540                                          Mara Tavčar: Fatima.
„ali" itd. (Gl. str. 8., 9., 21., 54., 55.) Pugelj ampakuje le tuintam (Zab. knj. 1908, 96). V Murnikovih treh natisnjenih knjigah nisem zapazil nič takega; a v rokopisu, ki sem ga imel pred kratkim v rokah, je „ampakov" prav mnogo. Šorli piše v Maupassantovem prevodu vse polno ,,ampakov" (razen že navedenih še n. pr. na str. 77., 192., 196., 197., 199., cesto kupoma); jako malo pa jih je v ,,Novelah in črticah", in sicer niti na takih mestih, kjer bi jih pričakovali; zato se mi zdi, da je to lepo knjigo, zlasti prvo polovico, nekdo jezikovno pregledal z ozirom na tako drobnjavo. Je še pač v njej nekaj „ampakov" (str. 103., 148., 150,, 152. 157.), a niso tako hudi kakor v omenjenem prevodu iz francoščine, ki mu sploh nedostaje pile.
,,A m p a k" se torej naj govori in piše le tedaj, kadar se pove naravnostno nasprotje kaki nikalni, prej izraženi m i s 1 i.
Napačen je torej vsak ,,ampak", ki 1.) stoji za trdil ni m sprednjim stavkom, nadalje 2.) tudi vsak, ki uvaja k prednjemu ni-kalnemu izrazu kako novo, ne le nikalnemu nasprotujočo trditev; 3) vsak, ki je le vezalen, zlasti v začetku stavkovnih skupin in odstavkov. — Edino v dosego posebnega efekta je morda kak tak „ampak" izjemoma kdaj dopustljiv, nikakor pa ne kot redno tehnično sredstvo.
Fatima.
J^o zrem za teboj, ti djaur prekrasni, ognjena mi strast razvnema telo, kaj mar mi je koran, prorok, kalifi, razkošni ta harem — bahantno nebo.
Kaj mar so mi palme, opojne levkoje,
v naročaj le tvoj mi srce koprni,
kaj mar mi je solnce, narcise cvetoče,
nebo nedosežno moje si ti. Ljubezni pekoče južnega solnca in Lejle ne bodeš užival nikdar, srce ti prebode stara Sulejka, nabrušen, otrovljen že moj je handžar.
Na bledih ustnih zadnji vzdih, pogled steklen in strt, tako užila strast bom tvojo,
ljubezen vso in smrt.
Mara Tavčar. ----------—¦ • «---------------