Na Mravljiškem vrhu.
Kaj se beli tam na gori Med grmovjem in med bori, Je li groblja, je li sneg? Groblje v kraji tistem ni je, Burja studna več ne brije, Davno kopen je že breg.
Skala je, pečina krasna,
Ž nje se — so vremena jasna -
Vidi zemlja kranjska vsa.
Zemlja kranjska, zemlja blaga,
Duši moji milodraga,
Bodi mi pozdravljena!
Ti si knjiga svetu dana Vredna biti vsemu znana, Pa kdo v tebe vpre oči! Redek le je, da se zmeni, Kaj je v tebi, in te ceni, Kakor gre, po vrednosti.
Ti si njiva, ki gnojila Jo je vojsk in bojev sila Mnogo let nenehoma; Njiva, ki so jo orala Konj kopita, in teptala Ji vsejana semena.
Ti si raka, kjer Posavci, Kjer Primorci, kjer Podravci, Ki so za-te padli, spe. Njih desnica tri sto let je Turku krhala početje, Kdo pa jim kaj hvale ve?
Srečna torej si ti skala, Da priroda ti ni dala Srca občutljivega. Mirno gledaš v dalje zračne, Al so čiste, al so mračne, Al vihar po njih divja.
„Ah, predragi! ah ne sodi Me tak krivo; veren bodi: Tudi jaz imam srcL; Tudi jaz vem razločiti Ino morem občutiti, Kaj je blagor, kaj gorjeV'
238
„Gledala sem s te višine Divjih rojev klete čine, Ko si svet delili so; In smem reči, da storilo Se je tudi meni milo Nad krivico prehud6."
,,Slišala sem zdihe vroče Dedov tvojih, ko jim koče Palili so nad glavo; In tud mene je bolelo Srce, ko mi je donelo Njih jokanje na uh6."
„Dnevi sparni so varili In nalivi mi kalili Stene neopažene. Vihte strašne so bučale, Da bi skor me omajale, Pa ganila nisem se."
„Glej! strel moč me ni razklala,
Vlagi, toči v bran sem stala,
Stoj udarcem tudi ti.
Ce nadzvezdne pa oblasti
So ti namenile pasti,
Padi, — zakon ti veli —"
Skala! čuj prisego mojo:
Z vršiti naročbo tvojo
Vse vse dni se trudil bom.
In ko bela smrt me grudi —
Mož beseda — bode tudi
Zadnji zdih moj:  Bog in dom!
Fr. Svetličic.
239