Poštnina plačana v gotovini

cena 6,00 din

TM

l  umu«* 5!

timova igračka

KLOVN-AKROBAT

MATERIAL:

okrogla pločevinasta škatlica s pokrovom
frnikula škarje

dva lista papirja lepilo

selotejp barve in čopiči

svinčnik

1  — položite škatlico na papir in jo obrišite s svinčnikom,

2  — izrežite dva kroga po notranji strani obrisa,

3  — prilepite en krog na pokrov in drugega na dno škatle,

4  — na vsakega od krogov narišite klovna tako, da se z rokami in nogami dotika oba,

5  — položite v škatlico frnikulo in jo zaprite,

6  — zalepite pokrov  s selotejpom in zakotalite škatlico po robu.

TIM 4

XIV. letnik
December 1975

TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine •
Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6

• Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prv-
vinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo¬
vorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10 -krat
letno. Celoletna naročnina 60,00 din, posamezna številka 6,00

• Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
pp 541-X • Tekoči račun: 50103-603-50-480 • Tisk tiskarna
Kočevski tisk, Kočevje • Revijo sofinancira Kulturna skupnost
Slovenije.

tirnova pošta

Pred vami je zadnja številka TIMa v letoš¬
njem letu. Prihodnja, peta, bo izšla že v
novem in neobrabljenem letu 76. Pa po¬
glejmo, kaj se je nabralo pošte v pretek¬
lem mesecu.

Najprej pismo, ki vam ga pošilja tov. Igor
Kadunc, ki je, če se še spomnite, v zadnjih
številkah lanskega letnika objavil načrt za
f jadrnico Optimist. Poglejmo, kaj vam ima
povedati:

Verjetno se spominjate naših lanskih se¬
stavkov o gradnji jadrnice Otpimist. Pove¬
dati je treba, da se je akcija razmahnila in
da je sedaj v Slovenskem primorju že več
kot 30 takih jadrnic. Tako so v Portorožu
že imeli prvo slovensko prvenstvo. Komaj
teden za njim pa so se v Portorožu zbrali
predstavniki Bolgarije, Grčije, Romunije,
Turčije in Jugoslavije na devetem balkan¬
skem prvenstvu v jadranju. Med drugimi
jadralnimi razredi se je tekmovalo tudi v
Optimistu. Pomerilo se je 20 Optimistov
iz omenjenih držav. Naši predstavniki, ki
jim je bil to prvi mednarodni nastop, se
niso najbolje odrezali. Najboljši je bil šele
9. Prevladovali so Romuni, ki so zasedli
prvi dve mesti, tretja pa je bila grška po¬
sadka. Sicer pa je v Jugoslaviji že več
kot 200 Optimistov. Žal pa nas je odziv
na naše pobude nekoliko razočaral, saj smo
dobili manj odgovorov, kot smo pričakovali.
Morda ste letos poleti premišljevali, kako
lepo bi bilo jadrati in ne le posedati ob
obali. Sedaj je čas, da začnete z delom in
si čez zimo zgradite Otpimista, da boste
že na prihodnjem prvenstvu tudi vi zasto¬
pali naše barve in se odrezali še bolje,
kot so se letos vaši vrstniki.

Mislim, da k temu pozivu ni kaj dodati.
Na vas je, da se odločite, ali boste postali
srečni lastnik Optimista ali ne. Kompleten
načrt boste našli v prilogi lanske sedme
številke.

Zdaj pa k vašim pismom!

Jožko Mavrič iz Hudega kota na Pohorju
pravi takole:

Obiskujem tretji razred poklicne kovinarske
šole. Zelo rad izdelujem modele po načr¬
tih iz TIMa. Revija mi je všeč, vendar ima
tako kot druge tudi svoje pomanjkljivosti.
Predvsem me moti to, da je večina načrtov
v reviji prezahtevnih. Zato vas prosim, da
bi vsaj včasih objavili kakšen preprostejši
model.

Pismo s podobno vsebino nam je poslal
tudi Igor Sterle iz Šentilja. Kaj lahko re¬
čem na to? Upoštevati poizkušamo želje
slehernega izmed vas, zato je razumljivo,
da je v reviji nekaj težjih in nekaj lažjih
načrtov, zraven tega pa še nekaj čistega
branja. Ob tem ostaja neprestano odprto
vprašanje, kakšno naj bo razmerje med
temi tremi kategorijami. Odkrito povedano,
je to razmerje slej ko prej odvisno pred¬
vsem od tega, kaj nam sproti uspe dobiti
za objavo. V tem pogledu zelo pogrešamo
vaših sugestij, pa tudi konkretnih prispev¬
kov. Zato ob tej priliki ponovno pozivam
vse tiste, ki se čutite dovolj vešče, da
nam pošljete svoje prispevke, če bodo do¬
bro zamišljeni in pripravljeni, jih bomo ob¬
javili in seveda tudi honorirali. (V tej šte¬
vilki je tak načrt dirkalnega avtomobila
Jabber 3.)

Igor žafran iz Migojnice sprašuje, koliko
stane mali oglas v TIMu. Njemu in vsem
ostalim, ki tega še ne vedo, naj ponovno
povem, da je objava oglasa brezplačna, kot
je bilo rečeno že v tretji številki. Opozoriti
moram še na to, da naj bo tekst oglasa
kratek in jedrnat, podatki o robi, ki jo pro¬
dajate ali kupujete pa čimbolj natančni, po
možnosti z navedeno ceno. Upam, da so
zdaj pojmi razčiščeni in da se boste v
bodoče še v večji meri posluževali malih
oglasov kot doslej.

Prišlo je tudi več pisem z zelo podobno
vsebino, v katerih nas prosite za posame¬
zne načrte. Tudi o tem je bilo že dovolj
napisanega v tretji številki, a jih kljub
temu objavljam:

Andrej Osterman iz Tržiča nas prosi za
načrt antenskega ojačevalca. No, njegova
želja je že izpolnjena, načrt je bil objavljen
v tretji številki.

Beno Smrekar iz Novega mesta si želi na¬
črt makete starinske ladje. Ustregli mu
bomo v eni od prihodnjih številk, kot že

TIM 4 • 75|76 145

rečeno pa posameznih načrtov ne pošilja¬
mo po pošti.

Niko Serai iz Vodic pri Ljubljani bi rad
shemo preprostega sprejemnika, ki bi ustre¬
zal oddajniku, za katerega je bil objavljen
načrt v šesti številki TIMa letnik 72/73.
Njegovo željo sem posredoval tov. Ivko¬
viču in upam, da bo tudi ta želja zadovo¬
ljivo rešena.

In na koncu takorekoč za poslastico pismo,
ali bolje rečeno ekspoze, ki ga nam je
kar na štirih straneh pisemskega formata
poslal Brane Vidmar iz Podlubnika pri Škof¬
ji Loki. Zaradi izredne dolžine ga kljub
tehtnosti ne morem objaviti v celoti, zato
bom napravil kratek povzetek njegovih ugo¬
tovitev. Pojdimo kar lepo po vrsti:

Na začetku ugotavlja, da mu je naša revija
na splošno kar všeč, nato pa razčlenjuje
to svojo ugotovitev takole:

Z ovitkom sem zelo zadovoljen, zlasti so
mi všeč ovitki lanskega in letošnjega let¬
nika.

Zadovoljen je tudi s prispevki Bojana Ča-
mernika, tu si želi le nekoliko večje skice
letal, da bi bila s tem olajšana izdelava
makete. V tej rubriki si želi še kakšen
sestavek o helikopterjih. Oboje bom posre¬
doval piscu teh člankov in upam, da bo
tema željama, ki sta zares tehtni, ustregel.
Všeč mu je tudi, da smo ponovno uvedli
rubriko TIMova pošta. Strinjam se z nje¬
govim mnenjem, da bo čas pokazal njeno
nedvomno koristnost za rast revije. Za
male oglase meni, da bi jih morali objav¬
ljali na enem mestu. Tu moram žal pove¬
dati, da prav z malimi oglasi rešujemo
določene tehnološke probleme, ki nastanejo
ob razporejanju gradiva, tako da njegovi
želji slej kot prej še ne bomo mogli ustreči.
Na rubrike Mladi modelarji in Daljinsko
vodenje ter Radioamaterji nima pripomb,
pač pa se mu zdi, da smo pozabili na ru¬
briko Fotoamaterji. To ne bo čisto držalo,
tej rubriki smo se letos namreč zavestno
odrekli, ker je bilo to področje temeljito
obdelano že v prejšnjih letnikih. Ponovno
pa jo bomo uvedli v prihodnjem letniku,
če nam bo le uspelo pridobiti ustrezno stro¬
kovno podkovanega sodelavca.

Naprej pravi naš dopisnik, da bi morali ob¬
javljati več poročil z modelarskih in drugih
tekmovanj, ter objaviti koledar tekmovanj.

Kar zadeva drugi del, lahko rečem, da je
stvar že dogovorjena, koledar tekmovanj
bomo objavili, kakor hitro bo znan. S prvim
delom pa je nekoliko teže, saj bi poroča¬
nje zahtevalo najmanj še eno novinarsko
moč, tega pa si uredništvo zaradi omejenih
finančnih možnosti ne more privoščiti. Tu
naj ponovim svoj poziv tistim, ki se ude¬
ležujejo tekmovanj, naj nam napišejo o tem
kratko poročilo in ga dopolnijo še s kak¬
šno fotografijo.

»V desetem letniku ste objavljali na zadnji
strani ovitka slike starih avtomobilov in ne
vem, zakaj ste s tem prenehali,«  se prito¬
žuje Brane. O tem bomo premislili in mor¬
da v prihodnjem letniku pričeli objavljati
kaj podobnega, za letos pa težko obljubim
karkoli. Nista pa mu všeč TIMova fanta¬
stika in Intervjuji. No, to o intervjuju se
očitno nanaša še na pretekli letnik, o
znanstveni fantastiki pa moram reči, da se
ne strinjam z njim, kajti zdi se mi, da je
kljub izraziti naravnanosti revije v uporab¬
no smer, treba vsaj majhen del posvetiti
tudi tistemu, kar običajno poimenujemo do¬
mišljija ali kakor že hočete.

Pritožuje se naš Brane tudi nad novim na¬
činom vezanja. Tega nam je narekovala ne¬
kaj denarna, nekaj pa tudi časovna stiska.
Res pa je, da bo treba več pazljivosti pri
načrtih, zlasti pri tistih v merilu 1:1.

Na koncu podaja svoj predlog razporeditve
in obsega posameznih rubrik, ki pa je pre¬
obširen, da bi ga načenjali v tej rubriki,
pač pa ga bo vzel v pretres naš uredniški
odbor in, če bo našel v njem kaj koristnega,
bo to tudi uporabil pri oblikovanju vsebine
revije v prihodnjem šolskem letu.

Na koncu sprašuje za naslove tujih mode¬
larskih revij in kje bi jih bilo moč naročiti.
Svetujem mu lahko le to, da se obrne na
eno od naših knjigarn, ki uvažajo tovrstno
literaturo, to pa sta knjigarna Mladinske
knjige in Državne založbe Slovenije, ki
imata obe svoj sedež na Titovi cesti v
Ljubljani.

Naj zaključim z željo, da bi prišlo na naš
naslov še več tako izčrpnih pisem, kot je
bilo tole. Nekaj pisem je tudi takih, da za¬
radi vsebine ne sodijo v to rubriko, zato
sem nanje odgovoril osebno. Tako, bodi
dovolj za tokrat, prihodnje leto pa spet na¬
svidenje.

146  TIM 4 • 75)76

prvi koraki

JABBER 3

MODEL ŠPORTNEGA AVTOMOBILA

i

3  Jože Gaser

Predstavljam vam model športnega avtomobila
Jabber 3. Načrt zanj sem si izmislil sam,' prav
tako ime zanj.

Načrt ni težak. Zato ga lahko izdela vsak mo¬
delar, ki je že uspešno izdelal kak model.

Za uvod sem vam povedal dovolj. Sedaj pa
preidimo k delu.

Za začetek potrebujete 3 mm vezano ploščo,
pribor za rezljanje, nekaj pil, lepilo Jubinol ali

Neostik in pa nekaj finega ter grobega raskavca.
Na vezano ploščo debeline 3 mm (po možnosti
naj bo smrekova) narišemo vse dele, ki jih
rabimo. Ko je vse narisano, se pripravimo za
rezljanje. Za to rabimo lok in pa nekaj žagic.
Ko jih boste kupovali, kupite najboljše, ker se
ne zlomijo tako hitro kot slabše.

Ko smo izrezljali vse dele, jih z grobim srnir-
kovcern zbrusimo, da se lepo stikajo. Dele se¬
stavimo na naslednji način: na del št. 1 zale¬
pimo najprej dela št. 2. Ta dva dela stojita ob
straneh. Nato razvrstimo rebra. Rebro št. 4
vlepimo v št. 2. Rebri št. 5 in 6 vlepimo v
št. 2, obenem pa tudi na dno št. 1. Stranici
št. 3 nalepimo ob konce reber št. 4, 5 in 6.
Za to lepljenje rabimo lepilo Jubinol. Na del
št. 1 zalepimo še dele št. 7. Del št. 8 pa pride
zalepljen na rebro št. 5. Ko se lepilo posuši,
začnemo z lepljenjem furnirja ali plastike. Za
to je boljša plastika, ker je raznobarvna in je
ni treba barvati.

Naprej izdelamo kabino, nato sedeže, medse-
dežno mizico in končno armaturno ploščo. Nato
izdelamo vetrobransko steklo. To izdelamo iz
celuloida in plastike, in sicer na naslednji na¬
čin: pol centimetrski konček plastike zarežemo
po sredini z nožem in upognemo. V notranji kot
vlepimo celuloid in tako naredimo še na drugi

streha

TIM 4 • 75|76 147


2

148  TIM 4 • 75j76

strani (slika 1). Na koncih to dobro in natančno
zlepimo. Za tem zlepimo blatnike in naredimo
streho (slika 2).

Ko smo to uredili, zlepimo še sprednjo stran.
Podvozje pustimo nezalepljeno, da lahko me¬
njamo baterijo.

Motorček lahko vstavite po svoji želji. Če pa
ste lepili s furnirjem, avto nato še lepo po¬
barvajte. Kakšno barvo boste izbrali, je vaša
stvar, če pa boste lepili s plastiko, morate
vse robove lepo zbrusiti s finim raskavcem.
Nato vstavite še osi in kolesa. Želim vam ve¬
liko užitka in veselja, predvsem pa veliko pri¬
jetnih uric lin sreče pri izdelovanju modela!

KOSOVNI SEZNAM

n*; Deli Kosi Material

N >(A

TIM 4 • 75|76 149


modelarji MAKETA RAKETE
ORKAN R4/II

Matjaž Chvatal

wmm  črna
1! rdeča
| ~|  oker

To je bi la prva predstavnica raket sistema
zrak-zrak na svetu. Med drugo svetovno
vojno jo je uporabljalo nemško letalstvo na
lovskih letalih za boj v zraku.

Tehnični podatki:
dolžina 812 mm
zunanji premer trupa 55 mm
razpon stabilizatorjev 242 mm
teža 3,85 kg

potisna moč suhega goriva 525 m/sek
domet 1500 m

Izdelava

Najprej se lotimo izdelave trupa (B). še-
leshamer navijemo okoli palice s premerom
30mm. Navijemo samo en sloj. Potem iz
istega materiala izdelamo stožec z odseka¬
no konico. Ta ima v spodnjem delu pre¬
mer 30 mm, v zgornjem 20 mm, visok pa
je 24 mm. Nato izdelamo še drugi del tru¬
pa (D), ki naj bo dolg 130 mm. En sloj
šeleshamra navijemo okoli palice s pre¬
merom 20 mm. Preostane nam še izdelava
glave (A) in stabilizatorjev (E). Glavo rakete
izdelamo iz posušene lipovine in jo izvot¬
limo (slika 1). Stabilizatorje izrežemo iz

150  TIM 4 • 75j76

Slika 4

2 mm debele balse in jih profilno obrusi¬
mo. Tako smo izdelali vse potrebne dele in
že se lahko lotimo montaže. To napravimo
takole:

Na trup [D) odmerimo 48 mm od zgornje¬
ga roba, nato pa tik ob tej oznaki nalepi¬
mo spodnji rob dela C (slika 3). Iz 2 mm
balse izrežemo dva obročka, kot jih kaže
slika 4. Enega od njiju nasadimo na trup D
in ga potisnemo v del C, drugega pa za¬
lepimo na konec trupa D. Tako pripravljen
trup D potisnemo v trup B in zalepimo
(slika 5). Nazadnje vstavimo še glavo in
namestimo stabilizatorje.

Pri barvanju pazite na to, da bodo barve
razvrščene tako, kot je narisano na načrtu,
le tako bo maketa natančno taka, kot je
bila prava raketa.

TIM 4 • 75|76 151

mali oglasi

Kupim vse letnike TiMa, do vključno 72/73 po
prvotni ceni. Vzamem le celotne letnike s pri¬
logami. Prodam pa elektromotor MARX MONO-
PERM S PECI AL. Cena po dogovoru.

Ciril Kraševec
Stražarjeva 3; tel.: 44 829
61000 Ljubljana

Prodam miniaturno železnico po sistemu HO
(3 m tračnic, lokomotiva in 6 vagončkov, trans¬
formator F 270). Ponudbe pošljite na naslov:
Viktor Švigelj
Kamnik pod Krimom 75
61352 Preserje

Za fotoaparat v uporabnem stanju dam SUB
masko in plavuti, ter potapljaško cev za usta.
Igor Lah
Hrvatini 92
66280 Ankaran

Prodam 9-voltni elektromotorček DELFIN z zu¬
nanjo pritrditvijo za 40,00 din. Prodam še TIM
letnik 74/75 z obema prilogama za 40,00 din
in dva mala albuma Koloys po 20,00 din vsa¬
kega. Povrh dam še deset lepih znamk.

Darij Simčič
Ložice 34
65210 Deskle

RAKETA URŠA
MODEL ZA
ZAČETNIKE

Vasja Pirc

Te -rakete se lahko lotijo vsi tisti, ki še
nimajo veliko izkušenj in znanja na pod¬
ročju raketnega modelarstva. Raketa leti
zelo stabilno, izdelava pa je preprosta. Za
pogon rabimo raketni motorček 5-1-5. Trup
izdelamo iz šeleshamra dimenzije 204 X
X 50 mm. Le-tega ovijemo okrog palice s
premerom 20 mm, zalepimo in pustimo, da
se posuši. Stabilizatorje izdelamo iz balse
debeline 1,5 mm. Na sliki je narisan v me¬
rilu 1:1.  Izrežemo štiri kose in jih na
robovih profilno obrusimo. Konico spet iz¬
delamo iz balse, če je nimamo pa iz lipo-
vine. Najprej jo grobo oblikujemo z nožem
in nato obrusimo z raskavcem v končno
obliko.

Sistem vstavljanja prepuščam vaši presoji,
vse o tem je bilo že napisano v letošnji
drugi številki TiMa. Dvoje vodil napravimo

152  TIM 4 • 75|76

OREL—NAŠE
NOVO BOJNO
LETALO

Bojan čamernik

Presenečenje za ves svet

O tem, da Jugoslovani in Romuni priprav¬
ljajo skupaj novo bojno letalo, se je v
svetu šušljalo že pred tremi leti. To letalo
je na tujem dobilo ime »Ju-Rom Fighter«,
toda videl ga ni nihče vse do aprila 1975,
ko so ga pokazali zveznemu sekretarju za
ljudsko obrambo, armadnemu generalu Ni¬
koli Ljubičiču.

Največja skrivnost in presenečenje pa je
bilo za tuji svet samo letalo. Strokovnjaki
so pričakovali kako izboljšano verzijo šol¬
skega letala GALEB, odkrili pa so povsem
novo in izvirno letalo, ki sodi približno v
isto kategorijo kot ameriški McDonnel
Douglas A-4 in italijanski Fiat G-91 Y.

OREL je predstavnik tretje generacije reak¬
cijskih letal, ki jih je zasnovala in izdelala
jugoslovanska letalska industrija, s tem
da je v zadnji fazi sodelovala tudi Ro¬
munija.

Prva generacija reakcijskih letal je bila ure¬
sničena z dvema modeloma 451 M iz leta
1951. šlo je za enosedežno bojno letalo,
oboroženo s topom kal. 20 mm in šestimi
raketami »zrak-zemlja«, oziroma za eno¬
sedežno šolsko letalo. V obeh primerih je
bil uporabljen francoski reakcijski motor
Turbomeca palas, ki so ga kasneje nado¬
mestili z motorjem Turbomeca marbore.
Druga generacija jugoslovanskih reakcijskih
letal izvira iz leta 1957, ko je mostarska
letalska tovarna SOKO skonstruirala šolsko
letalo GALEB, ki pa je bilo namenjeno tudi
za napade na kopenske cilje in za izvidni-
štvo. Prva prototipa so začeli pripravljati
leta 1959, prvi poskusni polet pa je bil
dve leti kasneje, serijsko pa so to letalo
izdelovali od leta 1963 do konca leta 1972.
GALEBU je sledilo še enosedežno jurišno
letalo JASTREB.

Na ORLU, predstavniku tretje generacije
naših reakcijskih bojnih letal, so začeli
delati proti koncu leta 1971 na podlagi spo¬
razuma, ki sta ga sklenili jugoslovanska in
romunska vlada. Končno izdelavo novega
letala pa sta vladi prepustili mostarskemu
podjetju SOKO glede na njegove velike
izkušnje pri gradnji reakcijskih letal. Ro¬
munija in Jugoslavija sta ugotovili, da sta
sposobni za proizvodnjo tako zahtevnega
letala, toda glede motorjev in elektronike
sta morali računati na francosko, britansko
in švedsko pomoč. Vse kaže, da je OREL
opravil svoj prvi polet v lanskem avgustu.
Če računamo na to, da bo preizkušanje
letala in njegovih sistemov trajalo približ¬
no dve leti, bodo letalo začeli serijsko iz¬
delovati bržkone v začetku leta 1977. Tudi
strokovnjaki menijo, da bo vsaka od obeh
omenjenih dežel potrebovala približno po
200 letal te vrste.

Komanda Vojnega letalstva ni zahtevala ka¬
kega supersoničnega letala, pač pa letalo,
ki bi lahko letelo s podzvočnimi in visokimi
podzvočnimi hitrostmi in ki bi bilo zelo
gibčno. Kdor danes zasleduje podatke o
letalih, lahko ugotovi, da letala opravljajo
veliko večino svojih nalog pri hitrostih od
700—900 km/h in ravno zaradi tega se
ne izplača izdelovati supersoničnih letal,
ki pri podzvočnih hitrostih izgubijo svoje
manevrske sposobnosti in so zato lahek
plen letal, ki so grajena za visoke podzvoč-
ne hitrosti — od 800—1100 km/h in ki
so gibčnejša od supersoničnih.

Tehnične značilnosti in oborožitev

Po zunanjem videzu je OREL nekakšna zdru¬
žitev indijskega HAL HF-24 MARUTA, fran-
cosko-britanskega SEPACAT JAGUARJA in
italijanskega letala Fiat G-91 Yž. S tehnič-

TIM 4 • 75|76 153

nega vidika pa je jugoslovansko-romunsko ravljati naloge v zvezi s podporo enotam
letalo glede na trup, motor in elektronsko na tleh in v ustrezni stopnji tudi v zvezi
opremo narejeno tako, da je sposobno op- z zračno obrambo.

154  TIM 4 • 75|76

Letalo, ki je opremljeno s padalom za hitrej¬
še zaustavljanje pri pristanku, je enosedež¬
no, ima pa dva turboreakcijska motorja
RoilS"Royce Viper 632, od katerih ima vsak
po 1814 kg potiska.

OREL je dolg 12,90 m in širok 7,56 m, med¬
tem ko je visok 3,78 m. Prazno letalo je
težko 4300 kg, v njegove rezervoarje pa gre
2500 kg goriva. Če prištejemo še koristno
obremenitev (do 2000 kg), ugotovimo, da je
povsem otovorjeno letalo težko skoraj
9000 kg.

Ob polni obremenitvi potrebuje letalo za
vzlet 925 m, za pristanek pa 1000 m dolgo
stezo, pristaja pa s hitrostjo 225 km/h.

Kar zadeva akcijski radij, je le-ta pri nalo¬
gah tipa nizko-nizko-nizko 200 km, pri nalo¬
gah visoko-nizko-visoko pa 400 km.

Največja hitrost, ki jo OREL doseže, je
približno 1150 km/h, praktično pa se lahko
dvigne do 14000 m visoko. Da se s tal dvig¬
ne na višino 11000 m, potrebuje 5 minut. Za
zavoj ne potrebuje mnogo prostora, saj ima
krog, ki ga lahko oriše na majhnih višinah,
le 480 m premera.

Letalo je povsem jugoslovanske konstruk¬
cije, le motor in elektronska oprema iz¬
hajata iz zahodnih dežel. Treba pa je ome¬
niti, da bo jugoslovanska industrija začela
tudi elektronsko opremo sama izdelovati na
podlagi odkupljenih licenc, medtem ko se
je romunska industrija usmerila na proiz¬
vodnjo motorjev.

OREL ima zelo raznovrstno oborožitev. Med¬
njo sodi top kalibra 30 mm, ki je sovjetske¬
ga izvora, toda podoben model izdeluje
tudi naša industrija. S svojimi prebojnimi
kroglami je ta top idealno orožje za na¬
pade na cilje na tleh, toda njegova hitrost
streljanja (1000 nabojev na minuto) mu
hkrati dopušča tudi zračni boj, če uporab¬
lja eksplozivne naboje. Letalo ima pod krili
štiri nosilce, na vsakega od njih pa lahko
pritrdijo po 500 kg tovora v obliki 50-, 100-,
250- ali 500-kilogramskih bomb, 150 litrskih
kontejnerjev, napolnjenih z napalmom, ali
raketnih kontejnerjev (po 12 raket kalibra
57 mm) oziroma raket kalibra 127 mm.
Konstrukcija ORLA je po mnenju tujih vo¬
jaških strokovnjakov zelo posrečena in omo¬
goča z malenkostnimi modifikacijami upo¬
rabljati letalo v najrazličnejše namene. V
poštev prihajajo naslednje verzije:

— letalo za bližnjo podporo, ki je ali pa
ni opremljeno z daljinomerom-radarjem,

— letalo za bližnjo podporo z laserskim
daljinomerom,

— dvosedežno šolsko letalo,

— letalo za zavračanje in podobne naloge,

— enosedežno ali dvosedežno izvidniško le¬
talo,

— enosedežno lovsko letalo.

Vse omenjene modifikacije razen lovske so
lahko izvedljive, tako kot je to pri GALEBU
in JASTREBU. Nekoliko zahtevnejša je le
preureditev letala v lovsko verzijo, vendar
tudi v tem primeru ne gre za kake večje
težave. V letalo je mogoče vgraditi opazo¬
valni radar, prav tako pa tudi močnejši mo¬
tor s potiskom 2250 kg namesto sedanjega,
ki ima 1814 kg potiska. Na ta način bo pri
ORLU doseženo razmerje med potiskom in
težo 0,8, torej približno enako kot pri letalu
F-5E TIGER II.

Po vsem tem je mogoče sklepati, da je
OREL vsestransko uporabno in po konstruk¬
ciji zelo posrečeno letalo, zaradi česar ima
možnost, da bo nedvomno zaradi svojih dob¬
rih lastnosti vzbudilo v drugih deželah ve¬
liko zanimanje.

mali oglasi

Prodam napravo za daljinsko vodenje MULTt-
PLEX 2 s sprejemnikom, dva servomotorja, kom
plet hitropolnilnih akumulatorjev SAFT ter pol¬
nilec. Priložim tudi načrt za RC letalo, ladjo ali
avto. Cena 4950,00 din.

Tomaž Koritnik
Rutarjeva 5/b
61000 Ljubljana

Kupim TIMe: letnik 72173, št. 4, 5, 9/10; letnik
74/75, št. 1, 3, 4, 6, 7, 8, 9/10. Kupim tudi plo¬
ščice za izdelavo tiskanega vezja. Ponudbe poš¬
ljite na naslov:

Josip Maček
Nehajski put 22
58216 Kaštel Stari

Prodam načrte N F naprav (oddajniki, sprejemni¬
ki, ojačevalci in drugo), light sistemov in sta¬
biliziranih usmernikov. Prodam tudi Rothring
pero 0,2 mm za 40,00 din.

Peter Ačko
Machova 3
62000 Maribor

TIM 4 • 75|76 155

»CHUCK GLIDER«
ZA ZAČETNIKE

Marjan Klenovšek

Načrt, ki je pred vami, je namenjen vsem
tistim, ki se šele seznanjajo z izdelavo
modelov. Kljub enostavnosti pa s takšnimi
modeli ponekod, na primer v Angliji, tek¬
mujejo. Imenujejo jih »chuck glider«. Ime
izhaja iz načina tekmovanja. Tekmovalci
mečejo modele z močnim zamahom roke
visoko v zrak, nato pa se model spušča pro¬
ti zemlji. Zmaga tisti, čigar model ostane
najdlje v zraku. Toliko o teh modelih, zdaj
pa k izdelavi.

Material za izdelavo je balsa, pripomnim
pa naj, da je lahko trša. Vzrok temu je
način spuščanja. Najugodnejša teža modela
je namreč okrog 50 gramov, sicer modela
ne moremo vreči dovolj visoko. Za izdelavo
lahko vzamemo stare končke balse, ki jih
je vsepovsod po klubih dovolj. Trup izdela¬
mo iz 5 do 8 mm balse, široke 20 in dolge
470 mm. Pazite, da bo zgoraj vsaj približno
raven. Vertikalni in horizontalni stabilizator
izdelajte iz 3 mm balse in ju s steklenim
papirjem, napetim na deščici, obrusite ta¬
ko, da dobite približno tak profil, kot je na
načrtu. Vertikalni rep je na levi strani raven
zato, da model kroži v levo, kdor pa bi raje
imel model prirejen za kroženje v desno,
naj naredi desno stran ravno. Na sredino
horizontalnega repa nato pod pravim ko¬
tom prilepimo vertikalni stabilizator. Za
lepljenje uporabljajte acetonsko lepilo ali
»UHU hart«. Krila izdelajte iz 5 mm balse
v dveh polovicah in ju profilirajte. Pazite,
da boste naredili levo in desno polovico in
ne npr. dveh levih. V korenu nato krili
obrusite tako, da bosta staknjeni polovici

dvignjeni na vsaki strani za 65 mm. Eno od
polovic pribijte z bucikami na šablonsko
desko, v korenu pa podložite papir. Koren
nato premažite z lepilom in prilepite drugo
polovico, pod njen vrh pa podložite letvico
dolgo 130 mm. Tako dobimo pravilen »V«
lom. Zlepljeno krilo obrusite na mestu, kjer
je prilepljeno na trup, in ga prilepite. Po¬
magajte si z bucikami ali gumicami. Stik
krila in trupa ojačite na vsaki strani s tri¬
kotnikom iz 2 mm balse, nato pa izdelajte
še utore za prste. Zdaj prilepite še rep,
vendar tako, da bo model simetričen. Pred¬
vsem pa naj bo vertikalni rep v liniji s
trupom. Ko je lepilo dodobra suho, pričnite
z lakiranjem. Najprej z zelo redkim nitro
lakom, nato pa z gostejšim.

Za prvo lakiranje vzemite 1 del laka in
3—4 dele razredčila, nato pa zmanjšajte
količino razredčila tako, da dobite za zad¬
nje lakiranje razmerje približno 2 dela laka
in 1 del razredčila. Po vsakem lakiranju
model obrusite s finim steklenim papirjem.
Model prelakirajte 3—5-krat, vse dokler ne
bo gladek. Ko boste model dokončno prela-
kirali, si na trupu 60 mm za sprednjim
robom krila zarišite položaj težišča, nato
pa na kljun pritrdite kos svinca in ga pilite,
dokler ne bo težišče tam, kjer mora biti.
Obdelan kos svinca prilepite na trup z le¬
pilom »UHU plus« ali »STABILIT EXPRES«.
Model je tako gotov, treba ga je le še
zreglirati. Model najprej spuščajte proti
zemlji in ga ne mečite v zrak. Krožiti bi
moral rahlo v levo, če noče, potem je ne¬
kaj narobe. Pomagajte si tako, da zvijate
krilo oz. rep. Ker balsa rada poka, jo lahko
na mestu zvijanja zarežete s skalpelom,
nato zvijete, špranjo pa zapolnite z lepilom.

še nekaj napotkov; če vam model zavija
preveč v levo, zvijte zadnji rob leve polo¬
vice krila navzdol, če pa leti naravnost ali
v desno, zvijte zadnji rob na desni polovici.
V primeru, da leti model prestrmo proti
zemlji, zvijte zadnji rob horizontalnega sta¬
bilizatorja navzgor, če »pumpa«, ipa navzdol.
Zregliran model lahko nato mečete navzgor
pod kotom približno 60° in z nagibom v
desno. Vreči ga je treba precej močno. Mo¬
del bo letel navzgor in malo v desno, nato
pa bo zavil v levo in planiral proti zemlji.

Pri izdelavi in spuščanju vam želim obilo
užitka!

156  TIM 4 • 75|76

svinec

TIM 4 • 75|76 157

ELAN 545 TL

Tomaž Koritnik

Ko sem bil na morju, sem vsak dan hodil
v pristanišče gledat jahte, čolne in druge
barkače. Posebno všeč mi je bila neka nova
jahta, ki so jo šele preizkušali. Pozneje sem
izvedel, da je to Elanova jahta 545 TL. Od¬
ločil sem se, da bom naredil njen model.

V tovarni športne opreme Elan so pričeli
izdelovati čolne leta 1958. Njihov program
se je poslej vedno bolj širil, tako da imajo
zdaj v prodaji že veliko dobrih čolnov. Eden
izmed njih je tudi ta elegantna jahta, že ime
nam da slutiti, da imamo opraviti s hitrim
športnim čolnom. Na že znani spodnji del
starega čolna K 540 so postavili novo pa¬
lubo, ki se lepo ujema s spodnjim delom.
Njegova notranjost je zelo ekonomična. Hi¬
drodinamične sposobnosti so tudi dobre, saj
doseže s 155 konjskimi močmi 80 km na uro.
Vožnja je udobna, ker jahta manjše valove
reže, pri večjih pa se obnaša tako kot gliser.

V originalu je čoln dolg 5,5 m, širok 2,2 m
in visok 1,7 m. Odločil sem se za merilo
1:10,  tako da je jahta lahko lep okras na
polici pa tudi na vodi ni videti premajhna.
Načrt se ne ujema čisto s pravim, ker sem
ga izdelal po slikah, ki sem jih napravil na
morju.

Zdaj pa k delu!

Za izdelavo modela bomo potrebovali rez-
Ijačo, ročni vrtalni strojček, svedra debeline
4 in 2 mm, leseno deščico, na kateri imamo
pritrjen srednje grob smirkov papir, kla¬

divce, bucike, lepilo (jubinol), in šablonsko
desko ter ves material, ki ga bom sproti
našteval. V glavnem pa potrebujemo kar ve¬
liko 3 mm vezane plošče, pri kateri morajo
biti letnice vzporedne s krajšo stranico pra¬
vokotnika 60 X 100 cm, ter 4 mm vezano
ploščo za rebra, 5 furnirjev 3 mm balse,
3 furnirje 2 mm balse in letvice.

Najprej bomo izdelali korito. Rebra naj bodo
iz 4 mm vezane plošče. S pomočjo indigo
papirja jih prekopiramo na les, nato pa jih
izrezljamo. Pri tem pa moramo paziti, da
ne pozabimo zvrtati 4 mm luknje v rebro
št. 4. To luknjo moramo vrtati pod kotom
približno 75°, tako da bomo lahko cevko za
os lepo prilepili. Iz 4 mm vezane plošče izre¬
zljamo tudi prednji del kobilice, ki se nato
nadaljuje z letvico 4x4 mm. Zdaj potrebu¬
jemo še osnovno ploščo. Ta naj bo iz 3 mm
vezane plošče. Najprej jo točno izrezljamo,
nato pa jo pritrdimo na šablonsko desko.
Nato prilepimo na osnovno ploščo vsa reb¬
ra in pričetek kobilice, ki pride v zareze v
rebrih 1, 2 in 3. Nato prilepimo še letvico,
ki dokončuje kobilico. Paziti moramo, da je
grezilo popolnoma ravno. Ko se je to posu¬
šilo, prilepimo še ostali dve letvici, ki naj
v preseku merita 4x4 mm. Potem vse to
pobrusimo, tako da se bo lepo ujemalo,
ko bomo prekrivali. S prekrivanjem moramo
pričeti pri eni od spodnjih opiat; to se
pravi: tista stran modela, ki zdaj gleda proti
nam, je prva na vrsti za prekrivanje. Za
opiate uporabimo 3 mm balso. Ko bosta ti
dve opiati prekriti, moramo pri obrezovanju
na zadnjem koncu paziti, da bomo tam obre¬
zali po obliki, ki je v načrtu (oblika Xj. Ta

158  TIM 4 • 75|76


prilepiti štiri pravokotne trikotnike iz 5 mm
balse, tako da se nam ta del ne bo polomil.
Zdaj prilepimo opiate na zadnjem delu čol¬
na, ki so tudi iz 3 mm balse. Nato pričnemo
s pokrivanjem obeh stranic. Pokrivamo jih s
pasovi, ki naj bodo široki 5 mm. Lepimo jih
enega zraven drugega, tako da dobimo lepo
ukrivljeni stranici. Ko smo ti dve stranici
prekrili, nam od dela na koritu preostanejo
samo še letvice (v preseku imajo obliko
trikotnika]. Te letvice prilepimo na spodnji
dve opiati, pomagale bodo pri glisiranju čol-

os uporabimo 2-milimetrsko srebrno jeklo.
Os naj bo cevka z notranjim premerom
vsaj 3,2 mm, ker bomo morali na konceh
te cevi narediti drsne ležaje (medenina ali
ležajna litina) dolžin 4 mm z notranjo luk¬
njo 2 mm. Med cevko za os in kobilico
zalepimo še trikotnik št. 11, zato da nam
os med vožnjo ne bo vibrirala. Korito pre¬
lepimo z japonskim papirjem in pokitamo.
V prihodnji številki pa si bomo ogledali še
izdelavo palube in način, kako jahto pobar¬
vamo.

TIM 4 • 75|76 159

160 TIM 4 • 75|76

TIM 4 • 75|76 161

2

162 TIM 4 • 75|76

NOVICE IZ MEHANOTEHNIKE

Anka Vesel

160 poskusov za male denarce

Pred nami so zimski meseoi, ko bomo mo¬
rali marsikak dan opustiti misel na igre zu¬
naj, saj nam bosta dež ali sneg preprečila
izlete in obiske igrišč. Za tak čas je pri¬
merno, da si najdete razvedrilo v sobi,
prav pa je tudi, da se ob razvedrilu česa
naučite ali naredite kaj koristnega. Pri tem
vam rade volje priskočimo na pomoč, prav¬
zaprav vam prijetno razvedrilo nudi spet
tovarna MEHANOTEHNIKA iz Izole, in to
s svojim kompletom ELEKTROPIONIR, ki
sta ga za mladino od 10. do 15. leta sta¬
rosti pripravila Zlata in Viljem Kunst.
Zbirka obsega 160 poskusov s področja
elektrike in magnetizma in vsebuje prav¬
zaprav vse sestavine, dodati je treba le
malenkosti, kot na primer lepilo, staniol,
žeblje, papir itd. To pa so seveda stvari,
ki jih imate doma na pretek in jih ne bo
potrebno iskati po trgovinah in delavnicah,
in so tudi zastonj.

Kakšne poskuse lahko opravljate z Elektro-
pionirjem? Nič koliko, kot boste prebrali,
160 pa jih je natanko opisanih, in med nji¬
mi so taki, ki so praktične narave, na
primer električni zvonec kot vratar ali sig¬
nalna naprava za odpiranje vrat ali oken,
in drugi, s katerimi boste spoznavali po¬
jave ali zakonitosti s področja elektrike, kot
na primer blisk in grom, naelektrenje kovin
ali tako imenovano Faradeyevo kletko, ki jo
v vsakdanjem življenju kot električni pojav
predstavlja avto.

Zelo zanimivi so tudi poskusi s področja
magnetizma, saj lahko sami napravite mag¬
netno polje, preskušate njegovo jakost, opa¬
zujete delovanje magneta skozi razne tva¬
rine ali naredite celo model ladijskega
kompasa.

Tudi o baterijah, tistih, ki jih uporabljate
za pogon svojih modelov, je veliko zanimi¬
vih podrobnosti, kako in iz česa so na¬
rejene, naučili se boste tudi, kako iz stare
baterije naredite novo. Nadvse koristno,
kaj?

Voltova baterija

Še bi lahko naštevali, kako prijetno in ko¬
ristno vas bo razveseljeval Elektropionir, a
najbolje bo, če si to zbirko ogledate v trgo¬
vini, in skoraj prepričani smo, da se boste
odločili kar takoj tudi za nakup. Za toliko
možnosti in za toliko uric veselja, kot vam
ga bo zbirka nudila, bo treba odšteti raz¬
meroma malo — 150 din. Kupite ga lahko
v trgovini Mehanotehnike v Ljubljani (Tav¬
čarjeva ul. 5), verjetno pa tudi v velebla¬
govnicah in tam, kjer prodajajo tehnične
igrače.

TIM 4 • 75|76 163

daljinsko vodenje

RC SISTEM TIM V

(II)

Jan Lokovšek

Zgradili smo sprejemnik; za oddajnik smo
uporabili navadno baterijsko svetilko. Da je
bil sistem še bolj enostaven, smo v spre¬
jemniku uporabili rele. Kaj vse lahko po¬
čnemo s takim sistemom? Odpiramo vrata,
vključujemo razne naprave in seveda vo¬
dimo modele, zaradi česar smo se zadeve
pravzaprav lotili.

Nekako moramo povelja posredovati krmilu
modela. To nalogo opravlja servomehanizem
in najbolje bo, če proučimo posamezne
izvedbe le-teh, ki so primerni za enokanalni
sistem, kot je TIM V.

Servomehanizem A

V vsakem servomehanizmu potrebujemo ne¬
kaj, kar je sposobno obrniti krmilo. To je
lahko elektromotorček. Za naš namen je
najbolje vzeti miniaturne izvedbe. S pri¬
mernim prenosom (redukcijo) zmanjšamo
število vrtljajev na enega do treh vrtljajev
na sekundo. Običajne redukcije so od
100 : 1 do 500 : 1. Povezavo s krmilom mo¬
dela lahko izvedemo preko okrogle plo¬
ščice in vzvoda, kot je prikazano na sliki 9.

kontakt

releja

Sl. 9 Servomehanizem A

Na osi reduktorja je montirana ploščica, na
kateri je segment. Ta segment obrača kr¬
milo modela preko vodila. Na sliki 9 je
narisana tudi električna vezava. Napetost
baterije mora ustrezati elektromotorčku
servomehanizma.

Servomehanizem s slike 9 je vgrajen di¬
rektno v model. Možna je tudi samostojna
izvedba. V tem primeru izvedemo poveza¬
vo servomehanizma in krmila preko tako
imenovanih krmilnih ročic:

Sl. 10 Servomehanizem A — izvedba s krmilno
ročico

Ko damo povelje (posvetimo s svetilko),
rele v sprejemniku »potegne«, t.j. pritegne
kotvo in preklopi kontakt r. Tokokrog se
sklene in elektromotorček steče. Preko
prenosa se zavrti tudi ploščica in leta
preko segmenta in vodila obrača krmilo.
Za obe izvedbi servomehanizma A sem
možne položaje narisal na sliki 11.

Tok teče toliko časa, dokler je tokokrog
sklenjen in toliko časa se giblje krmilo.
To pomeni, da bo model na svoji poti vi¬
jugal, če bomo neprekinjeno držali tipko.
Gibanje krmila se seveda ustavi takoj, ko
tipko spustimo in to lego bo obdržalo, do¬
kler ne damo ponovnega povelja!

Servomehanizem B

Omejimo hod ploščice in poskrbimo, da bo
le-ta imela fiksirano lego, skrajno lego ta¬
krat, ko ni signala, t.j. takrat, ko ne teče
tok. V ta namen spremenimo obliko plo¬
ščice in dodamo vzmet.

Elektromotorček je priključen tako, kakor
pri servomehanizmu A. Ko ni toka, je kr¬
milna ročica v skrajnem levem položaju,
ki ga določa omejevalnik hoda in vzmet.
Pritisnimo tipko — krmilna ročica gre v
skrajni desni položaj. Če hočemo, da bo
model vozil naravnost, moramo neprestano
tipkati. Krmilo bo tako trepetalo okoli sred¬
nje lege, model sam pa zaradi vztrajnosti
temu ne sledi.

164  TIM 4 • 75(76

(S

b)

Sl. 11 Krmarjenje s servomehanizmom A

Med modelarji je možno najti še vedno kak
star dvokanalni servomehanizem, npr. Bel-
lamatic II, ki ga lahko priključimo kot ser¬
vomehanizem B. Pri tej vrsti servomehaniz-
ma nastavimo položaj krmila tako, da
nevtralni položaj krmilne ročice servome-
hanizma ustreza skrajnemu položaju kr¬
milne ročice krmila na modelu. Razmere
ilustrira slika 13-1.

TIM 4 • 75|76 165

Bellamatic E

kontakt motorček

releja servomeh.

SI. 13 Uporaba dvokanalnega servomehanizma
Bellamatic II

Na sliki 13-11 vidimo položaj, ko je povelje,
t.j. ko teče tok.

Servomehanizem C

To je klasični enokanalni servomehanizem,
kot je mnogim modelarjem že znan. Poleg
doslej opisanih delov potrebujemo še mi-
krostikalo. Izvedba tega stikala naj bo čim
manjša. Prav dobre izvedbe izdeluje tudi
naša ISKRA (dimenzije 28x15x10  mm).

Na sliki 14 sta narisani najbolj pogosti iz¬
vedbi mikrostikal. S puščico sem označil
mesto, kje je potrebno pritisniti, da se
stikalo preklopi.

rocica

mikro

stikala

priključki

Sl. 14 Mikrostikala

centralni

kontakt

¥

*


rocica

(o

2 ISKRA
1  Pt

priključki^

o)

Ploščica, ki je bila prej okrogla, dobi sedaj
posebno obliko. Ta oblika bo določala po¬
ložaje, v katerih se bo ploščica ustavljala.
Najbolje bomo doumeli to reč, če sledimo
gibanju po sliki 15 I do V.

Na sliki sem narisal tudi kontakte releja
in pripadajočo vezavo.

I. Krmilna ročica je v legi nevtralno, pove¬
lja ni in zato je kontakt releja r v zgor¬
njem položaju. Ker je ročica mikrostikala
v zgornjem položaju, je kontakt mikrostika¬
la v spodnjem. Tokokrog je tako prekinjen

in elektromotorček servomehanizma stoji.
Model vozi naravnost.

II. Pritisk na tipko oddajnika (svetilke) po¬
vzroči priteg kotve releja v sprejemniku;
preklopi se kontakt r v spodnji položaj.
Sklene se tokokrog, ki je na sliki narisan
z debelo črto. Elektromotorček steče in
začne vrteti ploščico v narisani smeri. Prav
tako se začne gibati tudi krmilna ročica,
ki je preko segmenta povezana s ploščico.
Tudi krmilo modela se začne premikati v
levo in model začenja zavijati v levo.

III. Ploščica se je zavrtela za približno 90°,
t.j. do lege, ko je njen zunanji del preklopil
mikrostikalo. Krmilna ročica je dosegla
svoj skrajni levi položaj, prav tako seveda
tudi krmilo modela. Kot smo dejali prej, se
je kontakt mikrostikala preklopil in tako
prekinil tokokrog. Elektromotorček servo¬
mehanizma tako stoji in bo stal, dokler bo
kotva releja pritegnjena. To pomeni, da bo
model zavijal v levo, dokler držimo tipko
oddajnika!

166 TIM 4 # 75 l 76

IV. Ko spustimo tipko, se kontakt releja
vrne v zgornji položaj in sklene tokokrog,
ki sem ga spet označil z debelejšo črto.
Eiektromotorček servomehanizma zopet ste¬
če in krmilna ročica se začne gibati proti
položaju nevtralno. Temu gibanju seveda
sledi tudi krmilo, saj sta obe krmilni ro¬
čici (servomehanizma in krmila) povezani
med seboj.

V. Ploščica se je zavrtela v levo za toliko,
da se je ročica mikrostikala premaknila
navzgor. Zato se je premaknil njegov kon¬
takt navzdol in tokokrog je prekinjen. Kr¬
milna ročica je v položaju nevtralno in v
tem položaju bo vztrajala do novega po¬
velja. Takoj vidimo naslednje. Ko pritiska¬
mo na tipko, si položaji krmila sledijo v
določenem vrstnem redu: naravnost, levo,
naravnost, desno, naravnost itd. Naredimo
iz tega važen zaključek. Denimo, da je
model zavijal v levo in smo krmilo že iz¬
ravnali. Če hočemo ponovno v levo, mo¬
ramo preiti lego desno! Tak manever je
značilen za vse enokanalne servomehaniz-
me, kjer imamo za dajanje povelj tipko.

Servomehanizem D

Tudi to bo enokanalni servomehanizem,
vendar bomo probleme reševali s program¬
sko ploščico in ne mikrostikalom! Princip
delovanja bo sicer popolnoma enak.

Poglejmo sliko 16, kjer sem narisal plošči¬
co s segmentom in električno vezavo. Za¬
radi boljše preglednosti je krmilna ročica
narisana črtkano.

servomeh.

Sl. 16 Servomehanizem D in vezava

Ploščica je izdelana iz kaširanega pertina-
ksa (ali Vetronita). Baker pustimo na me¬
stih, ki so šrafirana. Ščetke naredimo iz
0,3 do 0,6 mm debele jeklene žice. Delo¬
vanje je sicer popolnoma enako kot pri

servomehanizmu C, saj so le mikrostikalo
nadomestili drsni kontakti.

Privoščimo si dodatek, ki bo omogočal
vključevanje in izključevanje pogonskega
elektromotorja. Primeren bo za manjše la¬
dijske modele, kjer izkoristimo eno bate¬
rijo za servomehanizem in pogonski elektro¬
motor. Programsko ploščico in vezavo te
izvedbe prikazuje slika 17.

Sl. 17 Servomehanizem D z izvedbo vključevanja
pogonskega elektromotorja

V tem primeru eiektromotorček (pogonski)
stalno teče. Pri normalnem dajanju povelj
se njegov tokokrog prekine le za hip in
to se na gibanju modela ne opazi, če pa
damo zelo kratko povelje, se bo program¬
ska ploščica zavrtela v levo le za majhen
kot in spodnji drsni kontakt bo ostal na
površini, kjer ni bakra. Tokokrog pogonske¬
ga elektromotorčka se prekine in motor se
ustavi. Krmilo pa je ostalo v legi rahlo
v levo. Ko ponovno pritisnemo tipko, po¬

sl. 18 Izvedba servomehanizma D s kontaktom
baterije na osi programske ploščice

TIM 4 • 75|76 167

gonski motor steče, krmilo pa gre v lego
levo.

Pri tej vrsti servomehanizma je zelo obre¬
menjen drsni kontakt baterije, posebno še,
če je pogonski motor malo močnejši. V tem
primeru speljemo ta kontakt preko osi pro¬
gramske ploščice.

še enkrat naj poudarim, da morajo biti
drsni kontakti iz jeklene žice in dobro na¬
peti, da ne bo neljubih presenečenj. Tudi
elektromotorček servomehanizma mora ime¬
ti solidne spoje. Posebno skrbno mora biti
izdelan kolektor in nastavljene ščetke, da
nima mrtvih leg, t.j. položajev, ko ne mara
steči, čeprav je priključen na baterijo.

Vukadin Ivkovič

radioamaterji

OKTOBRSKO

TEKMOVANJE

MLADIH

RADIOAMATERJEV

Že enajstič se je vršilo v Beogradu v dneh
proslavljanja osvoboditve Beograda tekmo¬
vanje mladih radioamaterjev. Tekmovanje
je organizirala »Mala škola elektronike po
TN sistemu«, ki dela v okviru Radio-kluba
»Nikola Tesla« v Beogradu, Timočka 18.
Mladi amaterji so tekmovali v sestavljanju
priprav iz kompletov delov TN sistema, in
sicer po prosti izbiri ali pa po predlogah,
opisanih v knjigi »Mala škola elektronike
— TN sistem«.

Glavna nagrada je bila pokal za šolo, ki je
prijavila največ tekmovalcev, ki so izdelo¬
vali različne konstrukcije. Med ostalimi na¬
gradami so bile knjige, material in kom¬
pleti delov. Vsak tekmovalec je prejel di
plomo za sodelovanje v tekmovanju.

Pravila tekmovanja

168  TIM 4 • 75|76

1 — Tekmovanje se vrši v dneh osvobo¬

ditve Beograda;

2 — pravico udeležbe na tekmovanju ima¬

jo vsi lastniki kompletov delov Radio¬
kluba in TN sistema;

3 — pred začetkom tekmovanja mora vsak

tekmovalec pokazati dele, iz katerih
bo gradil tekmovalni izdelek;

4 — smoter tekmovanja je v tem, da tek¬

movalci v teku tekmovanja sestavijo
priprave po lastnih konstrukcijah, po
knjigi »Mala škola elektronike« ali
po opisih v drugih radioamaterskih
časopisih in da dokažejo pravilno
funkcioniranje priprave;

5 — čas tekmovanja je omejen na 60 mi¬

nut;

6 — tekmovanje vodi tekmovalna komisija,

katere odločitve so dokončne.

Tekmovanja se je udeležilo 80 tekmoval¬
cev. Najštevilnejša ekipa z 31 tekmovalci
je bila ekipa iz gimnazije »Branko Radiče¬
vič« iz Kovina, ki je že tretjič osvojila
pokal kot ekipa z največjim številom raz¬
ličnih in uspelih priprav.

Drugo mesto in pokal je osvojila ekipa šole
»Siniša Nikolajevič« iz Beograda. Tekmo¬
vanje se je vršilo v prostorih te šole.

Kot najboljši posameznik je prejel pokal
Slava Edelinski iz Ruskega Krstura, ki je
sestavil elektronski računalnik — digitron
in dokazal brezhibno delovanje priprave.
Zanimivo je, da je ta tekmovalec učenec
drugega razreda ekonomske šole.

V imenu Ljudske tehnike Jugoslavije je
tekmovanju prisostvoval general Bogdan
Trgovčevič, prisotni pa so bili tudi številni
predstavniki družbenopolitičnih organizacij.

KIBERNETIKA NA
NOVOLETNI JELKI

Marjan Tomšič

Jelka je najlepši okras novoletnih prazni¬
kov. Pri tem lahko preprosta tehnična »ču¬
desa« zelo ožive njen nakit.

Utripalnik izdelan po našem načrtu, lahko
vključuje in izključuje elektromotorček, luči
ali zvočne signale. Po priključitvi baterije
se prične polniti elektrolitski kondenzator,
ki ima nekoliko večjo kapacitivnost. Polni
se skozi upor R,. Ko napetost na kondenza¬
torju naraste do potrebne višine, se odpre
transistor T,. Tedaj steče v kolektorskem
krogu transistorja električni tok. Odpreta
se tudi transistorja T 2  in T 3 . Tok v vezju
se ojači in pritegne rele P-,. Kondenzator Ci
od 20—25 pF se začne prazniti skozi emi-
tor — baza in upor R 3  prvega transistorja.
Čez nekaj časa, odvisno od kapacitivnost!
kondenzatorja C-, in upornosti upora R 3 , se
transistor T, zapre; istočasno seveda tudi
ostala dva transistorja. Rele se tedaj po¬
vrne v prvotni položaj.

Kondenzatorja sta preračunana za de¬
lovno napetost 10 do 15 Voltov. Za pol-
prevodniško diodo lahko vzamete tip
AA121, AA131 ali BY 237. Dioda je zgolj
za zaščito vezja pred induciranimi napetost¬
mi iz navitja releja. Transistor T, je tipa
n-p-n. Izbirate lahko med BC 108c ali BC
109c. Transistor T 2  je lahko tip AC 541 in
T 3  nizkofrekvenčni tipa AC 541 ali AC 540.
Izvor energije sta dve ploščati, zaporedno
vezani bateriji.

0

Za rele P, vzemite rele od 150—500 Q, ki
ga lahko kupite v Iskrinih trgovinah.

In sedaj primer za uporabo utripalnika. Na
jelko obesite mali model letala. Vijak po¬
ganja elektromotorček, ki ga avtomatsko
vključuje in izključuje utripalnik. Proste
kontakte releja lahko izkoristite za vklju¬
čevanje svetlobnih ali zvočnih signalov. Na
shemi nismo narisali možnih priključkov
releja na naprave, ki jih krmili. Poiščite
možnosti kar sami, saj ni tako težko.

TIM 4 • 75]76 169

■JT  izumiteljski kotiček

Iv

TMS —

TEHNIŠKI MUZEJ
SLOVENIJE

Marko Drenovec

Priznati moramo, da smo se vrteli kot
mačka okrog vrele kaše. V letošnji prvi
številki TIM-a smo začeli govoriti o Teh¬
niškem muzeju Slovenije, potem pa nas
je pot najprej zanesla v Idrijo, v Kropo in
kasneje k Resslu. Res je, da so obravna¬
vane teme tesno povezane z muzejem, a
zdaj je že čas, da se v skopih besedah
ustavimo v njem samem.

Mnogi izmed vas ste ga verjetno že obi¬
skali skupaj s starši ali na šolskem izletu.
Za tiste, ki pa še niso bili tam, povejmo:
Tehniški muzej Slovenije se nahaja v pre¬
urejenem kartuzijanskem samostanu Bistra,
le 4 km oddaljenem od Vrhnike, če se pe¬
ljete proti Borovnici, če ste izbrali pravo
pot, ga ne morete zgrešiti, saj pelje cesta
kar skozi del grajskega obzidja.

V sobah, ki jih v gradovih in samostanih
ni nikoli manjkalo, so pred približno dvajse¬
timi leti začeli razstavljati najprej gozdarji
in lovci.

Materiala pa so vztrajni sodelavci nabirali
vse več in nastajale so zaključene zbirke.
Danes je tako 6 posameznih oddelkov, ki
so opremljeni tako dobro, da vzdržijo pri¬
merjavo s podobnimi ustanovami pri nas
in v tujini. Najprej stopimo v gozdarski
oddelek. Tu so predstavljene vse vrste
drevja, ki rastejo pri nas. Zemljevidi nas
pouče o vrsti in razprostranjenosti gozdov.
Srečamo se z zgodovino in sedanjostjo. Ta
oddelek se nadaljuje v lesarskega. Tu spo¬
znamo uporabnost lesa, ki je še vedno po¬
memben material. Sledimo celemu procesu
predelave od sečnje do končnega proizvo¬
da. Makete predstavljajo drče ali žičnice
za spravilo lesa iz gozdov v dolino do žag.

Zastopanih je več tipov žag, ki so rezale
les v preteklosti in dajale kruha kmetu in
delavcem. Zanimiva so orodja, s katerimi
je les obdeloval mizar ali kolar.

V gozdu živi divjad in pri nas je raznolika
in pestra. Pred kratkim so v muzeju pre¬
uredili lovski oddelek, ki je sedaj mncgo
večji in bolj sistematično urejen kot nekdaj.

V velikih vitrinah, v skoraj naravnem oko¬
lju, so vešče preparirane živali; od ptic
do gamsov in medveda. V eni izmed sob
visi na steni velika koža uplenjenega med¬
veda — kapitalna trofeja. Srečanje s tem
kosmatincem v gozdu bi bilo bolj srhljivo,
kot je zdaj v muzeju. Razstavljena so raz¬
lična orožja (puške, pištole, samostreli) in
zbirka zanimivih pasti.

Pojdimo za kratek hip v elektrostrojni od¬
delek. V temnem prostoru si bomo vse¬
kakor z največjim zanimanjem ogledali del
poveljniške kabine na ladji. Vašo pozornost
pa bodo pritegnili tudi ogromni generator¬
ji, ki so v nekdanjih časih proizvajali elek¬
triko. Tudi nekaj turbin je moč videti, da
si osvežimo znanje iz šolskih klopi.

V posebnem prostoru je predstavljen ko¬
vaški obrat. Veliki mehovi so spravljali v
gibanje težka kladiva. Večkrat pa je kova¬
čija stala ob reki in tako je voda gnala
»repače«. Ogenj v kovaški peči sicer ne
gori in mojster ne kuje žarečega železa, a
vseeno nam okolje govori o težavnosti ko¬
vaškega poklica.

Kar z olajšanjem zapustimo kovačijo in
vstopimo v svetal prostor prometnega od¬
delka. Tu bo za mladino največ zanimivega.
Preprosta dvokolesa z enim zelo velikim
in enim majhnim kolesom. Kar ne moremo
verjeti, da je bila možna vožnja z njimi.
Civilni in vojaški motocikli, še vsi okorni
in neelegantni. Potem pa sled) vrsta avto¬
mobilskih veteranov. Piccolo je tekmoval
pred leti na relijih po Sloveniji. Kakor on
so tudi drugi avtomobili skrbno vzdrževani
in v voznem stanju. Omenimo Ford T in
Fiat. Poleg gasilskih voz je v kotu postav¬
ljen prototip helikopterja, ki ga je po svoji
zamisli izdelal nek inženir. Postavlja se le
vprašanje, če bi letel; nekaj dni pred po¬
izkusno vožnjo je konstruktor umrl in he¬
likopter nepreizkušen čaka v muzejski
zbirki.

170  tim 4 • 75[76

V posebnem paviljonu prirejajo občasne
tematske razstave in del razstavljenega
verjetno ostane kar na najprimernejšem
mestu, v muzeju, če je lepo vreme, se
lahko odpravite tudi na urejeno gozdno pot
v naravi. Pne se nad gradom po pobočju
med Bistro in železniško progo. Na poti so
posamezne postaje, kjer vam bo vodič po¬
magal pri spoznavanju gozda in njegovih
posebnosti.

Po zanimivem in ne preveč utrudljivem
ogledu zbirk boste šli še na kratek sprehod
skozi lepo vzdrževan park do majhnega
ribnika z divjimi racami in labodi.

V prihodnjih sestavkih se bomo vračali v
muzej in si ogledali nekatere posebno za¬
nimive razstavljene predmete. Snovi nam
do konca šolskega leta prav gotovo ne bo
zmanjkalo.

NAŠ RAZGOVOR

Toliko vaše pošte, kot smo je prejeli v
zadnjem času, pa že dolgo ni bilo. Iz pisem
lahko razberemo, da ste težko pričakovali
letošnjo prvo številko TIMa in v njej stalne
rubrike, med katerimi je tudi sedaj Izumi¬
teljski kotiček, če bo le sonce še naprej
tako radodarno sijalo in sipalo svoje tople
žarke na naš planet, pa se nam energetske
krize ni bati. Veliko vas je, ki ste prišit na
plan s svojimi načrti, kako bi ogrevali hiše
in pridobivali električno energijo iz svet¬
lobne. Pa tudi to drži, da so si ideje veli¬
kokrat zelo podobne, kar pa ni nič slabega,
saj to dokazuje, da so uresničljive (in že
uresničene), če toliko bralcev enako dobro
in pretehtano misli.

Nekaterim dopisnikom se moramo opravi¬
čiti, če ne bodo poimensko omenjeni. Za
vse v našem »kotičku« ne bi bilo prostora
in bi bila stiska zelo neprijetna, če boste
kljub temu še sodelovali in še marljiveje
ustvarjali, pa se bomo zagotovo enkrat sre¬
čali na straneh TIMa.

Najprej se bomo pogovorili z Alojzom Su¬
hadolnikom iz Podpeči. Poslal nam je dva
načrta za siti. Z njima bi ločeval debelo
zrnje od drobnejšega. Upamo, da smo pra¬
vilno razumeli njuno delovanje, vendar pa
je druga slika premajhna in zato nepre¬
gledna. Alojz jo bo moral prerisati v več¬
jem merilu in tedaj mu jo bomo radi ob¬
javili, čeprav bo že malo kasno, če bi si

skušali pomagati z opisom, bi dejali, da po
zaprtem valju potuje bat — sito navzgor
in navzdol. Zrnje priteka od zgoraj in tisto,
ki je primerne velikosti pada skozi sito v
poseben lijak s kretnico. Slednja bi služila
takole: bat bi se po nekaj nihajih sklopil
(kot dežnik?) in po isti poti kot je prej
šlo drobno zrno, bi potovalo zdaj še debe¬
lejše. Kretnica pa bi poskrbela, da bi šlo
pravo zrno v pravo posodo. Bat poganja
elektromotor preko prenosov.

Iz Kopra piše Bojan Ravnikar. Narisal nam
je načrt za črpalko, vendar menimo, da je
to bolj tlačilka — pumpa. Oglejmo si kar
risbo, ki jo je poslal.

Ko je bat (9) v zadnji legi, priteče iz re¬
zervoarja (2) po kanalu (8) voda in pritisne
na zaklopko (1), ki se odpre in voda pride
v prostor pred batom (7). Bat potisnemo
naprej in odpre se zaklopka (11) in voda
odteče po kanalu (10). Posebna zaklopka
(4) na batu preprečuje vdor vode za bat.
Slednji ima tudi gumijasta tesnila. Pogon
bata je električen ali na motor z notranjim
izgorevanjem.

Bojan je predložil še en načrt in zamisel,
kjer bi izkoriščal za črpanje zaradi pomi¬
kanja bata nastali vakuum.

Ko bi se bat pomikal iz položaja 1 v po¬
ložaj 2, bi se zaradi vakuuma odprla za¬
klopka 3 in voda bi zapolnila prostor pred
batom. Ko bi se pa začel bat pomikati na¬
prej, bi se najprej zaprla zaklopka 3, nato
pa pod silo odprla zaklopka 2 in voda bi
lahko stekla po kanalu 1.

Sedaj pa preidimo k izkoriščanju sončne
energije! Kratko a zanimivo pismo je po¬
slal Vojko Travner iz Velenja. Pravi, da je
pri rešitvi kombiniral različne že uporab¬
ljene metode in s tem v zvezi omenja
»sončno peč«, ki je postavljena v francoskih
Pirenejih.

Delovanje je razvidno iz shem in se ne
bomo posebej trudili z dodatnim komen¬
tarjem.

Boštjan Duhovnik je iz Preske pri Medvo¬
dah. Tudi on bi uporabil konkavno zrcalo,
ki bi ga urni mehanizem vrtel ustrezno legi
sonca. V njegovem gorišču bi bila črna
cev, skozi katero bi se pretakalo olje in se
ogrevalo. Na svoji poti bi nato oddajalo
toploto vodi, ki bi izparevala in nastala para

TUVI 4 • 75| 76 171

Slika 1

rezervoar za

ogrevanje vode Slika 3

172  TIM 4 • 75|76

bi gnala turbino. Skica ni dovolj precizno
izdelana, da bi jo objavili.

Z veseljem omenimo na tem mestu pisma
naših najmlajših bralcev. Eden od njih je
Janko Mivšek iz Rovt, drugi pa Bruno Bir¬
sa iz Preserja. Kljub temu, da že po pisavi
sklepamo, da še ne drgneta dolgo šolskih
klopi (5 ali 6 let kvečjemu), sta se že od¬
zvala naši nalogi. Rešitvi sta njunim le¬
tom in izobrazbi primerni, a si le oglejmo,
kako bi Bruno »lovil« sončno energijo.

ko na fotocelice ne bi padala svetloba,
praznil prav preko njih. Zato je vstavil še
dve diodi, ki to preprečujeta (med F1, F2 in
Ak1, Ak2). Izpopolnil je tud stikalo S1, ki
sedaj deluje preprosteje in učinkoviteje.

Nagrado prejme Vojko Travner, Kraigherje¬
va 6, 63320 Velenje

TIMOVA NALOGA

Letošnjo zimo pa bo snega! To vam zago¬
tavljamo, čeprav nismo vremenoslovci. De¬
bela snežna odeja bo prekrila deželo, tako
da bo zimskega veselja za vse dovolj. Bo¬
mo videli! Če se bomo ušteli v naših
predvidevanjih, pa nam ljubeznivo oprostite.
V mislih si vsaj domišljamo, da je snega
še preveč in da ga je treba odstraniti s
cest in pločnikov. Ne bomo ga čistili z lo¬
pato. Gotovo ste že videli stroje, ki na eni
strani vsrkavajo sneg in ga z veliko silo
lučajo v lepem loku na mesto, kjer ni ni¬
komur na poti. Ste že pomislili, kako ti
stroji delujejo, kakšen je njihov notranji
mehanizem? če ste si ga že podrobneje

Nosilec parnega kotla

Slika 5

Objava naj služi kot vzpodbuda malo manj
pogumnim, a zato nič manj razmišljajočim.
Oglasil se je ponovno Zdenko Rudolf, ka¬
terega rešitev smo objavili v prvi letošnji
številki. Zdelo se mu je potrebno, da nas
sam obvesti o nekaterih slabostih, ki jih
je po premisleku odkril pri svoji rešitvi.
Meni namreč, da bi se akumulator v času,

ogledali, ga narišite, če pa ne, pa povejte,
na kakšen način bi vi sestavili podobno
delujoč stroj in kako bi ga uporabljali. Upa¬
mo, da smo vam dali dovolj »vročo temo«,
da rešite »hladen problem«, s katerim se
pozimi skoraj vsak dan srečujejo prizadev¬
ni delavci, ki skrbe za prevoznost naših
cest.

TIM 4 • 75|76 173

TRGOVINA
»MLADI TEHNIK«

Ljubljana, Cojzova 2, sporoča, da ima ta mesec
na zalogi:

TRANSISTORJI:

NAPRAVE ZA VODENJE LETAL:
MINI 222 z akumulatorji in 2 servo-

174 TIM 4 • 75|76

zračni vijak za 10 ccm 33,35 din

nasttivek za os motorja 14,20 din

KOLESA:

kolesa 0  44 mm par 43,35 din

kolesa 0  51 mm par 44,95 din

kolesa 0  57 mm par 46,60 din

kolesa 0  64 mm par 49,70 din

kolesa 0  70 mm par 52,80 din

kolesa 0  76 mm par 54,45 din

PREDNJE PODVOZJE:

prednje podvozje 150,70 din

prednje podvozje 72,55 din

preril:je podvozje 72,55 din

ROČKA ZA VEZANE MODELE 260,40 din

LETVICE od 1 X 2 mm do 10 X 20 mm

JAPONSKI PAPIR v beli, rdeči, rumeni in
oranžni barvi; debelejši 4,95 din.

POLYESTERSKA FOLIJA v črni, beli, rdeči,
modri, rumeni, srebrni in oranžni barvi —
cena 96,30 din za eno polo.

Vse našteto blago lahko kupite pri Mladem
tehniku v Ljubljani, Cojzova ul. 2, lahko pa
ga naročite tudi po pošti in plačate po pov¬
zetju. Pri nakupu, oziroma naročilu šol s potr¬
jeno naročilnico odpade davek na maloprodajo
v višini 19,35 %.

IGRAČKE IZ BLAGA

Oba izrezana dela igračke ob robu (0,5 cm
od roba] obšijete s prednjimi (vrhnjimi)
šivi. Pustiti pa morate približno 5 cm ne-
zašitega robu, saj boste skozi to odprtino
napolnili igračko z vato, zrni, koščki pe¬
naste gume in podobnim. Ko je to oprav¬
ljeno, odprtino zadelate in celo igračko
obšijete še enkrat z okrasnimi zankastimi
vbodi. Zdaj lahko začnete z vezenjem.

naravoslovci

V TERARIJU

Franc Potočnik

Lov dvoživk

DVOŽIVKE

Igračke izdelate iz klobučevine, iz cibelina,
deftina ali kakšnega drugega materiala. Na
že izdelani lutki pa boste uporabili svoje
znanje v dekorativnem šivanju.

Velikost igračke naj ne bo večja od 15
do 20 cm. Najprej narišite na papir pred¬
logo ustrezne velikosti. Po tem vzorcu iz-
strižite iz blaga osnovno obliko, v dvojniku
seveda. S krojaško kredo si narišite potek
in način okraševanja. Pri tem poizkušajte
uporabiti čimveč različnih šivov, ki jih po¬
znate. Lepo se bodo podali verižni, koračni,
stebričasti in biserni-zrnati vbodi.

Le malo je vrst dvoživk, ki bi jih lahko
kupili pri nas v kaki trgovini, saj nimamo
takih specializiranih prodajaln živali kot
skoraj povsod v tujini. Tako smo navezani
izključno na lov. Kje in kako — o tem
se bomo pomenili tokrat.

Lov dvoživk niti ni preveč naporen, hkrati
pa je zelo važen del same nege, saj nam
omogoča opazovanje živali neposredno v
naravi, njihovo naravno obnašanje, pred¬
vsem pa njihovo naravno okolje: BIOTOP.
Zakaj je važno poznavanje biotopa? Neum¬
no vprašanje, boste porekli. Pa ni: približ¬
no tako bomo morali urediti naš terarij,

TIM 4 • 75]76 175

sicer ne bo posebnih uspehov. Pa trop¬
ske vrste? Te vsaj zaenkrat pustimo lepo
pri miru, škoda bi bilo vsakega truda in
denarja — nekatere so naravnost pregreš¬
no drage —, dokler si ne naberemo nekaj
izkušenj na naših domačih vrstah, ki so
za nas začetnike naravnost idealne.

Vse naše dvoživke najlažje najdemo in se¬
veda ujamemo spomladi, v paritvenem ob¬
dobju, ko se zbirajo okoli različnih voda.
Tam kjer je prav dosti vode, lov navadno
ni tako lahak, ker so živali razpršene po
večjem področju, ki je običajno še težko
dostopno (močvirja ...). Najlažji lov bomo
imeli tam, kjer je v širši okolici le en rib¬
nik ali mlaka in se živali tam nabirajo
v večjih množinah. Spomladi so tudi manj
plašne oz. previdne, kar omogoča lažji lov.
To seveda ne pomeni, da v drugih letnih
časih ne moremo loviti, le več truda nas
bo stalo. Za lov potrebujemo v glavnem
naslednje: nekaj dobre volje, malce spret¬
nosti (če bomo štorkljah kot slon, bo tudi
spomladi pičel ulov!), bistre oči in kako
mrežico na primerno dolgem roču. Kakor
mrežice za ribe, tudi te ne smejo biti iz
grobega materiala, da ne poškodujejo než¬
ne kože dvoživk.

Najlažji je pravzaprav lov krastač, pogosto
vidimo objet parček že na kopnem, eno¬
stavno ga poberemo in pospravimo v vreč¬
ko. Tudi v vodi niso posebno spretne in
jih z mrežo zelo enostavno zajamemo. Vča¬
sih je lov še bolj uspešen, saj so na eni
samički celo po trije samci hkrati. Zelene
žabe so v vodi precej bolj spretne in se
zelo hitro skrijejo v globino. Mrežo v tem
primeru potopimo že pred živalmi in jo
»podstavimo«, ko se živali prestrašijo, nato
same »skočijo« vanjo.

Razmeroma preprost je lov reg, ki zelo
nerade in nespretno plavajo pod vodo.
Opomba: parijo se nekaj tednov pozneje
od ostalih žab, pogosto se paritev zavleče
celo v junij. Drugače pa jih izven paritve¬
nega obdobja težko ujamemo, ker se iz¬
vrstno prilegajo svoji okolici. Še največ¬
krat opazimo samce, ko se oglašajo —
regljajo.

Od naših dvoživk je najtežje ujeti česnov-
ko (Pelobates), napisali smo že, da je
izrazit ponočnjak. Podnevi ga sploh ni na
planem. Tudi pari se na nedostopnih in

skritih predelih. Zato pa je tudi zelo redka
vrsta v naših terarijih.

Pupke raznih vrst lahko najlažje ujamemo
tako, da vlečemo mrežo po dnu vode. Težje
ga ujamemo npr. takrat, ko pride na gla¬
dino po svež zrak. Takrat včasih sicer
ostane nekaj časa tik pod gladino, večino¬
ma pa se takoj spet potopi. V bistrih vo¬
dah je lov razmeroma enostaven, saj ne
plavajo prav dobro. Razmeroma lahko do¬
bimo planinskega pupka v višjih legah: v
nekaterih mlakah nastopajo spomladi na¬
ravnost masovno.

Kar pa se močeradov tiče, jih lahko po¬
beremo mimogrede na kakem sprehodu
po gozdu, kjer jih lahko sem ter tja
srečamo skozi celo leto, razen pozimi se¬
veda.

Vse do sedaj smo govorili o lovu odraslih
osebkov. Prav tako mikavno pa je, če si v
naravi naberemo nekaj jajčec ali pa larv
— paglavcev in jih skušamo doma »raz¬
viti« do odrasle oblike. Prav vznemirljivo
je pričakovanje, kaj se bo razvilo, to mi
lahko verjamete.

Pri starejših ličinkah lahko že pogodimo,
kaj se bo iz njih razvilo: vemo že, da če
se najprej razvijejo sprednje noge, pripa¬
dajo larve zagotovo repatim dvoživkam. Po
telesni obliki so podobne pupku, za glavo
pa imajo peresaste škrge, če ima taka
larva rep zaobljen in svetle pege nad no¬
gami, lahko zagotovo trdimo, da se bo iz
nje razvil močerad. (Za planinskega vemo,
da je živoroden!) Če pa takih svetlih peg
ni in je rep zašiljen, se bo razvil iz take
ličinke pupek. V kolikor pa se najprej raz¬
vijejo zadnje noge, pripada ličinka žabam,
tu pa je določevanje prezapleteno in skoraj
nikoli zanesljivo, v tem primeru moramo
pač počakati do konca razvoja.

Za lov naj veljajo še naslednja splošna
navodila: prav tako kot moramo paziti pri
lovu ribic, moramo tudi tu paziti, da ne
poškodujemo nežne kože. Na ranjenih me¬
stih se tudi tu razvijajo razni paraziti, še
zlasti plesni. Nikoli si ne smemo naloviti
več živali, kot pa jih zmoremo »pospra¬
viti« v naše terarije. Raje nekoliko manj,
kajti tudi v terariju ne sme biti preveč
živali iz higienskih pa tudi estetskih ozirov.
Tudi transport mora biti prizanesljiv. Pri
transportu ličink ravnamo enako kot pri
transportu ribic, odrasle pa lahko nosimo

176  TIM 4 • 75|76

v raznih (gladkih!) posodah ali pa v plat¬
nenih vrečkah, pri čemer pa moramo paziti,
da so vedno vlažne zaradi tega, ker se dvo¬
živke na splošno zelo hitro izsušijo, paziti
pa moramo (vsaj poleti) na pregrevanje
ter na to, da živali ne zmečkamo.

Kakšen terarij uredimo za posamezne sku¬
pine dvoživk:

Za krastače (pa tudi česnovko) zadošča že
razmeroma majhna posoda — nekaj deset
litrov. Uredimo jo kot polsuhi terarij: celo
dno prekriva kopno, t.j. pesek in podoben
material. Iz kamnov, korenin ali kosov lub¬
ja napravimo nekaj skritih kotičkov, kamor
se živali lahko umaknejo. To podlago ob¬
časno vlažimo z navadno vodo, vendar
voda ne sme stati v terariju, prav tako pa
ne sme popolnoma presušiti. Na dno po¬
stavimo oz. vkopljemo večjo petrijevko, v
kateri mora vedno biti sveža in čista voda.
V manjšo petrijevko pa polagamo hrano:
deževnike, ki so poglavitna hrana, žuželke
in njih ličinke (tudi mokarji, ki jih pozna¬
mo že iz akvaristike, pridejo prav) ipd. Po¬
glavitno je, da je hrana živa in se premika,
sicer je krastače — prav tako pa vse
ostale dvoživke! — ne spoznajo in ne pri¬
znajo kot svoj plen.

Nad terarij namestimo navadno žarnico (od
25 W do 60 W), jakost pa izberemo glede
na velikost terarija, tako da ga podnevi ne
segreje na več kot 20° C. Ponoči, ko ne
gori, lahko temperatura mirno pade za 5
do 6° C — taka nihanja so povsem narav¬
na stvar in so živali na to prilagojene.

Verjetno veste, da so krastače dokaj »fleg¬
matične« živali. Na ujetništvo se največ¬
krat hitro navadijo in so zelo nezahtevne.
Dolge mesece vzdrže povsem brez hrane
(tega raje ne preverjajte!), lahko pa pospra¬
vijo neverjetne količine — ko jih boste
morali krmiti, boste šele spoznali, zakaj
so pravzaprav tako koristne v naravi in
tako priljubljene med vrtnarji.

Zelo podobno uredimo terarij za močerade.
Koristno je, če podlago v enem kotu po¬
globimo, tam naj bo bazenček z vodo, v
kateri se občasno radi »namakajo«. Tudi mo¬
čeradi se hitro navadijo na ujetništvo in
prav kmalu prično sprejemati hrano.

Tudi za rjave žabe uredimo tak polsuh te¬
rarij, le da naj bo nekoliko večji. So neko¬

liko bolj plašne, oz. urne, vendar nam ne
delajo večjih problemov, le izdatno jih mo¬
ramo krmiti.

Sedaj pa je na vrsti naša najbolj ljubka
živalca iz vrst dvoživk: to je zelena rega.
Glede prostora je še najmanj zahtevna, po¬
trebuje le stalno vlažen zrak. Marsikdo, ki
se sicer sploh ne prišteva med terariste,
je že gojil doma te ljubke živali. Hranimo
jih spočetka s pinceto, nato pa, ko se nas
privadijo, kar z roko. Hranimo jih pretežno
z muhami in njih larvami, tudi z ostalimi
žuželkami ... Zelene rege nasplošno niso
plašne in se zelo kmalu vživijo v terariju,
mirno pa jih lahko spustimo na daljše »iz¬
lete« po sobi. Sicer pa morajo biti dobro
zaprte, zaradi svojstveno izoblikovanih nog
z oprijemalnimi blazinicami na koncu prstov
namreč dobro plezajo tudi po steklu in bi
jo kaj hitro mahnile na sprehod.

Povsem drugače urejen terarij pa zahtevajo
zelene žabe, urhi in pa pupki.

Terarij je predeljen na kopni del in vodni
del: vsakega približno 1/2. To je pravi akva-
terarij. Predelimo ga lahko na različne na¬
čine, najbolje pa je, če ga predelimo po
diagonali z večjimi kamni, kopni del nare¬
dimo tako, da nasujemo dovolj peska, vod¬
nemu pa uredimo podlago tako kot v akva¬
riju. Akvaterarij lahko tudi popestrimo z
nekaterimi plavajočimi ali tudi močvirskimi
rastlinami (glej lanske številke TIMal).

Za zelene žabe in urhe veljajo že našteta
dejstva, pupke pa hranimo tako kot akvari¬
stične ribice, vendar samo z živo hrano:
npr. tubifeksi in enhitrejami.

Vse to velja seveda za odrasle oblike dvo¬
živk. Z ličinkami ravnamo povsem drugače:
gojimo jih lahko v navadnem mrzlovodnem
akvariju, pri tem pa mirne duše uporablja¬
mo enaka sredstva in metode kot pri go¬
jenju mrzlovodnih vrst rib. Opozorilo: li¬
činke dvoživk so rastlinojede in ne meso¬
jede kot odrasle! Ko opazimo, da bodo
živali kmalu dosegle odraslo obliko, jih
moramo prenesti v akvaterarij, tako da po
končanem razvoju lahko zlezejo na suho,
sicer se bodo klavrno utopile!

In še o prehrani dvoživk: v vseh toplih
letnih časih s prehrano ne bo težav. O
tem, kako nabiramo živali za hrano oz. kako
jih »pridelujemo«, pa se bomo pomenili v
eni izmed prihodnjih številk.

TIM 4 • 75|76 177

MAKETA MALE ŽELEZNICE

Matjaž Zupan

1. PREDSTAVITEV MAKETE

Z maketo, ki vam jo bom predstavil v seriji
člankov, se ukvarjam že 8 let. Pri izdelavi
sem preživel mnogo prijetnih uric in izuril
marsikatero spretnost.

Maketo delava skupaj z očetom, saj ta
hobi ne pozna starostnih omejitev. Želez¬
nica raste že vseh 8 let. Še preden sva se
odločila za maketo, sem imel en krog tirov,
eno kompozicijo in dve ročni kretnici. To
sem postavljal po tleh v sobi, vendar več¬
kratno postavljanje in razdiranje zelo ško¬
duje spojkam med tračnicami. Zato sva
pričela razmišljati o stalni maketi.

Prvi načrt je predvidel le 2 X 1 m veliko
desko. Po nekaj popravkih pa sva postavila
maketo pravokotne oblike, velikosti 3,5 m 2 .
Predvidela sva tudi razširitve in jo do da¬
nes štirikrat razširila. Uporabljava sistem
Marklin, ki je nemške proizvodnje. Prednost
tega sistema je v tem, da elektriko dobiva

iz posebnih zobcev, ki so med obema trač¬
nicama. Za zemljo pa služita oba tira. Zato
pri pentljah ne pride do komplikacij zaradi
kratkega stika.

Sisteme ločimo tudi po razmerju pomanjša¬
ve. Največ se uporablja razmerje 1 :87
(sistem HO), precej se uporablja tudi
1 : 160, N, ki pa je zelo majhno. Dobi se
tudi 1 : 200, Z, pa 1 : 32, 1 : 24, pa še nekaj
drugih. Midva imava sistem HO, ki je naj¬
bolj pogost, tak sistem ima tudi naša Me-
hanotehnika.

Maketa je postavljena v kleti velikosti
3,7 X 3,6 m. Od tega zavzema železnica sko¬
raj 8 m 1 2 . Postavljena je na panelkah in
ivericah v višini od 80 do 100 cm. Pa še
nekaj številk: 60 metrov prog, 34 električ¬
nih kretnic, 3 električni križi, ena električ¬
na trojna kretnica, 6 ročnih kretnic, 3 sig¬
nali, 9 lokomotiv, 17 potniških in 59 tovor¬
nih vagonov, približno 60 hišic, 120 ljudi
pa še mnogo dreves, 5 transformatorjev,
80 stikal, 35 uličnih svetilk ter druge ma¬
lenkosti. Vse to sva z očetom izdelovala
in nakupovala več kot deset let.

178  TIM 4 • 75|76

riliifiiimifiM m i

Sedaj je maketa res polna in v sobi ni več
prostora za razširitev. Vendar sva imela
ravno toliko veselja s prvo izvedbo, ki je
bila v bistvu le en krog z nekaj razširitva¬
mi, zato naj vam zgornje številke nikar ne
vzamejo poguma. Marsikdo ima prav majh¬
no maketo — v neki reviji sem videl opis
makete v knjižni polici, pa pod zgornjo
ploščo na mizi. Lahko se tudi cela plošča
dvigne in postavi ob steno. Možnosti je
res ogromno in le od vaše dobre volje in
spretnosti je odvisno, kakšna bo maketa.
Načrt proge zahteva precej premisleka in
mnogo preizkušanja. Najin je dokaj kompli¬
ciran in izkorišča površino kar se da dobro.
Mnogo več dela in veselja pa sva imela
pri izdelavi pokrajine — makete hribov,
mostov, tunelov, mest, postaj, rafinerije in
mnogih drobnih stvari, ki šele dajo maketi
pravo podobo. Žal moramo večino tega iz¬
delati sami, ali pa kupiti tuje izdelke, ki
se pri nas redko dobijo, pa še poceni niso.
V naslednjih številkah TIM-a vam bom sku¬
šal pomagati z nasveti iz lastnih izkušenj.

2. POTEK IZDELAVE MAKETE

Najprej moramo imeti primeren prostor, po
možnosti čim bolj suh, nato pa starše, ki

nam pomagajo predvsem finančno pa tudi
tehnično. Taka maketa je priljubljen hobi
za ljudi vseh poklicev in starosti. Ko smo
si to zagotovili, moramo začrtati tloris no¬
silne deske. Prostor naj bo čim bolje izko¬
riščen, vendar pa deska ne sme biti širša
od 1,2 m, če leži ob zidu, oziroma 2,3 m, če
je dostopna z obeh strani. To so že skrajne
meje, cela maketa mora biti namreč v do¬
segu naših rok. če že ne gre drugače, pa
pustimo sredi makete luknjo, do katere se
bomo splazili pod desko. Vse naj bo čvrsto
podprto, kajti marsikdaj se bomo morali
povzpeti na maketo.

Nato si zamislimo potek tirov. Ta naj bo
čim bolj razvejan in zanimiv. Sestavimo
tire, da vidimo, če jih je dovolj, in odstra¬
nimo vse presledke med tiri. Ko je vse
urejeno, privijemo tire na desko. Še prej
poskrbimo za električno napeljavo, za izo¬
lacije in ostalo, kar nam velevajo navodila,
priložena kretnicam in lokomotivam.

Ne smemo pozabiti opraviti še nekaj po¬
skusnih voženj, da ugotovimo, če nam vlak
ne iztirja. Pri električni napeljavi pazimo
na čim večjo preglednost, da preprečimo
zmešnjavo. Pri načrtu seveda nismo poza¬
bili na prostor za hribe, mostove, mesta in

TIM 4 • 75|76 179

podobno. Maketa bo še bolj zanimiva, če
bodo tiri speljani prek hribov. V tem pri¬
meru pa že prej naredimo podstavke za
tračnice iz vezane plošče in jih dobro pri¬
trdimo. Nato začnemo s pokrajino. Najprej
naredimo hribe v grobem in jih šele na
koncu fino izoblikujemo. Tuneli naj bodo
taki, da bomo lahko v primeru nesreče od¬
stranili iztirjene vlake. Ne pozabimo na ce¬
ste in morda kakšno vodo — potok, reko,
jezero — in še na mnoge druge domislice.
Šele ko smo vse to trikrat premislili in
prespali, začnemo z izdelavo.

Če prostor še ni povsem poln makete,
predvidimo vse za razširitev. Midva z oče¬
tom sva povečevala približno vsaki dve
leti, sedaj pa nimava več kam, pa le iz¬
boljšujeva že obstoječe. V načrtu imava
elektrifikacijo ali pa elektronsko vodenje
vlakov. Vendar pa je od zamisli do izvedbe
še dolga pot.

3. MATERIAL

Za izdelavo hribov uporabljava stiropor.
Najlepše se da oblikovati z visokoupomo
žico (cekas), ki jo napnemo na lesen okvir

in priključimo na približno 10 V napetosti.
Ko se segreje, režemo stiropor kot maslo.
Stiropor se sicer uporablja za izolacijo v
gradbeništvu in ga lahko kupimo v ustrez¬
nih trgovinah. Za zunanjo obdelavo uporab¬
ljamo Plastofil, mavcu podobno snov, ki pa
se dalj časa trdi. Dobi se pri Mavrici in
v podobnih trgovinah v kilogramskih zavit¬
kih po zmerni ceni. Stiropora ne smemo
obdelovati z organskimi topili in z lepili ali
barvami, ki jih vsebujejo, ker se v hipu
raztopi. Za barvanje dodamo Plastofilu
tempera barvice. Najprej si zmešajmo prav
majhno porcijo, ker postane, ko se posuši,
precej svetlejše.

Marsikdaj lahko s stružnico za les, ki jo
imate verjetno na šoli pri tehničnem po¬
uku, izdelamo uporabne stvari.

Kljub lastni iznajdljivosti pa bomo morali
poseči tudi po tujih hišicah. Ker so drage,
jih kupujmo »z glavo«. Paziti moramo, da
so v pravem razmerju, da niso prevelike za
prostor, določen zanje in da so v stilu
celotne makete. Če imamo možnost dobiti
prospekte, si jih lahko že prej ogledamo in
izberemo. Vedno kupujemo le take, ki jih

180  TIM 4 • 75|76

potem z ustreznim lepilom sami sestavimo.
Ponekod se dobijo že sestavljene, ki pa so
občutno dražje. Nemška tovarna Faller pro¬
daja (žal ne pri nas) pakete, ki vsebujejo
le posamezne dele hiš — v enih so fasade,
v drugih vrata in okna in tako naprej. Nato
si sami s pomočjo kartona sestavimo hiše
po lastnem načrtu. To je najcenejša verzi¬
ja. V Ljubljani se dobi nekaj tega pri Meha-
notehniki, v Tavčarjevi ulici, in v trgovski
hiši Emone (bivši Maximarket). Zaloga pa
je že skoraj pošla, uvoza pa ni. Pri Meha-
notehni mi je prijazen prodajalec pokazal,
kaj še imajo: hišice, nekaj figuric ljudi,
tunelske portale, plastične in papirnate
strehe, mostove in še nekaj drobnarij.

V naslednjih številkah vam bom opisal,
kako boste izdelali naslednje stvari: hribe,
tunele, mostove, mesta, ceste, hiše, parke,
rafinerijo, drevesa, travo, kmetijo, kozolce,
gozd, kamnolom, smetišče in še kakšne
podrobnosti. Upam, da boste našli kakšen
koristen napotek za lastno maketo. Če ima¬
te kakšne lastne predloge ali vprašanja,
pišite na uredništvo TIM-a in skušal vam
bom odgovoriti.

EKSPLOZIJA
V MIKROSVETU

Peter Likar

Slovenski bakteriolog je na nekem znan¬
stvenem zboru vzkliknil: »Blagor krajem,
ki imajo stranišča na štrbunk!«

Ne, niste razumeli napak — znanstveniki
prav resno »blagrujejo« tiste, ki imajo pra¬
vilno vzdrževana stranišča na štrbunk. Prav
nič jih ne moti, da pogled skozi tako stra¬
niščno odprtino ni prav nič vzpodbuden, da
kup fekalij neprijetno zaudarja in da taka
nevzdrževana greznica lahko tu in tam
povzroči celo nalezljivo bolezen. Ne, vse
to jih prav nič ne moti — spričo preklet¬
stva, ki ga človeštvu povzročajo angleška

TIM 4 • 75|76 181

stranišča (Water closed) WC, na vodno
odplako, še bolj svarilni so tisti, ki trdijo,
da stranišče na vodno odplako ni prav nič
manjše zlo, kot so za zemeljsko ozračje
atomske bombe.

Zakaj so znanstveniki posadili na zatožno
klop tako praktično in »higienično« strani¬
šče?

Obtožnica je kratka!

Glavna obremenilna dokaza sta samo dva.
Vendar dovolj tehtna, da bi veliki razsod¬
nik — življenje — lahko nemudoma vzel
v roko dvokilogramsko macolo in razbil
vse bleščeče školjke po naših straniščih.
Povabimo na razgovor sanitarnega strokov¬
njaka!

Stranišča na štrbunk imajo to veliko pred¬
nost, da ostanejo vse fekalije in z njimi
vsi bilijoni bilijard različnih klic na območ¬
ju ene same jame ali pa njene najbližje
okolice. Sicer je res, da nepravilno vzdrže¬
vana greznica privablja roje muh, vendar
je to še vedno neštetokrat manjša škoda,
kot jo povzroči vodno izplakovanje.

Ko se v WC pomešajo fekalije z vodo, jih
ta povsem razredči. Za en sam človeški
iztrebek je potrebnih 10 litrov vode, da se
brez zaprek in gladko odplakne v kanal.
Tako se iztrebek že ob prvem stiku s civi¬
lizacijo, z vsemi svojimi milijardami korist¬
nih in škodljivih bakterij, »zveča« za deset¬
krat. En sam meščan spusti v kanalizacijo
vsako leto kakih 250 milijard bakterij, od
katerih je večina neškodljivih.

Če bi fekalije na vsej svoji poti ostale
samo v betonskih ceveh, bi bilo še vse v
redu. Vendar se skoraj vsak kanal konča
v reki. Tam vse klice dobesedno eksplodi¬
rajo. Nanagloma se razširijo po vsem reč¬
nem toku in ga okužijo. Skoro vsak kanal,
ki ga vidite, kako od časa do časa bruhne
v vodo umazanijo, predstavlja v bistvu
novo eksplozijo onečiščenja.

V mestih je na tisoče in tisoče stranišč
na vodno odplako in vsako prispeva k one¬
snaženju rek.

Če bi bile reke od ostale narave ločene,
obtožba ne bi bila tako zelo obremenilna.
Reke pa so živ organizem. Pronikajo na vse
strani in se raztezajo včasih še kilometre
daleč od obrežij. Segajo do vodovodnih
črpališč in vodnjakov. S seboj pa nosijo
seveda klice in kemikalije iz naših stranišč.

Tako onesnažene vode so se razlezle prak¬
tično po vsem podzemlju, kamor je stopila
noga naše civilizacije.

Seveda tudi narava ne pusti, da bi se škod¬
ljive snovi kar razširjale. Narava je v za¬
grizenem boju proti človekovemu onesna¬
ževanju. Marsikaj kar mimogrede precedi,
predela in očisti sama. Ti samoočiščevalni
mehanizmi narave pa imajo seveda tudi
svojo mejo, prek katere ne more tudi orja¬
ški rečni tok.

Pred nekaj leti so naši znanstveniki odšli
k Savinji, da bi ugotovili vse faze take bak¬
terijske eksplozije. Podobno kot tisti raz¬
iskovalci, ki so merili učinke atomske
eksplozije in čistost ozračja, so bili tudi ti
opremljeni za meritve in opazovanje bak¬
terijske eksplozije od blizu.

Pridružimo se jim!

Potem, ko so ob čistem gornjem toku raz¬
postavili instrumente, so kmalu ugotovili,
da število klic na kubični milimeter ne pre¬
sega števila 30 000. Za tako vodo se še
lahko reče, da je čista. Samo tisoč metrov
niže pa je bil položaj povsem drugačen.
Tu so bruhali v reko že številni kanali.
Raziskovalci so bili priče trdovratnega boja,
ki se je odvijal med človekovimi odpadki
in naravo, boja, ki je trajal dan in noč.
Neslišnega, zagrizenega.

Takrat, ko so kanali bruhnili odplake, se je
voda povsem onesnažila, narasla je mot¬
nost, količina kisika v vodi se je bliskovito
spreminjala. Število klic pa je v vzorcih,
ki so jih jemali na raznih mestih in jih
sproti pošiljali tudi v laboratorije, narašča¬
lo. Pod prvim kanalom je preseglo število
50 000, niže 150 000, še niže 200 000.
če bi prispela v reko ena sama »pošiljka«
fekalij, bi reka z njo kaj hitro opravila.
Tako pa so odplake dotekale neprenehoma
iz raznih kanalov. Reka se je borila z vse¬
mi svojimi močmi. V boju so sodelovale
odplake na eni strani, na drugi pa preostali
kisik, ribe, alge in ostale vodne rastline.
Na tej strani je s svojo filtrsko močjo so¬
delovalo celo kamenje in mivka.

Naravno ravnotežje se je bliskovito podi¬
ralo. Med bojem, ki se ni in ni končal, so
zastala vsa naravna opravila vodnih orga¬
nizmov. Prenehali so celo rasti in se mno¬
žiti. Število bakterij se je že dvignilo na
300 000 na kubični milimeter vode. Bilo je

182  TIM 4 • 75|76

tako, kot če napade človeka virus gripe.
Manjši količini virusov se telo še zlahka
ubrani. Če pa človekova obramba odpove,
preplavijo telo tuje klice. Temperatura zra¬
se, puls se zviša. Ležemo. Če ni zdravil,
podležemo. Tako kot so v preteklosti zaradi
epidemij umirali milijoni ...

Naša reka je na tem odseku doživljala pred¬
smrtni boj. Vendar katastrofe še ni bilo
konec. Pri zadnjem kanalu so se zlile v
reko tovarniške odplake. Če so stranišča
še puščala kanec življenja, je tu reka umrla
dokončno. Vanjo so se namreč zlili cianidi.
Strupi!

Že po nekaj metrih so uničili še preostali
kisik, ki je hranil bakterije in ubil tudi
fekalijske mikroorganizme. Odtod naprej je
tekla reka zelenkasto prozorna.

Mrtva!

Človek je ubil v njej celo klice.

Zdaj razumemo, zakaj je bakteriolog posadil
na zatožno klop WC in z njim vred vse
odplake.

V začetku smo rekli, da bremeni WC dvoje
hudih o'btožb. Za kaj gre?

Ker nimamo dvojnih vodovodnih napeljav,
s pitno vodo izpiramo fekalije. Vsakič, ko
potegnemo za vrvico, uničimo 10 litrov
vode. Štiričlanska družina samo v stranišču
uniči dnevno nekaj sto litrov vode.

Stvar pa je še hujša, če voda v stranišču
teče, če pušča. In pušča skoraj v vsakem
stranišču. Vodovodni inštalaterji vedo po¬
vedati, da zaradi nezatesnjenih pip steče
v nič samo v eno školjko tudi do 2000
litrov vode dnevno. Letno 700 kubikov.
Celo jezerce dragocene pitne vode!

Seveda nismo pripovedovali vseh teh zgodb
zato, da bi zagrabili težko kladivo in zdrveli
nad porcelansko školjko in jo v enem sa¬
mem zamahu zdrobili na tisoč koscev.
Prav gotovo ne. WCju se ne bomo odpo¬
vedali. Saj se mu navsezadnje nočemo in
ne moremo. Hoteli smo opozoriti le na to,
kako je treba biti pri varstvu okolja pozo¬
ren tudi na navidezno najbolj nepomembne
stvari. Tu je komaj kakšna pomoč. Ven¬
dar...  tisto pipo pa le popravite!

O WC in njegovi krivdi vemo zdaj vse.
Zdaj vemo, da nam je WC uničil reke, WC
nam je onesnažil podtalnico, WC nam kra¬
de zdravo, pitno vodo. WC je pravdo izgubil
— kazen pa mora prestajati človek!

150 LET
ŽELEZNIC

Drago Mehora

železnica, za katero lahko rečemo, da je
spremenila svet, pravzaprav niti ni tako
zelo stara. Šele pred 150 leti, točneje 27.

1 — Prva vožnja železnice Niirnberg—Fiirth v
Nemčiji dne 7. XII. 1835

2 — George Stephenson

TIM 4 • 75|76 183

septembra leta 1825 je zdrdral prvi vlak po
razmeroma kratki progi med mestoma
Stockton in Darlington v Severni Angliji.
George Stephenson, ki je bil najprej kurjač,
potem pa inženir in milijonar, je z izumom
prve uporabne parne lokomotive odprl pot
nezadržnemu in naglemu razvoju železnic.
Že leto dni pozneje, t.j. 1826, je Vozil pot¬
niški vlak na mnogo daljši progi med veli¬
kima mestoma Liverpool in Manchester,
tudi v Angliji. Lokomotiva je bila majhna,

3 — Železnica Baltimore—Ohio v ZDA iz leta
1832

a je še kar hitro vlekla ducat in več va¬
gonov, ki so bili bolj podobni majhnim
kočijam. Železnico so kajpak od vsega za¬
četka uporabljali tudi za prevoz tovorov.
Samo dvajset let pozneje (1846) smo imeli
»železno cesto« tudi že v Ljubljani. Takrat
so namreč slovesno odprli progo Ljublja¬
na—Celje in sezidali kolodvor, ki še danes
služi svojemu namenu. Leta 1849 je stekla

184  TIM 4 • 75|76

železnica od Ljubljane do Trsta, ki je bila
pozneje podaljšana do Dunaja, glavnega
mesta avstro-ogrske monarhije. Gradnja
proge čez Ljubljansko barje pa čez Kras
in čez Semering v Avstriji je bila dokaj
težavna in tudi draga.

Leta 1859 je bilo na svetu že 100.000 km
železniških prog, v začetku našega stolet¬
ja pa že kar okoli milijon km železnic. Naj¬
daljše železnice so še danes »Union pa-
cific« v ZDA s skoro 6000 km dolžine in

transsibirska železnica v SZ, ki meri 8320
km.

Eno najdaljših prog na svetu so zgradili
že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja
v Ameriki. Gre za že omenjeno pacifiško
železnico, ki so jo speljali preko vsega
severnoameriškega kontinenta, preko gora
in brezkončnih prerij. Ta železnica je pove¬
zala že civilizirani ameriški vzhod z divjim
zahodom, povezala je tudi dva oceana:
Atlantik in Pacifik (Tihi ocean). Gradili so

TIM 4 • 75|76 185

jo v najtežjih pogojih in je zahtevala mno¬
go človeških žrtev. Delavci so bili na vzho¬
du največ Nemci in Irci, na zahodu proti
Tihemu oceanu pa pretežno revni kitajski
priseljenci. Žrtve pacifiške železnice so po¬
stali tudi severnoameriški bizoni in svobod¬
ni Indijanci, ki so se morali umakniti ne¬
ustavljivemu napredku tehnike.

V osebnih vozovih prvih železnic so bile
samo trde lesene klopi; kaj kmalu pa je
tudi pri železnicah prišla do izraza soci¬
alna neenakost. Premožnejši potniki so se
vozili v posebnih oddelkih ali vozovih na
oblazinjenih sedežih, veliki bogataši, člani
vladarskih družin in visoki cerkveni dosto¬
janstveniki pa so že v prejšnjem stoletju
imeli na voljo posebne, večkrat tudi za¬
sebne salonske vozove, ki so bili opremlje¬
ni z nezaslišanim razkošjem.

Poleg velikega gospodarskega in promet¬
nega pomena so imele železnice v vsej
dobi svojega obstoja tudi velik vojaški in
strateški pomen, železnice niso prevažale
samo vojakov, ampak tudi orožje in drug
vojni material. Največji topovi v prvi in dru¬
gi svetovni vojni so bili tako težki, da so
jih prepeljevali lahko samo po železniških
tirih. To so bili topovi, ki so v prvi sve¬
tovni vojni obstreljevali Pariz iz Nemčije,
vendar pa zlasti v drugi vojni niso odi¬
grali pomembnejše vloge.

V našem času železnicam vse bolj konku¬
rirajo moderne asfaltne in betonske ceste.
Videti je, kot da se bliža konec dobe
železnic. Marsikje (tudi pri nas) opuščajo
nerentabilne železniške proge. Kljub temu
pa železnica še malo ne misli izginiti iz
prometa. Nasprotno — v mnogih deželah,
npr. v Afriki, na Japonskem, v Sovjetski
zvezi, gradijo nove dolge železniške proge.

Prav sedaj si v Sibiriji velika železna ce¬
sta utira pot do ogromnih naravnih boga¬
stev te dežele kot so rude, les, nafta.
Poleg tega načrtujejo inženirji vse hitrejše
potniške vlake. Danes že vozijo potniški
vlaki s hitrostmi 200 do 250 km na uro. To
so hitrosti, ki na cestah niso mogoče. V

4 — Stephensonova lokomotiva, ki je vlekla
prvi vlak leta 1825

5 — Dvorni vagon bavarskega kralja Ludvika II.
(sedaj v niirnberškem muzeju prometa)

6 — Najtežji kanon iz 2. svetovne vojne na
tračnicah

186  TIM 4 • 75|76

Nemčiji že preizkušajo železniška vozila
brez koles, ki bodo magnetsko lebdela v
zraku nekaj cm nad progo in ki bodo do¬
segla do 330 km na uro.

Stara dobra železnica torej ne bo izginila,
ker osvaja vedno nove pridobitve tehnike.
Res pa je, da izumira njen prvotni dolgo¬
letni pogon, namreč stara puhajoča parna
lokomotiva. Vse bolj jo nadomeščajo moč¬
nejše in hitrejše električne in dizelske lo¬
komotive.

Vso površino našega starega planeta pre¬
pleta železniško omrežje, ki je najgostej¬
še v ZDA, v Evropi in na Japonskem.
Spričo vse večjega prometa kajpak prihaja
tudi do pogostih nesreč, ki terjajo člove¬
ška življenja. Statistike pravijo, da odpa¬
dejo na vsaka dva mrtva v železniškem
prometu štirje mrtvi v zračnem prometu
in kar 22 mrtvih v cestnem prometu, že¬
leznica je torej za ljudi še vedno najvar¬
nejše prometno sredstvo.

timova fantastika

ZAMENJAVA

E.C.TUBB

Prevedel Vojislav Likar

Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se bilo zgo¬
dilo, če tujci ne bi bili pristali v cvetlič¬
njaku pevca Evansa. Podobno kot ne bomo
nikoli zvedeli imena, ki si ga je nadel
Ahiles, ko je šel preoblečen med žene, ali
pesmi, ki so jo pele sirene, da bi zvabile
mornarje v propad. Oboje je sicer predmet
akademskega proučevanja, vendar je odgo¬
vor na to lahko samo gola domneva. Seve¬
da bi svet bil drugačen, vsaj to lahko z
gotovostjo trdimo, toda koliko in kako dru¬
gačen, tega ne bomo nikoli zvedeli, kajti
tujci niso pristali na farmi dr. VVilliamsa ali
na dvorišču trgovine Freda Harrisona ali,
če že hočete, kjerkoli drugje v širnem
svetu. Svojo ladjo so spustili v cvetličnjak
pevca Evansa.

Bila je to modra odločitev, seveda z njiho¬
vega stališča. Cvetličnjak se je stiskal v
majhni dolinici, obdani s kopastimi griči in
precej oddaljen od glavnih cest. To je bil
miren kraj, osamljen in razen nekaj ovac in
seveda samega Evansa je bil milje daleč
od kakega življenja. Njihova ladja ni bila
velika, na zemljo so jo spustili ponoči in

zelo previdno, da bi bila pripravljena za
zgodnji vzlet naslednje jutro. Ko se je son¬
ce pretipalo čez griče, so odprli vrata, spu¬
stili stopnice in čakali, da bo kdo prišel.
Čakali so zelo dolgo.

Bila je napaka poštarja Evansa. Poštar
Evans je bil dostavil nov katalog pred dve¬
ma dnevoma in si dovolil pogled na vrt,
medtem ko je starec varil skodelico čaja.
Naj povemo, da je bil pevec Evans ljubitelj
vrtnic in vsak ljubitelj vrtnic bo razumel,
kaj to pomeni. Stari pevec je imel samo
en cilj in eno strast v življenju — svoje
vrtnice. Negoval jih je z ljubečo skrbjo, ki
je bila dosti večja od one, ki jo je posvečal
samemu sebi. Pogled na starca, njegovo
dolgo belo brado, plapolajočo v vetriču, ka¬
dar je stal ob svojih nagrajenih cvetovih,
je bil prav tak, kot na vsakem zboru ljubi¬
teljev vrtnic.

Ko je bil čaj pripravljen, je poštarja Evansa
zapeljal v pogovor o stvari, ki mu je bila
najbolj pri seru.

»Glej,« je rekel. »Vrtnica je kot ženska, to
si zapomni. Tako kot ženska ima bodice,
da te zbode, in omamen vonj in ljubko mi¬
lino, ob kateri se človek razneži. Res, tega
ne moreš zanikati.«

»Saj ne zanikam,« je rekel poštar Evans.
Sam je bil rejec psov in vzredil je nekaj
najboljših hrtov, kar jih je kdaj tekmovalo
v dolini.

»Slišal sem, da so tudi druge rože prav
tako lepe.« Pevec Evans je stresel z glavo,
kot da bi pravkar slišal za konec sveta.
»Saj to je vendar neumnost. Katero cvetli¬
co pa sploh lahko primerjamo z vrtnico?
Le katera druga roža je tako čudovito lepa?
Rečem ti, da ni lepšega cveta na zemlji.
Vse ostalo je navaden plevel.«

TIM 4 • 75|76 187

»Vse ima svoje mesto na svetu,« je rekel
poštar Evans nepopustljivo.

»Mar pravim jaz kaj drugega?« je pohitel
starec. »Toda če ima vsaka stvar svoje
mesto, potem je vrtnica na vrhu cvetlic.
Je kaj narobe s tem? Nekaj mora biti na
vrhu, mar ne? To je vendar povsem razum¬
ljivo.«

Poštar Evans je zavzdihnil in srebnil svoj
čaj. Če starca ne bi ustavil, bi kar naprej
razpredal svoje. Dejstvo, da bi sam ravnal
enako, če bi šlo za pse, ne spremeni ni¬
česar. Psi so psi, vrtnica pa je samo cvet¬
lica. Poskusil je spremeniti pogovor.

»Fred VVillson mi je povedal, da je njegov
ovčar staknil kugo,« je rekel čemerno.
»Lepa reč, če jo poveš nekomu, ki ima
tudi sam pse.«

»Tudi vrtnice imajo tako kot psi svoje nad¬
loge,« je menil pevec Evans. »Na primer
listno plesen in druge reči. Rečem ti, da
večkrat s težkim srcem pomislim na to.
Dobro se še spomnim, kako je nekoč ...«
Poštar Evans je spet zavzdihnil. Ni mogel
oditi, ne da bi prej popil čaj in tudi ni
hotel užaliti starca. Napol ga je poslušal,
dokler ni popil čaja, potem pa se je na
hitro poslovil in se odpeljal na svojem ko¬
lesu.

Pevec Evans ga je še nekaj časa gledal,
kako je poskakoval po poti do ceste, zma¬
jal z glavo nad nevednostjo državnih usluž¬
bencev, potem pa se je poglobil v branje
kataloga, ki mu ga je prinesel poštar.
Večina njegove vsebine ga ni preveč zani¬
mala, nekaj pa je v trenutku zbudilo nje¬
govo pozornost. Bila je slika žuželke, ki
požira vrtnico. Kar sapo mu je vzelo, ven¬
dar se je malo pomiril, ko je spoznal, da
je slika samo reklama za nov strup proti
škodljivcem, vseeno pa je reklamo prebral
od črke do črke.

Reklamirani strup je obljubljal popolno uni¬
čenje vseh škodljivcev in še posebej ja¬
ponskega hrošča. Pevec Evans sicer še
nikoli ni videl japonskega hrošča, a tisto,
kar je prebral o njegovi škodljivosti, mu je
zbujalo dvom v trditev poštarja Evansa, češ
da ima sleherna stvar svoje mesto v svetu.
To noč je slabo spal in že ob zori je vstal,
da bi pregledal svoje dragocene vrtnice.
Nobenega sledu ni bilo o požrešnih uniče¬
valcih, vendar starec ni bil zadovoljen. Za
zdaj so bile vrtnice varne, a ni rečeno, da

bodo tudi kasneje, in tako je ves dan po¬
navljal svoje obhode. Pa ni dosti pomaga¬
lo: v domišljiji je že videl, kako njegove
vrtnice padajo v požrešna žrela napadalcev,
in kar je bilo še huje, pri roki ni imel
nobenega obrambnega sredstva. Bilo je
očitno; samo nekaj je bilo mogoče storiti.
Opolnoči je zgrbljen in prezebel sedel v
kotu nočnega vlaka za Cardiff.

Ko je v mestu končal svoje opravke, se je
seveda napotil v grajske vrtove pogledat
vrtnice. Njegove omalovažujoče pripombe
so tako razburile vrtnarje, da se je izognil
osebnim žalitvam le zaradi svojih let in
tekoče valižanščine, ki mu je pridobila
simpatije obiskovalcev. Kljub temu je za¬
radi prepiranja s tamkajšnjimi vrtnarji za¬
mudil vlak in bil tako prisiljen, da se pelje
po cesti, če se je hotel vrniti domov pred
nočjo.

Tačas, ko so tujci čakali, da bi kdo prišel
in jih pozdravil, se je lastnik vrta, v kate¬
rem so pristali, v poskakujočem avtobusu
peljal skozi dolino s svojim dragocenim
strupom v naročju in s kratko pipo, zatak¬
njeno med zobmi.

Čas se je tujcem vlekel v neskončnost.
Potovali so zelo daleč, kako daleč, lahko
samo ugibamo, in njihovo čakanje, da bi
jih kdo sprejel, je postajalo vedno bolj ne¬
prijetno. Eden od tujcev se ni mogel več
upirati pogledu na vrt, obsijan s soncem.
»Saj ne moremo stopiti ven?« Smith —
saj ga lahko tako imenujemo — ni govoril
kakor mi, a rekel je prav to.

»Saj poznaš ukaze.« Jones ni bil ravno
kapitan, a bil je nekaj temu podobnega.
»Moramo pristati, spustiti stopnice in po¬
tem čakati predstavnika tega planeta, da
pride in nas pozdravi.«

»Tem se pa res ne mudi,« je rekel Brown,
tretji tujec. Pokukal je izza odprtih vrat.
»Čakamo že skoraj pol obrata tega planeta.
Sonce je že čez zenit.«

»Moramo biti potrpežljivi,« je rekel Jones.
»Sit sem že te potrpežljivosti.« Smith se
je pomaknil k vratom. »Kaj ne bi šli ven?«
»Pojdimo na kratek sprehod,« je predlagal
Brown. »Predolgo smo že zaprti v to kletko
in dobro nam bo delo, če pretegnemo svoje
ude.«

Odločno se je približal vratom. »Gremo?«
Jones se je obotavljal, vedoč, da bi moral

188  TIM 4 • 75|76

to prepovedati, tedaj pa se je Smith, ki je
bil vedno nestrpen, pognal proti vratom in
navzdol po stopnicah, Brovvn pa mu je
sledil, Jones ni bil človek in zato ni mogel
skomigniti z rameni, zato pa je napravil
podoben gib in se jima pridružil.

»Ni slabo.« Smith je pomežiknil in se pre¬
tegnil na soncu. »Testi so pokazali, da lah¬
ko prenašamo tukajšnje razmere, torej smo
povsem varni.«

»Upam.« Jones je sedel na kovinske stop¬
nice. »Zanima me, čemu je podobna pre¬
vladujoča oblika življenja tukaj?«

»Nam, verjetno.« Brovvn, ki je bil pogum-
nejši od ostalih, je skočil s stopnic in pre¬
iskoval prostor okrog ladje. »Le kdaj se
bodo prikazali?«

»Bodo že prišli.« Smith se je dvignil in se
zagledal v majhno hišico v kotu vrta. »To
je gotovo ena od njihovih naselbin. Gremo
raziskovat?«

»Ne!« Jones je bil zelo odločen. »Enako
dobro poznaš predpisani postopek za stike
z novimi rasami kot jaz. če bomo nasilno
vdrli v njihovo zasebno življenje, bodo po¬
polnoma upravičeni, da nas uničijo.«

»Ni ti treba navajati iz priročnika,« mu je
odvrnil Brovvn. Stopil je bliže k stopnicam
in se naslonil nanje.

»Prijateljstva se ne da vsiliti,« je citiral
nazaj. »Nova rasa nas bo sprejela prijazno
ali pa ne. Obe rasi se bosta privadili druga
druge ali pa ne.« Njegov glas je bil precej
podoben godrnjanju.

»Vsi postopki so bili izdelani na osnovi
prejšnjih izkušenj,« je ostro rekel Jones.
»Običaj je enak za vse raziskovalne ladje.
Pristanemo, počakamo, da stopijo v stik z
nami in potem ugotovimo, ali želijo doma¬
čini z nami sodelovati ali ne. Če želijo,
izmenjamo darila in znanstvena spoznanja
in odidemo z obljubo, da se bomo še vrni¬
li.«

»Nato se vrnemo v vesolje, pošljemo do¬
mov informacije in spet poskusimo srečo
na drugem planetu.« Smith je pihnil skozi
nos.

»Planet za planetom, planet za planetom.
Včasih se naveličam tega.«

»Raziskovalec si,« ga je spomnil Brovvn.
Tudi njega je malce pretresel Smithov
izbruh. Gotovo je, da so vsakič, ko so pri¬
stali, tvegali, toda tveganje vendarle ni bilo
tako veliko. Vsaka razumna oblika življenja,

in srečali so jih že več, bi spoznala razum¬
no bitje, ko bi ga videla, in običajno so se
vsakič po prvih nekaj minutah hitro spo¬
razumeli.

V resnici so se celo zelo dobro sporazu¬
meli. Večina tujih ras, s katerimi so nave¬
zali stike, je bila znanstveno zaostala in
zato vesela daril in informacij. V tem se
je Jones z njim strinjal. Smith, ki je bil
čemeren kot zmerom, ni rekel ničesar in
se je oddaljil od stopnic v vrt.

»Hej,« je kmalu zaklical. »Poglejta, kaj sem
našel!«

»Je kaj narobe?« Jones je pohitel k njemu.
»Hrana.« Smith je pokazal na vrtnico. Bil
je mlad poganjek, popki so se komaj začeli
odpirati in celo Jonesu se je zdela zape¬
ljivo sočna.

»Si prepričan?« Brovvn je bil previden.
»Lahko je strupeno.«

»Kje pa.« Pogled na svežo hrano je zbudil
Smithu lakoto. »Testi kažejo, da nam raz¬
mere tukaj ustrezajo, in to velja tudi za
hrano.« Segel je po vrtnici. »Sam bom
preizkusil, samo da se prepričamo.«

»Ne, ne boš,« je posegel vmes Jones.
»Domačinom to morda ne bo ugajalo.«
»Zakaj ne?« Smith je bil resnično začuden.
»Če so sploh razumna bitja, nam ne bodo
zamerili malo hrane, če pa niso, je tako
vseeno.« Zagrizel je v cvet. »Odlično!«

»Si prepričan?« Jones je bil v skušnjavi.
Bilo je že zelo dolgo, odkar ni okusil sveže
hrane.

»Seveda sem prepričan.« Smith se je osre¬
dotočil na svoje opravilo. »Kaj še čakata?«
Samo to je še manjkalo in Jones in Brovvn
sta se pridružila Smithu pri jedi. Hrana je
bila, kot je rekel, zares slastna in posvetili
so ji vso svojo pozornost. Tako zelo so bili
zaposleni z uživanjem, da ni nihče od njih
slišal bližajočega se ropota avtobusa, ki je
vozil pevca Evansa domov.

Bilo je dolgo, neudobno potovanje in sta¬
rec je bil utrujen. Počasi se je vzpenjal po
cesti proti svojemu domu, često počival
in prestavljal svojo dragoceno pločevinko
s strupom iz roke v roko. Ko je stopil v
hišo, je odložil svoj zavoj, si slekel plašč
in pristavil čajnik. Skoraj zaspal je, medtem
ko se je voda grela, toda vroč, sladak napi¬
tek ga je poživil in dvignil se je, da bi
storil, kar je bilo pač treba storiti.

TIM 4 • 75| 76 189

Skoraj da si je premislil, toda na ploče¬
vinki natisnjena slika s pošastnim prizo¬
rom obžrtih vrtnic mu je povrnila moč.
Morda je bilo z dragocenimi cvetovi danes
vse v redu, a pevec Evans je vedel, da ne
bi mogel leči k počitku, dokler ne bi upo¬
rabil najnovejšega dosežka znanosti, da bi
jih zaščitil. Skrbno je izvlekel škropilnik,
ga opral in postavil na mizo. Odprl je plo¬
čevinko, prebral navodila in se še enkrat
prepričal, da je vsebina neškodljiva rastli¬
nam. Zmešal je močno raztopino, se malo
obotavljal in nato še podvojil količino stru¬
penega prahu. Bil je nekako prepričan, da
če je malo dobro, potem je več še bolje,
sicer pa tako ne more škoditi.

Z napolnjenim škropilnikom je stopil v vrt
in se napotil k mestu, kjer so trije tujci
zavzeto uživali svoj obed.

Zgodovinarji dokazujejo in bodo še doka¬
zovali, da je bilo tisto, kar se je zgodilo
potem, namerno, toda kolikor vemo iz za¬

nesljivih virov, je bil to le čist primer za¬
menjave, za katero pevca Evansa niti ne
moremo kriviti.

Zanesljiva vira sta poštni urad in naravo¬
slovni muzej, ki sta takrat sprejela majhno
plosko kartonsko škatlo, v kateri so bili
ostanki tistega, kar je priloženo sporočilo
označevalo za japonske hrošče. Starec jih
je poslal kot poseben primerek pooblaščeni
ustanovi zaradi nekakšne zamenjave s ko¬
loradskim hroščem. Muzej ni bil poobla¬
ščena ustanova, sicer pa je to vseeno, kajti
tudi vsebina pošiljke niso bili koloradski
hrošči. Pa tudi japonski hrošči ne in zares
nihče še do danes-ne ve, kaj so pravza¬
prav bili, razen tega, da so bili popolnoma
tuji našemu planetu.

Precej časa je trajalo, preden je mu: ej
sploh ugotovil, kaj mu je bilo poslano, in
zdaj je znano, da so nekaj časa imeli vse¬
bino pošiljke celo za premeteno potegav¬
ščino. Hrošči, zemeljski hrošči preprosto
ne zrastejo petnajst centimetrov v dolžino
in tudi ostro izoblikovanih možganov ni¬
majo. Prav to odkritje je pripeljalo preisko¬
valce v cvetličnjak pevca Evansa.

Seveda so prispeli veliko prepozno. Starec
jih je dobre volje sprejel in jim razlagal o
svojih vrtnicah, kolikor so mu le pustili.
Potem pa, ko so mu razložili namen svoje¬
ga obiska, je vneto hvalil strup, ki ga je
bil ondan kupil v Cardiffu.

»Takoj jih je spravil na tla, res,« je rekel.
»Povem vam, bili so prav veliki grdi stvori.
Ne veste, kako sem se jih ustrašil. Pa sem
jih le pravočasno ujel. To je pa res, ja.«

In to je bilo tako rekoč vse. No, skoraj
vse. Hrošči so bili tujci in prišli so z ladjo
iz vesolja. Preiskovalci so jo celo našli,
a to jim ni dosti pomagalo. Ni bila zelo
velika, nekaj deset centimetrov poprek,
bila je uničena in stopljena od notranje
vročine. Pevec Evans jo je našel, jo napol¬
nil s svojim strupom in jo potem skušal
zdrobiti. To mu ni povsem uspelo, toda
nekaj v notranjosti je počilo, je povedal, v
njej je začelo brenčati in postala je rdeča
od vročine.

In vendar mu tega ne moremo očitati. Mi¬
slil je, da so to škodljivci, sploh pa, kako
moremo pričakovati, da bo človek ostal mi¬
ren, ko vidi, da mu žrejo vrtnice pred nje¬
govimi lastnimi očmi?

190  TIM 4 • 75I76

za bistre glave

Pavle Gregorc

ZLOGOVNA IZPOLNJEVANKA

1

2

3

4

5

6

7

A — Cl — Dl — E —Gl — JA — JA — KA

— KA — KA — KO — HP — LA — LEJ —
LEK — Ll — LJE — ME! — MI — NA — NER

— NJE — PE — Pl — RA — TIK — TO

— TRO

S pomočjo navedenih zlogov sestavi sedem
besed in jih vpiši v lik tako, da pride v
posamezno polje po en zlog besede.

1. zaloga dela, zmožnost za delo v fiziki,

2. zbirka, 3. preprosta svetilka s steklenim
cilindrom in stenjem, 4. nauk o načinu po¬
učevanja, 5. strokovnjak za kemično analizo,

6. del regulacijskega postopka, upravljanja,

7. kot las tanka cevčica v kemiji.

Navpično brani zlogi v debeleje obrobljenih
poljih sestavljajo ime nauka o silah in po¬
javih, ki nastajajo v zvezi z električnimi to¬
kovi in medsebojnim učinkovanjem teh to¬
kov.

OBRNJENI REBUS

ZLOGOVNI MAGIČNI LIK

V posamezno polje lika vpiši po en zlog
zahtevanih besed.

Vodoravno in navpično:

1. težavna telesna vaja, ki zahteva veliko
spretnosti ali drznosti, 2. nauk o barvah
(del optike), 3. potapljaška priprava za večje
morske globine, 4. rjava krava z belimi li¬
sami, 5. pogovorna pritrdilnica.

ŠAHOVSKI KONJIČEK

Začni v polju v zgornjem desnem kotu in
skači kot šahovski konjiček ter odbiraj čr¬
ke. Vsako črko upoštevaj le enkrat. Če
boš izbral pravo pot šahovskega konjička,
boš prebral misel italijanskega pesnika in
pisatelja Uga Foscola.

ENAKOZVOČNICA

Če pri učenju
ga ne poznaš,
slabega v šoli
gotovo imaš!

TIM 4 • 75|76 191

DODAJANJE

ZLOGOV

V polje pred posamezno trojico besed vpiši
zlog, ki dodan spredaj k navedenim bese¬
dam tvori z njimi tri nove besede znanega
pomena. Vse nbve besede so samostalniki
v prvem sklonu ednine. Primer: če besedam
LAJNA, LOS in VINAR dodamo zlog KO,
dobimo nove besede KOLAJNA, KOLOS in
KOVINAR.

če pravilne dodane zloge prebereš po stolp¬
cu navpično, dobiš ime znanosti, ki pro¬
učuje nebesna telesa.

UGANKARSKA ENAČBA

(A —B) + {C — D) + E + (F ■— G) + (H —
— 1) + J + (K — L) + M + (N — O) +

+ E + {F—G) + (H —I) + (P—R)  + S +
+ (T —U)  = X

Vsaka črka v enačbi pomeni eno besedo. S
seštevanjem samostojnih besed in črkovnih
skupin, ki ostanejo po odštetju dveh besed,
boš sestavil misel velikega sovjetskega fi¬
zika Pjotra Leonidoviča Kapice.

A = kokošnjak, B = seznam ur, C = oblika
košare, D = nizek moški pevski glas, E =
= sanje, F = izvleček, bistvena sestavina
(npr. plodov, zelišč, preparatov ipd.), G =
= »spremljevalka« osvetljenega telesa, H =
= ločeni stanovanjski prostori za žene pri
muslimanih, I = brat dvojček Romula, baje¬
slovnega ustanovitelja mesta Rima, J = ke¬
mični element iz skupine halogenov (J),

K = krvno-mezgovni organ na levi strani
trebušne votline, L = majhna rana, M =
znamka odličnih italijanskih tovornjakov, ki
jih delajo v Brescii, N = antični prebivalec
Italije, Ital, O = človek, ki s svojim življe¬
njem jamči za kaj, P = skupina pevcev,
R = iglavec, S = visoka kraška planota nad
Vipavsko dolino s TV pretvornikom ljub¬
ljanskega studia, T = staro slovensko ime
za meseca april in maj (mali in veliki), U =
— stopnja, nivo, X = misel fizika Kapice.

REŠITVE UGANK IZ 3. ŠTEVILKE

Nagradna križanka. Vodoravno: Trabant, komu¬
nist, ZO, kapitan, orač, ono, on, jopa, mit, avto,
OK, Anam, sektor, rana, dialog, jod, AV, ža, era,
oktet, AV, ime, lice, sat, anoda, tuba, okov,
rx, moto, Iran, Ohm, SA, krona, Laert, ti, V A,
olje, Angela, glad, Morris.

SOSEDNJE ČRKE: Izkušnje so kažipoti, ne pa
prostor za počitek.

IZLOČILNICA: Gagarin (ni bil član posadke
Sojuza in Apolla ob združitvi v vesolju 17. 7.
1975), Uran (ni satelit, ampak planet), Trbovlje
(je termoelektrarna in ne hidrocentrala), elipsa
(krivulja, ne geometrijsko telo), neon (žlahtni
plin, ne bojni plin), bencin (ni del avta), erbij
(kemični element, ne ruda), Rusjan (letalec, ne
elektrotehniški izumitelj), gram (mera, ne mno¬
gokratnik enot). Končna rešitev: Gutenberg.

KOMBINACIJA Z REBUSI: I. rebus: svinec  —
svin(j)e C, II. rebus: lantan  — la n(0)ta, N,
lil. rebus: živo srebro  — zi(d) v O, S rebro,
nad zdom strešica, ki spremeni Z v  Ž. Končna
rešitev: jod.

DVAKRAT PREMEŠANE ČRKE: pole  — lepo  —
opel.

MALO ZA ŠALO, MALO ZA RES: 1. Nobenkrat.
2. 1 km. 3. Knjige so kupili ded, sin in vnuk.
4. Na stotem mestu je prva 5 števila 55.

OBRNJENI REBUS: baker  — reka B (brano na¬
zaj).

REBUS V STRIPU: spirala  — spira (oseba) L
(perilo) A.

OBRNJENA BESEDA: otva — avto.

PREMEŠANE ČRKE: 1. titan, 2. kalij, 3. te¬
lur, 4. renij, 5. cezij. Končna rešitev: talij.

NAGRAJENCI IZ 3. ŠTEVILKE

t. Ciril Kraševec, Stražarjeva 3, 61000 Ljubljana

2. Roman Lipar, 68294 Boštanj ob Savi

3. Božo Kristan, Tugomirjeva 6, 61000 Ljubljana

192  TIM 4 • 75|76

0 O nagradna slikovna križanka

jreti

l y,toS! rev

hovlc

X\»

2001

'seja

čas 2 * clif f°«id

in

nazaj

Fred a.  Geof/rey Hoyle:

Zanimivo branje za mladino in odrasle. Naročite pri
Tehniški založbi Slovenije znanstveno fantastiko.
Naročniki TIMa imajo poleg ugodnosti plačevanja na ob¬
roke še 20  % popust za vsako knjigo. Najmanjši obrok
je 50 din mesečno.