Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 16.
Cena izvodu Din !•—.
Leto I.
V Ljubljani, dne 3. maja 1934.
Izbaja vsak četrtek. — Naročnina letno Din 30’—.
Uredništvo in uprava: Kolodvorska ul. št. 8 v Ljubljani.
Telefon št. 3770. — Pošt. ček. račun št. 10.499.
Naši nedeljski zbori v Brežicah, Št. Jerneju, na Rakeku, v Kranjski gori, Ratečah in Grosupljem so bili praznik pravice, poštenja in edinosti.
„Bože pravde“ kmetskih fantov na Rakeku je dokaz, da naše ljudstvo budno čuva ob meji in se pravilno zaveda svoje stare pravde.
Vsi, ki so hoteli s svojim šibkim glasom prevpiti mogočno donenje ljudske besede, so morali sramotno obmolkniti.
Konjenica brežiških borcev —- predpodoba jezdecev
nove bodočnosti.
Zbor v Št. Jerneju — strumen, neomajen polk najboljših sinov dolenjskega ljudstva.
Kolesarski oddelek cerkljanskih borcev — brzi polet
naroda v napredek.
Cerklje v slavolokih in zastavah — ljudska duša se
topi v radosti in veselju.
V Kranjski gori in Ratečah se gromoviti klik borcev odbija od snežnih vršacev, kjer Perun kuje strele za
izrode naroda.
Prihaja doba velikih taborov v naročju prirode — na stoletnih zboriščih našega ljudstva. Zato vsi, komur je vest čista in mu srce ne trepeta — v zbor! Pomozi Bog, junaki!

Javni zbor
Združenja borcev Jugoslavije v Brežicah
v nedeljo, dne 29. aprila 1934.
Kljub vsem naporom in spletkam ne-katernikov se je vendarle vršil 29. aprila v Narodnem domu v Brežicah javen zbor „Boja“. Brežičani ne pomnijo takega zborovanja od prevrata sem.
Mestni fantje in zavedni fantje iz okolice so ob 10. uri jahali govornikom iz Ljubljane, oziroma Novega mesta do Krške vasi naproti. Med njimi je bil tudi tovariš Skala, ki je slavil baš ta dan svojo 72 letnico.
Okoli % na 11. uro so zvoki loške godbe, ki je bila nameščena nekako v sredini mesta, javljali, da se bližajo naši narodni apostoli vzvišene ideje „Boja“. V rokah vodje konjenice tovariša Mihajla Dobričiča je ponosno plapolal na čelu jezdnega oddelka naš jugoslovanski prapor. Konjenici je sledil avtomobil, ki je pripeljal naše govornike z zbora v St. Jerneju, za njim pa je bila dolga vrsta kolesarjev, ki so spremljali naše Borce od Krške vasi in Cerkelj.
Ko se je pri Narodnem domu ustavil avto, so začeli vsi navzoči našim voditeljem radostno vzklikati. V imenu pripravljalnega odbora jih je pozdravil tovariš dr. Vinko Hudelist.
Na dvorišču Narodnega doma se je medtem zbrala tisočglava množica. Videli smo malo da ne vse ugledne Breži-muie, in to brez razlike strankarske pripadnosti. Prihiteli so pa tudi tovariši iz bližnje okolice in dokumentirali s tem, da pozdravljajo naš mladi pokret.
Za tov. govornike je bil sredi dvori-Sca pripravljen oder, okrašen z jugoslovansko trobojnico in sliko ljubljenca borcev, našega kralja Aleksandra I.
Ko so sel prikazali tovariši govorniki odru, so bili sprejeti z živahnim vzklikanjem in ploskanjem.
^ Ob določeni uri je otvoril zbor lova-dr. Hudelist ter izražal:
Slavni zbor!
Kot predsednik pripravljalnega odbora tukajšne krajevne organizacije „Udruženja borcev Jugoslavije „Boja“ Vas prav prisrčno pozdravljam in kličem: Dobro došli
Tov. Dr. Vinko Hudelist predsednik pripravljalnega odbora
vsi, ki ste prihiteli na naše zborovanje in s tem dokazali, da ste poštenega mišljenja in hotenja. Pozdravljam vladnega zastopnika g. sreskega načelnika Brezigerja.
Pozdravljam posebno vse došle borce, bivše bojevnike, dobrovoljce, rezervne častnike, invalide in četnike, ki ste že v svetovni vojni in po tej pokazali, da hočete zastaviti vse svoje sile za močno in srečno Jugoslavijo.
V posebno čast in zadoščenje mi pa je, da smem pozdraviti v naši sreči tovariša
Staneta Vidmarja, Vladislava Fabjančiča iz
m m
n ,v.


Javen zbor „Bola“ v Celju
na Vnebohod, 10. maja ob pol 12. uri dop. na Dečkovem trgu.
Celjski javni zbor obeta biti, sodeč po zanimanju, ki vlada zanj širom banovine, eden najlepših, kar smo jih doslej imeli, in ker se vrši v Celju, tudi eden najpomembnejših v nacionalnem oziru.
TA DAN BO VOZIL V CELJE IN NAZAJ POSEBEN VLAK „BOJA“.
Udeležence iz Ljubljane in krajev ob železniški progi bo vozi! v Celje poseben vlak, ki je že naročen. Dostop v vlak je dovoljen ne le našim članom, marveč tudi vsem našim prijateljem in somišljenikom.
Cena vožnje do Celja in nazaj stane Din 30. Poskrbljeno je za zvezo z vsemi vlaki pri odhodu in povratku.
Legitimacije za posebni vlak se dobe pri Združenju borcev Jugoslavije, Ljubljana, Kolodvorska ul. 8, tel, 37-70, in pri „Putniku“.
VOZNI RED POSEBNEGA VLAKA V CELJE:
Odhod iz Ljubljane zjutraj ob 8. uri 15 min.
prihod v Celje približno ob 10 uri.
Odhod iz Celja ob 16. uri 25 min.
Tovariši, somišljeniki! Segajte pridno po legitimacijah. Zavedajte se, da je dolžnost vsakega borca, ki more, da gre z nami v Celje manifestirat za narod, državo in kralja!
Na zboru bodo govorili govorniki iz Ljubljane.
Somišljeniki, prijatelji in člani našega pokreta z najširšega okoliša Ceija so na-prošeni, da organizirajo z lastniki vozov in tovornih avtomobilov prevoz udeležencev na zbor. Istotako so povabljeni vsi kolesarji, da se zberejo v kolesarske čete in se v taki formaciji udeleže zbora. Zbor je predhodnik za ustanovitev krajevnih organizacij na deželi. Zidajmo našo državo na temelju edinstva, sloge in poštenja. Vzdramimo se in Jugoslavija postane močna država bodočnosti.
Poleg tega bo izlet v Celje izreden užitek za vsakogar, kajti „Celje belo in veselo“ je v pomladnem času čudovit biser naše zemlje.
Povdarjamo, da se vrši naš zbor v Celju na Vnebohod dne 10. maja 1934. ob pol 12. uri na Dečkovem trgu.
Zbor se vrši nepreklicno, vse nasprotne govorice so zlonamerne in brez podlage.
Obvestila za zbor dajejo le:
Orel Rudolf, Celje, javna skladišča,
Veble Avgust, tajnik gremija, Celje, Šribar Pepček, Celje, Aleksandrova 2.
Hišni posestniki! Okrasite svoje hiše z državno trobojko v pozdrav množicam
borcev, vojnih svetovne vojne in na-
Združenih borcev, Maistrovih fjjjjffdobrovoljcev, vojakov |jrod»!
Ljubljane, ter tovariša dr. Davorina Grosa iz Novega mesta.
Dragi tovariši iz Ljubljane in Novega mesta! Že neštetokrat ste dejansko pokazali, da se ne strašite nobenih žrtev, ee gre za naš idealni pokret. Kličem Vam iz dna srca: Dobro došli!
Preden pa preidemo na dnevni red današnjega zborovanja, naj gredo naše misli k našemu ljubljenemu Kralju Aleksandru L
Mislim, da govorim iz dna Srca nas vseh, da velja naš prvi, najiskrenejši pozdrav Njemu, Našemu prvoboritelju. Njegovemu Veličanstvu Kralju Aleksandru I. Ujedinitelju, ter da zakličemo: živel Kralj Aleksander I. (Navdušeno vzklikanje kralju.)
Predlagam, da odpošljemo vdanostno brzojavko sledeče vsebine:
Borci, zbrani na zborovanju v Brežicah, prisegamo Vašemu Veličanstvu in vsej rodbini Karadjordjevi neomejeno zvestobo. Stali bomo vedno na braniku močne, ujedinjene Jugoslavije pod žezlom Vašega Veličanstva. živel naš Kralj Aleksander!
„BOJ“, Brežice.
Zagotavljam Vas, da naš pokret ne išče nasprotstev, da noče razdirati, temveč edinole združiti vse one, ki mislijo pošteno in ki so za dobrobit vsega našega naroda, ujedinjenega v naši lepi Jugoslaviji.
Pozabimo vse, kar nas je nekdaj ločilo. Podajmo si roke in borimo se skupno za poštenost in sebičnost.
Prosim Vas, da sledite govorom dostojno in mirno in da nikdo ne moti našega zborovanja. Časi so preresni, da bi kdo motil odkrito, pošteno besedo.
Ponovno: Dobro došli! Na delo za naš idealni, nacijonalni pokret!
Nato so sledili govori. Vsakega govornika posebej so navdušeno pozdravljali navzoči — saj so si takoj pridobili srca vseh že s samim nastopom. Prvi je govoril nad vsel simpatični tov. dr. Davorin Gros iz Novega mesta — potem nam
že znani in priljubljeni tov. Vladislav Fabjančič, I. tajnik Združenja, ki je s
Govorniki „Boja“ prihajajo v Brežice. Na čelu brežiška konjenica, v ozadju kolesarji iz Krške vasi
svojim sonornim glasom prav po domače povedal, kaj nam je treba, in končno tovariš Stane Vidmar, ki ga vsi Borci imenujemo že davno „našega Staneta“.
Iz govora Staneta Vidmarja prinašamo naslednja značilna mesta:
Odgovornosti se v polni meri zavedamo. Mi nismo nikdar bežali pred odgovornostjo, nismo in ne bomo oklevali, kadarkoli bomo pred važnimi odločitvami, ker se zavedamo, da človek s poštenimi nameni, človek, ki išče in hoče resnice in pravice, ne more zaiti na napačno pot, dokler se drži te zvezde vodnice. — Odgovornost naša raste z naraščanjem pokreta. In kolikor večja je odgovornost, toliko večja je in mora biti naša od-
Stran 2.
PRELOM, 3. maja 1934.
Štev. 16.
ločnost. Mi ne mislimo ostati sredi poti, do konca hočemo, do skrajnih meja razvoja. In ko vidimo prve uspehe, ko vidimo, kako se podira polagoma ovira za oviro, ko vidimo kako padajo stebri malikovega hrama, ko končno opazujemo, kako zapuščajo že prve podgane potapljajočo se ladjo, se ne udaja-mo nobenim varljivim sanjam in upom. — Vemo, da je to šele začetek našega boja, vemo, da bo še ogromno truda in dela, žrtev in izgub, predno bo doseženo, kar hočemo, predno bo naše javno življenje temeljito očiščeno, predno bo zopet zavladalo poštenje in pravičnost.
Neprestano čujemo očitke, da gremo v svojih obsodbah korupcije predaleč, da smo preostri, da na splošno obtožujemo in ne navajamo konkretnih dejstev. Mislim, da je potrebno glede teh očitkov nekaj pojasnil. Kdor je zasledoval naše dosedanje govore, je lahko ugotovil, da smo opozarjali točno in jasno na konkretne zadeve, in sicer na zadeve, ki so jih v svojih interpelacijah in govorih tekom proračunske debate očitali v parlamentu poslanci. Mislim, da je proračunska debata izvrgla toliko in tako težkih očitkov, da je vsakega dobrega državljana moralo zaskrbeti. No, in če smo glede vseh teh očitkov izjavili, da zahtevamo brezpogojno in popolno razčiščenje, če smo rekli, da ne bomo pustili, da stvari zaspijo, marveč da bomo tako dolgo drezali v to sršenovo gnezdo, da pride resnica v celoti na dan, krivci pa pred sodišče in pred sodbo javnosti, mislim, da smo storili s tem državi le korist. Kajti nič ne vpliva poraznejše, kakor če se hočejo nečedne zadeve prikriti. Če so poslanci očitke izrekli, bodo pač morali stvar prifirati do kraja, da se odstrani nezaupanje naroda, da se ne vzgnezdi dvom o pravičnosti in poštenosti v srce našega ljudstva. Govorilo se je o upravljanju javnega denarja, pa zahteva javnost zato upravičeno jasnosti in čistih računov. Kdor se tej zahtevi upira, ima ali slabo vest ali pa namenoma vzbuja nezaupanje in ogorčenje v ljudstvu.
Zato tovariši nikakor ne pristanemo na kako površno reševanje očitkov in afer, zato zahtevamo temeljito in tankovestno raz-iškavanje, ter eksemplarično in strahotno kazen. Kdor gleda na take pojave brezbrižno ali jih smatra za manj važne, ta, tovariši, se je diskvalificiral za javno delo, ta spada pod nadzorstvo in ne more nadzorovati drugih.
Marsikdo pravi: če bi bilo kaj takega mogoče, bi to bil čudež. Jaz pa pravim: kadar bo vse, kar je poštenega, tvorilo eno samo armado, trdno, zanesljivo in neomahljivo, tedaj boste videli, da so čudeži še mogoči.
Zato tovariši, bodimo pametni, bodimo enkrat že dorasli in zreli. Odvrzimo vse bedaste predsodke, 'vse Strankarske mržnje, ki so jih vcepljali plačani in interesirani hujskači, znebimo se vseh pomislekov, sezimo si krepko v rolke, poglejmo si odkrito in možato iz oči v oči, pa pozabimo na vse, kar je bilo. Začenjamo novo življenje, začenjamo in ustvarjamo novo dobo ustvarjajočega dela in napredka. Zato torej združujemo vse, kar je dobrega, da bodo izven naše organizacije le tisti, ki so s svojim izdajalskim delom zaslužili sodbo naroda, tisti, ki so se izkoreninili iz tega našega ljudstva in hoteli biti njegovi valpeti. Za te val-pete in za vse nepoštene, koruptne in umazane, pa tudi za nepoboljšljive zagrizence ni prostora v naših vrstah.
Pa sem večkrat premišljal, kako je vendar mogoče, kakšne vražje sile in vezi so to, ki vežejo poštene z nepoštenimi, pravične z nepravičnimi, čiset z umazanci. Kaj bi ne bilo bolj naravno, če bi se razdrle in raztrgale vse te stare zveze 'in se ustvarili povsod samo dve fronti, in sicer, da bi se združili vsi pošteni, pravični in čisti ljudje na eni strani, na drugi pa sodrga nepoštenjakovičev in lumpov. Ali bi ne bilo to veliko bolj naravno? Pa še znake bi dal obema skupinama, da bi se vsakogar takoj poznalo že od daleč, kakšne baže je.
Danes, tovariši, je še mirno, je še mobilizacija sil, toda prav kmalu bodo gotovo izbruhnile sovražnosti, kajti vkljub zavesti krivde, vkljub strahu in nevarnosti bo nagnala bojazen pred izgubo dobrot in oblasti, ki so jih nagrabili v teku časa, generale nasprotne fronte v obupen boj za ohranitev pozicij in dobrin. Toda, tovariši, nas to prav nič ne vznemirja. Naš pokret je podoben lavini, ki se je utrgala visoko v gori in drvi v dolino, ne glede na ovire. Saj veste, kako je napisal Gregorčič v Jeftejevi prisegi:
Kadar se v gori utrga plaz,
Kedo bi mu zastavil gaz,
Ko tanke bilke, trdni hrasti Se morajo vkloniti, pasti.
Plaz, ta silni plaz, ki podira mogočne hraste, je naš pokret, ki gre preko vseh zaprek, preko vseh ovir. Mi tovariši nimamo na naši poti takšnih ovir, v kolikor mislim pri tem na naše nasprotnike. Saj to niso zdravi, krepki gorski hrasti, to je plevel, ki je prerasel naše njive, pa ga bomo kar z brano populili in izruvali.
Vidite tovariši, katere vidijo naši prevneti bojimo strahov, katere viidjo naši prevneti prijatelji, ne strašimo se hudiča črnega, ki ga malajo na zid. Ce že uvidijo, da so naše ideje pravilne in zdrave, če morajo končno priznati naše poštene in čiste namene, pa pravijo: je že vse lepo in dobro, saj Vam verjamemo, da res tako hočete, ampak bojimo se, da bodo pritisnili za Vami drugi, ki nimajo tako poštenih namenov, da Vas bodo spodrinili in izrabili ta lepi pokret v svoje namene, v namene te ali one obstoječe ali bivše politične stranke ali klike. Je pač vrag, da pri nas gotovi ljudje ne morejo videti in pogiedati nikdar preko plota, nikdar se ne povzpeti, preko ozke ograde stranke, da gotovi ljudje in sicer vseh barv, kar jih premore mavrica, ne vidijo ne države, ne njenih koristi, ne naroda iu njegovih težav
drugače kot v ozkem, tesnem okviru kake politične stranke. Za te ljudi je narod in država samo to, kar je v tem ozkem okviru, vse drugo pa je nepotrebna navlaka, katera ni vredna ne misli, ne skrbi, ne upoštevanja, ne obzira.
Mi pa pravimo: Nič se ne bojimo, da se vrinejo na čelo ljudje, ki nimajo poštenih namenov, kajti naše delo gre za tem, da vzdramimo in dvignemo vse naše ljudstvo, da bo ono določalo svoje vodnike, da bo prosto vseh vezi in predsodkov videlo jasno prav v dušo vsakemu in izbiralo od dobrih najboljše, da bo vse tiste, ki se bodo poganjali za javne funkcije, dejalo na rešeto in presejalo. In prepričan sem, da bo naše ljudstvo, ko bo osvobojeno vseh starih oklepov in osvobojeno raznih valpetov in strahovalcev, vzelo v roke rešeto z zelo širokimi presledki, skozi katere bodo padale težke ribe in grešniki.
Govoreč o gospodarstvu, je rekel:
Mi smo že postavili zahtevo po pravični razdelitvi bremen, kajti v času, ko kmetu ženejo krave iz hleva, ko davčni vijak neusmiljeno pritiskalo delovne, produktivne sloje, v tem času vidimo, da imajo gotovi mogotci ogromne dohodke, od katerih pa ne plačajo nikakih davkov. Vidimo gotove veljake, ki so zasedli toliko korit, da gredo njih mesečni dohodki preko 50.000 Din, pa vendar ne plačajo nič davka, kajti tudi davki zanje se plačujejo iz korita.
Pa ravno ista je z veliko tujo industrijo, ki izkazuje smešno majhne dobičke in ki izvaža svoje ogromne zaslužke neobdavčene v inozemstvo.
Tu je krivda na sistemu, ki ga je treba spremeniti čim preje, da bo mogel zagrabiti finančni minister v polne kase, ne pa v prazne naše žepe. Pred vsem pa se mora onemogočiti upropaščanje premoženj s prodajanjem zarubljenih stvari pod vsako ceno, pri čemur se okoriščajo razni zajedavci in brezobzirne pijavke. Takšno uničevanje premoženja našega malega človeka mora prenehati, se mora preprečiti za vsako ceno.
Rekel sem, tovariši, da so gospodje naši nasprotniki rabili vsa mogoča orožja proti našemu pokretu, kajti situacija je postala tudi v Beogradu mučna za nje. Vsa sredstva so jim bila dobrodošla, samo pomagala niso nič, kakor vidite. Štiri mesece pripovedujejo in napovedujejo, da nas bodo razpustili, pa se mi kar tako dozdeva, da še vedno zborujemo in zbiramo vse poštene ljudi, da še vedno nismo razpuščeni in da imamo trden namen zmagati.
Vsako naše zborovanje se je razvilo v manifestacijo in sicer mogočno in navdušeno manifestacijo za državno misel, za veliko mogočno in vse Jugoslovane objemajočo Jugoslavijo.
Vsako naše zborovanje je pokazalo in dokazalo, da naš narod ljubi to svojo domovino in sicer jo ljubi iskreno in nesebično.
Vsa naša zborovanja so dokazala, da je podla laž in kleveta očitek protidržavnosti, kajti protidržavni so med nami v resnici samo tisti, ki sistematično sejejo razdor in nevoljo med narod, protidržavni so samo tisti, kateri slikajo visokoleteče fraze o državotvornosti in narodnemu edinstvu le kot zastor, za katerim skrivajo svojo samopašnost, svojo lakomnost in svoj cinizem. Ljudje, ki ne čutijo z narodom, ljudje katerim so vse stiske in nadloge, ki tarejo narod, postranska stvar, ljudi, katerim so le osebni interesi in kvečjemu še interesi kake klike važni in pomembni, ti ljudje so pravi sovražniki države in naroda.
In mi smo si nadeli nalogo, da odgrnemo zastor, za katerim se skrivajo izkoriščevalci in valpeti, nadeli smo si nalogo, da iztrebimo plevel z naših njiv in poženemo s korobačem
te zajedalce iz naše narodne družine, kakor je pognal Kristus kramarje iz templja.
Tovariši! Visoko v gori je privrel iz skal bister in živ studenček. Spustil se je smelo in korajžno navzdol, zbirajoč bratce spotoma, naraščajoč in hiteč naprej. Ni ga ustavila skala na poti, ni ga zadržal žleb, v katerega ga je ujel mlinar. Preko ogromnega kolesa se zažene, zavrti kolo, ga suče in obrača, ter hib naprej, naraščajoč z vsakim korakom. Preko pota se postavi jez. Le hip ga zadrži, in že je preko njega. Spotorpa požene žago, hiti naprej od ovire do ovire, od jeza do jeza, preko vseh teh ovir. Ob njegovem teku se premaknejo turbine, zavrte se stroji, zganejo se tovarne. Vse oživlja ob njem, vse se dviga in prebuja. Že je narasfel v reko, ki nosi ladje, spaja dele zemlje in veže pokrajine. Narašča v veletok, ki ne pozna več nobenih ovir in gre svojo pot, ne meneč se več za pregraje in napotja. Predira gore, orje polja in raste, in raste od trenutka do trenutka.
Tak je naš pokret, tovariši. Vse oživlja ob njem, vse ovire padajo, pregraje se lomijo. Rastoč in naraščajoč si utira svojo pot, ki je vsa kdan širja in odločnejša.
Naš zbor v
Ob ogromni udeležbi ljudstva — bilo je na trgu nad 2000 ljudi, skoro samih moških — se je tu: vršil v nedeljo 29. t. m. veliki zbor Združenja borcev Jugoslavije. Z balkona Majzljove hiše, ki je bil ovit z državno trobojnico — je otvoril zborovanje ob pol osmih predsednik pripravljalnega odbora krajevne organizacije tov. Anton Ivanc, ki je pozdravil navzoče, predstavil govornike in podal besedo tov. dr. Davorinu Girosu, predsedniku krajevne organizacije „Boja“ v Novem mestu.
Dr. Gros je med drugim izvajal tole:
Prvi in največji bojevnik, naš narodni kralj, je uvidel, da tako ne sme pri nas iti več naprej, ker bo sicer prišla država na rob prepada in lahko postane plen naših pohlepnih zunanjih sovražnikov. V svojem zgodovinskem manifestu je celemu jugoslovenskemu narodu z zlatimi besedami položil v srce vodilne misli in smernice v novi Jugoslaviji, toda izvrševalci tega manifesta nekako niso prav razumeli.
In tovariši! Ce bomo vsi zreli in pametni, če bomo vsi do skrajnosti požrtvovalni in disciplinirani, če bomo do skrajnosti točni in odločni, bo vzklilo ob njem zadovoljstvo in blagostanje. Nihče ne bo skušal ustavljati In ovirati toka temu veletoku, zavedajoč se, da naravna sila tega elementarnega pokreta z lahkoto uniči vse ovire in očisti svojo strugo vse navlake. Naša fronta poštenjakov je razbila naval, napad in odpor nasprotnikov. Sedaj prehaja že v drugo ofenzivo.“ Govornik izraža prepričanje, da bo naša zmaga popolna kakor bo tudi popoln poraz nasprotnikov. Mi pa gremo naprej mi borci in pred nami plamen gre skozi noč kot Bog pred Izraelci. Naprej zastava slave! naprej borci za pravico in poštenje, živela naša velika, prerojena Jugoslavija!
Dolgotrajno ploskanje in odobravanje je večkrat prekinjalo besede naših voditeljev. Odveč bi bilo, a ko bi skušali ponavljati, kar so nam govorniki povedali lepega in idealnega — toliko je bilo lepih, odkritih besed — toliko prepričevalnih argumentov za to, da mora biti skoro konec korupcije in nepoštenja ter da mora zavladati nov duh v naših vrstah, da mora nastopiti nova doba za naš narod in zavladati poštenje in pravičnost.
Vsi poslušalci so čutili globoko zahvalo, do naših t o v ari šav-vod it e lje v, ki so nam na tem zboru pokazali, da moramo z odkrito besedo na dan, da mi Borci ne smemo dopustiti, da bi nam vzeli svobodo koristolovci in temni elementi. in da moramo gledati, da zavlada poštenost, značajnost in nesebičnost. Iskrena hvala Vam vsem, ki ste prišli iz Ljubljane in Novega mesta, ponosni smo, da smo Vas imeli v naši sredini.
Kako globoko so pojmovali navzoči našo vzvišeno idejo, naj služi samo tale ginljivi prizorček. Ko se je po končanem zboru vračal tov. Stane Vidmar v Narodni dom skozi množico, je prislonil k njemu starejši kmet, ga gledal s solznimi očmi ter ga potrepljal po rami, češ: „Hvala Ti! To so bile prave besede ob pravem času!
Ob Vi na 13. uro je tov. dr. Hudelist zaključil zbor, ki je bil potekel brez vsakega incidenta.
Po zboru sta sklicala g. poslanec Urek in njegov sledbenik dr. Drnovšek svoje suličarje tetr hotela zborovati na svoj način. —
Konstatiramo: g. sreski načelnik je v soboto, dne 28. t. m. g. Ureka pismeno obvestil, da tega zbora ne sme sklicati; gospod Urek je pred našim zborom vprašal tov. dr. Hudelista, je-li bo tudi njemu (Ureku) dodeljena beseda na našem zboru. Tov. dr. Hudelist mu je odgovoril, da smejo po naročilu sreskega načelstva govoriti edinole prijavljeni govorniki.
Kljub prepovedi sreskega načelstva pa je g. Urek skušal zborovati, kar se mu je izjalovilo. Da je prišlo pri tem do neljubih incidentov, naj le pripiše samemu sebi — naš pripravljalni odbor krajevne organizacije „Boja pri tem nikakor ni prizadet.
Brežičani, kupujte naše glasilo „Prelom“ pri tovarišu Umeku, trgovcu, Brežice.
Št. Jerneju.
Zato imamo še danes pri nas razmere, kakršnih si v marsikakem oziru ne želimo in kakršnih ne bi smelo biti. Res so povojna leta tudi pri nas producirala nekaj bogatinov, ki razpolagajo s težkimi miljoni, različni nema-niči in politični ter gospodarski koristolovci so prišli do premoženj, o kakršnih se jim niti sanjalo ni.
Da so jih pridobili po veliki večini le na rovaš srednjega in malega stanu, pa tudi na račun države sploh, je izven dvoma. Kolikor imajo ti ljudje odveč denarja, toliko manjka srednjemu in malemu človeku, kajti srednji in mali človek ne sedita na denarju, temveč ga dasta takoj naprej, denar je v obtoku, cirkulira, in s tem izpolnjuje svojo dolžnost in namen. Veliki bogatini pa takorekoč sede na denarju, oni ga ne konzumiralo, zlasti ne konzu-mirajo prida naših domačih izdelkov, temveč segajo po tujih, finejših, ker so jim naši premalo fini. Še tisti denar, ki ga torej spravijo v promet, ne gre po večini med naš narod. Moramo torej reč', da ta stan za našo državo, za naš narod ni kdo ve kaj koristen. Koristen
bi bil le, če bi đal ta denar zopet med narod nazaj in če bi ta denar riskiral za naš narod in sicer baš sedaj v težkih in obupnih časih. Će bi samo naši jugoslovanski veliki bogatini dali državi na razpolago ves nepotreben denar, ki so si ga pridobili po večini na ta ali oni način, tedaj bi bilo brez dvoma pri nas kmalu konec sedanje krize.
No, in če bi k temu prišlo še pametno in smotreno gospodarstvo, zlasti temeljito nadzorstvo strokovno izvežbanih revizorjev nad vsemi panogami državnega in javnega gospodarstva sploh, potem bi se prav kmalu nehale najrazličnejše korupcijske afere, ki stanejo državo težke miljone, pa tudi neprestanih poneverb javnega denarja, ki gredo večkrat v visoke miljone, bi bilo prav kmalu konec. Koliko bi se s tem prihranilo narodnega denarja, si ni težko predočiti.
Vse to niso, oziroma ne bi smele biti nobene iluzije. To so pogoji, ob katerih bi pri nas v naši državi vsak Jugoslovan lahko imel dober in pošten kruh, toda žal je še danes tako pri nas, da je najboljši zaslužek v veliki meri samo za tujce, ki izmozgavajo naš delovni narod do skrajnosti ob smešno nizkih cenah, pri čemer jim pomaga tudi marsikak naš človek.
Tega mora biti že enkrat konec.
Da vse te krivice odstranimo, ne rabimo drugega bolj kakor sposobnih in požrtvovalnih voditeljev, takih voditeljev, ki jim ni mar le to. kako bodo na svojih položajih hitro obogateli, ki jim politika in funkcija nista le smoter za hitro dosego osebnega premoženja, temveč voditeljev, ki so pripravljeni za skupnost, narod, državo in kralja nekaj žrtvovati, in če nanese potreba, magari tudi življenje. Le take voditelje rabimo v teh težkih časih in le s takimi voditelji bomo dosegli in moremo doseči v kratkem času izboljšanje sedanjih težkih razmer.
Narod in država rabita nesebične, vzorne in sposobne ljudi, katerim je narod in država vse, lastna oseba pa samo toliko važna, da lahko narodu in državi služi z vsemi svojimi močmi. Tisti, ki je za državo že kaj žrtvoval in ki bo v slučaju potrebe zopet žrtvoval za državo vse, tudi življenje, tisti bo gotovo dober voditelj. Voditelje naj si narod izbira po Prepričanju in vesti ter naj njihovo delovanje kritično zasleduje. Ce si bodo voditelji na iasnem, da na eni strani uživajo zaupanje na-r°da, da pa narod na strugi strani tudi kljub temu kritično zasleduje njihovo delo in da odgovarjajo narodu za vsa svoja dela, kakor odgovarja oni, kdor prekrši kazenski zakon sodišču za svoja dela potem bo kmalu konec korupcije in tudi pomanjkanja, zlasti pa v taki meri, kakor je sedaj.
Takega reda si želimo mi bojevniki, bivši in sedanji. Kaj je na tem slabega? Kaj ni na tem dobrega? Mislim, da je vse dobro in še kako! Pa se najdejo ljudje, ki zlasti v zadnjem času širijo o našem pokretu besno obrekovalno kampanjo, polno laži in gnusobe. Trdijo tudi, da naš pokret pripravlja vojno. Reči pa Vam moram s tega mesta, da je to grda laž. Res hočemo borci vojno, toda ne tako, o kateri Sovore naši nasprotniki, temveč vojno nepoštenosti, vojno korupciji in demagogiji.
Živela močna, složna in edina Jugoslavija!
Živeli bojevniki! Zdravo!
Po velikem pritrjevanju tisočev navzočih je nato dobil besedo I. tajnik „Boja“ i°v. Vladislav Fabjančič. V svojem dolgem ®°Voru, ki so ga zborovalci često prekinjali z 'iharnim odobravanjem, je govornik poudaril, da „živi tu na Dolenjskem, ob hre-K°vih Krke in Save, žilav, svobodoljuben kmečki rod, ki ljubi svojo zemljo, svoje sta-re pravice in svoboščine. Spoštuje pravice drugih, je pa neuklonljiv, nezlomljiv, kadar pe za resnico, pravico in poštenje. To so izkusili drugi, pa bodo izkusili in že izkušajo mnogi domišljavci med nami, ki bi hoteli iti valpeti svobodnemu slovenskemu kmetu. „Mi vsi iz vodstva Združenja borcev Jugoslavije se zavedamo, kako veliko odgo-v°most pred Bogom, ljudstvom in zgodovino 5,110 prevzeli, ko’ smo se lotili svoje ogromne o uloge: odločilne borbe za red, pravico, podnje in gospodarsko vstajenje naše pre-^Pe kraljevine Jugoslavije ter v zvezi s tem j? Prebujenje, obnovo, renesanso naše pre-J"be ožje domačije, naše drage slovenske *ele in njenega ljudstva.
^ Naše gibanje ni nekaj navadnega, kot, ustanovitev kakšnega novega dru-čist ,l,a uove stranke, marveč je nekaj u, 0 Posebnega, kar doživi narod komaj •' v svoji zgodovini, nekaj, kar vzbudi v
^iein
Vse življenjske sile, dvigne njegov na-
da*" •	vrhunca io ga napravi sposobnega,
Završi zgodovinsko nalogo, ki mu jo je ««delila usoda.“
m ^ <'J0V0Tnik je povdarjal, kolikšnega po-lla je državna samostojnost za vsak na-
rod in se dotaknil žalostne usode onih rojakov, ki jih tlači tuji jarem. Govoril je o šestojanuarskem manifestu in nekaterih nepoboljšljivih strankarskih politikih, ki „se iz slabih izkušenj niso prav nič naučili, marveč se celo pokvarili in postali še slabši, še domišljavejši, prenapetnejši in neznos-nejši.“
Z njemu lastno plastičnostjo je govornik razložil, zakaj nekateri politični politiki niso mogli pridobiti zlepa naroda zase. Trdil je, da ljudstva ne poznajo, da jim je kmet tuj, skrivnosten... Ne zaupajo mu; kako pa naj kmet zaupa njim?“
Govornik je dalje povdaril, kako nevaren more postati za narod in državo stan
Prizor z zbora v Št. Jerneju.
poklicnih politikov in kako se, prej morda čisto pošten in koristen član človeške družbe, lahko pokvari, če se navadi živeti od politike kot drugi ljudje od kovaške, pekovske ali gostilničarske obrti.
Razložil je, kako, kdaj in zakaj je nastalo Združenje borcev Jugoslavije, in posvaril obrekovalce: „Govorite in pišite, kar hočete danes; obrekujte in lažite, kolikor se vam ljubi: tedaj, ko je šlo za res, vas nismo videli. Za granate, šrapnele in mine so vaša ušesa preobčutljiva in koža pregosposka. Vi se pojavljate le tedaj, ko je vse končano, ko so vse opravili drugi. Želi bi radi, sejati se vam ni zdelo vredno.“
Končal je s pozivom na Dolenjce, naj prednjačijo v gibanju „Boja“. Viharno odobravanje je izpričalo, da se to že godi.
Tov. Stane Vidmar je v sočnem govoru razložil stališče „Boja“ v gospodarskih in socijalnih vprašanjih, obračunaval z nasprotniki gibanja, ki so že doživeli svoj prvi neuspeli. Primerjal je pokret z gorskim studencem, ki končno naraste v veletok, kateremu se ne da več postavljati ovir. Tudi tov. Vidmar je žel za svoja topla in duhovita izvajanja velik aplavz. — Nato je bil zbor v najlepšem redu zaključen.
Organizacija borcev v Št. Jerneju obeta biti jako močna.
Naš zbor na Rakeku.
Rakek se prebuja,' rakovska občina se giblje in giblje se vse njeno okolje. Zadnjo nedeljo, 29. aprila, je bil na Rakeku velik bojevniški dan.
Ob 2. popoldne ®e je vršil pri Gabre-nju ustanovni občni zbor skupine bojevnikov za Rakek in okolico. Tu so bila sprejeta pravila, nato pa je bilo soglasno sklenjeno, da skupina pristopi kolektivno k „Boju“. Oddana je bila tudi vdanostna brzojavka na kralja preko g. bana.
Za predsednika skupine je bil soglasno izvoljen dosedanji predsednik pripravljalnega odbora tov. Gornik France. V odbor pa so prišli tov. Pirc Franc, Modic Alojz, Grom Leo, Stržaj Vinko, Puntar Janez, Klement in dr.
Medtem so se pa zgrinjale zunaj množice. In ko so se kmalu po treh pripeljali z vlakom delegati „Boja“, je bil širni trg pred postajo zagrnjen: možje, fantje, pa tudi ostalo ljudstvo iz Rakeka in okoliških vasi, Zvanjei selo, Unec, Planina v velikem številu peš in na vozovih, bojevniki iz Menišije, Begunj, Be-zuljaka in iz daljnih hribov. Moški pevski zbor rakovski je dvignil mogočen „Triglav moj dom“, nakar so stopili govorniki s sreskim podnačelnikom g. Devom na govorniški oder, ki je bil obdan s cvetjem in zastavami. Zbor je otvoril domačin tov. Modic Andrej z lepim pozdravnim nagovorom, temelječim na bojevniški osnovi:	svoboda, pravičnost,
mir. Nato je prevzel predsedstvo zbora tov. Gornik, ki je po uvodu in pozdravu podelil besedo zastopniku „Boja“ in rojaku tov. Matičiču. Ta je uvodoma opozarjal zborvalce, naj bodo mirni, ako bi skušal kdo motiti zbor. Kajti tu ni vo-livni shod, tu je zbor rezervne vojske in bomo naglo odbili napad. Zatem je razvijal temeljna načela bojevnikov in „Boja“, „Boj“ jel nov čas, prelom s starim, prelom s preklairijami, prelom z zlom. Boj je gibanje proti krizi, lakoti, malodušju, obupu m žalosti. Kako je mogoče, da bi ljudje stradali pri polni skledi, ko je pet krav za groš. Dalje je govoril o kmetskih težnjah, o smešni ceni kmetijskih pridelkov, o kmetijskih zadrugah. Dotaknil se je tudi onih, ki so ostali za mejo. Iz narodne večine postane kar čez noč narodna manjšina. Nekdo se priplažuri, se postavi na sredo vasi
pa reče tem domačim, da so vsi sami pritepenci, on je pa narodna večina. Naš narod je -strt, na vasi je žalostno, toda „Boj“ hoče, da bodi na vasi veselje, da bodi ljudstvo složno, da bo kaj pomenilo v državi.
Nadaljni govornik, delegat tov. Florjančič Stanko, je obširno govoril o go-spodarkih težnjah. Med drugim je izvajal:
„Prisega domovini nam ni naložila le dolžnosti, braniti z orožjem in krvjo njene svete meje in njenega vzvišnega vladarja. Naložila nam je veliko več. Naložila nam je dolžnost, čuvati njeno blaginjo in rast, žrtvovati vse svoje moči njeni moči in hraniti jo neprenehoma privržencev nesoči jalnih in izkoriščevalskih prizadevanj.
V teh moramo po svoji bojevniški prisegi videti sovražnike domovine, ki so mor-
Tov. Stanko Florjančič
da še bolj nevarni kakor oboroženi sovražniki. Oni so krivi današnjega nesrečnega stanja naše domovine. Kamorkoli pogledamo: prezadolženi domovi, izmozgana telesa staršev, bledi in sestradani otroci, propadanje obrti in trgovine, umiranje srčne in umske kulture, pa črn obup med tisoči in tisoči!
Poglejmo samo Rakek, ta nekdaj cvetoči sedež lesne trgovine! Kje so tisoči vagonov
lesa, ki so nekdaj vsako leto zapuščali to postajo!? Odgovor: les trohni v gozdu ali na skladiščih. Poglejmo v ložko dolino tja do Prezida! Ceste samevajo, kola se suše, vozna živina izginja iz hlevov, ljudje počivajo. Pa ne počivajo v miru po težkem delu in z zavestjo, da je v hiši dovolj kruha in v škrinji denar za skromne potrebe delavnega človeka. Ne, počivajo prisiljeno in v tem počitku ni miru. Mir je pregnala skrb, zakaj kašča je prazna, prazna je škrinja in nihče ne ve, kaj bo jutri. In vi, prijatelji veste na žalost, da to ni pretiravanje, temveč bridka resnica. Vam, prijatelji, tudi ne more biti v tolažbo, če vam kdo pove, da je v drugih krajih naše domovine enako slabo ali še slabše. Zato ne mislim te žalostne slike še bolj razgrinjati. Povedati vam hočem nekaj drugega.
Bratje bojevniki!
Mi moramo brez olepšavanja in opravičevanja priznati, da smo v to žalostno stanje zabredli tudi po lastni krivdi. Mi moramo priznati, da smo se dolgo let izneverjali svoji bojevniški prisegi. Toda v tem spoznanju in priznanju se moramo trdno vnovič Zavesti vseh dolžnosti in pravic, ki jih imamo kot bojevniki.
Zato ne moremo trpeti, da nas nekaj gospodov, ki imajo razne kartele in monopole v rokah, v imenu domače industrijske zaščite neusmiljeno odira.
Mi ne moremo trpeti, da razni tuji fa-brikantje pod jugoslovansko firmo spravljajo v tujino ogromne dobičke, ki jili iztisnejo iz našega kmeta in našega delavca, a pri nas puščajo samo -revščino in jetiko izmozganega prebivalstva.
Ne gre več, da se desetorica tujih delničarjev in desetorica domačih in tujih direktorjev sijajno pase ter kliče državo in narod
Tov. Franjo Škrbec
katerega govor je ljudstvo navdušeno odobravalo.
na pomoč, kadar pade na njih brezvestne žepe senca nevarnosti, dočim naš brezposelni brat rudar obupuje in v bedi umira.
Pri takem strahotnem redu se je moral zgeniti naš kruto žaljeni in teptani čut pravice. In zgenil se je ter povzročil gibanje, ki ga ni mogoče več ne zavreti ne zatreti. Mogočna manifestacija tega gibanja je naše današnje zborovanje.
Tovariši bojevniki!
Zbiramo se v bojne vrste proti nevarnim sovražnikom naroda in domovine. V bojne vrste nas je pozvala zavest prisege, ki nas veže tudi, kadar ne nosimo krvavega orožja. Kot bojevnike nas pa tudi neoborožene združuje trdna disciplina, ker vemo, da more le disciplinirana vojska zmagati. In naša vojska, tovariši, mora zmagati, zakaj mi se borimo za pravico, ki mora koncem koncev zmagati pri nas in v vseh delih sveta.
V tem boju seveda ne kličemo na pomoč onih, ki so si stekli žalostno zaslugo, da so nastali med jugoslovanskimi brati neopravičeni predsodki, ki jih pred petnajstimi leti ni bilo.
Mi v tem boju tudi ne oznanjamo izumetničenih socijalnih idej, zakaj v našem narodu živi že od nekdaj velika socijalna mišek ki ne mara, da bi ostajal brat brez dela in jela.
Mi bojevniki smo za veliko skupno domovino, za uresničenje stoletnega sna tlačenih Jugoslovanov, zato hočemo brez ozira na katerekoli interese bivših strank ali posameznikov pošteno in pogumno pomagati in delati za uresničenje prave volje naroda. Mi stavljamo danes vse svoje sile v službo svobodne in močne Jugoslavije, v kateri naj končno posije vsem resnična svoboda in sreča. Naš cilj je narodova sveta, stara prav-
Stran 4.
PRELOM, 3. maja 1934.
Štev. 16.
da, ki jo je 6. januarja z jasnimi besedami odločno priznal naš vzvišeni vladar.
Te besede, bratje bojevniki, so naš jasen odgovor vsem nasprotnikom in klevetnikom našega novega jugoslovanskega gibanja, pa tudi opozorilo vsem, ki mislijo ali upajo, da bodo naše pošteno prizadevanje sebično izkoristili ali po ovinkih vpregli baš v jarem onih, ki se jih hoče narod odločno otresti in za vse čase ubraniti.
Mi vabimo v svoje vr'ste vsakega po-žvrtvovalnega bojevnika, ki je čistega srca in čistih rok ter nima na vesti onega greha, ki je danes najtežji in najhujši izmed vseh grehov: GREHA PROTI SOCIJALNI MORALI.
Ne vabimo pa onih, ki so se s tem grehom omadeževali, in če se vtihotapijo v naše bojevniške vrste, bodite uverjen'i, da se jih bodemo o pravem času iznebili. Mi
vemo, da bo zmagala pravica le tedaj, če se bodo pod njenim praporom borili le pošteni, nesebični, socijalno čuteči in delavni borci!
Pri našem prizadevanju za obnovo gospodarstva narodu in državi od zunaj ne bo nihče pomagal, kajti že dostikrat smo se prepričali, da vse pompozne svetovne razorožit-vene, gospodarske in finančne konference utonejo v klavernem in brezplodnem besedičenju. Torej vidimo, da si mora vsaka država sama pomagati, in mi bojevniki se moramo najbolj zavedati, da sta pogum in vztrajnost vselej zmage deležna.
Iztrebljenje korupcije in krivice zahteva narod, ki je ostal v svojem jedru pošten, praVičen in delaven, ter hoče imeti po enakih načelih urejeno svoje življenje in svojo domovino.
Pravičen gospodarski in socijalni red zahtevajo stanovi, ki so zdaj spoznali, da se ne napravi nič, ako dela kmet zase, delavec zase, trgovec zase, tovarnar zase in inteligent tudi sam zase, temveč je le v skupnem delu korist posameznika in sploš-nosti!	(Viharno odobravanje.)
Tretji je nastopil delegat „Boja“ in rojak tov. Franjo Škrbec, ki je v bojevniško zanosnem in ostrem tonu ošibal malodušje, ovaduštvo, grožnje, preganjanje in vse bolne izrodke med narodom. Kdo je tisti, ki bomo mi bojevniki klečali pred njim? Mi poznamo samo dva gospoda: eden je nad nami, to je Bog, drugi pa je na zemlji, ta je naš tovariš bojevnik kralj Aleksander. S svojim fantovskim temperamentom je govornik vidno vžgal, razgnal vse pomisleke in strah.
Vsem govornikom so zborovalci burno pritrjevali, vmes je pa ubrano zapel moški zbor: „Morje“, „Iz bratskog in dr. Predsednik Gornik je pozival zborovalce v bojevniško skupino, ki naj postane jaka obmejna postojanka „Boja“. Po državni himni je zbor zaključil, zborovalci so se zadovoljno razhajali ter nesli na svoje domove nov ogenj.
Iskra se je vžgala, Notranjska se prebuja, ljudstvo dviga glavo. Na Rakeku je upalilo, in v kratkem bo zagorelo na Menišiji.
Naši zbori
v Grosupljem, Kranjski gori, Ratečah, Krški vasi in Cerkljah.
Grosuplje. V nedeljo 29. aprila se je vršil pri nas javni zbor borcev, za katerega je vladalo že 14 dni precejšnje zanimanje. Zbralo se je nad 200 ljudi, ki so z odobravanjem poslušali govornike borcev. Tovariš Zupančič je orisal težko stanje vsega naroda, tako kmeta, kakor tudi delavca in obrtnika, ter poudaril, da je treba iskati nova pota posebno v gospodarstvu, ki se bo otelo iz krize le v načrtnem gospodarstvu. Razložil je na poljuden način razliko med sedanjim breznačrtnim in načrtnim gospodarstvom. Burno odobravanje njegovega govora je dokaz, da so najširše plasti tudi že prišle do prepričanja, da nas sedanji
PRIPOROČA SE
KAVARNA
»EVROPA«
A. TO N E J C
način gospodarstva vodi v pogubo ter da hočejo, da se načrtno gospodarstvo začne v resnici izvajati. Tovariš Šifrar je govoril o zgodovini nastanka borčev, o nujni potrebi, da se neha s pretiravanji o protidržav-nosfi poštenega naroda in državotvornosti strahovalcev in izkoriščevalcev. Razložil je idejne smernice borcev, njihovo nadstrankarsko obeležje in njihovo prizadevanje, da strnejo ves narod v produktivno celoto, ki bo svestno in pogumno delala na vzpostavitvi narodne sloge in vzajemnosti ter izločila denuncijante in izkoriščevalce. Razložil je zahteve borcev po načrtnem gospodarstvu in stanovskem zastopstvu, potom katerega naj pridejo na vodstvo javnih zadev odbrani in najsposobnejši ter naj poštene j-ši odposlanci posameznih stanov. Kot najvažnejši člen stanovskega zastopstva se morajo ustanoviti Kmetijske zbornice. Podrobnejše je ponazoril slabe strani sedanjega strankarskega zastopstva ter prednosti stanovskega zastopstva tovariš Šturm, ki je z dovtipnimi primeri pokazal pogubonosnost in smešno-žalostno nesodobnost strankarstva sploh.
Po zborovanju se je vršil ustanovili občni zbor krajevne organizacije, ob kateri priliki se je vpisalo 80 novih članov. Izvoljen je bil odbor s predsednikom Martinom Zupančičem. Poleg tega so se priglasili iz več okoliških občin možje in fantje, da bi dobili vsa potrebna navodila za ustanavljanje novih krajevnih organizacij. Skratka, z današnjim zborom se je ideja Borcev trdno zasidrala v Grosuplju in okolici.
Shoda v Kranjski gori in Ratečah.
Kako veliko zanimanje so prinesle ideje borcev v naiskrajnejši severni kot naše domovine, sta pokazala shoda v Kranjski gori in Ratečah v nedeljo dne 29. aprila t. 1.
Že ustanovljena krajevna organizacija „Boja“ v Kranjski gori je priredila ob 11. uri dopoldne na trgu pred cerkvijo javen shod, katerega se je udeležilo okoli 300 samih zrelih mož, bivših borcev, in krepkih kadrovcev.
Z veliko radovednostjo so pričakovali začetka in točno ob določeni uri je predsednik pripravljalnega odbora tov. Smolej Lojze predstavil tri delegate osrednjega izvršnega odbora iz Ljubljane, in sicer tovariše Gombača, Tomca in Fabjančiča Slavka.
Predsednik je pozdravil navzočega župana in banovinskega svetnika g. Lavtižarja in vse ostale zastopnike, na to pa v strumnih besedah povedal, kako je iz zavesti, da je borba „Boja“ pravična, polagoma nastala nova organizacija v Kranjski gori.
Kot prvi govornik je nastopil tov. Fabjančič Slavko, ki je v izčrpnem govoru podal sliko, na podlagi katere je ustvar-je naš „Boj“.
Tov. Tomc je raztolmačil program, namen in delovanje organizacije.
Tretji govornik tov. Gombač pa je poljudno pripovedoval, kaj je treba storiti na-
Snezno belo perilo je ponos vsake gospodinje
„P E R I O M"
Vam opere VaSe perilo res belo in mu ne Škoduje. Pazite na znamko „PERION".
šemu možaku borcu, da bo izvojeval boljši gospodarski in socijalni položaj. Iz obrazov in pritrjevanja je bilo posneti, da je govoril prav od srca.
Popoldne so se govorniki odpeljali z več tovariši iz Kranjske gore v obmejne Rateče, kjer se je ob 3. uri popoldne v dvorani mlekarne vršil drugi shod.
Čeprav nekoliko manjši, je bil ta shod zelo pomemben in uspešen.
Zborovalci so pokazali veliko zanimanje zanj.
Tamošnji predsednik pripravljalnega odbora tov. Kirchmaier je otvoril zbor in podal besedo govornikom.
Z isto in še večjo vnemo so isti govor- ' niki razložili našo organizacijo Ratečanom in želi splošno zadovoljivo pritrjevanje. Za njim pa je govoril še tov. tajnik „Boja“ iz Kranjske gore po imenu tudi Smolej, ki je mestoma prav energično poudarjal razmere, ki so dovedle do našega združenja.^
Želimo, da bi oba shoda kmalu rodila zaželjeni uspeh v obeh na novo osnovanih organizacijah.
Zbor v Krški vasi. Ob 3. uri popoldne se je začel zbor „Boja“ v Gasilskem domu. Dvorana ie bila natlačeno polna poslušalcev. Mnogi so morali ostati zunaj. Zbor je otvoril domačin, vojni dobrovoljce Anton Kovačič. Govorili so isti govorniki kot v Št. Jerneju in Brežicah. Tudi tu je bila manifestacija za državo, za kralja, red in pravico enodušna in veličastna. Ljudstvo splošno odobrava novo nadstrankarsko gibanje. Domači župan g. Horvatič, ki se je tudi ogiasil k besedi, je dobil pojasnila od tov. Fabjančiča, nakar je zbor izzvenel v enotno voljo, da tudi 'Krška vas ne zaostane v orjaškem gibanju vsega naroda, ki se povsod zbira v taboru poštenjakov, v taboru Združenja borcev Jugoslavije.
Cerklje. Izmed dolenjskih krajev, ki so sodelovali v nedeljo pri veličastnih manifestacijah borcev od Št. Jerneja do Brežic, so
se posebno odlikovale borbene Cerklje, ki so bile vse v državnih zastavah. Naši govorniki so bili na svoji poti skozi Cerklje živahno pozdravljeni. Spremila jih je do Brežic sijajno disciplinirana četa kolesarjev — borcev.
Nedelja 29. aprila je bil praznik vstajenja k novemu življenju pravice, reda, poštenosti, sprave pravičnih in trepet krivičnim za ves ta
krasni predel naše Dolenjske in dolnjega Posavja.
Našim sotrudnikom in poročevalcem! Radi preobilega gradiva Vas prosimo potrpljenja. Članki in dopisi pridejo na vrsto v prihodnji, obširnejši številki.
Obvestila.
VOLITEV v upravo Trgovskega in bolniškega podpornega društva se Združenje borcev kot tako ni udeležilo, pač pa so se posamezni člani „Boja“ udeležili volitev na vseh treh listah in bili tudi izvoljeni.
ČETNIKI! Na Djurdjev dan, dne 6. maja t. 1. se bode vršil redni letni zbor Udruženja Četnikov v Beogradu Kdor se hoče udeležiti zbora, naj se javi predsedniku tega zbora, bratu Francu Hrovatinu. Odhod iz Ljubljane v soboto, S. t. m. Vožnja četrtinska.
MARIBORSKI BORCI! Prijatelji in somišljeniki priredijo na praznik „Vnebovhoda“, dne 10. maja, izlet v Celje in Laško. V Celju se bode vršil veliki javni zbor borcev Jugoslavije ob 11. uri dopoldne pred Narodnim domom.
Ako bodo izletniki soglašali, napravimo po obedu izlet v Laško, kjer si ogledamo radio-termalno kopališče ter se zauživejo dobrot istega.
Odhod z avtomobilom iz Maribora, Glavni trg, točno ob 8. uri zjutraj, povratek ob 8. url zvečer.
Prijave do 9. t. m. sprejema: Geč-Gnus, glavna trafika, Glavni trg; Pinter & Lenard, Aleksandrova cesta 34.
Vse krajevne organizacije dobe štampiljke proti povrnitvi stroškov pri Osr. izvršnem odboru v Ljubljani, Kolodvorska ulica 8.
Dobrovoljci. Pri Srezki organizaciji vojnih dobrovoljcev imajo sledeči tovariši Spomenico za rat in oslobodjenje 1914—1918. Rez. poročniki: Pavle Pavlovič Šnra, Josip Soban, Kamilo Firinger, rez. potpor.: Grabil Vladimir, Zukon Grga, Ignacij Tanko; rez. naredniki:	Ivan Gombač, Leopold Pertot.
Ivan Stres, Franc Kostanjevec; podnar. Anton Starec, Alojzij Lopušič, Anton Medvešček, Jožef Žužej: kaplari: Janko Dolinšek, Josip Kuhar, Andrej Rustja, Josip Mastnak, Rudolf Šajn, Adolf Huter, Josip Kriškovič; redovi: Anton Čuden, Andrej Kavčič, Juro Dučič, Ivan Rožnik, Jožef Ilovar, Lovrenc Ramovž, Josip Samec, Ivan Stele, Anton Sosič, Ivan Strgulc, Franjo Šavli, Franc Zagorjan, Franc Vouk, Rajko Peterlin. Josip Ota, Ivan Levstik, Friderik Končenik, Avgust Uršič, Josip Mihelj in Karol Cimperman. Vojaški čin je iz dobe demobilizacije.
Kdor od imenovanih želi omenjeno spomenico sprejeti, naj se javi osebno z dokazili o identiteti in dobrovoljstvu pri našem tov. predsedniku J. Žagarju, Ljubljana, Kolodvorska 6. Kdor ne more osebno priti v Ljubljano, naj priporočeno pošlje vse omenjene dokumente tukajšnjmu odboru in priloži v znamkah 7 Din za poštnino. Odbor.
F. HREHORIC
Telefon št. 24-04
Manufakturna veletrgovina Ljubljana; Tyrseva cesta št. 28
DEŽNIKE
NOGAVICE
NH DROBNO IN NH DE-BELO KUPITE NHJ-UGODNEJE V TOVHRNI
JOSIP VIDMAR
LJUBLJANA
Pred Škofijo 19, podruž.: Prešernova ulica štev. 20
BEOGRAD
Kralja Milana 13
ZAGREB
Jurlšlfeva 8
Gradbeno podjetje in tehnična pisarna
Miroslav Zupan
stavbenik, zapriseženi sodni izvedenec
Ljubljana
Poštni ček. rač. št. 12.834. — Telefon štev. 2103.
Beton, železobetonske vodne zgradbe, arhitektura ter vsakovrstne visoke zgradbe itd. — Sprejemanje v strokovno izvršitev vseh načrtov stavbne stroke. — Tehnična mnenja. — Zastopstvo strank v tehničnia zadevah.
bdaja za konzorcij „Preloma" Dr. Bogdaa žužek. — Urednik Vladislav Fabjančič. — Tiska Univerzitetna tiskarna J. Blasnika nasl, d. d. v Ljubljani, predstavnik L. Mi kuj. _ Vsi v Ljubljani-