mnexja - roui.em - stališča - i-kkdm»» Opredeliti bi bilo treba razmerje, koliko potrebujemo enih in drugih. Sama ocenjujem, da bi moralo biti prvin mnogo več, kakor drugih. Vsi se verjetno strinjamo, da je Ireba poslovanje mnogokje racionalneje organizirati, ga "prenoviti". Informatiki bi naj pri prenovi poslovanja igrali pomembno vlogo, zato so potrebe po takih kadrih velike. "Gradbeniki" pa bi naj v bodoče imeli manj dela, saj bo na voljo vedno več "polizdelkov", to je standardnih programskih rešitev in orodij. Informatik organizator bi naj po končani šoli znat: K izdelati strateški načrt razvoja informacijskega sislema: študentje bi naj v organizacijah delali seminarske nalogo, Kjer bi naj: - preštudirali specifičnosti branže - analizirali stanje informatike v organizaciji - spoznali želje oz, potrebe uporabnikov - izdelali predlog - ga predstavili in dobili zanj podporo ■ voditi teame, ki bi oblikovali organizacijske izboljšave ■ načrtovati informacijske rešitve (procesi, podatki, vhodi, izhodi, krmiljenje sistema...,) Informatik - računalničar bi naj pridobil bolj tehnična znanja. V preglednici sem skicirala svoj pogled na to. kakšna znanja bi naj pridobili informatiki in študentje drugih strok IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH Misliti je treba ludi na tiste, ki niso več študenti. Počasi jih bo te zamenjal novi rod, ki mu bo uporaba računalnika ' v krvi". A verjetno Še ne tako kmalu. Z raznimi akcijami, za katere bi bilo treba pridobiti podporo države, bi morali vzpodbujati pridobivanje ustreznih znanj. In to celostnih znanj. Premalo je učiti direktorje informatiko le tako, da spoznajo tipkovnico PcCeja. To je vsekakor potrebno, a direktor bi morda laže shajal brez tega znanja kot brez vedenja, kaj mora pokreniti, da bo v sredini, ki jo vodi, informacijska dejavnost kvalitetna. SKLEP Privlačen izobraževalni program, primeren za današnje potrebe, je predpogoj za zainteresiranost mladih za študij informatike. Program bi naj temeljil: ■ na ustvarjalnem sodelovanju (kajti "kriza" informatike je pred vsem sociološke narave) ■ na povezovanju organizacijskih in informacijskih rešitev, na celostnem gledanju ■ na opogumljanju informatikov pri komuniciranju i vodilnimi in pn predstavljanju svojih predlogov Pnvlačno oblikovan program je treba ustrezno predstaviti srednješolcem in jih zainteresirati, da se bodo odločili za informacijsko stroko. Računalnik in pomoč pri odločanju Niko Schtamberger ZAKON SELEKTIVNE GRAVITACIJE; Predmet pade vedno tako, da napravi maksimalno škodo. JENINGOVA IZPELJAVA: Verjetnost, da pade kruh z namazano stranjo navzdol, jc premo sorazmerna s ceno preproge. ZAKON PERVERZNOSTI NARAVE: Ni mogoče uspešno napovedati vnaprej, katera stran kruha mora biti namazana.1 ; Zakona sra i! knjige Murphy's L.nvAitd Ottierfluasoiia Why Things Go Wrong torrvod N. S.I V informatiki obstajata vsaj dva mita: neotipljive prednosti ("hirtden benefits"} uvajanja informacijske tehnologije so pogosto citirane, vendar nikoli do konca opredeljene. To je nekako jasno, saj če bi bile opisane in izmerjene, ne bi bile skrite ali neotipljive. Po pišdevem trdnem prepričanju je to prvi in verjetno najstarejši mit informatike, vendar o tem, kaj je mit in o tem mitu posebej kdaj drugič. Drugi, modernejši mit informatike je trditev o pravilnosti odločanja na osnovi ustreznih informacij. To tematiko bi radi nekoliko osvetlili v okviru pričujočega prispevka in tudi argumentirali, zakaj naj bi bila zgornja trditev mit. Zgodovina, da o osebnih izkušnjah ne govorimo, je polna primerov, kako so se ljudje napačno odločali ob tem, da so imeli na razpolago pravilne podatke. Redkejši, vendar toliko bolj presenetljivi pnmen sotisli, ko so bile odločitve pravilne ob upoštevanju napačnih podatkov. Življenjska zgodba komajda pismenega samorastniškega ameriškega milijonarja Timothyja Dexterja, ki je živel okrog začetka devetnajstega soletja, je primer, kako je mogoče pravilno ravnati v nasprotju z zdravo pametjo. Ob koncu ameriške vojne za neodvisnost je kupoval velike količine evropskega denarja, ki je bil praktično brez vrednosti. Prevarali so ga, daje investiral v ladijski tovor toplih volnenih odej za subtropsko Zahodno Indijo, Še ena taka investicija za iste dežele jc bila v tovor posode za pogrevanje hrane. Spet enkrat so ga prepričali, daje poslal ladje, natovorjene s premogom, v Anglijo, ki je bila tedaj izvoznica premoga, Newcastle on Tyne, kjer so ladje pristale, pa največja izvozna luka za premog. Ker ni prav razumel opremljevalca ladij, je nakupil neizmerne količine kitovihvosi, ki se jih pri takelaži sploh ne potrebuje. Poslovni svet Nove Anglije seje iz njegovih potez norčeval, on pa je z vsako od njih obogatel. Vse njegove odločitve seveda niso bile tako nenavadne, vendar se na podlagi razpoložljivih informacij njegovi sodobniki in rojaki niso odločali tako kot on. 1 Pcmo.o po knjig ItK WtMs Greatest CranAi & Crackpols, poglavje More Money Than Sense. The Midas Touct> upombiid nfor m at1ka MNENJA - l'OGI,)il>I - STALIŠČA - 1'llRDLOtII !z tega primera lahko nazorno vidimo, da je za pravilnost odločitve potrebno še kaj drugega kakor relevantni podatki. Prav zato je trditev, da so za pravilne odločitve potrebni relevantni podatki in informacije, mit, ki zavaja, ker izpušča druge bistvene elemenle, ki so pomembni za pravilno odločanje. Zato je ta trditev prevelika poenostavitev odločitvenega procesa in prej njegova karikatura kakor vodilo. Podatki in informacije so potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za pravilno odločitev. PRAVILNOST ODLOČITVE Vsak dan se srečujemo z odločitvami tako v privatnem kakor v poslovnem življenju. Zato lahko po pravici trdimo, da je pojem odločitve vsem znan in domač. Zato lahko tudi z gotovostjo trdimo, da ni človeka, ki ne bi bil kdaj vsaj pomislil, češ, ko bi to prej vedel, bi se bil drugače odločil. Ta Irditev implicira dvoje: 1. za odločitev so potrebne informacije in 2. ne da se vedeti vnaprej, ali je odločitev pravilna. Ali je mogoče obravnavati odločitve nasploh, ne da bi jih preizkušali na posebnih primerih? Poglejmo. Kdaj je odločitev prava? Ali še bolje in bolj splošno: pravilna odločitev, kaj je sploh to? Poizkusimo z naslednjo definicijo: Pravilna odločitev je taka odločitev, zaradi katere ni treba prilagajati ciljev ali kije ni treba spreminjati. Ta definicija sledi iz narave procesa odločanja. Že iz definicije je razvidna pomembna lastnost odločitve: Pravilnost odločitve je mogoče ugotoviti le za nazaj. Namesto pojma pravilne odločitve ali pravilnosti odločitve bi bilo torej umestneje operirati i verjetnostjo pravilnosti odločitve, ki jo je mogoče oceniti vnaprej in ugotoviti za nazaj. ODLOČANJE Kdaj govorimo o odločanju? Odločamo (se) tedaj, kadar hočemo opraviti neko nalogo ali doseči nek cilj. Pri tem ni pomembno, ali je naloga lahka ali težka, ali je cilj blizu ali oddaljen, ali so poti za rešitev naloge ali dosego cilja znane ali neznane.Odločitev je končno de janje nekega mentalnega procesa-razmišljanja, Odločitvi sledi (sledijo) dejanje (dejanja). Opraviti imamo torej z naslednjo shemo: Razmišljanje - odločitev - dejanje V tem kontekstu pomeni razmišljanje razvijanje abstraktnih modelov m preizkušanje modelov s pomočjo podatkov m informacij. Odločitev predstavlja izbor modela, dejanje pa realizacijo abstraktnega modela z uporabo realnih izvirov. V zgornjem modelu morajo nastopati vse tri veličine, da lahko govorimo o odločanju, kakor ga navadno razumemo. Lahko se zgodi, da katera od veličin izostane. Možnosti so prikazane v spodnji matriki: Razmišljanje - odločitev - dejanje 1 + + + 2 + + 3 + 4 + + 5 + 6 - S + in - jc v matriki označeno, ali neka veličina v modelu nastopa ali ne. Le v prvem primeru lahko govorimo o odločanju. Drugi primer predstavlja nepolrebno odločitev, saj ji ne sledi dejanje. Tretji pnm-er je nepotrebno razmišljanje, ker mu ne sledita niti odločitev niti dejanje. V četrtem primeru Imamo opravka z nagonsko odločitvijo, v petem z refleksnim dejanjem, šesti primer pa je prazen model. Samo pivi primer lahko označimo kot popoln model in le nanj se nanaša pričujoča obravnava. Ko smo opredelili model m veličine, ki v njem nastopajo, lahko že podrobneje ugotovimo, kaj vpliva na pravilnost odločitve. V nobenem primeru ne moremo jamčiti vnaprej, da bo odločitev pravilna, V resnici imamo torej opravka z verjetnostjo pravilne odločitve, kar izhaja iz modela odločanja: bistvena veličina, ki v njem nastopa, je razmišljanje, torej razvijanje in preizkušanje abstraktnih modelov. Čim ustreznejši je model, čim bolj relevantni podatki in informacije so na voljo, tem bolj je verjetno, da bo odločitev pravilna. Bolj verjetneje torej, da bo odločitev pravilna, če je ustrezni abstraktni model (m) preprost, če so podariti in informacije (p) na voljo in če je rešitev naloge ali dosega cilja časovno blizu (t). Utemeljitev je skoraj nepotrebna za prva dva pogoja: gotovo je laže preizkusiti enostaven model. Prav tako je tudi laže preizkusiti model, če imamo ustrezne podatke in/ali informacije, saj v nasprotnem primeru, torej če z njimi ne razpolagamo, lahko govorimo kvečjemu 0 ugibanju, ki je že samo po sebi negolova zadeva. Malo več je treba reči o preostalem pogoju, časovna oddaljenost rešitve ali cilja vpliva na verjetnost pravilnosti odločitve in sicer iz naslednjega splošnega razloga, ki ga pojasnimo na primeru vremenske napovedi. Kratkoročno je vsaka napoved verjetno pravilnejša kot dolgoročna napoved. Napoved vremena za naslednjo sekundo je praktično stoodstotno zanesljiva. Napoved vremena za naslednjo uro je zelo zanesljiva, za en dan vnaprej pa že bistveno manj. Napoved vremena za naslednji teden je ugibanje, za en mesec vnaprej pa že kar prerokovanje. Isto velja tudi za vsako drugo napoved, ker so dolgoročno spremembe katerihkoli okoliščin nenapovedljive, tako tudi okoliščin, kijih upoštevamo pri razvijanju abstraktnega modela. Če je bila podobna naloga že rešena ali podoben cilj žc dosežen, je ustrezen model že na razpolago ali ga je laže razviti na osnovi že razpoložljivega. Torej to, ali podobne primere poznamo, ni neodvisen parameter in gre tedaj za poseben primer prvega pogoja in sicer za način, kako se pride do modela. Namesto, da govorimo o pravilnosti odločitve, je pravilneje govoriti o verjetnosti pravilne odločitve, ki jo bomo imenovali odločitvena funkcija(D): D = D(m, p, t). Definirana je z zgoraj opisanimi spremenljivkami, zavzame pa lahko vrednosti od vključno nič (zanesljivo napačna odločitev) do vključno 1 (zanesljivo pravilna odločitev). RAČUNALNIK IN ODLOČANJE Razmerama kmalu polem, ko je računalnik postal splošno uporabljen, sta bili opaženi njegova hitrost in zmožnost hitrega posredovanja podatkov kot pomoč pri odločanju. Danes seje v informatiki že uveljavilo to področje uporabe računalnika. Navadno menimo, da računalnik pri odločanju pomaga, odloča pa ne. Ali pa to v resnici jqwmfoi