Fr. Vidic: Adam Mickiewicz. 687 Adam Mickiewicz. L, Spisal Fr. Vidic. a Prago je prišel Krakov, za Palackim — Mickiewicz! OTUgs .^ . Značilno je, da so pri vseh slovanskih narodih skoro t ob istem času nastopili možje-geniji, ki so bili epo-i; halnega pomena za napredek dotičnega naroda ter so ;f postali vidni mejniki v njegovem razvoju. Tudi nastop • % Mickiewiczev in njegovega delovanja je v zvezi z ob- novitvijo in preporodom vseh slovanskih literatur ob začetku 19. stoletja. Pet mesecev po Mickiewiczu se je rodil Rusom Puškin, in črez dve leti smo dobili Slovenci svojega Prešerna, dočim v so dobili Cehi že malo prej svoje preporoditelje. V ti dobi se je izvršila korenita izprememba v življenju poljskega naroda. Po propadu poljske države so se odpirale ljudem oči, duševno obzorje se jim je širilo, in prevladovati je jel demokraški element. Dočim so bile poli tiske razmere skrajnje žalostne, se je začela baš tedaj sijajna doba poljskega pesništva. Pospeševal je ta .preporod nastop romantikov, ki so napovedali odločen boj klasicistom. Romantika pa je postala narodna in se je opirala na narodno pesništvo in na slavno minolost, katero so bili pred kratkim časom položili v grob. Skoro ob istem času so se pojavili Ukrajinci: A. Ma-leczewski, Zaleski, Goszczyhski in pa Mickiewicz s svojimi Litavci. Dasi je bil tudi med Ukrajinci marsikateri talent, je bila vendarle zlasti Mickiewicza in njegovih pristašev zasluga, da so bili premagani klasicisti, ki so se gibali v pretesnih mejah ter se preveč vdajali posnemanju tujih vzorov . . . Na božični večer 1. 1798. se je v stari litavski rodovini Rvmvid-Mickiewicz v vasi Zaosje pri Novogrodku v guberniji Minsk rodil največji poljski pesnik — Adam Mickiewicz. Njegovi stariši so se kmalu preselili v Novogrodek, kjer je bil oče odvetnik. Adam je bil drugi sin v rodbini. V starosti petih let bi se bil skoro ponesrečil; padel je namreč varuhinji skozi okno in obležal nezavesten na tleh, a hudih posledic ni bilo. V šolo je hodil v Novogrodku k Domini-kancem, ki so mu zbudili veselje in ljubezen do uka, pa mu tudi vcepili ono nabožno mišljenje in nagnjenje, ki se je pri njem cesto pojavljalo, sedaj krepkeje, sedaj slabeje. 688 Fr. Vidic: Adam Mickiewicz. L. 1812. je bil kot štirinajstleten deček priča Napoleonovega vojevanja z Rusijo. Kakor so Poljaki sploh mnogo pričakovali od Napoleona, tako se je tudi Mickiewicz navdušil zanj in je postal strasten Napoleonovec; marsikatero mesto v njegovih delih spominja na to dobo. Prišel je potem (1815) na vseučilišče v Vilno, kjer je bil njegov stric Jožef Mickiewicz dekan naravoslovske fakultete; tu je proučeval stare klasike, Homerja in Pindarja, pa tudi novejše literature. Velik vpliv so tu dobili nanj profesorji Grodek, Lev Borovski in zgodovinar Lelevvel. Mickievvicz je bil s početka sam klasicist, a valovje, katero je vzbudila romantika, mu je izpodkopalo te nazore, in začel je pisati idilske, sentimentalne balade in romane in bajke. A tudi roman-tiškega naziranja se je polagoma nekoliko iznebil in tedaj je v pogovoru s prijateljem pesnikom Odvnjcem določil svoje stališče v poeziji; le-to je bilo nekaj realistično, nekaj versko, vir poeziji mu je bila narava in resnica. Sedaj je marljivo pesnik oval, in balada je sledila baladi. Zlasti se je razvila njegova plodovitost, ko je po končanih študijah zapustil Vilno in prišel v Kovno za učitelja latinščine. S svojimi prijatelji v Vilni pa je ostal v najtesnejši zvezi. Vzrok njegove produktivnosti v Kovnu (1820—23) je bila ljubezen, ki je vzklila v njegovem srcu do plavolaske Marije "VVeresccza-kove; kajti kakor vsaki pravi pesnik je ustvarjal Mickiewicz le tedaj, kadar ga je prevzelo navdušenje, strast. Toda ta ljubezen zanj ni bila srečna; Marija je bila živahno, veselo dekletce, ki je rado čitalo njegove pesniške proizvode, a vnela se je za drugega. Stara pesem: »Mladenič dekle je ljubil, ki si voli druzega« . . . Poročila se je z grofom Putkamerjem. To je bil za Mickiewicza hud udarec; bil je ves zdvojen in obupan, hotel se je dvobojevati s svojim tekmecem in mislil je celo na samomor. Bil je, pravi Pypin, v podobnem položaju kakor Goethe proti Loti in Kastnerju; izgubil je veselje do življenja, do knjig, ki so mu bile sedaj celo zoprne. Zanimal ga je samo Byron, katerega je obožaval. Potem pa je, kakor Goethe, izlil vso svojo užaljeno ljubezen v pesniški umotvor ter se tako iznebil morečega, mučnega položaja: poveličal je svojo ljubezen v 4. delu velike, dovršene, dasi nekoliko nejasne tetralogije »Dziaclv«, katere pravo jedro je v 4. delu. Med tem so izšle njegove balade in romance (1822) s predgovorom »O poezvi romanticznej«. Obenem je napisal epos »Gražina«, Fr. Vidic: Adam Mickiewicz. 689 kateremu je podložil litovsko snov; po svoji preprostosti in dovršenosti je »Gražina« pravi umotvor. S temi proizvodi je nastopil Mickiewicz dejanski proti klasi-cistom ter si priboril sijajno zmago. Slediti se sicer da vpliv za-padnih evropskih literatur na Mickiewiczevo pesnikovanje; n. pr. v baladah Schillerjev, Biirgerjev, Žulovskega, v epski poeziji Walterja Scotta in v »Dziadih« vpliv Goethejevega »Fausta« in Bvronovega »Manfreda« in »Keana«; vendar je bil vseskozi originalen, naroden pesnik — prav kakor naš Prešeren navzlic vsem romantiškim vna-njostim. Konec 1. 1823. je prišel Mickiewicz zopet v Vilno. Ondu so se namreč prijatelji-dijaki tesnejše združili kot »Filareti«. Toda vlada je skrbno opazovala to dijaško gibanje in kmalu sumila nevarnost in zaroto; začele so se torej preiskave, in posledica je bila, da jih je mnogo romalo v zapor, a druge so iztirali ali pa poslali v vojake. Mickiewicz je imel še dosti sreče. Po kratkem zaporu se je bil namenil v Odeso; službe, katere se je ondu nadejal, sicer ni dobil, a ostal je vendar nekaj časa v Odesi, ker so ga v vseh družbah ljubili in čislali. Od ondod je posetil Krim, in kot plodovi tega potovanja so potem 1. 1826. izšli v Moskvi njegovi »Sonetv krimskie« z Goethejevim geslom: »Wer den Dichter will verstehen, Muss in Dichters Lande gehen« ter posvečeni njegovim »towarzyszom podrozv krimskiej«. Nekoliko spominjajo »Krimski soneti« na Petrarko, a odlikujejo se vsi po krasnih slikah, bogatih mislih in dovršeni obliki. V Moskvi je napisal (1827) »Konrada Wallenroda«. To je njegovo najboljše delo prve dobe. »Wallenrod« in »Oda do mtodosci«, ki je bila prava marzeleza, sta mnogo pripomogla k vstanku 1. 1830. Mickiewicz je v Rusiji mnogo občeval z uglednimi osebami; Polevoj ga je povabil, da sodeluje pri »Telegrafu«, knez P. A. Vja-zemskij je bil njegov prijatelj, in nekaj literatov, med njimi brata v Kirijevska, Baratinskij, Polevoj, Sevvrev, Sobolevskij, mu je pri slovesu podarilo lepo kupo v spomin. Sicer pa je Mickievvicz ohranil prijateljske zveze z Rusi tudi pozneje, ko je očitno nastopil proti Ruski. Konec 1827. 1. je prišel v Petrograd. Tukaj je pogosto zahajal v hišo dvorne pianistinje Szymanovske in seznanil se je z Zukovskim, Puškinom in Siškovim. Sploh je bivanje v Rusiji ugodno vplivalo na Mickiewicza; navzel se je novih vtiskov in spoznaval nove razmere. 44 690 Fr. Vidic: Adam Mickiewicz. Ko pa je postalo bivanje v Rusiji zanj nevarno, so se potrudili prijatelji, da bi ga čim preje spravili drugam; priskrbeli so mu potni list, v katerem je bil" označen kot »celebre poeta polonais«. Dne 13. maja je nastopil pot iz Kronstadta; črez Berlin je krenil v Draž-dane, kjer ga je čakal Odvniec. Oba sta posetila v Weimarju tudi Goetheja; le-ta je mladega pesnika sicer z veseljem sprejel, a prave prisrčnosti ni bilo med njima; prevelika je bila razlika njiju izobraženosti, kajti ne da se tajiti, da je razpolagal Mickiewicz le bolj s površnim znanjem. Odtod sta prijatelja potovala ob Renu proti jugu — črez Spliigen, kjer se je v iskrenih besedah zopet spomnil svoje Marije — dalje v Milan, Benetke, Florenco, in meseca novembra sta bila v Rimu. Mickiewicz je posetil tudi Neapol, Sicilijo in Švico. Največ se je mudil v Rimu, kjer je našel par poljskih rodbin, s katerimi je stopil v ožjo dotiko; med njimi je bila tudi njegova zaščitnica iz Ruske, kneginja Volkonska. V Rimu je doživel tudi svoj drugi ljubavni roman. Grof Ankwicz je bival s svojo hčerko Henrieto Evo na jugu radi njenega slabega zdravja; ker je Mickiewicz pogosto zahajal v njegovo hišo, se je razvilo med njim in Evo ljubavno razmerje. Oče ni maral nič slišati o ti zvezi, ker Mickiewicz ni imel uglednega družabnega stališča; vendar bi se bil nazadnje vdal, a tedaj ni bilo Mickiewicza več v Rimu. Brez pomena za Mickiewicza pa tudi ta roman ni bil; pobožna grofica in njena prijateljica sta mogočno vplivali na dovzetnega pesnika, tako da se mu je zopet zbudilo tisto versko čuvstvovanje, ki ga je navdajalo v mladosti. Med tem je dne 29. novembra 1830. 1. buknila revolucija v Poljski. Mickievvicz jo je zasledoval le od daleč, a njegov drug Odvniec je pohitel domov. Tudi Mickiewicz bi se bil le prerad udeležil boja za svobodo domovine, a razne okolnosti so ga zadrževale. Dne 19. aprila 1831. 1. pa je nenadoma zapustil Rim, in od tega časa se je začela nova doba njegovega življenja — doba polna trpljenja, bede in skrbi. V domovini so nastopile izza ponesrečenega vstanka žalostne razmere; vse, kar je moglo, je zapustilo Poljsko in iskalo v tujini zavetja. Tudi za literaturo ni bilo doma več mesta. Vendar je Micki evvicz prav v tem času ustvaril dve mojstrski deli: tretji del že omenjene tetralogije »Dziadv« in pa epos »Pan Tadeusz« v 12 spevih, svoje najbolj dovršeno delo. Dne 2. februarja je pisal Odvnjcu: »Včeraj sem zvršil Tadeja v 12 velikih spevih: mnogo pustega, pa tudi mnogo dobrega; najboljše, kar je v njem, so slike iz narave, iz Fr. Vidic: Adam Mickiewicz. 691 naše domovine in iz domačih običajev.« Glavni motiv, ki prepleta celo delo, je staro sovraštvo med Poljaki in Rusi, ki pa je slikano povsem objektivno. Vtisk, ki ga je naredil »Pan Tadeusz« na Po- v ljake, je bil velikanski. Čudno je, da Mickiewicz sam ni smatral »Tadeja« za svoje najboljše delo, temveč je višje cenil »Dziadv«, in vendar je bila ta tetralogija kmalu pozabljena, dočim mu je »Tadej« priboril trajno slavo. Po kratkem bivanju v Draždanih se je preselil v Pariz. Tu se je čutil osamljenega in tedaj se je spomnil pianistinje Szvmanovske in njenih hčera, s katerimi je svoj čas v Petrogradu mnogo občeval; sredi leta 1834. se je poročil s Celino Szvmanovsko. Spočetka je živel srečno, pozneje pa so ga nadlegovale rodbinske nezgode. Iz te dobe je delo »Pierwsze wieky historii polskiej«, ki pa je izšlo v Parizu šele po avtorjevi smrti (1868), in nekaj francoskih dram, ki pa niso imele uspeha. L. 1839. je dobil stolico za latinsko literaturo na protestan-tovskem vseučilišču v Lausani, in 1840. 1. so mu izročili predavanja o slovanskih literaturah na novo ustanovljeni stolici velike šole »College de France«. S tem imenovanjem je bil rešen materialnih skrbi in lotil se je sedaj z navdušenjem svojega posla. Njegova predavanja so zbudila mnogo zanimanja, in med njegovimi slušatelji so bili možje kakor Michelet in Quinet. A sčasoma je to zanimanje pojenjavalo, ker je Mickiewicz zašel s pravega pota; oklenil se je bil namreč tako zvanega »tovjanizma« ali »mesijanizma«. To je bila neka verska sekta, katero je ustanovil Tovjanski, kateri je učil, da pride človek, drugi Mesija, ki bode osvobodil narod in domovino. Ker se je Mickiewicz od mladosti nagibal k misticizmu, se je hitro poprijel novih nazorov in jih začel oznanjati tudi v svojih predavanjih. Posledica je bila, da so mu vzeli stolico, kar je imelo zanj žalostne materialne nasledke. Obenem mu je obolela žena na umu; dasi je tačas ozdravela, se ji je vendar bolezen povrnila, dokler ni umrla 1. 1855. Ko se je začela krimska vojna, je potoval Mickiewicz v Carigrad, da bi pomagal osnovati poljske legije, ki naj bi se borile proti Rusom. A težave na potu in razne neugodnosti v Carigradu so mu oslabile zdravje, in dne 28. novembra 1855. 1. je umrl v tujini. Njegove zadnje besede so bile: »Povejte mojim otrokom, naj žive v ljubezni med seboj«. Njegovo truplo so prepeljali v Pariz iri z velikim slavjem so ga pokopali kraj njegove žene v Montmorenciju. * * 44* 692 Oto Zupančič: Utrinek. Mickiewicz je bil pesnik-genij, ki je vse boli in vse trpljenje svojega naroda pretrpel tudi sam v svoji duši, a vsa ta čuvstva je izlil v pesniške umotVore. Zato pa je vseskozi naroden pesnik, in narod, čitajoč njegove pesmi, najde v njih samega sebe, svoje boli in svoje nade. In ker vsa njegova dela prešinja pristna, iskrena ljubezen do domovine, zato ni nobeden poljski pesnik bolje nego Mic-kiewicz vedel vzdramiti svojih rojakov k spoznavanju samega sebe in jih tolažiti v žalostnih dneh, ko so najboljši poljski sinovi tavali izgnani po tujini liki sinovi prokletega naroda. In Poljaki vedo ceniti svojega pesnika-prvaka. V Poznanju so mu postavili 1. 1859. spomenik, letos pa se je v spomin stoletnice njegovega rojstva dvignil veličasten njegov kip v Krakovu. —¦ Slavili so že torej Cehi svojega Palackega, Poljaki svojega Mickiewicza — a nas Slovence še čaka lepa naloga, da dostojno proslavimo svojega Prešerna ter pokažemo, smo ga li bili vredni! f olna svetlih sanj Noč sloni nad zemljo, Mesec gori nad njo, Dvoje očes zre vanj. Utrinek. . . . Kaj je to švignilo Z neba na zemljo skoz noč? V duši trpeči nenadoma Nekaj se silnega dvignilo: Moč! »V moji deželi ni cest, Na mojem nebu ni zvezd, V mojih očeh — tema, V moji duši — bolest . . . „—.<»»•—.— Glej, in ceste se križajo Vsepovsod, vsepovsod . . . Voli — svobodna je pot! Zvezde nebeške se bližajo, Čuvajo potnika zmot . . . Oto Zupančič. J Jesen. esen . . . Jesen . . . Odpada list . . . odpada cvet, Ta čudni ples! V vrtincu veter list in cvet Drevi pač do nebes. — In solnca žar hladan Poljublja vrt in log Zaman . . . Zaman . . . Glej, vetra dih studen Podi že prve nam kosmiče, Pobeli griče . . . Jesen . . . Jesen . . . Maksimilijan.