Skoz življenje z odprtimi očmi
Pogovor z Marjanom Moškričem, sinom narodnega heroja Jožeta Moškriča
Kako je potekalo vaše otroš-tvo ob očetu-borcu za delavske pravice in kulturnem ustvarjal-cu?
Moje otroštvo? Tako je bilo, kot otroštvo večine mojih sovrst-nikov. Razlika je bila le v tem, da očeta dostikrat ni bilo doma. ker je hil politično aktiven in je delal v kulturno-prosvetnem društvu. Kadarpa jebil doma, sejez nami tudi veliko ukvarjal. Palicaje bila le redkokdaj njegovo vzgojno sredstvo.
Član Svobode v Zadvoru je bil vse od njene uslanovilve leta 1928. Svoboda pa ni bila samo kullurno društvo, atnpak je nas-plota zbirala delavce, jih združe-vala in izobraževala. Prav to de-lovanje v Svobodi ga je napotilo,
da je začel tudi sam ustvarjati in v svojih igrah prikazal resnično sJanje delavcev v tistem času.
kljub temu torej, da je bil oče mnugokrat zdoma, ga imani vedno v spominu kot dobrega in skrbnega očeta.
Tudi vi ste literarni ustvarja-lec. Menite, da ste to podedovali po očetu?
Človek mora že imeri smisel za pisanje. Skoz življenje mora ho-diti z odprtimi očmi. Ne sme ga spremljati samo pasivno, sam se naj aktivno vključi vanj. Vsakdo
ima smisel za neke stvari. Po-membno je, če se to odkrije.
Zaka j ste se odiočili za pisanje humoresk?
S huntoreskami se da lažje opi-sati napake okrog nas, opisane so manj boleče. V hunioristični zgodbi pa je seveda tudi del grenke resnice. No, tudi berem najraje humoristične tekste. Mo-ramo biti optimisti, kajti v vsaki stvari je tudi nekaj dobrega.
Člani novinarsko-
literarnega krožka
OŠ Jožeta Moškriča