Pesmi
CVETO PREŽELJ
KVINTET
Petelini šopirijo
kronane glave
in se peljejo, peljejo.
Čez nekaj dni se bodo smejali
novicam v delikatesah.
Jasnost.
Ne veš? Ne daš ji ničesar
in se ne skloniš,
ker je ni
in je ne dobiš za v posteljo,
kot si dobiš letalo
in brezglave oblake.
371
Cveto Preželj
Jasnost je skupna težava vseh,
ker ni pot,
je blesteča čistina sonca.
Kvintet pa poje lepe pesmi:
da bi bil zdrav, vesel.
Poje, da ne zaspi med preštevanjem
fikusovih listov.
Kje si krajevna skupnost, občanov glas, koncilna kolenčavost, ki si ne najde izhoda?
Jaz sem komunist,
pravi Blaž
in si viha brke.
Direktor prodaje molči
o prodajnih pogojih
in se prereka z Metko
in Janko hodi po kolače
in jih vedno prinese za vse v sobi
in govori, kaj bo jutri,
kaj bo s to tovarno?
Kvintet je nasilje,
prenaseljenost,
obraz, ki si ga snameš z ramena,
če je treba tudi blebetavo kožo,
pretečeš vsako pot
in vtisneš kamen na kamen
in že si pri večerni zvezdi,
ki sklonjena umiva mrliča,
ki so ga drugi z ramen
položili pred božjega služabnika
z rdečo zastavo.
In prav to me moti, koncilna kolenčavost ljudi.
372
373
Pesmi
RESNICA JE ŠE DALEČ
Resnica,
vedno jo spoznaš
in si jo skriješ v razmetani predal.
Požvižgaš se, kaj je bilo,
samo da je danes mesna konzerva na mizi
in kup otrok v sobi.
Slepe besede so se ti ponujale
in novice na praznih sobah:
Do smrti zasedeno.
Če je potrebno graditi krematorij,
nekaj učilnic več na šoli,
še gre nekako, si si mislil.
Sprehajal si se ob progi,
mimo atrijskih hiš si šel
in se smejal počasnemu vlaku,
televizijskim antenam v vse smeri:
Do monografije je še daleč, tovariš.
LE MALENKOSTI SO ŠE
Premalo jih je za ta pogrinjek,
še pridite, le naprej!
Belega mesa
so narezali na visoko,
pecivo še pečejo.
V pladenj
so se bledi zagrizli,
ob rob mize so skrili podobe
in hoteli vse,
prav vse preslepiti,
zaradi malenkosti
so pripravljeni oditi domov.
Le kam? Doma bi sami ostali
in le malenkosti so še,
ki vas vežejo,
ki vas skrivajo v prazne dneve.
TO JE DAN LJUBEZNI
To je dan ljubezni,
naj čakam zaman.
Bele ploščice se svetijo,
le kje je še zimski dan.
Natočila si vroče vode
in palme in morje
se je vrnilo v ta najin dan prevar.
Le kdo ti verjame vse to,
vse to,
da je mesto prepolno ljudi?
Terasa sameva, žoge so zbrcali na ploščad in se nasmejali otrokom, ki so morali oditi domov.
Dan pa je tako daleč, prazen in razmetan se nagiba k soncu.
Postilja ti in se ti smeji,
vozijo jo v šestnajstici
in se nagibajo na njeno stran,
na katero se boš naslonil
in obkrožil razmagneteno nebo
in vroče televizijsko poletje
poslal k hudiču.
Za jutro ne pomeniš nič, Iz školjke in matere so te poslali v šole in na delo v tovarno. In vendar so ti povedali vse o samoupravljanju in te vozili v šestnajstici in se ti obešali okoli vratu, da bi si priborili samoupravo in zadovoljstvo nekega jutra in ti si jih poslušala in si se pustila obrniti.
Za jutro žene in otroka si odšla, kakor si pač odšla.
374
375
Zamegljeno sonce sveti na teraso.
V srečnem jutru si prelomila del sveta,
ki te je zlomil,
razpihala si kopja resnice.
Na praznem, ograjenem prostoru se srečava
in uloviva vsak svojo žogo
in napraviva na hitro otroka
in se treseva, da ne pride hišnik
usmerjat televizijskih anten.
Za to je vendar poletno jutro
in tvoja pomembnost.
CIKORIJA BLUES
Cikorija blues, ti moja si anšlus.
Poštenosti pa ni,
pa ni.
Mogočni glodalci
glodajo postružene hlebčke.
Saprabolt,
pa glej stran,
če je že ne maraš,
če je ne moreš več pojebat.
Cikorija blues, ti moja si anšluš.
Nevesto pogleda, nevesta se zlaže. Nevesto pogleda, nevesta odsluži, saj prvič ne zadnjič nevesta ne bo.
SKICA
ZA SLOVENSKO
SVATOVSKO PESEM