskusije pri specialni debati) odobril. Edino' pri skupini šolstvo se je oglasil k besedi poslanec Kazianka in med drugim dejal, da je treba nastopiti proti krogom, ki so na delu za okrnjenje dvojezičnega pouka v šolah na dvojezičnem ozemlju. Izrazil je da take težnje izvirajo iz fašistične ideologije ljudi, ki bi hoteli najprej pouk slovenščine omejiti, nato pa ga sploh odpraviti, da bi izbrisali slovenski jezik na Koroškem. Ob tem je zanimivo, da se k vprašanju šolstva niti ni oglasila nobena druga frakcija v deželnem zboru, niti ni nihče — kakor je to sicer običajno — odgovarjal niti ugovarjal Kaziankinim izvajanjem, čeprav je bilo v javnosti dežele v zadnjem času baš na področju tega vprašanja precej živahno. Za šolstvo na Koroškem je v proračunu za prihodnje leto določenih okroglo štiri milijone šilingov več kakor letos, med tem en milijon več za šolske gradnje. Več živahnosti je izzvala razprava o poglavju kultura in ljudska prosveta. Proračun izkazuje med drugim postavko 120.000 šilingov za izdatke kulturne izmenjave med Koroško in južnima sosednjima državama. Za celotne kulturne in ljudsko prosvetne namene pa je določenih 7,7 milijona šilingov. Govorniki vseh frakcij so se dotaknili vprašanja gorske kmetije v Emdenu, ki naj bi služila razi- skavanju in poskusnemu gospodarstvu na gorskih kmetijah za znosne eksistenčne pogoje kmetov v hribih, ki obupavajo s svojimi gospodarstvi. Končno so1 tudi to proračunsko postavko1 odobrili. Brez diskusije so nadalje odobrili točko oskrba in pomoč mladini. Nato je sledila razprava o proračunu za zdravstvo in telesno vzgojo. Poslanci deželnega zbora so probleme iz tega poglavja po svojem gledanju iz vseh strani osvetiii ter so končno odobrili računsko postavko, ki vsebuje znatno vsoto 66,2 milijona šilingov. Skupina gradnje, stanovanjske in nase- litvene potrebe vsebuje 75,5 milijona šilingov izdatkov. Za stanovanjsko gradnjo je določenih vključno s posojili za gradnje 39 milijonov šilingov. Znatna vsota, 29 milijonov šilingov, je namenjena za gradnjo cest in mostov, za regulacije potokov pa 2 milijona šilingov. Za javne naprave in pospeševanje gospodarstva, v to skupino spadajo tudi kmetijske in gospodinjske strokovne šole, je predvidena vsota 23,8 milijon šilingov. Ko zaključujemo to številko Slovenskega vestnika, je proračunska razprava v deželnem zboru še v teku. Niz avstrijsko - jugoslov. sporazumov Med Avstrijo in Jugoslavijo je bilo zadnji čas sklenjenih več pomembnih sporazumov. Razen trgovinske pogodbe, o katere sklenitvi smo že poročali, je bil pred kratkim parafiran tudi sporazum o vzpostavitvi avtobusnih linij med Avstrijo in Jugoslavijo. V tej zvezi je ministrstvo za trgovino na Dunaju sporočilo, da so za prihodnje leto z avstrijske strani v načrtu avtobusne linije iz Celovca, Beljaka, Graza, Feldbacha in Eisenstadta v Jugoslavijo. Med pogajanji je avstrijska delegacija izrazila željo, da bi razen teh prog, ki bi povezala naštete kraje z jugoslovanskim Primorjem, Bledom, Rogaško Slatino, Postojno in drugimi jugoslovanskimi kraji, uvedli tudi avtobusno progo Dunaj—Semmering—Maribor—Zagreb— Beograd. Na Dunaju so prejšnji teden parafirali sporazum o sodelovanju Avstrije in Jugoslavije na področju filmske proizvodnje. Sporazum, ki bo veljal za eno leto in se avtomatično podaljša, če ga nobena stran ne odpove tri mesece pred potekom veljavnosti, urejuje proizvodnjo, koprodukcijo in zamenjavo filmov. Zlasti bo olajšana živahnejša zamenjava kulturnih in dokumentarnih filmov. Za izvajanje sporazuma bodo ustanovili posebno avstrijsko-jugoslovansko komisijo. Po doseženem sporazumu o pravni pomoči med obema državama so minuli torek parafirali na Dunaju tudi sporazum o začasni ureditvi veterinarske službe med Avstrijo in Jugoslavijo, stalno tozadevno konvencijo pa bodo sklenili najpozneje do začetka leta 1956. V začasnem sporazumu so določeni pogoji za uvoz in tranzit živali prek ozemlja ene in druge države ter s tem v zvezi potrebni sanitarni ukrepi. V začetku tega tedna se ie na Dunaju začela avstrijsko-jugoslovanska železniška konferenca, na kateri razpravljajo o zboljšanju prometa med obema državama in avstrijskega tranzitnega prometa preko jugoslovanskega pristanišča na Reki. Pričakujejo, da bodo sklepi konference omogočili Avstriji in Jugoslaviji cenejši prevoz blaga in zboljšanje medseboinih železniških zvez. Avstrijska liga za ZN poziva Letos spet — in to je že četrtič — poziva koroška deželna sekcija Avstrijske lige za Združene narode, naj vsi deželani na 24. decembra ob 19. uri zvečer postavijo goreče sveče v okna svojih stanovanj. Akcija naj spominja na one žrtve zadnjih vojn, ki počivajo v tuji zemlji, in naj manifestira enotno željo in voljo vsega ljudstva po ohranitvi miru v svetu ter končni vzpostavitvi svobode in neodvisnosti Avstrije. New York. — Na zahtevo Grčije je politični odbor Generalne skupščine OZN pred nekaj dnevi začel razpravljati o bodočnosti otoka Ciper, ki je v britanski posesti, prebivalci na njem pa so se večinoma izjavili za priključitev h Grčiji. Grčija zahteva za Ciper pravico samoodločbe. Velika Britanija pa trdi da je vprašanje Cipra njena notranja stvar in zato njena delegacija pri razpravi o Cipru noče sodelovati. Atene. — Da omogočijo ministrskemu predsedniku Papagosu preosnovo vlade na podlagi novega zakona o njeni reorganizaciji, so vsi ministri odstopili. Opozicijske stranke, ki so pri nedavnih občinskih volitvah dosegle nepričakovane uspehe, so v parlamentu nasprotovale novemu zakonu o reorganizaciji vlade. Pariz. — Včeraj popoldne se je v Parizu začela seja zunanjih ministrov Francije, ZDA in Velike Britanije. Eden, Mendes-France in Dulles razpravljajo in bodo razpravljali predvsem o vprašanjih, ki nastajajo v zvezi z ratifikacijo pariških sporazumov glede Zapadne Nemčije in o uspehu odosnosno neuspehu nedavnega Men-desovega diplomatskega koraka y Moskvi zaradi konference štirih v prihodnjem letu prvenstveno o avstrijskem vprašanju. Pripravili bodo tudi zapadni odgovor na zadnjo sovjetsko noto, v kateri SZ odklanja vsa pogajanja po ratifikaciji pariških sporazumov. JCttjuja - ključ do s to tmh orni! Se vam ne zdi, da je knjiga kot čarobni ključ, ki odpira stotero vrat V tajnosti sveta, kjer čitatelju odkriva vse najrazličnejše pojave in zanimivosti, kjer mu pričara pred njegove začudene oči posebnosti raznih dežel in ljudi minulih in novih časov ter mn prikazuje tako sončne kakor tudi senčne strani življenja bitij in svetov. Neizmerni so cilji naših skritih želja, neizmerni in pogosto nedosegljivi, toda v duhu z lahkoto dosegamo tudi najbolj tvegane med njimi, če si vzamemo malo prostega časa in sežemo po primerni knjigi. Takoj„ nas bo povedla tja, kamor smo si želeli in nam slikala to, kar smo hoteli videti in spoznavati: v večnem snegu in ledu bomo spremljali Eskime na saneh na njihovem lovu, skozi vroči puščanski pesek si bomo skupno s karavano impozantnih velblodov utirali pot do osvežujoče oaze, v. velemestu nas bodo sredi nenehnega prometnega hrupa slepili očarljivi lučni efekti reklam in izložb, medtem ko se bomo na poletu na Mesec, Mars ali Venero v vse-mirju srečavali z milijoni svetlih in temnih nebesnih teles. In koliko oseb in postav nam bo knjiga pričarala na svoj oder ter jih povezala v pestro dogajanje: Iztok premaga zvijače Bizanca in se z zvestimi Sloveni ter ljubljeno Ireno povrne nazaj pod svobodno sonce svojih dedov; hlapec Jernej zaman išče pravično razsodbo sodnikov in si končno sam vzame pravico; Črtomir si skozi vrste sovražnikov utira pot tja, kjer sinovi Slave si prosti voljo vero in postave; pa še srečavamo kralja Matjaža z Alenčico, desetega brata, samorastnike in ne-broj drugih znanih obrazov. Revija značajev in slik je neskončna in vse to bogastvo nam posreduje — knjiga. Neomejeno je število ciljev in poti, do katerih nas bo povedla knjiga. Zato naj bi nam vedno povsod bila ob strani kot zvesta spremljevalka, kot najboljši prijatelj. Izkažimo ji potrebno ljubezen prav zdaj, ko nas je obiskala starka Zima, ko so postali večeri neskončno dolgi in se vsakdo v prostem času najraje drži toplo zakurjene peči. Vedimo, da nam bo našo ljubezen stotero poplačala vedno spet znova, ko jo bomo vzeli v roke ter prisluhnili njenemu pripovedovanju, kot smo v otroških letih zamaknjeni strmeli v oci in na usta babici, ki nam je pravila basni. Tudi knjiga ve in zna premnoge basni, take za otroke in take za odrasle. Vsi, prav vsi ji lahko prisluhnemo in praznih rok se ne bo vračal nihče z obiska pri knjigi in v knjižnem svetu. Bogato nas bo nagradila in oplajala našega duha, da se bomo lažje znašli v vrtincu vsemogočih problemov vsakdanjega življenja. Pa bo morda ta ali oni pripomnil, da nima časa za branje. Nikakor nisem hotel reči, da moramo dnevno in po ure dolgo sedeti pri knjigi; tudi v krajšem času, ki pa ga ob dobri volji gotovo najde vsakdo, nam bo knjiga razkrila svoje bogate zaklade z namenom, da si jih osvojimo in se z njimi okoristimo. Priznati moramo, da presedimo vedno spet dolge ure v nezdravih gostilniških sobah, da ubijamo čas pri kvartanju in drugih podobnih igrah in da le prepogosto iščemo zabavo ter razvedrilo tam, kjer jih nikdar ne moremo najti v tisti obliki, ki bi bila koristna za naše telesno in duševno življenje. Koliko bolj uspesno bi bil porabljen ta čas, če bi se posvetili zabavni in poučni knjigi! In še se bo kdo izgovarjal, da nima potrebnega denarja za nabavo knjig. Res, knjižne izdaje so danes povprečno precej drage in ni vsakomur mogoče, da bi si nabavil lastno Dr. Mirko Rupel: knjižnico. S tem pa ni rečeno,, da si kdor koli tudi posameznih knjig ne bi mogel kupiti, zlasti še, če pomislimo na številne tako imenovane ljudske izdaje, ko dobimo za razmeroma nizko ceno lepe in dobre knjige. Posebej bi tukaj omenil vsakoletni knjižni dar Slovenske prosvetne zveze, s katerim nam za dejansko neznatno odškodnino v pravem pomenu besede „daruje“ poleg pestrega koledarja še celo vrsto zabavnih knjig v naše vasi in naj ne bo slovenske družine, ki si teh knjig ne bi nabavila. Prav tako ima sleherni, ki si želi dobro slovensko knjigo, možnost, da si jo po najnižji ceni nabavi v naši slovenski knjigarni v Celovcu, kjer je na razpolago bogata izbira za vsakogar. Pri nakupu dražjih knjig pa je knjigarna rade volje pripravljena, da omogoči plačilo v obrokih ter s tem tudi manj premožnemu odpre pot do lepe lastne knjižne zbirke. Seveda pa ni treba prav vseh knjig, ki jih bomo brali, tudi kupiti. Po naših slovenskih prosvetnih društvih so večinoma urejene društvene knjižnice (v kolikor teh še ni, društva knjige takoj lahko dvignejo pri SPZ v Celovcu), kjer bomo prav tako našli zanimiv izbor slovenskih in prevodnih književnih del. Razen tega razpolaga Slovenska piosvetna zvezd z bog,ato Centralno študijsko knjižnico, kjer bo vsakomur izpolnjena njegova želja po kakršni koli knjigi. Poti do dobre knjige je torej dovolj, zato naj ne bo — posebno zdaj v zimskem času — hiše in družine, kjer knjiga ne bi bila stalni in vedno dobrodošli gost. Odprimo ji naša srca, da nam bo ona odpirala vrata do najrazličnejših zanimivosti in ved, vrata v širni svet, da nam bo odkrivala čuda in tajne narave in življenja. rj. Ljubljanski pionirji imajo svojo knjižnico in čitalnico V Ljubljani posluje že precej časa pionirska knjižnica, ki ima že blizu 2.000 članov v starosti od 5 do 14 let. Letošnjo jesen pa so v istem poslopju odprli še pionirsko čitalnico. Knjižnica in čitalnica sta najmoderneje urejeni. Knjižnica ima nad 10.000 knjig, v čitalnici pa so mladim bralcem na razpolago knjige in mladinski časopisi iz vseh republik Jugoslavije, kakor tudi mladinska literatura v drugih jezikih. Čitalnica je namenjena tudi za predvajanje poučnih filmov, tja bodo pa prihajali na pomenke z mladino tudi slovenski pisatelji in pesniki ter razni znanstveni in javni delavci. V vrhnjih prostorih, ki dobivajo svetlobo skozi strop, pa nameravajo urediti še prostoren atelje za mlade kiparje in risarje. Stroške za ureditev pionirske knjižnice in čitalnice je dal na razpolago svet za kulturo in prosveto pri ljubljanskem mestnem odboru. Koroški odmevi na razstavo sodobne slovenske grafike \y Še do pojutrišnje nedelje bo v Domu glasbe v Celovcu odprta razstava sodobne slovenske grafike. V dveh tednih, odkar je bila otvorjena, si je za umetnost vneta publika Celovca in njegove bližnje ter daljše okolice ob obisku razstave lahko ustvarila razmeroma popolno sliko o slovenskem umetniškem ustvarjanju na področju grafike v novem in najnovejšem času. Mogoče pa je tudi že zaznati odmev na razstavo v koroški javnosti, v časopisju in v krogih umetniških in kulturnih delavcev na Koroškem. Predvsem vzbuja pozornost zaokrožena celota razstave, ki prikazuje izključno ~ sta), nadalje Tržačana Lojzeta Spacala, katerega dela kljub svoji nestvarni umetniški obliki živijo na stvarnih temeljih in ozadjih, Franceta Miheliča, mojstra lesoreznih kompozicij, v katerih združuje stvarni svet okoli sebe z domišljenimi predstavami, kakor na primer v svojih »Spominih na očeta«; Miho M a-1 e š a, ki zajema svojo- snov največ iz folklore in s finimi črtami (glej našo sliko »Makedonska dekleta«) ali z močnimi potezami pričara prave rahločutne slike pestrih noš in nakita gledalcu pred oči, in nenazadnje seveda Toneta Kralja, ki stoji s svojim bratom, ekspresionistom Francetom Kraljem nekako na začetku umetniškega razdobja, ki je v tej razstavi zajeto. Seveda pa so- tudi ostali Maksim Sedej, Veno Pilon, Avgust Č e r n i-g o j, Riko Debenjak in mlajši Tinca S t e g o v e c, Oton Polak, Marjan P o-g a č n i k, Flotis Oblak ter Marjan Tršar deležni priznanja, ki jim gre. Dr. Milesi, kustos koroškega deželnega muzeja in strokovnjak na področju umetniške zgodovine, ki je minulo nedeljo razlagal razstavo, je najbolj dvignil izmed vseh umetnikov, ki na njej razstavljajo, Franceta Miheliča, ki je na letošnji razstavi lepih umetnosti v Benetkah dobil prvo- mednarodno nagrado za grafična dela, in Lojzeta Spacala, ki je v zadnjih letih postal svetovno priznan umetnik. Dr. \Verner Berg, ki je na razstavi sodobne koroške umetnosti v Ljubljani doživel najboljše ocene svojih del, pa je označil razstavo slovenskih grafikov v Celovcu kot strnjeno celoto, ki izpričuje visoko stopnjo slovenske grafične umetnosti zadnjih let. V svoji celoti je napravila razstava sodobne slovenske grafike najboljši vtis na njene obiskovalce in jo na splošno smatrajo kot eno izmed najbolj znamenitih in ogleda vrednih tovrstnih prireditev zadniega časa v Celovcu. ✓A/ Živahno gledališko udejstvovanje Italijanov v Jugoslaviji Miha Malcš: Makodonska dekleta dela ljudi, ki jim je grafika prvenstveni način umetniškega izražanja. Na drugi strani pa je njena pestrost po oblikah, motivih in umetniški vsebini zgovoren dokaz za to-, kako svobodno- in sproščeno se umetnik v novi Jugoslaviji lahko izživlja. Štirinajst slovenskih grafikov od starejše, preko srednje in do najmlajše umetniške generacije razstavlja 73 svojih del. Laskave kritike v celovškem časopisju predvsem in obširneje omenjajo B o ž i d a r a Jakca, ki ga imenujejo poeta igle (njegovo delo iz leta 1953 »Poslednje zvezde« smo prikazali v zadnji številki našega li- V okviru Narodnega gledališča na Reki se udejstvuje, kakor znano, tudi italijanska Drama. Njeno delovanje je bilo doslej usmerjeno na kulturne potrebe italijanskega prebivalstva prevsem na področju Reke. Sedaj, po tržaškem sporazumu, pa bo italijanska Drama na Reki razširila svoje delovanje tudi na istrska mesta, v katerih živi italijanska narodna manjšina. Vodstvo italijanske Drame je pred kratkim sestavilo s predstavniki teh mest načrt za stalna gostovanja reškega italijanskega gledališkega ansambla po Istri. Po vsaki premieri na Reki bo- italijanska Drama šla na turnejo ter bo nastopala v Pulju, Rovinju, Vo-dnjanu, Bujah, Umagu, Izoli in Novem gradu. Načrt predvideva, da bo vsako leto šest takih turnej z najmanj 60 predstavami. Prva taka turneja je na programu že s pričetkom prihodnjega leta. Pred kratkim so ustanovili na Reki tudi lutkovno gledališče za italijanske otroke. To gledališče vodijo profesorji in učitelji tamošnjih italijanskih šol. Tudi to gledališče bo- razen rednih predstav v italijanskem klubu kulture na Reki gostovalo še v drugih krajih Istre, kjer žive Italijani. Razen italijanske Drame in lutkovnega gledališča na Reki pa goje dramatiko rudi mnoga krajevna italijanska kulturno-prosv etan a društva po raznih krajih Istre. Osrednja organizacija italijanske narodne manjšine v Jugoslaviji — Italijanska unija — je ob pričetku letošnje sezone osnovala posebno- dramsko sekcijo, ki bo zbrala igralce, režiserje in tehnično osobjc, nakar bo te sile načrtno porazdelila na posamezna društva ter s tem učinkovito okrepila njihovo kulturno prosveto dejavnost. CdF0Ze2t5 k nagradni seriji slik: Ali poznaš ta domači kraj? Slika predstavlja: SLOVENSKI JEZIK Po nepredvideno dolgi prekinitvi, ki je nastala zaradi dolgotrajne težke bolezni avtorja, bomo odslej spet lahko objavljali nadaljevanja ..Slovenskega jezika. Vsega bo Se kakih deset nadaljevanj, potem pa bo gradivo zbrano izšlo v priročni knjižici. Vsi, zlasti pa učitelji, šolska vodstva, knjižnice itd., ki se za tak priročnik slovenskega jezika zanimajo, naj svoje potrebe po možnosti čimprej javijo „Naši knjigi" (Celovec, Ga-sometergasse 10), da bomo lahko predvideli zadostno naklado. Dovršni sedanjik nam rabi tudi v živahni pripovedi, stoji torej namesto preteklega časa. Pokaže naj nam to odlomek iz Krjavljeve pripovedi, kako- je hudiča presekal: »Ob enajstih je bilo, to še dobro vem. Sam sem stal, megla je bila in tema kakor v rogu. Zeblo me je, pa sabljo sem imel. Postajal sem dremoten, zato sem začel tjakaj po morju gledati. Kar gori v jamboru nekaj za- rvili. Jaz. gledam, gledam — nič ni bilo. Spet se mi z.a- dremlje, pa počenem na tla. Kar se barka tri pota z. a gu- glje ...“ Pripoved se začenja v preteklem času, dogodki mirno teko (je bilo, sem stal...); ko pa nastopi nekaj nepričakovanega, seže pripovedovalec po dovršnem sedanjiku ter nam tako novi dogodek nenadoma postavi pred oči (kar... zacvili), da ga gledamo tako živo kakor na odru — v drami. To vrsto pripovednega sedanjika imenujemo dramatični sedanjik. — Opozoriti velja, da moramo biti pri menjavanju časov previdni; že v istem odstavku ne sme biti prepogostno, v istem stavku pa je celo napačno-: ko sem ga po toliko letih spet videl, me navda veliko- veselje (prav: me je navdalo). Dovršni sedanjik nam rabi kot pripovedni sedanjik tudi za napise v povestih in na podobah, n. pr. Deseto poglavje: Oliver natančneje spozna značaj svojih novih tovarišev. Pod podobo je stal napis: Nemci vdero v vas, jo zažgo in postreli talce. Temu sedanjiku pravimo z a-pisni sedanjik. Zdaj, ko- poznamo rabo nedovršnega in dovršnega sedanjika, lahko presodimo nekatere napake, ki se včasih slišijo ali bereš. Tako je napačno reči: jutri pišemo nalogo, saj nam nedovršni sedanjik ne izraža prihodnosti; prav je: jutri bomo pisali nalogo. Iz istega razloga je napačno: predstava se vrši v nedeljo, prav: se bo vršila ali še lepše: predstava bo v nedeljo-. — Napačno je: v knji- gi nam pisatelj opiše polet okoli sveta, prav: je opisal ali opisuje. Napačno: kakor priča izpove, je bil obtoženec zraven; prav: kakor je priča izpovedala. Nedovršni prihodnjik izraža v prihodnosti trajajoče ali ponavljajoče se dejanje: Če^ boste \i molčali, bodo kamni govorili. — Včasih nam izraža tudi domnevo (takole bo imel okoli 60 let), zapoved (ali boš tiho!) in prepoved (nič mu ne boste glave mešali). Dovršni prihodnjik pomeni v prihodnjem času dovršeno dejanje: Jutri bomo vse uredili. Obiskali bomo lepe koroške kraje. Nedovršno- pretekli čas izraža v preteklosti trajajoče ali ponavljajoče se dejanje: Povsod so že spali; vas je molčala; izza hriba se je pobliskavalo. Dovršno pretekli čas pomeni v preteklosti trenutno dejanje, njega začetek ali konec: Počil je strel. Ro-g je zapel. Zmešal ga je in zmamil. Predpretekli čas izraža dejanje, ki se je v preteklosti dogodilo pred drugim dejanjem; dela se navadno iz dovršnih glagolov: Kakor je bil obljubil, tako je tudi storil. Konja, ki so ga bili oče predlanskim kupili, smo že lani prodali. (Nadaljevanje sledi) KOLEDAR: KOLEDAR Petek, 17. december: Lazar Sobota, 18. december: Gracijan Nedelja, 19. december: Urban Ponedeljek, 20. december: Evgenij in Makarij Torek, 21. december: Tomaž Sreda, 22. december: Demetrij, mučenec Četrtek, 23. december: Viktorija. SPOMINSKI DNEVI 17. 12. 1887 Lenin prvič aretiran zaradi so- delovanja na Študentovskem zboru v Kazanu. 18. 12. 1737 Umrl v Cremoni italijanski izde- lovalec violin, slavni mojster Antonio Stradivari. 19. 12. 1828 Rojen v Lesah jezikoslovec in na- rodni buditelj Anton Janežič. 20. 12. 1920 Uredništvo in tiskarna „Edinost“ v Trstu drugič razdejana. 21. 12. 1382 Habsburžani so dobili Kranjsko v fevd — 1873 Rojen skladatelj Josip Ipavec. 22. 12. 1779 Umrl slovenski prekmurski pro- testantski pisatelj Štefan Kuzmič — 1946 V New Yorku svečano otvorjen Jugoslovanski narodni dom.. 23. 12. 1875 Rojen na Vinici pri Sodražici li- terarni zgodovinar, pisatelj in urednik dr. Ivan Prijatelj. Naši pevci v Radovljici \J. Združena mešana pevska zbora slovenskih prosvetnih društev na Radišah in v Kotmari vesi sta minulo soboto gostovala v prijazni in gostoljubni Radovljici. Zbor je vodil in mu dirigiral Šimej Wrulich iz Radiš. Bilo je sicer skrajno deževno vreme, ko so se pevci zbirali v Podrožčici, vendar jih je od začetka in vso pot spremljala najboljša volja. Na Jesenicah sta pevce sprejela in pozdravila zastopnica Ljudske prosvete tov. Anka Gaberc in sekretar Social, zveze delovnega ljudstva za radovejski okraj tovariš Korošec. Z avtobusom so se nato odpeljali na izdatno kosilo v Radovljico. Popoldne pa so se peljali na Bled in okoli jezera, nakar so se spet okrepčali v blejskem hotelu. Zvečer so se pripravili na pevski koncert v Radovljici, kjer je prebivalstvo kljub neugodnemu vremenu do zadnjega kotička napolnilo kino-dvorano. Naš dar, koroško narodno pesem so poslušalci sprejeli z velikim navdušenjem in odobravanjem. Več pesmi smo morali na vihamo zahtevo občinstva ponoviti, tako na primer »Pojdam v Rute« in »Ti pub’č ja kna lumpej«. Velik aplavz so želi solisti Pak Jože iz Kotmare vesi, pevovodja Šimej Wrulich iz Radiš ter solistka Mici Užnik iz Kotmare vasi. Ko so odpeli zadnjo pesem, jih je občinstvo nagradilo z dolgotrajnim živahnim ploskanjem. Po koncertu je bil zelo posrečen družabni del izleta. V Grajskem dvoru je bil banket in nato prosta zabava, kjer so se domačini, posebno mladina, pomešali med naše pevce ter so se tako med seboj spoznavali in si izmenjavali svoje misli. Kakor bi trenil, so minule prijetne ure in zadnji so se šele prav ob jutranji zori pri- Ime in priimek: Kraj in štev.: Pošta: čeli razhajati. Zaspance pa, ki so šli prej spat, je zbudil razigran kvartet s pesmijo »2e svita, bo dan ...« — in kmalu so se vsi zbrali pri zajtrku. Nato pa se je bilo treba posloviti in polni lepega doživetja, novih spoznanj in zadovoljni ter hvaležni gostiteljem so se pevci vrnili. Zveza slovenskih zadrug v Celovcu registrirana zadruga z omejenim jamstvom Vabilo na občni zbor Zveze slovenskih zadrug v Celovcu, registrirane zadruge z omejenim jamstvom, ki bo v soboto, dne 18. decembra 1954 cb 9. uri v dvorani št. V (pritličje), Delavske zbornice, Celovec, Bahn-hofstrasse. Florijan L a p u š, 1. r. predsednik Ali poznaš fa domači kraj? Z današnjo sliko zaključujemo našo nagradno serijo, objavljeno pod naslovom: »AH poznaš ta domači kraj?« Slišali smo in tudi iz doslej poslanih odgovorov sklepamo, da je ta ali ona. slika za marsikaterega naročnika in bralca bolj trd oreh, kot je bilo pričakovati, če-pav so bile vse slike že prej kdaj objavljene. Večina bralcev bo seve šele v naslednjih dneh poslala vseh pet rešitev skupaj in upamo, da bo čim več pravilnih. Vsekakor si dobro oglejte vsako sliko, preden zapišete ime kraja ali mesta, ki ga slika predstavlja. Marsikdo jo je vrnimo mahnil« že ob prvi sliki. Zato pozor! Znana vesela popevčica o »usmanu« vam lahko pokaže pravo pot. No, vidite, ste pa le prav uganili! Gorjanci so mnenja, da so na drugi sliki Hodiše. Pa so se tudi urezali. Hodišani jim hudo zamerijo, da tako slabo poznajo njihov kraj. Samo mimogrede na uho povedano: Naša priljubljena narodna pesem poje o kajžici in puobču, ki notri prebiva ko} sam. Kje je to, pa sami veste. Na tretji sliki je središče občine, o kateri pravijo tamošmji domačini, da je republika zase. Če ste brali odlomek o zelenih kadrovcih iz Prušnikove knjige »Gamsi in plaz«, se boste spomnili. Za četrto sliko pa res ni treba nobenih namigljajev. Mogočna Košuta v ozadju vendar vse pove. O današnji zadnji sliki v tej seriji pa ste na prvi. pogled čisto pravilno uganili, da ne predstavlja glavnega mesta Abesinije, marveč ima s to deželo samo toliko skupnega, da se cesar Haile Selasie ob svojem obisku v Avstriji v tem mestu ni ustavil. Sedaj smo pa skoro že preveč povedali. Pa nič zato. Bo pa več pravilnih rešitev in s tem več tekmecev za dragocene nagrade. Kdor je rešitve že sproti pošiljal in se boji, da morda kakšno sliko ni pravilno uganil, lahko še pošlje popravek, dokler je še čas. Za vse naročnike in bralce pa velja: Pošljite rešitve posamič ali skupno tako, da bodo dospele v naše uredništvo vsaj najpozneje do 28. decembra (ne šele do 30. decembra, kot smo prvotno objavili), da bomo mogli razdeliti nagrade že za Novo leto. Vsaka rešitev mora biti napisana na odgovarjajočem odrezku. Še enkrat preberite seznam nagrad in navodila, ki smo jih objavili dne 19. novembra v štev. 46 našega Usta. Ne zamudite priložnosti. Čaka vas 16 lepih nagrad. Uvrstite se med tekmovalce. Če boste imeli srečo, vam bo žreb naklonil lepo novoletno darilo. Razne vesti iz Koroške V Podrožčici se je minuli ponedeljek neprijetno je za one, ki morajo nositi še primerila prometna nesreča, ki je na srečo potekla še dosti prizanesljivo. Iz Salzburga došli brzovlak je pravočasno privozil na postajo. V Podrožčici stoji nekaj časa, toliko da izvedejo cariniki in varnostni organi obmejne formalnosti. Med tem časom pa premestijo paketni voz, ki kakšno prtljago. To stanje traja že dolgo časa in utemeljena je želja potnikov, da bi se ta pomanjkljivost odpravila. Prej kedaj je še vozil Albin Bergler, ki pa je vožnjo opustil. Kakor je slišati, se je s tem vprašanjem nedavno bavil pliberški mest-občinski odbor in sklenil, da bo pripo- cm pa pi pancuu ’ m ''*“'■'****’-------l-----r ~ e do Podrožčice priključen zadaj na vlak, ročal podelitev koncesije za avtobusno li- I T* _ J — 1 _ m rt rt. 4* rt I r •• rt •— trt,rt L' il t _ . _ . . _ T>1 — Irt . k .. 1 — 1 . rt 1 rt rt « r rt rt * *rt ► rt M • Ič rt «— lil pred garnituro. Toda ko so takrat paketni voz sprostili lokomotive za premikanje se je izkazalo, da so na vozu odpovedale zavore. Paketni voz je pričel s precejšnjo brzino drveti ter se je z močnim sunkom zaletel v garnituro brzovlaka in se za-gvozdil v vagon. Zaradi močnega sunka je bilo pet potnikov lažje poškodovanih. Večje poškodbe je odnesel neki železničar, ki je zadobil rane na obeh rokah. Vlak je zaradi tega dogodka^ mogel šele po eni uri odpeljati iz Podrožčice. Neki lesni trgovec iz Vrbe je nedavno kupil nov »ljudski avto«. Za prevoz novega vozila mu je tvrdka dala na razpolago enega izmed svojih mehanikov. Čim sta z novim avtom prispela do jezera, sta menjala sedeže ter je za krmilo sedel novi lastnik vozila. Minulo pa je že tri leta, odkar je ta zadnjič sedel ža volanom. Ko je hotel avto obrniti, je pomotoma pritisnil na prvi tek in zdrvel v bližino nekega drevesa. Namesto pa, da bi bil nemudoma stopil na zavoro, je dal še več plina. Ni čudo, da se je z avtom z vso silo zaletel v drevo. Posledica je bila, da se je avto prevrnil in zakotalil po cesti. Na srečo sta bila oba moška samo lahko poškodovana, pač pa je na vozilu nastala škoda, ki znaša okoli štiri tisoč šilingov. Ob slabem vremenu je za potnike iz Pliberka, ki hočejo na dva kilometra oddaljeno železniško postajo ali pa z vlakov domov, zares neprijetna zadeva. Poseb.no nijo Pliberk—kolodvor interesentu Karlu Schneiderju. Na liniji bi vozil z omnibusom tipa ljudskih vozov. Celovški trgovci so s srebrno nedeljo zadovoljni. Pravijo, da je bilo minulo nedeljo veliko več ljudi v mestu kakor prejšnja leta in to kljub neugodnemu vremenu. Množica ljudi jc seveda tudi kupovala, kakor je pred prazniki običajno. Pa so celovški trgovci tudi okusno opremili svoje trgovne in izložbena okna. Praznično in prav lepo so okrasili ter v morje svetlobe so nadeli tudi nekatere ulice, kakor Wienergasse, Burggasse in Stari trg. Lepe dekoracije brez dvoma niso zgrešile svojega učinka na kupce ter so jih tem bolj privabljale in vsak si je rad, kolikor je le mogel po svojih denarnih sredstvih, nabavljal vsakovrstne potrebščine zase in družino. Vsakovrstnih predmetov in blaga je v celovških trgovinskih podjetjih dovolj na izbiro. Kmet Kvl Polž Iz Pudlasa je bil pred nekaj dnevi s svojo konjsko vprego pred gostilno Hafner v Gornji vesi pri Žvabc-ku. Ko je imel opravek pri svojem vozu, je prišel preblizu nekemu drugemu konju, kateri ga je udaril v končnico in ga občutno poškodoval. Kmečkemu sinu Erichu Kresniku, p. d. Mačkovemu v Potočah. je pri izkladanju hlodov zletela trščica v usta ter mu prebila jezično konico..,: .. Pri Kmetčki gospodarski zadrugi Železna Kapla V Železni Kapli, obdani od oddaljenih gorskih vasi, katerih mnogi prebivalci imajo tudi preko 10 kilometrov v trg, posluje že mnogo let domači zadružno-gospodarski zavod: Kmečka gospodarska zadruga. Ustanovili so jo za blaginjo okolice in skupnosti zavzeti ljudje, preprosti in pošteni kmetje, da bi se izognili izkoriščanju po privatni trgovini in si pomagali sami. Kar jim Kmečka gospodarska zadruga po svojem namenu in nalogah lahko nur di, se kmetje v svojem kapelškem zadružnem okolišu čedalje bolj zavedajo. Okoli 400 zadružnikov iz občin Železna Kapla in Bela, ter deloma tudi iz občin Žitara ves in Galicija nabavlja velik del svojih potrebščin pri svoji zadrugi. Vsak dan prihajajo ljudje z vozovi in nahrbtniki po stvari, vsako soboto pa je pravcati tržni dan, ko je pred nakladališčem zadruge natlačenih polno vpreg iz bližnjih in oddaljenih krajev. Tržni dnevi v sobotah, kakor ta dan že imenujejo, so prava zbirališča kmetov in v okviru tega tudi zelo pomembni dnevi za medsebojno izmenjavo misli in izkušenj na področju kmečkega gospodarstva. In pogosto se zgodi, da kateri privede prihodnjo soboto k zadrugi tudi svojega soseda, ki je morda s svojim pristopom doslej še okleval. Poslovodja kapelške Kmečko gospodarske zadruge, Franci Vavti, lahko pove, zakaj vlada med zadružniki-kupci največ zanimanja. Predvsem posegajo sedaj kmetje po krepkih krmilih, ker jim je poleg gozdnega gospodarstva živinoreja in prašičereja glavni vir dohodkov. Močno povpraševanje je po koruzi, ki jo rabijo za krmljenje, ker je letos zaradi nezadovoljive letine bolj malo krompirja na trgu. V pomembnih količinah kupujejo tudi krušno moko, ker jim predeli hribovitih kmetij ne dajo dovolj krušnega žita. Značilno je, da obstaja nekoliko manj zanimanja za umetna gnojila, ker morda Še ni prodrlo povsod prepričanje o koristi teh snovi, ali pa so tudi prevozne možnosti na dom zelo težavne. Vsak, kdor si le more, si nabavlja postopoma tudi moderno kmetijsko orodje in stroje in tako izboljšuje svojo kmetijo, olajšuje delo in dviga donosnost. Zadruga pa ustreza prav tako tudi gospodinjam z gospodinjskimi potrebščinami in delavcem z vsakovrstnim orodjem, kar vse tudi izkazuje lepo postavko na prodajnem računu. Ob kratkem obisku pri Kmečki gospodarski zadrugi Železna Kapla se je mogoče prepričati, da se je zadruga zares močno razvila in se razvija naprej v vse pomembnejši gospodarski faktor svoje ožje in širše okolice. Kaj naj kupimo za davilo? Lepa navada je med ljudmi, da se ob različnih prilikah medsebojno obdarijo. Ni pa vedno lahko izbrati primernega darila. Gotovo pa ste že mislili tudi na to, da je lepa knjiga res primemo darilo za vsakogar. Zato torej tudi vi kupite knjigo in jo podarite. Obiščite slovensko knjigarno v Celovcu, Gasometergasse 10 prepričali se boste, da je izbira bogata, cene pa so vsakomur dostopne. Lepe slikanice bodo v veliko veselje našim najmlajšim. Za šolsko mladino imamo na izbiro lepe mladinske knjige poznanih pisateljev. Na izbiro pa imamo dela domačih in tujih pisateljev, ki si jih lahko poljubno izberete. Ne pozabite torej obiskati tudi slovenske knjigarne ter kupiti kako slovensko knjigo, ki bo krajšala čas ob dolgih zimskih večerih. Polana Šivilja Mici Mostečnik, p. d. Mlinarjeva na Polani, je z dobrim uspehom napravila mojstrski izpit. Naši domačinki ob dosegi njenega cilja iskreno čestitamo in opozarjamo na njeno delavnico, ki jo je že odprla! Srbska narodna: TEŽAVA PALČEK NAGAJIVČEK Oče je imel sina lenuha, ki je raje poležaval kakor delal. Vse delo po hiši je opravljal oče — sin pa se je sprehajal in žvižgal. Neko zimo pa je oče zbolel. Drv od nikoder, zima pa je bila huda. »Nič ne pomaga sinko! Pojdi v gozd in nasekaj drv!« je prosil bolni oče. & i H f sm »Ali nisi pravkar priznal, da si delal s težavo?" Sedaj šele je sin doumel, kaj so pomenile očetove besede. Oče pa je nadaljeval: “Tako je to, sinko! Brez težave ničesar ne storiš. Propadle bi vasi, mesta, propadel bi ves svet — vsi bi propadli in pomrli odi lakote, če bi nam ne pomagala težava.« »Toda kako vendar?" je odgovoril leni sin. »Saj ne bom znal. Tega še nikoli nisem delal.« »Sedaj boš moral. Vzemi sekiro, vpreži konja in pojdi!« »Saj ne bom zmogel.« »Kar pojdi! V gozdu živi dobra starka Težava, ki ti bo pomagala.« Sin je zaupal v starkino pomoč. Vpregel je konja in odšel. Ko je prišel v gozd je zaklical na ves »Težava, hoj, Težava! Pridi in mi pomagaj!« Toda nihče se mu ni odzval. »Morda komu drugemu pomaga," je menil lenuh. »Toda dokler mi ne pride pomagat, bom sekal, da me ne pokonča mraz. Starka pa naj potlej zbaše drva na voz.« Ko se mu je zazdelo, da je dovolj nasekal, je ponovno začel plicati Težavo — toda zaman. »Če bom čakal, se lahko zgodi, da me prehiti noč,« je menil sin. »Bolje bo, če bom nakladal, dokler ne pride Težava in mi pomaga.« Tako je po malem naložil vsa drva na voz, si obrisal potno čelo in pognal proti domu. »Drva sem pripeljal,« je dejal očetu, »toda s težavo, ker mi ni nihče pomagal.« Za deveto goro je žlvd palček. Droban je bil videti in tanek, da bi se v pesti zdrobil, pa je bil vendar močan, da bi !u-naku rebra potrl. Nikogar se ni bal, ne ljudi in ne živali, še hudobne žerte Zgage ne, ki je nabirala zelišča v rebri in so ji bili poslušni celo voleje. Kadar je šel v goro, je nesel pod pazduho kladivce. Česarkoli se je z njim dotaknili vse se je spremenilo v samo suho zlato. V globo- Lisica in divji petelin na ve|i pa spi Pride lisica pod drevo, divji petelin. Pokliče ga: »Hej, petelin! Ali me slišiš? Pridi k meni, da se kaj pogovoriva!« »Veš kaj, tetka,« pravi petelin »nimam se kaj s teboj pogovarjati. Sicer pa ti povem, da sem videl lovca, ki je nabijal puško.« »Ej, kaj neki poveš! Pojdi no dol z drevesa. Povedala ti bom, kaj piše danes v časopisih. Pisano je, da se danes lahko vsa divjad pogovarja med seboj, da se lahko skupaj sprehaja in da ji nihče ne bo nič žalega storil.« »Veš kaj, tetka, vseeno ne bom prišel dol. Zdi se mi, da koza kaj nemarno obira grm, če je volk v bližini" »Pojdi, pojdi, kaj govoričiš. Medtem ko tveziš otrobe, bi se tvoj oče že trikrat zasukal na veji z glavo pod perutjo. In še samo z eno nogo bi se držal.« »Tudi jaz bom to storil.« »Ne verjamem, da boš!« Pa stisne divji petelin glavo med peruti, prime se za vejo z eno nogo in — bum! — že leži na tleh, prav pred lisico. Lisica ne bodi lena, ga zgrabi za vrat in steče.' Petelin vrešči kar mu grlo daje. pa ga sliši družina: »Hej, hej, lisica je odnesla petelina!« Pa se petelin domisli zvijače in pravi lisici: »Draga moja tetka, nikar ne dovoli, da me moji dobijo v pest. Reci jim, da sem tvoj, da me ne daš!« Lisici je bilo to prilizovanje všeč, pa spusti za hip petelina in se obrne nazaj: »Petelin pravi, da je moj, ne boste ga dobili!« V tem pa petelin zamahne s krili in zleti na isto vejo, na kateri je sedel prej. povpraša lisica, se oglasi petelin z »Kje pa si, petelin? »Kaj pa je, tetka?« veje. • Veš kaj, grdo si me potegnil!« »Nisem, tetka, nisem!« •No, pridi še enkrat, lepo te bom nosi- la.« »Zdaj pa' ne morem več. Grdo si me zdaj nosila, tiščala si me za vrat in vsa rebra sem si ožulil. Tam na dvorišču je moj brat, domači petelin, pa pojdi ponj." Lisica se odpravi na dvorišče, a tam jo prestreže pes. Velik je kot volk. Ko zagleda lisico, se požene proti njej. Lisica ujame še pravi trenutek in se požene v beg. Pes pa jo dohiti in ji odtrga rep. Komaj mu je še ušla v svojo lisičino. »O joj, o joj,« je zastokala, »lepe moje prednje noge, kako sem vam hvaležna, da sem ušla tej pošasti. In tudi vam sem hvaležna, moje zadnje noge. Tebe, rep, ki si se pustil ujeti, pa niti ne maram več. Kar naj te ima pes.« In tako je tista lisica ostala brez repa. Trije lovci Bili so trije lovci, dva nista imela orožja, tretji pa je bil brez puške. Nekega dne so šli na lov, da bi prepodili tri zajce. Dva zajca sta zbežala, tret-a pa niso dobili. Tistega, ki ga niso do-so odnesli domov. Pa so prišli pred neko hišo, ki ni imela zidov, ne oken in ne strehe. Poklicali so gospodarja, ki ga ni bilo tu in mu dejali: »Daj nam, gospodar, kakšen lonec, da bomo skuhali zajca.« Gospodar jim odgovori: »Tri lonce imam. Dva sta razbita, tretji pa nima dna.« »Prav dobro!« so dejali lovci. Vzeli so torej lonec, ki ni imel dna in skuhali v njem zajca, ki ga niso dobili. Tako so se do sitega najedli in potem odšli domov. kem jarku ga je zakopal cel čeber in od tistih dob je studenec usahnil. Res je bil nas palček velik nagajivec, a srce mu je živo bilo za reveže. Včasih se je ugodilo, da je pohitel po stezi tja dol na polje in gospodarjem pomagal kmetovati ter obdelovati polje, koscem kositi, žanjicam žeti; svetoval jim je to in ono, kaj škoduje in kaj koristi. Da, če ne bi bilo pestunje, je materam celo pomagal pestovati, da so mogle brez skrbi gospodinjiti. Najrajši pa je imel otroke. Pri otrocih biti, z otroki se igrati, to mu je bilo v veselje. Lovil se je z njimi in podil, dokler ga ni prepodil petelin na gnoju, zakaj kikirikanja ni prenesel. Le kako je bil vseh muh poln! Zdaj je sedel psu na široki hrbet pa spet splezal na bezeg ali odšel za skledenj in se skril. Ves razposajen je v svoji suknjiči brez šiva splezal na drevo in oponašal ščebetanje ptičev, da so se mu otroci do solz nasmejali. Ponoči je prišel na okno in če je našel okna odprta, je smuknil v izbo na ogledi. Dete, ki se je prebudilo, je zazibal v sen, najstarejšega pa vlekel za lase, za nogo, za roko, slednjemu zmetal jabolčne peč! i na senca in ga poščegetal, mu šepnil šaljivko v uho pa skočil končno spat na zapeček. Ene stvari pa ni maral: Proti vinskim bratcem, kakor da se je zarotiL Zgodilo se je, da je bil semanji dan pa si ga je bil poštni sel nekaj čez mero privoščil. Palček mu jo je pošteno zasolil. Na večer je bilo in megla se je vlegla na zemljo, ko ga je pričakal na mostu. Srdito mu je pogledal v oči. Zdaj se mu je zapletel med noge, zdaj ga je zbodel v rebra, zdaj spekel s koprivo, da je bilo joj. Nato ga je pahnil v vodo, da jo je bredel do pasa. Mož se je ves osupel in premrl — bilo je že na jesen — približal domu in šel spat brez jedi, pa še celo trezen. Anton Ingolič: V Dobniku se je zganilo. Da, to bi bilo mogoče, če bi imel toliko denarja, kot ga imata Munda in Koreska. Toda če stori po nasvetu prenapetega dijaka, izgubi posestvo in denar. »Če to ni mogoče,« je Marko presekal Dobnikov molk, »mu pomagajte kot ravnatelj denarnega zavoda. Posojilnica ne sme služiti bogatašem, marveč mora pomagati ljudstvu.« »Gospod Turkuš,« se je Dobnik spet nasmehnil, »znane so vam vendar težave, v katerih tiče naši denarni zavodi. Večjih posojil sploh ne smemo dati. Še posebno