162 2015ocene in poRočila, 145–170 čju so predstavljeni rimski nagrobniki, na duhovnem področju pa nastanek prvih krščanskih škofij. Temu sledi pregled dogajanja na kulturnem področju skozi ves srednji vek do humanizma in reformacije. Pou- darek je na arhitekturi, na gradnji samostanov, cer- kva in gradov ter na oblikovanju mest. V poglavju o renesansi, reformaciji in protireformaciji ter začetku baroka je seveda največ pozornosti posvečene refor- maciji ter razvoju in oblikovanju slovenskega jezika in slovenske identitete. Celoten razvoj slovenskega jezika in šolstva, ki je sledil v naslednjih stoletjih, av- torica utemeljuje z dosežki reformacije. Osnove, ki so jih Slovencem na področju kulture dali protestantski pisci, so se razvijale naprej. V času od 18. do konca 19. stoletja je avtorica poudarila napredek na šolskem področju ter na področju literature in lepih umetno- sti. V tem času lahko že govorimo o slovenski kul- turi. Nato sledi še predstavitev kulturnega dogajanja v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevine Jugoslavije in sprememb v času po drugi svetovni vojni, med letoma 1945 in 1990. Dogajanje v sodobni slovenski kulturi, njene uspehe in medna- rodno odmevnost je v okviru tega poglavja predstavil Aleš Kozár. Zadnje poglavje, ki ga je napisal Ladislav Hladký, govori o zgodovini češko-slovenskih stikov. Bralec lahko sledi loku dogajanja, ki sega od povezav vlada- jočega sloja v srednjem veku do povezav v 18. in 19. stoletju, ki so zajele širši krog ljudi. Poudarek je na dogajanju v drugi polovici 19. stoletja, na sodelovanju in razhajanju slovenskih in čeških politikov v dunaj- skem parlamentu. Po prvi svetovni vojni in nastanku nacionalnih držav so se stiki med Slovenci in Čehi omejili le na osebne stike, uradne povezave pa so bile na relaciji Beograd–Praga. Podobno je bilo tudi po drugi svetovni vojni. Tu se je pojavila še ena težava: jugoslovanski spor z Informbirojem. Kot ostale dr- žave vzhodnega bloka se je v tem sporu tudi Češko- slovaška postavila na stran Moskve. Po letu 1953 so se zaostreni odnosi otoplili, še boljši pa so postali po letu 1990. Takrat je češka stran znova začela odkri- vati Slovenijo. Sledi še poglavje Dodatki, ki obsega strani od 359 do 384. V njem najprej najdemo časovno preglednico dogajanja v slovenskem prostoru od 250.000 let pred našim štetjem do januarja 2007, ko smo dobili evro. Sledi nekaj rodovnikov pomembnejših plemiških družin, ki so imele posest na Slovenskem – najprej rodovnik koroških Spanheimov, sledi mu rodovnik štajerskih Otokarjev, nato so predstavljeni Celjski grofje, kjer je nekaj nejasnosti pri letnicah Hermana II. Celjskega, nato sta predstavljena rodovnik Habs- buržanov v 14. in 15. stoletju ter rodovnik poznejših avstrijskih Habsburžanov, za konec pa še rodovnik habsburško-lotarinške veje do Otta Habsburga. Tem rodovnikom sledi pregled gospodov, ki so na sloven- skem etničnem ozemlju vladali od 6. stoletja dalje. Ta pregled je urejen tako po posameznih rodbinah kot tudi po posameznih deželah. V tej družbi se tako znajdejo državniki 19. stoletja, politiki in mini- stri Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije ter ne nazadnje politiki DFJ, FLRJ in SFRJ ter na koncu predsedniki samostojne republike Slovenije in pred- sedniki njenih vlad v letih 1991–2008. Bibliografija, navedena v knjigi, je za slovenskega bralca, predvsem za zgodovinarja, poglavje zase, saj manjkajo nekatera ključna dela. V celoti gledano je knjiga zgledno pregledno delo z nekaterimi pomanjkljivostmi in napakami (slabe korekture), ki kažejo na to, da avtor novejše literature o Sloveniji in Slovencih ne obvlada povsem. Seveda se je treba vprašati, kateremu bralstvu je tako delo sploh namenjeno. Z nekoliko zlobe bi lahko rekla, da bo češki bralec ob tem delu dobil občutek, da so Slovenci bled odsev Čehov in Hrvatov. Pa smo res? Eva Holz Straža – kraj topline, zelenja in modrine (ur. Stane Granda). Straža: Občina Straža, 2014, 544 strani. Na obrežjih reke Krke leži naselje, ki je dobilo svojo prvo monografijo z naslovom Straža – kraj to- pline, zelenja in modrine in jo je uredil slovenski zgo- dovinar Stane Granda. Prispevke zanjo je napisalo kar dvajset avtorjev, domačinov in poznavalcev posa- meznih področij. Vsestranskost avtorjev je na vsebin- ski ravni dokaj opazna in monografiji daje posebno vrednost. Pri tem ne gre prezreti splošnega pomena tako uresničenega medsebojnega sodelovanja, ki ga je zahtevala priprava te knjige. Šele skozi vsebin- sko razgrnitev posameznih prispevkov in literature dobimo pregled nad celovito predstavitvijo Občine Straža. Pisana beseda je veliko trajnejša od izrečene, zato sta v obsežni monografiji na kar 544 straneh zajeta nastajanje in razvoj naselja Straža, katerega nosilce in njihove intence moramo natančno pregledati, če že- limo prodreti v dejansko kompleksnost zgodovinske- ga dogajanja, in ker je naša domena z njim zamejena, si jo bomo ogledali skozi posamezne teme. Knjiga se začenja s predstavitvijo župana Alojza Knaflja, ki je zajela več tem: Ustanovitev občine Stra- ža, Grb in zastava občine Straža, Praznik občine Stra- ža 22. april, Priznanja občine Straža in Zrcalo občine Straža. Namen pričujočih prispevkov je natančneje orisati potek ustanavljanja sedanje občine Straža, ki je začela delovati 1. januarja 2007. Pri določitvi grba in zastave so se sklicevali na krajevno zgodovino ali tradicijo, krajevno kulturo, upodobitve v preteklosti, pomembne dogodke, osebnosti, arhitekturo oziroma 163 2015 ocene in poRočila, 145–170 na vse tiste elemente, ki dajejo lokalni skupnosti naj- večji pomen. Pri določitvi ustreznega datuma prazni- ka občine pa je bil izbran 22. april, datum izgradnje prve šole in začetka pouka, 22. aprila 1878. Poleg tega so predstavljeni tudi statistični podatki omenje- ne občine. Ko govorimo o pomembnih osebnostih, je treba nedvomno opozoriti na vavtovškega rojaka, pesnika in pisatelja Jožeta Dularja in na prispevek njegove- ga sina Janeza Dularja Nekaj od tega bo menda ostalo. Jože Dular je sicer večji del svojega življenja preživel v Ljubljani in Metliki, a ga je najgloblje zaznamovalo mladostno obdobje, preživeto v Vavti vasi. V zborniku najdemo tudi prispevek Janeza Du- larja z naslovom Straža in Vavta vas v prazgodovini in antiki. Prispevek po eni strani omeni, da območje vavtovške fare oziroma občine Straža ni bogato z ar- heološkimi najdišči, hkrati pa poda referenčni okvir starejše in mlajše kamene, bakrene, bronaste in žele- zne dobe ter rimskega obdobja. Konture posameznih obdobij nas pripeljejo od najstarejših sledi človeko- vega bivanja in Lukenjske jame nad izvirom Prečne, v kateri je bilo najdenih več kot sto kamnitih orodij, prek bronaste dobe in utrjenega naselja na levem bre- gu Krke v železni dobi vse do rimskega obdobja in straškega grobišča, ki je razkrilo vso pestrost pode- želske grobne arhitekture – od zidanih, monumen- talnih pa vse do preprostih grobnic. Stane Granda je prispeval članek Prebivalci občine Straža do prve svetovne vojne (s posebnim poudarkom na 19. stoletju). Omenja, da je bila Krka že od nekdaj pomembna ločnica v smislu naravne in državne meje med Ogrsko in Rimsko-nemškim cesarstvom v zgo- dnjem in visokem srednjem veku. Navede prvo pisno omembo kraja, ki sega v leto 1250 (13. avgust), veza- no na potrdilno listino oglejskega patriarha Bertolda Andeškega. Zgodbo nadaljuje z dedovanjem posesti po Višnjegorskih, zgodovinskim pomenom plem- stva, omembami gradov (Luknja, Zalog in Soteska) in cerkva, fevdalno družbeno ureditvijo in pogledom na tamkajšnje kmete, njihove redne dajatve in ob- veznosti do zemljiškega gospoda. Analiziral je vasi na ozemlju občine Straža po katastrskih občinah in priimke hišnih lastnikov po nekaterih vaseh, pri če- mer moramo upoštevati, da so nekatere priimke ka- sneje zapisovali malo drugače (na primer Darovic – danes Darovec). Na eni strani opazimo sočasni raz- voj vinogradništva, ki mu je bilo namenjenih manj kot 5 % površin, vrtnarstva, travnikov in pašnikov, živinoreje in gozdarstva – slednjemu niso namenjali nikakršne pozornosti, saj ni bil donosna gospodarska panoga. Na drugi strani pa leta 1713 nastane mo- čan in prepoznaven protitok neagrarne dejavnosti v Soteski – opekarstvo. Avtor nazorno prikaže tudi gibanje prebivalstva v 19. stoletju in v času do prve svetovne vojne. Matjaž Ravbar je napisal prispevek Hranilnica in posojilnica v Vavti vasi, v katerem poudari, da je v začetku 20. stoletja na območju Vavte vasi in Straže živelo malo ljudi, zato je bilo malo tudi institucij. Ena izmed njih je bila Hranilnica in posojilnica v Vav- ti vasi, ki je delovala med letoma 1910 in 1947. Z ugodnimi posojili je kreditirala določene dejavnosti. Njena značilnost je bila, da so bili njeni člani iz vseh premoženjskih slojev, vstopni delež člana pa je znašal 126 kron. Na podlagi letnih zborov je avtor v zvezi s poslovanjem nanizal zanimivosti, ki govorijo bolj pretanjeno zgodbo zadruge. V monografiji ima pomemben vidik Prostovolj- no gasilsko društvo, ki sta ga opisala Dušan Krštinc (PGD Vavta vas) in Alojz Knafelj (PGD Dolenja Straža), vsak za svojo vas. Omenjeno je, da ima obči- na Straža dve prostovoljni gasilski društvi. Društvo v Vavti vasi je bilo ustanovljeno oktobra 1907, medtem ko je društvo Dolenja Straža mlajše in sega v leto 1950. Osnovna šola Vavta vas (Črtice k zgodovini šole) je prispevek Matjaža Ravbarja, ki predstavlja zgodovi- no tamkajšnje šole. Kljub razmeroma hitri vzposta- vitvi šole v drugi polovici 19. stoletja je bilo šolanje sprva v rokah župnika. Do izgradnje šolskega poslo- pja je nato prišlo leta 1877, denar zanj pa ni prispeva- la zgolj kranjska deželna oblast, temveč tudi krajani sami. V sredo, 24. aprila 1878, je bila šola slavnostno odprta, naslednji dan pa se je že pričel pouk. Zanimi- vo je, da danes občina Straža svoj praznik obeležuje 22. aprila, in sicer kot spomin na dan, ko je bila odpr- ta šola, čeprav se je to po zadnjih raziskavah zgodilo 24. aprila. Avtor nadalje oriše različne dogodke iz 164 2015ocene in poRočila, 145–170 šolske zgodovine in probleme, ki so pestili šolo (spor med učiteljem in župnikom, zgrajeno šolsko poslopje ni bilo vpisano kot šolsko), obnovitvena dela na šoli in potek pouka med obema vojnama. Isti avtor se v nadaljevanju posveti prispevku Občina Straža – Vavta vas 1936. Septembra 1935 je postalo dogajanje na območju sedanje občine še bolj razgibano in živahno. Začela se je širiti ideja o usta- novitvi lastne občine Straža – Vavta vas. Sreskemu načelstvu v Novem mestu so krajani pošiljali prošnje za ustanovitev občine in evidenco podpisov, zbranih v ta namen. Po pregledu dokumentacije se je načel- stvo odločilo, da nova občina ne bo ustanovljena, ker ne izpolnjuje kriterijev. Avtor v sklepnih vrsticah omeni, da zahteva po lastni občini pred osmimi de- setletji ni uspela, ker očitno ni bilo dovolj podpore pri domačinih, ta ideja pa je nato tlela znotraj Krajevne skupnosti Straža. Mostovi so dodatna povezovalna točka, v našem primeru med kraji ob Krki, zato je prej omenjeni av- tor napisal tudi prispevek Gradnja Vavtovškega mostu 1913. Odkrije nam podatke o prvem železobeton- skem mostu, ki se je gradil v Vavti vasi v začetku 20. stoletja, saj je bil stari leseni most močno načet. Na- zorno je prikazal dodatna dela, ki jih izvajalec še ni opravil, zato so rok gradnje podaljšali do 20. septem- bra 1913. Most je svojemu namenu služil dobrih 30 let, do druge svetovne vojne, dokler ga ni v noči med 15. in 16. novembrom 1943 miniral udarni bataljon Cankarjeve brigade. Namen prispevka Druga svetovna vojna v dana- šnji občini Straža avtorja Jožeta Sajeta je opisati do- godke od kapitulacije Jugoslavije do kapitulacije Ita- lije. Oriše odpor, ki se je zgodil v Vavti vasi in Straži, kjer je Komunistična partija Slovenije junija 1941 med prvimi v Sloveniji ustanovila terenska odbora Osvobodilne fronte (OF). Dva meseca kasneje se je začela prva akcija proti okupatorju. Avtor tudi opiše, kako so okupacijske oblasti odgovorile na povečano dejavnost odporniškega gibanja, izvajanje revolucije komunistične partije (leta 1942) in posledice teh do- godkov. Doda dogodke v času velike italijanske ofen- zive in rigiden čas po njej, pogajanja s partizani, ki so se vrstila v Straži, ter čas pred prihajajočo nemško ofenzivo in nato kapitulacijo Nemčije. Sprotni refle- ksiji dodaja izčrpne fotografije, ki bralcu pomagajo pri splošnem pregledu, in z njimi implicira postopno razpletanje zgodovinskega dogajanja v teh krajih med drugo svetovno vojno. Da je (bilo) kulturno življenje v Straži živahno in raznovrstno, priča prispevek Franca Šalija z naslo- vom Kulturno življenje skozi čas v občini Straža. Vojna je kulturno življenje v Straži vsekakor okrnila, vendar ni popolnoma zamrlo. Članek prikazuje kulturno ži- vljenje prebivalcev Straže pred drugo svetovno vojno z ustanovitvijo Katoliško-prosvetnega društva Vavta vas, kulturno zagnanost po vojni in v obdobju socia- lizma (1945–1991) ter kulturni utrip po osamosvoji- tvi Slovenije (1991–2013). Vse sekcije so kljub svoji majhnosti vplivale na vsa področja vaškega življenja. Zagotovo pa ima danes velik delež pri kulturnem do- gajanju Kulturno umetniško društvo Straža. Opozoriti velja tudi na prispevek Alojza Knaflja Novoles lesna industrija v Straži. V 8. knjigi Enciklo- pedije Slovenije (1994) je zapisano: »Novoles, podje- tje za proizvodnjo lesnih tvoriv, polizdelkov in gotovih izdelkov, s sedežem v Straži«. Novoles je bil središče predelave lesa. Avtor je nanizal imena direktorjev in računovodij od začetka podjetja, javna priznanja in glavne mejnike iz začetnega tehničnega razvoja po zapiskih Staneta Pezdiča, hkrati pa pojasnil stečajne postopke in prodajo nekdanjega Novolesa. Kljub po- membnosti te perspektivne gospodarske panoge, ki je v najboljših letih zaposlovala več kot tri tisoč ljudi in je bila do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja prisotna povsod, je prodaja v stečajnem postopku po- menila konec nekdaj uspešne lesne tovarne. Marjan Ivan Moškon je napisal prispevek Le- tališče Novo mesto. Navaja zametke novomeškega aerokluba, prvo motorno letalo, dvokrilni PO-2, na katerem so potekali prvi tečaji motornega letenja, in ustanovitev Dolenjskega letalskega centra (DLC). Predstavlja boj za novo vzletno-pristajalno stezo vse do prihoda takratnega komandanta Vojnega letalstva in protiletalske obrambe SFRJ, Viktorja Bubnja, ki je določil nove normative za namestitev letališča »Novo mesto«, ki ga je leta 1970 začela graditi inženirska enota Jugoslovanske ljudske armade. Oris zdravstvene postaje Straža–Dolenjske To- plice, ki je začela delovati leta 1957, seznam zapo- slenih in njeno delovanje do danes je povzela Maja Medic v prispevku Zdravstvena postaja Straža. Podrobnejši pogled na zapise o Bogomirju Šuštar- ju, junaku slovenske osamosvojitve, ki je imel velik vpliv na razpad letalstva JLA, je prispeval Alojz Knafelj. Franci iz Podgore, pozabljeni olimpijec, prispevek Igorja Vidmarja, nam predstavi atleta in tekača na dolge proge. Igor Sapač v sestavku Dvorec Brajtenav in grad Luknja pred nas razgrne snop informacij in fotografij rekonstrukcij renesančnega dvorca Brajtenav (Zalog) ter gradu Luknja, enega največjih stolpastih dvorov. Predstavi nam njuno podobo in posamezne stavbne člene, in sicer s pomočjo upodobitev, starih fotografij in opisov. Miha Preinfalk v prispevku Dvorec Zalog ter dru- žini Jellouschek-Fichtenau in Langer-Podgoro poskuša razjasniti zgodovino dvorca Zalog ter gospodovanje rodbin Langer in Jelovšek. Na slednjo še dandanes spominja velika okrogla grobnica v vasi Zalog, ki jo je dal zase in za svojo družino zgraditi Anton Jelovšek pl. Fichtenau. Franci Šali nam je skozi pesem Kapelica (Bit niča) predal občutja o vaški kapeli, nastali proti koncu osemdesetih let. Za izčrpen opis kapelic v dveh župnijah – Vavti 165 2015 ocene in poRočila, 145–170 vasi in Prečni – z naslovom Kapelice in znamenja na območju občine Straža je zaslužna Marija Ana Kranjc. Na območju župnije Vavta vas izpostavlja devet ka- pelic in kužno znamenje na Straški gori. Kot poudar- ja avtorica, so kapelice skromne, a kljub temu urejene in vzdrževane ter s svojo prisotnostjo spominjajo in opominjajo na bogato dediščino naselja. Neprecenljiv del kulturne dediščine je sakralna dediščina, saj priča o povezanosti ljudi z vero. Opis sakralne dediščine sta ustvarila Marinka Dražume- rič in Robert Peskar v prispevku Sakralna dediščina v občini Straža, v katerem se srečujemo z izčrpnim opisom cerkva v občini Straža z vidika njihovega na- stanka, stavbne zgodovine, likovnega okrasja in širše- ga umetnostnega pomena. Julijana Visočnik je zbornik dopolnila s prispev- kom Začetki župnije Prečna. Kot pravi na začetku, njen namen ni bil ponavljati vseh že znanih dosežkov in začetkov župnije Prečna iz dosegljive literature, ampak povzeti navajanje iz starejših virov, kjer je bilo to mogoče, ter ga dopolniti in opremiti še s kakšnim novim podatkom. Opis vikariata Prečna iz leta 1821 je delo Juli- jane Visočnik in Blaža Otrina. V njem predstavita odgovore vikarja Gregorja Kuralta, napisane na željo ljubljanskega knezoškofa Avguština Grubarja. Kakor navajata avtorja, je opis najstarejši zapis zgodovine vikariata Prečna in nazorno predstavlja materialno in duhovno stanje vikariata izpred skoraj dvesto let. Zgodovina župnije Prečna od 1787 do 1941 je predstavljena v naslednjem prispevku Blaža Otrina. Avtor predstavi obdobje od prehoda vikariata Prečna iz goriške v ljubljansko nadškofijo do nastopa druge svetovne vojne. Julijana Visočnik je ob razgibanem spletu litera- ture in virov sestavila prispevek Začetki župnije Vavta vas. Predstavila je splošen zgodovinski pregled žup- nije, ki je sodila pod oglejski patriarhat oziroma od leta 1751 goriško nadškofijo. Župniji Vavta vas Blaž Otrin nameni več prispev- kov. Prvi je Opis vikariata Vavta vas v letu 1821, v katerem je takratni župnijski vikar Primož Felicijan Smalnikar na željo ljubljanskega knezoškofa Avgu- ština Grubarja po točkah opisal vikariat Vavta vas. Naslednji prispevek je Kratek oris zgodovine župnije Vavta vas 1945–1978. Tu je avtor predstavil župnijo Vavta vas v obdobju od konca druge svetovne voj- ne do nastopa župnika Gregorja Dolšaka, ki je nato z župnijo vstopil v samostojno Slovenijo. Še zadnji pogled na Vavto vas isti avtor predstavi v prispevku Župnija Vavta vas od prehoda v ljubljansko škofijo leta 1787 do začetka druge svetovne vojne, v katerem je svoj raziskovalni teren razdelil v dve etapi: t. i. jožefinsko obdobje (do konca 19. stoletja) in obdobje duhov- ne prenove ter razcveta s prihodom župnika Janka Zakrajščka leta 1897, ki je župnijo razgibal in vanjo vpeljal nove dejavnosti. Poleg tega je Otrin z Julijano Visočnik izdelal kronološki okvir in Seznam dušnih pastirjev v Vavti vasi in Prečni. Prispevek Jerneja Marenka, 150 let Župnije Vavta vas, navajam kot zadnjega v zborniku. Govori o re- vitalizaciji župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS), ki je sprejel sklep o praznovanju 150. obletnice ustano- vitve Župnije Vavta vas, ter opiše priprave in načrt praznovanj za farni jubilej. Skozi »analizo« prispevkov smo skušali ugotoviti določene značilnosti nastajanja Straže, pri čemer smo opozarjali tudi na vrzeli, probleme in diskontinuitete v sami genezi naselja. Ob koncu pregleda (ob)širnih prispevkov moramo omeniti, da monografija priha- ja na plan v času, ko ob razbohoteni kratkoročni in dolgoročni zgodovini naselja bralcu ponuja veliko opornih točk in različnih perspektiv, s pomočjo kate- rih lahko zgodovino Straže točkovno, a hkrati asocia- tivno raziskuje vedno globlje. Bralec bo v knjigi lahko našel tudi nekaj prispevkov, ki bodo zanj gotovo izziv, ne samo pri njegovem širokem znanju, ampak tudi pri širjenju strokovnega obzorja nasploh. Natančnejši bralci pa bi utegnili imeti občutek, da nam je nekaj pomembnega vendarle ostalo prikrito, tako je denimo izpadel prispevek o opekarni. Vendar pa je zato, kakor je dejal Stane Granda, »to delo, ki kar kliče po nadalje- vanju. Ni zadnja beseda, je prva beseda« in je vsekakor podana kot navdih za nadaljnje raziskovanje. Ana Marija Blažič Drago Sedmak: Kronika vasi pod Grmado v letih 1914–1918 / La cronaca dei paesi ai piedi dell’Ermada negli anni 1914–1918. Gorica: Občina Devin Nabrežina, 2014, 215 strani. Druga izdaja Sedmakove Kronike vasi pod Gr- mado ni zgolj reprint prve izdaje iz leta 1995, ampak za petino bogatejše besedilo, ki zaokroža dozdajšnje ugotovitve in jih dopolnjuje z novimi. Zaslugo nosi urednik monografije prof. Aleš Brecelj, ki razširja Sedmakovo študijo, tudi tokrat v obeh jezikih, slo- venskem in italijanskem, in nam predstavi dogajanje na skrajnem južnem delu soške fronte med prvo sve- tovno vojno, tam, kjer se je bojišče dotikalo najbolj severnega dela Jadranskega morja. Osrednja, pravzaprav nevralgična točka tega dela bojišča je bila Grmada, kopasta vzpetina, ki je kljub neizraziti višini (323 metrov) predstavljala okop pred prodiranjem italijanskih čet proti vzhodu. Prav tu se je frontna linija od vstopa Italije v vojno maja 1915 do prelomne bitke pri Kobaridu oktobra 1917 doma- la zacementirala: v skoraj poltretjem letu je namreč avstro-ogrska vojska odbila prav vse napade nasprot-