Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 669 Kepa za kepo se dviga iz tal, na vsako kapajo pekoče solze. Mračno gori svetilka poleg novega groba, svetla ostra lopata se bliska v nji. Čudno šume žalobne vrbe nad grobovi, veliki križ sredi smrtnega doma kipi mračno v temo . . . Poleg nove gomile pa mrje duša v živem telesi! — Pisma iz Zagreba. Piše Josip Stare. XXIII. ož za možem legajo v grob zadnji zastopniki dobe hrvaškega preporojenja; zastopniki tiste idejalne dobe, ki je, podobna pomladanskemu solncu, po vsem slovenskem jugu otajala ledeno skorjo ter obudila novo življenje na polji narodne omike in književnosti. Ne bodemo ponavljali, kar smo že v prejšnjih »pismih« povedali o dobi ilirski. Danes poročamo le to, da se je zopet oglasil mrtvaški zvon in naznanil telesno smrt pesnika prvaka; telesno smrt, zakaj po delih svojih bode ta veliki pesnik živel, dokler bode živel rod hrvaški; in naj se neprenehoma prižigajo nove zvezde na književnem obzorji hrvaškem, njega zvezda se ne bode utrnila nikdar, ampak vedno se bode lesketala med naj sij ajnej širni. Dne 4. velikega srpana 1890. leta je izdihnil pevec »Cengič Age«, Ivan M a-žuranič, nekdanji ban hrvaški. V lepem Vinodolu, v malem primorskem mesteci Novem, porodil se je dne II. velikega srpana leta 1814. iz kmetiških roditeljev stare hrvaške korenine Ivan Mažuranič. Gimnazijske nauke je dovršil na Reki, modroslovne pa v Subotišči na Ogerskem. Dasi se je do dobra naučil madjarskemu jeziku in v njem celo prekosil prave madjarske sinove tovariše svoje, srce njegovo je ostalo vedno hrvaško in močno je bilo, ko je Gaj povzdignil zastavo hrvaško. Se dijak je v Gajevi »Danici« priobčeval mlade pesmi svoje. Ko se je v Zagrebu izučil pravoslovju, pripravljal se je za odvetništvo ter leta 1841. bil imenovan advokatom 670 Josip Stark: Pisma iz Zagreba. v Karlovci. V novem poklici nikakor ni odložil spretnega pisateljskega peresa svojega; zlagal je manjše pesmi, med katerimi je najimenitnejša »Viekovi Ilirije« ; leta 1842. je skupaj z Užarevičem sestavil »nemško-ilirski slovar« ; ob jednem pa je prav pridno prebiral in preučeval stare pesnike Dubrovčane. Ze stari Dalmatinci so obžalovali, da slavni pesnik Gundulič ni dovršil velikega eposa svojega »Osmana«, kateremu sta prav v sredi nedostajala dva cela speva. Našel se je mož, ki je izkuŠal to prazino dopolniti, ali ni se mu posrečilo. V tem se je mladi Ivan Mažuranič lotil težavnega dela in dovršil ga je, da ga sam Gundulič ne bi mogel bolje. Hrvatje so kar strmeli, ko je ilirska Matica leta 1844. znova izdala »Osmana«, pa si v njem čital tudi prej pogrešani 14. in 15. spev, ki se po jeziku in mislih in po vsi svoji pesniški lepoti in dovršenosti prav nič ne loči od ostalih spevov; nekateri celo trde, da je Mažuranič Gunduliča prekosil. Se bolj nego s tem svojim delom je Mažuranič rojake svoje iznenadil leta 1846., ko je priobčil novo epsko pesem »Smrt Smail-age Cengiča«. Ta prelepi biser hrvaškega pesništva je pravo mojstersko delo, ki se vedno tiska, kakor hitro poide zaloga, a prevelo se je doslej na češki, poljski, ruski, italijanski, nemški in madjarski jezik. In glej čudne usode, s »Cengič-agom« kakor da bi bila utrpnila pesniška žila Mažuraničeva; dolgih 45 let do svoje smrti niso se več oglasile prelepo zveneče strune njegove. Zaradi tega so hudobni sovražniki večkrat predrzno trdili, da Mažuranič »Cengičage« niti ni sam zapel, ampak da je rokopis dobil od nekega neznanega hercegovskega frančiškana in ga izdal za svoje delo. Zvedeni hrvaški kritiki so grdo laž že zdavna ovrgli, ali pravi vzrok, zakaj je umolknil Mažuranič-pesnik, je ta, da je narod redko obdarovanega moža trebal na drugem polji. Prišlo je burno leto 1848., dela je bilo preveč, delavcev premalo. Mažuranič je tedaj pomočil po-litiško pero, zajedno pa v deželnem zboru hrvaškem z živo besedo bistril skaljeno državno-pravno razmerje domovine svoje. Že takrat je izprevidel veliko moč »uma svitlih mečev«, in je z bratom svojim Antonom, gimnazijalnim profesorjem, delal osnove za izboljšanje hrvaškega šolstva. Stopivši v državno službo je ostal v isti tudi za absolutne dobe, toda konec leta 1860. pozvalo ga je Njega Veličanstvo na Dunaj, postavilo ga na čelo dikasteriju, tedanjemu najvišjemu oblastvu za Hrvaško, in kmalu potem imenovalo ga hrvaškim dvorskim kance-larjem. V tej visoki časti je Mažuraniču bila prva skrb, kak6 bi povzdignil in zboljšal srednje šole hrvaške, za katere je nedostajalo učiteljev in knjig. V ta namen je ukaželjne mladeniče na deželne stroške pošiljal na vseučilišča, pozival na gimnazije in realke s 1 o- Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 671 venske profesorje, dajal nagrade za potrebne šolske knjige ter sam čital in popravljal rokopise. Tudi umetnikom je zagotavljal stalne letne podpore, da so se mogli po svetu likati in uriti v umetnosti svoji. Leta 1866. šel je v pokoj, ali že leta 1872. posadil ga je kralj na bansko stolico, na kateri je ostal do leta 1880. Šole in drugi kulturni zavodi so mu zopet bili prva skrb in najlepši plod tega njegovega truda je hrvaško vseučilišče, ki se je za njegovega banovanja odprlo v Zagrebu leta 1874. Vrnivši se za stalno v pokoj zanimal se je vedno za kulturni razvoj naroda svojega ter se veselil vsakemu novemu napredku, v tem ko se je doma za kratek čas bavil z matematiko, astronomijo in vrtnarstvom. Ne bodemo popisovali solz žalostnic, ki jih je hvaležni narod hrvaški pretakal ob smrti slavnega rojaka svojega; ne bodemo omenjali, kako so se vse stranke in vsi stanovi trudili, da bi mu izkazali zadnjo čast in ga svečano spremili do groba. Žalostna slovesnost je bila sijajna in dostojna velikega moža, ki zdaj z nekdanjimi tovariši svojimi počiva v skupnem grobu, v malem Panteonu, ki ga je ilirskim prvakom povzdignilo zagrebško mesto. Če se hrvaški narod živo spominja dobe ilirske in tožnega srca polaga v grob prvake njene, nikakor ne pozablja tistih mož, ki so sto in sto let pred njimi orali ledino na književnem polji hrvaškem; ki so že takrat v rojakih svojih budili domoljubje in narodni ponos in z neumrlimi pesmimi še danes ogrevajo čuteča srca poznih potomcev svojih. Onikraj Velebita, na obali Jadranskega morja, kamor so od nekdaj sezali topli žarki italijanske omike, dozrevali so prvi plodovi književnosti hrvaške. V tem ko so Hrvatje ob Savi v turških bojih leto za letom prelivali kri svojo, bilo je v Dubrovniku središče bujno cvetočega pesništva hrvaškega. In prav ti pesniški plodovi so še v našem veku zduševali mlade »Ilirce« ter jim budili narodni ponos. Saj smo malo prej omenili, kako pridno je Ivan Mažuranič preučeval dalmatinske pesnike. Narod hrvaški takraj in 6nikraj Velebita ve dobro ceniti zasluge starih dalmatinskih književnikov, a zdaj, ko čimdalje tem lepše dozreva njih setev, zdaj so si bratje Hrvatje podali roke,, da z združenimi močmi dostojno počaste njih in dobo njih. Izmed dalmatinskih pesnikov nihče s svojimi pesmimi ni tako globoko segel v srca preprostega ljudstva, kakor frančiškan Fra An-drija Kačič. V vsaki najbornejši koči primorski se čuvajo pesmi njegove kakor največja svetinja, in nežni otroci in sivi starci uče se jih na pamet. Ob semanjih dneh in cerkvenih godovih naletiš tu in tam na gnečo ljudij, ki z napetimi ušesi in z odprtimi usti poslušajo 672 Josip Stark: Pisma iz Zagreba moža, ki jim čita Kačičeve pesmi. Temu slavnemu pesniku torej so v Makarski dne 26. velikega srpana leta 1890. v slavo dvestoletnice rojstva njegovega odkrili veličasten spominek. Iz vseh hrvaških krajev so hiteli rodoljubi na obalo Jadranskega morja, da se udeleže redke slovesnosti, in zbralo se jih je na tisoče in tisoče iz Dalmacije in Hrvaške, iz Istre in Slavonije, iz Bosne, Hercegovine in Črne gore, in vsem je jednako utripalo srce od plemenitega zdušenja. Kdo bi popisal to veliko slavje, kdo ponovil prelepe govore in kar so lepega ob tej priliki napisali razni časopisi, ki so ta dan vsi v praznični obliki prišli na svetlo! Ker nam vse to ni mogoče, povedali bodemo ob kratkem nekoliko o samem pesniku. MilovanFraAndrija Kačič Miošič porodil se je v Bristu, mali vasi primorja Makarskega. Pleme Kačičev spada med najstarejša hrvaška in se slavno spominja že ob času domačih hrvaških kraljev. Pozneje se je jako razmnožilo po vsi Dalmaciji, zlasti v Omiši in Makarski. Bili so tudi politiško imenitni in mogočni ter se odlikovali v bojih s Turki in Benečani. Ko so proti koncu petnajstega stoletja nekateri prišli pod turško oblast, stopili so drugi pod ogerskega kralja. Ta jih je povzdignil v kneze in jim podelil županijo Vrano. Teh Kačičev potomec je bil pesnik Milovan iz Brista. Kdaj seje porodil, ni natančno mogoče dognati; nekateri trde, da leta 1690., drugi, da leta 1696.; gotovo pa je, da je umrl dne 14. grudna leta 1760. Njegov ujec, Fra Luka, tedaj frančiškanski provincijal, vzel ga je, bistroumnega dečka, k sebi v Zaostrog ter ga del v ondešnjo samostansko šolo. Mladi Andrija se je prav pridno učil, zajedno pa mu je ugajalo samostansko življenje in leta 1720. je sam stopil v redovnike frančiškane. Zdaj so ga na višje nauke poslali v Budim, ali ko se je čez sedem let povrnil domov, šel je še v Benetke, kjer je s sijajnim uspehom prebil izkušnjo za učitelja filozofije in teologije. Na to je v zaostroškem samostanu od leta 1730.—1736. poučeval v modroslovji, od leta 1737.—1748. pa je v Sibeniku bil učitelj bogoslovja. Rešen učiteljske službe bil je najprej gvardijan v Brači, pozneje pa v Za-ostrogu, kjer je ostal do svoje smrti. Ko so ga izvolili provincijala, zahvalil se je na, visoki časti. Fra Andrija Kačič se je ves čas življenja svojega mnogo bavil z znanostjo, zlasti z zgodovino, in je v ta namen trikrat bil v Benetkah. Zahajal pa je še rajši med narod svoj ter slušal njegove pesmi in ustna poročila. Poslan, da pregleduje frančiškanske samostane, prepotoval je od leta 1750.—1758. vso Dalmacijo, Bosno in Hercegovino, in ob tej priliki je pridno nabiral zgodovinske spomine in pripovedke, Josip Stare: Pisma iz Zagreba. 673 ki jih je trebal za »Razgovor ugodni», kakor je sam okrstil zbirko svojih pesmij. Zdušen za rod in dom svoj, opeval je Kačič v svojih pesmih slavne junake in viteze hrvaške, da bi jih rojakom postavil za vzgled; da bi iste ohrabril in vzpodbodel za podobna dela, in da bi v njih srcih ohranil narodno zavest in narodni ponos. Toda Kačič ne ljubi le svoje ožje domovine in svojih najbližnjih rojakov Hrvatov, marveč njemu so bratje vsi Sloveni na jugu ter vsi Slovani sploh. Njemu je mila Kranjska z vrlim nje ljudstvom in drage so mu vse slovanske dežele od Jadranskega do Ledenega morja. Izprevidel je, da so južni Slovani preslabi, da bi se sami otresli turške sile, pa se je nadejal pomoči od vseh Slovanov, zlasti od Poljakov in Rusov, ki so tedaj imeli najmočnejši slovanski državi. Njegov »Razgovor ugodni« je nekaka zgodovina v pesmih; ali v tej zgodovini on ne veže raznih dogodeb v jedno celino, ampak celino razstavlja v posamezne dele ter vsak imeniten dogodek in vsakega imenitnega junaka opeva v posebni pesmi. Po dobi slavi Kačič v svojih pesmih dogodbe in junake od najstarejših časov do Marije Terezije. Seveda prave zgodovinske vrednosti te pesmi nimajo, zakaj pesnik je večkrat zajemal iz nezanesljivih virov ali pa zgolj iz ustnih poročil; toda zato je tem večja njih moralna, rodoljubna in pesniška vrednost. Kačič je hotel biti le buditelj naroda svojega in ta plemeniti namen je popolnoma dosegel. Vzor so mu bile proste narodne pesmi, kakeršne ljudstvo hrvaško še dandanes prepeva. Duh in obliko teh pesmij je Kačič tako dobro posnemal, da so se njegove umetne pesmi tako poprijele ljudstva, kakor stare narodne, od katerih se ločijo le po rimah in kiticah. Kačičeve pesmi so kratke in jedrnate, ali navzlic temu dobivamo v njih n. pr. tako natančen popis malega in velikega vojskovanja in bojevanja, da si ga ne moremo želeti boljšega. Le malo pesmij je Kačič prav tako zapisal, kakor jih je čul v samem ljudstvu. Koliki pomen ima »Razgovor ugodni« za književno zgodovino sploh, priča nam to, da je prav ta zbirka vzpodbodla Srba Vuka, da je šel nabirat narodne pesmi, in da je tudi Preradovič prve svoje hrvaške pesmi zložil po vzoru Kačičevem. Bilo je zvedenih mož, ki so mislili, da so Kačičeve pesmi proste narodne, in tudi slavni nemški pesnik Herder je za svoje »Stimmen der Volker« porabil pesmi Kačičeve. Saj ga pa tudi ne v hrvaški, ne v drugih književnostih ne najdeš pesnika, ki bi se bil prostemu ljudstvu tako prikupil, kakor Kačič. Poudariti nam je samo še to, da iz vseh Kačičevih pesmij veje jeden ter isti duh, »vse za vero in domovino«, kakor je dostojno kristijana in rodoljuba. Temu slavnemu pesniku je domači umetnik Rendič v Trstu po naročilu naroda hrvaškega napravil spomenik, katerega so v Makarski 43 674 L. A.: Kapela. odkrili dne 26. velikega srpana 1890. Opojeni s slavjem redke dvestoletnice, hiteli so rodoljubi nazaj čez Velebit, da počaste tudi živega moža, vladiko Str ossmaj erj a, ki je dne 8. kimovca 1890 tiho in oskromno slavil štiridesetletnico vladikovanja svojega. Kaj ta mož po-menja v kulturni zgodovini hrvaški, »Zvonovim« čitateljem ne tre-barao znova pripovedovati. Le to še poudarjamo, da se za kulturno prihodnost svojo nima bati narod, ki je za mesec dnij slavil spomin treh tolikanj zaslužnih in imenitnih rodoljubov svojih. «»<¦» Kapela. goščave gozdne sredi Kapela se blesti, V svetilnici kapele Prijazna luč gori. Gorje" mu, kdor ugasnil Bi z roko jo drzno: V pravičnem srdu njega Kaznilo bi nebo ! . . . Postanka dan in leto, Zidarja skrit spomin: Vse časov zob odglodal S samotnih je zidin. Pripdved le pobožno Potomcem pravi ded, O luči in kapeli Pripdved teh bese"d: Da znamenja je v lesi Kraj tajuosten in svet, Kdor bi se tam zagrešil, Na ve"k bi bil preklet! V goščave gozdne sredi Kapela ni vam tL: To skromno je svetišče Mladostnega srca! V njem tudi skrivna roka Nebeško luč neti: Ljubezni čisti plamen V svetišči tem žari. Ljubezni do kreposti, Ki v nji cvete pomMd, Do zabljene resnice, Do vzorov, zlatih nad ! In luč svetldplamtečo V svetilki dan in noč, To luč prižiga, hrani Baje skrivnostna moč. Gorje" mu, kdor ugasne Te luči divni žar — Mladdstnih src skrunitelj — Prekletstvo ndnj vsekdar! L. A.