Sremska fronta izseljenke Marije Šnajder
Težke slike spomina
Enainštiridesetega je bila Marija Šnajder mlado dekle. Rada je plesala in kadar je bila priložnost, zavrteti se, ji ura hoda od Kraš-nje čez hrib do Črmošnjic ni predstavljala posebnega napora. Nenadoma je bila vojna. Nekega popoldneva so gestapovci odpeljali očeta v Šentvid nad Ljubljano v takratne Škofove zavode. Kmalu so Marijo domači po-slali na poizvedbe. Ljubljana je bila daleč, vendar se je prek Gameljn uspela pripeljati natanko pred vhodna vrata zloglasnih zavo-dov. Tam je že postajala večja skupina so-rodnikov številnih zaprtih družinskih pogla-varjev. Naduti stražar je ljudi zviška opazo-val in poredkoma pocedil skozi zobe:
•  »Was, was ...?«
•  Nazadnje se je pojavil slovensko govo-reči civilist in čakajočim obljubil videti zapr-te svojce. Nenavadno bled in shujšan je oče povedal Mariji novico o izselitvi. Rolil jo je, naj se doma dobro pripravijo in hkrati vroče upal, da jim okupator ni namenil Nemčije.
•  Marijina družina je živela v lastni hiši v Krašnji pod Trojanami. Petero otrok očeta mizarja ni bilo nikoli lačnih. Marijo so za krajši čas poslali v Trst k bolehni teti. Oče, ki je bil napreden človek, je kmalu zaslutil vojno in jo je brž poklical nazaj v Krašnjo. Seveda beseda »vojha« mlademu dekletu ta-krat ni mnogo pomenila, opazovala je lahko le hudo očetovo razočaranje, ko je pripovedo-val o čudno razpadajoči jugoslovanski vojski.
•  O svojih srečnih letih Marija Šnajder pripoveduje neverjetno mirno. V svetlo rja-vih očeh, velikih mirno zročih zenicah ni opa-ziti kančka sledu trpljenja. Spokojno je spre-jemala življenje, ki ji je bilo namenjeno. Pa vendar:
•  »Nekega  julijskega   popoldneva   je   na dvorišču ustavil avtobus.
•  V vozilu je ves obupan sedel oče. Prišli so. Nismo bili posebno pripravljeni, vendar je mati imela vrečo kruha in zavito šunko. Do zob oborožena soldateska je kričala, naj pohitimo, na silo so nas strpali v vozilo in hišo takoj zapečatili. Prignali so tudi učitelje-ve ter župnika in nas odpeljali naprej v Lu-kovico.   Tam   so  prignali   še   Kersnikove   in zvečer smo vsi skupaj že okusili slamo Ško-fovih zavodov.«
•  Po nekajdnevni negotovosti so jih str-pali v živinske vagone  ter odpeljali.  Smer Srbija...   Marija   ni   bila   preveč   nesrečna, družina je bila skupaj. Šele danes lahko celo-vito dojame občutja staršev, ostala jima je le gola in skoraj bosa družina. Z vsakim vrt-ljajem koles je bil nesrečnikom Ijubljeni do-
mači kraj bolj in bolj oddaljen. V Slavon-skem Brodu so jih s splavi prepeljali piek Save v Bosno in jih-tam ponovno naphali v vagone ozkotirne železnice. V Srbijo so jih vozili prek Sarajeva in vzhodne Bosne.
•  Zgodnjega julijskega jutra so se znašli na stranskem tiru železniške postaje Veliko Orašje. Tišina... Možje so čez uro, dve bo-ječe lezli raz vagone in kmalu ugotovili, da so  Nemci  preprosto  odšli.   Razpravljali   so, kaj jim je storiti, v vročem julijskem opol-dnevu pa se je vagonom bližala občinska de-legacija Velikega Orašja. Izseljence so poraz-dclili kmetom. Marijino družino so določili v Loznico,   vendar  razdeljeno.   Starša   in  naj-mlajši k enemu gospodarju, ostali otroci di u-gemu. Družina je bila razbita. Oče pa je dru-žino želel imeti skupaj. Zagotavljal je, da kot mizar lahko preživlja vso družino:
•  »Vselili smo se v prazen šolski razred, niti mize nismo imeli. Oče je iz surovih desk najprej zbil preprost zaboj, kupili smo žlice in nekaj posode. Potem smo se nekako zna-šli. Dobila sem delo v Smederevski Palanki. Stregla sem bogati družini, kjer pa so  me kmalu nagnali, ker sem vzela večji kos kru-ha. Kmalu sem se povezala z beograjskimi Slovenci in se po daljših peripetjjah končno znašla v posebni bolnišnici, kjer sem delala vse do osvoboditve Beograda.«
® V tej kratko povedani zgodbi ni na pri-mer zaznati hude lakote. Nekoč je z brati odšla po drva:
•  »Bilo je daleč, tam smo si na hrbet na-ložili \isoke kupe. Dlje smo hodili, težje  je bilo breme. Onemogli smo začeli odmetavati posamezna polena. Domov smo se primajali popolnoma izčrpani, komaj z nekaj polenčki, mama pa nam ni imela  kai  dati  na mizo. Bilo je tako revno in ubogo. Imeli smo čudo-vite sosede, toda takrat hrane ni bilo nikjer.«
•  Leta   1943   je   doživela   bombardiranje Beograda z angleškimi letali in vsa vzhičena tudi   dočakala   osvoboditev   mesta   oktobra 1944. Polna prekipevajočega navdušenja se je prostovoljno javila na sremsko fronto. Tam pa je spoznala še drugi obraz vojne. Kupi, gore mrtvih. Njena enota je bila zdesetkana. Tamkajšnji prizori so se ji za vedno vtisnili v spomin. Ženske so po treh mesecih koman-de vrnili v zaledje:
•  »Prišla je tudi svoboda. Vrnili smo se v Krašnjo. Domača hiša je bila preurejena y bunker, izropana in umazana. Vendar smo hi-teli delat udarniško, bila sem tudi na progi Šamac—Sarajevo.   Nazadnje  sem   kot  medi-cinska sestra odšla in se tarri tudi poročila.« Pozneje se je vrnila v Ljubljano, še šestnajst let delala v bolnišnici Petra Držaja, vse do upokojitve:
•  »Najlepše? Sreča? Meni  ni bilo nikoli preveč lepo, niti preveč hudo. Sreča mi po-meni zdravje, družino, ki   je  skupaj.  Pošte-nost? Poštenost mora biti. Povsod mora biti človek pošten: v ljubezni, politiki in življenju nasoloh... Mladim priporočam učenje in de-lo. Primerna zabava tudi ne škodi.«
•  Prav je, da vsakdo prispeva današnje-mu času. Rada bere in uživa v brezhibnem stanovanju.  Zadnja  prebrana  knjiga  je  bil Vorančev Doberdob. Resnično dobro branje. Predlani je prvič potovala v Srbijo z Vlakom bratstva in enotnosti. Spoznala ie dobre liu-di, nazadnje so jo peljali tudi v Loznico. Bilo je čudovito srečanje z nekdanjimi sosedi. Ne-koč še otroci, zdaj odrasli možje in žene so se je spominjali in kanila je marsikatera sol-za sreče. Kraj pa se je zelo spremenil:
•  »Lepo  je  vzdrževati  takšne  vezi...  V najhujših  časih nas  dobri  sosedje  niso  za-pustili... To so prave vezi bratstva in enot-nosti.«
•  Mariji Šnajder spomin na slabo nekako ne gre z jezika. Pravzaprav je skromna, pre-velike sreče se boji, čeprav zagotavlja, kako so se njene želje povsem uresničile. Veseli se dobrega počutja in zadovoljstva, vendar pa se ji v neštetih nočnih urah hude, težke slike vse prerade vrtinčijo po glavi...
Bogomir Šefic Foto: Jaka Bregar