»Mentor« «* 1910/1911 *» III. letnik <* Zvezek 7. ......................................... ••■••MMMHlilMMmMMVilMOilMII« Vsebina. <^os— Silvester. (F. S. Finžgar.) (Dalje.)....j45 Homer in njegova pesem. (Dr. J. Gnidovec.) (Dalje.) . . 148 črna liska. (Prof. Fr. Pengov.) (Dalje.) ........ 150 Radovan. (2aloigra v Štirih dejanjih.) (Josip Logar.) (Dalje.) 155 Zanimivosti iz našega štetja. (Dr. A. Breznik.) (Konec.) 157 Literarni pogovori. (Prof. L. Arh.) (Dalje.) . . . . . 160 Zrak. (Prof. dr. Anton Ratajec.) (Konec.) ....... 164 Drobiž: RcSitev ugank v 6. Številki Mentorja. — ReSitev risarskih ugank zadnje Številke. — Uganki. - Uganka za risarje. Zgodovinske anekdote. Kratka zgodovina esperanta. — NaSe slike.............166 oangggggqaggpagpaaqpaanaaaa[ Ljubljana, Stari trg 7. Mm z ran. Izvoz ni drobita in »sli. adbiciiaatataa^aaaaaaoaabcaaacidicatačii tS- Lepa priložnostna darila. Dobro In poceni M kdpi 1» pri meni. kar je oM« iturni. — Ure [milili« od » K naprej; nlkel-■"Vfn U>C *" 1 U,r 4 Jil nal,rpJ.* w*brne dl.-ran. urf od T K naprej; »rebrne anket -tem. ure Od 10 K naprej; diamantni piatan ml it) K naprej; brlljanlnl pratan od 1» K naprej. - Lep« novosll v kinu- In pravem srebru po znllanlh cenali. Naropajte no*l cenik » koledarjem tudi po jv.it! _ Singerje, I iivalnl »troji od m) K naptej, tudi u pletenje (pouk breaplafen). Fr. Čuden, trgovcc in urar v Ljubljani. Fr. P. Zajec, izprašani oplik, Ljubljana, Slari Iri26 priporoča mvi»J doliro urejeni opiilnt /nvort kakor tudi rasli Pne vrule nuopnikov, Sdlpalcev toplomerov, daljnogledov Itd. Popravila o(al’ ŠČipulcev itd. Uvrftuje dobro in ceno! KREGAR & SELJAK. Kupulie edino ..SBlfir*-Kremo v korlsl odmeinim Slovencem. Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št.Vidu nad Ljubljano prvega dne vsakega meseca in stane za diiake dve kroni, za druge naročnike Štiri krone na leto. TUk „KatollSke Tiskarne" v Ljubljani. Letnik III. List za srednješolsko dijaštvo. F. S. Finžgar. Silvester. (Dalje.) ;Ko se je Silvester prebudil iz globokega sna, v katerem so begale viharne sanje preko njegovega spomina, je brlela pod stropom motna lučka in megleno, bolj s strahovi kakor pa z lučjo polnila /.operno soho zapora. V hipu si Silvester ni bil svest, kje je pravzaprav. Za je napel mišice, da bi se dvignil na ležišču, ko je začul glas enookega sostanovavca. Razklan in oduren glas, dasi ga je slišal samo enkrat, se mu jo zagrizel s toliko bolestjo v spomin, da bi ga spoznal še čez dolgo vrsto let. (Po Silvestru je zagomezelo strahu in studa, mišice so v bojazni odnehale in ubogi fant je obležal na slamniei, celo oko je na pol zaklopil, da bi ga ne zapazili. Krog težke mize so sloneli kaznjenci. Nerodno in sirovo so bili zleknjeni oh mizi, glavo oprte na komolce in vsi zaverovani v obraz enookega, ki je pa tiščal grozno lice med tesno stisnjene koščene pesti, da je gledal izza tega okvira kakor bi sam satan poiskal spačeno človeško lice in bi skozi to iz pekla pogledal na svet. Ko je pripovedoval enooki, se ni genil no z roko, ne z životom. Edino njegovo strašno oko jo žarelo kljub slabi lučki, kakor bi odsvit samega pekla lesketal v njem. Obronki na čelu so pa bili kakor Črni pečati za njegovo dušo. Spočetka Silvester ni razumel pogovora. Dedec je govoril tiho zaradi paznika menda, ki je pa gotovo spal na svoji klopi in se je ubogo malo menil, kaj se godi tamkaj, kjer bi moralo paziti njegove) oko. Posamezne besede so so naglafialo sikajo, presledkoma, kakoi bi-jib izgovarjala kača. Tudi pritajen, šumeč smeh poslušajoče trojice jo motil smisel pogovora. Polagoma so je pa Silvestru uho navadilo 7a sikajočega šepeta, začel je razumevati. Enooki je razodeval svoje najslavnejše dejanje — grozen rop v cerkvi. Dokler je pripovedoval, kako je mnogo dni hodil na prežo, kako se s težavo prikril v cerkvi, ker je nekdo potipal prav v kot, kjer je tičal, preden so se zaklenila vrata, in nato opisal slast, katera ga je prevzela, ko je bil varno zaklenjen, da more v lepem miru izvršiti svoj posel — dokler je to pripovedoval, dotlej se je budilo v Silvestru zanimanje, radovednost. Toda kar je prišlo poslej na vrsto, to je vzburilo v mladem srcu kri, leden mraz se je razlil po vseli udih, žile so zastajale in niso mogle utripati, odrekal je celo posluh, po ušesih je bobnelo in oči so videle samo oko rdeče podpluto, kakor s plameni ograjeno in nad njim krvave podplutbe starih brazgotin, kakor rogovi. Ta grozna bogokletstva, ta strašna bogoskrunstva so padala na dušo Silvestrovo kot teža vesoljnega sveta in ga pritisnila v toliko groznico, da se je brezvestno roka gonila in začela iskati po žepu za molkom in iz prsi mu je zaječal vzdih ledene groze. V hipu je enooki obmolknil in dvignil glavo izza koščenega okvirja. Tedaj je Silvestrova roka že dvignila v hrambo orožje, ki mu ga je mati s solzami blagoslovila in dala na pot. Kakor je bilo v sobi mračno in je zlobni dedec imel eno samo oko, je vendar opazil Silvestrovo kretnjo. Od mize je skočil do ležišča in zgrabil za roko, ki je držala molek. »Kaj sanjaš, fante? Misliš, da te mati pestuje?« »Ne sanjam,« jo jecljal Silvester, »ne sanjam, molil bom.« Tedaj se je sivobradec zakrohotal iz polnih prs, da je votlo zadonelo ob sivih stenah. »Molil? Ha. ha, ha, molil? Ta jo lopa! Najprej krasti, potom pa moliti, da ti bo Bog odpustil, kaj ne?« »Odpustil mi bo, gotovo mi bo, kor so bom poboljšal!« »Poboljšal? Nikdar! Ti še no veš, da si zaznamovan! Če bi ti Rog stokrat odpustil, ti nič ne pomaga, kor ti ljudje no bodo nikdar voč odpustili. S tem dnem, ko te je prijel naS ,angel varih’ in to lepo zvezal, s tem dnem so ti jo za večno čase pritisnil na čelo pečat, katerega ne boš zbrisal nikoli voč. S teboj pojde na vso krajo in na vso službe in na vsa pota tvojega življenja. Kamorkoli boš potrkal, kamorkoli boš stopil, povsodi so bo glasilo: Tat, tat, tat! Zato pa proč s to-le rečjo!« Enooki jo potegnil iz roko Silvestru molek in ga nesel na mizo. Silvester jo planil z ležišča za njim in mu hotel iztrgati spomin na mater. Toda vsi so so strnili v gosto gručo in niso pustili jokajočega fanta medse. Enooki je pa naglo raztrgal molek; jagodo so so vsule po tleh, Silvester jo zajokal glasneje, pa njegova žalost jo rodila samo porogo in zasmeh. /dvojen in strt so je vrnil na slamnico, sedel in skril obličje v dlani, izpod prstov so mu pa kapale poste solze. Enooki pri mizi pa je velel zbrati jagode in nato razsodil veselo: »Poglejte, kako srno iskali denarja za igro! Sedaj ga imamo! Razdelimo jagode in takoj zaigrajmo!« Ko so se točile jagode, blagoslovljene od Boga in od materinih solz, i>o mizi med prsti igl avcev, so kapale jagode britke boli po licih Silvestrovih. Ko so so naigrali, so polagoma polegli. Nekdo je zastri luč. z umazanim papirjem, da je po sobi zavladal temen mrak. 1 udi Silvester je zlezel pod odejo, se zagrnil čez glavo in iskal miru ubogi duši, ki je vsa zbegana blodila po neznanih potili in se ustavila doma pri materi, katero je prosil iskreno odpuščanja. Kmalu je raz-kavo lireSčanje celo spanec je razodeval divjo naravo teh ljudi zavladalo po sobi in Silvester se je veselil, ker se mu je zdelo, kakor bi bil nenadoma zopet sam. Toda zmotil se je. Po prstih se je prikradla do njegovega ležišča mračna senca. Eden izmed četvorice, najmlajši, se je prikradel do njega in se tiho stisnil k njemu. »Nič se ne boj, fantiček,« je pričel sladko. »Enooki je hudobec, mi drugi nismo taki. Vidiš, jaz te imam prav rad in sem hud nanj.« Silvestru je radosti zaplulo srce in skoro bi bil objel sočutnega tovariša. Toda kmalu je tovariš dokazal, da je kača. Zakaj angel varih se je obrnil žalosten stran od njega. Silvester je po tej povesti pomolčal v dolgem presledku. Nato pa je privzdignil resaste, sive obrvi in razsodil: »Gospod, tako-le pravim: Če bi samega angela zaprl v tako šolo, stavim, da se iz nje vrne — satan!« (Dalje.) &r=-^-'-'--?nnzz::=mnFXT77^= ■ 8> Dr, J. Gnidovec: Homer in njegova pesem. (Halje.) Prvi in drugi spev Iliade imenujemo lahko uverturo cele pesnitve. Pesnik nam kaže kakor v panorami prizor za prizorom, sliko za sliko; s tretjim spevom pa se prične razvijati dejanje. Že analiza prvih dveh spevov nam kaže v obilni meri nedosežno pesnikovo umetnost; kakšno bogastvo pesniške lepote je šele v celi pesnitvi! S krasnimi prilikami iz narave je združil in obsegel pesnik celo naravo v velikanski časovni in svetovni sliki: nebo in zemljo, bogove in junake, kralje in bojevnike, starce in otroke, viharna zborovanja in tihe rodbinske prizore, krvave boje in mirno delo umetnikov, vse jo združil pesnik v celotno in enotno sliko čudovite raznoterosti. Govorniki so našli lahko pri Homerju zglede vsake vrste govorov, pesniki vse variacije pesniške ubranosti, umetniki najbogatejšo zalogo plastičnih in slikovitih podob v nedosežni lepoti. In kakšna umetnost v slikanju značajev! O tem smo že nekoliko govorili; dostavimo tukaj le še nekaj. Ker nam tretji spev govori o Paridu, bi pričakovali, da se nam ta nesrečni junak že tu pokaže v popolni luči. Toda ne tako; Homer riše in slika polagoma, dejal bi, kakor nanese ugodna prilika. Po prvem prizoru sodeč bi lahko imeli Parida za plašljivca; ali bolj natanko se nam slika šele v G. knjigi. Ni plašljiv, ni brez junaške sile, a za boj ni niti rojen, niti vzgojen. Zanj je vojna šport. Čast, domovina, godba, umetnost, vse to je zanj enake vrednosti. Svet eksistira zanj samo v toliko, kolikor njega zanima. Ko ga Helena s prijaznimi besedami — ker ve, da s trdimi pri njem nič ne opravi privede do tega, da se odloči vrniti se v boj, bi človek mislil, da bo hitro zgrabil za orožje ter se podal mod sovražnike. A diletant v umetnosti preiskuje kos za kosom, katero orožje je lepše. Kakor mu je že v navadi, mirno posluša Hektorjevo očitanje in mu ne ugovarja. »Počakaj za trenotek, da si naberem orožje,« pravi svojemu bratu, pa takoj se premisli: »Ali pa pojdi naprej, kmalu pridem za teboj.« Dasi jo pesnik v drugem spevu mnogo govoril o Agamemnonu, ga vendar šele v tretjem spevu natančneje karakterizira, dočim nastopa prej'} samo kot delujoča oseba. Pa kakšno sredstvo je pesnik uporabil? Agamemnonova slika nam stopi pred oči, ko se stari Priam o njem razgovarja s Heleno. Priamovu. slika pa je dovršena šele v 24. spevu. Tudi Hektorjev značaj je popoln šele ob koncu Iliade. Homer ne ponavlja po nepotrebnem, kar je povedal v oris kakega značaja; polagoma dodaja nove poteze in ob ugodnem trenotku nam postavi pred oči celega junaka. Oglejmo si pesnikovo umetnost še v nekem drugem oziru. Da se bo Ahilej zopet udeležil boja, skoraj za gotovo pričakujemo, ali po drugi strani se nam zdi nemogoče. Le skrajna sila more prignati Grke do tega, da se bodo pred njim ponižali. Pesnikova naloga je pokapati, kako da se bliža ta trenotek. Pesnik pošilja v boj naj hrabre jše Grke in vsakega opremi s toliko močjo in silo, da bi se skoraj moglo misliti: našel se je mož, ki bo nadomestil Ahileja. Do trenotka, ko stoji Agamemnon proseč pred Aliilejem, doseže dejanje tolik višek, da se nam zdi, da se je to moralo zgoditi. To notranjo nujno zvezo je povzročil Homer s čudovito umetnostjo. Ne da bi se Ahilej dejansko udeleževal boja, ga vendar čutimo kot odločujočo glavno osebo. Pesnik v nas z nekaterimi kakor brez posebnega vzroka vmes vpletenimi stihi ohranjuje spomin na Ahileja in na krivico, ki se mu je zgodila. Tako je skoro do polovice Iliade; nekako v sredi pa se pokaže očividno, da je razvoj pesnitve popolnoma odvisen od tega, kaj sodi in pravi Ahilej, kaj bo Ahilej počel. Na koncu pesnitve bi se moglo pričakovati, da nam bo pesnik še o Ahilejevi usodi kaj povedal. Toda v tej omejitvi se posebno kaže pesnikov umetnost, da preneha s karakteriziranjem delujočih oseb, ko jih pripeljal do najvišje stopinje njihovega notranjega bitja in žitj> ti junaki v resnici še dožive, je v umetniškem oziru brezpome 'Zunanji završek Iliade je Hektorjeva smrt, ne Ahilejev ne pogin Troje. Arhitektura cele pesnitve zahteva za svoj dogodek, ki pa že nekako obsega Ahilejev in Trojin pade A ko nam je hotel pesnik predstaviti celo vrsto dog Hektorjeve smrti, bi bil lahko to storil na ta način, da bi petljaji prikazovali samo s stališča Grkov in bi služili junaki in trojanske razmere le za ozadje. Toda pesnik i širši pogled. Trojancem od kaže tako ulogo, da zavzemaj sebno stališče. S tern dvojnim stališčem je pa dana pesi nost, da more izpreminjati pozorišče: zdaj nas postavi med Grke, zdaj med Trojance, tako da so enkrat Grki nasprotniki Trojancev, drugič zopet Trojanci nasprotniki Grkov. Ravnokar smo gledali z grškega tabora na trojansko ozidje, kmalu nato pa gledamo s trojanske višave v grški tabor. Trojanci in Grki so nam blizu ali daleč, kakor in kamor nas hoče pesnik postaviti. Z občudovanja vredno umetnostjo uporablja pesnik tudi zunanjo pesniško tehniko, da spaja usodo Grkov z Ahilejevo, usodo Trojancev pa s Hektorjevo. Za glavnega trojanskega junaka je naj-večje važnosti, ako sc Ahilej ne udeležuje boja. Dokler se Aliilej srdi, je Hektor močnejši od vseh Grkov; ko se pa Ahilej vrne v boj, pade Hektor, z njim pa tudi Ilion. Tu pa zopet lahko občudujemo, kako pesnik spaja in sklepa posamezne dogodke. Ilektor mora biti junak, ki premaga Patrokla ter povzroči, da se Ahilej udeleži boja, pa premaga njega in posredno tudi Ilion. Ze iz te zveze se kaže, kako jo trojanski element podrejen grškemu in služi v ta namen, da se Grki pokažejo v tem jasnejši luči. Šele Hektorjeva smrt omogoči završek Iliade, ki je v tem, da divje besni Ahilej premaga samega sebe v občevanju z očetom ubitega Hektorja. Da se Ahilej povzpne do viška človeškega čuvstva, do usmiljenja, je večjega pomena, kako]' da je Hektor padel v izvrševanju svojega poklica za domovino. iDasi je pesnik poleg grških junakov naslikal tudi mnogo trojanskih junakov, je vendar Iliada kot celotna pesnitev živ slavospev helenskega duševnega življenja, helenske kulture v čudovito lepih slikah. Tukaj nastopi helenski narod prvikrat zedinjen, v mladeniški moči; opisuje nam njegovo delovanje in trpljenje, njegove boje, po katerih se je v dobi prvega razvoja povzpel do moči in slave vladajočega kulturnega naroda. (Dalje ) Prof. Fr. Pengov : Črna liska. (Dul je.) i\ lepih dnevih je morala naša liska nekoč vslod suše zapustiti »10 jezerce in se preseliti v par sto korakov oddaljeno močvar. >o suhem je prizadela družinici več truda in skrbi, nego Izrael-rehod čez Hdeče morje. Trebalo je iti preko savave, porastle nivo, ki je zapirala mladini pot kot bambusovo trsje. Z enim 1 morala mati paziti na svoje ljubčeke, z drugim pa imeti vesoljno obzorje, zakaj kateri pes ali lisica, podlasica ali idouška ali skobec bi pustil, da gre mimo njih tak okusen *1 svet je bil naši družinici ali sovražen ali vsaj neprija-so prišli v bližino goščave, ki jim je ponujala prijazno kar se prikaže \olik skobec, leteč nizko pri tleh. »Skvit!«, se jo oglasila mati in male stvarce so se potuhnile ploščnato na zemljo, da jih tutii bistro oko ni več moglo ločiti od preperelega črnega lesa in suhega listja; čudom se je čudil stari klativitez. kam da se je udrl zaželjeni prigrizek. Praznih krempljev je odplul naprej. Kdo naših mladih znancev ne pozna legijonov sovražnikov, ki zalezujejo nežno življenje neoborožene ptičice že v njeni detinski srajčici iz puha in mahu? Iz višav zre po sočnem mesu pohlepni krokar in vrana, sraka in šoja, časih tudi pustovka in kanja, da pristne roparske svojati niti v misel ne jemljem; na tleh pa med kamenjem in grmovjem in Viervvaldstiittsko jezero. po drevju žeja. istotako brez pardona po krvi komaj izvaljenih keb-čekov krvoločno podlasico in hermelina, originalno vonjavega dehorja in lepe kune. Vzpričo toliko nevarnosti na pragu tičjega življenja ti bo gotovo, prirodoslovski prijatelj, v veliko veselje, ako me spremiš nekoliko na čudovitem potu narave, čem reči, pri raziskavanju neiznajdljive božje modrosti, ki. se kaiže v neizpremenljivih in vendai tako praktičnih naravnih zakonih, po katerih pripravlja Stvarnik posamezne vrste mladih bitij za nevarnosti polno življenje. Vse ptičico so izležejo iz jajca. Toda že davno poprej so, četudi še zaprto v temni lupini, polno življenja. Prvo njihovo delo je, da prekl ju j e jo z apneno grbico na kljunčku trhleno svojo ječo in se osvobodijo. Komu ne pride tu na misel demantno rezilo steklarjevo? V trenutku, ko se razpoči apneni grobek, stopi ptica kot prerojena Nikodema v pravcato življenje. Toda čudno! Četudi so bile vse izvaljene v dveh, treh, tudi štirih tednih, da celo pri enako dolgem valjenju kot ga imata n. pr. golob in črna liska, namreč tri tedne: kako velikanska je razlika v razvoju izleglih mladičev! Gotovo si se čutil svoje dni s srčnim veseljem in ponosom gospodarja para grulečih golobcev na strehi. Kako rad si jih gledal, po celo uro, in jim trosil najboljšega zrnja. Pa če si šel po prstih ogle-davat mladičke, kaj si ugledal? Nič drugega nego par brezlikih kep mesa v gostem belem puliu in te kepe niso znale drugega, kot na stežaj odpirati kljune ter čivkati, sicer pa so sc komaj premikale z mesta; liske pa smo videli nastopati koj v prvih uricah življenje s toliko samozavestjo, kot bi se bile gibale že mesece na parketu popolnoma neznane jim zemlje. Ta nenavadna razlika med goliči in m a h o v c i v razvoju iz jajec je v najtesnejši zvezi z življenjem ptic v prvih tednih na božjem svetu. Vse je proračunjeno in urejeno z najbolj praktično previdnostjo. -- Oglejmo si obe gorenji skupini malo pobližje! — K mahovcem prištevamo vse ptice, ki jim je tekla zibelka nizko pri tleh, pred vsem kure in razne obvodne in močvirske ptice, kakor so: divji petelin in ruševec, gozdni jereb, kotorna, belka, domača puta, poljska jerebica in prepelica, ogrska droplja, morska sraka, ki se sladka z ostrigami (Austernfischer), priba, deževnik, sloka in kozica, prodnik in martinc (Wasserlaufer), race in druge povodne ptice. Najmlajšemu zoologu popolnoma jasna mora biti trditev: V isti meri, v kateri so bila prsteno in listnorjava jajca vsled svoje harmonije z zibelko in njeno okolico zavarovana v odprtem, trdnem gnezdu, v isti meri bi bilo to gnezdo pogibelj za mlado, a tako sre-brnoživo in veselo kri mahovcev. Vsi so rojeni tekači za dirke. Kako ročno tekajo piščanci za kokljo, kako točno in razumno poslušajo in izpolnijo vsak njen poziv, ki jih vabi na tečnega črviča ali svari pred nevarnostjo. Brez dolgega modrovanja kavsajo in kljujejo za drobtinico, ki so jo opazili in pri preteči nevarnosti so ti skrije mali kozmopolit v prvo globelico, ki se mu ponudi. Z eno besedo, obnašajo se že prvi dan, kot bi bili že davno preštudirali kakega »Urbanusa«, ki jim kaže, kako se je vesti takim parvenijem. Mlade pustovke za strešino čepijo še dolgo nerodno v gnezdu, ko se je mlada sloka, pišek ali mokožka že davno poslovila od rojstne hiše in pričela življenjski obrt na lasten račun. Pred vsem potrebuje mladi mahovček krepkih bedrec, ako hoče dohajati brzonogo starko, pa tudi toplega kožuščeka, tla more kljubovati dežju in viharjem. Za oboje je preskrbljeno in to že v jajcu med valitvijo, ko vendar še ni na programu nerojenčevem nobene dolge hoje in tople obleke. Da najdejo dolgi kraki močvirnikov dovolj prostora v jajcu, na to se je Lilo treba ozirali že pri (konstrukciji) ustroju jajčne lupine. Jajca mahovcev so razmerno jako velika. Spominjam le na okusna, zelenkasta jajca vivkova ali na deževnikova (Charadrius auratus), ki so kljub majhni telesnosti teh ptic velika v primeri z zelo majhnimi jajčeci vranov, čapelj ali golobov, ki so sami na sebi velike ptice. Že v temni lupini je avtomobilno kolesje mahovcev urejeno tako, da vpošteva v globokem razumevanju okolnosti bodoče stano-vališče in njegove zahteve pri kurah kot noge-brskavke, pri močvirnikih kot hodulje, pri vodnih pticah kot veslavke itd. In plašček? V popolnem nasprotju z goliči dobi mahovec že v lupini toplo pelerinico iz puha, ki sega s kapuco od glave doli do stegenc in varuje malčka proti vsem nezgodam normalne spomladi. Največja umetnost te mladostne obleke pa je njena čudovita barva. Ej, (*j! si utegne marsikdo misliti, kako bi moglo neki to biti posebne važnosti! Saj so vendar vsi mladički te baže tako neznatni po barvi, (ako zamolkli in peščenožolti, tako pusto listnorjavi, lišaj-nosivi in glinastorumeni ler pegasti! Da, da, to je resnica! V' mahasti obleki ne najdeš z lučjo pri belem dnevu nobene svetle, še manj pa prežive in vekave barve. A to je ravno višek umetnije, to je mojstrstvo čopiča in palete, da posnemajo mahovci v svojem razmazanem zalitem koloritu natančno in zvesto glavne tone svojega bivališča ali kakor pravijo slikarji, da zadenejo do pičice natančno »lokalni ton«. Če ti je dal, dragi moj, Bog kaj talenta Potterjevega, Melhijor Ilondekotterjevega ali Siipdersovega, slovitih slikarjev živalskega sveta, potem poskusi, prosim te, in naslikaj mladega vivka, ki si ga srečal zadnjič na ljubljanskem močvirju! Petdeset cekinov na roko, ako mi zadeneš njegov sivoblesteči temnorjavkasti kožušček v lokalnem, ostro izraženem tonu njegove domovine in se ti posreči tudi pravilno stopnjevanje barov! Razen varstva, ki ga daje mnogim mladim pticam harmonija barev, pa je podelil Stvarnik mahovccm tudi mojstrsko izurjenost, s katero sc znajo iskrivati na tleh. Kdor ni še tega i>oskusil pri mladem škurhu, deževniku ali vivku, bo komaj verjel, kako rafinirano znajo taki komaj deset ur stari novinci izrabiti teren, bodisi luknjo v tleh, ali sled konjske podkve. Komaj zapreti nevarnost pred vohljajočim psom ali pred fantalinom, ki stika za gnezdi; komaj se je prikazala roparska ptica, že so se stisnili mahovčki na prvi starkini klic v bližnjo vglobino. Ti in prijatelj sta ravnokar še videla mlado pribico, ki se je ravno tam-le potuhnila. Pa ničesar ni več opaziti razen vresja, sivega peska, belkastega lišaja in nekaj kremenčevega kamenja. Kvečjemu opaziš še na onemle kraju okroglo, trohnečo glivo, ki jo pa 71) že čez in čez prerašča plesnobni micelij. Kaj ti je storiti? Stegni urno, pa tiho, roko po gnjijoči gobi in v njej začutiš trepetajoče srce mladega, toplega vivka! Mlada, s puhom porastla priba je ona ples-njiva gliva! Glej, celo tvoje sokolje oko te je za enkrat premotilo! — Pa vrni trepeči sirotiei njeno prostost in goljavi njenega vivka! V trenotku ga ni nikjer. Dokler se morejo rešiti mahovci v največji nevarnosti na drug način, n. pr. s tem, da se poskrijejo v rjavo listje, kot rumenkaste, kostanjevopisane gozdne kure, ali da se zateko med zelišča, kakor rumeni, pa rjavo pikčasti mladički poljskih kur, ali s tem, da zbeže v rjasto, zamrlo ločje, kakor bobnarica (plazka, bukač) in črno trsje, kot n. pr. črnovolnata družina naše črne liske, vodne putke in tuka-lice — toliko časa nimajo plesnju podobnega mahu. Čim bolj žalostna in sovražnikom izpostavljena je pokrajina, toliko daljši, finejši, plesnji podobnejši je mah mladih ptic. Tako ume Modrost obvarovati in ohraniti svoje nezmožne stva-rice tudi v najtežavnejših okoliščinah. Ker se znaš, prijazni vivek, že od mladih nog vesti tako hladnokrvno, tako tiho iti mirno pred sovražnikom, ker varaš z mnogimi tovariši tako genialno, tako neprekosljivo s svojo plesnobno maškarado celo najhujše zalezovavce, zato zri le zaupno tudi v bodoče nasproti nevarnosti polnim dnevom življenja! Tudi nezmožne žuželke imajo v »posnemanju« (mimikry) močno varstveno orožje. Francoz Michelet pravi: Nahajajo se žuželke, ki hočejo menda reči: »Igramo se vesoljno naravo in predstavljamo bitje, kakršno si le izmisliš! Iločeš listje? Vzemi le v roko zeleno bogomoljko (Mantis religiosa) ali rjavi živi list (Phyllium siccifolium), lepo Kallima paralecta (metulj) ali naš beli — C (Vanessa C-album). Želiš morda suhega dračja za v peč? Tudi tega se ne manjka, zlasti ne v tropičnih krajih, kjer je solnce izsušilo razne suhe prote in strahotne kobilice la Bacillus Hossi, Phasma gigas, Phasma calamus in mnogo drugih. Kdo bi imel do četrt metra dolgo suho mladiko, z mahom porast lo vejo za — živo stvar? In vendar je tako pri Ceroxylus lace-ratus! Še druge nedolžne živalice iz rodu hexapodov se zavarujejo pred sovražniki na ta način, da si odenejo podobo, velikost in barvo, da celo gestikulacijo živali, ki pikajo, grizejo in bodejo in se jih zato vs» boji. Tako imamo metulje steklokrilce (Sesia), ki so skoroda brez lusek; a prozorna krila posnemajo po obliki in barvi prav natančno ona, ki jih nosijo ose, sršeni, obadi in drugi taki nepridipravi. Tudi njihov zadek (abdomen) in ostali trup je po osino lepo žoltočrno obročkast. Celo tipalnice in nožiče posnemajo vespide. Stavim, da ti ubeži celo junak, ki ne pozna teli fines, ako mu pomoliš pred nos živega čebelarja (Sesia apiformis), ki si ga mirno pobral raz topolovo deblo. Nekaj podobnega imamo pri naših kozličkih ali roginih. Nobena ptica ne pokusi slokastega jarca in njegovih sorodnikov (Cly-tus arcuatus, detritus etc)! — Izborna maska — zanje varstvo! (Dalje.) <$= ==$> Josip Logar: Radovan. fcaloigra v štirih dejanjih. — Slika iz kmetiških uporov v 1(5. stoletju. (I)aljc.) 8. prizor. Prejšnji. Graščak, o s k r h n i k. Graščak. Kaj vi tu, — in ta-le? Željko. Premilostni naš gospod, nekaj važnega bi vam rad povedal. G r a š č a k. Ti meni nekaj važnega ? Željko. Premilostni, prežlahtni gospod. Vaši podložniki so nezadovoljni ---------- Graščak. Ha ti pes — torej so tebe poslali! Oni se več ne upa priti s takimi stvarmi pred me. Oskrbnik, s pasjim bičem mi ga izženi iz gradu, pse nadraži nanj pri vratih, v temnico s kmetom! Spravite mi ga z gradu, da mi ne zasmradi prostorov mojega bivališča. Vi pa imejte zunaj svoje šale s to golaznijo! Željko. Ah, premilostni gospod O s k r b n i k. Ti še ne nehaš? (Ga zapodi navidez surovo, a skrivaj mu reče, naj zunaj počaka.) Graščak. Na oskrbnika počakajte zunaj! (Vojakom da z roko znamenje, naj gredo.) Oskrbnik. Milostivi gospod! Stvar bi vam rad odkril, ki jo že dlje časa opažam. Graščak. Hitro! Oskrbnik. Prevelika dobrota ni za nizko svojat. Dokler ste se sami utegnili bolj pečati z nadzorstvom, je bilo vse mirno. Pa gospa so zelo dobrega srca in vpričo njih ni na mestu moja strogost. Ljudstvo se j« pa razvadilo. Graščak. In misliš, da jim ne morem več teh razvad z bičem pregnati'? Koliko je bilo danes kaznovanih? Oskrbnik. Milostni gospod, štiri ženske sem vrgel v temnico, ker so se po pol ure zadržale pri otrocih domu. Dve uri so nam dela zamudile. Možje so se prišli pritožit, pa sem jih dal vpričo žen pretepsti. A to ne zadošča. Milostni gospod, pripravljajo se na upor. Graščak. Oskrbnik, ali se ti meša? Pokaži sem svojo glavo! Ha, ha! Ti gavrani, ki ne smejo in si ne upajo brez mojega dovo- 1 j en j a niti kihniti, naj bi sc kar namah uprli. Oskrbnik, ti nisi še dolgo na mojem gradu, zato pa tako blebetaš. Čuj, oskrbnik — naj se vsa sodrga postavi z nabitimi puškami in meri na te — pa reci samo gospod graščak gredo: odmab jim popadajo puške iz rok. Oskrbnik. Milostni gospod! Vi prav dobro poznate te ljudi, Vi imate izkušnjo. Graščak. No, bi še kaj rad? Oskrbnik. Ko pa vas ne bo tako dolgo časa, ko ste skoro vsak čas odsotni, smem ravnati za tiste prilike v Vašem duhu, po Vaših navodilih? Graščak. V mojem duhu, po mojih navodilih, da. Tako je ne boš nikoli zavozil. One lenuhe, ki so se prišli pritoževat, zapri za štiri dni in jih sposti. (Odide.) 9. prizor. Oskrbnik Ha m. Imam te, ne uideš mi! In pravijo, da sem jaz pomogel Hado-vanovi ženi na oni svet. Če sem nji pomogel, potem bom njega in njegovega sina prisilil, da pozabita na oskrbništvo. Še pomnim, kako sem stal pred graščakinjo kot zgrevan grešnik, in ona mi je pridigovala, hotela vzbuditi stud nad mojo pohotnostjo — baha — grozila mi je, prosila me je —bogovi! Janošev oskrbnik je moral to poslušati zaradi ženskih in od ženske! — Motite se, ki me sodite po zunanjem! Oskrbnik ve, kaj dela. Nisem bil luteranec, ko je bilo treba, in nisem zopet katoličan, dokler je treba? Pa bi ne bil skesan grešnik, če je tako treba? — Toda gospod sem pa jaz sedaj v gradu. Graščaka bo vzela noč za nekaj časa, ista noč bo pa vzela moja ljuba prijatelja za dlje časa. - He, Albert, Konrad! — Ta dva sta tujca, moja rojaka, zato najbolj zanesljiva. Albert, Konrad! — Sem, hitro sem!—Vse spi, kaj ti vedo o visokih nakanah in podjetjih! Albert, Konrad! Vendar enkrat. 10. prizor. O s k r b n i k, Albert, K o n r iv d. Oskrbnik. Prijatelja, kako sta se že udomačila med tem ljudstvom ? Albert. S tem ljudstvom ni ravno težko izhajati, gospod oskrbnik. Oskrbnik. Prav praviš, Albert; človek kmalu spozna njegovo hlapčevsko naravo, njegove zle razvade — potem se ga že lahko prime in drži v pravih mejah. Toda prijatelja, vidva se mi zdita žejna, danes je bila neznosna vročina; pa lačna sta, gotovo tudi, saj je pa tudi že čas. Kar tjakajle stopimo! Vesta, jaz se ne morem zdržati, pa naj imam še tako važne in mnogoštevilne posle, da ne bi stopil od časa do časa med svoje rojake. Kri ni voda. Sem vsaj lahko domač z domačimi. Tu pa nisi nikdar gotov, če te kje kaj ne zadene. Ilm - pa jim še branimo mejo! Naše domovine Turek ne doseže, kajneda, prijatelja. Albert. Enkrat mi je umreti — ali doma, ali na tujem; to ni moja reč. Konrad. Kdor me plača za dobro reč, pa grem. Turek je pa neverec, sovražnik za Nemca ali pa za Slovana. Zakaj ne bi segel za meč, ko so pa ti na meji toliko trpeli? Veste, gospod oskrbnik, da sem jaz cesar, bi jaz enkrat takole zapovedal: vi, ki ste na turški meji in vedno trpite od teh nevercev, — in vi, ki ste za hrbti teh nesrečnežev vedno na varnem — zamenjajte zemljo za toliko časa, da se eni oddahnejo, drugi pa tudi skusijo, kako sladko je za domovino trpeti in umreti. Kdo bo vedno enega konja jahal noč in dan, drugega pa razvajal v lenobi? Kdo bi se dal tepsti samo po eni strani, drugo pa bi skrbno varoval? Vidite, tako jaz mislim, gospod oskrbnik. Oskrbnik. Prijatelj; pri moji veri, ti ne misliš preslabo. Konrad. In jaz še nekjvj mislim. Saj je bilo pri nas ravnotako. Suho ovco derejo — tolsto pa rede; mršavo kravo vprezajo, rejeno gladijo, llm, po mojem bi morali oni največ plačati, ki najlažje zmorejo. Oskrbnik. Prijatelj, vse še pride na vrsto; ko ne bo iz suhih dovolj dobiti, pa se bodo prijeli tolstih. Toda, vi ste žejni. Samo tole se še pomenimo. Župnika, njegovega brata Radovana in tega sina Mirka poznata, kajneda? Albe r t. Prav dobro. Oskrbnik. Nevarni ljudje so to. Od graščaka imam povelje, da jih na vsak način spravim s pota. Vama prepustim ta posel. Ko odide graščak, prej to noč — razumeta? — ali kadar moreta, jih kar na tihem odvedita v temnico. Drugo bom že prihodnjič poskrbel, da ne bosta več nemira povzročala. Pa mi povejta, ko bosta izvršila ukaz, da ne ostaneta brez zasluženega plačila. Zdaj pa pojdita z menoj, da se malo porazveseliino, zakaj mi smo rojaki med tem malovrednim ljudstvom. (Odidejo. Pred vrati dobe Željka.) A ti še čakaš. Semle notri stopi, precej pridem. - l)r. A. Breznik: Zanimivosti iz našega štetja. (Konoc.) Nad vse zanimivo je, da so bili podlaga našemu štetju prsti na rokah in nogah. Steli niso samo na prste obeh rok, ampak tudi na prste obeh nog. Da je to resnično, nam kažejo stari jeziki v besedi za »20«; povsod pomeni ta beseda »obe desetici«, ne morda: dve desetici. Obe desetici — to se pravi: desetica prstov na rokah in desetica prstov na nogah. Tako pomeni latinsko vigenti (iz tega se je naredila knjižna oblika: viginti) torej: obe desetici 20. To nam kaže tudi grška beseda za 20: efaooi. Ta beseda se je pisala tako v knjigi, ali po raznih krajih Grške so govorili še po starem: J:ixan, kar natančno odgovarja latinskemu vigenti (viginti). Prav to nam kaže še avestski in staroindski jezik (latinsko: genti, grško y.avi je pa iz korena kmti, torej beseda ista kakor kxav6v, centum; isti koren je v vseh jezikih do 100; le primerjaj sam zase dalje od 20 do 100 v slovenskem, nemškem, latinskem in grškem jeziku!) Roke in noge so služile našim očancem za podlago štetja torej nekako tako, kakor prvim Ribničanom usta, da so vedeli, kako velike žlice naj primeroma izdelujejo. >()d širokih ust so moro vzeli in žlice delati začeli.« Dasi je imel vsak naših prednikov po 20 prstov, je vendar štetje od 10 do 20 delalo mnogim preglavice, ker je bilo treba šteti menda na prste — nog. Čevljev takrat, ko so se učili šteti od 10 do 20 sicer še niso poznali in je na prste lehko vsak čas gledal, ali nekaj drugega je bilo! Kako naj se besede postavijo, da bodo dale drugačen pomen, kakor pri 20 do 100 V Ugibali so veliko ali zediniti se niso CliikuKo I. 1N.'H). mogli in tako se ravno pri tem delu štetja indoevropski narodi še danes ločijo. Stari Slovenec je štel tako: eden na deseto, dva na deseto, tri na deseto, to se pravi: eden, dva, trije prsti več kakor jih je na rokah (10); mi mlajši Slovenci smo pa iz tega naredili enajst, dvanajst, trinajst i. t. d. Ni pa tako štel stari German. Tam pomeni 11 =10 1 po vrhu; 12 = 10-j-2 po vrhu. Sedanje elf, zwolf se je včasih glasilo ain-lif, twa-lif; ain, tvva 1,2; lif pa pomeni: ostanek, nameček; kar se navrže ali po vrhu da. Tako pomeni torej: enajst ena po vrhu. Ravno tako štejejo tudi Litavci, mali nam soroden narodič na Ruskopoijskem. Latinci in Grki si pa niso nikoli vzeli časa, da bi bili kaj mislili, kako naj se to šteje; zato so 1, 2, H, 4... kar k številu 10 vezali: latinsko undecim (nastalo iz unuiu-dicem), duodecim, tredecim . . . pomenja: eden in deset, dva in deset... Enako pomeni grško: H>dhxa,>diodtxn, ena in deset, dva in deset; od 13 naprej so pa tudi z veznikom vezali: roelg y.al dšxa . .. tri in deset. Do 1000 ni torej v nobenem jeziku nove besede. Od 200 naprej so stotice kar šteli: dve sto, tri sto, štiri sto . . . Enako imajo Nemci. Stari Latinci in Grki so jib pa zvarili v eno besedo: latinsko cen-tum, ducenti 200, trecenti 300. Prav tako je grško k-xaxov »ena sto-tica«, dia-xdvi(u, dve stotici. To se je spremenilo po pravilih grškega jezika v y.dnm, kar so po več krajih res govorili ali v knjigi so besedo pisali tako : zčoioi; enako TQiax6oioi 300. Zanimivo je ime za 1000. Kdor je znal v tistih časih tako visoko šteti, je veljal za mogočnega učenjaka in še več je bil vreden tisti, ki je po toliko reči tudi imel. Veliko je bilo pa takih, ki se jim o tisočih še sanjalo ni; in med temi so bili tudi naši očetje. Vendar nas jih ni treba biti sram, ker tudi Nemci niso bili nič boljši, čeprav se danes tako povišujejo nad nas. Mi in pa stari Germani smo bili v primeri z Grki, Latinci in Indijci uboge pare! Oni so bili gospodje, ki so se za 1000 v pravem času pobrigali in naredili zanj besedo, ki jim še danes dela čast in bo vedno živela. Ta slavna beseda se kliče po grško /J/.mi, ki jo pozna vsak samosrajčnik in jo nekoliko popačeno rabi sedaj kot »kilo«; istega korena je latinsko mille, nastalo iz mi-^dto«, kar pomenja »en tisoč«. Iz tega korena imajo svoj tisoč tudi Indijci. Zdaj pa poglejmo našo in nemško besedo za 1000. Beseda se je nekdaj glasila: tus-komtja, iz česar so zverižili Nemci svoj Tausend in mi svoj tisoč. In kdo izmed vas ne bo uganil, kaj pomeni komtjaV Vsak če le malo besede premetava: konta, kati, kentum, kmtom .. ., bo vedel, da je to ista beseda kakor za 100. In res je to! Tisoč, tausend pomeni: množica stotič, cel kup stotič. Iz te besede odseva pravo beraštvo naših in nemških očancev, ker se jim vidi, da niso nikoli šteli po tisočih, kakor njih bogata grška, latinska in indijska žlahta, temuč samo po sto-ticah. In če so jih imeli deset skupaj, so mislili, da se jim pred sto-ticami že kar tema dela in so jih imenovali »množica stotič«! To je bila še »zlata« doba! Kakor iz tega vidimo, niso naši in nemški očaki nikoli prišli čez število sto. To je bila najvišja številka, do katere so se še povspeli. Grki, Latinci in stari Indijci pa so prišli že do tisoča, ali tukaj se je tudi njim ustavilo in niso vedeli više. Kar so pozneje potrebovali števil, ki so te presegala, so jih opisovali s pomočjo stotič in tisočic. Ako bi bili potrebovali že v starodavnih časih visokih števil, bi jim bili tudi imena dali, kakor manjšim. Ker pa so taka števila nastala pozneje, niso dobila pravih imen, ker je jezikovna moč že opešala. Prof. L. Arh: Literarni pogovori. (Dalje.) V trdnem zaupanju. (Spisal S. B. — Konec.) Val ljudstva jo je odvlekel od oltarja, od daleč prosi še vedno in povzdiguje oči k Mariji. In glej! Ali se ni božji Materi razjasnil obraz, ali je ni pogledala s pogledom, ki je govoril: uslišana si! Hvala ti, o Marija, hvala ti stotera, tisočera hvala ti! Obhajilni -zvonček je zazvonil. V ponižnosti sprejema ljudstvo sveto obhajilo in daruje odpustke za svoje drage. Tudi ženica pristopi, ponižno sprejme sveto telo in prosi Jezusa za svojega sina. Zazvoni poldne; cerkev se ne izprazni, ljudem ni na misli telesna hrana; milost in dobrota nebeške Matere jih obseva, da pozabljajo na hrano. Če se eden umakne izpred oltarja čudodelne Matere, pristopijo trije drugi. Pred cerkvijo kupujejo podobice, svetinjice, da jih ponesejo dragim na dom. Oh, kako rada bi tudi ona ponesla svojemu sinu svetinjico čudodelne Matere, mu jo pripela na vrat, da bi ga varovala toda ne bi je hotel sprejeti, smejal bi se in rekel, da so to prazne in zastarele navade. Pa vseeno! Marija ga bo spreobrnila, Marija bo gotovo uslišala njeno molitev, sprejel bo svetinjico, saj ni mogoče, da bi jo odklonil, ker je tako vneto prosila in molila zanj! Starka kupi svetinjico in jo nese v zakristijo, da jo blagoslovijo, plača tudi za eno sveto mašo pred Marijinim oltarjem, vse za spre-obrnenje sina. Drugi ljudje posedejo okoli gostilniških miz, ona si poišče v hladu prostorček, razvije zavitek in vzame kos črnega kruha. To je njeno kosilo, njena hrana na celem romanju. Ni šla na daljno romanje, da bi se razvedrila, za sina, za njegovo spreobrnenje je prišla prosit, in že tedaj, ko je storila obljubo, da gre na Brezje, se je zaobljubila, da se bo celo pot preživela le s črnim kruhom. O, ko bi sin vedel vse to, ko bi čul njene goreče vzdihe in prošnje, ko bi videl vdanost, gorečnost in pobožnost in trdno zaupanje svojega ljudstva do nebeške Matere! Trd kot kamen bi moral biti tisti slovenski sin, kateremu se ne bi srce omehčalo, ko bi gledal svoje tovariše, svoje ljudstvo v njegovi gorečnosti in trdnem zaupanju do Marijo, trd kot kamen in zakrknjen do skrajnosti, če no bi tudi 011 upognil kolena in poljubil sveto zemlje, če se ne bi tudi njegovo srce z zaupanjem obrnilo do Marije, ko gleda svoje ljudstvo, kako potolaženo in z zaupanjem in s trdno vero nasičeno odhaja od svetišča. Srečni tisti, ki čutijo s svojim ljudstvom, ki ga umojojo, ki vodo, odkod jemlje vso svojo moč, vos svoj jK)gum, vos svoj odpor proti viharjem! Srečni tudi tisti, ki imajo svojce, da prosijo za nje pri nebeški Materi, ker po njili priprošnji bo tudi njim izprosila Marija milost, da bodo spregledali in začutili isto blaženost, isti sladki mir in zadovoljnost, katero čutijo tisti, ki se klanjajo pred Marijo. Čas odhoda je! Še enkrat pohiti vse v cerkev, da vzame slovo od Marije, še enkrat ji priporoča vse svoje križe in težave, še enkrat jo prosijo, naj jih milostno usliši. Svete pesmi prepevajo se razhajajo, se ozirajo nazaj na sveti kraj. Težka je ločitev in lahka obenem! Mii1, sveti mir vlada v srcih vseh, trdno zaupanje, da bodo uslišani, jim daje mir. Lahko in svečano je človeku pri srcu, ko gleda te ljudi; tu sprevidi, na tem svetem kraju spozna, odkod jemlje naše ljudstvo vso svojo moč, vse svoje silo, ves svoj pogum in odpor proti vsem viharjem, ki ga hočejo omajati in ukloniti. Da, da, v trdnem zaupanju do Boga, do svoje nebeške priproš-njice smo zmagovali, zmagujemo in bomo zmagovali! Že v predzadnji številki sem na kratko omenil, zakaj da mi je ugajal spis »V trdnem zaupanju«, ki je natisnjen v »Mentorju«. Všeč mi jo bila snov, ki si jo je pisatelj vzel. Brezje, po širni slovenski zemlji znana božja pot. pač zaslužijo, da jih opiše spretno pero. Tu se res vidi lep kos narodovega življenja. A opisati se mora to življenje tako, kakor je v resnici. Pisatelj sc mora utopiti v ljudsko dušo, ki prihaja s trdnim zaupanjem prosit pomoči svoje Matere ali se ji pa zahvaljuje za izkazane milosti. In to je hotel doseči naš pisatelj po zgledu velikega Sienkievvioza, ki je mojstrsko opisal poljske Brezje, častitljivo Čenstohovo. .Mimogrede naj omenim, da so nam romanja na razna božja pota prav lepo opisali Jurčič: »Slovenska božja pot«, Erjavec: »Jedna noč na Kumu«, in Fran Maselj-Podlimbarski: »Kako sem prvikrat romal«. To spise omenjam zato, ker so dijakom gotovo znani. Pripovedujejo tako prijetno, kramljajo tako po domače, da se človeku zdi, da pripovednik doživlja sam vse, kar opisuje in pripoveduje. Nehote vzklikne bravee. »Saj je ros tako! Tudi jaz som vse to opazoval, ko som bil na božji poti.« Zakaj omenjam vse to? Ker bi rad izpregovoril nekaj o snovi, o materiji, ali če hočete, o vsebini. C.o rečeš dijaku, naj poizkusi kaj napisati, ti odgovori z vprašanjem: Kaj ali o čem naj pa pišem? In prav jo odgovoril. Krojač mora tudi imeti poprej sukno, preden začno delati obleko, črevljar usnje, kovač železo, slikar platno, kipar marmor itd. Tvarine ali snovi je treba najprej. A kaj mi pomaga št* tako lepa in dragocena tvarina, Če pa ne vem z njo kaj početi. Daj črevljarju kos najlepšega katarskega marmorja: ali moreš zahtevati, da ti narodi bolvoder- s k ega Apolona? Krojaču ne boš dal delati stolov in mize, kovaču pa ne obleke. Zakaj ne? Ker veš, da vsak zna le to, česar se je učil. »Le črevlje sodi naj kopitar!« Tvarine je torej treba pred vsem, potem pa učenja in vaje, kako obdelati tvarino. Ko to razumeš in znaš, moreš narediti kaj lepega. »Kje naj pa jemljem tvarino in odkod in kako naj jo obdelam?« vprašuje marsikdo. Ko pride učenec k svojemu mojstru, da bi se izučil rokodelstva, mu ne bo mojster na dolgo in široko pripovedoval in razlagal, češ to orodji; je nastalo v tem in tem stoletju itd., temveč mu bo kar rekel: »Pridi sem in glej pazljivo, kako delam!« Ko učenec nekaj časa gleda, mu da mojster lepega dne orodje v roko in mu reče: »Poizkusi narediti to-le malenkost. Če se ne obnese prvikrat, poizkusi drugič in tretjič.« Tako delajo in poučujejo pametni mojstri. Seveda, če ne gre učencu kar nič izpod rok, mu slednjič mojster prijazno reče, naj gre drugam, da ni za to rokodelstvo. In pameten dečko ga bo ubogal. Zelo me je veselilo, ko se je oglasilo toliko navdušenih »pisateljev« in »pesnikov« oziroma takih, ki bi radi postali in poslalo deloma še precej, bolj ali manj dobrih spisov ali pesmic, da bi jih ocenil in če mogoče tudi priobčil v »Mentorju«. (Samo nepoča-kani so nekateri. >Kar v prihodnji številki jih priobčite, oziroma ocenite,« pravijo. I.e brez skrbi! Vse bo prišlo polagoma na vrsto. Malo potrpljenja prosim, saj ga moram tudi jaz imeti z marsikom.) Prav tako kakor Prešernov učenec: Prijatelj! uči meno pisarije: Kako in kaj vfieč so Kranjcem pojo. Tvarino ste si večinoma izbrali dobro, Ul k o, ki je prikladna vašim letom. Tu naj omenim nekaj splošnega. Nekateri ubirajo v svojih pesmicah strune, ki mi nikakor niso všeč. Kaj bi mladenič slovenski samo zdihoval, pretakal solze in točil solze za izgubljeno srečo. To ni prav in ni zdravo in ni lepo. Kaj bomo rekli o mladeniču, ki se vedno kremži, ki tarna in samo zdihuje pri vsaki mali nepriliki?To ni mladenič, zdravi slovenski fant! Če hočeš dobiti lepo in sebi primerno tvarino, slov. mladenič, odpri oči in srce in ozri se po krasni svoji domovini. Bog nam jo je dal tako lepo, tako čudovito bogato prirodnih lepot, da nehote padeš na kolena na lej sveti zemlji in rečeš: »Zahvalim se Ti, vsemogočni Stvarnik, da sem rojen v krasni slovenski zemlji!« To zemljo, domovino svojo, opazuj in občuduj z. odprtimi očmi in mladeniško navdušenim srcem. Oznanuj njeno lepoto v vzvišenih besedah svojim rojakom, tla jo bodo tudi oni vzljubili in cenili, kakor zasluži, da je ne bodo veselega srca zapuščali in hiteli v mrzlo tujino, za nas za vedno izgubljeni. Opazuj naše dobro, še nepokvarjeno ljudstvo v vsem njegovem bitju in žitju. Pripoveduj mu o starih šegah in navadah in ga poučuj, da ni vse dobro in lepo, kar prihaja iz tujine. O, koliko pristno svojega smo že izgubili! Uči se od ljudstva, ki v svoji nadarjenosti napreduje, da je veselje, a ki se tudi krčevito drži starodavnih, od dedov in očetov podedovanih častitljivih običajev. Ne norčuj se iz njih, ki si šele malo pogledal po svetu in malo pobrskal po knjigah. To kaže le omejenega, zato seveda nadutega duha, ki meni, da je modrejši, nego stoletja stare naprave. Uživi se v ljudsko dušo, po tujem vplivu še nepokvarjeno. Ostani domač med domačimi in srečen boš. Tako so delali naš Erjavec, Jurčič, Levstik. V tem duhu dela tudi naš Finžgar, čigar sliko imaš v današnji številki. Drugega ne rečem, kakor samo to: Vzemi in beri, ne enkrat, temuč desetkrat in še desetkrat. Pri teli mojstrih se uči izbirati tvarino! A. H. »V gozdu« mi ni všeč. Kdo se bo kremžil v krasnem gozdu? Pustite vendar tisto nenaravno, prisiljeno »tiho žalost«, »tiho, sladko žalost«. Kant bo glasno zaukal v zelenem gozdu in se bo le razveselil, da je zopet enkrat v vedno krasni božji naravi. »V planine«, > Drobna pesmica«, »Mrak« — škoda papirja. Snov ste izbrali neprikladno. Pač pa naslednje pesmice! Prav razveselil sem se jih. Pač spominjajo deloma na Jenka (I.), Aškerca (II.) in Zupančiča (II F.), a so vendar čedne in za začetnika prav dobre. V spodbudo Vam in drugim naj jih prinese »Mentor«. Da se kmalu zopet vidiva! Pomladna motiva. i. n. Kur črez noč je prlAla! Polja so vzdrhtela v svetem hrepenenju pod nebo ... Preoral je njivo kmetic dohre volje, posojal je zrna zlata v sveto prst. V zemlji se zganila zlata so semena in na dan prikllle mlade so kali. • Ilog jim daj življenja ...« In v nevidnih kapljah raz nebo rosil je božji blagoslov. zdaj pomlad brsti . . . Vso naenkrat vstalo, vse se je zbudilo tudi v duši moji Tudi jaz oral sem, posejal sem njive ali kaj v prihodnje, kaj bom, kaj bom žel?... Jesen, tiha jesen mulo zakopala, a pomlad vdihnila novih jim mufi .. . llože! moje njivo, nude blagoslovi in jim daj življenja sveti blagoslov . .. Pomladna pesem Kaj je niste videli, ko je skozi gozde šla in je koše polne cvetja s smehom stresala? Zvončki poil zeleno goro so zazvonili, pod poljubi mehkih sapic k tlom se sklonili. Gozdi, gaji zašumeli, in škrjanček je zapel, tiho, lahno in božaje vetrič južni je zavel. In vijolice ponižne: — Hog daj dober dan . . . so pogledale iz zemlje sred poljan. In še jaz grem vun na solnce, v jasen, božji svet — naj veselje v dušo mojo zdaj zasije spet. . . € Prof. dr. Anton Hatajec: Zrak. (Konec.) V zraku je, kakor smo videli, komaj 0 85% vodenega hlapa. In že ta zadošča, da dežuje celc dneve in tedne, ako se hlap vsled mrzlih vetrov ohladi in zgosti v tekočo vodo. Ta izguba v zraku se nadomešča z drugim parom, ki izhlapeva medtem v gorkejših krajih. Odkod pa se nadomešča kislec, ki ga ljudje in živali neprenehoma vdihavajo, ki se venomer porablja pri najrazličnejših kemičnih procesih v prirodi? Mkslili bi, da se bo rodi tega zrak sčasoma izpremenil, da bo v njem vedno manj kislcca, brez katerega ni življenja. Toda najvcslnejša preiskavanja kažejo, da je zrak povsod — zunaj na prostem — sestavljen iz istih sestavin in v istem razmerju na jugu in na severu, na suhem in na morju, na gorah in v dolinah. Kakoršen je zrak danes, tak je bil vedno, kakor daleč nazaj v preteklost sega naše znanje. Da se zrak tudi zanaprej ne bo izpremenil, za to skrbi narava sama. Ljudje in živali z zrakom vdihavajo kislec, izdihavajo pa nečist zrak, v katerem je nekako 150krat toliko oglenčeve kisline, kakor v čistem zraku. Odrastel človek izdiha na dan približno 1 kg oglenčeve kisline, pri napornem delu celo 1 M.1 kg. Kislec, ki ga vdihavamo z zrakom, prehaja po pljučih v kri, ki ga vodi od tod po celem telesu. Na tem potu se spaja z oglencem, ki s hrano prihaja v telo, v oglenčevo kislino. Ta se s krvjo vred vrača nazaj v pljuča in prehaja od tod z dihanjem v zrak. V živalskem telesu sc torej kislec porablja, oglenčeva kislina pa proizvaja. Poleg tega se oglen-čeva kislina tvori \ pečeh in svetilkah ter uhaja v zrak. Oglenčeva kislina nastaja povsod, kjer gnijo in razpadajo organska telesa. Mnogo oglenčeve kisline prihaja v zrak tudi i/. ognjenikov in zemelj- škili votlin. Potemtakem bi moralo biti v zraku vedno manj kisleea in vedno več oglenčeve kisline. Toda kar je v zraku oglenčeve kisline preveč, jo porabijo rastline. Rastlinske celice jo razkrajajo pod vplivom solnčnili žarkov v kislec in oglenec. Ivislec odvajajo nazaj v zrak, oglenec pa uporabljajo za svojo rast. Rastlinstvo tedaj skrbi za to, da najvažnejše sestavine zraka ostajajo vedno v pravem ravnotežju. V glavnih življenjskih potrebah sta živalstvo i n rastlinstvo tesno vezani drugo na drugo. Dušeč je indiferenten plin; v zraku je pbnajveč zato, da raz-redča kislec, ki bi bil sicer radi svojih silnih učinkov nevaren. Dušeč in amonijak nastajata povsod, kjer razpadajo živalska in rastlinska telesa. Solitama kislina se tvori v zraku iz vodenca, dušca in kisleea vsled električnih isker, ki ob nevihtah švigajo po njem. Odkod pa so prišli ali odkod prihajajo v zrak v novejšem času odkriti elementi? Njihov izvor moramo iskati v neorganskih sestavinah zemlje. Da se razni plini nahajajo v rudninah in kamenih, je že davno znano. V apnencu, ki tvori cela gorovja, se nahajajo neizmerne množine oglenčeve kisline. V novejšem času so spoznali, da se plini nahajajo tudi v raznovrstnem kamenju, ki jo nastalo iz ohlajene in strjene lave, ki so jo izbruhali vulkani. Ako se tako kamenje razbeli v brezzračnem prostoru, sc iz njega izloči zmes različnih plinov, zlasti vodenca. Ker se to kamenje na zraku neprenehoma razkraja, se dviga prosti vodenec v zrak. Helij je bil znan, še preden so ga zasledili v zraku. Ako svetlobo razžarjenih plinov razkrojimo s stekleno prizmo, se v njihovem spektru pokažejo lmrvne proge, po katerih se plini lahko ločijo drugod drugega. Ako pa žareč plin proseva bela (n. pr. solnčna) svetloba, se na mestu barvnih črt njegovega spektra pokažejo temne proge. Tako ima solnčni spekter temne proge, ki se popolnoma ujemajo s svetlimi progami spektrov raznih plinov. Pri solnčnem mrku leta 1808. so našli v spektru solnčnega roba temno črto, ki se ni ujemala z nobenim znanim elementom na zemlji, in so ga zato imenovali helij (hdlios, solnce). Leta 1891. je amerikanski kemik Hillebrand iz različnih svetlic (uranovih sulfidov) izločil plin, ki ga jo imel izprva za dušeč, pozneje pa za argon. Ramsay pa j»> dokazal, da je ta plin helij. Ko ga je namreč razredčil in razžaril se je v njegovem spektru pokazala v rumeni barvi intenzivna črta, ki se je popolnoma ujemala s helijevo progo v solnčnem spektru. Helij tvori torej z omenjenimi rudninami kemične spojine, iz katerih se da izločiti, ako jih razbelimo. Rudnine, ki smo jih ravnokar omenili, so primeroma zelo težke. Njili specifična teža znaša 7 do !>. Povprečna gostota zemlje je pre-računjena na M), (ločim znaša gostota kamenja na njeni površini komaj 3. Iz tega moremo sklepati, da so te svetlice prišle globoko iz zemeljskega osrčja ob raznih vulkanskih izbruhih na njeno površje. Globoko v zemlji, kjer se nahajajo v večji množini, jih voda razkraja in iz njih izločeni helij uhaja po ognjenikih in s parom vročih studencev v zrak. Kar skoro gotovo velja za helij, isto velja naj hrže tudi za druge zračne sestavine: argon, neon, kripton in ksenon. Drobiž. Rešitev ugnnk v 6. številki »Mentorja«. I. V prvi uganki ti je bilo poiskati latinsko besedo s tremi zlogi, od katerih vsak zase tudi nekaj pomeni. Prvi zlog pove, koga vsak najbolj ljubi, namreč »se«, (samega sebe). Drugi zlog sicer sam nič ne pove, toda rabimo ga, da vežemo ž njim dva ali več zanikanih stavkov. Zapomnijo naj si ga dobro zlasti tisti dijaki, ki »in no« radi prevajajo z »et non« namesto pravilnega »nec (neque). Tretji zlog pomeni stvar, ki se rabi pri svetih obredih, namreč »tus« (kadilo). Vsi zlogi skupaj dajo besedo »senectus«, ki so jo, kakor vemo, stari res dosti bolj spoštovali, kakor naša doba. 2. V drugi uganki iščemo besedo, ki ima !) črk; da nam je laže ugibati, pove uganka, da se istih !) črk nahaja tudi v besedah cita felis« (urna mačka) in da je beseda, ki jo iščemo, zlasti v nebesih znana. Po teh podatkih ni bilo težko uganiti, da je ta beseda »felicitas«. 3. Tretja uganka je pravzaprav matematična naloga. C.o zaznamujemo število jabolk, ki jih je natrgal Peter, z x in onih, ki jih jo natrgal Pavel, z y, nakažemo lahko sledeči dve enačbi: x + 2 2 (y — 2) y + 3 3 (x - 3) Cie enačbi izpeljemo, dobimo za x ti in y (i. Torej je natrgal Peter Sest in Pavol tudi šest jabolk. Vse uganko so prav rešili: č. gospod M. Ahačič, kurat v Trnju; J. Barle, 1.1*1 vek, J. Soklič, šostošolci in M. Planinšek, Fran Ks. Presotnik, petošolci in X. v At. Vidu tor Jožef Makuc, četrtošolec v Gorici. Rešitev risarskih ugank zadnje številke. Narisati jo bilo treba v dveh potezah: 1. vojaka, ki za obzidjem na straži stoji. Nariše so samo vrh zidu, iznad katerega je videti bajonet, torej: 2. psa, ki okrog vogla leti. Nariše sc rob vogla, ob njem pa rep psa, ki so je že za voglom skril in mu jo videti samo še rep, torej: D !!. ubogega popotnega človeka, ki jo v vodo skočil. Narišo se vodoravna črta, ki pomonja vodo, nad njo se vidi palica, ki jo znamenje popotnega človeka. Morebiti bi kdo ugovarjal, da je znamenje popotnega človeka tudi cula, ki bi jo moral na bregu pustiti, preden je v vodo skočil. Ali le pomislite, ko bi bil mož culo nosil, bi bil imel tudi kaj notri in bi potem ne bil v vodo skočil. Narišo se: r Prav so jih rešili: J. Lavrenčič, Vrhpolje pri Vipavi; dalje šestošolcl: J. Barle, Jakob Soklič, Ivan 1’ivok, potošoloc: Fran Presotnik, četrtošolec Jan. Cerar in drugošolec M. Zajec, vsi iz Št. Vida. Dalje osmošolci: Iv. Fabijan, Fr. Koblar, Iv. Dežela, Anžič, I. Vlndlšar; sedmošolci: Iv. Kalan, Jos. Klemenčič, A. Tom6, šostošolca: Ivan Pirkovič, M. Malešič. (J. P. Uganki: 1. Kes volat in silvis nigro vestita coloro; Sl caput abstulerls, ros orlt alba nimis. 2. Sestavi i/. sledečih črk znan latinski pregovor: a e i 1 I n n o r s t v v 3. Saltus equinus. J dul ae L I tu sc e m a ren gno ce ti tu in quo a re re fe le to co vi ra se Zlogo zveži v besede; pri teni pa moraš .skakati od zloga do zloga, kakor skakač (konjiček, equiis) pri Sahu. A. Koritnik. Uganka za risarje. Narišite v eni potezi kačo, ki je, vteknivši svoj rep v usta, samo sebe pogoltnila. Reditev uganke in imena rešilcev prihodnjič. Zgodovinske anekdoto. Zbira profesor dr. V. Šarabon. Turen ne in služabnik. Turenne (eden prvih francoskih vojskovodij izza Ludovika XIV., 1611—1(575) jo stal ob hudi vročini pri oknu svojo predsobe, odet s kratkim belim plaščem in pokrit s čepico. V sobo stopi mlad kuhinjski pomagač. Sodeč po obleki, misli da stoji pred njim njegov prijatelj Jurij, s katerim sta si bila | jako dobra, zato se približa generalu od zadaj ter mu priloži s svojo 110 haš lahko roko prav krepko zaušnico, (ieneral se obrne In strežaj vidi obraz svojega razjar-1 jenega gospodarja. Ta pa pade na kolena in pravi: »Gospod, mislil sem, da je Jurij«. Tudi če bi bil Jurij, hi ga ne smel tako hudo udariti,« zakriči Turenne. Bomba. Nekega dne je narekoval Karol XII. (švedski kralj, Ili!l7— 17IH) svojemu tajniku pisma. Naenkrat prileti na hišo bomba, prodre streho In so razpoči poleg kraljevo pisarne. Slučajno ni priletel noben drobec v sobo, akoravno so bila vrata odprta. Pisarna ni mnogo trpela, kor je bila vzidana v debeli mostni zid, a pok in hrušč jo bil tak, da je padlo tajniku od strahu pero iz rok. »Kaj pa Vam je,« ga vpraša kralj, .zakaj pa ne pišete V« Tajnik ne moro drugega spregovoriti kakor: »Homba.« »Kaj to,« so za- čudi Karol, »kaj pa ima opraviti bomba s pismom, ki Vam ga narekujem? Nadaljujte !« Znanje. »Kako je to, da toliko znate?« je vprašal nekdo mladega Napoleona. »Ker vedno mislim,« je bil resni odgovor. Karol XII. in grenadir. Ko je jezdil Karol XII. pri Lipskem na sprehod, mu je prišel naproti saksonski kmet in ga prosil, naj kaznuje grenadirja, ki mu je kosilo ukradel. Kralj pokliče vojaka in ga vpraša osorno: »Ali je res, da si temu kmetu kosilo ukradel?« »Hes je, a s tem mu nisem naredil toliko zla, kakor Vi saškemu kralju, kateremu ste vzeli celo kraljestvo, dočim sem jaz vzel kmetu samo enega purana.« Kralj se začudi drznemu odgovoru, a s<^ takoj potolaži, da kmetu deset cekinov, vojaku pa reče: »Pomisli, če sem jaz vzel kralju Avgustu saško kraljestvo, da ga nisem obdržal zase, Ti si pa purana sam pojedel.« Carjeva beseda. Car Pavel (17%— 1801) je pri vojaških vajah opazil, da sedi neki častnik jako nerodno na konju. »Pojdite domov in obdelujte svoje polje, Vi niste za vojaka,« veli Pavel. »Veličanstvo, ' jako rad hi obdeloval polje, a nimam prav nikakega premoženja,« odgovori častnik. »Kar sem rekel, sem rekel,« pravi car. Drugi dan pokličejo častnika v vladarjevo pisarno in mu izroče listino, v kateri mu car podeljuje veliko kmetijo. Razume se, da je konja rad zamenjal za novo posestvo. Strah pred vod o. Ko je bil Napoleon star dve leti (1771), so ga dali krstiti, lioter ga je držal nad krstnim ka-menom, a deček se je upiral na vso moč, brcal z nogami, mahal z rokami in hotel poklekniti z drugimi vred prod oltar. Ko ga je duhovnik hotel poškropiti z vodo, je mladič zavpil: »No mo zmočiti.« Zelje mu seveda niso mogli spolniti. Slika. Neki jako nadarjen francoski slikar je potoval po Provenci (Provansi, v Južni Franclji). Prišel je mnogo v do-tiko s kmeti in videl, da se radi dajo slikati, da pa kaj neradi plačajo. Obedoval jo v malovaški gostilni in so razgovarjal z vaškimi mogotci. Kden njih ga prav prijazno vpraša, če ga hoče naslikati, nakar mu slikar pritrdi. Ko je bilo delo dovršeno, prinese umetnik sliko, po kateri seže kmet z velikim veseljem', a mladi Francoz mu pravi: »Stane pet frankov.« Vaščan hitro umakne roko, slikar pa podobo. Na vprašanje kmetovo, kaj bo naredil z njo, ko vendar zanj nima nobenega pomena, odgovori umetnik: »Obesil jo bom v svojo sobo in pod Vašo osebo zapisal: Ni vreden pet frankov.« Nejevoljen vsled odgovora seže kmet v žep in plača zahtevanih pet frankov. Kratka zgodovina esperanta. Izumitelj je . Chicago so ponaša z obrtnijo (izdelovanje jekla, strojev, želozničnih vozov, posebno pa z izdelovanjem konsorv iz mesa, Vsako leto pride tja na trg 3- 4 milj. goved, 7—8 mil j. prešičev, 3—4000 milj. ovac in 100,000 konj. Skoraj V« to živino zakoljejo ln meso daleč na okrog razpošljejo. Vva-žajo sukno, platno in porcelan, izvažajo pa živino, meso, železo, premog, sladkor, moko, bombaž in smodko. Sla E1U nisii Julija Štor, Ltjubljana Prešernova ulica št. 5. flajveeja zaloga čevljev za gospode, dame in otroke. Športni čevlji iz na]« bolj slovitih tovarn. Pravi goiserski gorski eevlji. 3iš==s=at~=?==iiai==5==iuBš=s55ij Prua slovenska ueletrgouina z železnino in s poljedelskimi stroji Fr. Stupica, Ljubljana lllarlje Terezije cesta Sten. f priporoča bogato zalogo raznovrstne Železnine, staobnlh potrebščin, sani, Izurst-nlh drsalk, motorjev, železnih blagajn Itd. Najnižje cene in solidna postrežba I 1 i: 'O 'Ji Ji ' :■ jii-iLji iO ^ '.n >i Priporočljiva domača tvrdka! Pod D i »ant taja vi jam v imenu stavbnega odbora za zidanje nove cerkva v Hinlhelu pri taiemborku, da je gospod Rajko SuSnlk, umetni steklar v Šiški napravil v imenovani cerkvi enaj.it novih oken, krasno in umetno v gotskem slogu, v aploAno r.adovoijuost in po smerni ceni ter je zato v •voji »troki vreden najboljšega priporočila. Za stavbni odbor: V Šmihelu, 12. avg. 1909. TranUtek Gabršek, župni uprav. Mu Milili mn, Mn m lata tir mt i in sinki snalimi urHiltt. Drafjl CDCni slikarja napisov, plesdarsba njim UIulu LULUll Ittia cesta uasprjnior. Piiptratala ig trti. iMUol ib i. b. #islu * Kitni tara tol pnznano solidna Mb Kniigoueznlca „Ka(ol. tlskoonrga druitoa" o Ljubljani u prlporoCa v Izvršitev vsakovrstnih knjlgovefhlh del. OCnii*nie*w nnntan popust. — — Solidno dilo, imam« cena. Luka Vilhar, n, Lilijani, Kopitarjeva ulica to. 4 RavVilnf* P»r.*oWtnstra svojo veliko io bogato zalogo prllolnostalli daril kot ure, verižic«, uhan«, z«p*»fnlc* go nijnlillh cenili. Zi ulldia li loCna poslrsibo st Jamči laaaaaaapnoaooDnoaaapaanaaaaoaooDapanarinnnnf-inrinrinrtnnnprt llfon Hronar posor ,n tzdelovateu cerkvenega orodja In ' IV dli IVI egdl posode, Ljubljana, Ellzobetna cesta itev. 3 lovldij« viakovntne cerkvene posode In orodja ■u po laaiaem načrta v nem »I *s. Maro ponodo popravi in prenovi, potrabrl In poilatl n« po prUnano najnl Is zaaanljlv« kovine po vxoreih »II po lastnem natrtn v noljub-lijl ceni. 1 *— r —-— r—t- — * mm pv po ituinu U n J liliji C tfll. □opauaaapapoaaapaDapppppDaaapaappaaaaaappnapapnaaappaaa Nick« eenot Priporoča s« Velik n zaloga S trgoulna s klobuhl In Ceuljl j ™ Ivan Podlesnik ml.. UnMJana. Stari tri it- M. j V ailogi