Frančišek Štrukelj -Jaroslav.
(Spisal') dr. Fr. L.)
Od 1. 1870. smo med pisatelji mnogokrat srečali ime Jaroslav. Dolgo nisem vedel, kdo je ta mož, ki tako marljivo piše v »Novice". Naposled sem zvedel, da je Jaroslav upokojeni duhovnik na Šmarni gori Frančišek Štrukelj, katerega so prijatelji te gore dobro poznali, pa tudi pomi-lovali zaradi njegove neprestane bolehnosti. Pomiloval sem ga tudi sam, zakaj nisem mogel opaziti, da bi se bil v pogovoru kdaj zasmejal, da bi bil pokazal kdaj veselje do družbe ali zabave, da bi se bil kdaj čutil res srečnega in zadovoljnega. Vendar je imel jedno veselje: to so bile njegove knjige, in jedno priljubljeno delo: to je bilo pisateljevanje. Sedaj počiva njegovo truplo že štiri leta na Šmarni gori, a te-le vrstice naj mu bodo skromen spominik, da ga Slovenci ne pozabijo.
Frančišek Štrukelj se je rodil v Št. Vidu pri Ljubljani na štev. 20., v tedaj tako zvani Matijakovi hiši, kjer je pa sedaj velika župana Belca hiša. Njegov oče Jožef je bil kajžar in čevljar, mati je bila Marijana, ro-
Fr. Štrukelj-Jaroslav.
jena Robida. Bila sta sicer bolj ubožna, a jako delavna in pogumna. Oče se je ukvarjal z rokodelstvom, mati pa z vrtom in z nekaj njivami. Prodala sta staro kajžo in si poleg nje sezidala lično hišico sredi malega vrta, nasajenega z drevjem. Imela sta troje otrok: starejši je bil naš ,France' (tako so ga imenovali), dve leti mlajša je bila hči Mi-cika, in najmlajši je bil sin Andrej. France se je rodil dne 29. listo-pada 1. 1841. in je bil že v prvi mladosti bo-lehen otrok. Bil pa je jako pobožnega srca, ki je imel veselje samo za cerkev in njena opravila. Stregelje pri maši, doma pa je sam oltarčke posta vi j al, ma-ševal in pridigal, in ob tem mu je moral biti bratec za strežnika, sestra pa za pevko. Imel je jako dober spomin in je otrokom pripo-vedal, kar je tu ali tam slišal. V domači šoli se je lepo vedel in bil posebno miren; tudi se je prav marljivo učil; zato je bil nanj pozoren tedanji šentviški župnik Blaž Potočnik in je nagovarjal stariše, da naj ga dado še nadalje v šolo. Izprva niso imeli poguma, a naposled so se le udali prigovarjanju in poslali Franceta v Ljubljano.   Šlo je,  toda  jako trdo.   Mati je
*) Največ poročil o pokojnem pisatelju Fr. Štruklju  mi je podala njegova sestra Micika, nekoliko njegov poslednji cerkvenik, gosp. župnik J. Ažman, in gosp. Fr. Rebol z nabiranjem literarnega gradiva. „Dom in svet" 1899, štev. 22.                                                                                                    43