List 14. Pivškim kmetovalcem v prevdarek. Pisal R. Dolenc. Človek, kateri je pred pet in dvajsetimi leti po lepi naši Pivki potoval in se potrudil opazovati posebno premoženjske razmere njenih prebivalcev vrlih Pivčanov, res! on je danes, ako isto potovanje ponovi. 108 več ne pozna. ,,Tempora mutantur et nos mutarnur in illis" pravi latinski pregovor, po domače bi se reklo: čas se spreminja, mi pa ž njim. Oj, kako resničen je ta pregovor, z ozirom na lepo Pivko! Kdor je pred pet- in dvajsetimi leti iz Vipave na Razdrto prišel, in od tod proti Postojni, ali pa nasprotno od Postojne proti Razdrtemu potoval, našel je cesto vedno polno težkih vozov „parizarjev" in drugih, kateri so se med vednim upitjem „tigot, bistagor!" in pokanjem z biči v skoro nepretrgani vrsti naprej pomikali. Veseli glas postilijonskega roga razlegal se je čez holmce in doline; v krčmah, bodi-si po vaseh, kakor tudi v po sameznih, ob cesti ležečih bilp je vedno polno domaČih, in še več unanjih gostov — voznikov — vsi so bili zidane volje. In kako bi ne bili, saj je bilo vendar na cesti zaslužka v izobilji, ,,cvenk" našel se je v najrevnejši bajti, v še tako stranski vasi. Vsled tega kraljevala je splošna zadovoljnost; nadlog in stisk se skoro ni poznalo. Da se je pri takih razmerah zaradi obilnega zaslužka na cesti in ob cesti kmetijstvo le bolj zanemarjalo, si lahko vsak misli. In v resnici, obračal se je ves kmetijski trud skoro izključljivo le na pridobitev potrebnega send in ovsa za vprežno živino, na pridobitev neobhodno potrebnega žita, krompirja, repe, zelja, fižola itd. za človeško domačo hrano. Za prodaj ni se skoro nihče trudil kaj pridelati. Srečni Pivčan pečal se je s kmetijo v obče presneto malo; kmetijstvo imenovati se je smelo pred pet- in dvajsetimi leti skoro le postransko opravilo večine prebivalcev na Pivki. Ako se pa danes na Razdrto in od tod dalje po Pivki podamo, najdemo jo, kakor uže rečeno, vso predrugačeno, - tiho, kakor izmrlo. Vpitja in pokanja voznikov ni več slišati, postiljon postal je samec, kateri bi smel brez vse škode svoj rog na klinu viseti pustiti; velika veČina krčem po vaseh in trgih, osobito pa preko ceste je izginila, nekatere zaznamvajo le še merišča, ali pa tudi čisto nova ; vse drugačnemu namenu sozidana poslopja. S krčmami izginila je pa tudi vsa zidana volja, in Še v tistih, katere še obstoje, vlada le bolj klavernost, kakor pa veselje. Skratka, čas se je spremenil, in gmotne ali premoženjske razmere Pivčanov ž njim vred, žalibog, ne na boljše, ampak na slabše. Železnica pobrala je ves zaslužek na cesti, „cvenk" se je skoraj do čistega izgubil, zadovoljnosti ni nikjer več, še najpremožniši le vedno tožijo; potreba in stiska ni osamljena, ona je splošna. Kmetijstvo, nekdaj skoro postranska reč, postati je moralo glavni steber, — al on je tako šibak, da prebivalcem ne more pomagati kvišku, temveč oni so od dne do dne veči reveži. Mi-zeria, mizeria postaja na Pivki vedno splošnejša. Vzrok temu, pravijo Pivčani kaj radi, je železnica. No, v prvi vrsti in na prvi pogled se sme tako misliti in soditi; vendar pa ni nikakor misliti, da bi se železnica kaj več odstranila, marveč novih železnic si le smemo, si moramo želeti. Naj se pa še toliko novih železnic ustanovi, vendar vse skupaj ne bodo v stanu naši Pivki pomagati, njene žalostne premoženjske razmere v obče predrugačiti, zboljšati, ako ne bodo njeni prebivalci , kateri so na kmetijstvo navezani, do spoznanja prišli, da tiči vzrok zdajšnji revi še nekje drugod, in ako se ne bodo potrudili odstraniti vzrokov in zahtevam novega časa vstreči. Osoda, katera je vsled železnice Pivko zadela, zadela je tudi še marsikateri drugi kraj , še marsikatero drugo celo deželo. Da! železnica prinesla je seboj bistvene spremembe v celi državi, v vse njene stanove brez izjeme, a ne samo med kmetovalce. Ako bi bila toraj železnica res edina kriva veliki revi na Pivki, biti bi morala to povsod. Temu pa ni tako; marveč nasprotno se nahajajo v naši državi kraji, nahajajo se v nji c velike dežele, katerih prebivalci so pred toliko in toLko leti v popolno enakih razmerah živeli, kakor Pivčani, in vendar jih dan danes ne tlači ni tolikošna reva ni ubo-štvo , marveč žive srečno v blagoatanu, še celo večmn blagostanu, kakor znabiti nekdaj pred železnico. Is zakaj? — Prav za to, ker so koj v prvem začetku spoznali, daje treba novi napravi, železnici, primerno tudi kmetijstvo prestrojiti, ter po gotovem in pravem načrtu tako vrediti, da mu bode železnica na korist, ne pa na škodo , da mu bode ona pridelke ia izdelke odpeljevala, jih trgovini izroeevala, ne pa samo iz druzih dežel uvažvala. Na naši Pivki se to ni zgodilo; železnica je pri-drdrala, vse gospodarstvo, kmetijstvo ostalo je pa do današnjega dne pri starem; razliko zapazujemo le v tem , da se seno , katero se je nekdaj doma porabilo, danes v Trst izvažuje. Drugi pridelki se ne le ne iz-važvajo , ampak tudi ne prodajajo, vsaj v količkaj izdatni množini ne, kajti z žitom z Ogersko, Rusijo, osobito pa Ameriko konkurirati je nemogoče. Da, prav za prav je sedanje kmetijsko gospodarstvo na Pivki še slabše memo nekdanjega, če pomislimo, da je od sena, ki se ga je nekdaj pridelovalo, vendar velika množina gnoja več doma ostajala, nego sedaj, ko se le kaj malo živine izreja, in ko namesti da živina tako rekoč kmet od sena živi, ker ga prodaja, in to vkljub t^mu, da mu gnoja, prvega pogoja vspešnega kmetovanja, povsod močno, močno pomanjkuje. Posebno pa se bodemo prepričali, da je temu res tako, ako se ozremo po gozdih, kateri so nekdaj lepo mirno doraščali, med tem, ko se dandanes neusmiljeno izsekavajo, ter ne glede na bodočnost večinoma popolnoma pokončujejo. V malo letih ne bode na Pivki nobenega gozda več, kmetijstvo, kakoršno se goji, pa uže zdaj nič ne nese; za Boga! kam pelje vse to? Kmetovalcu na Pivki pri tem tiru koneČno ne bode nič dru-zega ostalo nego kopita pobrati ter deželo zapustiti. Zadnji čas je, res prav zadnji čas, da se pričo« na to misliti, kako bi se dalo kmetijstvo na krasni Pivki zahtevam današnjega časa, časa železnice, predrugačiti, zboljšati in po času primernem načrtu urediti. To hočemo v prihodnjih številkah pokazati. (Dalje prihodnjič.) 116 Pivškim kmetovalcem v prevdarek. Pisal K. Dolenc. (Dalje.) Cilj in konec predrugačenja, zboljšanja ali splošno rečeno, času primernega uredjenja kmetijstva na Pivki biti more le blagostanje njenih kmetovalcev. Kmetovalec se more pa le tadaj premožen imenovati, ako mu njegovo kmetijstvo na eni strani za hišo zadosti potrebnih pridelkov, to je, zadosti živeža, na drugi strani pa tudi toliko trgovinskih pridelkov podaja, da more z denarjem, katerega za nje strži, davke lahko plačevati, vse potrebno, kar doma ne pridela, kupiti, vrhu tega pa še posestvo zboljšati, premoženje pomnoževati. No, kar se potrebnega živeža tiče, se sme reči, da ga na Pivki ravno ne pomanjkuje, vsaj v dobrih letinah ne; al veliko veliko primanjkuje Pivčanu trgovinskih pridelkov. In to ravno je vzrok, dana Pivki tudi pri največih in še prav štedljivih posestnikih na mestu pravega blagostanja le kaj tesno izhajanje, pri majhnih pa kar naravnost rečeno beračijo nahajamo. Prodaja se sicer na Pivki seno, prodaja se les iz gozdov, prodaja se tudi živina. To so res kmetijsko-trgovinski pridelki, toda žali bog na Pivki taki, kakoršni so v stanu deželo, namesti da bi jo bogatili, v blagostanji le še nazaj potisniti, jo še bolj osiromašiti. Pri kmetijstvu sen6, sploh krmo prodajati, to imenuje Nemec po pravici „tiaubw rthschafV' (roparsko gospodarstvo) , kar je gotovo pri devet- in devetdesetih med sto gospodarstvih gola istina. Kjer se seno prodaja, zatiruje se živinoreja, brez živinoreje pa ni gnoja, brez gnoja pa ne pridelka, kajti gnoj in le gnoj je prav prva poglavitna podlaga vspešnemu kmetijstvu. Kmetijstvo brez zadostnega gnoja je truplo brez nog, katero se ne more pokonci vzdržavati, ampak pasti mora. Prodaja lesa iz gozdov je popolnem upravičena, ako se ga vsako leto le toliko izseče, kolikor ga priraste. Ali kje se tako izsekavanje na naši Pivki nahaja? K večeunu v graščinskih gozdih, nikakor pa v kmečkih, kajti komaj so gozdove razdelili, so jih večinoma tudi ko j popolnoma izsekali; zdaj pa sam Bog ve, koliko let bode trebalo, da gozd zopet dorase. V veČini slučajev nadomestoval bode pa nekdajšnji gozd le pusti neproduktivni kras Tukaj vidimo toraj zopet roparsko gospodarstvo v groznem pomenu besede. Prodaja se na Pivki tudi kolikor toliko živine. •v J Živinoreja more povsod in ne le na Pivki eden najizdat-nejših virov kmetijskega blagostanja biti. Živinoreja daje lep gotov denar, daje pa tudi kmetijstvu neobhodno potrebnega gnoja; ali v kakošnem stanu je živinoreja na Pivki? v prežalostnem , z izginljivo majhno izjemo, kajti seno se prodaja. Gospodar pridela znabiti 700 do 100!> centov sena, redi si pa pri tem zoabiti le 6 ali 8 goved, ali pa Še toliko ne. Vse tem ostalo seno izpelje se v Trst. Pri takih razmerah na naši Pivki prave, deželi primerne živinoreje še nahajamo ne, vkljub temu, da gospodarijo Pivčaoi spioh še vedno po kaj prvotnem, tako zvanem orniškem gospodarskem načinu (Egartenvvirthschaft), katero je ravno za obilo živinorejo in skoro izključljivo le za živinorejo namenjeno. Cisto naravni nasledek temu je pa ta, da zato tudi živinoreja pivškemu kmetovalcu primeroma celo malo denarnega dobička donaša, kajti kjer ni blaga, ni kupca, kjer ni kupca, ni denarja. Prodajanje send je za Piv- Čane denarni vir, katerega se more v namen povzdige kmetijstva odločno močno močno zalastiti, osobito pri večjih in največjih gospodarstvih. Gozdni denarni dohodek je večinoma uže potekel ali bode vsaj prav kmalu. Edino le živinoreja je denarni vir, kateri je v stanu , Pivčane rešiti, osobito v zvezi s tako zvano kmetijsko obrtnijo, o kateri pa dandanes še duha niti sluha najti ni. ('Dal. prih.) 124 Pivškim kmetovalcem v prevdarek. Pisal R. Dolenc. (Dalje.) Ako se pa hoče, da postane živinoreja na Pivki v istini tak denarni vir, da bode uže skoro onemoglim kmetovalcem do zaželenega blagostanja pripomogel; potrebno je neobhodno, da postane ona po vse drugačna memo dandanašnje. Dandanes redi skoro vsak pivšk gospodar le toliko goveje živine, kolikor je ravno za dosego domačiji neobhodno potrebnega mleka, masla, gnoja (?) in uprege potrebuje. Število goved posamesnih gospodarstev ravni se toraj skoro sploh le po najtesnejši potrebi živinorejskih pridelkov za domačijo, in ne pa po obilnosti pridelane krme, najmanj pa še po mogoči obilnosti za prodaj lahko dosegljivih živinorejskih izdelkov. To je odločno narobe svet. Na Pivki redil naj bi vsak gospodar, osobito pa še večji posestnik, toliko goveje živine — in med to razume se samo ob sebi, da v prvi vrsti krav dobrih molznic — kolikor mu je po pridelani krmi le mogoče. In živinorejski izdelki ali pridelki, kakor mleko, maslo, sir, meso, gnoj, naj bi se nikar le po najtesnejši domači potrebi ravnali, ampak po veliki potrebi denarja. S kratka rečeno: namesto da so Pivčani pridelovalci ia prodajalci sena, postali naj bi živinorejci, in sicer mlekarji v pravem pomenu besede. Vsak veči posestnik naj bi bil ponosen nad lepim številom dobrih molznic v hlevu, ne pa, kakor je to žalibog dandanes navadno, nad velikim številom centov za prodaj namenjenega s en d in nad — praznim hlevom! Ali kam po tem z mlekom, maslom, mesom itd.? utegne znabiti kdo prašati. No, za to skrbeti, kako da bi se vse v denar spravilo, je pač ravno na Pivki najmanj potrebno, vsaj je vendar Trst tako rekoč pred nosom, — tisti Trst, v katerem se ravno od Pivčanov seno za to kupuje, da se ž njim krave krme, od katerih se sam Bog ve koliko ljudi živi! Naši Rovtarji, Tolminci, Bohinjci so vendarle v prvi vrsti živinorejci. Oni so od železnice, velikih mest, osobito pa od Trsta, poglavitnega povživalca živinorejskih pridelkov in izdelkov, jako oddaljeni, a vendar vse, prav vse lahko prodajo, in zato imajo pa tudi denarce. Po Tolminskem , po Rovtah je mnogo tacih ljudi, kateri se ravno s tem ukvarjajo, da maslo, sir, teleta skupujejo, ter vse to v Tr3t, Gorico, Ljubljano itd. odpeljujejo. Taki ljudje našli bi se prav gotovo v kratkem tudi na Pivki. Sicer pa ni tudi nikaka potreba, da bi se mlekarskega gospodarstva loteči gospodarji na take preku-povalce zanašali, kajti oni bi lahko koj v prvem pri-Četku vrle naše Bohinjce posnemali, kateri so se po vse hvale in časti vrednem prizadevanji blagega gospoda župnika Janeza Mesarja v lepo prospevajoče sirarske zddruge združili, tako, da za prodaj njih izvrstnega, naši deželi v veliko kmetijsko čast služečega sira ni-kakega prekupovalca ne potrebujejo, ker ga kaj lahko in po lepi ceni naravnost velikim trgovcem prodajajo. Osnovane naj bi bile pa v velikem obrisu blizo tako-le: Po več bližnjih večih posestnikov naj bi stopilo v eno z&drugo (korapanijo). Vsak bi se moral zavezati, neko gotovo število krav držati, katerih mleko bi se po vsaki molži proti v skupno mlekarijo oddajalo. Mlekarijo bi morala nalašč za to nastavljena, v mlekarstvu popolnoma podučena oseba nadzorovati ter v vsem voditi. V mlekariji bi se po vremenskih ia drugih okoliščinah mleko ali le ohladilo ter frišno v Trst odpošiljalo, ali bi se pa dalje v surovo ali kuhano maslo, sir podelalo. Za mleko strženi denar razdelil bi se po natančno zaznamovanem številu litrov mleka, katero so posamezni udeleženci zadruge v skupno mlekarijo oddali. Tako osnovane mlekarske zadruge bile bi po mojem sicer ne merodajoem mnenji pravi vzor gospodarskega vspeha na naši Pivki, kajti prvič bi doma za krmo porabljeno sen6 v denarji odločno več vrglo, kakor če se prodaja, denarni dohodek bi bil tudi glede letnega časa jako enakomerno razdeljen, in, kar je skoraj poglavitna reč, gnoja pridobilo bi se veliko veliko več. (Dalje prihodnjič.) List 17. Pivskim kmetovalcem v prevdarek. Pisal R. Dolenc. (Dalje.) Pridobitev obilega gnoja na Pivki smatram za poglavitno stvar, kajti gnoj zemljo varuje pustošenja — žalostnega nasledka roparskega gospodarstva s prodajo sena, pa tudi ravno on postane lahko podlaga in temelj čisto novemu denarnemu kmetijskemu viru na Pivki, namreč kmetijski obrtni j i. Pod kmetij s ko obrt ni j o se razumeva podelovanje ali prestrojenje kmetijskih surovih pridelkov v razne povžitne ali nepovžitne — pa sploh potrebne izdelke. V kmetijsko obrtnijo spada, na priliko, podelovanje žita v moko, moke v kruh itd.; podelovanje .žita v špirit, škrob ali štirko, v pivo; podelovanje krompirja v škrob, špirit; sladkorne pese v sladkor ali špirit, konopelj ali lanu v predivo, prejo, platno. V kmetijsko obrtnijo spada tudi podelovanje sadja, grozdja v razno sušje, vino, kis, alkohol itd. Kako mogočen kmetijski denarni vir da zamore kmetijska obrtnija biti, to vidimo lahko v raznih kmetijskih deželah. Da ne sežem predaieč, opozorim naj častite bralce le na našo Češko in Moravsko. Ti dve deželi ste odločno najbogatejši vse Avstrije, a od kod izvira njino bogatstvo? — v prvi vrsti iz kmetijske obrtnije ondi kaj močno zastopane , iz fabrikacije slad-kora, piva, špirita, cikorije, škroba, olja, prediva. Kjer ie kmetijska obrtnija udomačena, dobi pridelovalec lepega denarca za svoje surove pridelke; on dobi pa tudi še gotove fabriške odpadke nazaj, in ti so mu v gospodarstvu kaj močen pripomoček, osobito pri živinoreji. Taki odpadki so, na primer, pri sladkornicah pesno perje, pesne preše. Pri pivarnicah izkuhani slad (m61c) — pri oljarnieah preše itd. Reči se sme, da si segate kmetijska obrtnija in živinoreja tako rekoč ena drugi v roke, kajti, kakor na eni strani prva brez druge obstati ne more, tako pa na drugi strani tudi prva drugo s svojimi odpadki mogočno podpira. Naravni nasledek temu je pa ta, da povsod tam, kjer razvito kmetijsko obrtnijo najdemo, najdemo tudi kaj lepo razvito živinorejo , in to v velikem delu ravno po kmetijsko-obrtni-ških odpadkih. Osobito reja pitane živine, katera se 132 vedno tako lahko dobro proda in katera se bode v bodočnosti še veliko lože in boljše prodajala, ker se je vsled dotične postave prihodnje leto ne bode več smelo iz Ruskega in iz podonavskih knježevin v Avstrijo vpeljevati, ima v kmetijski obrtniji največo zaslombo. Kjer je kmetijska obrtnija udomačena, je tudi splošno kmetijstvo in ne le živinoreja na visoki stopinji razvitka, kajti ravno kmetijska obrtnija kaj mogočno na splošni kmetijski napredek upliva. Kjer je kmetijska obrtnija udomačena, udomačeno je tudi — po fa-brikah ravno — trgovstvo, promet, in kjer je pa ta, tam je tudi denar, blagostanje! Kako lep denar da kmetovalec lahko za svoje kmetijski obrtniji namenjene surove pridelke dobiva, pokaže naj sledeči, za 1 se sladkorno peso obsajeni hektar zemlje proraČunani preudarek. Vse številke povzete so iz praktičnega življenja, pri srednje ugodnih podnebnih in zemeljskih razmerah in 10 urah dela na dan. I. Stroški: oranje, globoko, jesensko 2*6 dni po 2 goid. 30 kr......5 gold. 98 kr. oranje, globoko, na spomlad 2 dneva po 2 gold. 30 kr.....4 „ 60 „ povlačenje V2 dneva po 2 gld. 30 kr. 1 ,, 15 „ priprava zemljišča stane toraj skupaj 11 gold. 73 kr. setev pese z rokami . . 14*3 dni zredčanje pese .... 20 ,, prvo okopavanje pese . . 20 „ drugo „ „ . . 12-5 „ tretje ,, „ . . 8.33 „ - izkopanje in očiščenje pese 20 ,, skupaj obdelovanja 100-13 dni po 60 kr. 60 gold. 8 kr. skupaj vse obdelovanje . . 71 gold. «1 kr. K temu pride še stroškov za: 20 kilogr. pesnega semena po 60 kr. 12 „ — ,, davki (brez doklad)...... 8 „ — „ 50 voz gnoja po 2 gold..... 100 „ — ,, toraj vsi stroški skupaj znašajo . . 191 gold. 81 kr. II. Dohodki: 250 metr. cent. pese po 1 gld. 29 kr. 322 gold. 50 kr. 45 „ „ perja po 41 kr. . . 18 „ 45 „ skupaj , 340 gold. 95 kr. Dohodki 340 gold. 95 kr., - stroški 191 gold. 81 kr., po takem ostane čistega 159 gold. 14 kr. od hektara. K dohodkom prišteti bi se mogle še preše, katere kmetovalec za majhne krajcarje iz tovarne nazaj dobi. Kakor za sladkorno peso sestaviti bi mogel tudi za vse druge kmetijske obrtniške pridelke enake pre vdarke, al to opustim, in sicer za to, ker pripoznam za našo Pivko ravno sladkorijo za najugodnejšo kmetijsko obrtnijo. (Dal. prih.) 140 Pivškim kmetovalcem v prevdarek. Pisal R. Dolenc. (Dalje.) Za pridelovanje sladkorne pese je pivško podnebje kar se da primerno, zemlja sama tudi boljša biti ne more. Pivka je vrhu tega tudi tako rekoč koncentrično ustvarjena, kar je za privaževanje pese, kurjave, odvaževanje sladkornih preš velicega pomena. Vrhu vsega tega bi pa tudi izdelovanje sladkorja na Pivki imelo v splošnem trgovskem oziru jako ugodne nasledke. Pomisliti je namreč, da se obila večina na Ceskem, Moravskera, Ogerskem, Gališkem, Ruskem itd. izdelanega sladkorja izvažuje na jug, v Trst, in iz Trsta naprej. V južnih deželah namreč sladkorna pesa, brez neprimerno velikih gospodarskih stroškov — za namakanje — dobro ne stori, vsled česar se ondi skoro čisto nič sladkorne obrtnije ne nahaja. Na Pivki izdelani sladkor bil bi odločno ravno iste kvalitete, kakor najbližji ogerski ali moravski, al kakošen razloček bi se kazal zarad vozni ne! Sama vožnina bi znašala pri pivškem sladkoru toliko manj, da bi se nikake konkurence bati ne bilo. Za resnično vpeljavo sladkorne obrti na Pivki treba razen zadostne pese — 200.000 do 500.000 starih cen tov za eno tovarn co (fabriko) — tudi še tovarne same. Praša se zdaj: kdo bi pa tovarno, katera stane 150.000 do 200.000 forintov sozidal? — No, uže marsikaka dobra — da najboljša — misel je le misel ostala, to je, ona se ni v bitstveni predmet spremenila, ker ji je prvega pogoja— denarja— manjkalo. Osobito Slovenci, in med temi še posebno vrli Pivčani, niso ljudje ^kapitala" ; to vem žalibog predobro. A vendar si upam trditi, da na denar, katerega bi trebalo sozidati sladkorno tovarno in jo vzdrževati, za zdaj niti misliti ni treba, kajti do naprave tovarne je še strašansko velik korak. Da se na Pivki živinoreja povzdigne in kmetijska obrtnija uvede — ne le sladkorja, ampak morebiti tudi kaka druga kakor predivstvo — za vse to je treba se veliko pred denarjem prave brige za stvar. Pivčanje bi morali najprej skupno svojo gospodarsko stanje premišljevati pričeti, skupno na njegovo pre-drugačenje, napredovanje delati začeti. Jaz ne morem o tehtnosti lastne, tukaj razodete misli sam soditi, vendar sem pa popolno prepričan, da vsak še tako dober, še tako tehten, občnemu blagru tega namenjeni nasvet neploden ostane, če ne pride v občno presojenje, v občno razpravo tistih, katerim je namenjen. ,,Novice" bere marsikdo na Pivki, — marsikdo med njihovimi častitimi bralci bode tudi moji misli pritrdil ter rekel: , res je, Dolenc ima prav, na Pivki mora kmetijsko gospodarstvo drugače postati, če ne, pridemo v revščini še ,,z dežja pod kap*. Al kakor hitro se pivški gospodarji tukaj razodete misli sploh skupno združeno ne poprimejo, ostala bode le v kovicah'* na papirji; čez poli leta ali pa uže veliko poprej na njo nihče več mislil ne bode, in tako ostalo bode vse lepo pri starem kakor do zdaj. Vrli Pivčani! priznajte si vsak sam sebi, da tako kakor do zdaj z vašim gospodarstvom ne more naprej iti; priznajte pa tudi vsak to, da, ako bode vsak le sam zase delal, osamljen po napredku, blagostanji hrepenel, tega vsaj v razodetem smislu dosegel ne bode. ,,V združenji je moč" — in ako je kje živa potreba, da se kmetovalci v namen splošnega napredovanja združijo, je to ravno na Pivki odločno najpotrebnejše. Vse, kar sem o bodočem kmetijstvu na Pivki navedel, je popolno dosegljivo, — dosegljiv je tudi za kmetijsko obrtnijo potrebni denar, toda seči morajo po njem vsi, ne pa le posamezni. Pivški gospodarji, boljši veči posestniki, približajte se tedaj drug druzemu, in združite se pred vsem vsi v eno kmetijsko zadrugo, recimo, v eno tako zvano okrajno kmetijsko društvo ,,landwirthschaftlicher Bezirksverein", kakoršnih na zgornjem in spodnjem Avstrijskem, Morav-skem, Ceskem, Šlezkem itd. dosti, z najboljšim vspehom delajočih nahajamo. V društvu razpravljali bi svoje lastne težnje, v društvu potezali bi se pri al. ces. kralj, kmetijski družbi v Ljubljani, pri si. vladi, pri visokem ces. kralj, kmetijskem ministerstvu za moralično, osobito pa tudi za materijalno podporo. V društvu prišli bi gotovo koj do spoznanja, da vam je pred vsem izdatnega pravega kmetijskega pouka potreba, in zahtevali bi dosledno temu od si. vlade spretnega kmetijskega popotnega učitelja. (Kon. prih.) List 20. Pivskim kmetovalcem v prevdarek. Pisal R. Dolenc. (Konec.) Popotni učitelj bil bi na Pivki tako rekoč zrno? okolo katerega bi se vse dobre misli najprej v podobi temeljitega praktičnega poduka, potem pa tudi v podobi dejanj (fakt) kristalizirale. Popotni učitelj prehodil bi celo Pivko, pregledal ves svet, prehodil vse gospodarske razmere, in podučil bi vse kmetovalce onega kraja skupno, podučil bi pa tudi premožnejše gospodarje še posebno. On bi nasvetoval tudi drenažo, tam namakanje, sploh povsod opustenje starodavnega ,,orniškega gospodarskega načina", zvezanega s prodajanjem sena. Nasvetoval bi povsod boljši način gospodarstva, ,,način menjalne setve", znabiti boljšo živinorejo. Glede živinoreje pregledal bi, ali se nahaja na Pivki kje pleme, katero je vredno dalje splošne reje, ali bi se moralo znabiti s pomočjo si. kmetijske družbe, državne subvencije kako novo vpeljati. On bi napeljeval posestnike, kako naj bi vsako leto manj sena prodali, zato pa vec živine priredili, dokler bi konečno prodaja sena (vsaj pri večih posestnikih) popolno ne usahnila, živina pa vse hleve izpolnila. On bi tudi kmetovalce podučeval v reji živine sami, kakor v pametni ploditvi, krmitvi, osobito pa še v umnem izdelovanji mlekarskih izdelkov, to je, masla, sira itd. Popotnega učitelja najpoglavit-nejša naloga bila bi tudi živinorejce v mlekarske zadruge združevati ter jim tudi poti odpreti, po katerih bi mlekarske izdelke najkoristnejše oddajali. Ne manj bila bi pa tudi naloga, na povzdigo na Pivki preveč zanemarjene aadjereje, kar največ mogoče, uplivatu In ko bi si popotni učitelj enkrat pri posestniku popolno zaupanje pridobil, v živinoreji pa tudi uže rezultate, posebno dosti gnoja, potem lotil bi se tudi kmetijske obrtni je same, pred vsem sladkor i je. Vnemal bi posestnike za pridelovanje pese, v katerem bi jih moral pa najprej temeljito podučiti; zdru- 156 žil bi toliko boljših posestnikov, kolikor potrebno v ono trdno pogodbo, v kateri bi se vsak zavezal gotovo množino pese na leto pridelati, ia ko bi bilo to doseženo, potem bi on v društvu najboljših posestnikov tudi za to skrbeti pričel, da bi se za napravo tovarne (fabrike) potrebni denar ali iz naroda ali pa tudi izven naroda — le ne iz izrasla — pridobil, kar bi vzlic velikemu dobičku, katerega bi aladkornica podvzetnikom gotovo donašala, ne morala ravno težavna stvar biti. Tako blizo bi se morala povzdiga kmetijstva, vpeljava kmetijske obrtnije na Pivki razvijati. Pa kakor rečeno, v svrho vsega je pred vsem potrebno, da se pivški posestniki v skupno delavnost, v društvo spravijo. In da se to zgodi, treba je praktičnega in hitrega postopanja. Kakor sem uže rekel, vse tukaj raz-odete besede ostale bodo le na papirji, ako se po praktični in hitri poti v dejanstvenost spraviti ne skusijo. Ta praktična in hitra pot bila bi pa po mojem mnenji sledeča: Zberimo se en dan vsi za stvar vneti možje na kakem določenem mestu, kjer se bodemo o njej pogovorili, in po dogovoru koj tudi osnove „okraj nega postojnskega kmetijskega društva" lotili. Zberimo sena dan ,,v nebohojenj a", to je, 26. dne t. m. vsi v Postojni na vrtu gosp. Doxata. Da pa ne bode še le kdo izmed gospodov pivških posestnikov ugibal, se ima li shoda udeležiti ali ne, zato prosim naravnost, sledeče gospode, naj pridejo v shod: g. Hinko Kavčič na Razdrtem, g. Jos. Zelen v Senožečah, g. Suša v Senožečah, g. Mat. Premrl na Ubelskem, g. Jan. Premrl v Stranah, g. dr. Strbenec v Hrenovicah, g. Jan. J ur ca v Landolu, g. Jan. J ur ca v Gorenjah, g. Lo-des v Bukuji, g. Lenasi v Sajevčah, g. Ed. Dolenc v Orehku, g. Premrl v Orehku, g. Hanus, c. kr. kontrolor kobilarstva v Prestranku, g. Korošec v St. Petru, g. Fatur v Zagorji, g. Domicelj v Zagorji, g. Cucek v Knežaku, g. LTrbančič v ilir. Bistrici, g. Leop. Dekle v a v Bujah pri Vremah, g. Jan. De-kleva, g. Novak in g. Magajna v Vremah, g. Pr-havec v Sinadolih pri Senožečah, g. Može v Dolenji vasi, g. Klemene v Rakitniku, g. Jan. in Jos. De-kleva v Malem in Velikem otoku, g. Vičič v Postojni, g. Purgar, župan v Postojni, g. dr. Razpet v Postojni, g. Ko v s ca, župan v Planini, g. Lavrič na Rakeku, g. Res man na Rakeku, g. Ad. Obreza, drž. poslanec v Cirknici, g. Milavec v Cirknici, g. Jeršan na Uncu. Razen teh gospodov vabim pa še tudi vse druge pivške prijatelje kmetijskega napredka, kateri mi niso znani, da se shoda udeležijo, ter z navedenimi gospodi pot do dosege zaželenega kmetijskega blagostanja na Pivki nastopijo. Na svidenje! Na Slapu dne 8. maja 1881.