< * SEE PTICA V PROSTOSTI PESMI Napisal, založil, na svetlo da! MATIJA BELEC pri Sv. Bolfanku v Slov. gor. 1920 Ptica v prostosti =a= Pesmi ===== —O— Napisal, založil, na svetlo dal MATIJA BELEC pri Sv. Bolfanku v Slov. gor. 1920 I. natis. — III. zvezek Vse pravice pridržane. — Tisk W. Blanke v Ptuju • -••• -• f. *•••* i,*\ y\ Zaželjena zvezda. V prostorne nebeške višave, Kjer zvezdic nebrojno gori; Ozira Slovan se z nižave Ko noč se mu jasna stori. Že s prvim, pogledom mu čita, Se lahko z njegovih očes; Da nekaj srce mu očita Ko prosi pomoči z nebes/ Zatoraj se v zvezdo ozira, V pokojnih in jasnih nočeh, Da rešila bi brez ovira Ga muh na teh zemeljskih tleh. To breme, ki leta in leta Slovanu že v srcu boli; Odloži mu zvezdica sveta Da srečen kedaj še živi. Pripelji se zvezda pripelji In vzemi si kakor v dolžnost; Da vstrežeš Slovanovi želji In pošlješ mu mir in prostost! O prostosti. Ptičica v grmovju skače Z vejice na vejico. Poje lepo pa brez plače Od prostosti pesmico. V prvih glasih opisuje Srečen svoj iz gnezda vzlet. V drugih se pa pritožuje Črez sedanji zviti svet. V kletki tesni so imeli Me zaprto vbogo stvar; So prostost mi zlato vzeli Vendar pa ne za vsikdar. Usmilim deklici se mladi Ki je zrla mi v bridkost; Me s tolažbo zlato gladi Da me spet spusti v prostdst. Ko pomlad je razcvetela, Prime dekle me v roko; Iz katere izletela Spet pod prosto sem nebo. Tukaj zopet pojem, letam, Skačem, kjer se meni zdi; Mehke gnezdice si spletam, Kjer mi le srce želi. V kletki dobre tečne hrane, Sem dobivala vse dni; Pa v prostosti bolj čislane Jagode so s trnja mi! V kletki palčice zrezljane Bile so mi djane tri, Po njih nosila sem rane Kakih sploh v prostosti ni. Tu v prostosti milijone Vejic meni prostor da; Ki so ljubše mi nad trone Ktere sužnost v sebi ’ma. Saj prostost nam vsem ugaja Nje ves svet se veseli; Saj od vseh sladčič je slaja Vse najrajši v nji živi. O Ribič, Med gorami reka teče, Čudo močno se vali; Se v valovih čolnič meče V čolnu ribič mlad sedi. Tisti ribič moj ljubljenec, Je pred nekim časom bil; On ponudil mi je venec, Ki bi stan moi spremenil. Leto dni je že preteklo, Ko sem bila še pri njem ; Meni k njemu v čoln je vleklo Zdaj več blizu tja ne grem. Zlati prstan sem mu dala Oh, pa kaj se mu zgodi; Ko sva v čolniču krampljala Z roke v vodo mu sfrči. Grozna riba po njem hlastne, Ž njim po vodi oddrvi; Konec je ljubezni častne, Dokler ribe ne vlovi. „Dokler riba ne bo vjeta, Ktera nosi prstan moj,“ Pravi deklica zavzeta, „Ne grem pred oltar s teboj!“ s Ribič vlači svoje mreže, Rib tisoče polovi; Vsaki sam trebuh prereže, Ker rad našel prstan bi! Dela, trudi se kar more, Še mogoče zdanje dni; — Sam si kriv je te pokore Ker na prstan pazil ni. Deklica obljube svoje Še do danes strla ni; Pač pa na obrežju poje Le o sreči svojih dni. Tako se v nesrečo zgazi, Z lastno krivdo marsikdo; Ki se sam premalo pazi, Sam trpi potem škodo. O Prstan. Oj prstanček moj, Kako si bliščeč! Pa blesk mi le tvoj, Nikakoi ni všeč! Če ravno si zlat in lepo storjen; Pa rečem stokrat, Da za-me si štren ! Izučen zlatar, Je tebe izlil; In meni ga v kvar Je v dar podelil. Si zdel se mi strd Od drobnih čebel, Zdaj bridek in trd Ko skorž si nezrel. Ta bridek spomin Ha prstu imam ; Ki vir bolečin Bil prvi je sam. Verjeti ne sme Nikomur se nič; Je prstan v gorje, Ki vzet je brez prič. Oh, prstanček zlat, Zares si bliščeč! Fa kriv si stokrat Vseh mojih nesreč! Kar storila sem V gorje si in v kvar; Ker v srečo nesmem V nekdanjo nikdar. O n Moja cvetlica. Le tebe edino na vrtu imam Ti žlahtna, mogočna cvetlica! Saj cvetje le tvoje najbolje čislam Se zdiš mi med vsemi kraljica. Med rožami vsemi najlepša si res, V sredini si vrta stoječa; Poslana si k meni iz svetih nebes Kot biser in angeljska sreča. Če kdaj me obhaja življenja bridkost In v srcu me pečejo rane; Ko zmislim pa roža na tvojo sladkost So vse bolečine pregnane. Največja tolažba v resnici si ti Za srčne mi vse razvaline; Živeti presrečno se s teboj mi zdi Po krajih te solzne doline. Le ti mi procvitaj na vrtu srca, Da v prsih pošteno mi bije! In kadar se ločil pa bodem sveta, Naj s tebe mi venec se zvije! Če tebe lakomnež v srce bi sprejel, Ne spal bi nikoli nemirno; Le v tvojo čast pesmi vesele bi pel, Življenje bi teklo mu mirno. Me marsikdo vpraša, kako je ime ? — In kako le kličem cvetlico ? — Ki tako prelepo mi kinčaš srce. Ko krona demantna kraljico. Oj, ti zadovoljnost — ti pravim zares, Najlepša sveta si cvetlica; Kdo nosi te v srcu mu sevaš z očes Svetlejše — ko zvezda zornica. Zatorej pozdravljena si za vsikdar, Ti roža prekrasno cveteča, Naj srca odpira ti rajski vratar, Da vsega človeštva boš sreča! O Prvi cvet. Oj ti prelepi prvi cvet Kako si le se zbudil! Ker svet je s snegom še odet Kdo bo še zdaj te ljubil! Do tebe še ne more Otrok iz snežne gore, Ki tebe tu bi snubil; Tu pri potoku zdaj stojiš Ponosno z belo glavo; In se pomladi veseliš, Ki zdaj budi naravo. Te veter rahlo maja In potok te napaja S prečisto vodo' zdravo. Saj tebi solnce se smehlja Od jutra in do mraka; Ti ptiček zemljico rahlja Je mirna noč ti vsaka. Še luna te pozdravlja In tebe cvet prosljavlja Ki vse ga željno čaka. Pač vsakdo tebe je vesel Se tebe vse raduje; Pomlad si prvi razodel Katero vse spoštuje. Še ptiček vsak prepeva In glasno razodeva, Da zdaj pomlad praznuje. Kot letos, boš ti k letu spet, Se v mladost svojo vrnil Boš lepi novi beli cvet K nebesom spet obrnil. Vse zopet bo veselo Ti v novic slavo pelo, Le me bo grob'zagrnil! O Zimzelen. Oj, ti prelepi zimzelen, Ti rožica čislana ! In že stoletja znana, Kot čist ponižnosti plamen. Pod snegom vedno zeleniš, Pomladi s cvetjem veseliš Stvari iz vse narave. Si kitic posvetne slave! Vse tebe ljubi zimzelen, Od rodov vseh si počeščen! Oj, ti čislani zimzelen Iz tebe venec mili, Rodovi mnog so zvili In djali ga pod kip kamnen. Pod mnogim kipom zeleniš Rodu za rodom govoriš : „Glej, tukaj kip je sina, Ki mati domovina Vsadila mene — zimzelen Mu je v spomin nepozabljeni Oj, spoštovani zimzelen, Rastlina vsa si sveta; Prelepa neprešteta Ti biser vedno pomlajen. S teboj je mnogi grob pokrit, Ki v njem počiva član častit. Za slavo rodovine, In, da spomin ne mine. Si mu preljubi zimzelen Le v trajno čast bil nasajen. Oj zimzelen, oj zimzelen ! Predragi moj ljubljenec, Saj tudi moj boš venec Na grobu večno mi zelen. Spomin moj milo razglasu], In me potomcem opisuj, Kako sem pel veselo, Za domovino celo Oj trikrat srečen zimelen Ostani večno mi češčen 1 O Kukavičjim prvim klicem. Pozdravček bi srčni rad ptici poslal, Pa rajši bi v hišo jo k sebi pozval; Da tu bi mi pela in kratila čas Ter združila včasih bi z meno) svoj glas, Saj njenega svet veseli se glasu Ko poje pomladi svoj prvi: „Kuku!“ Ko bukev tam v gozdu se ozeleni Že ptica vesela na njo prileti Priklanja se celi naravi tako, Da v radosti plava premnogo oko V poklonih nas vzbuja, naj vsi brez strahu Poslušamo njeni še prvi: „Kuku!“ Pod bukvo pa deklica mlada stoji Si šteje nje klice, tako govori: „Pač letos gotovo bom srečna zares Ta ptica mi sreče prinese z nebes Ker bode snubačev v izbiro — juhu! Ko kukavca skrila se bom jim: „Kuku!“ Mlad fantič po gozdu sprehajal se sam Je ptico poslušal si sodil je tam; Si štel je na prste in štel si je dni, Ko tam pred oltarjem z nevesto stoji, Nemore na svetu prej najti miru Ko kukavca poje mu prvič: „Kuku!“ Že ženica stara pred hišo stoji in ptico posluša, ko v gozdu kriči; Je petkrat zapela — pa kako lepó, Še dolgo bom živa —> resnica je to Je ptici verjela, še bolj ko Bogú, Ko prvikrat pela je v gozdu: „Kuku !“ Kaj meni zapela boš kukavca zdaj, Jaz mislim, da poješ, ker kliče te maj; Saj ti za prihodnost nobeno ne veš In prerok življenja nam biii ne smeš Jaz vriskal in pel ti v pozdrav bom : „Juhu In ti pa le kriči tam v gozdu: „Kuku!“ O Prazna vera. Pred osmimi leti na Janžev večer Si sosed nabasal je puško, Ker čuk mu je letal na hruško. „Le čakaj!“ je rekel, „preklicana zver!“ Se začne mračiti, že čuk prileti, * Ter vsede na vejo si suho; Že sosed ga vzame na muho, Ko trenil bi mrtev na tla prifrči. V edino veselje in v sosedov hrup, So vkupaj vaščani leteli; Ter videti čuka želeli, Ki zdel se jim vedno je tako neljub. Kdo čukove smrti bil vendar je kriv, Kdo drugi — čarovnica stara Saj jo je poznala vsa fara So vsi se je bali, ko vročih kopriv. En teden poprej, ko se vsmrtil je ptič, Vaščane je skupaj pozvala In to jim je prerokovala : „Da v kratkem bo sesed pri hruški mrlič !‘ „Iz tega“, je rekla, „mi znano je to, Kjer v noči glasi se ta ptica; Umre — je že stara resnica V taisti bližini gotovo nekdo !“ „Če ptica dotična se pa umori, In kar se je tudi zgodilo; Človeku življenje premilo Se reši — in lahko še dolgo živi.“ In sosed veselo res zdaj še živi Ter gleda to vejo na hruško, Na ktero si rešil je s puško Življenje pred smrtjo za dolge še dni. Čarovnice tudi je sosed vesel, Ji bolj, ko sam sebi veruje; Kaj bo pa — če čuk se maščuje In bode v resnici obema odpel! O Obiskovan pastir. Pod goro visoko na trati zeleni, Kjer rože cvetele so vsako pomlad; Tam vriskal pastir je pri čredi ljubljeni In mladosti svoje tam vžival je sad. Nekoč ga obišče tam deklica mlada, Ovenčana rečem, z miljoni cvetlic; In menila ž njim bi prisrčno se rada, Ker bila oba sta razcvetenih lic. „Poznam“ — mu je djala „jaz tvoje veselje, Kako, da ti prs ne razbije srce! Zato razodeti zdaj hočem ti želje, Ki mene sem k tebi so zvabile le! Črez petdeset let, če še tukaj boš pasel, Gotovo ne bodeš več tako vesel; Med tem boš veselju popolno odrasel In mnogo minulih težav si boš štel. Saj tebe obdajale bodo težave, A jaz sera pa prosta posvetnih strasti: Veselje prinašam v gore in v nižave, Zato me svet hvali, zato me časti! In jaz bom ostala pa vekomaj mlads, A ti pa dobil bodeš sive lase; Zato pa obdaja vesela me nada, Da mladost ohranim do sodnjega dne. Poslana na svet sem iz tiste višave Kjer vlada veselje brezkončno in mir; Sem tudi kraljica vesoljne narave V kateri kraljujem brez vsakih ovir. Čuj, kako mi ptičice pojejo milo Glej, kako si z rožami venčam glavo; Šent Jurij pa vsuje zelenja mi v krilo, Da se od veselja solzi mi oko. Le čredico pasi in pevaj veselo, Dokler še ti bije v mladosti srce; Ko bode življenje ti kdaj dozorelo Si brisal pa bodeš gotove solze! Kot tebe pastirček, tako obiskujem Berače in kralje, me vsak ima rad; In vse vas na svetu enako spoštujem, Sem deklica lepa: — vesela pomlad !“ O Pastir. Kdo vriskal je tamkaj na polji Kdo drugi — ko mladi pastir! Saj sreče je vžival po volji Pri čredi brez vsakih ovir. Kdo, pel je tam pesmi doneče, Kdo drugi — ko srečen pastir! Kdo bil nevošljiv bi mu sreče Ki mladosti sladke je vir! So ovce krog njega skakljale Kot bil bi v resnici jim kralj; So z njim se veselo igrale In on jim je piskal v piščal. Ga čreda je bila vesela A on je bil črede vesel; Nikdar ni od njega želela, In on si od nje ni želel. Jaz tudi sem čredico pasel, Tam v Gernskej vasi nekdaj; Tam v zlati mladosti sem rasel, Tam bil moj vse sreče je raj. Jaz tudi veselo sem piskal, Pri čredi na drobno piščal; In v sreči neznani sem vriskal, Katero le zdaj sem spoznal. Le tisti zveneli spomini Mi silijo zdaj pred oči: Le ti so v življenju edini, Ki srce nazaj jih želi. Po to kar že vsem nam-je znano, Da mladosti ni več nazaj; In s časom je vse odpeljano Žnjim zgubljen pastirski je raj! O Moja pesem. Šel bodem po sveti Pogledat okrog -Kaj dela kdo v kleti In kaki je log. Po gorah bom vriskal V dolinah pa pel; Prijateljev iskal Si vmes bom vesel. Kdo vriskati noče In peti z menoj, Ta naj se pa joče Le sam nad seboj! Kdor pa ne zna peti In vriskati nič; Živi pač na sveti, Ko mutasti ptič. Kdor poje, rad pije Še vince sladko ; In njega spoštuje Vsa zemlja, nebo. je zvezdic na nebi Ko listja po tleh; A jaz sem v potrebi Vesel pri ljudeh. Saj vince rumeno Rad pijem zares; In pojem pošteno Si tu in tam v mes. Dokler bom pod solncem Bom vedno rad pel; Posebno če z vincem Srce si bom grel. Le pojmo Slovenci In pijmo tako Da nekdaj vsi z venci Šli bomo v nebo! O Moj vinski griček. Na levo, na desno, naprej in nazaj Pač kamor pogledam vse zdi se mi raj; Moj griček zdi res se pač lep mi tako, Da lepšega skoraj več ni pod nebo. In zakaj jaz grička ne bil bi vesel? In zakaj po njem bi veselih ne pel ? Saj trsje po letu po njem zeleni, Katero v jeseni mi sode polni. V sredini teh trsov postavil sem hram, S katerim posebno veselje imam; Tja hodim najrajši srca si hladit, In z vincem rumenim pa žeje gasit. Tja zvabim si včasih poštene ljudi, Saj družba poštena me kaj veseli; Tam pijemo blažene trtice kri, Pa pojemo tako, da v nebo doni. Raz grička je tudi prav lepi razgled, Prav daleč se vidi tja v široki svet; Pa meni za tuje daljave ni mar, Le samo črez griček moj jaz sem vladar. Če ravno ne brigam za tuji se svet, In ljubim moj hramec, vinograd in klet; Pa vendar pozdravljam tako ga od tod, Da lahko me sliši nebeški gospod. Jaz kupico polno si vzamem v roke, Na zdravje Slovencev ga pijem iz nje; Na gričku zapojem zdravilico na glas: „Bog živi še dolgo naj mene in Vas!“ O Venček napitnic. I, u, e, o, a, Zdaj tukaj smo doma, Kjer vino teče v kleti Mi moramo pa peti, Zdravljico vsakega, Le pijmo zdaj ga vsi tako, Da bode še Bogu ljubo. I, u, e, o, a, Z veselega srca! 1, i, i, i, i, Saj dobro vemo vsi, Da vince je rumeno, Če pijemo pošteno Nikomur hudo ni! Le primi bratec kupico In jej izprazni luknjico I, i, i, i, i, Sam Bog te naj živi! U, u, u, u, u, Ko kukavca kuku! Veselo si zapojmo In piti se ne bojmo Ter vriskati ju hu! Zatoraj draga sestrica, Nalij in spi ga ven do dna U, ti, u, u, u, Z veseljem zdaj kuku ! E, e, e, e, e, Nam tukaj dobro gre, Na stolih tu sedimo ; Veselo govorimo, Ne pijemo vode. Zdaj si bratec ga natoči, In ga sebi priporoči E, e, e, e, e, Naj da ti moč v srce! O, o, o, o, o y Nam k letu boljše bo Je trta že zelena In z grozdjem obložena Spet gremo brat v goro. Zato pa sestra stori zdaj, Da ta starina pride v kraj, O, o, o, o, o, In sod brž prazen bo! A, a, a, a, a, V imenu Jezusa, Smo v tej se družbi zbrali Ki vsi smo piti znali S poštenega srca. Le stori bratec v svoj ponos, Da polni kupici boš kos, A, a, a, a, a, V zahvalo Jezusa! I, u, e, o, a, Tu nismo prav doma, Če ravno tu smo pili In dobre volje bili Vsi vernega duha. Vsi skupaj si napijmo Se prej, ko se ločimo. 1, u, e, o, a, V nebesih smo doma. II. Kaj tu stoji na mizi, Prijatelj vpiašam te; Saj ti si najbolj blizi Povej v resnici vse! To vince je rumeno, Ki meni izročeno, Od cele družbe je! Če vince je — ga spij takoj, Glej — težko čaka sosed tvoj Nalij mu ga ter piti daj Da pridemo v nebeški raj! Srce okrvavelo Več zdravo ni bilo, Ker venca ni imelo Ko pil sem le vodo. Ko vinčece rumeno Sem zopet pil pošteno Srce je zdravo vso! Oj, voda, voda, voda ti Si pač za bolno srce ni! Le pijmo toraj vince zdaj Da pridemo v nebeški raj! Že zlato sobice sije Danica skrila se; Se meni naj nalije Saj dolgo čakam že. Saj vince je rumeno Od Jezusa češčeno Ker sad nebeški je. Zato ga tako pijmo vsi, Da celo družbo Bog živi; Ko s tega kraja gremo v kraj Pa pojdemo v nebeški raj! III. Moj oče kupec vinski, Od nekdaj že so bili ; A jaz mesar živinski Sem tu in tam bil v sili. So oče dali vino, A jaz sem dal meso, Sva včasih pojedino Napravila lepo. Le pij, le pij zdaj vince Oh, ti preljubi brat! Mogoče, da v tej družbi, Ga piješ zadnjokrat! Povabila sva svate Pač mlade kakor stare; Vse sestrice in brate Sem dol iz tretje lare. Smo jeli in pa pili Po cele tri noči; . Prav dobre volje bili Vmes pesmi pevali. Le pij, le pij zdaj vince, Preljuba sestra ti! Mogoče zadnjič tukaj, V tej družbi piješ ti! Poprej domov ne gremo Ko sveti Janez pride; Odkrito to povejmo, Naj on se z nami snide On blagosljavlja vina, Na vseh straneh sveta: V ime Očeta, Sina In svetega Duha. Oh, zdaj pa le ga pijmo, Vsi skupaj še enkrat! Mogoče da ga tukaj V tej družbi zadnjokrat! IV. Smo prijatlji skupaj zbrani Povabil nas je gospodar; Ki za nas še v kleti hrani Rumen tekoči božji dar. Piti nam je zapovedal, Peti ni nam prepovedal, Kdor le peti nekaj zna Naj glas povzdigne do neba, Juhe, juhe, juhe! Bratje smo si in sestre! Ptičice so dobre volje Si kakor znajo pojejo, Z gozda letajo na polje Za žejo vodo pijejo. Ko bi tudi vino pile Bi še bolj se veselile In bi pele, kakor mi, Ki nam voda ne diši. Juhe, juhe, juhe ! Vince greje nam srce! Res vodo je zdravo piti Pa ona nam moči ne da; Človek znal bi oslabiti In zboleti do srca; Vode tudi ne bom grajal, Takrat bom se z njo napajal Kadar Vinca več ne bo, In trs ga več rodil ne bo. Juhe, juhe, juhe ! Pač brez vinca bo gorje! Zatoraj dokler živi smo, Le pijmo radi vinčece! In zraven pa prepevajmo Si bratoljubne pesmice! Ko grob nas vzame v svojo last, Bo narod pel nam pesmi v čast, Kako, da smo ga pili In se radi veselili Juhe, juhe, juhe ! Naj veselo bo srce! Pastirček je bil Je vince rad pil; Ko črede ni pasel Je trte sadil. Na goro je šel Si pesmi je pel; Na trti je našel En grozdiček zrel. Majolko lepo, Si vzel je v roko; Iz nje pa naliva Nam vince sladko. Je glažek steklen In lepo storjen ; V njem vince se sveti Ko solčni plamen. Ga vzemi v roko Z veseljem tako, Izpij ga pošteno Na zdravje svojo. Kar tu nas je zdaj Vsak reče to naj Bog rod naj Slovenski Živi vekomaj! Obsodba pevcev. Po gozdu sem hodil Poslušal sem ptice; Da petje bi sodil, Kaj v njem je krivice. Ta prva zapoje Mi pesmico krasno : Je pela po svoje Še prav kratkočasno. Ta druga se toži, Da svet je ne mara; In težko več kroži Sem, pravi, prestara! \ Spet tretja jecljaje Pa pesem objavlja: Bi molčala raje, Ker svet jo opravlja. Vse peti so znale, So tudi vse pele; Pa vse so se bale Le kritične strele. Kaj svet o tem misli, Kako da bom storil; Katera bo v čisli In ktero bom sodil. Zato ni obsodbe Še v petje ne sili; To pričajo zgodbe V stoletnem berili. Če drugi kdo hoče, To pravdo prevzeti; Ta morda mogoče Zna lepše zapeti. Vsak pevec zapoje Kako si pač misli; Kriv sodbe je svoje Če pesem ni v čisli. O Kritikar. Še lepše kakor slavec Je mislil vrabec peti; Namenil je hinavec Vso slavo slavcu vzeti. Nekoč na stari vrbi, Si tako le modruje; Da lahko brez vseh skrbi On slavca zaničuje. Jaz bom učil se note, Saj imam bistro glavo; Potem pa bom brez zmote Si nakopaval slavo. Se drobna reva trudi Si pesmi izmišljuje; Se slavčec glas mu studi Povsod ga zasramuje. Raz vejevja lesnike, Poslušat z vabi ptice; Vse male in velike Od štrka do senice. Na vrabčevo vabilo So ptiči vkup leteli; Ter novo pevsko žilo 50 slišati želeli. Bil oder je postavljen, Na strmi roba skali; In pevec pa pripravljen Se svojimi godali. „Čiv, čiv“, po strunah segne Zarobi jo sirovo; Ves ptičev zbor pobegne, Še strah prežene sovo. Sramote si nakoplje Od pet in pa do glave ; Najbolje, da v konoplje 51 iskat pojde slave. Veliki štrk mu pravi: Neumnež rajši molči! Ker uma nimaš v glavi Rai proso z latov tolči! Bog tebe je ustvaril, Da klal bi Žižke z boba ; Te s petjem ni obdaril Ne tu, ne onstran groba. Ostal bo pevec slavec, Črez njega se ne usti! Ti čivkajoči vrabec Ga v miru peti pusti! Moja pritožba k poeziji. ; Zakaj me mučiš noč in dan Poezija ti zlata! ? In vedno le v nadležno stran Odpiraš svoja vrata ? Po dnevi v srcu mi tičiš, In v noči spati ne pustiš. Res, vso si mi življenje Sam trud in pa trpljenje. Zakaj me vabiš v pisan vrt, Kjer rožice cvetijo ? In tam mi staviš svoj načrt Za novo melodijo. Me siliš tam za vrstic par, Ki naj bi zvil jih rožam vdar Da bi v spomin imele, Vse pesmice vesele. Zakaj me vabiš v temni gaj, Kjer ptički žvrgolijo ? In prej me ne pustiš nazaj Kot z novo melodijo; Katere bil bi svet vesel, In žnjo bi si srca ogrel, Pri vsaki dobri volji Pri mizi in na polji. Zakaj me vabiš v tihi mrak, Ko zvezde iz Višine! Obsevajo zemeljski tlak, ln poje zvon iz line; Takrat me zopet siliš v to, Da zložim Njemu pesmico, Ki je gospod narave ln kralj nebeške slave. Zakaj me siliš peti — kaj ? Ker svet me zasramuje! Ker ni mu mar za petje zdaj, Mi s smehom ga plačuje. Poezija — ti dobro znaš, Pa vendar v srce moč mi daš, Da zopet prav veselo Zapojem z dušo celo! In kaj tedaj vam to je mar ? Saj vaša ni nezgoda ! So pesmi meni sveta stvar, Srce je njih posoda, Poezija je cvet sveta Ki v srcu mojem je doma, V ljubezni vkup živiva, Za svet se ne zmeniva. jaz v pesmi stavim sreče up, Brez vsake sodbe vaše; Za vsiijen hlinast vam poljub, Ne dam pa žlico kaše. Jaz pel bom — dokler bom živel, In s tem za blagor svoj skrbel. Pošteno — dokler sije Mi solnce poezije! Slavčku. Ljubi slavček, moi ljubljenec, Mi pomagaj plesti venec, Ki ga hranil bo moj rod! V srcih zvestih, v dušah zdravih V vsem veselju, v solzah pravih Iz ljubezni vse povsod! Dragi slavček, moj prijatelj ! Bodi vedno mi ravnatelj, Da bo čist moj triolet ! Da razlil bo v poezijah, In v donečih melodijah Glas moj med slovenski svet! Drobni slavec, ti moj znanec, Ko me čuva v grobu spanec; Bodi zvest mi še tedaj! Najine glasove deni V srca rddu in zakleni, Za spomin na vekomaj! O Sonetje moje nesreče. Urbanska fara zdrava mi ostani, Naj solnce svete sreče te obseva! Saj slavnih mož iz tebe že našteva Nam zgodovina in v spomin jih hrani! Saj vsi so bili tvoji zvesti člani, Za njimi stopim jaz najmanjša reva; Ki mi srce le v tvojo čast prepeva, Naj kdo me hvali, ali pa mi brani ! Jaz v tebi sem zagledal luč življenja Postal sem v tebi otrok cerkve svete; In vadil sem se v tebi že trpljenja. Pri tebi vir je vse ljubezni vnete, Ki sem jo čutil v dobi koprnenja Iz dnij otročjih v zibelki začete! O Že v prvih dneh iz vse mladosti moje, Ko stopil sem pred tron nebes vladarja Kjer sveti večna luč Njegova zarja In blagoslavlja On ljubeče svoje. Od tam poslušal prve sem razvoje Kako se človek naj z življenjem vkvarja; Da bo deležen večnega krmarja, Ki brani v večnost ga nesrečne hoje. Potem me v šolo mati je peljala, Da bi učil se pisati in brati; ln glava moja kdaj bi kaj veljala. To moraš sin v življenju dobro znati, Mi oče, mati mnogokrat sta djala; Če hočeš srečen ti kedaj postati! O Imel s poukom vedno sem veselje, Zato so večkrat mi obljubovali; Da bodo mene v višje šole daii Kar bile itak že so moje želje. Pa mlin — ki mnog načrt le v nič zamelje Zdrobil je mojo željo v prah ostali; Ki žnjira so me v pastirsko službo dali, Da tam živini dajal sem povelje. Potem sem bil primoran krave pasti, Ko drugim solnce sreče je sijalo; In prišli končno so do svoje, časti. Srce poprej miru mi več ni dalo, Ker bil odbit sem ukaželjni strasti; Ko sem zapel ji tu posljedno hvalo. O Večkrat potem so misli zaželjetle Se mi v navalih vsiljevale v glavo; Da gledal sem bodočo svojo slavo Le kakor prazne v nič minljive pene. Nikdar besede nisem pa nobene, Izustil svojim starišem v izjavo; Da bi napravljal žnjo jim to težavo, Da krivi so mi sreče izgubljene. V poklic me klicalo je le dejanje, Da sem se lotil cvetke poezije; Ki motim žnjo vse ukaželjne sanje, Po vsem slovenskem koder solnce sije, Zdaj trosim v pesmih solze še nekdanje, Za blagor svoje drage domačije. O Ko zginil čas mi prve je mladosti Pri stariših do dvajsetega leta; Ta doba bila je za mene sveta Saj sem živel v preblagi pač prostosti. Živel zares sem kakor ptica v hosti, Ki prav brez vseh težav po drevju leta; In novo srečo vsak dan si obeta, Ko ziblje se po vejicah sladkosti.’ Oh, meni v krilo pa težav se vsuje, Pač kakor toče s črnega oblaka; Ki mi po vrsti jih v življenju kuje. Takrat mi sreča zadnjič to zaplaka, In mi molče v gorje pripoveduje; „Od zdaj ti bo nesrečna ura vsaka 1“ O Najprvo res mi smrt očeta vzame, Ki mi udarec je za vso življenje; In mene je pognal med svet v trpljenje Da vzel sem butaro težav na rame. Pa tudi svet imel ni sreče za-me, Kje našel jaz sirota bi rešenje? — Li med ljudmi kjer šum je in vervenje, Li tam v tihoti groba tesne jame? — Ko pridem v svet, že drugo me zadene, Kar mislil nisem tega prej nikoli; Da sreča vsa se poslovi od mene. Zadele so me najgroznejše b61i, Ki nikdar več ne bodo ozdravljene; Ker čudežev zdaj Bog več ne dovoli. Megleni dom se pred menoj razgrne, Ki dan na dan se me gostejši loti; Da iti nisem videl več po poti Bolezen me v nesrečno brezno zvrne. Pogled prej taki, kakor bistre srne, . Odplaval vsem težavam je naproti; In strl mi zdrave, srečne je peruti V najlepši dobi mladosti srebrne. Tja v nemški Gradec črni vlak me vleče Zdravnikom me za leto dni izroči; Da rešili bi težke me nesreče. Tam našel res toliko sem pomoči, Da beli dan se spet mi zaleskeče, Ki mi podoben bil je temni noči. O Nesreča ni tedaj me še pustila, Naprej ubogo me siroto klati, In zadnjo mi tolažbo še omlati, Za ktero ni bilo nikjer zdravila. Bil slep na pol sem iskal tolažila, Oh, kaj pa moral sem tedaj prestati ; Bom dal vam dragi še besede brati, Da niso v prazno lica se solzila. Ko pridem z Gradca, mati je sedela, Vsa bleda že mi na mrtvaškem stoli; Se v kratkem ji nagrobnica je pela. To bili res za-me so hudi bdli, Nesreča moja do vrhunca zrela; Ki v cvetje se ne spremeni nikoli. Kaj moral v mes še težav prenesti, Ki so me še v življenju doletele; In so globoko me v srce zadele, Ki bile niso nikdar brez bolesti Med stola dva sem moral večkrat vsesti Ko sem poslušal še besede zrele; Ki so iz marsikterih ust letele, V sramoto, kakor bil bi brez zavesti. Ker slepca skoraj vsaki zasmehuje, Le malokdo v usodi ga tolaži; Ga več li manj pošteno zaničuje. Če ravno ga očitno ne sovraži, Pa se mu hlini in mu naročuje: „Če res si slep, pa si očesa maži!“ O Pa tisti Bog, ki dal je rožam cvetje Dal dar stvarem, da znajo se živeti, In vam, da vidite cekine šteti, A meni pa podal je v dar le petje. To zdi predrago meni se imetje, Ki črez cekine tiste je na sveti; Ki nebi se dali nikdar prešteti A vam se zdijo vendar pesmi smetje. Ne jemajte mi tega v hudobijo, Da sem oštel vas malo razžaljivo; Ker mnogim res se pesmi prazne zdijo. Saj vem, da vsem nikdar ni dopadljivo Ker vsakem druge misli se rojijo; Peterim dobre, šestim zasmehljivo. Tako sem se en čas med vami klatil, Ko ptica v zimi malo spoštovana, Ki od gladu je s kraja v kraj pregnana, Dokler šent Jur pomladi ni ozlatil. Resnica, da se nisem mnogo bratil Z nikomur, ker mi ni pustila rana; Ker je že itak vsem vam dobro znana Najrajši sam sem s petjem čas si kratil. Ker vedno me je le srce bolelo, Da smo se kakor ptice razkropili; Ko pade strel na družbo preveselo. Po smrti staršev smo se razgubili Mi bratje, kam nam je srce želelo In tudi se za vsikdar razločili. O Ostala brata šla sta iskat sreče, Pa to nevem, če sta jo naletela; Tako — da bi brezskrbno v nji živela, To vem, da sreča nas poznati neče! A mene več pa v svet nikar ne vleče, Mi rojstni kraj nad vse veselje dela, Kjer mati mi pri zibelki je pela Naj tamkaj se še grob mi ne odreče! Če ravno meni niso zapustili Zemeljskega mi stariši imetja; Pa vendar Bog me ni pozabil v sili. On, ki mi dal veselje je do petja, Je dal mi hišo v domovini mili; Da sem pod streho mirnega zavetja. O Je dal mi zvesto tudi Bog družico Da ni mi treba od ljubezni peti; Kot pel Prešeren v krasnem je soneti, Da vtrgal drug je njegovo cvetlico. Tako prebral sem mnogo pesmarico, Vsak pevec hotel javno je našteti Težave, ki jih je prestal na sveti; In jaz bi molčal s svojo tovaršico ? — Le žnjo prenašam voljno vse težave Ki me obdajajo skoz vse življenje, Da v žalosti si iščem volje prave. To vem — da vse življenje je trpljenje, Ki v njem se najde malo čiste slave; Le smrt in grob edina sta v rešenjei O Oh, ve Slovenske lepe mi gorice, Vi krasni hribci, lepe mi doline! Na vas vsadil sem iz srca globine Si nestrohljive za spomin cvetlice, Tam, kjer prepevajo veselo ptice In je središče moje domovine; Moj rojstni dom — po njem srce mi gine, Ki ljubim ga iz gole vse resnice. Tam fara mi urbanska je sloveča V kateri moji starši so živeli; In meni je gorela krstna sveča. Tam bili že otroci smo veseli, Ki v družbici nam je cvetela sreča; Pa srečni časi tam so nam zveneli! O Urbanska tara mi nepozabljiva, Le moj spomin ohrani na vse veke! Vse moje srečne in nesrečne teke Ki moje jih srce na svetu vživa. Kot bila si in boš mi postrežljiva Pošiljaj glas moj črez široke reke! Z Goric slovenskih zlivaj moje jeke, Ki moja jih prepeva struna živa. Pozdravljena za vselej mi ostani j Prijazni hribček tvoja cerkev bela! Jn tvoji dobri zvesti vsi seljani ! Ko bode moja sveča dogorela, In pevska žila se mi smrtno rani; Urbanska fara boš z menoj slovela i O Speljajoča zvezda. Let tisoče je migljala Zvezda lepa na višavi; Oh, sinoči pa je dala Konec svetlo-lučni slavi. Njene sestre se žarijo Na zemeljske površine, In nam v srca le budijo Lepe tri od nje spomine. Prvi ta spomin nam kaže, Dobo našega življenja; Ki gotovo nam ne laže, Kako vse se v nič zamenja Drug spomin mogočno pravi, Vsem te solznate doline; Kako zvezda na višavi, Tako vaša čast izgine. Tretji ta spomin objavlja, Kteri živo vse omami; On nam večnost zagotavlja Tudi smrtno spanje v jami. Pomenljive te spomine Nam je zvezda zapustila ; Ko speljala se z višine In se nam za vselaj skrila. Kakor se je zvezda skrila Tako skrije se življenje; Ura vsem nam bo odbila Nam v veselje, kot v trpljenje. O Bolnikova prisega. Na postelji smrtni je ležal bolnik, Ki v vednem sovraštvu je živel; Mu prišel je k smrti njegov spovednik Da bi ga za večnost sprevidel. Duhoven ga prosi, naj vsem odpusti, Ki so ga žalili v življenju; Ne smejo ti v jezi trohneti kosti ln duša ne biti v trpljenju. Pa prošnje duhovna so bile zaman Bolnik se ne da preprositi; Da zdaj bi sovraštvo opustil na stran Ko treba pred sodbo bo iti. Bolnik se zakolne in se zaroti In grozno postavi prisego; Da bom maščeval se do belih kosti Nad celo sovražno zalego. „Po smrti z duhovi bom prišel nad nje, Na kosce jih bomo razdjali; Pokazal jim bodem pač tistcf gorje Ki znajo ga s pekla maršali 1“ Bolnik pa zaškripal z zobmi je tako, Da ude mu vse je pretreslo; In dala mu smrt je že v mrzlo roko Od groba tam ključe in veslo. Duhoven od groze bil ves je prevzet, Ko gledal v obraz je bolnika; Kako je nesrečno zapuščal ta svet, Ko v jezi je šel pred sodnika. Se jeza mu grozna je brala z očes, Iz ust pa so vrele mu pene; Prisego ponavlja še s kletvijo vmes Od stene se valja do stene. Nenadno se vname mu v truplo vihar, Ki reši težave ga časntf, In dušo mu vrže v gotovi požar Katerega nikdo ne vgasne. Let že je preteklo po dvakrat deset, Z duhovi še duha ni bilo; Da bi maščevali se tukaj črez svet Kar bi se s prisego spolnilo. Jaz mislim — da tudi jih nikdar ne bo, Ker grozen prepad je med nami; To priča nam pekel, to priča nebo To pričajo mrtvi nam v jami. Zato, pa ne žali s sovraštvom Boga, Glej — kaka je vendar ta zgodba! Pomisli — da prazna prisega je ta, A prazna za njo ni obsodba. O Deklica na grobu matere. Ah, ne plakaj se ne joči, Deklica ljubljena ti! Ker za tebe več pomoči Na tej zemlji najti ni! Tamkaj gori na planjavi, Je ograjen vrt zelen; Ondi grob je v zelenjavi, Križ stoji v spomin lesen. V istem grobu tista mati V smrtnem spanju sladko spi Ki je tebe otrok zlati Ljubila nad vse stvari. Vsaki dan tja gor zahajaš Tam na grobu se solziš; Rože s solzami napajaš Ki jih njej v spomin gojiš. Tamkaj kličeš: „Ljuba mati!“ Z milim glasom vsaki čas; „Li me nočete poznati, Saj kot hčerka kličem vas!“ Več ne bode lake sreče, Kakor bila je nekdaj; Grob se pač odpreti neče Da bi videla jo kdaj. Tam nad zvezdami visoko Njeni duh se veseli: Tebe v prsih pa globoko, Le po nji srce boli. Več po materi ne toži Saj zastonj so ti solze: Njen spomin pri vsaki roži Naj tolaži ti srce! Več ne plakaj se ne joči Ljuba deklica mi zdaj! Ni za tebe prej pomoči, Ko k njej prideš v sveti raj! O Dosmrtni jetnik in solnce, Solnce zlato le razlivaj Svoje žarke v beli dan 1 Z roso svetlo pa umivaj Z rožami obsuto plan. Zbudi solnce drobne ptice Ki v grmovji sladko spe; Naj mi bodo tolažnice Za objokano srce. Vsaka stvarca se raduje Ko ji solnce zreš v obraz ; Vse se tebi posmehuje In si dela kratek čas. Meni pa si ti odvzeto Na tem svetu za vsikdar: Te v prostosti solnce sveto Nebom gledal nikedar. V temni ječi tu zdihujem Brez tolažbe noč in dan; Svoje zmote objokujem Kterih kriv pač bil sem sam. Grozna veže me veriga, Ktere moč odpreti ni; Nikdo zame se ne briga Samotar sem večne dni. Znancev drugih ni za mene Kakor so pošasti te : Dela moje nepoštene Ki se pokorim za nje. Zlato solnce ko izhajaš Te le vidim malokdaj; Manj te gledam, ko podajaš Na večer v slovo sijaj! Žalibog — svetloba tvoja Meni tu je le v gorje: Ni nobenega pokoja Prej — ko poči mi srce 1 Solnce — le v deželo krta Mi edino kažeš pot; Tja je meni le odprta Več drugam nikdar od tod. Vsak pošteno naj živeti Že v mladosti se uči! V ječi je gorje trpeti Zlasti za vse žive dni. Ti naprej o solnce zlivaj Le po prostih svoj sijaj! Meni v ječi pa odkrivaj Svoj spomin na vekomaj Pogrebi ljubezni. Kako milo je odmeval Zvon iz lin tja v tihi dol; Ki mladenču je objemal V prsih vroč neznosni boi. Gledat misli iti gori, Kaj na griču se godi ; Ker v gorje : „Memento mori Po ušesih zadoni. Ravno kar so pokopali, Mlado telo v hladni grob ; Jokali in žalovali Vsi v prerani so pokop. Oj mladenič — to je bila, Tvoja zvesta zvoljenka; Ki je tebe bolj ljubila Kot vse bisere sveta. Roža mila, dekle moje, Skoraj ne verjamem vam ! Da njej tako zvonček poje Gledat pojdem v goro sam ! To resnica že je sveta, Da mi v hladnem grobu spi Ž njo številka mi je vzeta Sladkih nad v bodočne dni. Njo edino le sem ljubil, Vžival žnjo ljubezni dar; Samo njo sem si zasnubil Kdaj peljati pred oltar!“ iMesce tri se milo joka In se toži do neba; V žalosti srce mu poka Se pomiriti ne da. Ko mu tretji mesec mine, Se ljubezen mu vnovi, Zginejo mu bolečine Več srce ga ne boli. Zbral je drugo rožo milo Iz vrtov zemeljskih gred ; Več oko mu ni rosilo. Spet vesel je vžival svet. Zopet te ni dolgo ljubil, Sreče pri njej našel ni; Prav nenadno jo je zgubil Smrt mu v grob jo preseli. Ni še leto dni preteklo, Zvon planinski je zapel; Zopet ga je gledat vleklo Koga grob je v žrtev vjel, Ko grobarja izveduje, Kaj in kako se zgodi; Strah in groza spreletuje Ga tako — da omedli. Zopet mesce tri je plakal, Padel skoraj bi v obup; Grob s solzami je namakal, Kjer mu spal je sreče up. Kadar tretji mesec mine Solze mu vsuši vihar; V srcu nima več sedmine Išče že si tretji par. Neki dan na polu sreča Lepo mlado deklico ; Kakor sveča plapoleča Se mu vžge srce za njo. „To le ljubil bom do smrti, To si peljem pred oltar i Ker so prešnji vsi načrti Strli v prah se za vsikdar.“ Kratek čas mu zdaj poteče, Ko nekoč je mirno spal; V spanju mu prikazen reče: Da bo njej slovo podal. Ko prikazen v sanjah zgine On se v grozah prebudi; Peti čul je zvon iz line Smrtno pesem ljubici. Nič od tega prej ni slutil, Kaj bo spe! storila smrt; Da gorje bo novo čutil Ko bo gledal grob odprt. Gori na planinski trati Koplje grob mladenič sam, In spomin pusti tam brati Ljubic treh, ki spijo tam. Ni več jokal, ne prelival Po posvetnosti solzic; Ker v ljubezni ni užival Prav nobenih pogatic. Zdaj se v samostan potrudi, In si zbere boljši stan; Ki mu svet še ga ponudi Za pokoro prešnjih ran. Tamkaj v samostanu z brati Prav spokorno je živel: Dokler ni napis ga zlati V grob pod svojo varstvo vzel. Ko deseto leto mine, Cuje glasno iz višin ; Da bo romal na planine In mu pel bo zvon iz lin. Tam v planinski zelenjavi Mlad spokornik že trohni; In nad zvezdami v višavi Duša njegova živi. Rožice mu grob slavijo, Ki v spomin goji jih svet; Ki živečim le rodijo Lepi spokorjenja zgled. O Ženska smola, Pevec mlad na citre krasne Brenkal rad je mnogokrat; Melodije kratkočasne Od posvetnih sreč in nad. Brenkal rad je ure pozne, Kadar vse pokojno spi; Ni se bal nevihte grozne Še za grom se zmenil ni. Pesmi pel je tudi nove Od presrečne mladosti; Še od starca in udove V pesmih mnog spomin stori. Rad opeval je grobove, Kjer njegovi znanci spe; Vse kraljestva in gradove Pesmi njegove slave. Saj poslušali so radi Pesmi njegove ljudje; Možje, žene, fantje mladi, Bolj pa deklice mlade. V pesmih dela trdne sklepe, Da ostal bo samotar, Ker sveta ljubezni slepe Si prišteval je za kvar. Ko nekoč je peval milo Lepo novo pesmico. Ki srce jo je izvilo, Za strmečo množico. V poslušalcev tropi stala Tam je takrat deklica ; Ki se je za pevca vžgala Prav iz celega srca. Pesem bila je končana, Truma zbrana odhiti : Samo deklici še rana Preč od okna ne pusti. Dekle bližje k oknu stopi in pozdravi ga srčno ; Pevec pa raz stare klopi Je uprl oči na njo. „Tako lepo pesem tudi Znala bi še rada jaz ! Prosim — malo se potrudi In me uči kratek čas!“ ,.Tebe pesmico učiti, Bila bi težavna stvar; Znal bi sebe preslepiti, In bi storil stem si kvar!“ Solza mila zaleskeče, Mladi revici v očeh V prsih ji srce trepeče, Sladek ji izgine smeh. Lepo mirno je pustila Pevca, citre, pesmi vse 1 Težko v srcu je nosila Sladke glase pevčeve. Pri odhodu njenem plane Njemu puščica v srce ; In neznane se mu rane Nove v prsih narede. Vsaki dan zdaj pogleduje V poslušalcev zbrani broj; Po izgubi nje žaluje V srcu čuti nepokoj. Ni več tako lepo brenkal. Vedno žalostno je pel; Glas vesel mu je odklenkal Mir slovo od njega vzel, Spet za leto dni priteče Dekle v poslušalcev trop ; Zopet ji srce trepeče, Ko tam pevca zre na klop. Zopet truma že odhaja Pesmi konec se stori: Samo dekle še ostaja Ki za pevca vsa gori. Pesem ravno je prepeval Od cveteče rožice; Tu in tam je razodeval Od zgubljene ljubice, „Ravno zdaj je leto bilo, Kar je prišla tukaj sem; Težko se je pač ločilo Nje srce od mene — vem!“ Dekle v tem spet k oknu stopi, Ter pozdravi ga lepo; Pevec jo raz stare klopi Se odzdravil bolj srčno. „Dekle drago v hišo pridi, Vsedi k meni se na klop ! Naj oko te solzno vidi, Žalosti naj bo pokop!“ Zlomljeni so trdni sklepi Samski sian dobi slovo : Deklici je mlado-lepi, Desno tam podal roko. Grez štirnajst dni vrsta ljudi V cerkev pred oltar hiti; Med množico pelje tudi, Pevec mlad nevesto si. Ni še leto konec vzelo, Od poroke pevčeve i Že je drugo prišumelo Pevcu mlademu v gorje. Mnogo skrbi, mnogo truda Njemu zakon je odkril; Nove pesmi, nova čuda V zakonu molče je vil. Kje so pevec melodije? — Kje je citer sladki glas ? — Kje so tvoje poezije? — Mar pozabil si na nas ? ! — Glej, kako si nam veselo Zaigral in pa zapel! Kaj ti petje je odvzelo ? — Mar ti zakon ga je vzel? — Tako človek si naloži Težko breme svojih dni; In zastonj po sreči kroži Ktero vekomaj zgubi. O Lončarjeve težave. (Zabavljica,) Kdor ni čul še pesmi peti, Naj ušesa odpre zdaj! Kaki je lončar na sveti Kadar nima piti kaj. Ko ob sedmih v jutro vstane, Ves umazan že stoji ; K polni skledi kaše plane Ki najbolje mu diši. Brž po jedi $e sprehaja, Doli v kleti — ko gospod; Mrzla žalost ga obhaja Ko zagleda prazen sod. Pač pri pipi še poskuša, Če še le bi teklo kaj; Oj ti sakerboljska suša „Kaj lončar pa bode zdaj ?“ Z blatom zopet si namaže Svoje žuljave roke ; Ženi prazen sod pokaže: „Ti si kriva te smole!“ „Oj ti spaka ti francoska! Kdaj sem hodila na sod? Vidiš, preveč sem gosposka Nisem sploh za taki hod ! Vse obroče si preribal, Čuda ni — saj vsaki dan. Si se pijan v blatu zibal, Gledal kalno, kot cigan! Neki dan si le napravil Samo sloke lonce tri; Vse gotovo bi zapravil, Če se sod ne spraznil bi! Loš si mazal gor po steni, Rekel si, da lošaš peč! S palico grozil se meni Dobro — da je vino preč Sklede zvezjene si zlagal, Med otročje kukavce; Si na solncu jih ožagal, Ker so drva ti pošle. Prišli kmalu bi na boben, Če imel ti poln bi sod; Saj sekutar nas hudoben Gledat hodi že črez plot. Hvala Bogu, da je taka In je konec tvojih muh; Da odšel je s polovnjaka Tvoj prijatelj vinski duh. Zdaj boš zopet pridno vadil Delati se lončeke; Boš na plošči lepo gladil Sklede in pa mlečnike. Glej, koliko imaš dela, Kaj otrok že tu stoji; Ki jih kukavca vesela Že lončarska veseli. Stare žene so prinesle V popravilo lončeke; Rade cele bi odnesle Brž jim to popravi vse! Mene pa pri miru pusti, Saj jaz nisem kriva nič! Se črez me in sod ne usti, Če ne — bode padal bič!“ Res, da je lončar sirota Na obeh straneh tedaj; Poln sod je njegova zmota Prazen v žalost mu je kaj Vendar trezen pridno suče Z nogo ploščo vsaki dan Zlate krone v mošnjo smuče Srečen res je njegov stan Celi teden blaten hodi A v nedeljo kot baron Si pečenkico obsodi, Ko k obedu vabi zvon. Vse težkoče rad prenaša, Samo eno ga boli; Prazen sod, neslana kaša, Tega se lončar boji! O Vojskim spomini. Moja hišica. Oj, hišica kjer mi stojiš? V daljavi se mi skrita zdiš ! Po tebi mi oko rosi Po tebi me srce boli Srce boli, oko solzi Se tukaj moje dni! Sem hiša v tebi se rodil In v tebi sem se odgojil; Potem preljuba hišica, Srce pokoja mi ne da Aj to boli, oj to skeli Po tem oko solzi 1 Krog tebe prvič sem skakljal Krog tebe prvič se igral: Od tebe sem se stekal v log, Kjer ?a-me ni bilo nadlog Me le po tem srce boli Ko se spomin zbudi. Od tebe v šolo mnogi dan Sem kot učenec bil poslan; Saj srečen bil sem pač tako Da nisem znal prav sam kako Le ta spomin mi je v gorje Ta trga mi srce. Ko bil sem star pa dvajset let Se vgreznil je v nesrečo svet'; Potekel čas je mirnih dni. Jih v strašno vojsko spremeni Takrat jaz pismice dobim Naj tebe zapustim ! Zdaj v strelskih jarkih je moj dom Ki le v spomin ga nosil bom; Oh, kje pa hiša ti si zdaj ? Zavetje moje, srečen raj ? Po tebi zdaj plamti srce, Kje vendar si ? — „Gorje!“ Pa vendar upanje imam Da še domov kedaj priti znam; Zatoraj draga hišica Pozdravljam te iz dnu srca! Takrat bo konec bolečin Ki tukaj jih trpim ! Zato ljubljena hišica Nikdar ne boš pozabljena, Dokler na svetu bom živel Bom tebe pred očmi imel Ko pridem k tebi spet nazaj Boš dom spet moj in raj! O Vesela mati. Pač žalosti dosti zares sem prestala ; Odkar mi odišel moj sin je na boj; In mnogokrat v strahu sem vsa trepetala Ko čula grometi sem strelov nebroj. Pa vselaj sem klicala proti nebesom Usmili se vendar ti dobri me Bog! Sem k njemu se stekla s solznatim očesom Da reši mi sina iz smrtnih nadlog! n Bog pa, ki videl je moje težave Poslal mi je milost iz rajskih višav; Da vrnil mi sina je z vojske krvave Da prišel je k meni popolnoma zdrav. Saj kroglja premnoga gotovo je bila Namenjena mojemu sinu v srce; Pa angeljska roka je vsako odbila Da meni spolnila je svete želje. Oh, kako veselje mi v srcu prebiva Ne morem odkriti ga v široki svet; Se čutim vsa srečna, pač dokler bom živa, Obraz pa vesel bo, če ravno je bled. Zakaj bi jaz mati ne bila vesela, Saj sin mi najdražji zaklad je sveta; Pač Bogu bom lepe zahvalnice pela Do konca življenja iz vsega srca! O Vesela nevesta. Oj, kako veselo je moje srce Ker so se izpolnile moje želje; Moj ljubi je prišel iz vojske domov, In meni najprvo podal je roko. Kako me objel je in djal na srce, Od vojske pozabil je slednjo gorje; Mu prva beseda izšla je iz ust, Da vzame me v zakon, ko pride predpust Moja zvestoba, njegova zvestoba, Tukaj ne loči več naju do groba, On bil mi tam zvest je iz vsega srca, Jaz zvesta sem bila pa njemu doma. Seni dala v spomin mu slovesno takrat, Ko šel je na vojsko svoj prstan ček zlat; Pa zopet vesel ga prinese nazaj, In ni ga oskrunil v najmanjši migljaj! Iz tega postavljam v bodočnost si to, Da ljubil bo mene, kot svojo ženo; Jaz njega bom ljubila dokler živim Zato za ljubezen si najbolj skrbim. Spoznala sem svet in spoznala sem to Da teče v ljubezni življenje lepo; Če zakon težave bi spremljale vse Pa zvesta ljubezen je zmaga črez nje. Zatorej neveste vam to le povem, Z resnico na svetlo, je skriti ne smem ! Najbolje smo srečne v bodočnosti le Če hranimo zvestim zvestobo — srce! O Na dopust. Oh kako veselo koraka Po cesti vojak na dopust; Mu lehka stopinja je vsaka In smeh mu izhaja iz ust. Tem bližje in bližje ko pride Tem bolj še ga vleče srce; Da brž se z domačimi snide In zopet jih videti sme. Ko hišo domačo zagleda Iskreno zahvali Boga; Da smrt mu zanesla je bleda In zdrav še bo zopet doma. S pozdravom je v hišico stopil, Med svoje ljubljene vesel; Jih z blagosljovljenko pokropil In vse jih po vrsti objel. Vse zdrave otroke in ženo Je najšlo njegovo srce; Gorje mu je s tem pozabljeno, Da skoraj za vojsko ne ve. Otroci okrog so skakljali, Kot rajali novi bi ples; So jokali se in smehljali Z veseljem solznatih očes. Obitelj v sred hišice zbrana V molitvi zahvali Boga; Za srečo, ki bila poslana Jim dol je v višave neba. So morali mnogo prestati, Pa to jih zdaj več ne boli; Saj prišel spet čas jim je zlati, Da združeni zopet so vsi! O Obtožba. V nobeni lekarni na sveti, Ni leka za moje srce; Ki znale bi mi ozdraveti Te rane, ki mene bole. Kdo kriv mi teh ran je storjenih Mar tega še nikdo ne ve; Le on, ki tam v bojih ognjenih Se v žrtev podal je zemlje. Le on, ki me vedno je ljubil Zdaj storil tam bridko je smrt Saj druge v življenju ni snubil Ko mene v presrečen načrt! Pred nekemi tedni je pisal, Da zdrav na bojišču stoji; Je končno v obljubi podpisal Da vedno še za me gori. Pa žalibog sreča cveteča Popolno mu tam dozori; In kroglja po zraku leteča Ga v nadah najslajših umori. Kako bi tedaj ozdravela Ker bolno je celo srce; In bolna mi duša je cela Ves svet mi pomoči ne ve. Ko zemlja bo hladna pokrila To žalostno moje telo: Takrat bom tolažbo dobila In pokoj pod težko zemljo. Če tukaj ni sreče za naju, Da združila bi se kedaj; Pa bodeva tamkaj se v raju Gotovo se za vekomaj! Vsebina Stran 1. Zaželjena zvezda...................5 2. O prostosti.......................6 3. Ribič.............................8 4. Prstan..........................-10 5. Moja cvetlica....................12 6. Prvi cvet........................14 7. Zimzelen.........................16 8. Kukavičinim prvim klicem ... 18 9. Prazna vera......................20 10. Obiskovan pastir................22 11. Pastir..........................24 12. Moja pesem .....................26 13. Moj vinski griček...............28 14. Venček napitnic.................30 15. Obsodba pevcev .......39 16. Kritikar .......................41 17. Moja pritožba k poeziji .... 44 18. Slavčku.........................47 19. Sonetje moje nesreče............48 20. Speljajoča zvezda...............68 21. Bolnikova prisega . .......65 22. Deklica na grobu matere .... 68 23. Dosmrtni jetnik in solnce .... 70 24. Pogrebi ljubezni ........73 25. Ženska smola....................78 26. Lončarjeve težave...............83 27. Moja hišica.....................87 28. Vesela mati.....................89 29. Vesela nevesta..................90 30. Na dopust.......................91 31. Obtožba.........................93