ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 10. avgusta 1995
Leto V, št. 16
TROJKA ZA (KOALICIJSKO) DVOJKO
str. 2
25. FOLKLORNI FESTIVAL V
BELTINCAJ str. 3
POLETNI AKVAREL
Poletje... tiho šelesti bujno listje mogočnih dreves, prijeten hlad me omamlja; zavila sem z glavne ceste na ozko gozdno pot, da bi zašepetala dišečim ciklamam, da jih imam rada... utrujajoča vročina mogočne sončne krogle ne pride do mene... tu sem, v čudovitem hladu mojih prijateljic dreves, tu, v domovanju tišine... In se napolnjujem z energijo ljubezni, energijo ljubeče roza barve, in jo pošljem tistim, ki jo potrebujejo; vsem, ki jih ljubim in jim želim vse dobro; posebej tebi, ljubljeni, tebi, ki te je polno moje srce... Sprejmi jo z ljubeznijo... Daleč si, a vedno si tu...
Poletni gozdovi so čudoviti; dajo nam zavetje, napolnijo nas z mirom; lep sprehod pa malo ali polna košara gob, šopek gozdnih cvetlic in spokojnost; to je prekrasen dopust. Moj, na primer, je takšen; skoraj nič dela, nekaj potepanja in posedanja na obiskih, pa še kakšen skok do tam, kjer diši na travniku seno ali na njivi snopi sveže požete pšenice... Uživati je potrebno v drobnih stvareh...
Poletje je res krasna zadeva: predvsem za šolarje in učitelje; lahko rečemo, da je to najlepši del šolskega leta, a tokrat ne bi pisala o šoli. Peljem se po cesti skozi gozd proti Števanovcem in se ustavim na bregu, kjer se mi odpre prelep pogled na idilično vasico; čutim, da je tu Veliki Bog delil lepoto z razširjenimi rokami. Občudujem
ta pogled, to spokojnost, to harmonijo... Zazrem se v mogočne lipe pred števanovsko cerkvijo, ki so pred kakim mesecem bujno cvetele in opojno dišale. Lipe... simbol slovenstva in slovanstva, lipe, slovensko drevo od vekomaj in na veke... lipe, ki vam govorijo, da ne pozabite svoje slovenske duše, lipe, ki vas nemo opozarjajo in svarijo: ne zavrzite svojega bistva, svoje čarobnosti...
Pa še na Gornjem Seniku se ustavim. Tudi tu je poletje in živahnost. Trgovina je polna kupcev iz Slovenije, torbe se polnijo, blagajna pa tudi. In govori se slovensko. Torej ni tako slabo, če prodajalec zna slovensko... In ne bi bilo slabo, če bi starši učili svoje otroke materinščino; v razvitem svetu je to normalno...
Poletje nam ponuja neštete radosti: delo in počitek, lenarjenje in sanjarjenje, odkrivanje novih svetov ali odkrivanje samega sebe. Naključij ni, je samo usoda, je tisto Nekaj, ki nas vodi in nam kaže pot in smer... Vse vmes pa je iskanje ljubezni...
Privoščite si drobne, a neskončno velike, lepote porabskega poletja; spočijte si duše ob pogledu na bujna koruzna polja, na dehteče gozdove, na cvetoče travnike. Iščite lepote v svojem srcu, v svojem hrepenenju... če ni lepote in poletja v nas samih, je tudi zunaj nas ne bomo opazili. Torej uživajmo v lepoti in poletju!
Valerija
2
ENOLETNA VLADA
TROJKA ZA (KOALICIJSKO) DVOJKO
Po enem letu smo spet pametnejši za spoznanje: iz nič(a) ne bo nič. Iz nič(a) ne moreš narediti nič. Po domače, če je neka država v pravi kaši, ni stranke in politikov, ki bi lahko v kratkem času dosegli vidne uspehe, ki bi se realizirali v spektakularnem izboljšanju življenjskega standarda glasovalcev.
Paradigma je preprosta. Tisti v opoziciji menijo, daje vsakokratna vlada ali vladna koalicija nesposobna, amaterska, skorumpirana, nedemokratična itd. Oni so - na srečo - budni, humani, demokratični, pametni, pazijo na ustavnost, so brez dlake na jeziku, lepi itd. In v kolikor bi oni prišli na oblast, bi volilci videli hudiča, kako se v nekaj mesecih naredi red, se odpravijo napake, se bo začela razvijati država, dvigati življenjska raven. Skratka, bo nastala dežela, v kateri se bosta cedila med in mleko. Človeku se kar cedijo sline, Ljudje pa spet nasedejo, saj šele gre za druge demokratične volitve in prva garnitura (Antallova) je precej pogorela. Iz situacije takorekoč logično sledi, da bo naslednja boljša, saj se ne bo toliko ukvarjala s politiko kot njena predhodnica, ampak veliko bolj z gospodarstvom. Ne bo podžigala nacionalizma, ampak bo podžagala inflacijo itd.
Lanskoletna uradna inflacija (18-odstotna) se je povečala (30-od-
stotna), zunanje-trgovinska bilanca se je še bolj poslabšala, proračunskega primanjkljaja niso bili sposobni ubrzdati. Realna vrednost plač katastrofalno upada, gospodarski pogoji poslovanja se stalno spreminjajo. Podjetniki pravijo, da v tako nestabilni gospodarski klimi sploh ni, mogoče načrtovati. Ih potem še sploh nismo govorili o visokih obrestih (nad 30 odstotkov) posojil, ki naj bi bila na voljo podjetnikom, ki pa da niti nimajo najmanjše šanse, da bi ob legalnem poslovanju taka posojila lahko vrnili. Če pa se zatečejo k nelegalnim sredstvom - kar se neredko tudi dogaja -, potem pa se vedno bolj razrašča korupcija itd.
Zgoraj zapisano največkrat, ponavljajo predstavniki opozicijskih strank. Te ugotovitve v glavnem tudi držijo, čeprav je vladna koalicija seveda popolnoma drugačnega mnenja - veliko boljšega - o svojem delovanju.
Pretežni del javnosti pa meni socialis-tično-liberalna vlada v prvih devetih mesecih ni počela nič drugega, kot da je iskala svoje mesto. Tudi zarodek rabi devet mesecev, preden se rodi kot otrok. Tudi madžarska vlada je rabila toliko časa, da se je sploh rodila. Osnovna dilema je verjetno bila v tem, da bi socialisti radi bili socialisti v tem smislu,
da bi naprej velikopotezno delili socialni denar in bi državljani živeli v relativni blaginji, in bi se socialistom pri naslednjih volitvah s svojimi glasovi oddolžili. Edina moteča stvar je, da ni denarja. Tako zelo ga primanjkuje, da se celo odvzema od sociale, ne da bi dvigali njej namenjeni delež. Materialna sredstva bi najprej morali ustvariti. Po vrhu s krutimi, skorajda s kapitalističnimi metodami iz 19. stoletja. V redu, so rekli socialisti po devetih mesecih, potem pa bomo od zdaj naprej kapitalisti. Kljub temu da smo obljubili, da bomo socialisti (bomo veliko bolj zastopali interese delovnih ljudi, izobraženstva itd., medtem ko se zdaj godi ravno obratno.). Cest la vie.
Madžarski socialisti torej po novem gradijo gnili kapitalizem. Strankarsko kolikor toliko neodvisni politologi pravijo, da bi vladino delovanje v zadnjih nekaj mesecih ocenili s slabo trojko. (Opozicija seveda pravi, da je vlada na izpitu padla.)
Slaba trojka sicer ni najslabša ocena. No, tudi najboljša ni. Bolj uspešni učenci, odličnjaki, bi prav gotovo dosegli boljše rezultate. In če sploh ni odličnjakov v razredu? Potem nas naj veseli, da - kot nekoliko grobijanski madžarski pregovor pravi-: Iz dreka se ne da gradu sezidati?!
Francek Mukič
OSELNIKI, PO NAŠE "VODEJR"
Košnja (bodisi trave ali žita) je veljala tudi v Porabju za kmečki praznik, saj se je zbrala cela družina in sorodniki. Pri takih kmečkih opravilih ni manjkalo šal, petja in seveda prazničnosti. To kmečko opravilo je zahtevalo tudi razna orodja, ki so se v zgodovini sčasoma razvijala, tako je srp in koso zamenjala kosilnica. Toda v Porabju zaradi geografske lege še danes marsikje kosijo s koso. Predmeta, ki sta tesno povezana s koso, sta: oselnik ("vodejr" in oslo ("brüs"). V Porabju so oselnike nekoč delali gospodarji sami in sicer iz rogov, morda tudi iz lesa, danes pa so večinoma iz pločevine (seveda kupljenih na sejmih in trgovinah).
Kdaj so se pojavili oselniki v Sloveniji? Kakšen je bil pomen tega orodja slovenskih koscev?
Na ta vprašanja boste dobili odgovor, če si boste ogledali razstavo z naslovom Oselnik (Drobna obrobna oda delu, znanju, ustvarjalnosti, svojosti, erosu), ki jo je pripravil Slovenski etnografski muzej v Ljubljani. Slovenski javnosti so jo predstavili lani oktobra. Razstava bo na ogled v osrednjem madžarskem etnografskem muzeju (Néprajzi Múzeum) v Budimpešti. Otvoritev je bila 3. avgusta, razstava bo odprta do konca oktobra.
Avtorica razstave, Inja Smerdel, je v zloženki, ki bo spremljala razstavo oselnikov na kratko predstavila to pomembno orodje in je še dodala nekaj svojih razmišljanj o konceptu razstave: "Kaj je oselnik? Je za vas neznanka? Ozrite se po zelenih travah in morda boste uzrli kje samotnega kosca, ki si še v teh dneh opaše leseno ali roženo (pločevinasto ali plastično) posodo, natoči vanjo vode, ji doda za kanček kisa, da v posodo še oslo in se s koso odpravi na travnik. Oselnik je prav ta posoda in je kljub strojem v kmetijstvu orodje, ki ga uporabljajo še marsikje na Slovenskem.
...mikavna bližina, telesni stik med človekom in predmetom - med koscem in njegovim oselnikom - je bila eden izmed virov razmišljanja o oselnikovi večpomenski povednosti. Takšen pogled nanj je raziskavo zbirke usmeril v naslednje: poleg temeljnih vedenj o oselniku kot gospodarski in kulturni prvini - o njegovi zgodovini, o 
geografski razprostranjenosti posameznih oblikovnih tipov - in poleg eksplicitnih, "vidnih" pričevanj o njegovi izdelavi, likovnem oblikovanju in rabi, razkriti še implicitno, "skrito" povednost te kulturne prvine. Ugotoviti razmerja med človekom (izdelovalcem, uporabnikom, družbeno skupino) in oselnikom oziroma vloge in pomene oselnika v posameznem družbenem okolju in času..."
Avtorica je s to razstavo prispevala svoj pomemben delež k spoznavanju slovenske ruralne kulture.
S to razstavo bodo slovenski strokovnjaki širili vedenje o Slovencih, o slovenski kulturi, pa čeprav s takim majhnim (toda samo na videz obrobnim) predmetom kot je oselnik oziroma "vodejr".
Katarina M. Hirnök
Porabje, 10. avgusta 1995
3
INDA SVEJTA
MLATITEV NA MAROFI
Ge sam venak en petnajset lejt žakoša büu. Žetvo sam delo, te sam pa žakle emo. Pa sam tri mejsece na Vogrskom büu, pa sam ranč drügo nej v rokaj emo. Šest mejtarov sildja če se daubo vse vküp.
V štali smo spali. Z enkraj so günci bili, z enkraj smo pa mi spali. Pa günec karšlau, pa nas dojpolejo. Pa smo mogli odejvko s sebov nesti: koco pa vankiše, Njene. Na slami smo spali, tak kak pravci.
Dvanajset, trnajset lejt sam star biu, ka se na repi tö biu. Smo tavö šli, gda eške sunce nej gor bilau, pa smo te do kmice delali, tačás, ka sunce nej zajšlo. Smo tam po štiraj ojdli, pa smo tam repo okapali.
Z gözmašinom smo mlatili. Te smo dosta trpeli, nej tak, kak Zdaj, ka kombajn dela.
Nej smo včasi mlatili, v gesen smo tisto mlatili. Gda smo žetvo dojobredili, smo v veuke škednje spravili cejla silge. Pa te smo v gesen mlatili, gda smo drugega dela nej meli."
Porabski Slovenci so vedno sloveli po tem, da so dobri delavci. Od Jožefa KOŠIČA in Štefana  LÜLIKA vemo, da so že v 19. stoletju hodili na sezonsko delo.
"Poleti ni dela, ki se ga Slovenec ne bi lotil. Delajo tako dobro, hitro in močno, da ni kaj pripomniti. Njihovo marljivost poznajo gospoda in veleposestniki v Zalski županiji in sami prihajajo po delovno silo na Slovensko, da bi za košnjo, žetev in mlačev pridobili vešče Slovence. Tudi svojo zemljo pridno obdelujejo, pa jim pridelek kljub temu ne zadostuje, ker imajo slabo zemljo in jih je veliko pri hiši." (Košič, 1828)
V Lülikovem dvojezičnem učbeniku (1833) lahko beremo, da so Slovenci od učenja madžarščine vsaj toliko koristi imeli, da so si lažje dobili delo v županiji Somogy: "... na ´zetvo, koszédev - ali pa na mlatídev doli med Vaugre ’ze veszelejsi odidemo".
Marija Kozar
25. FOLKLORNI FESTIVAL V BELTINCAJ
Nikdar ne pozabim, gda sam 1974. leta prvin išla na Folklorni festival v Beltince kak članica (tag) Sakalovske folklorne skupine. Tistoga ipa smo šče malo vedli o taum, kakšna je Slovenija. Nej je šče bilau granice tü na Gorenjom Seniki, zato smo šli prejk Hodoša. Od tistogamau se je dosta obrnilo. Gnesden slobaudno ojdimo v Slovenijo, tam mamo dosta padašov, znancov. Eni že tak ojdijo ta, kak če bi tam bili doma.
Folklorna skupina z Gorenjoga Senika je že dostikrat bila na festivali. O taun sam se pogučavala z Lujzekom Hanžekom, steri vodi folklorno skupino.
Kak vejmo, Prejšnjo nedelo (30. julija) je bilau v Beltincaj veselo. Že petdvajstikrat so organizirali Folklorni festival. Tjelkokrat ste že vi bili?
"Gorenjesenička folklorna skupina je Zdaj bila devetič na tom festivali. Leko bi bili desetkrat. Edno leto smo nej mogli titi, eden član se je bujo tisti keden."
Ka misliš o festivali,
radi ojdite?
"Ge sam vsikši paut biu na festivali, vejm; kak je bilau na začetki pa kak je zdaj. Vsakšo leto mamo tam več prijatelov, poznancov. Skurok je tak, kak da bi človak doma biu. Deš po cesti ali v parki, vsakši te pita: "Kak si kaj?" Dobro se tam počütimo."
Beltinčani na vas ovak gledajo, kak na drudje skupine, stere pridejo iz Slovenije?
"Mi z Beltinčani sodelujemo (együttmuködünk) že duga lejta. Ne ojdimo samo na té festival, mi njé es tö pozovemo. Letos so bili v Slovenski vesi na Porabski dnevaj pa smo se tam srečali. Ne vejm, kak gledajo na druge skupine, mi smo dobri prijatelji."
Vi ste že devetkrat bili v Beltincaj. Povej mi, če se je nika takšnoga Zgodilo z vami, da na tisto nikdar ne pozabite?
"Gnauk se je zgodilo, nej na letošnjom festivali, liki letos so povedali gledalcom tö. Mi, gda smo najprvo paut bili, te smo eške nej toga muzikanta meli, li-
ki ednoga drügoga. Te smo eške na dva dni ojdli. V soboto smo meli nastop (fellépés) v Moravski Toplicaj ali v Radencaj. Té muzikant je malo čüdan človek biu. Pravo je, ka de išo k nikšomi znanci v Soboti, vej večer pride. Čakamo ga, čakamo ga, nej ga nazaj bilau. Zazrankoma vsakši stane, že moramo titi ,muzikanta nejga. Pridemo v Beltince, Milan Zrinski nas je pred Zvezdo čako, avtobusa vrata se odprejo, mi prestrašeni sedimo, ka vrag Zdaj baude. Dojstaupim pa pravim: "Milan! Völka navola se je zgodila, muzikant nej prišo nazaj." Milan je pravo: "Nika že napravimo, nastop te meli!" Te smo se pogučavali, Sto bi znau nam igrati. Kocipri so znali naše pesmi, te smo mogli malo plese ovak naredti, pa smo te tam na gangi probo meli. Vala baugi, ka so nam Kocipri špilali, mi smo pa leko gorstaupili. Tau nikdar ne pozabim."
Katarina M. Hirnök
Porabje, 10. avgusta 1995
4
V DOLGI VASI BODO POSODOBILI MEJNI PREHOD
Slovenski finančni minister Mitja Gaspari in veleposlanik Evropske unije Amir Naqvi sta podpisala memorandum o posodobitvi mejnega prehoda v Dolgi vasi. Skupna vrednost projekta je 335 milijonov dolarjev. Posodobitev bo potekala v dveh fazah. Najprej bodo zgradili ploščad mejnega prehoda in zgradbe za carinsko službo, mejno policijo in veterinarski inšpektorat, nato pa dva nova vozna pasova za prehod meje.
SLOVENIJA BO POSTALA ČLANICA MEDNARODNE ORGANIZACIJE ZA ZRAČNO VARNOST
Državni zbor je ratificiral mednarodno konvencijo Eurocontrol o sodelovanju za varnost zračne plovbe in večstrankarski sporazum o pristojbinah na zračnih poteh. Slovenija bo tako, po dveh mesecih, ko se bo iztekel rok deponiranja obeh listin pri belgijski vladi, postala polnopravna članica mednarodne organizacije za varnost zračne plovbe.
ODKUPOVANJE IN
IZVAŽANJE GOB IZ SLOVENIJE DOVOLJENO LE MED
1. SEPTEMBROM IN 31. APRILOM
Zaradi velikega pomena samoniklih gob za bioekološko stabilnost ekosistemov je slovenska vlada uvedla štirimesečno časovno omejitev odkupa in izvoza svežih gob, in sicer od 1. maja do 31. avgusta. Odkupovanje in izvažanje gob iz Slovenije sta tako dovoljena le med 1. septembrom in 31. aprilom.
IZKOPALI ŠKOFA SLOMŠKA
V Mariborski stolnici so opravili izkop in prepoznavo posmrtnih ostankov škofa Antona Martina Slomška. Zanj namreč poteka postopek proglasitve za blaženega. Posebno komisijo vodi mariborski škof doktor Franc Kramberger, v njej so tudi predstavniki medicinske stroke in Vatikana.
ŽETVA PA MLATIDEV,
Gda sam eške mala bila, mi je najlepše bilau vleta, gda je žetva pa mlatidev. Žetvo smo z rokauv delali, mlatidev je pa na dvauje šla. Tistoga reda je eške dosta slamlastni ramov bilau po naši vasnicaj, za tisto smo s capami mlatili. Capé so me Večkrat po glavej stukle tačas, ka sam se navčila redno z njimi delati. Nej smo tak mlatili, ka vsakši tak tuko s capami, kak je mogo. Mlatiti je na ritem trbelo, tak ka eden za drugim smo mogli s capami po žiti ali pšenici tučti. Tistoga reda so mlatili z mašini tü. Tau je bila velka dera za nas, mlajše. Šunko so küjali, perece so pekli, dosta lüdi je prišlo k rami delat. Gda smo že vekši bili, smo mogli pomagati, če drugo nej, kakše plevje smo nosili. Te smo eške nej znali, da je ta naša porabska zemla slaba, da se eške gnauk telko trbej na njej mantrati za kakši pauv kak, povejmo, na Vogrskom na ravninaj.
Svejt se je pa v tom cajti sploj dosta obrno. Kakoli, ka Živemo v ednoj najlepšoj krajini v rosagi, nas je ta zemla nigdar nej mogla cejlak tadržati. Če bi lesa nej bilau, te bi sploj slabo bilau. Zakoj je tau tak bilau pa je gnes tü tak? Mi smo najbola zahodni tau rosaga, gde se čüti vpliv (hatás) Alp. Tau nam znamenüje, da pri nas vse kesenejše zrejli, istina, ka več deža dobimo kak indrik, Včasik na kvar tü. Zemlja je nej najbaukša, bregovi in doline tü delajo teškočo.
Pa itak! Naši lüdje strašno radi majo zemlau, štera njim po srmačkom plača njigve trüde. Kak sam že pisala, svejt se je dosta obrno. Bili so v tej letaj takši časi, gda so lüdje dosta zemle püstili šli so v Varaš delat. Njive pa pašniki, sonžetje so not
zarasli, divjačina je blüzi k vesi prišla. Prišli smo do gnes, gda je dosta lüdi zgübilo slüžbo. Vse več od nji se pá spravla z zemlauv. V Porabji gnes dvaujefele držin geste. Gestejo, šteri samo z zemlé živejo. Kak šagau mamo prajti, takše že po naši vasnicaj leko z lampašom iškeš pa žmetno najdeš.
Gestejo pa tej drugi, šteri so ali v slüžbi ali so pa že v penziji - v držini eden, dva ali več - pa zemlau tü delajo. Nisterni več, nistarni menje. Kak je pa tau takšega reda šega, gor sam poiskala dvej takši držini pa smo si zgučavali, kak gnesden pri nas gazdüjejo lüdje. Vrejdno je ali nej z zemlauv delati? Kelko smo dojzaostanjeni, povejmo, od Slovenije ali Avstrije, od tisti pavrov. Če se človek poda samo za pavra, leko s toga žive pa tak tadale.
Na Dolenjom Seniki sam gor poiskala na njivi Ferenca Pintera pa njegvo držino. Majo svoj kombanj, na njivi so Žetvo delali. Ta držina samo z zemlé živé. Na kombanji Attila Pinter, verta sin sedi. Etak si pa malo z vertom leko zgučavava. Najoprvin ga pitam, kakšen je letošnji
pauv?
"Sploj slabi. Pšenica -kak se že zdaj vidi - sploj slabo plača. Na hektar če 20 q dobiš, de dobro. Tau je samo polonja, ka bi leko na našoj zemlej prpauvali."
Ka de tau vašoj držini znamenüvalo?
"Na ednom tali tau, ka mo mogli zrnja küpiti, zatok ka mamo živino, štero
trbej krmiti. Mi ne pauvamo zrnja na odajo. Mi z mlejka, z živine se gor držimo. Včasin smo prsiljeni kakši lejs odati, tau nam prnese kakšen hasek."
Prva liki bi po drauvnoma si pogučavala, če bi ti z ednov rečjov trbelo odgovoriti, ka bi pravo na tau, leko edna držina samo z zemlé živé?
"Kak gnes vcuj dé, nej."
Zakoj pa te delaš?
"K tomi samo telko vcuj povejm, ka nam je šlau od toga dosta baukše, pa Zdaj tü čakamo, ka se mogauče na baukše obrné."
Ge tak vidim, da na vašoj gazdiji dosta mašinov geste. Ka ti je potrejbno na njivaj pa sonžetaj delati, za vsakšo delo maš mašine? Ka vse stoji v tvoji garažaj pa na vašom dvorišči?
"Dosta milijonk sam not-
včesno v mašine. Mam štiri traktore, kombanj, kosilnice, vsefalé plüge, brane, mašin za sejenje, mašin za gnoj razmetavati pa eške dosta vse po drauvnoma."
Tej mašini so nauvi ali nücani bili küpleni?
"Največ mašinov sam nücane poküpüvo. Pred nistarni letaj sam eden
nauvi traktor küpo na Vogrskom, šteri je gnes že za eden milijon forintov drakši kak te. Etak pri nas nauvi mašin küpiti ne moreš. Največ sam zvozo z Avstrije."
Na kelko zemlej gazdüješ?
"Emo sam posejeno 5 hektarov v djeseni, na drugi 5 hektaraj pa druge kulture mam, etak vse vküp 10 hektarov. Letos itak nemo mogo živini prpauvati ka je potrejbno, nika de mujs vcuj küpiti."
Ka ti misliš, ka je najvekša navola, ka te stiskava?
"Edna problema je, da naša zemla ne rodi tak kak, povejmo, na kakšoj ravnici. Divjačina strašen kvar dela. Na Vogrskom je forint telko spadno, ka si nej mogauči tau notprnesti, zatok, ka pavra država
Porabje, 10. avgusta 1995
5
ALI KAK ŽIVEJO TISTI NAŠI LÜDJÉ, STERI SE Z ZEMLAUV SPRAVLAJO?
ne podpira, ne pomaga. Ka prpauvaš pa skrmiš, nejma prave cejne, kakoli zatok cejne zdigajo. Samo ka nej tak, kak zdigajo vse, ka moreš küpiti, mislim bencin, rezervne dele (alkatrész). Pri takši nücani mašinaj se furt kaj tere. Če škeš vömeniti, menje kak 10 gezer forintov ne smejš nesti. Če pa kakšo vekšo se stere, ne znaš kama bi se obrno, gde bi pejnaze vküp pobrau. Pa sam te eške nej gučo od gnoja. Če kakši pauv škeš meti, moreš redno gnojiti. Umetno gnojilo (műtrágya) že Večkrat dragšo gratalo. Edno peldo samo povejm. Letos sam več kak 40 q umetnoga gnojila küpo, skurok 300 gezer forintov sam pa za bencin dau, pa sam eške te nej gučo od poporavlanja mašinov. Pa gde so kemikalije, štere so gnes rejsan tak drage kak čemer."
Kak sva prišla z njive, doma sam vidla, da vcuj zidaš edno velko garažo ali ka. Taű me v tom potrdi, ka se ne daš. Delo boš tadala. Z ženov sama delata ali vama deca tü pomaga?
"Tak je. Ne morem tau vse pistiti. Če bi Sto, bi nej mogo. Na gnes nišče ne küpi od tebe, povejmo, edno mlado govedo, štero je Vrejdno skrmiti. Ali, povejmo, če odati škem vse, ka mam, žmetno bi bilau. Pa gde bi ge Zdaj delo daubo, gda sam star 52 lejt.
Baugi hvala, mam sina pa (h)čer, Obadva sta oženjeniva. Oni vsakši keden pridejo pomagat. Sin pa zet se razmejta k mašinom, etak meni popravlanja nej trbej plačüvati. Tau mi tü eške korajž dava, ka so mlajši takši. Müva Sama bi tau nikak nej mogla gordržati."
Pravo si, da si največ mašinov z Avstrije zvozo. Je velka razlika med pavrami, če gledamo avstrijske pa na še?
"Leko povejmo, ka 50 lejt. Tau je pa najbole istina na taun tali, ka oni majo dobre mašine, dobro tehnologijo za male parcele, pa ne delajo tak pa telko kak mi. Tau pa zatok morem povedati, ka je tam tü nej vse zlat. Sploj dobro kvaliteto trbej na odajo pauvati, ovak več tam nede. Avstrijci, povejmo, eške gnauk telko umetnoga gnojila nücajo kak si ge leko dopistim, bole leko vözračunajo svoj hasek zatok, ka država tau v rokaj drži."
Po vsem tom mi samo edno pitanje ostane. Zakoj, rejsan Zakoj si v svojom žitki zvest (huséges) ostano zemli?
"Zatok, ka ne morem gledati zapüščeno zemlau. Zatok, ka zemlau rad mam..."
Tüj sva tak njala guč zatok, ka je vert od skunz več nej mogo gučati.
Zdaj pa poglednamo edno drugo držino. Kak se prebližavam na G. Senik, vsepovsedik žetvo delajo. Največ s kombanji. Gnesden je nej žmetno dobiti kombanj za Žetvo. Zadruga dela pavrom, pavri tü pomagajo eden drugoma, etak se pa nej trbej z
rokami mantrati. Kak sam pa čüla, s kombanjom dati delati je tü nej fal šala. Kak letos lagvo plačüje sildje, nisterni skurok več plačajo
za Žetvo, kak je zrnje Vrejdno.
Gor sam poiskala Kühar Gustina na G. Seniki zatok, ka sam tak čüla, ka so letos edno njivo pšenice on, njegva držina z rokami ženjali. Napelali so na tri kosé, brali so za njimi redno prgišče, delali so prauvlace pa vezali snopje. Snopje so pa nej v križe, liki, kak oni pravijo, na mandline vküp sklali. V ednom mandlini 9 snopov geste. Lepau je gledati, kak na njivi stojijo, se süšijo na mlatidev.
Gusti! Znam, da si ti v penziji, pa itak delaš na zemlej. Dosta zemlé maš?
"Ja, vejš ge tak dosta zemlé svoje nejmam, dapa ka mam, obdelam. Mam pa takšo zemlau, ka ge tak zovem "samo delaj" zemla. Tau so mi takši prejkpistili, šteri od starosti več ne morejo obdelati zemlau, radi so, če se stoj vzema za tau."
Tau tü vejm, ka zatok maš par mašinov, med tejmi traktor tü. Splača se ti delati zemlau?
"Če vse računaš, sploj pa svojo delo tü, te gorplačaš. Dapa ge ne morem tau gledati, ka bi kaulak mene grmauvdje pa krplüve raslo. Nega lepšoga kak
obdelana zemla."
Tak sam čüla, da ste z rokami delali Žetvo. Zakoj?
"Vsakšo leto je kombajn kesno prišo. Pa kak je pravica, kombajn ne obredi tak lepau kak z rokami. Küpo sam si eden mašin za mlatidev tüj v sosednjoj Sloveniji v Trdkovi. Sam bi rad mlato, etak mi eške gnauk več slame pride, štero nücam za nastalo. Mam svinje pa edno kravo."
Kakoli je dosta dela, mislim, ka prpauvate, je vam velka pomauč pri živlenji, pitam vertinjo Trejzo.
"Tak je. Delati moremo dosta, samo Gusti ma penzijo. Etak pa si vcuj prislüžimo, ka nam je potrejbno, nej trbej vse küpiti."
Kak si gočimo, blüzi Gustina sedita dva vnuka, Norbert pa Gabor. Norbi je 9, Gabor 3 lejta star.
Norbi! Ti si tü pomago, da so Žetvo delali?
"Tü sam pomago. Ge sam - kak sam mogo -vküp noso snaupje. Dapa meni se bole vidi kombanj. Ma biti, da mo velki, mo s kombanjom delo. Včara sam pri kombanji bio. Tau mi je sploj Zanimivo bilau."
Kak gledam, mali Gabor ma eden mali traktor, s tistim se vozi po ganki. Sto vej, če te njigva gdasvejta traktor pa kombanj vozila. Če ja, nej bi lagvo bilau.
Od dejdeka se leko navčita tau nej léko, dapa lejpo "maštrijo" ka je pavarstvo. Leko se vüpamo, gda gor zrastejo, pavarsko delo ležejšo pa bole prilično baude, če rejsan naša generacija ne more pozabiti Žetvo pa mlatidev. Tiste cajte, gda smo eške z rokami delali.
I. Barber
VERICA-ČEPINCI
12. avgusta (sobota) bo ponovno odprta meja med Verico in Čepinci. Prestop meje bo dovoljen od 9. do 21. ure. Prijateljsko srečanje občanov bo tokrat na Verici.
BŰJRAŠKI DNEVI
V	Ižakovcih že vrsto let pripravljajo ti. Büjraške dneve. Prireditev 13. avgusta se bo tudi letos udeležila kulturna skupina iz Porabja, in sicer pevke monoštrskega upokojenskega društva, ki jih vodi glasbena pedagoginja Marija Rituper iz Murske Sobote.
LIKOVNA KOLONIJA LETOS NA KOROŠKEM
Gostitelji tokratne Koroške likovne kolonije mladih so Slovenci v Avstriji. Kraj kolonije, katere se že vrsto let udeležujejo mladi iz Italije, Avstrije in Madžarske ter Vuzenice, bo Šent Jakob. Iz Porabja bo na likovni koloniji sodelovalo 5 učencev števanovske osnovne šole.
80 TISOČ MLADIH BREZ DELA
V	mesecu juliju se je spet povečalo število brezposelnih, tako je njihovo skupno število spet več kot 500 tisoč. Rast lahko pripišemo temu, da so mladi po končani osnovni, srednji ali visoki šoli začeli iskati službo v mesecu juliju. Po podatkih Urada za brezposelne bo septembra na Madžarskem približno 80 tisoč mladih, ki še nikoli niso bili zaposleni, brezposelnih.
SVETOVNI ROMSKI FESTIVAL
Gostitelj prvega svetovnega romskega kulturnega festivala bo od 31. avgusta do 3. septembra Budimpešta. Organizator festivala je fondacija Ariadne. Z nekaterimi svetovno znanimi ansambli so že podpisali pogodbe. Med njimi je Španski kraljevski balet, Rusko romsko gledališče, iz sveta lahke glasbe pa ansambel Status Quo.
Porabje, 10. avgusta 1995
6
Jajjaaa?!
Vej pa don nej?!
PRIMA KLIMA-GDA-CÜKA CUKA
Démo v Nato. Sodački minister Keleti je slobaud dau 47 vogrskim oficirom pa sodakom, šteri do - prvi Vogrski sodacke - šli v Meriko, ka do prej tam vküper probali z žutimi pojbami iz Nato-na, gde prej strašna vročina bau. Depa naši so prej tö nej méki podje, ka so vsigder podnék mašérali, v najvekšoj vročini. Gda je naslednje minister Pito té batrivne vojake, če majo kakše probleme, so
se me te vöodabrani Vogrski oficiri s tigrišovim srcom potaužili, ka je vse vredi, samo je prej tau baja, ka spodik v zvünejšnjaj lačaj nemajo gumine. Pa de jim ger pra pa voda nutri pod lače pa v črevle üšla. Naš minister pa tö nej méki büu - nej tak, kak tisti v Nato-ni, šteri Bosnijo prejk majo -, pa jim je zrikto, ka ekspre nutri zašijejo gumine. Nej ka bi siromaki trpeli zatogavolo strašno kalvarijo. -Ka pa, če jim gér v Meriki vtrgne motvauz v spaudnjaj lačaj?!
Zakonska zvez(d)a. Fay Resnick v merikanarski državi Utah vendrak nej dosta dela emo z motvauzi, guminami pa s spaudnjimi lačami. Ovak bi nej pravo, "ka strašno nauro sam se čüto, gda sam po trej lejtaj zvödo, ka je
moja "žena" moški..." -Resnick, Resnick, ti si pa Res(an) nik(anej) menje čüden, kak tvoja "žena"?!
Podje v lačaj. Tau so gé Kinejzarge. Če bi takši bili, kak Resnick, te bi se buma nej vsikšo leto telko mladi Kinejzarov narodilo, kak ena pa pau Madžarske, 15 milijonov. -Te pa nej čüda, če te monjaške vsigder vekše lampe majo v svetovni politiki. Pa v svetovni ekonomiki tö.
Monjaš, ti vonjaš! V Dajčlandi prej ena naura nauva šega geste. Ništarni "čednjaki" so vönajšli, ka če prej človek ške pá krepek pa mladi gratati, te more svojo cüko v hladilnik djati, pa gda fanj ladno grata, te go trbej spiti. -Spiti? Spauti idte! Cüka überalles? Včasik mi cüka vujde! ("Shade" (Škoda), bi
natau tápiščavanje leko pravili Ovi Nemci, mi pa, ka Šajze, če rejsan je guč od cüke.
MIR naj baude. Ka nete gučali, ka kakše neznajžne dele vam spominam, na rusoški vesoljski postaji (űrállomás) Mir tö šparajo s cüko. Majo takši mašin, šteri vö s človeči vode vöpotegne oksigen, pa te s tem luftajo. - Prima klima.
Ti grdi pes! Tri pa pau lejt stara dekličina v Balatonszéplaki se je večkrat špilala pri sausadaj, šteri majo enoga grdoga velkoga pitbul psa. Ništarni den je pá üšla, gda je mrcina ranč vanej bila. Zato so gazdange prijali dekličino za rokau, nej ka bi se kaj Zgodilo. Te je gensko degenerirani pes samo skočo, pa je male glava že v gaubci bila. Tak, ka so
gazdange gaubec nikak nej mogli odprejti, ka bi rejšili dekličino. Te je prileto deteta oča - šteri se ovak strašno bogí od psauv - pa je tistoga vraga tak brsno, ka se ma je gaubec aupro. Tak je Sirauta na srečo živa ostala, če rejsan ji je pitbul kaužo doj z glave potegno, kak kakšomi Indijani skalp. - Zaka je trbej držati takše krvi lačne stvaure?! Zato, ka so lidgé krvi lačni?
Vužgi ga! V Budajenőni pa geste en človek, čteri je tak čemeren na psauve, ka je vužiga. Nej s botami pa palicami, liki s spicami. Tak ka psauvge gorijo, kak oslica, lejčejo, kak zbesnjeni pa kavülijo, kak vucké v skopci. - Što je vekša stvar (živina), stvari na ali človek?
Fr.M.
"MOJA MAMA JE NAJBOLJŠA IN ..."
Na Gorenjom Seniki najdemo lejpo dolino, stera leži od cerkvi na pravo. Tau je Sobota. Sobočani večinoma lejpe rame majo. V enom takšom lejpo rama sam Zdaj, gde je doma Djančina družina, vertinja Marija, vert Djauži pa sin Šandor. Marija je Zdaj prišla domau s slüžbe, Djauži pa z gauštja.
Marija, kak sta leko tak mladiva že takšen lejpi ram postavila? Ali sta kakšno pomauč dobila?
"1980. leta sva se oženila. Sedem lejt sam sneja bila. Po tistim sva začnila zidati. Moram prajti, ka sva težko gorzozidala. Stariške so naja pomagali z gestim pa pitim, pejnaza sva pa nej dobila, nej od enoga, nej od drügoga. Dapa zatok sva - vala baugi - gor dala zozidati."
Sploj lejpa je kuča znautra tü. Lejpe veltje prostore pa pohištvo (bútor) mata. Vüva sta za tau preveč dosta mogla delati, ka nej?
"Müva sva Obadva v fabriki delala v trij izmenaj
(műszak). Dobro sva slüžila, leko povejm, ka telko, kak Zdaj. Cejne so pa dosta menkše bile kak gnesden. Dapa zatok sva fejs mogla šparati. Pohištvo sva si pa že prvin küpila. No, Zdaj sva küpila nauve omare."
Dja te že več lejt poznam s šaule. Leko povejm, ka je gorenjeseniška šaula srečna, ka takšno flajsno pa skrbno čistilko ma. Furt si dobre vole. Delaš v slüžbi, doma vse tak vredi maš, kak karta, maš gazdijo, družino. Dobro tjöjaš pa
pečeš. Kak tau vse leko zalandolejš?
"Ge sam tau tak včena. Mi smo tak gorrasli, ka smo vsefale mogli delati, s krmo, na mezevej pa doma vse, nej. Tau je tak v meni, ka morem furt delati. V fabriki sam na dvajsti
automatski mašinaj mogla delati, pa je vse šlau."
Pa ti včiš svojoga sina na delo?
"Ge mojoga sina tü tak včim, aj vrli baude, aj vse zna. Gda sam nej doma, te ma povejm, aj posaudo zaparé, drva nanosi pa obredi. Včasin je tak gé, ka
ma gor trbej zaprati. Dapa vsikdar ma moram povedati pa ga fcuj trucati k deli, ka sam od seba ne pride gor, ka bi Zdaj tau ali tisto trbelo naredti. Ka ma povejm, tisto on vse bauga. Tü v cerkvi dvori pri meši. Vsakši mi guči, kak je prej tam vrli. Ovak je zatok fejs lagvi."
Gda sam prišla k vam, je Šandor sam bijo doma. Včasik me je nota zvau pa podvoro s kolo pa čokolado. Eštje mi je djesti ponüdo. Tak mislim, ka tau pokaže kak ga včiš pa na koj.
"Tau je istina, ge ma furt pravim, aj vse pazi, ka se pri rami godi. Štokoli pride k rama, se mora pošteno držati."
V šauli smo se pripravlali s spisom na materni den. Mlajša sam pitala, ka mislijo o svoji materi. Tvoj sin je pravo: "Moja mama je najbaugša pa najlepša na cejlom svejti." S tejm je meni (pa drügi mlajšom) vse povedo, ka čüti od tebe.
"Ge tak Vidim, ka je on
fejs za naja. Sploj naja rad ma. Gda kam odide z dauma, nama vsikdar Večkrat dava zbaugom, naja vse dolpoboža pa tak malo ma skunze vöpridejo. Gda domau pride, te nama vsikdar nika prinese. Zdaj vleti je tü biu v Sloveniji v bralnom tabori. Kumaj je nut staupo, je že torbo opiro, naja pozdravo s kavo pa pijačo. Eške nama je v posteli prpovejdo, kak strašno dobro je bilau, gde je ojdo, ka vse je vido."
Letos, gda smo bili z mlajši v Budapešti, sam pitala, sto štje pisati karto domau starišom, on se je zglaso prvin. (Na žalost vsevküper trdjé, pa nas je bilau 33.)
Za konec sam nika stejla pitati od moža - če že do tejgamau nej daubo rejč -on je pa tak sčufikno s tjöjnje, kak če bi bojna vövdarila. Na, gda smo se samo nad seuv pogučavali, te je pa Djauži skurok telko gončo, kak njegva žena.
Klara Fodor
Porabje, 10. avgusta 1995
7
OTROŠKI SVET
KAJ JE TAU?
Kak se zové
na Gorenjon Siniki................................
na Dolenjon Siniki....
v Ritkarovci......................................
na Verici.........................................
v Števanovci......................................
v Andovci.........................................
v Slovenskoj vesi.................................
v Sakalauvci......................................
Kak so nücali.....................................
Rešitev iz številke 14/1995
naóknice - priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje
zsalugáter - ablakra kívül -sötétítés céljából - rászerelt berendezés
Tak se zové: na Gorenjon Siniki: pólke, v Sakalouvci, v Slovenskoj vesi, na Verici: šalutje, na Dolenjon Siniki: šalutje, šalugater, v Števanovci: šungaterje, šaluctje Tak so nücali: Polke so v leti gordjáli na aukna iz tri, štiri aj šest šajb, naj ne sije nutri sunce v ižo, naj ladno bau znautra.
B O N I F A C
Pes Bonifac je bil najbolj nesrečen pes v vsej deželi. Privezan z verigo k pasji uti, je šel lahko le na tri metre dolg sprehod. Včasih je ležal na tleh, včasih je zlezel na streho svoje hiše, najbolj pogosto pa je čepel na zadnjih tačicah in si z dolgimi ušesi brisal bridke solze.
Vsakega mimoidočega je lepo prosil, naj ga reši tega krutega pasjega življenja. Vesele otroke, ki so tekli v šolo, nagajivo mačko, ki mu
je kradla ribje kosti, domišljavega petelina, ki je prešteval svoje putke, in celo navihanega vrabca, ki se je kopal v luži. Pa nič. Nihče mu ni privoščil niti prijazne besede, kaj šele pomoči.
Nekega jutra pa se je zganila veriga. Tiho, skoraj neslišno je zaškripala in rekla: "Stara in zarjavela sem. Malo potegni, poskoči, pomigaj z glavo levo in desno pa se bom razklenila."
Pes Bonifac je skočil na streho, vlekel, ren-
čal, močno močno sopel in naenkrat je veriga popustila. V tistem trenutku se je v pasjo uto naselilo neznansko veselje. Bonifac je mahal z repom, lajal, pozdravljal otroke, ki so tekli iz šole, petelina, ki je iskal rumeno zrno v pesku, mačko, ki se je sončila, in vrabca, ki je brskal za hrano v njegovem krožniku. Stekel je po stezici na drugo stran griča, saj tam še nikoli ni bil.
LEV IN LISICA
Lev se je tako polenil, da se mu ni ljubilo hoditi niti na lov. Ležal je v svojem brlogu in čakal, da so prišle k njemu živali, da bi ga pomilovale in tolažile. Lev pa je vsako pograbil, zadavil in požrl.
Nekega dne pa pride tudi lisica, da bi potolažila kralja živali. Ustavi se pred brlogom in opazuje stopinje. Nekaj časa modruje in čaka... Ko jo lev zagleda, jo prijazno povabi k sebi v brlog, češ da je hudo bolan in zelo potreben tolažbe. Lisica pa mu odgovori: "Hudo, zelo hudo si res bolan, a oprosti mi, k tebi ne grem. Vidim namreč, da so vse stopinje obrnjene samo noter, ven pa nobena."
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije Naslednja
oddaja bo 12. avgusta 1995
Porabje, 10. avgusta 1995
NAŠE PESMI (105)
MRAVLA DE SE ŽENILA
Mravla de se ženila, štjörca de djemala, tralaiaj, šararaj, štjörca de djemala.
Mravla je v mlin pelala, tjöbeu borovnica, tralaiaj, šararaj, tjöbeu borovnica.
Mlejnari je pravila, na téntji mi semelte, tralaiaj, šararaj, na téntji mi semelte.
Gostüvanje bomo držali, pogače bomo pekli, tralaiaj, šararaj, pogače bomo pekli.
Obad je z müjov pleso, v koleno go je brsno, tralaiaj, šararaj, v koleno go je brsno.
Moja omedlejla, doktora želejla, tralaiaj, šararaj, doktora želejla.
Ne’m ti šeu po doktora, če te včas’ vrag zéma, tralaiaj, šararaj, če te včas’ vrag zéma.
(Verica)
-mkm-
NIKA ZA SMEJ
ON SE NEDE ŽENO
Mali Rudi pa mali Lujzek se v pejski špilata. Gnauk samo mali Rudi etak pravi Lujzeki: "Vejš, Lujzek, ge se nigdar nemo ženo."
Lujzek pa: "Zakoj pa nej?" Rudi pa: "Nej si čüjo etognauk našoga popa? Pravo je, ka so Adami vövzeli edno rebro, ka so žensko stvorili. Po mojom tau strašno mora boleti."
"Ti somar," pravi Lujzek. "Gnesden že žensko kreda tü dobiš."
PRAVLJICA
Babica večer pravljice šté vnukom pa etak goči: "... vejte mlajši, srmačka ženska je strašno dobro Boga molila. Gda si je dojlegla, je sirota samo eden forint mejla. Gda je pa gorštejla, je že 100 forintov mejla."
Zdaj pa te menkši etak pravi: "Mama, pa mauž je nika nej napamet vzeo?"
ČIDNO DELO JE?
Naša Ema etognauk večer etak pravi svojma možej: 'Ti Jenő, ta Olga pa
dejte čaka."
Jenő pa: "Tau je njeno delo.”
Ema pa: "Dapa ona tak pravi, ka si ti kriv."
Jenő pa: "Tau je pa mojo delo."
Ema pa: "Pa ka te z menov bau?"
Jenő: "Tau je pa tvojo de-lo."
VKÜP SEGNATA
Naš Franci je etognauk v špitala prišo. Žena je pa na drugi den za njim üšla, pa gda je v njegvo sobo staupila, ranč od njega vkraj staupo Profesor doktor. Naša Lujza je etak pitala profesora: "Gospaud Profesor, velka navola je?"
Profesor pa: "Na, ge tak mislim, ka prejk pride," muvi pod nausom, "dapa samo te, če müva dva vküp segnava. Ge ma not dam vrastvo, vi, ženska, se pa tak nagnauk navčite küjati!"
VESELJE
PREPOVEDANO
Naša Trejza etognauk etak pita svojga moža Ivana: "Ivan, Zakoj si pa pisej doj vrezo rep ?”
Ivan pa: "Zakoj, Zakoj?
Zatok, aj mi ne miga z repom od veselja, gda tvoja mati k nam pride."
LEPOTA JE NEJ POTREJBNA
Naš Laci pa njegvi padaš Janči se etognauk srečata. Laci etak pravi Jančini: "Janči, vejš ka? Fajn divico sam ti najšo za ženo. Ma edno velko ižo, s šestimi sobami, bogata je kak vrag."
Janči pa: "Pa je zatok kaj lejpa?"
Laci pa: "Ka pa tebe tau briga. Gde šest sob majo, tam se tak nej trbej vsakši den srečati."
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).