Vladimir i Košara.*)
(Izvirna povest.)
ednajstem veku po Kristu je caroval nad rari Samuil. Hrovaški kralj Petrislav je
V
Bulgari
tadaj tudi na Serbskem gospodaril. Reka Timok je ločila nju oblast. Alistudena voda bojnega serda ni inogla ugasiti. Čeravno sta obadva bratovske narode pod zastavami vodila, je vendar mnoge krati čez bregove Timoka švigal sovražni plamen, i sorodna sva da je divjala po blagodarnib serbskih i bulgarskili krajinah. Tako se vname tadaj zavoljo gospodstva boj. Samuil hoče dalje u Serbsko svoje meje raztegnili, i Petrislav, čeravno siva glava pokoj tirja, se je moral na bran ravnati. Obadva zbirata junake, sedlata konje, i meče, indaj Grekom namenjene, proti sebi ostrita. Samuil vojvoduje sam; Petrislav, ki ga breme let teži, postavi na čelo vojske lov — Radivoja i pridade mu mladega sina Vladimira. Že večkrat je mladenč skusil boje; se z Greki in Ogri ruval, je vragom groza, svojim bran i stena bil. Toraj ga čislajo vojščaki, i večji plen, gotovejšo zmago si obetajo, kadar so njega saboj imeli; i Petrislav, ko ga pošlje na vojsko, s svojo tudi občno željo bojnih junakov spolni. Ali kraljič je tudi toliko lepega, toliko žlahtnega na sebi imel, da se slednjemu na pervi videz prikupi. Narava mu je krasno podobo dala. Bil je visoke rasti, pa zravno krepkih udov; na ljubeznivem, življenja polnem obrazu j« bila dobrota brali in iz bistrega očesa je tudi modrost sijala. Skazoval se je v boji hrabrega junaka; pa tudi svetovati je znal, i dvomiti je bilo, gre li desnici, ali umu večja slava. Verh tega je hrepenel djanja; svetlo ime, čast naroda mu je pri serci; naj huje pokoj čerti. Ko ni bilo priložnosti, se z vragi skušali, je boj z medvedi i volkovi začel; trud, lakoto žejo terpeti mu je sladkota; jahati, kopje metati najpervo veselje. Bojezni ne pozna. Kako se je tedaj sedajne vojske veselil! Na konji sede pokaže srebrolasi starec Petroslav zbornim junakom vojevoda Radivoja; jih opomni neoskrunjene vernosti, stare slave, domovja. Posebno pa sinn mnogo na serce govori; ga spominja upov, ktere cel narod vanj stavi, svoje očine ljubezni i slovečih del prednikov, kterih spomin naj ga vodi, da nekdaj nej slavi novo pridobi. Potem vse božjemu varstvu izroči, vzame solznih oči od junakov i sina slovo, ter se verne v svoj kraljevi grad. Od veselja zavpijejo trume, tromba zapoje, vojska se vzdigne. —
Tudi Samuil se ni mudil. Vrediv verste i previdiv, česar je treba bilo, se poslovi od doma i lepe hčerke Košare, svoje jedinice. 0(1 Ternova, kjer je bil carski sedež, se vzdignejo trume, Hrovatom i Serbom naproti;
*) I2 Bčele vzamemo to prekrasno povest, ki je sestrica Koseskovc „V jamo pade, kdor jo druzemu koplje" lepših ne poznamo, kakor ste te dve, in zavolj tega tudi pervo ponatisnemo.
prebrodijo Timok, hladno vodo, ter se raz-spejo po Serbskej zemlji. Kmalo se srečajo z Radivojem. Bolgarov je bilo sicer več; ali ognjeno serce, viharna sila Radivojevih sokolov zravnava skudele, kijih število nagnuje. Vendar Samuil ni neveden boja. Zakaj že na Carigradske vrata je terkal, je njegove mogočne zidove stresal, in odkup od gerških cesarjev prejel. Tudi sovražnika pred seboj je iz prešnih časov poznal, v hudih bojih se ž njim merivši; i z modrim umom je dolgo vajo mnoge skušnje družil. Toraj, kolikor silneje mladenski ogenj rine, tim providneje dela Samuil; tim bolje moči lest, neujzdanej hrabrosti prekanjeno vodo naproti stavi; i zdaj modro ugibaje se, zdaj čakaje i zopet naproti stopaje sovražno silo trudi. Ko se tedaj priložnost bitve ne ponudi, i goreča želja Radivoja i bojnih tovaršev ne izpolni, začne moč rujaveti, ter v lastnem plamenu g i ne. Vojska se razdeli v posamezne čete, bodi si, da bi vraga lože prijela, bodi si, da čilim junakom ni bilo mogoče dalje praznovati. Ali bila ja tako volja božja, ki je po tem potu brate vmiriti, š prijateistvom i ljubeznijo le zvezati hotla, ktere je proti naravi človeška strast razperla. S čim tedaj Samuil zapazi napako protivnikov, se verže bliskoma na razlrešene trope, razkropiva posamezne čete, posebno pa udarja na Vladimira i njegove tovarše, češ, ako bi njega vjel, bi drago zastavo dobil, boj srečno končati. Al tujse pokaže, s kakimi junaki se je boriti bilo. Čeravno le s peščico spremljen, ločen od vsake pomoči, ali s tmo vragov obdan, Vladimir ne klone ne s pogumom ne s desnico. S kratkimi ali gorečimi besedami tovarše ohrabriv, ter opomniv i sramote udaje i slave junaške sinerti, se zažene v sovražne trume. Trikrat uzbije Bulgare, ali trikrat namestijo zmagane novi, trudne čili. Stal je na levi strani bojišča visok holm, na verhu dost prostran i raven, kjer je tisti čas mala žitnica Bulgarov bila; ali dohod je od vsili strani sterm i težaven, i bulgarska straža je na verhu zalogo branila. Ko se Vladimir v taci stiski vidi, i ko zmisli, da ga množtvo naposled zatopiti mora, se ozre na oni holm, ter z mečem omagajočim tovaršem jedino otetbo pokaže. „Serce velja, zavpije junakom, tje udarimo, tovarši!" Oživljeni up i bo jez en sinerti dade moč. Redove Bulgarov preilero ali prese-čejo, mahnejo na vkreber, straže beže, ali so ubite i holm i žitnico na njem posede Vladimir; Samuil pa, steruie i čude se nad toliko hrabrostjo, i vidi trudne vojščake i težko dohoden hrib ustavi kervolitje, ter samo s trumami holm obkoli.
Ali komaj vstaja zarja druzega dneva, se že Samuil pripravlja, ostalo, kakor meni, majhno delo dokončati. Z naskokom misli vzeti hrib. Toraj si izbere šako najhrabrejših, ki jih je iz doslejnih bojev poznal, opomni slednjega po imenu zvaje, slavnih činov i prejetih nagrad, ter obeta že dane dobrote z večimi dopolniti, ako bi današnje početje po sreči
steklo; na to bitvo da je vezan hitri konec vojske, i toraj v njih roci, ali še dolgo terpeti, ali z enim vitežkim mahom zdajci pokoj dobili. To rekši ukaže na holm udariti. Ali Vladimir i tovarši niso brani pozabili. Komaj so bili včeraj, holm osvojivši, nemalo trudne ude okrepčali, nametavajo nasipe, delajo za-kope, stavijo straže.
Kjerkoli se pokaže pripraven kraj, mesta vterjajo. Toraj so pripravljeni, ko jih Samuil napade. Kopja naslavivši stoje, ko siva pečina, ter eden drugu serce delajo. Vse moči so napete, češ, za sladko življenje se je biti, za svobodo, za čast domovja i najdražjega tovarša Vladfmira, ki med pervimi suče meč, borec i vojvoda ob enem. Samuilovi vojaki se zalete, šum orožja, krik junakov, parskanje lomivnih kopij se razlega, meči zvenčijo; al Bulgare togota kmalo mine. Ko valovje ob skali se razprašijo, ter beže nizgoro. Samuil sam, z zobmi škripajo, i kruto smert prete, komaj poteri uide. Al boj ni bil s tim končan. Stokrat ponoviv naskok Samuil ne da ne po dnevu miru, ne po noči. Svetlo i temo, meč i besedo, silo i lest si vzame pomagavce. Vse zastonj Ali junakom pohaja hrana; nastopi letenska vročina. I sedaj najhuja sovražnika, ki ju ne gane nobeno junaštvo mož: lakota i žeja z Samuilom zvezo storista. Ki so bdili, boj i rane terpeli, naposled gladovali, tim sedaj od sonca studenec vsaline. Žalostno se gledajo tovarši. Al pomagali je zadnji čas. Toraj skliče Vladimir vse drugove, ter jih v kratku takole nagovori: "Bratje i tovarši! „strasna nesreča nas goni. Vse junaštvo, vse „frud, vse terpljenje je bilo zastonj. Kakor „sneg kopnimo. Kar nas je pustil meč, morita „sedaj lakota i žeja. Ali koliko volim jaz „pervega sovražnika, kterega hrabra desnica „odgnati more, ali tukaj merjemo smerti, je „leno čakaje! Tako je moglo Bogu dopasti, „ki nas čerti! Al za menoj junaci! še ni ves ^zgubljeno; še znajo sekati naši meči; še je „Bulgar iz mesa i kervi, i hrabrosti vsaka „pot odperta. Solnce bo zašlo, tema pokoila „zemljo i ljudi, i sladki sen oklenul ude sovražnikov. Tolikrat smo cule tirali, pri belem „dnevu celo vojsko uzbismo: proderimo sedaj „skozi tabor spijočih. Luna bo pot kazala. „Ako tudi svojih ne dojdemo, znamo vsaj vodo „dobiti, i srecneja gora nas zna pod svoje „kri!o vzeti. Če nas pa čaka smert, naj nas „objame! Bolj častna, bolj sladka je od meča, „kakor lakote ali žeje. Sej junakov slava „nikdar ne mine! Kdor pa raji sramotno, s „križem — rokami, brez tovaršev umerje , ka-„kor za svobodo i slavo meč pategne, naj „ os ta ne tukaj! Naj gosli potem njegova častna „dela unukom bojo, i naj se rod ponaša, kakega junaka da je imel! Drugi pa pripravimo orožje, ali da svobodno živimo, ali junaški nmerjemo"! Tako je rekel, ter gane serca vsim.
(Dalje sledi.)
uopoinui, hko ni uanasoje poceije po sreči
Odgovorni vrednik: Dragotin Me/cer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznik.
V rad 11 i list št. 50.
št. 7959. Oznanilo. 0 5o.)ci
C. k. deželno poglavarstvo meni dervaza kurjavo svojih, potem vradnih stanišč deželne glavne denarnice in dačnega vrada, kterih bo treba za prihodnjo zimo kakih 180 spodnjo-avstrijanskih sežnjev 24 palcev dolgih, iz terdega in 1 seženj mehkega lesa po ponudbeni pogodbi kupiti.
Kdor tedaj misli toliko derv prodati, naj na 15 kr. koliku pisano zapečateno ponudbo do 15. septembra 1851 pri vlag-nem zapisniku deželnega poglavarja vloži z napisom „ponudba derv za c. k. deželno poglavarstvo."
Derva se morajo suhe in vse iz dobrega lesa v hišo deželnih stanov in deloma v prebivališče deželnega poglavarstva pripeljali, na sežnje zložene oddati. Pripeljejo se po potrebi na tirjanje tajništva, in sklep vesolnc pogodbe in vlaga vadiuma in kavcijc se zamore opustiti, ako je ponudnik voljen, plačo za pervih dvajset sežnjev v zagotovilo, da bo
pogodbo deržal kar zadene dobroto in mero lesa, do dobe, ko se bo kuriti nehalo pri deželnem poglavarstvu pustiti, med tem ko se mu bodo pozneje pripeljane derva redoma proli štemplanim pobotnim listu v gotovini plačevale.
Ako bi ponudniki pripravljeni bili tudi drugim vradnijam derva prodajati, se bo to naznanilo zadevajočim vradnijam.
C. k. deželno poglavarstvo.
Ljubljana 26. augusta 1851.
št. 2579. Oznanilo. t156-) 1
Od c. k. deželne višje sodnije za Koroško in Krajnsko se oznani, de se bo tretja redna seja porotne sodnije v okolici Novo-mestne deželne sodnije pondelek, 27. Oktobra 1851 ob devetih zjutraj v Novim-meslu začela, in de je od pristojnika te deželne nad-sodnije za presednika te porotne sodnije go-
spod pristojnik deželne sodnije Jože žl. Scheu-chenstuel, in za njegoviga namestnika gospod svctovavec dež. sodn. Jože Vesel izvoljen.
V Celovcu 21. Augusta 1851.
st. 6605. Razpis konkurza. 0«0či
Ker je stopnja okrajne babice v Besnici v občini Dobrunje c. k. okrajnega poglavarstva v Ljubljani z letno plačo 20 gold. spraznjena, imajo liste babice, ki menijo za to stopnjo prositi, prošnje z diplomom, kerstnim listom in naravnim spričalom naj dalj do 15. oktobra t. 1. pri tem okrajnem poglavarstvu vložili.
C. k. okrajno poglavarstvo.
Ljubljana 26. augusta 1851