ŠTEVILKA 9. SEPTEMBER 1924 LETNIK II. VSEBINA 9. ŠTEVILKE: OBRAZI IN DUŠE. XV. - KAROLINA SVETLA. - (Dr. Ivan Prijatelj). . . Stran 193 GABRIJAN IN ŠEMBILIJA. - (Dr. Ivan Lah). - (Nadaljevanje)..... „197 DEKLIŠKA. — Pesem. - (Dušan Beg)............... „200 MLADE DAME ŽIVLJENJSKA POT V TRETJEM MESECU ALI PRESENETLJIVA RAZKRITJA. - (F. Milčinski.)............... „ 201 PESEM. — (Srečko Kosovel).................. 202 Jugoslovenske umetnice. II. — VILMA DE THIERRY-KAVČNIKOVA. - (Ivan Grbec).......................... „ 203 PODLESKI. - (Marijana Kokaljeva)............... „ 205 ŽENSTVO V BOJU PROTI ALKOHOLIZMU. - (Alojzija Štebijeva). ... „206 NAŠA POVEST. - Pesem. — (Fr. Ločniškar.)........... „ 209 IZVESTJA: Društvena poročila. — Po ženskem svetu. — Higijena. - - Kuhinja. — Gospodinjstvo. — Iz naše skrinje. — Književna poročila. — Listnica uredništva (v prilogi). — Listnica uprave (v prilogi) Str. 210, 211, 212, 213, 214, 215, 216. Modna priloga. --------------------------UREDNICA :PAVLA HOČEVARJEV A. -------------.................. ŽENSKI SVET iz^aia Prve dni vsakega meseca. — Letna naročnina: L 14, ______________________s krojno prilogo: L 20 ; polletna : L 7, s krojno prilogo L 10; četrtletna: L 3"50, s krojno prilogo: L 5. — Za inozemstvo: celoletno L 20, s krojno prilogo L 26. — Poedini zvezki: L 1"20. — Uredništvo in uprava: Trst, posta centrale, poštni predal štev. 384. — Odgovorna urednica: C. E. Godinova. — Izdaja „Zensko dobrodelno udruženje v Trstu". — Tiska „Tiskarna Edinost" v Trstu, Via S. Francesco 20. KNJIGARNA - PAPIRNICA - KNJIGOVEZNICA J. ŠTOKA TRST VIA MILANO ŠTEV. 37 ima v zalogi na debelo in drobno vse pisarniške potrebščine za šole, občinske, župne in odvetniške urade, kakor tudi vsakovrstne slovenske knjige, muzika-lije, molitvenike itd. — Izvršuj« vsakovrstna knjigovezniška dela. Izvršuje vsakovrstne pečate in tiskovine. P. n. sodnijam naznanja, da sprejema in izvršuje vezanje zemlje-knjlžnih in bančnih knjig tudi v urad. prostorih v mestu in tudi na deželi. Pomisli vendar predno izdai trdo zasluženi denar ! ? Zato si pred nakupom oglej BOGATO ZALOGO vsakovrstnega pohištva iz dobroznane domače tovarne ANTON BREŠCAK = GORICA = Via Carducci 14 (prej Gosposka ulica) PODRUŽNICA Ljubljanske kredit, banke v Gorici Corso Verdi ,»Trgovski Dom" TELEFON ŠTEV. 50. - Brzojavni naslov: LJUBLJANSKA BANKA. Deln.glavn in rezerve: CENTRALA: LJUBLJANA Dinarjev 60 milijonov. PODRUŽNICE: Brežic«, Celje, Črnomelj, Kranj, Maribor, Metkovič, Novi Sad, Ptu|, Sarajevo, Split, Trst Obrestuje vloge na knjižice po 4'/i0/0. Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. — Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše. — Uradne ure za občinstvo od SV* — 12 in od 3 — 5. Ob sobotah popoldne, nedeljah in praznikih zaprto. Obrazi in duše. XV. Karolina Svetla (1830—1899) je z ozirom na krstno ime in priimek dvojni psevdonim. Po svojem dekliškem imenu se je zvala ta znamenita češka pisateljica Johanna Rottova. Njen oče, potomec nekega nemškega patricija, Rotta iz Rottenberga, izhajajočega iz francoskega pokolenja in priselivšega se na Češko v dobi Karla IV., je bil kljub svojemu nemškemu imenu Čeh, njena mati pa hči nemškega očeta in češke matere. V krogu mnogoštevilnega, praško-meščanskega, napol nemškega, napol češkega sorodstva, lepečega na starodavnih tradicijah, je preživela deklica težka leta mladosti, v katerih se je pod raznimi zaprekami osvestita svoje češke narodnosti in svojega prirojenega poklica češke pisateljice. — Že od rojstva razdražljivo-čuvsivena je v dvajsetem svojem letu ŽENSKI SVET STRAN 194. ŽENSKI SVET LETNIK H. težko obolela na nevrozi, v kateri se je v halucinacijah pogosto videla samo sebe v dveh osebah. Že kot devojka je kazala znake ekscentričnosti. Zgodaj do~orela se kot otrok ni nikdar igrala s punčkami, ampak najrajši s konjički, včemer je bila bolj podobna dečku nego deklici. In kot odrasla mladenka je na izprehodih po praški okolici komaj čakala, da si je že pri zadnjih hišah predmestja snela z glave klobuk, si odpela bluzo in vihrala črez dim in strn, izgubljajoč iz kit vlasnico za vlasnico, dokler se ji niso lasje popolnoma razpletli in ji plapolali po plečih. V takih slučajih, pravi sama, se je vdajala osrečujoči iluziji, da je sama žrebica. Oče njen, ki je bil v mladih njenih letih uslužben v neki praški veletrgovini, in se povzpel pozneje do samostojnega trgovca, je imel obilno sorodstvo, zlasti v Češkem Brodu. To njegovo sorodstvo je bilo samo po imenu katoliško, sicer pa je bilo ž njim vred polno duha nekdanje češkobratovske verske enote in je vsako leto romalo v Prago na praznik sv. Janeza Nepomuškega, da na skrivaj počasti spomin velikega češkega verskega in narodnega reformatorja Jana Husa. Njene tete po očetu so bile goreče katolikinje, ki so rade razpravljale verska vprašanja, a so bile istočasne sovražnice jezuitov. Oče njene matere je bil Nemec, ki je bil kot dvajsetleten mladenič po raznih pustolovščinah iz svojega rodnega P srenja zašel v avstrijsko vojsko in se končno na Češkem oženil s čehinjo, bivajoča v samostanu na Sv. Gori pri teti, proštovi sestri, neznajoči niti besedice po nemško. Tudi ta njena babica po materini strani je bila vneta katolikinja, ki pa je kmalu potem, ko je bil papež proklel italijanskega kralja, nehala hoditi v cerkev in k izpovedi. Po dolgi bolezni se je pred smrtjo dala prevideti zgolj sorodstvu na ljubo; ^sama zase si je želela edino smrti, da bi se čimprej mogla sama pogovoriti s svojim Bogom. Ded in babica po materini strani v zakonu nista dobro izhajala zaradi neenake izobrazbe. Ded, potomec nemških porenskih patricijev, je bil razmeroma izobražen mož, ki je hotel, da bi se njegova žena pogovarjala ž njim tudi o literaturi in umetnosti ter o naprednih idejah časa. Ta pa je ob najzanimivejših debatah njegovih s prijatelji pri sosednji mizi rajši svalkala pičo za kuretino, ker ni imela zmisla za drugo kakor za gospodinjstvo. Kakor verski interesi očetnega sorodstva za verske probleme, tako je to razmerje med materinima roditeljema že zgodaj vzbujalo v mladi vnukinji misli o potrebi drugačne vzgoje meščanskih hčera. — V hiši materinih staršev se je mlada Johana na poseben način seznanila tudi z vprašanjem češke zavednosti in češkega domoljubja. Materin oče je bil ostal kljub svoji češki naturalizaciji Nemec, ki se je ponašal z nemško kulturo. V njegovi družini se je sicer o vsakdanjih in navadnih stvareh govorilo po češko, toda brez vsake narodne zavednosti. Babica kot neizobražena Čehinja in žena Nemca se je celo posmehovala nad prizadevanji Čehov, trdeč, da ne bodo Čehi nikdar dosegli Nemcev. Zategadelj se je tudi protivila, da bi Johana, ki je hodila v nemško šolo, dobila posebnega učitelja za češčino, češ, da je škoda denarja; ko dekle doraste, bo itak že vsa Češka nemška. Vendar se je pri vsakdanjih LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 195. pogovorih v domačem krogu deklica ravno od te babice naučila pristno češke govorice, slišala od nje marsikatero pravljico in spoznala nekateri narodni običaj, s čimer se je neopazno krepila njena nezavedna ljubezen do elementov češkega bistva, ljubezen, ki je dobivala svojevrstno oporo v pogovorih, ki jih je imela mlada deklica s svojim očetom. Njen oče je kot trgovec sicer občeval izvečine v nemških krogih in je tudi omalovaževal narodno gibanje v Pragi, ki ga je smatral za brezuspešno, vendar je neredko kazal tiho žalost nad ponižanjem češkega naroda. Ljubil pa je ta njen oče Prago z njenimi starodavnimi spomeniki. Vodeč svoje otroke po ulicah mesta na izprehod, jim je opisoval s toplo besedo razne intimne lepote Prage, v katerih je bilo toliko sledov češkega duha. Svetla sama pripoveduje v svojih spominih, da je že davno poprej nego je vedela, kaj je narod in kaj njega zgodovina, nekako elementarno čutila, kako se s temi sivimi spomeniki češke Prage zliva njena duša v eno, kako ona spada k njim in oni k nji. Ko je morala pozneje v privatni nemški šoli od součenk neprestano poslušati omalovaževanje vsega češkega, večne trditve, da v čeških družinah ni niti trohice zmisla za eleganco in vkus, a v njeni družini nekaj malega zgolj zato, ker je njen ded po materini strani Nemec, je začela v globini čutiti utripanje svojega češkega srca, prihajajoč do grenkega spoznanja, da nima pod seboj trdnih tal, da je Čehinja brez znanja literarnega jezika. Sanjava in čuvstvena, kakor je bila, je včasih s sestro Zofijo, poznejšo ženo drja. Podlipskega in istotako češko pisateljico, brodila cele popoldneve po Kraljevem vrtu in se vdajala fantastičnim sanjarijam. Pri svoji razdražljivi naturi se je v šoli pogosto spuščala v narodnostne prepire z učitelji in nemškimi součenkami braneč svoj češki narod in svojo češko domovino, s katero so jo vezale samo temne elementarne vezi, dokler se ni njena strastna apologija Čehov pri takih prilikah razsula v obupen jok. Včasih ji je kakšna taka beseda ušla izpod peresa tudi v nalogah, nakar se je učitelj pritožil pri očetu, češ, da deklic pač piše to, kar čuje doma. Razume se, da ji je potem oče, praktični trgovec, kar najstrožje prepovedal take stilistične poizkuse. Nato se je devojka zatekla v tolažilno kraljestvo sanj, «v mehko naročje tešiteljice poezije», ki je preko njene razbolele duše blagohotno razpela svoj lazurni pajčolan. Deklica je začela spisovati — po nemško seveda — nekak almanah pod naslovom KLautenklange», kamor je skoraj vsak dan zapisovala po kakšen spis pravljičnega in avanturskega značaja. Po nesreči pa je prišel prvi tak popisan zvezek, obsegajoč neko pravljico, Kolumbov življenjepis, neko novelico, pesem in celo poizkus tragedije, v učiteljeve roke. Na učiteljevo zahtevo se je devojki prepovedalo pisanje, odvzelo iz rok vsako leposlovno čtivo in zapovedalo, naj se bavi samo s praktičnim delom. Za slučaj, ako bi očeta v trgovini doletela nezgoda, se je sklenilo, da se ima Johana učiti francoščine in klavirja, da bi si s tem mogla služiti sama svoj kruh. Kakor problem narodnosti tako je tudi problem ženske vzgoje že takrat stopil z vso svojo resnobo pred dušo STRAN 196. 2ENSKI SVET LETNIK II. i prihodnje češke pisateljice. Ko je bilo Johani 16 let in ji je umrl ded Nemec, je dobila deklica, ki je bila v nemških šolah skoraj pozabila češčino, končno vendar privatnega učitelja češkega jezika. Dasi je ta kurs trajal samo. 30 ur, se je Svetla tako poprijela učenja rodnega jezika, da je mogla začeti pisati svoj prihodnji dnevnik že po češko. V tem dnevniku je povodom nekega tiskarskega štrajka ostro presojala socialna vprašanja. Oče, kateremu so dotične vrste prišle pred oči, se je razljutil in ji odvzel dnevnik, nakar je devojka vsa v solzah prisegla, da se nikdar več ne poloti pisanja. Kljub temu, da se je njena rodbina tako branila, da bi Svetla postala pisateljica, pa se mora reči, da je njeno sorodstvo v zvezi z družinami, s katerimi je to sorodstvo občevalo, mnogo prispevalo k izobrazbi prihodnje odlične pisateljice češke. Celo o njeni babici po materini strani, ki je bila vse prej nego izobražena, smo culi, da je obogatila njeno otroško dušo s čarom pravljične češke narodne poezije. A nemški ded njen je bil človek enciklopedičnega znanja, navdušen za napredek, za vede, človečanskost, prosveto in plemenitost. Glavni njen vzgojitelj pa je bil njen oče, ki je ljubil staroslavno umetniško Prago, prirodo in delovno ljudstvo. Svetla sama pravi o njem v svojih spominih, da je poznala samo enega pravega demokrata, samo enega pravega liberalista in to da je bil njen oče, ki ga imenuje najboljšega in najljubeznivejšcga človeka. Trdno je veroval v zmago naprednih idej na poti osvobojene ljudskosti in pozitivne nravnosti in trpeti ni mogel, ako mu je kdo hvalil zgolj preteklost ter v nič deval sedanjost. — Dočim se je torej poznejša pisateljica v družbi očeta in deda navzemcla demokratično-humanskih nazorov in bolj praktičnega zmišla za življenje, je imela priliko v neki drugi praški meščanski rodbini krepiti svoj zmisel za umetnost, poezijo, lepoto in za etične ter filozofske ideje časa. To je bila rodbina bogatega industrijca, rodom Saksonca, pri katerem je začel'svojo kariero njen oče in s čigar otroki se je ona izpočetka šolala v privatni nemški šoli. Umetniki, igravci, pevci so bili vsakdanji gostje v tej hiši, v kateri se je mnogo razpravljalo o umetnosti, koncertiralo, plesalo in v kateri so se prirejale tudi domače predstave. Družabnost v tej rodbini se je gojila v onem duhu, ki se je bil še ohranil v nekaterih praških plemiških in imovitejših meščanskih hišah iz dobe humanistov in prosvet-Ijencev. V tej hiši je imela devojka tudi srečo spoznati se s plemenito in človečansko postavo duhovnika in filozofa Bolzana, moža, ki je med leti 1815.—1848. duševno vladal nad boljšimi duhovi ne samo na Češkem, ampak po vsej Avstriji in imel tudi na Slovenskem med duhovniki nekaj visokoumnih častiteljev. V hiši svoje botre, žene imenovanega Saksonca, je poslušala devojka duhovite razgovore o največjih nemških pisateljih, o Jeanu Paulu, o Herderju, Goetheju, Schillerju. Vse te in še druge nemške pisatelje je lahko čitala iz knjižnice svojega nemškega deda, ki je bil naročen tudi na celo vrsto najboljših tedanjih nemških listov, v katerih je ' LETNIK II. 2ENSKI SVET STRAN 197. deklica, ki so jo že takrat imenovali «Biicherwurm», čilala ne samo pesmi in romane, ampak tudi študije o gledališču, literaturi in umetnosti sploh. Tudi oče Rott je bil naročen na najodličnejši tedanji časnik «Augsburger Allg. Zeitung» in na časopis «Grenzboten». Vrhutega ji je neki policijski komisar, ki je imel v takratnem predmarčnem absolutizmu nalogo konfi-scirati prevratne pisatelje, dovoljeval, da je hodila v njegov urad citat zasežena dela Freiligratha, Herwegha, Geibla, Riickerta, Platena, Griina in Heineja. Tako se je seznanjala s svobodomiselnimi, demokratično-poli-tičnimi pesniki in pisatelji «Mlade Nemčije*, ki so mogočno vplivali na njen literarni razvoj. Objelo jo je ozračje tedanje misleče in stremeče mladine, ozračje mladega liberalizma, naperjenega proti predmarčnemu absolutizmu. Znan ji je bil tudi Byron, čigar junaki so ji bili vzor možatosti in upornega poguma. Z navdušenjem je čitala Walterja Scotta, poznala je vaškega pripovednika Auerbacha, njegove spinozistične nazore, njegov odpor proti oficialnim krščanskim konfesijam, njegov panteizem in racionalizem. Končno je spoznala tudi spise literarne svečenice te dobe, velike George Sandove, z vso njeno vročo ljubeznijo do človeštva, do osvobojene ženske, do teorij utopističnih francoskih socialistov. Takrat se ji pač še ni sanjalo, da postane ona sama kdaj Čehom to, kar je bila George Sandova Francozom in vsemu izobraženemu evropskemu svetu. (Konec prihodnjič.) ©©©©©© GABRIJAN IN ŠEMBILIJA. (Dr. Ivan Lah.) (Povest o močnem vitezu Gabrijanu in lepi devici Sembiliji, kakor jo je i apisal otec Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakijanu, kjer se je godila ta povest). (Nadaljevanje.) XIII. Že tretji dan je ležal Gabrijan domov ljubeči materi ali na postelji z očmi odprtimi, nesrečni deklici, ki čaka nanj. a misli niso mu vrnile se, In zraven je na tihem upala, izpregovoril ni besedice, da zvedela od njega bo o tem, da bi usodo svojo razodel; kdo bil ob njem je v boju slavnostnem, nihče ni vedel, kdo je in od kod. ko sveto mesto so zavzemali, Krog njega so hodile nunice in kdo bil prvi je med vitezi, in stregle mu z zdravili raznimi, ki vspeli so se vrh zidov in tam a on je ležal mrtvo nem, kot da razpeli prapor zmage so na strah življenje v njem umrlo je; samo sovražnikov; kako so vračali srce je še utripalo in dih se križarji in kam so zginili, oznanjal je iz prs izmučenih, ko na vodah divjal je boj valov, da mrtev ni in da junak se spet in kdo bil z njim je v strašnih teh nočeh, v življenje prebudi; pogled oči ko ladjo v morju je razbil vihar, se zgubljal je v neznani daljni svet. in kdo se rešil je iz vseh... Tako V teh dneh molila je Šembilija je mislila ves dan in vroče zanj v samotni celici za križarja, molila je, a v noči bilo je da rešil bi ga smrti on, ki zanj krog nje vse polno sanj — ni videla odšel je v sveti boj, da trud prestan več v dalji viteza iz morja v noč in up ne bo zaman, da vrne ga se dvigajočega, z žarečimi Stran i$s ženski svet LETIK H pekočimi očmi, da mučil bi ji dušo žalostno, in klica več ni bilo slišati, ki klical jo je na pomoč proseč obupano, in zginil meč je, ki sijal kot žar svetal je skozi noč; vse je prešlo... Toda nekdo prihajal skozi tmo je tiho k nji, ob njeno posteljo, in sklanjal se skrivnostno je nad njo in gledal jo je sladko ljubljeno, da bila vsa je od sladkosti te omamljena in trepetala je vsa blažena v pogledih tajnostnih, ki žar ljubezni je žarel iz njih in v srečnih sanjah se smehljala je in ni pomislila na greh. Tako nad njo obraz se sklanjal je v nočeh ves lep in mlad kot v časih majniških in v rani zori se poslavljal je. In ona gledala je v ta obraz z očmi zaprtimi in božala je kodre las, ki so se vsipali nad njo, z rokami razprostrtimi lovila je podobo sanj, in stas nejasen videla je pred seboj, ki v mrak izginjal je teman, in glas sladak opojno ji je šepetal ime preljubljeno, da vskliknila je tiho: «To si ti, moj Gabrijan!» A tretjo noč so bele nunice od dela bile vse utrujene in so poklicale Šembilijo da bdela noč bo poleg križarja. Udano je odšla k večernicam in tam prosila božje milosti, da bi molitev bila uslišana, da križar se v življenje prebudi. Vstopila je v samotno sobico in gledala bolnika tujega: še vedno ležal je kot prvi čas, le stas pokrival je široki prt, obraz obdan od kodrov črnih las na belem vzglavju bil. je mrtvo bled, in lice brada je zaraščala, pogled odprt strmel je v daljni svet; in strahoma se je približala in gledala roke vse polne ran, od morskih vod razjedene, kot da še zdaj drže razbili brod, ki od valov srditih gnan drvi, beži čez morsko plan in išče svoj pristan. Sklonila so nad njim je žalostna, na srce roko položila je; in gledala v oči zasanjane v neznani daljni svet. In čudo, glej, srce polmrtvo prej vskipelo je, zatrepetalo je in kot da spet vse oživelo je, je vzdihnilo — in tih šepet je šel iz ust kot vzdih globok iz srca globočin, ki. ga vzbudi spomin iz časov radostnih; in cula je ime: «Šembilija». Obstala je molče, prestrašena, bil znan ji je ta glas in ta obraz obdan od črnih las. Pogledala je križarja, zatrepetala vsa, sklenila je roke in vskliknila v bolesti težki: «0, moj Gabrijan!« In zganil se obraz je mrtvobled, oči so iz noči pogledale — in ona je poznala ta pogled — strmele so, kot da bi prvikrat zagledale ta svet — in čudoma so se ozirale, prebujale in sen'izginjal je iz njih meglen, kot da zagrinja se kraljestvo sanj nadzemeljskih; in zopet usta so odprla se in šepetala so ime: «Šembilija» — in tiho spet je bilo vse... Le trudne so oči jo gledale, kot da iz večnosti v ta svet so čudežno vrnile se. S solzami se sklonila je nad njim, poljubljala je blede ustnice in s srcem žalostnim iskala je najlepših besedi, da bi povedala mu vse, kar pretrpela je te dni, ko čakala je nanj. In našla ni besed, ki govorile bi tako, kot srce govori. In rekla je: «Si res moj vitez ti, moj Gabrijan, ki vrnil si iz daljnih se svetov in te zanesla je usoda sem, v ta samostan, kjer toliko noči po tebi sem preplakala, kjer dan na dan sem čakala, da vrneš se iz vojske križarske obdan od zmag, junak.ki zmagal je sovražnike. O čutim, da si ti, saj tvoj pogled to jasno govori in tvoj šepet spominja me na tiste dni, ko sva na grajskem vrtu sanjala in si z imeni srca razodevala, ko tako rad si klical me vso noč LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 199 in jaz sem tiho odgovarjala — in to so tiste sladke ustnice, ki tolikrat sem jih poljubljala — o reci, Gabrijan, da me poznaš, da to si ti, da je resnica vse, ne prazna laž, kar se godi sedaj«... In tih smehljaj prešinil je obraz, oči vzplamtele so in vse telo izmučeno zatrepetalo je, kot da življenjd vrača se: čez čas zaslišal se je glas teman iz dna srca, v življenje prebujenega: «Da to sem jaz, — in to si ti — poznam po glasu te — samo ne vem, kako prišla si k meni; ali res je vse, kar se mi zdi, ali so sanje le, ki motijo utrujene oči». In rekla je Šembilija na to: «Da, res je vse, moj Gabrijan, poglej, kaj nisem zdaj pri tebi jaz, da te poljubljam spet na ustnice in ti v oči spet gledam, ki iz njih nekdaj sem pila prve sreče slaj. 0 daj, prebudi se iz sna, moj Gabrijan, spoznaj, da je končana težka pot, ki sva hodila jo razdružena, prevar in zmot, ki sva iskala v njih neznane sreče, ki je ni drugod, ko v srcih naših zvesto ljubljenih — in zdaj vrnila sva se v sreče raj.» In gledal jo je s težkimi očmi, britkosti polnimi, poslušal je besede nje, a ni razumel jih; s slabotnim glasom prosil je rekoč: «Ostani tu, Šembilija, z menoj, ne hodi proč, ti angel moj, ki te poslal mi Bog je spet sedaj, ko sem ubog, ko daleč je ves svet, in vse, kar bilo je, ne vrne se nazaj; brez tebe je preslaba moja moč, da živel bi; o daj, povej, kako prišla sva sem v to mirno celico?...« In sedla k njemu je Šembilija objela glavo' mu utrujeno in pripovedovala je, kako divjal vihar tri je dni, tri noči in butali valovi so ob zid, da stresal se je stari samostan, in morska plan razburkana okrog razbijala je ladje potnikov in v dnu valov jih je pogrezala, zato molile so vso bele nunice, da prizanesel Bog bi grešnikom, in ona je na njega mislila, in gledala je v noč, kjer blisk in grom divjal je neprenehoma in, glej, tam v morju sred viharja nočnega je stal mornar v obleki križarja, in križ in meč sta lesketala se na prsih mu, ko v temen plašč zavit je jadral skozi nočni šum vetrov ob svitu bliska vdarjajočega v neskončno tmo mrakov, in glas njegov je klical na pomoč;, pogled žareč se svetil je iz daleka in zginjal v noč, da vsa obupana poklekala je pred oltar in zanj, za križarja, prosila milosti — ko je minil vihar, priplaval je po morju brod razbit in sredi vod mornar kakor pribit na brunu tam, ki val ga sam zanesel je v pristan ob rob otoka rabskega, da ga preda v zavetje v tihi samostan, tako ga zjutraj je zagledala, poklicala je bele nunice, ki so prišle in zapovedale, prenesti v varstvo božje križarja. 1 oda telo izmučeno od ran in boja težkega ležalo je polmrtvo tu, in nihče vedel ni, kdo je junak iz sveta daljnega, mornar neznan. Zaman trudile so se bele nunice, da vrne se življenje vanj. «A zdaj, moj Gabrijan, si vzbudil se...» Poslušal je molče in ko prenehala s povestjo je Šembilija, bolestno rekel je: «A jaz sem sanjal, da se vračam tja na oni sveti kraj, kjer živel sem s teboj, Šembilija, in mahoma nastal je hrum in šum in videl sem naš grad obdan od vrst sovražnikov, ki so prišli kot svatje slavnostni in klanjali so se ti s pesnimi in zlatih ti darov ponujali, slavili te in v bojih bili se med saboj viteških, da enega iz njih bi izvolila si; iz vseh gradov so zbrali se in čakali, da ti pozabiš dni, ki bili so nekdaj. Tako sem vračal se domov in ko sem bližal se, kazali so name in rekli so: «Tam vrača se pastir - vrtnar, ki tukaj služil je, STRAN 200. ŽENSKI SVET LETNIK H. in je odšel med križarje, da bi pridobil čast in slavo viteško, in zdaj prišel nazaj je žalostno, kot je odšel, ker vojska križarska razbita je poginila in v nji so padli mnogi vitezi, ki zdaj leže v gomilah sred puščav in krog zidovja mesta svetega, ki so hoteli odrešiti ga iz rok sovražnikov neusmiljenih, in grob pri grobu krije mnoge njih, ki so šli z njimi v boj za svojo čast in za oblast sveta krščanskega. A nje, ki srečno smrti so odšli, sprejel vihar je sred morja in z ladjami potopil jih na dnu valov. Le on se rešil je in vrača se domov, junak brez zmag, brez slave viteške; zaprimo vhod mu v grad|» In stali so tako pred vrati grajskimi, in raj zapirali, ki bil je moj nekdaj. A tebe bilo ni nikjer. Takrat pozval sem jih na boj in rekel sem: «Odprite dver mi, slavni vitezi, ali na boj spustite se z menoj, ki čakali doma ste slavnih zmag, ko mi smo bili se in padali za slavo teh, ki niso rešeni.» In smeh začul se je od vseh strani in dvigali so meče vitezi, in ščite svetle so pripravljali, in rastlo je število njih, ki so branili čast razžaljeno. In vsi planili so na me in iz oči žarel jim gnev je src razžarjenih. Nastal je boj in meči švigali so preko glav in tu in tam krvav se zgrudil vitez je, in ščit s krvjo oblit zadržal je udar, ki so ga merili na me. Tako boril sem dolgo se, in meč je sekal moj, dokler ni vrsta njih zgrnila se in črna tma zakrila vse je pred menoj. Tako je v noči boj divjal — in to le vem, da držal ščil sem svoj — in roj teman me nosil je s seboj. Takrat zaslišal glas sem znan: «Kje si, moj Gabrijan!« In svit je zasijal iz daljnih dalj. Ti klicala si me, in videl sem, kako prihajala si iz daljav vsa srečna, blažena, in rekla si: «Ne bori zame se, moj Gabrijan, visoki dvori se odpirajo in v njih se zbirajo vsi, ki so vitezi srca. In ti si prvi izvoljenih, ker on, najvišji vitez, sam te je izbral tam na obzidju mesta svetega, da zgled bi dal življenja pravega. In zdaj, poglej naš raj in sama jaz peljala bom te vanj.» Tačas vsa plan pod solncem zažarela je in v nji so zeleneli travniki in vse vzcvetelo je kot na pomlad, ko cvet pri cvetu oživi in vse cveti in raste, poje in živi in prek livad vesoljstva pesem se glasi, in dol in breg odmeva v radosti; tako sva srečala se prvikrat, ko jaz sem bil pastirček mlad in ti živela si kot v vrtu majski cvet in zdaj nazaj sva vračala se spet in glej, tam bele ovce so prišle, vesele naju so pozdravljale in mlada jagnjeta okrog in krog obdajala so mladi par in vmes naš oven zvitorog, njih gospodar in pes čuvaj — vsi so prišli iz staj in napolnili so ves kraj, kot da meglice bi iz tal se dvigale čez polja in zelene pašnike, in sredi belih čred tam stala sva ovenčana od rož, cvetlic, ki so se vsipale na nas izpod neba, in petje ptic odmevalo je prek planjav in dol in breg obsevalo je jasno solnce iz daljav. (Dalje prih.) Dekliška. (Dušan Beg) (M)®®®® Deviške grudi se za cvetjem skrivajo, zamišljene oči rožmarinu prilivajo. Želje koprneče pa daleč počivajo, o sladki minuli pomladi snivajo .,-. LETNIK II. ____________________ŽENSKI SVET STRAN 201. Mlade dame življenjska pot v tretjem mesecu ali presenetljiva razkritja. (F. Milčinski) Nekateri profesorji so čudni gospodje: jeze se nad deco, da nič ne zna. Seveda ne zna — zato pa so profesorji, da jo uče. Ko pride človek na svet, ni drugega nego živ štrukelj ček, toliko da diha, veka in prebavlja. Vsega drugega se mora šele naučiti. In je prav za prav dobro, da se mu ni treba baš vsega učiti le od profesorjev — drugače ne vem, kakšen bi bil naš rod. N. pr. naša Breda je bila stara dva meseca, pa se ni zavedala rok. Mahala je sicer z njimi in prijemala, tudi si je z veliko slastjo sesala prstke, če so se ji po kakršnem koli naključju znašli v ustih. Toda se mi je zdelo, da ji ni bilo jasno, kako daleč sega njena osebnost in da spada k tej osebnosti tudi roka in da je roka del njene osebe in da razpolaga s to roko po svoji volji. Šele ko je šla v tretji mesec, se je zgodilo nekega dne in je razkrila presenetljivo dejstvo, da ima rokici! Da sta rokici njeni, da jima vlada in da delata in morata delati to, kar sama hoče, in da potemtakem ni zgolj naklonjen dar z nebes, ako ji pride prstek v usta, da ga sesa! Razkrila je tedaj rokici in sedaj jih začudena in zadovoljna gleda in se igra z njima in ju pričenja uporabljati. Ne prijema več le tistega, ob kar se ji baš rokica zadene, nego si po lastnem preudarku izbira predmete, da jih prime: ali rutico, ki je z njo pregrnjena, ali zaveso v vozičku ali mamičine lase ali atov nos. Z rokico si tudi že sama popravlja sesalce, da ima v ustih pravi položaj — tudi tobakarju ni vse eno, kod in kako mu tiči pod nosom pipa! In če se ji da sesalce v roke, včasi, če gre po sreči, z njim že zadene v usta. Včasi se pa zmoti in ko začuti sesalce v roki, ne dvigne te roke k ustom nego drugo roko, ki je prazna — človek ne bi verjel, da je reč tako težka! To naj bi pomislili gospodje profesorji! Z ropotuljico maha ognjevito okrog sebe in ima od navdušenja široko odprte oči in gobček — pa kadar se z ropotuljico sama zadene po glavi, se vendar silno zavzame, kdo jo je udaril in zakaj. Vsemu, prav vsemu se mora človek priučiti — ni drugače! Enako je na drugih poljih človeške vede beležiti lep napredek naše mlade dame v tretjem mesecu njenega bivanja med nami. Sedaj ne gleda samo, nego tudi že vidi. Zato ji nudi svet vsak dan nešteto novih znamenitosti. Domača lica že pozna, nasmeje se jim in zamahne z rokicama v pozdrav in če ni povita, pozdravi tudi z nogicama. Izmed obilice pojavov na pestri naši zemeljski obli jo posebno zanima klobuk in da si ga človek lahko kar odtrga od glave — ta stvar se ji zdi silno čiidna. Toda ni tiste vrste, da bi se razburjala, ako ji kaj' ni jasno. Zjutraj je v najobilnejši meri deležna njene pozornosti mamica in sicer STRAN 202. ŽENSKI SVET LETNIK II. tedaj, kadar si po umivanju briše lice: sedaj se ji vidi lice, sedaj se lice nenadoma skrije za brisačo in se zopet pokaže, ta stvar je preimenitna — resnično, svet je poln čudežev in vredno je živeti! Bolj in bolj se ji razvezuje jezik. Vidi se ji, da bi se rada že razgo-varjala, in je škoda, da se še ne zna. Bog ve, kake tajnosti bi nam lahko razodela iz dna svoje duše, pa jih ne more, a jih bo do tedaj, ko se bo naučila in bo govoriti znala, že pozabila! Vsakdanje stvari jo seveda razumemo. Zjutraj jo vzame žena k sebi v posteljo, pa se mlada dama oblizne — to je znamenje zadovoljstva — in potem poda približno sledečo izjavo: «Ka-a! Kaa-a, ka-aa!» Na naš jezik prevedena je vsebina te izjave ta-le: «Velecenjena rodna mi majka, ti si vendar-le pametna in te pohvalim! Tukaj je bolje kakor v oni neumni škripajoči košarici.» Brbljajoča rada ostane pri samostalniku, ki je z njim pričela, in je takšna kot Paganini. Ali pa je še nad Paganinija! Paganini je znal in je ves koncert godel na eni sami struni, ona pa je kos, z enim samim samoglasnikom izraziti vse, kar- ima na srcu, nemara bi znala že Povodnega moža Prešernovega vsega povedati na goli a ali na goli e! Vsak se ne zna meniti z njo, za razgovor s tako mlado damo ni lahko zadeti pravega tona. Najljubši so ji tisti razgovori, ki jim služi za uvod ogovor: «Čak, čak!» ali «Ti, ti!» ali pa «Ali mi ne greš!» — potem lahko sledi majhna psovka in je dovoljeno, da se ji zraven s prstom rahlo navrta trebušček. Ob takem ogovoru se naše dekletce hitro razvname, glasno se zasmeje, to je na pol tako, kakor bi se ji kolcnilo, na pol tako, kakor bi zavrisnila, in potem odpre jezove svoje zgovornosti in goni svoj «Tatata» ali «Daj-dajdaj» ali «Bababa» ali «Brbrbr», vsak dan ji je več zvokov na razpolago, in ne pripoveduje le z usti, nego z vsem telescem — dramatični ta način izražanja človek-žal izgubi z leti. Imava poleg Brede še drugega ptička: kanarček je. Oba sta majhna, pa sta velika prijatelja, rada ga gleda in posluša. In kadar1 brblja Breda, se ji kmalu oglasi kanarček, in čim bolj brblja, bolj poje — kaj, če morebiti ta dva razumeta drug drugega?... ©©©©O® Pesem. (Srečko Kosovel) Kot izza vrtov Svetel je nakit, Ko da se odpre sanja rožmarin, v srebru se blesti, okno v gluhi vrl — solnce mladih dni mlada deklica mrtvo deklico objema greje moj spomin. spi med rožami. Smrt. ©©©©©© LETNIK It. ŽENSKI SVET STRAN 203. JUGOSLOVENSKE UMETNICE II. Vilma de Thierry-Kavčnikova. Ko se je posrečilo pianistu Srečku Kumar ju pridobiti dvorano «Circolo Artisticov> v Trstu za koncert dne 30. maja t. L, tedaj je pred nami nastopila poleg Julija Betetta prvič operna pevka Vilma de Thierry-Kavčnikova. Nekateri so tu pa tam kaj rekli zaradi programa, drugi so imeli pomisleke, da ne bo nemški način petja ugajal navzočim Italijanom, in čakali, da po tem prilagodijo svojo sodbo . . . Poznal sem gospo Kavčnikovo že od poprej po obrazu in impozantni postavi. Ko sem pa slišal njen glas, sem se spomnil, da sem slišal samo enkrat v življenju podobnega in to par let pred vojno, ko je bilo tržaško operno gledališče na višku svoje umetniške zmožnosti pod dirigentom R. Ferrarijem, tedaj, ko je glavne vloge v Wagnerjevih muzikalnih dramah pela najimenitnejša tedanja pevka Teresina Burchi. Orjaška postava, ogromen temen glas, podoben altovemu timbru, izredna poglobitev v vsako vlogo, dominiranje nad pevci, zborom in orkestrom. — Dan za dnem je vse trepetalo v nas od navdušenja, ki se je včasih stopnjevalo do blazne boli in tragike in nas drugje zopet STRAN 204. ŽENSKI SVET LETNIK tt. presunilo do onostranske blaženosti. . . Nekoliko let je pela, a to, kar je v njenem srcu vrelo, je bilo presilno in oko je hotelo priti do resničnega izraza, je moralo njo samo ugonobiti in jo je ugonobilo — med vojno je morala utihniti, ker so se zaradi presilnega napora njene glasilke popolnoma pokvarile . .. Tedaj sem zaželel, da bi slišal go. Thierry V takih Wagnerjevih vlogah. — Njen ogromni glas, poln dramatične sile v vseh legah, drugič prežet od najmehkejšega lirskega razpoloženja; junaška postava, velika igralska zmožnost in sugestivna sila, da poslušalca očara in omami, to lahko ustvari največje vloge, zato so vse te lastnosti povzdignili go. Thierry, d'a je danes tako izredna prikazen na Slovenskem. Listi so ob vsakem njenem nastopu polni priznanja. Poleg drugega je pisalo n. pr. «Jutro» dne 23. aprila 1921.: Njena «Carmen» bi se mogla primerjati svetovnim interpretkam te vloge. «SZouenec» pa dne 23. junija 1923. govori pri Zrinjskem o kraljevski prikazni, o njenem blesku v predzadnji sliki in sklepa: «To je umetnica po božji volji.?* «Politika» v Belgradu dne 23. aprila 1923. govori o temno pobarvanem glasu, o temperamentu, o maski, ki igra, o suverenosti nad vlogo od prvega trenutka do poslednjega krika... Četudi rada nastopa na koncertih, vendar se je ga. Thierry izrazila: Najbolj me seveda veseli opera, kjer se mi je mogoče tudi igralsko udej-stvovati in ker je tam za moj dramatični glas primernejše polje... * * * Operna pevka Wilma de Thierry-Kavčnikova se je rodila v Pregradi na Hrvatskem kot hči tovarnarja in lekarnarja. Vzgojena je bila v samostanu Sacre-Coeur v Pressbaumu pri Dunaju. Že tu se je med drugim intenzivno bavila tudi s klavirskim študijem, ki ga je gojila še dalje po izstopu iz samostana. Ko je bila nekoč na počitnicah ob Vrbskem jezeru in so v družbi mnogo muzicirali, so znanci opozorili njene starše na njen nenavadni glas ter so nagovarjali, naj bi jo dali šolati na Dunaj. Prihodnje leto je že vstopila v c. kr. Akademijo za glasbo in predstavljajočo umetnost, katero je obiskovala šest let in absolvirala z izvrstnim vspehom. Ves čas jo je poučeval v petju profesor svetovnega slovesa E. Unger, čegar pevska metoda (nemška) ji je zelo ugajala. V času pevskega študija je zelo pogosto obiskovala dvorno operno gledališče, kjer je slišala in občudovala vse velike pevce in pevke, ki so takrat peli na Dunaju, n. pr.: Jeritza, Charles Cahier, Piccaier, Caruso... Po dovršenih študijah je koncertirala prvikrat na Dunaju l. 1918. ter je na pomlad istega leta nastopila prvič z opero «Carmen» v Bratislavi, pela je naslovno vlogo, ensemble je bil sestavljen iz moči dunajske dvorne in ljudske opere. To opero so morali radi izrednega vspeha večkrat ponoviti. Po prevratu je koncertirala z velikim vspehom v Zagrebu, Beogradu in v Ljubljani, kjer jo je potem slov. opera pridobila za svojo članico. V naslednjih treh letih je tam nastopila v različnih operah, tako> v Mignon (naslovna LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 205. vloga), v Carmen (isto), v Wertherju (Lota), v Trubadurju (Azucena), v JenuH (cerkovnica), v Zrinjskem (Eva) itd. Lani je z enakim vspehom gostovala v Beogradu. V spomladi je koncertirala v Trstu in v jeseni jo čaka že cela vrsta vlog za ljubljansko operno gledališče... Gospa! Mi vsi smo le drobci svetovne velike luči... tistega vsemira, ki je večen. Če kaj rečemo, ni toliko zaradi nas, kolikor zaradi tistega, kar je bilo, in zaradi tistega, kar ima biti, in rečemo predvsem zato, da bo ta revna zemlja nekdaj obžarjena od večje luči, kot je danes... Ivan Grbec. ©©©©O® Podleski. (Marijana Kokaljeva) Zlato ... po drevju, po tleh, po mlakužah . .. Jesen je ozaljšala barje kakor za ples. Srebrne pajčevine je obesila po grmovju, nasula je nanjo drhtečo roso . .. Povabila je južne sape, povabila je severne vetrove. Pridrveli so. Orgljali so. Valila se je zdaj črez barje sanjava melodija zaljubljenega juga, zdaj pesem divjih strasti, melanholičnih spevov zamišljenega severa . . . zdaj zopet velika simfonija arij obeh vetrov. Kdo je čul to božanstveno skladbo prirode ? Nihče. Človek je posedel po kavarnah, po gostilnah, po mrtvih sobah. A glej, tam je hitela žena. Veter ji je dvigal obleko ; veter jo je hotel dvigniti in odnesli s seboj v čarobno razkošnosl jesenske umetnosti. Obstala je. Sedla je na hlod. Njen pogled je plaval črez valujočo Iravo, trepetajoče drevje, zelenkasto-modro nebo... Ustavil se ji je bil na solncu, ki je bilo polno lepote bledih jesenskih misli. Solnce se ni menilo zanjo. Njegovi žarki so ljubili palmove gaje, da so ležali v njih kakor v zlatih tančicah. Obstal ji je nad drevjem. Drevje se je gibalo, kol bi hotelo z vetrovi neznano kam . . . Pogled ji je obvisel na trati. Trata je sanjala o pomladi . . . In ona ? O ničemer, nihče o njej. „Vdova je ptiček brez toplega gnezda ... Kako modri so Orijenla'ci, ki sežigajo vdove!" je mislila. „Za vse nosi zemlja cvetja, samo za nas ne ... " Sklonila se je. Pri nogah so cveteli podleski. Boječe so gledali ženo, boječe so ji govorili: „Tudi nas ne mara nihče! Vdova, podlesek naj bo cvet vdove. Naš cvelni kelih zre k nebu, v njem je trpljenje, v njem je pa tudi solnčni smehljaj in življenjska sila zlatih prašnikov ..." Vdova je natrgala cvetja. Nesla ga je domov. Vetrovi so orgljali, vetrovi so peli vdovi s šopkom podleska . . . Večer je razgrnil na zatonu svojo rdečo haljo; zrcalila se je na mokrem listju, vrh drevja, na tleh, v mlakužah ... in zakasneli erotični kos je zažvižgal: »Ljubezen... ljubezen... " ©©©©©© STRAN Ž06. ŽENSKI SVET____________ LETNtR II. Ženstvo v boju proti alkoholizmu. (Poročilo Alojzije Štebijeve dne 22. VI. 1924 na protialkoholni skupščini v Ljubljani, ki jo je priredilo «Društvo za gojitev treznosti«), Slovenci se ponašamo s svojimi narodnimi pesmimi in z neko ponosno ljubeznijo pokazujemo na njihovo milino, naivno poezijo in iskreno prisrčnost, češ, takšna je v bistvu naša narodna duša, kakor se zrcali v teh pesmih. Med temi pesmimi imamo pa tudi ono zelo poskočno in razposajeno, ki pravi: «Še kikelco prodala bom, za sladko vince dala bom». Žena, dekle govori te besede. Po njih bi sklepal človek, da so naše žene velike prijateljice alkohola in da se lahkomiselno udajajo njegovi omami. Vendar mislim, da naše ženstvo prav malokdaj napravi tako, kakor poje narodna pesem in da je v našem ženstvu vobče precej odpora proti tej «golj'fivi kači». Morda ne izvira tu odpor toliko iz poznanja strahotnih posledic uživanja alkohola, temveč da poteka bolj iz neke prirojene sramežljivosti, ki prikazuje alkoholiziranega človeka kot neestetičen pojav. Ta prirojeni odpor.bi bilo treba ojačiti s, populariziranjem znanstvenih izsledkov o posledicah ne le prekomernega uživanja alkohola, temveč tudi o posledicah takozvanega zmernega uživanja, ki ob izvrstnih prilikah rado prekorači mejo zmernosti. Ako premotrimo s tradicij onalnega gledišča vlogo in položaj žene kot člana družine in družbe, tedaj moramo zaključiti, da bi bila žena lahko marsikaj storila vsaj za omejitev popivanja, da bi bila lahko izločila alkohol iz vseh onih intimnih domačih prireditev — kakor so krst, birma, svatba i. t. d. — in da bi proti njemu lahko nastopila tudi v širšem krogu. Med našimi kmetiškimi ženami je globoko ukoreninjena misel, da bi bilo na škodo ugleda vsake najbolj revne bajte, ako bi ob porodu ne pozvali tudi duha, ki se pretaka v vinu. Mislim, da ni bajka ono, kar pripovedujejo ljudje o izgubljenih novorojenčkih na povratku s krsta. Tako se profa-nira svečan in intimen družinski akt. Grdo in škodljivo je popivanje ob krstu in vsaka mati bi takrat, ko je ona središče brige in nege, z vso odločnostjo lahko zahtevala, da se izvrši uvod novega bitja v življenje brez tega ogabnega obiležja. Prav tako energično bi se uprla lahko vsaka mati — seveda ako bi bila poučena o silni škodljivosti alkohola — temu, da jej ob porodni postelji stoji steklenica z vinom. Bajko o moči, ki jo vliva alkohol oslabljenemu organizmu, bi morali vsi z vso odločnostjo pobijati, predvsem oni, ki prihajajo v neposredni stik s porodnico: babica, zdravnik, duhovnik. Ako bi ti trije faktorji ne zamudili nobene prilike, da bi poka-zovali na varljivo moč alkohola, gotovo bi polagoma, v teku let spremenili stvar tako, da bi ne bil alkohol nikjer in nikdar več drug ob porodu in krstu. Svatba brez vseobče pijanosti bi po pojmih presežne večine slovenskega ljudstva ne bila svatba in manjkal hi jej glavni znak, da se je to LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 207. dejanje izvršilo pravilno. Ali je v mišljenju ogromne večine naših ljudi sploh mesta za misel, da je mogoče pravo, čisto veselje brez alkoholne omame? Z alkoholom je treba podžgati vse duševne funkcije, da pridejo v oni stadij, ki je primeren svečanosti. Pije se, zaliva se, nalivajo se ženin in nevesta, starejšina in svatje, dokler ni vsa družba omamljena in ne ve več, kaj da dela. Časopisi in sodne razprave nas potem obveščajo o posledicah alkoholizirane svatbene družbe. Tudi tukaj bi imela nevesta — ona je važen faktor pri svatbi — lep delokrog, da bi preprečila ono, kar prinaša morda njej in potomcem veliko škodo. Ali njo je treba preje temeljito poučiti, njej je treba z vso prepričevalnostjo dokazati, da je alkoholizirano svatbeno slavlje ponižanje tega lepega dne v njenem življenju in da jej prinese lahko ogromno, nepopravljivo škodo. Te dni smo imeli priliko, da smo gledali v Ljubljani ogabne prizore — strašno pijane fante, ki so se odzvali svoji vojaški obveznosti. Prišli so že do nesvesti pijani v mesto. Tukaj so potem z neko naslado poka-zovali svojo pijano korajžo, njim in nam vsem v sramoto. V februarju letošnjega leta sem videla v Beogradu fante, ki so prišli s sela v mesto po enakem poslu. Tiho, mirno, resno je šla povorka teh. fantov v mesto, ob kraju so korakali njihovi roditelji. Na vseh obrazih nek svečan izraz resnosti, kakor odgovarja temu preokretu v življenju. V dno duše me je bilo sram pred temi preprostimi seljaki, ko sem se spomnila, kakšni prihajajo naši fantje ob takih prilikah v mesto, naši slovenski fantje, sinovi tistega naroda, ki se toliko ponaša s svojo visoko kulturo. In zopet te dni sem se spomnila onih preprostih, po naših pojmih «nekulturnih» srbskih seljakov, ko sem gledala naravnost zdivjano početje slovenskih rekrutov. In še na neki drugi doživljaj se spominjam. V železniškem vozu sem se vozila z nekim muslimanskim Bosancem, ki je bil odslužil svojo vojaško dobo v Celju. Vprašala sem ga po vtiskih, ki jih je bil odnesel iz Slovenije. Odgovoril mi je s strašnim preziranjem: «Vsaka druga hiša «birtija», konji se kar sami ustavljajo pred «birtijami», kadar se vračajo kmetje s trga domov, ob nedeljah je vse vprek pijano, staro in mlado, moški in ženske.* Ali niso take sodbe naravnost porazne za vso tisto naše bahavo ponašanje s slovensko kulturo? Koliko dobrega bi lahko storila naša kmetiška dekleta, da bi odvrnila fante od brezmejnega popivanja na dan, ko odhajajo z doma v novo razdobje življenja. Ali nje bi bilo seveda najpreje prepričati o ogabnem vtisku, ki ga napravljajo pijani fantje na vse — če že ne upoštevamo druge škode, ki jo napravi med to mlado četo alkohol. Organizacije mladih deklet so skoraj v vsaki vasi — kakšno lepo nalogo bi imele v pobijanju alkoholizma. Stvar faktorjev, ki vodijo te organizacije, bi bila, da opozore dekleta na važnost tega problema. Vsakovrstne veselice, ki se prirejajo v dobrodelne, nacijonalne in druge lepe in vzvišene namene, bazirajol običajno na kvantumu popitega STRAN 208 ŽENSKI SVET LFTNIK II. alkohola. Žene imajo pri teh prireditvah veliko vlogo in zopet imajo odprto polje dela. Nekatera ženska društva — kakor Mariborsko žensko društvo, Kolo jugosl. sester v Celju — so pričela vztrajno borbo v tem smislu, da se izloči alkohol od onih prireditev, kjer se računa na njihovo sodelovanje. Nimajo lehkega stališča, ker si naša družba ne more misliti veselja brez strupa. Žene v boju proti vsem tem zlim navadam, z znanstvenimi razlogi oborožene, bi po mojem mnenju lehko mnogo preokrenile na boljše, ako upoštevamo favno njihovo stališče v družini in družbi. Seveda bi morale biti vztrajne, zavedajoč se, da je boj proti tradicionalnem mišljenju najtežji. Znanstvena raziskavanja o posledicah alkohola na potomstvo bi jim dajala ostro orožje v tem boju. Iz obsežne literture, ki jo hvala bogu imamo o tem, naj navedem samo sledeče dejstvo, posneto iz dela «Der Alkoho-lismus» monakovskega zdravnika drja. Gruberja. On navaja v tem delu uspeh raziskovanj švicarskega zdravnika Bezzolija in pravi: «Naziranje, da so v pijanstvu spočeti otroci manj vredni, ni po raziskavanjih Bezzolija več hipoteza. Ob priliki ljudskega štetja v Švici 1. 1900. je on izvršil štetje idiotov. To štetje je izkazalo približno 9000 idiotov. Pri preiskavi teh nesrečnikov je dognal, da so bili spočeti v glavnem v dveh kratkih obdobjih koledarskega leta, namreč v predpustu in ob času vinske trgatve. Čas trgatve je prihajal v poštev prav v onih kantonih, kjer raste vinska trta. V ti dve obdobji z najvišjim številom spočetih idiotov je padlo hkratu najnižje število za spočetje normalnih otrok Prepojitev starišev z alkoholom v onih dveh obdobjih je zakrivila idiotijo 9000 bitij. Raziskavanja drugih avtorjev o spočetju duševno in telesno manjvrednih ljudi so pokazala najrazličnejše rezultate. Obremenitev po prednikih kot vzrok manjvrednosti je po nekaterih raziskovalcih pri 30 %'¦ in tudi več teh nesrečnikov ter se zlasti odlikuje moška vrsta prednikov s pijanstvom.« Navedla bi lehko iz znanstvene literature o alkoholizmu še mnogo: o sterilnosti starišev alkoholikov, o splavih, povzročenih vsled pitja matere, o mrtvorojencih, o visoki umrljivosti v prvih letih življenja — vse, vse na račun te najbolj pogubne strasti, te strašne kuge, ki povzroča toliko rodbinskih tragedij, toliko socijalnega zla, toliko groznega trpljenja zlasti žen, ki so priklenjene na može pijance. Alkoholizem pa ni le zlo za poedinca, on je zlo za nas kot celoto, ker nam jemlje odporno silo v življenjskem boju, ker zmanjšuje naše narodno gospodarsko bogastvo, ker nas ovira na pohodu k pravi, obči kulturi. Narod, ki potrosi na leto za alkoholne pijače milijone in milijone — kakor je to v naši državi — se ne more, se ne sme šteti med kulturno elito človeštva, zlasti ne, če niti ne podvzame prav resnih mer v doslednem boju proti alkoholizmu. Ako smatramo alkoholizem za socijalno zlo, tedaj moramo pričeti boj tako, da ga zadenemo pri korenini in ne smemo tega boja izolirati iz onega LETNIK II. ŽENSKI- SVET STRAN 209. splošnega gibanja, ki gre za lem, da iz temelja reorganizira ustroj današnje družbe. Kapitalizem nosi tudi za strahotno razširjenje alkoholizma največjo krivdo. To spoznanje, ki nam bi moralo biti pri vsem socijalnem delu vodnik, nas pa seveda ne sme ovirati od tistega dela, ki bi bilo v stanju, da vsaj omeji in omili najhujše njegove pojave, ker vedno je še boljše, da imamo zakrpano suknjo, kakor pa da smo brez nje. Ako bi očrtala samo približno delokrog žene v tem podrobnem delu, moram predvsem naglašati tudi tukaj: žene, borimo se za volivno pravico, da bomo dobile priliko udejstvovati se v zastopih, kjer se odloča o nas, a brez nas, kjer bi se moralo odločati o občih koristih naroda, a. se odloča le o onem, kar je ljubo eni ali drugi politični stranki. Poleg tega boja za eno izmed najbolj učinkovitih sredstev, ki bi omogočilo ženam sodelovanje za obči napredek vseh, ima žena mnogo prilike, da v najožjem in širšem krogu deluje proti razširjenju alkoholizma na način, kakor sem ga omenila uvodoma. Imamo pa še drugi način dela. Mislim na ženske organizacije, ki so doslej posvečale malo pažnje temu problemu. Naloga ženskih organizacij bi bila, da posredujejo ženam temeljito znanje o posledicah uživanja alkohola. Brez temeljitega znanja je boj brezuspešen. Zdelo bi se mi umestno, da bi zahtevale ženske organizacije od ministrstva narodnega zdravja prireditev specijalnih tečajev, na katerih bi strokovnjaki seznanjali odposlanke ženskih društev z vsem materijalom, ki se lahko uporabi v boju proti alkoholizmu. Izvežbale bi se za vse kraje naše domovine agitatorke, ki bi gotovo izvršile potem plodonosno delo. Zlasti bi pri stariših mladine, ki po različnih mladinskih organizacijah dobiva prvo pobudo za življenje brez alkohola, dopolnjevale ono, kar je potrebno domu, da ne podira onega, kar daje mladini šolska in izvenšolska pobuda dobrega. Mnogo dobrega v našem podmladku pokvari to, da čuje na eni strani dobre opomine, a na drugi strani zapazi ravno nasprotstvo tem besedam v dejanjih onih, ki so mu po prirodi avtoriteta in zgled. Naše ženstvo naj resno premisli ogromno moralno in materijalno škodo, ki nam jo prinaša alkoholizem, naj posveti svoje sestanke razmotrivanju tega socijalnega problema in uverjena sem, da bo našlo dobra pota, da bo strnilo vi;o svojo voljo za učinkovit boj proti temu socijalnemu zlu. ©g©©®© Naša povest. (Fr. Ločniškar.) Solnce za gore zapada, A vse daljša, vse temnejša dolge sence riše nam; v našihdušah je bolesl, kol iz daljnega prepada ker iznova se ponavlja hladen veter piše nam. našega rodu povest. .. ©E©©©© STRAN. 210. 2ENSKI SVET LETNIK II. DRUŠTVENA POROČILA Žensko dobrodelno udruženje v Trstu. Upravniški podatki «Ženskejfa Sveta» za 1. 1923.; iz poročila na zadnjem občnem zboru Ženskega dobrod. udruženja. (Radi pomanjkanja prostora se podatki niso mogli prej objaviti.) «Ženski Svet» se je tiskal v prvem letu v 2500 izvodih. Naročnic je bilo v Jul. Krajini 1600, v inozemstvu 500, ostale štev. so bile razpečane v razprodaji. Prometa je bilo v prvem letu Lir 46.620'20, in sicer dohodkov Lir 24.103'25, stroškov Lir 22.516'95. PREJEMKI: 1) Naročnina (v Jul. Krajini) . . L 15.717.20 2) „ (v inozemstvu) . . „ 2.389'— 3) Darovi.....__ . . . . „ 82115 4) Prispevki za počitniško akcijo potom lista .......„' 573' — 5) Udruženje založilo L 100'-- Razni dohodki . L 192'— . 292"- 6) Prejemki za Udruženje in dr. institucije.........„ 179-25 7) Razni mali prejemki . . . . „ 70'30 8) Od razprodaje lista . . . . „ 2.729'85 9) Od inseraiov.... . . ¦ „ 1.379"— Skupaj . L 24.103-25 IZDATKI: 1) Tiskarni „Edinosl".....L 16.008-95 2) Klišeji ...:.....' 711-32 3) Priloge.........„ 4^0-— 4) Honorarji........„ 856-50 5) Režija: Ekspedicija....... „ 1.10690 Poštnina (tekoči račun) . . . „ 736'55 Ekspedicija v inozemstvo . . „ 105' — Poštni stroški uprave, uredn., kolki . . .';-...... „ 355-15 Pisarniške potrebšč., kartoteka „ 382'30 Provizija za inkaso . . . . „_____70'— Skupni režijski stroški . L 275590 6) Razno: Potnine......... L 125"— Za slike narodnih noš..... 743'— Razni mali izdatki.....„ 123" Udruženju in drugim institucij. „ 152'30 „ za potniško akcijo „ 575"— Provizija za inserale . . . . „ 655'98 Skupaj . L 22.516-95 1 m e t c k : Prebitek :....... L 1.586-50 Terjatve na naročnini . . . „ 3.82420 „ za inserale . . . „ 676-— , Skupaj . L 6.086-50 Uprava za Jugoslavijo izkazuje : Prejemkov......Din. 19.812-02 Izdatkov ........ 15-370-87 Prebitka . Din. 4.441'15 Tirjalve na naročnini . . „ 5.184'50 Imelek upr. za Jugoslavijo . Din. 9.625'65 Dolg: Tiskarni „Edinost" .... L 6.566"— Uredništvu.......„ 1.000'- Honorarji, razno......, 76' Skupni dolg . L 3.642' Pri tej priliki moramo omeniti, da veliko naših lanskih naročnic še doslej ni poravnalo svoje naročnine, tako da smo doslej iztirjali komaj 50% ob novem letu izkazanih terjatev. Moramo zato ponovno prositi dotične naročnice, naj čimprej poravnajo svoj lanski dolg, da lahko krijemo lanski primanjkljaj. Te dni bodemo ponovno razposlali opomine, upamo da ne brezuspešno! Uprava. Kulturno gibanje naše ženske mladine na deželi. Skromno, brez vsake reklame deluje naša ženska mladina po deželi. Ko čitaš dnevnike, kaj najdeš v njih o našem dekletu? Kvečjemu tu pa tam kakšno abnormalno prikazen, kakšen posamezen primer izpred sodišča, in naše stare mamice se križajo in vzdihujejo in tarnajo: «Joj, kaj bo z nami, kako je dandanes svet pokvarjen; detomori, tatvine, potepuštvo — vsega tega nekdaj ni bilo.» Me pa pravimo, da je vse to že bilo in bo, žalibog. Nekaj bi pa rade iztaknile, česar res ni bilo nekdaj, t. j. ono tiho kulturno delo naše mladenke na deželi. Nemogoče je podati o tem podrobnem delu splošen pregled, naj zato navedemo za enkrat le en zgled. V prijazni vasici Tomaj na Krasu so imele nedavno temu dekleta sestanek za ustanovitev dekliškega krožka. Na sestanku, ki so ga priredile iz lastne inicijative in ga tudi same vodile, so podala domača dekleta med drugim sledeča poročila: «Ljubezen do domače hiše», «Utisi iz razstave ženskih ročnih del v Trstu« in «Gojimo cvetice«. Na našo prošnjo so nam dekleta poslala svoja poročila in smo bile res prijetno izne-nadene. Žalibog nam vsled pomanjkanja prostora ni mogoče objaviti vsaj izčrpnih izvlečkov teh poročil, kakor bi zaslužila. V poročilu o domači hiši se zrcali vsa ljubezen do lastne, kmečke hiše. Predavateljica pov-darja s ponosom, koliko zaslužnih slov. mož je izšlo iz priproste kmečke hiše, Slika dalje vse pestre spomine iz otroške dobe, IZVESTJA LETNIKU. 2ENSKI Id nas vežejo na. našo domačijo, in povdarja posebno njen pomen za slov. ženo, ki prebije večino življenja v svoji hiši in katere dolžnost bodi, da neguje z vso ljubeznijo to svoje kraljestvo. Omenja dalje, da, žal, marsikdo ne ceni dovolj svoje rojstne hiše . in jo večkrat lahkomiselno zapusti, toda enkrat pride gotovo čas, ko se mu vzbude spomini na otroška leta, in tedaj obžaluje svoje nepremišljeno dejanje. Ko-nečno apelira predavateljica na matere, naj že v zgodnji mladosti vcepijo otrokom v srce ljubezen do rojstne hiše. Kaj zanimivo poroča druga predavateljica o ufisih, katere je na njo napravila naša razstava ročnih del, ki jo tudi primerja z razstavo roč. del v zavodu Šolskih Sester v Tomaju. Razprava je res stvarna' in nam podaja nov dokaz, kako velikega pomena so slične razstave za naše ženstvo. Predavateljica omenja, da je imela tržaška razstava bolj mestno obilježje, razstavljena dela da so bila dragocenejša in bolj umetniška, medtem ko so bila tomajska bolj praktičnega značaja. K temu bi le omenile, da se v naših tečajih, katerih delo je pokazala naša razstava, goji v prvi vrsti praktično ročno delo. Ko bi mogle razstaviti vse praktične stvari, ki so jih izvršile naše gojenke, bi gotovo prevladovala praktična dela. Teh pa nismo mogle razstaviti, ker so se takoj vpo_ rabila. Vsekakor moramo reči, predavanje je bilo res stvarno in lepo in ga je predavateljica zaključila s temi besedami: «Enega se pa posebno lahko učimo od tržaške razstave: vezenja ' z narodnimi motivi. Pri nas je bilo tako vezenje opaziti le na par kosih. ' To vezenje se je včasih tudi med slovenskim ženstvom bolj gojilo. A ko se je začela izgubljati narodna noša, je izginilo tudi vezenje narodnih motivov. Žene vseh drugih slovanskih narodov še danes zelo goje narodno vezenino. Kako lepi so prti in prtiči z narodnimi motivi, a tudi poletni obleki se silno podajajo. Začnimo se bolj zanimati za narodno vezenje!« Beležimo z zadoščenjem in ponosom ta lepi zgled kulturnega dela naših deklet na deželi, ki gotovo ni osamljen in kateremu želimo mnogo posnemovalk! M. „Hazena". (K slikama na naslovni strani priloge.) Nič ni tako pospešilo širjenja moških poklicev med ženstvom kakor vojna doba. Z moškimi poklici so se navzele ženske tudi njihovih navad, predvsem njihovega športa. Tako so skušale oprijeti se tudi nogometa, ki je postal manija moške mladine po vesoljnem civiliziranem svetu, toda ta šport je deloval škodljivo na organizem ženskega telesa. Kot nadomestilo za nogomet je iznašla zveza Čeških športnikov leta 1916. novo igro z žogo, kateri je nadela ime «H a z e n a» (haziti = metati). SVET STRAN 21ir; Zdravniški zbor je konštattral, da je ta,. igra ne samo lepa, marveč tudi za ženske zelo koristna. Z gojenjem te vrste .športa zadobi žena nenavadno energijo, postane bolj razvita, elegantnejša in bistrejša. Hazena je na mah preplavila vso Čeho-slovaško, tako, da je danes skoro ni Vasi, ki bi ne imela svoje Hazena-družine. L. 1.921. je osnoval HAŠK v Zagrebu prvo Hazeno in od tedaj se širi tudi v Jugoslaviji. Tudi pri nas v Jul. Krajini se je že pojavila Hazena in sicer najprej v Opatiji, že L 1922, v področju športnega kluba 01ymp. Sekcija se je razdelila v 2 grupi, ki sta že po 3 tednih vaje imeli svojo prvo • medsebojno tekmo, ki je končala z rezultato n 12:'9 v korist .rdečih. Istega leta je že tekmovala z J. S. K. Viktoria iz Sušaka in odnesla zmago s 6:2. Obodrena. s to zmago in obogatela na izkušnjah je opatijska sekcija prirejala tekmo za tekmo z raznimi tekmovalkami iz Sušaka, Reke, Bakra in Zagreba in je pri 12 tekmah dala 79 goalov in prejela 38. O priliki-mednarodnega turnira v Bakru je opatijska družina dokazala, da nikakor no zaostaja za družinami Jugoslavije in da postane- gotovo resna tekmovalka na. mednarodnih tekmah. Tudi v Trstu se zadnje čase množe družine' Hazene. Ima jo že S. D. Adria in Mladinsko društvo Prosveta, v okolici: Opčine, Barkovlje in kakor čujemo, se pripravlja še drugod. . • . .. Me moramo ta razvoj na športnem polju le iskreno pozdraviti, kakor pozdravljamo vsak napredek sploh. Želimo le, da bi .u' da.sl P««>bl ugled, in v skrbi, ustreči rastlin, dreves in klopi, ki spadajo v vrt, vsak! mozev' "lji. Letni stroški se ravnajo in v sredini studenec in vodnjak. P° dohodkih. P" obedu ostalo mleko se TT. ,. . ;.. ... . predela v maslo. Ulje in sladkor se pn- Hišna gospodinja se mora ogibati druščine pravi doma, ravnotako se prede in tke; beračev - budistov in drugih prosjakov, po- tako ima vedn0 pri hiši yrvi in vrvice. kvarjenih in zvitih žensk, vedezevalk m Hišna gospodinja se saraa pobriga za či-čarovme. Pri obedih pazi, kaj je všeč mezu ščenje in drobijenje riia< katerega zrnje in in kaj ne, kaj mu škoduje ali koristi. Kakor clama se uporablja na več načinov. lzpla-hitro zasliši šum korakov vračajocega se čuje mezdo služabnikom, nadzoruje obdelo-moža, vstane in se naglo pripravi, da iz- ,anje poljat erede, gradnjo voz, skrbi za polni njegova povelja; ukaze služabnikom, kozCi petcline, prepelice, papige, škorce, da mu umijejo noge, ako Jih ne ona sama. kukavice, paVBi 0pice in jelene, in vodi Kadar gre z možem od doma, se lepo oble. konečno seznam dnevnih dohodkov in če in nakiti, m brez njegovega dovoljenja stroškov. Stare in obnošene obleke podari si nikoli ne dovoli sprejeti povabil, pnso- delavnim in zvestim služabnikom za dokaz, stvovati porokam, iti v družbo prijateljic da 2na ceniti njih služb0, ali napravi iz ali obiskovati svetišča bogov. . Vselej ga njih kaj drugega koristnega. Skrbno pre-vpraša za mnenje, kadar bi se rada udelc- gleduje Sode, v katerih se pripravlja in žila kake igre, telovadbe ali kaj podobnega. hrani vin0| ;n 0dvrže nerabne. Nadzoruje Povsod zadnja seda; prva vstaja in spečega vsai-0 nakupovanje in prodajo. Sprejema moža nikdar ne budi. -t uljudno moževe prijatelje, jim ponudi cvetic, Kuhinja mora biti v tihem in skritem delu mazila, kadilo, liste in orehe drevesa belel. hiše, da nimajo tuji ljudje vstopa; gospo- Za tasta in taščo ima še posebne obzire, dinjina skrb je, da je tam vse čisto in v pritrdi vsaki njiju volji, jima nikdar ne na-redu. sprotuje, govori z malo besedami, a ne V slučaju, da se mož slabo obnaša z njo, odurno in suho in se nikoli ne smeje pre-ga ne sme preveč grajati, najsibo še ka- glasno. koršnakoli neprijetnost, ki jo je zadela. Ne V moževi odsotnosti — kadar je on na bo imela sramotilnih besed, marveč ga po- potovanju — nosi pametna žena samo na-hlevno s spravljivimi besedami opomni na vadno obleko in drži vse poste v čast bo-napake, ravnotako če je mož sam ali v govom. Naj še tako težko pričakuje poročil družbi prijateljev. Predvsem ne sme biti od moža, ne zanemarja radi tega gospo-prepirljiva, . ker ni nobena ženska slabost dinjskih dolžnosti. Spi v bližini najstarejših možu tako zoprna kot ravno prepirljivost. služabnic in se uljudno obnaša z njimi. Ogiblje se slabega govorjenja, ne pogleduje Skrbi za vse možu drage in ljube stvari in od spodaj navzgor, se ne ustavlja pred nadaljuje dela, katera je mož začel pred LETNIKU. ŽENSKI odhodom. Sorodnike in prijatelje poseča samo v slučaju smrti in velikih praznovanj; prihaja v priprosti obleki, spremljajo jo moževi služabniki in ostaja tam malo časa. V soglasju z najstarejšimi v hiši se udeležuje domačih praznikov in postov. S sodelovanjem poštenih služabnikov kupuje in prodaja kakor trgovci, da tako pomnoži premoženje. Dohodki se zvišajo, stroški znižajo kar najbolj mogoče; ko se vrne soprog, ga sprejme navadno oblečena, da mu pokaže, kako se je nosila v njegovi odsotnosti, mu predloži darila in drugo, kar je potrebno za opravljanje daritve. Taka so pravila o obnašanju krepostne Indijke. _________ cKama Sutra» je v Indiji najstarejša in še dandanes v mnogih ozirih najpopolnejša knjiga o ljubezni in ljubezenskih stvareh. Pred 2000 leti jo je sestavil Vatsyayana, kateri je vse, kar se je do takrat pisalo, zbral, uredil, popravil in izdal pod imenom «Kama Sulra» (Knjiga ljubezni). HIGIJENA Zobne bolečine. Navadno bole zobje, ker gnijejo. Za prvo pomoč stolci galuna in vzemi malo tega praška na vato ter jo položi na bolni zob. Ko se začne galun topiti, ovira gnitje, ki draži živec, in bolečina pojema. Ko prideš do denarja, pa ploiribo na zob. Krvaveče rane. Ako se vrežeš in ti teče iz rane kri, pomoči takoj kosmič vate ali pa čisto platneno krpico v zelo vročo vodo, najbolje v vrelo, da je razkužena. Ožmi jo in tesno položi na rano. Kri se takoj ustavi. Ta način je čudovito uspešen, mnogo boljši od obkladka z mrzlo vodo. Arnikova tinktura (10 kapljic na J's 1 vode) tudi ustavi krvavenje. Da v takih slučajih ohladiš notranjo žejo, ki nastane pri krvavenju, pij samo malinovec ali sadne šoke z vodo. Za ustavljanje krvi so sicer najbolj zanesljivi lekarniški pripomočki. Ako jih pa nimaš pri roki, pazi predvsem, da si rane ne zastrupiš z nesnago. Zato jo prav hitro izperi pod vodovodom in trdno obvezi ter drži dotično mesto kvišku, da je naval krvi manjši. Ako pa nimaš pri roki popolnoma • čiste ali prevrete vode, tedaj pa iztisni rano, da odteče zgornja kri, ki izpere nesnago, nato pa pritisni ranico za nekaj časa z umitim prstom. Črez nekaj časa vzemi prst proč in pusti rano odkrito. Kri ima namreč to svojstvo, da se hitro strdi in sama zapre rano. Vendar moraš paziti, da ne pride nanjo prah ali druga nesnaga. KUHINJA Fina češpljeva marmelada. Na 3 kg olupljenih češpelj, katerim si odvzela ko- SVET STRAN 213 ščice, vzemi 1 kg sladkorja. To skuhaj, da se lepo razpusti. Mešaj skoraj neprestano, da se ti ne prižge. Še toplo marmelado deni v kozarce in ko se popolnoma ohladi, zavezi. Češplje v kisu. Za 5 kg češpelj, čreienj ali kakega drugega sadja zavri /i 1 vinskega kisa, Y> 1 vode in 1 ]/> kg sladkorja. To troje pokuhaj in vrelo nalij na pripravljeno sadje, ki si ga na tesno zložila v glinasto posodo. Naslednjega dne odlij sok, prevri ga in vrelega zopet nalij na sadje kakor prvi dan. Tretjega dne prevri odcejeni sok iznova, pokuhaj v njem nekoliko še sadie, ohlajeno zloži zopet v lonec in nalij povrhu soka. Ko se docela ohladi, zavezi Ione; s pergamentnim papirjem in ga hrani na hladnem ter suhem prostoru. Fin češpljev kompot za zimo. Kuiiaj četrt ure češplje brez koščic, toda neolup-ljene in toliko sladkorja, kolikor ga pri-deneš sadju za takojšnjo uporabo. Vode seve ne sme biti nikake zraven. Češplje ne smejo biti razkuhane. Ohlajene deni v glinasto posodo najboljše vrste in ne v kozarce. Navrh nalij za pol prsta debelo masti ¦ Cereš» ali stopljenega loja, ki se hitro strdi. Na ta način ne pride zrak do sadja in se ne pokvari. Posodo dobro zavezi in jo hrani na hladnem prostoru. Sadje, na -ta način vkuhano, se posebno dobro podaia k praženjem. M. Z. GOSPODINJSTVO Cvetice na mizi. Tudi za okrašenje mize je treba dobrega okusa. Nikakor ni elegantno, če postaviš sredi pogrnjene mize velik pisan šop in se dalje ne zmeniš več zanj. Moderni okus zabranjuje. nekdaj tako priljubljene visoke vaze, ki so navadno predstavljale bogat kovinski ali porcelanasti izdelek, a so obenem zastirale povabljencu pogled preko mize. Sedanji cvetični nastavki so nizki in široki lahko so pa tudi ozki z eno samo cvetko, toda nastavki in cvetke morajo biti vsi enaki. V splošnem velja pravilo: cveti na kratkih pecljih, vsi iste vrste in iste boje, popolna harmonija. Za ta okrasek so zlasti pripravne spominčice (Vergissmeinnicht, Marijine rožice), ki nali-kujejo sinjemu oblačku, vzetemu z jasnega neba v počeščenje gostu. — Cvetice na mizi ne smejo duhteti, ali vsaj prav nežno. Močan vonj je lahko nadležen ali celo škodljiv osebam, ki so občutljive, nervozne ali trpe na jetrih. Zato nikakor ne smemo povzročati gostu glavobola ali celo omotice s tem, da ga silimo duhati razdražljive šmarnice, jasmin, magnolije, vrtnice. Bolhe in stenice so včasih krive, da peša otrok. Ni čuda, če hira nežno bitje, če se rede ob njem debele stenice, ki ljubijo otročjo kri posebno. Naj bo zibelka, kakor so bile nekdaj, naj bo pleten koš ali vo- STRAN 214. ŽENSKI' SVET LETNIK H. ziček, stenica in bolha najdeta' pot vanj, iz njega se spravi ste'nica težko. Stenica prenaša baje tudi jeliko, je čisto mogoče, da ¦ je umrl marsikateri otrok vsled steničjoga pikanja ali da je postal saj vsled tega bolj sprejemljiv za bolezen; ki se ga je lotila. Navadno napraši mati ali pestunja otrokovo posteljo na debelo s caherlinom, ki škoduje bolj otrokovim nežnim pljučam. Jedke snovi, če se ne razkade dovolj, tudi Škodujejo. Otroka ne puščaj nikdar v iflokrih plenicah, posteljico nesi vsak dan na zrak, opari jo, če je možno, če ne, snaži s terpentinom, ki je še najmanj škodljiv za pljuča, a tudi duh mora izpuhteti, predno pride otrok v posteljo. Gnide pokajo, ako namažeš glavo s petrolejem in jo zavežeš z gostim robcem, da se ne izpuhti. Čez uro ali dve razčeši lase z gostim glavnikom in bodi na solncu ali pripeči, da se izgubi duh. Petrolej ni škodljiv, ravno narobe. Ako ni pomagalo prvič, ponovi. — Zmoči robec v žganju in obvezi •glavo. — Pomaga tudi umivanje z dobrim gorkim vinskim kisom, s sodo ali mazanje z rožmarinovim oljem. — Mast zoper uši, ' ki se dobiva v lekarni, je večkrat strupena, ¦povzroči obolenje oči, bolečine v glavi. IZ NAŠE SKRINJE. Naši Gorenjci. (Nadaljevanje). B i n k o š t i. Na Binkoštno nedeljo zadoni že ob treh zjutraj po vseh cerkvah glasno pritrkavanje. ki traja- celo uro. Tedaj gre zbudit hišni gospodar vso družino in potem molijo kleče vse tri dele rožnega venca. Da prihajajo iz svojih ležišč več ali manj kisli obrazi, je umevno, kajti ni posebno prijetno tako zgodaj zapustiti gorko posteljo. Ko. je molitev, končana, gredo «rosico brat». Binkoštnega jutra rosa ima baje to posebnost, da obvaruje obraz peg, izpuščajev, tvorov in drugih kožnih bolezni. V ta namen se mora poklekniti na tla in z obrazom podrgniti po mokri travi. Pri tem se morajo govoriti naslednje vrstice: «Oj ti binkoštna rosica, Matere Božje si škropica, obvaruj mene turov (tvorov) in peg in drugih kožnih nadlegi« V naši vasi vedo povedati o nekem hlapcu, ki je šel «rosico brat», da bi se iznebil mozoljev, ki jih je imel vse oolno po obrazu. Ko se je valjal po travi, je pa nesreča hotela, da je zadel z obrazom na nekaj, kar živali — včasih pa tudi ljudje — puščajo v travi. Razume se, da se je poi-?m njegova molitvica končal-i s prozaično kletvico. V ostalem smo praznovali Binkošti povsem slično drugim praznikom. Izvzeti so bili seveda srečni birmanci in njihovi botri. Zadnje čase so se lepe birmanske navade precej predrugačile, čemur so mnogo klive razmere, v katerih živimo sedaj. Ko sem bila jaz birmanka, je bilo tako.le: Četudi je bilo med mojo materjo in mojo botro že domenjeno, vendar sem morala botro sama še posebej prositi za to uslugo. In ko mi je «dala besedo», potem je šale zares držalo. Odslej je odločevala glede birme izključno samo botra. Štirinajst dni pred Binkoštmi mi je kupila blago za obleko in me peljala k šivilji. Obleka je bila svetlo siva. (Sedaj vidim gorenjske birmanke po večini v belih oblekah, toda takrat bela obleka po kmetih ni bila v navadi). Na dan birme je prišla k nam neka stara soseda ter mi z dvorogljatimi razbeljenimi vilicami nakodrala lase. Toda ženica ni bila temu delu posebno vajena, ali pa so se ji preveč tresle njene stare roke, resnica je namreč, da me je zelo opekla po glavi. Jaz pa sem vsled tega že tedaj zadobila tako antipatijo do kodranja, da se podobno orodje nikoli več v mojem življenju ni smelo približati mojim lasem. Na glavo so mi pripeli venec suhih rož. katerega mi je tudi kupila botra. Botra pa je bila oblečena v črno svileno obleko, na glavi pa je imela pečo. K birmi sva se peljali v mesto v starem koleslju, v katerega je bil vprežen prav tako star konj. Voznik je bil botrin oče. ¦ Po birmovanju sva šli z botro v slaščičarno, kjer me je že čakal robec, napolnjen s piškoti. (Kakor mi je pozneje pravila botra, so stali piškoti z robcem vred 1 goldinar). Potem mi je kupila še rožnivenec, masno knjigo in — orglice, ki so bile zame vredne več nego vse drugo. Ko je bilo vse to spravljeno, sva šli v gostilno, kjer naju je čakal voznik. Tam smo se dobro okrepčali, ' toda opijanili se nismo, kar se pri mnogih, žal, še vedno čestokrat dogodi. Nato smo se odpeljali domov in tedaj mi je botra stisnila v roko srebrn križa.vec Marije Terezije, ki je imel -vrednost dveh goldinarjev. Na opomin matere sem se bo-trci kolikor mogoče lepo zahvalila za vse usluge in dobrote, nakar je bilo birmovanje končano. Hvalevredno je, da birmanci ohranijo do svojih botrov hvaležnost in spoštovanje skoro za vse življenje. Tako na primer bi se smatralo v veliko nehvaležnost tistemu, ki ne bi šel čestitat svojemu botru k njegovemu imendanu, pa naj si bo birmanec že tudi popolnoma dorasteL Pa tudi botri ostanejo svojim birmancem vedno naklonjeni. Ako nikjer drugod, pri. botri mi je vedno «Miklavž nosil» in botra bi bila užaljena, ako bi ne bila prinesla k njej »nastavit«, Pa tudi pozneje,ko sem že dorasla.se je vedno z ljubeznijo zanimala za mojo usodo. Bilo mi je jasno, da me uprav radi botrinje smatra za nekako svojo sorodnico. LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 215. Ako birmanee. umrje, se vedno obvosli botra, da pride k pogrebu. V nasprotnem slučaju — če umrje boter — se pa mora udeležiti pogreba birmanee. Vasovanje. Ko dopolni fant osemnajsto leto, sme iti ponoči «na vas» ali «vasovat». V besedah «na vas» ali «vasovanje» je zapor padeno fantovsko petje, vriskanje, klicanje deklet in drugo podobno šarenje ki ga ugajajo fantje v poznih urah na vasi. Po nekod imenujejo vasovanje tudi «oglar-jcnje», kar bi se reklo postavanje okrog hišnih oglov. Saj pravi narodna pesem: «Kdor hoče hoditi krog naših oglov, 'met' mora tovaršev, kot jager pesov.» ali pa: «Naša hiša je nova, ne nuca stebrov, je ni treba podpirat' od štirih vetrov«. Fant, ki prične vasovati, pa ne pride kar tako poceni «skozi.» Treba mu je šteti de-narce za «krst». Če bi se kdo, ki še ni »krščen«, predrznil ponoči na vasi zavriskat; ali trkati na okno kake dekliške spalnice, bi ga drugi «krščeni» fantje kaj hitro napodili ali pa še celo pretepli. Obred fantovskega krsta pa je tale j Mladenič, ki želi postati fant, to se pravi, ko je dopolnil osemnajst let, zaprosi druge fante, naj ga sprejmo v svojo družbo, ker je pripravljen plačati za krst. Fantje nato določijo sestanek v kaki gostilni in tam plača novopečeni fant za par litrov vina ali pa tudi več. Najstarejši izmed fantov natoči od tega vina poln kozarec in ga razlije na od-otkrito glavo novega fanta, govoreč naslednje besede: «Sto kapljico žlahtno te fanta nar'dim. Zdaj dosfsi pri moči, boš pev (pel) in vasvov, dekleta boš štmov. Mi bomo vesel' te radi imel'. Če tuj fant prikradli bi kdaj se na vas, s pestjo mu pokaži, da to ni za špas!» Po tej ceremoniji popijejo fantje ostalo vino, «krščeni» fant gre pa še tisti večer z njimi na vas. Vasovanje prično fantje s tem, da se zbero na sredi vasi ter posedejo po klopici, ob vodnjaku ali pa trdi na s travo poraslih tleh. Nato začno prepevati. Na vrsto pridejo večjidel narodne pesmi. Petje na vasi je nekaj idiličnega, nekaj tako krasnega, da to zamore umeti le tisti, ki je imel priliko poslušati petje fantov, zbranih ponoči na vasi. Res je, da kmetski fantje navadno nimajo prilike, da bi se pevsko naobrazili. Toda vkljub temu imajo mnogi tem večji dar od narave, to je čist posluh in lep bla* godoč glas. Seveda to petje glasbeno gotovo ni brez napake, a vendar je toliko ubrano, da boš začuvši te glasove, prav rajd vstal iz postelje, odprl okno in tam slonel celo uro. Glasovi lepe narodne pesmi valove skozi nočno tišino, te mehko božajo in ti segajo v dušo in srce ter ti vzbujajo tako nekam nedopovedljiva mehka čuvstva, da bi se najraje razjokal. Zasledovala sem dela naših pesnikov in pisateljev. Priznati moram, da so vsi, zlasti pa oni, ki so rojeni na kmetih, več ali manj opisovali lepoto petja na vasi. Tstotako kakor s petjem, je tudi z zvo-njenjem. Po mestnih cerkvah imamo tako mogočno in lepo doneče zvonove, da se podeželski niti od daleč ne morejo primerjati z njimi. Toda mestni zvonovi vspričo, splošnega vrvenjena in drugega hrupa nikoli ne pridejo do polne veljave, ker se ne morejo po okolici neovirana vzvaloviti. A pojdi na kmete h kaki cerkvici in poslušaj na primer takole zgodaj zjutraj, ko bo zvonilo ali pri-trkovalo k zornicam. Ti glasovi ti done v uho lepše in milejše, kot ne vem kakšen orkester. Vprašaj turista, ki večkrat prenočuje v bližini kake gorske cerkvice. On ti bo znal povedati razliko med mestnim in podeželskim zvonjenjem. Po končanem petju se fantje z glasnimi vriski razkronijo po vasi. Nekateri gredo počivat, drugi pa «dekleta klicat«. Ti «k!i-carji» spadajo v dve vrsti. Prvi so, -ki kličejo za šalo, in drugi, ki so zaljubljeni in mislijo na resen zakon. Vasovalec, ki kliče za kratek čas, gre trkat na okno sedaj k temu, sedaj k onemu dekletu. Ako se mu dekle oglasi, se potem razgovarjata — ne o ljubezni — nego o delu, vremenu in vseh mogočih dnevnih dogodkih. Ta pomenek traja, dokler ne postaneta oba zasnana, nakar se fant z glasnim vriskanjem poslovi. Fant. ki ni zaljubljen, lahko vasuje pot tem ali onim oknom, njemu se to ne šteje v zlo. Pač pa se vse bolj zameri dekletu, ki se oglasi Drav vsnkemu. kdorkoli jo pokliče. Takoj jo obsodijo: «Tista pa ni kaj prida, ker se vsakemu oglasi!« Zato je čisto umevno da marsikak fantič odide s «košarico». Sicer pa fantje že vnaprej prav dobro vedo, kje ne bodo našli odziva, toda kličejo in trkajo vkljub temu. To na ali iz hudomušne načajivosti, ali pa vsled tega, ker imaio s tem kratek čas in pa da pokažejo, da jih imajo nekaj za ušesi. Raznih «duhovitih» verzov kar mrgoli rod oknom in dekle v spalnici ima dostikrat izvrstno zabavo. Pa evo je, te vrste »poezijo«! Cula sem jo sama od nekega vasovalca. «0 preljuba moja draga, prišu sem do tvojga praga. Res, da zdaj je huda zima, a moj' srce mira nima. Huda zima, velik mraz, • ¦ STRAN 216. 2ENSKI SVET LETNIK II. jaz pa pridem k tebi v vas. Oh, saj enkrat se oglasi, če ne hitro, pa počasi! Pridi semkaj k meni k okni in saj edenkrat me cmokni. Če ne boš se oglasiva, se ne bodeš omoživa, sama reva boš ostava, sama miv' se boš jokava. Ako češ, besedo dej, če pa ne, pa grem naprej. Prej pa bom tako zaukov, da se ti bo špampet zrukov, jutri zjutraj do kosiva, ga ne bodeš skup znosiva. Urča bije dve al' tri, meni se pa spat mudi. Z Bogom, žaba ti prevzetna, o saj nisi prav nič fletna, boljših dost' na 'zbero 'mam. Zato se koj odpravim dam (domov). Naj srce do kolen ti poč' dobro brcaj, lahko noč!» Takih in podobnih bi lahko napisala še mnogo. Kadar pa se fant resno zaljubi, tedaj va-suje samo pri svoji deklici. Potrkati še ke-daj na kako drugo okno, bi bito v očeh njega zaročenke neodpustljiv greh. Istotako bi bilo sramotno, ako bi se zaročeno dekle oglasilo komu drugemu. Pomenki, ki se vrše pri oknu dveh zaljubljencev, so seveda drugačne vsebine. Kdo bi se še potem menil o vremenu in podobnem, ko se pa da toliko in tako prijetno čebljati o medsebojni ljubezni. Malo bolj nerodno za vasovalce je tam, kjer imajo dekleta za svoje spalnice podstrešne sobe. 'No, pa fantič si vsled tega na beli glave. Hej, lestvo na rame in hajdi z njeno pomočjo do vabljivega okenca. Seveda je s tem združena nevarnost, kajti zgodilo se je že, da je lestva spodrsnila in fant se je pri padcu tako poškoval, da je oslal revež za vse življenje. Ker že ravno to opisujem, naj še povem, kakšno srečo v nesreči je imel z lestvo Koželjev Matevž iz naše vasi. Tudi on je stal visoko na lestvi in z najslajšimi izrazi vabil svojo miljcnko k oknu. Nesrečen slučaj pa je hotel, da je prišel tisti hip izza ogla dekličin oče, ki pa ni Matevža prav nič maral in mu je že parkrat zapretil, da mu ne bo dobro, ako ga bo zalotil «onga.viti» okrog njegove hčere. Da je možakar mislil resno, je pokazal takoj. S hitrostjo, katere ne bi pripisoval starcu, se je zaletel tako silno v lestvo, da je telebnil s smrtno prestrašenim Matevžem na trdo cesto. Zanimivo pri tem pa je bilo, da se je Matevž takoj pobral in nepoškodovan odbežal urnih krač v temno noč, dočim se je lestva prelomila na dvoje. Da fantje ne vasujejo večer za večerom, je gotovo. Kdaj naj bi potem spali j Pač pa se radi poslužujejo sobotnega večera, ker si potem na nedeljo lahko privoščijo nekoliko več počitka. Najraje vasujejo na predvečer kakega večjega praznika. Takrat ostanejo na vasi do druge ure čez polnoč, nato se pa spravijo v zvonik in prilrkujejo jutranjico. Čas, ko se.fantje strogo vzdrže vasovanja, je kvatrni leden. Takrat namreč robanti po vasi neke posebne vrste strah, ki je zelo sovražen vasovalcem in gorje onemu, ki bi bil preveč predrzen! (Dalje prih.) Manlca. KNJIZEVNA POROČILA «Istarske narodne pjesme». Primili smo ovu vanredno lijepu knjigu, što ju je izdala «Istarska književna zadruga», te je najtop-lije preporučamo svim našim pretplatnicama i čitateljicama «Ženskog Sveta«. Knjiga ima 240 stranica, a sadržaje 419 narodnih pje-sama iz raznih dijelova Istre. Pjesmc su podijeljene u junačke, ženske, svatovske, dječije, nabožne, a ima medju njima i napit-nica. koledova i naricaljka. Na koncu im je priložen tumač nepoznatih riječi, tako da su pristupačne i onim Slovcnkinjama i SIo-vencima, koji ne poznaju dobro srpsko-hr-vatskog jezika. Po našem mišljenju, ne bi smjelo biti u Julskoj Krajini nijedne kuče bez ove krasne zbirke istarskih narodnih pjesama, to više, što ona nema samo kul-turno-historijsku važnost, nego i književno-estetičku. Cijena je tako niska, da je može svatko kupiti. Stoji 5.— lira. Siromašni djaci, seljaci i radnici mogu je je dobiti i za 3.— lire. Poštarina se posebno računa. Na-rudžbe prima: Uprava «Istarske Riječi» — Trst (Trieste), Via S. Francesco d'Assisi 20/1. Belokranjske otroške pesmi, nabral Božo Račič, nadučitelj v Adlešičih. Založila in izdala Učiteljska tiskarna v Ljubljani. V drobni knjižici nam je podal g. nabiratelj 40 pesmic, katere podarja našim malčkom, da se pozabavajo z njimi. Lep izraz, lahka ritmika preveva delca, ki se kakor sama vtihotapijo v nežno glavico in nečejo iz nje, ker so polne zdravega humorja. Zbirka obsega dušico Belokranjčka, v kateri je zajeta tista nežnost in ljubkost, ki sije kakor zlato solnce v pomladni dan. Samo poglejmo pesmico o muhi: Prišli so prišli, štirje žandari, Komaj so komaj, muho zvezali, prišli so prišli, štirje mesari, Komaj so komaj, muho zaklali. In takih je še mnogo mnogo j Kadar posežete po kakemu darilcu, se spomnite na pesmice, katerih cena je malenkostna (8 Din.), malčke bo pa razveseljevala, kadar bodo kramljali z njo, ker je ena najbolj priljubljenih otroških zbirk, zlasti še ker je opremljena z mičnimi sličicami M. Gasparija. Čevljarnica Forcessin TRST - Via Caprin Slev. 5 pri Sv. Jakobu • TRST Kdor išče obuvalo ceno a vendar lepo, ta bo pomislil malo, ne kupil kar na slepo! In šel bo k „FORCESSINU", ki v Trstu vsem od kraja — ubožcu al' bogatinu — najboljše čevlje daja . . . Predmeti za bolnike trebušni in kilni pasovi v Parfumeriji - mirodilnici E. Grapulin Gorica, Corso G. Verdi 27 Najboljše sredstvo zoper stenice in drugi mrčes je mMORANA" »Morana" temeljito uničuje stenice in njihovo zalego. Naroča se pri MAD ClfDBMIAD kotor • muo, dalhacija PIMKa AIVKIPIJMKf ===== (Jugoslavija) ===== Pri večjih naročilih popust, trgovcem rabat. — Išče se ZASTOPNIK ZA JUGOSLAVIJO. — Ponudbe je poslati' direktno na zgornji naslov. Ivan Kerže - Trst Piazza San Giovanni štev. 1 ima v zalogi najraznovrstnejše Kuhinjske in drage hišne potrebščine iz aluminija, stekla, lesa in emalirane prsti.. Pozor!! RUDOLF KNEZ Pozor]! == Piazza de Amicis 13 (na Kornu) ima v zalogi moško in žensko blago in izgotovljene obleke. Sprejema vsakovrstna naročila za obleke po meri in najnovejšem kroju. — Nevesta in ženin dobita pri tej tvrdki vse potrebno po ugodni ceni! Postrežba točna. FRANC NAROBE Trst, Via Commerciale 18 priporoča slavnemu občinstvu v meslu in na deželi svojo dobro založeno Trgovino z jestvinnmi in s kolonijalnim blagom. Konkurenčne cene. Točna postrežba. Na željo se pošilja blago trž. odjemalcem franko na dom.