Ko vse se je halo in vse trepetalo,
ste vi se uprli, pogledali srepo smrti v ohraz!
In kar je le tlelo,
se je razgorelo,
zajelo v svoj ples je sleher?io vas'.
Z ognjenim oralom ste rili v ledino
in tolkli, sejali z upor^io roko,
da v nas bi živeli,
ne več hlapčevali,
zaraščeni krepko v to svojo zemljo!
IVAN JAN
DRAŽGOŠKA BITKA —
PLAMENICA UPORA V PODJARMLJENI EVROPI
Zimska vstaja in uvodni decembrski boji
Cankarjev ali Gorenjski bataljon, takrat največja partizanska enota na
Slovenskem, ki je svoj višek dosegel z dražgoško bitko, je bil že po svoji sestavi
izrazito proletarska enota. V njem se je zbral revolucionarni cvet gosto naseljene,
industrijsko razvite in z gostim cestnim in železniškim omrežjem preprežene
Gorenjske. To enoto so sestavljali prvoborci z Jesenic, iz Tržiča, Kranja,
Škofje Loke in iz ljubljanske okolice, ki teži proti Gorenjski. Njim so se
v decembrski vstaji priključili poljanski puntarji, predvsem bajtarji in vaški
proletariat. Njegove vojaške akcije so bile zlasti v prvem obdobju hkrati tudi
pomembna politična dejanja, ki so po Gorenjski puščala vidne sledi in tudi
presegala meje dogajanja. Ta bataljon je že tedaj opustil taktiko zadrževanja
le v enem kraju in je številne akcije izvajal skoraj prek svoje možnosti. Med
cankarjevci so bili tudi trije španski borci, vodili so jih revolucionarji in junaki
Stane Žagar, Jože Gregorčič, Lojze Kebe, Ivan Bertoncelj, Jaka Bernard, Franc
Benedičič, Franc Potočnik, Jože Kraje, Franc Biček in še nekateri drugi.
Cankarjev bataljon, ki se je dotlej zadrževal na Mohorju, je med 11. in
12. decembrom prišel v Rovt, v hribovsko vasico pod Starim vrhom, v kraj,
ki je zaslovel po kratkem, a ostrem spopadu, ko je od dvainpetdesetglave nemške
kolone 181. rezervnega policijskega bataljona padlo štiriinštirideset mož,
drugi pa so bili ranjeni.
3 Loški razgledi 33
Narodni heroj Jože Gregorčič
Na partizanski strani so tedaj padli le trije borci.' Takrat so cankarjevci
dobili 38 pušk, 3 puškomitraljeze, 3 brzostrelke, 6 pištol, okoli 80 ročnih bomb
in precej druge municije in vojaške opreme, kar je bil dotlej največji vojaški
uspeh in plen slovenskih partizanov. Bataljon je bil poslej odlično oborožen,
partizani so tokrat prvič dobili brzostrelke.
Ugled partizanov se je po vsej pokrajini močno dvignil. Tla za začetek
vstaje so bila vse bolj pripravljena. Namesto pomiritve, ki so jo Nemci obetali
ob prihodu novega gauleiterja dr. Rainerja, ki je zamenjal neizobraženega in
surovega Kutschero, so morali priznati, da so bili ranljivi tudi sredi svojega
^»Oberkraina«, ki so ga imeli za svojo pokrajino.-
Uspeh v Rovtu je bil nekak znak za začetek množične vstaje ne le v Poljanski
dolini, temveč tudi v Bohinju, v blejski in jeseniški okolici ter v gornjesavski
dolini. Cankarjevci so dvignili na noge vso Poljansko dolino, udarjali
po postojankah in tako zbrali v svojih vrstah okoli štiristo novih upornikov,
ki pa niso bili vsi oboroženi. Ves teden so prihajali novinci, bataljonske enote
pa so delovale v vse smeri. Skupina cankarjevcev je vdrla celo v škofjeloške
zapore, s čimer je še bolj zrasla vera v partizansko moč.
Nemci so se znašli pred odločitvijo: ali popustiti pred razplamtevajočo se
ljudsko vstajo in se utrditi v postojankah, ali pa to gibanje zadušiti z vsemi
sredstvi. Razumljivo je, da v času, ko so ogrožali Moskvo in ko so Japonci že
napadli Pearl Harbour, niso smeli popustiti v krajih, ki so jih potrebovali zaradi
vojaških, gospodarskih in političnih razlogov. Tedaj so iz vseh večjih krajev
Gorenjske začeli voziti policijo in vojaštvo ter se z močnejšimi silami zapodili
v škofjeloške hribe.^ Prišlo je do večdnevnih hudih bojev na Valterskem
in Bukovem vrhu, ki so bili končani 28. decembra 1941. Pri tem so z zapiranjem
polhograjske strani sodelovale z Nemci tudi italijanske enote.
34
Neoborožena množica upornikov je začela odtekati s hribov, Nemci so planili
po hribovskih prebivalcih, cankarjevci pa so se preuredili in razmišljali
o novih načrtih.
Vodstvo Cankarjevega bataljona je spoznalo, da bo treba poiskati drug
primernejši kraj, kjer se bo enota odpočila in utrdila, za nove akcije. Odločili
so se za Dražgoše, prijazno hribovsko vas na južnih obronkih Jelovice v Selški
dolini. Za ta kraj so se odločili zato, ker je bil po splošnih ocenah zelo primeren
za obrambo in tudi za umik.
Ob odhodu iz Poljanske doline so se razdelili v več skupin in to selitev
spremenili v bojni pohod. Ena od njih je minirala železniški most pri Besnici
blizu Kranja, druga pa je izvedla obsežno prehranjevalno akcijo na Dobravi
pri Kropi. Natanko na novega leta dan 1942 je bil Cankarjev bataljon končno
ves v Dražgošah. Iz Poljanske doline je sicer odšlo okoli 260 upornikov, vendar
se jih je med potjo porazgubilo in odšlo spet domov toliko, da jih je bilo v
Dražgošah le okoli dvesto.
»Dražgoška republika«
Dražgošani so presenečeno in radovedno ogledovali partizane in zaslutili,
da je zdaj vojna prišla tudi v te bregove.
Ko se je dobro zdanilo, so se cankarjevci razdelili po vasi. Zaselek Pri
cerkvi je zasedla 2, četa, na Pečeh 1. četa s štabom bataljona, najvišje ležeče
Jelenšče pa samostojni Bičkov vod. Potem so skupine partizanov hodile od hiše
do hiše ter ljudem dopovedovale, kdo so in kaj hočejo ter da se bodo za nekaj
časa naselili v njihovi vasi.
Zdaj so Dražgoše postale nekakšna partizanska vojašnica. Bilo je prvič, da
se je v neki vasi dalj časa zadrževala tako velika uporniška enota. In še sredi
hude zime! Sicer pa prav zato! Ze prvi dan po prihodu je poveljstvo bataljona
s komandirji! čet pregledalo vas in teren okoli nje, ter za primer napada pripravilo
obrambni načrt. Določilo je položaj za vsako četo, vsak vod in predvidelo
tudi mitraljeska gnezda. Za primer napada je poslej vsak borec vedel, kam
naj gre ali kje naj zasede položaj. Bataljon je bil oborožen tako, da je skoraj
Predvojne Dražgoše, na Pečeh
35
petina borcev nosila avtomatsko orožje. To so opazili tudi domačim. K bojni
pripravljenosti so dosti pripomogli tudi razni mitingi, na katere so prihajali
ljudje celo iz sosednjih vasi. Razpoloženje borcev je bilo odlično, kar so vztrajno
prenašali tudi na okolico.
Tako je nastala »Dražgoška republika«, kakor jo je krstil Stane Žagar, član
glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Varovale so jo budne straže,
po dolini pa so ljudje zbirali podatke o nemških silah. V okolico so odhajale
patrulje cankarjevcev, skrbele za varnost in zbirale orožje. Nekaj so ga dali
tudi Dražgošani. Vzpostavljene so bile zveze z Železniki, Škofjo Loko, s Kropo,
Kranjem in drugimi kraji ter s pokrajinskim komitejem KP, Tako so cankarjevci
zvedeli, da so okupatorjevi premiki usmerjeni proti Škofji Loki. Kazalo
je, da Nemci vedo, kje se je ustavil Cankarjev bataljon.
Bataljon je sklenil, da bo ob napadu branil položaje in vas, zato je krepil
vezi z domačini. Tako so prebivalci usodo partizanov kmalu enačili s svojo,
čeravno jih je tudi skrbelo, kako se bo vse to izteklo. Očitno je bilo namreč, da
se spopad naglo bliža.
Dnevi »Dražgoške republike« so bili kar prijetni in živahni. Zlasti mladina
se je rada zadrževala med prijaznimi, dobro oboroženimi borci, ki so napeto
in duhovito pripovedovali razne zgodbe in radi prepevali lepe, dotlej neznane
bojne pesmi. Toda vse je kazalo, da bo tega kmalu konec. Vaščani so postajali
zaskrbljeni. Nekateri domačini so še vedno želeli, da bi se partizani umaknili
drugam. Te želje zaradi nemškega nasilja in moči niso bile nič čudnega, a vodstvo
bataljona je presojalo drugače.
— Kam naj bi šli v tej naraščajoči zimi?
— Kje naj bi našli primernejši, ustreznejši kraj za spopad in obrambo
kot tu?
— Mar pri tem ne gre za več kot za Dražgoše, za širjenje osvobodilnega
gibanja in preprečevanje preseljevanja ter priključitve pokrajine k rajhu?
— Domačini, vsa pokrajina in tudi Nemci naj bi čutili in videli, da partizani
niso oslabljeni ali uničeni, kot je tulila fašistična propaganda!
— Tudi bataljon sam, predvsem pa novi borci naj bi zdaj šli skozi ogenj,
ki bo pomagal utrditi in prekaliti nadaljnjo udarnost in vero vase!
— Dražgoše so partizani izbrali za kraj spopada. Na odročni, močno zasneženi
in mrzli Jelovici, bi jim bili nemški smučarski oddelki zelo nevarni in
bi lomili njihovo vojaško in moralno moč.
— Zato je treba prve nemške valove zaustaviti, oslabiti in razbiti, šele zatem
pa misliti na premik!
Zdaj torej ni šlo toliko za Dražgoše koi kraj, temveč za širše in pomembnejše
cilje! Umakniti se bi pomenilo več kot izgubiti vas in bitko!
Medtem pa so terenci poročali o vse pogostejših transportih, ki so prihajali
z več strani. Eden je prišel tudi iz Celovca in se okrepljen s topovi ustavil
v Kranju.
Nemci so napadli
Čeprav je bilo v četrtek 8. 1. 1942 še vse mirno, je bataljonsko poveljstvo
že vedelo, da bodo Nemci napadli Dražgoše s številnejšimi silami. Zato so poslali
v okolico patrulje in zasede, domačine pa opozorili, naj se v primeru spopada
zatečejo v kleti.
36
Napetost je naraščala. Navsezgodaj v petek 9. 1. se je s prvimi oddelki
napadajočih Nemcev, ki so prodirali od Selc in Cešnjice, spopadla partizanska
patrulja. Že ponoči sta partizanska stražarja naštela 95 parov avtomobilskih
luči. Ce je bilo v vsakem kamionu le po 25 do 30 mož, je bilo v njih 2300—2800
vojakov oziroma policistov. Torej — več ko dvajsetkratna premoč. To pa še
niso bili vsi. Zato so bile besede nemškega oficirja, ki jih je izrekel na Rudnu
pred napadom, češ da imajo zadosti sil in da bodo z banditi hitro obračunali
in da bo to za njihovo »Wehrmacht« samo nekajurna vaja, oprte na dejansko
moč.
Po prvih jutranjih strelih so Nemci prodirali proti Dražgošam iz več smeri:
iz Selške doline, s Cešnjice in Selc, iz Krope in Jamnika ter iz Kranja in
Besnice.*
Cankarjevci so še pred zoro zasedli vnaprej predvidene položaje. Skrili so
se v hiše in za nje, za zidove, v sneg, za kozolce, za drevesa. Kjerkoli je bilo
primerno, so postavili strojnice in jih razmestili tako, da so obvladale ves prostor
pred njimi. Tako so dražgoški položaji postali prava fronta, raztegnjena
na daljavo kakšnih 2 do 2,5 kilometra. Segali so od visoko ležečih Jelenšč, kjer
je bil Bičkov vod, do Razpotja, zahodno od zaselka Pri cerkvi, kjer so bili
borci Pečnikovega voda druge čete. Na vsej črti je bilo poleg drugega orožja
potaknjenih 22 strojnic, predvsem zbrojevk, oddelek dvajsetih ljudi z dvema
strojnicama pa je bil bataljonska rezerva.
Od prvih strelov zgodaj zjutraj dalje je bila okolica polna napetosti. Po
nekajurni tišini se je z nemško kolono najprej spopadla desetina Franca Stularja-
Ilije, ki je bila na križišču pod Dražgošami. Desetini se je bližala močnejša
kolona kakih dvesto policistov.
Takrat je tudi proti Bičkovim položajem z jamniške strani prodirala kolona
stopetdesetih mož, medtem ko je nemška glavnina silila od Cešnjice in
Rudnai proti sredini vasi.
Ilijeva desetina je Nemce prehitela in udarila prva. Smeri, pomembne za
dostop do Dražgoš, so bile tako zavarovane. Napredovanje Nemcev v tej smeri
bi grozilo partizanski fronti z razpolovitvijo, zakaj prek Lajš in Jelenšč bi se
najlaže zaklinili med partizanske položaje. Že tedaj se je pokazalo, kje bo najverjetnejše
težišče napada. Višavje Jelenšč in hrbta pod njimi Nemci niso podcenjevali.
In prav tako ne cankarjevci!
Pod vasjo je bil zadet poveljnik nemške skupine, ki je hotela priti v Dražgoše
prek Ilijevih položajev, poleg tega pa je padlo še nekaj presenečenih
policistov, zato so se za nekaj ur umaknili od tam. Kmalu za tem je okoli enajstih
zapokalo skoraj na vsej fronti, najhujši pritisk pa je bilo čutiti proti Jelenščam.
Na tako raztegnjenih položajih se cankarjevci še nikoli niso spoprijeli.
Za večino je bil to prvi frontalni spopad. Spočetka je bilo težko zadrževati
številne napadalce, a zgled voditeljev, ki se niso pripogibali pred žvižgajočimi
kroglami, je pripomogel, da so že prve nemške napade odbili. Nemci so
se spet morali umakniti. Umik Nemcev je močno dvignil bojno razpoloženje
cankarjevcev.
Tako so se začeli napeti boji za dražgoške strmine, ki zasnežene in premišljeno
hranjene niso dopustile, da bi »nekajurna vaja« Nemcem zadostovala
za uničenje »banditov«. Očitno je postalo, da branijo dražgoške strmine dobro
pripravljeni borci.
37
Ko je bil prvi naval nemške pehote odbit, je nastopilo kratko zatišje, takoj
za tem pa so na pobočje prižvižgale prve granate. Nemci so pod Dražgoše pripeljali
tudi 12 topov 48. bataljona tankovskih lovcev iz Celja. To je bila nova
prvina pri napadanju na partizane. Tedaj so Nemci prvič uporabili topove proti
upornikom. Postavili so jih na Rudnem, v vasici pod Dražgošami, zato so streljali
v strmino kar z neposrednim merjenjem. To je med branilci sicer povzročilo
novo vznemirjenje, toda s položajev niso odšli in kmalu so se privadili tudi
temu, zlasti, ker prvi dan ni padel nihče. Imeli so le enega ranjenega. Več zmede
in strahu pa so granatne eksplozije vnesle med domačine, a so jih partizani
s svojim neomajnim zadržanjem pomirjali.
Spet so sledili napadi pehote, a ta se je vselej morala s krvavimi glavami
umikati na izhodiščne položaje. Najbolj vroče je bilo ta dan na položajih Bičkovega
voda, ki je bil v polkrogu razporejen na Jelenščah. Borci so bili samo
po 50 m vsaksebi. Zaradi tega in zaradi megle, ki se je zdaj plazila nizko pri
tleh, zdaj se spet trgala, je vod moral nekoliko spremeniti položaje. Nemci so
v gručah prihajali prav pred puške, njihovo približevanje pa je odlično prikrivala
megla. Običajno se je dvignila ali razkadila prav takrat, ko bi se morali
zaplesti v Bičkovo obrambno črto. Nemci so silili tja gor val za valom. Vodnik
je tekal od borca do borca in jim dajal navodila. Streljali so največ v polno
in v presledkih tako, kakor se je dvigala in spuščala megla in kakor so se
kazali napadalci. Vod je sicer štel trideset borcev, a kmalu je bilo očitno, da
hudega pritiska dolgo ne bo vzdržal. Ni bilo težko uganiti, da hočejo Nemci na
vsak način prodreti na položaje vrh Jelenšč in potem dražgoško fronto kakor
harmoniko stiskati proti zahodu. Zato je Biček poslal v štab kurirja, ki naj bi
od tam pripeljal pomoč.
Pomoč je prišla v pravem trenutku
Bičkov vod je po odhodu kurirja, ki se je izgubil v snegu, še vedno, a
le s težavo, zadrževal številne napadalce. Boj je postajal vse hujši. Vodnik Biček
je neprestano gledal okoli sebe in usmerjal daljnogled tudi na levo proti
Jamniku. Vtem je opazil belo oblečene smučarje, ki so se v dolgi koloni bližali
prav s te strani. A tudi pritisk iz smeri Selc ni prav nič popuščal. Obramba je
postajala slabotna in brezupna, napadalcev je bilo vse več. Se dobro, da so
bili branilci ustrezno razporejeni. Smučarji so bili že blizu Bičkovih. Komandant
Gregorčič je po kurirjevem sporočilu hitro ocenil, da Biček upravičeno
potrebuje pomoč. Zato je tja takoj napotil mitraljesko desetino, ki jo je vodil
Tone Dežman. Zdaj je šlo kakor v filmu: Bičkov vod je bil že v nevarnem
ognju, ko je z druge strani začela tolči Tončkova desetina.
Zaradi megle so nemški smučarji prišli prenizko. Zajel jih je križni ogenj.
Nemška smučarska kolona je bila tu popolnoma razbita. Tisti, ki jih ni našla
partizanska krogla, so se po strmini in snegu komaj reševali. V okrvavljenem
snegu je obležalo veliko mrtvih — na desetine. Oficirji so vojake z orožjem
prisilili, da so odvlekli dosegljive ranjene in padle »kamerade«.
Tončkova desetina se je po tem uspehu vrnila k štabu, Bičkov vod pa je
proti večeru dobil na bojišču puške, strojnico, precej municije ter več parov
smuči. Medtem so se od časa do časa oglašali topovi. Ogenj so prenašali zdaj
sem, zdaj tja. Streljali so tudi z zažigalnimi granatami in tako sta zgoreli tudi
38
Panoramska skica dražgoških bojev iz knjige Ivana Jana -Dražgoše«
dve poslopji, sicer pa topništvo ta dan še ni povzročilo večje škode. Zato so
borci in domačini domnevali, da je sabotaža pri municiji.
Nemška smučarska skupina je bila torej razbita. Drugače pa je bilo na
partizanski strani. Na desnem krilu fronte je bil s svojim vodom tudi Rudi
Robnik, dober smučar iz Poljanske doline. Po položajih se je gibal na smučeh.
Ko se je tisto popoldne spustil po strmini pod cerkvijo, je iz brzostrelke kar
med vožnjo spustil nekaj rafalov. To je napadalce presenetilo in začudilo. Smučarski
oddelki bi sa tedaj dobro obnesli. Toda premalo je bilo izurjenih smučarjev.
Pokazalo se je, kako trdna je bataljonska fronta. Njena hrbtenica je bila
prav dolga vrsta mitraljezcev. Ko se je znočilo, so se Nemci morali potegniti
povsem v dolino, ne da bi dosegli kakršenkoli uspeh. Malo bliže so pustili le
straže. Prav tako so storili tudi partizani; glavnina je šla počivat v hiše, zunaj
pa so ostala( le zavarovanja. Bičkov vod bi se ta večer lahko oskrbel z belimi
maskirnimi plašči, a to je storil samo vodnik Biček in se je naslednje dni brez
resne nevarnosti zlahka gibal po položajih. Tudi drugi so dobili nekaj orožja,
smuči in opreme, med drugim tudi nekaj glicerina, ki je bil tako potreben zaradi
mraza. V začetku je namreč bataljonski orožar ogreval strojnice nad
majhnim ognjem, kar je bilo sicer počasno, a nujno opravilo.
Poveljstvo bataljona je zvečer ugotavljalo:
39
Nemci kljub topovom in najmanj dvajsetkratni premoči niso opravili ničesar
in bežali so kot še nikoli dotlej.
Na partizanski strani ni padel niti en borec, ne vaščan, eden je bil le ranjen.
Nasprotno so imeli Nemci velike izgube, nekaj deset mrtvih in še več
ranjenih. To so videli borci in vaščani.
Najhujši nemški pritisk je bil usmerjen na Jelenšče, kjer je bil Bičkov
vod, najhujši topniški ogenj pa proti sredini Na pečeh, kjer je bila prva četa
s štabom.
Dražgoše so se pokazale za obrambo zelo prikladne in domačini so začetek
prestali razmeroma dobro.
Občutno je zraslo samozaupanje branilcev.
Čeravno niso predvidevali, da bo spopad trajal dlje kot en dan, se je štab
po vsestranski presoji odločil, da bo bataljon še naprej ostal v Dražgošah. Ce
bodo Nemci spet napadli, bo še naprej branil vas.
Živahne nočne priprave
Na obeh straneh so ostale na položajih samo straže in ponoči je prišlo le
do streljanja pri drugi četi. Drugače pa so bili vsi napori usmerjeni na naslednji
dan.
Ponoči je bilo iz doline čutiti nemške kamione. Očitno se niso vračali, temveč
so iz škofjeloške smeri prihajali še novi. Nemci so dobili okrepitev. Pripeljali
so predvsem policijske oddelke, ki so imeli v bojih s partizani več izkušenj.
Brnenje kamionov je bilo slišati vso noč in obveščevalci so našteli luči
devetindvajsetih tovornjakov.
Cankarjevci so sicer utrujeni in premraženi v glavnem počivali, vendar so
skrbeli tudi za varnost. Najbolj žgoče je bilo pomanjkanje municije. Nekaj
tisoč kosov so je imeli skrite nad Besnico, nekaj pri Mohorju. Za pot ponjo so
se javili prostovoljci. Proti jutru so utrujeni in nemškim zasedam nakljub prinesli
okoli pet tisoč nabojev.
Štab je po tihem računal tudi na možnost, da Nemci ne bodo dolgo napadali,
kajti taka je bila njihova taktika doslej, toda pripraviti se je bilo treba
tudi na najhujše. Vaščani so tisto noč večinoma mirno spali po hišah, vendar
so nadaljnji razplet pričakovali s tesnobo v srcih. Mrzla januarska noč je bila
napeta, živahna in negotova.
Naslednji dan se je pričel s topovskim obstreljevanjem
Komaj se je zdanilo, so v soboto 10. 1. zjutraj že začeli bruhati topovi. Ze
po glasu je bilo čutiti, da streljajo s topovi večjega kalibra. Ponoči so namreč
privlekli baterijo srednjih topov. Ko je bilo topniške priprave konec, je začela
napadati pehota."' Največ granat je bilo usmerjenih na središče, kjer je bil tudi
bataljonski štab. To jutro so granate povzročile več škode kakor prejšnji dan.
Gorelo je več senikov, ki so se vneli od zažigalnih granat. Čutiti je bilo, da
napadalci hočejo z merjenjem nad vas razbiti neposredno zaledje. Od drobcev
granat so zadoneli tudi zvonovi v cerkvi, kjer je bil v stolpu od časa do časa
partizanski mitraljezec. Granata je zadela prašiča, ki je ušel iz gorečega hleva.
40
Neka granata je priletela natanko v sobo hiše, kjer je bil štab, in se neeksplodirana
zapičila v steno nad pečjo.
Nemci so napadli na vsej ^-fronti« in ta dan so bili topovi zelo nevarni.
Zato je poveljstvo večine mitraljezcev velelo, naj streljajo na nemške topničarje
na Rudnu, če so jim le dosegljivi. V resnici so jih večkrat razgnali in
enega celo ranili. To je bil svojevrsten dvoboj partizanskih mitraljezcev z nemškimi
topničarji.
Odkrita Bičkova skala
Pri Bičkovem oddelku ta dan sicer ni bilo najhujše, toda medtem so Nemci
na nasprotni vzpetini na Slemenih in pri Novaku postavili težke mitraljeze. Odtlej
so ti tolkli vzdolž dražgoških položajev in nevarno oteževali partizanske
manevre. Megle so se še vedno vlačile po pobočju, a sredi dopoldneva so se
spet razkadile. Tedaj se je nad Bičkovimi borci iz obraščenega pobočja pokazala
štrleča in vabljiva skala. Tja gor sta brata Bička, Henrik in France, najprej
postavila en mitraljez, potem pa še drugega. Od tod se je vnel oster dvoboj
z nemškimi težkimi mitraljezi, zato je na skali streljal največ njegov brat,
vodnik France, kajti skrival ga je bel plašč.
Poslej sta oba partizanska mitraljezca uspešno tolkla po nemških položajih
ter po kolonah, ki so se hotele približati Jelenščam. To je bil največji uspeh
in posebnost tega dne. Tedaj je ta skalnati rogelj dobil ime Bičkova skala.
Nemci so tudi na drugih odsekih pritiskali ves dan in tako izvedli še pet,
šest jurišev. Sobota je bila huda in nevarna. Prinesla je tudi prvi dve partizanski
žrtvi.
Zaradi varnosti je bila proti Kališniku, to je na rob Jelovice, na pot, ki
vodi od Mošenjske planine, poslana desetina s strojnico. Ta naj bi preprečila
kak nenaden nemški prodor v hrbet. Lahko bi prišli iz Radovljice čez Mošenjsko
planino na Jelovici. Sicer je bilo tam veliko snega, toda vozniki so si skozi
sneg utrli pot, po kateri so vozili les.
To soboto sta bili vas in njena bližnja okolica ena sama fronta. Pri obrambi
je sodelovalo tudi nekaj vaščanov, več pa so imeli dela in skrbi s svojimi družinami,
z živino in gorečimi hlevi. Med ropot in splošni trušč so se mešali klici
na pomoč in partizani so, kolikor je bilo pač mogoče, pomagali prizadetim
domačinom.
Nemci so čez dan res prišli do prvih hiš, a so jih partizani spet odbili.
Nemci so imeli proste roke. Poveljstvo jim je obljubilo, da bodo v Dražgošah
lahko počeli, kar bodo hoteli. To jim bo nagrada, če prodrejo tja. Na njihovih
položajih je dišalo tudi po rumu.
Partizani tudi drugi dan niso šli iz Dražgoš
Čeravno je dražgoška »fronta« ta dan le stežka zdržala, so se vendar tudi
ta večer Nemci spet morali umakniti, ne da bi zlomili partizansko obrambo.
Tisti večer je nemški oficir v gostilni na Cešnjici razkačen rekel: >>Saj je huje
kot na vzhodni fronti! Tudi na Poljskem in v Franciji nisem doživel kaj podobnega.
Takih strelcev še nisem srečal. . .«
41
Proti večeru so se v vas vrnili tudi možje, ki so na Jelovici sekali in vozili
les. Ko so videli razdejanje ter nevarnost, so nekateri še ta večer pobrali družine
in nekaj najnujnejšega ter se vrnili nazaj v gozd, kjer so imeli bajte.
Vse to in pa dejstvo, da so Nemci ponoči spet dobili okrepitev, je govorilo,
da bo naslednji dan najbrž še hujši. Zima pa izredno huda, januarska!
Nemci so spet odvažali s plahtami pokrite kamione, na katerih so bili
mrtvi in ranjeni vojaki in policisti.
Štab bataljona je zvečer pretresal, kaj naj ukrenejo: naj se umaknejo ali
vztrajajo na položajih? Čudili so se, da jih Nemci ne puste pri miru, ko vendar
vidijo, da je njihova obramba trdna. Bataljon pa je bil v resnici že precej utrujen
in premražen in spet je primanjkovalo municije. Morali so misliti tudi na
umik, zakaj prav nič ni kazalo, da bodo Nemci popustili. Nekateri so bili za
umik že ta večer, vendar je zmagala misel, da vasi ne morejo pustiti same.
Sicer pa bataljon pravzaprav še ni prejel nobenih občutnih udarcev. Bil je še
trdna, disciplinirana, dobro razpoložena vojaška enota. Poskusili pa bodo z
enim vodom udariti k cesti in napasti nemške topničarje in kamione z desnega
boka, ter hkrati ugotoviti, če je mogoč preboj na drugo stran proti Poljanski
dolini. Na Jelovico ne bL šli radi, kajti tam bi bili preveč odrezani od ljudi in
prepuščeni mrazu in visokemu snegu.
Tako so ostali v Dražgošah, a poskus skupine, ki se je hotela prebiti do
ceste, je propadel. Prezgodaj so naleteli na nemške zasede. Uničili so le njihovo
telefonsko zvezo. . , •
Nedelja — tretji dan boja — prebiti položaji
To je bila po dolgih desetletjih prva nedelja, da v dražgoško cerkev ni bilo
nikogar. Nemci so spet zgodaj zjutraj začeli z napadom. Najprej se je oglasilo
topništvo. Granate so padale po vsem pobočju. Ta priprava na napad je bila
še hujša kot prejšnji dan. Pri žičnici, ki je bila speljana na Jelovico, je bilo
kmalu razbito mitraljesko gnezdo Vinka Žaklja. Ta dan so padli še štirje borci.
Vsi ti so bili mitraljezci ali njihovi pomočniki. Nemci so najbolj merili nanje.
Napadalci netijo požar
Iz knjige Ivana Jana »Dražgoše«
42
z veliko luknjo v trebuhu, zadet od granate, je padel tudi mitraljezec Ivan
Zaje.
Po topniški pripravi se je pognala v napad pehota. Komaj je bil odbit
eden, že je sledil drugi. Veliko Nemcev je obležalo v zasneženih strminah, a
to jih ni zadrževalo: za njimi so proti vasi pritiskali novi, sveži oddelki.
V tem boju se je odigralo nekaj odločilnega. Napadalci so spet izredno močno
pritiskali proti Bičkovemu vodu. Končno so zabili klin med ta vod in preostali
bataljon. Partizanski položaji so bili prebiti. Bičkov vod se je pod tem
pritiskom brez vednosti umaknil nad Jelenšče. Nemci so potem pritiskali v levi
partizanski bok proti Pečem. Začel se je boj za vsako hišo.
Ko je bataljonsko poveljstvo ugotovilo, kaj se godi, so z odločnim protinapadom
napadalce spet potisnili nazaj. Toda nemška premoč in ugodnejši položaji
so bili vse očitnejši. Nemci so vse bolj stiskali partizanske položaje in
zasedali hišo za hišo. Zdaj se je pokazalo, da umik ne bo mogoč nikamor drugam
kot v zasneženo Jelovico. Toda bil je še dan, zato so morali zdržati do
večera. Tolkli so se zagrizeno in zdržali. Nemci pa so vdirali v zavzete hiše.
podtikali ogenj, se nalivali z močnim dražgoškim žganjem ter plenili. Ljudje
po hišah, ki jih z nadmočnimi napadalci zaposleni partizani niso več mogli
braniti, so drhteli pred tem divjanjem, ki se je najprej začelo na Jelenščah.
Tam je bilo tudi največ tistih domačinov, ki so računali, da bodo Nemci tja
prišli najpozneje in so se prejšnjo noč umaknili na Jelenšče. Se preden je bilo
bitke konec, so tam postrelili devetnajst domačinov. Najmlajši je bil star komaj
enajst let, najstarejši pa čez sedemdeset.
Umik se je začel z nočjo. Vas je večinoma gorela, bataljon pa se je postopoma
umikal na Jelovico. Ce se niso hoteli izpostaviti uničenju, je bilo to
nujno. Z njim je šlo tudi nekaj vaščanov. Nekaj jih je bilo v gozdovih že prej,
nekaj pa so jih Nemci v vasi zajeli in pozneje odpeljali. Umik je bil organiziran,
toda zima in sneg ter požari in razdejano prizorišče tridnevnih bojev so
delali noge še težje. Končno je bataljon prišel na Jelovico na Kališče, del borcev
pa je odšel naprej na Mošenjsko planino. Tam je ta oddelek — dva voda
— zaradi izdajstva in hude zime 13. januarja 1942 doživel hud udarec.
Naslednje dni se je bataljon razdelil na več skupin, ki so odšle v razne
kraje po Gorenjski. .
Nemci požigajo Dražgoše
iz knjige Ivana Jana »Dražgoše«
43
Po umiku so imeli Nemci odprt vstop v vas. Zažgali so vse hiše, ki jih je
bilo 83, pobili in sežgali še 22 drugih vaščanov, da je bilo vseh ubitih domačinov
41, druge pa odpeljali in razgnali. Čez nekaj tednov — v februarju — so
Dražgoše še minirali in jih zravnali z zemljo.
Uspehi in pouk iz dražgoških bojev
Res so bile Dražgoše žrtvovane, res so vaščani trpeli in bili pregnani, res
jih je mučeniško padlo 41, toda:
— partizanov je vse tri dni padlo le osem in le pet je bilo ranjenih;
— Nemci so imeli več sto mrtvih in ranjenih, kar so vsa leta skrbno prikrivali;
— sovražnik se je lotil golorokih domačinov in tako pokazal svojo nemoč,
imel je namen, da bi ljudski bes obrnil proti partizanom;
— partizani so se prvikrat oprijeli taktike frontalnega boja, kar pa so
ocenjevali vsak dan sproti; pokazalo se je, da so delali prav, zakaj s tem so
zlomili propagando, da so Nemci nepremagljivi — in to tako blizu njihovega
»starega raj ha«;
— Cankarjev bataljon je po tem boju dejansko ostal cel, vendar se je zaradi
zime in hudega okupatorskega pritiska razdelil na več čet oz. skupin;
— končni rezultat teh bojev pa je bil, da Hitler še ni podpisal ukaza o priključitvi
Gorenjske k »rajhu«;
— uspeh je bil tudi v tem, da ni prišlo do množičnega preseljevanja, ki
so ga pripravljali Nemci; to pa je bilo več, kakor je bilo ob nemški moči in
načrtih pričakovati.
Obnovljene Dražgoše
44
Foto: Tone Mlakar
Ti boji so torej visok mejnik v vrsti uspešnih partizanskih udarcev, ki so
v tako občutljivi pokrajini spremenili okupatorjeve načrte. Dražgose so dale
odločen odgovor, da ne more priti do mirnega uvajanja »novega reda^<, kot je
to razglašala nacistična propaganda.
Okupator sam je pomembnost teh bojev in dogodkov skrival in v tistih
dneh ni v svojih časopisih prav z nobeno besedo omenjal, kaj se je zgodilo v
Dražgošah. Ni skrival le svojih zločinov, temveč tudi vojaško-politični poraz.
Šele pozneje so v pokrajinskem časopisu Karawanken Bote napisali, da so
enote njihove »Wehrmacht« zasledile ostanke bivše jugoslovanske vojske ter
jih v tridnevnih bojih okoli Dražgoš uničile. Pri tem pa je treba povedati, da
je bil tedaj nemški okupatorski stroj resnično močan, njihove vojaške sile pa
v veliki številčni in tehnični premoči. Prav zato je bil, kljub umiku, boj cankarjevcev
v Dražgošah dejansko velika zmaga.
Zelo zanimiva je izjava nemškega oficirja, ki je med drugim dejal o partizanskem
poveljniku: »Njihov komandant zasluži najvišje odlikovanje in pohvalo,
vendar pa bi mu z veseljem rezal jermene s hrbta!«
Ne glede na število padlih in ranjenih je bil ta boj silno pomemben. O tem
poleg naštetega priča veliko število napadalcev, vso pomembnost pa poudarja
tudi sestava nemškega poveljstva. Napad na Gorenjski bataljon v Dražgošah so
namreč vodili: dva generallajtnanta — Rosener in Schreyer — ki sta imela na
voljo še enega polkovnika, dva podpolkovnika in cela vrsta drugih oficirjev.
Tako se je Gorenjski ali Cankarjev bataljon po vrsti hudih spopadov v
Dražgošah junaško izkazal.
1. Padli so: Jože Saksida iz Lesc, Jožei Bizjak iz Begunj in Jaka Šalamon z Jesenic.
— 2. Za zmago v Rovtu je bil Cankarjev bataljon odlikovan s slovensko partizansko
zastavo, ki nau jo je dodelilo Glavno poveljstvo partizanskih čet, kar je objavil
SI. Poroč. dne 30. decembra 1941. — 3. V tem času so bile v zasedeni Gorenjski
naslednje posadke varnostne policije (Schutzpolizei): 182. rezervni in 325. policijski
bataljon v Kranju (prišel iz Krakova); 171. rezervni policijski bataljon v Radovljici;
93. rezervni policijski bataljon na Bledu; 44. rezervni policijski bataljon v Skofji
Loki (prišel iz Leipziga in Češke); 181. rezervni policijski bataljon v Kamniku. Dokument,
ki govori o varnostnih ukrepih na Južnem Koroškem, kakor so nacisti
imenovali Gorenjsko, in ki ga je podpisal poveljnik oboroženih sil za to pokrajino,
nadalje pravi: »Razen tega pridejo v bližnji prihodnosti še posebne formacije (oklopna
vozila, kamioni, protitankovski topovi). Te trenutno neugodne razmere nas silijo
k širokopoteznim odločitvam in k tesnemu sodelovanju vseh oboroženih sil...« Razen
naštetih moremo takrat na Gorenjskem zaslediti še enote z naslednjimi oznakami:
499. pehotni rezervni bataljon v Skofji Loki; 857. bataljon deželnih strelcev
s štabom na Jesenicah in s četami na Jesenicah, v Radovljici, na Bledu in v Bohinju;
322. Landschutz bataljon (18. decembra 1941 v Domžalah) in deli 510. Landschutz bataljona
(30. decembra v Radovljici), razen teh še nekatere druge. Iz maloštevilnih
nemških dokumentov tistega časa je nemogoče navesti in ugotoviti natančno število
nemških moči, ki pa so bile nedvomno v tem času precej večje, zakaj okrepitve so
dovažali' tudi iz Avstrije in od drugod. — 4. Doslej smo v dokiomentih zasledili, da
so pri napadu na Dražgose, kar so Nemci imenovali »GroBeinsatz«, sodelovale naslednje
nemške enote: 181., 171., 44., 93., 325. (prišel iz Kolna) in 10. (na poti tja) rezervni
policijski bataljon, ki so bili v Kranju, Selcih, v Radovljici, v Stražišču in na Bledu
(policijski bataljoni so šteli po okoli 600 mož); smučarski patruljni oddelek z Bleda;
zelo verjetno so v Dražgošah sodelovali tudi 857., 322. in 510. bataljon deželnih strelcev,
ki so se tedaj zadrževali na Gorenjskem; SS-pehotni nadomestni bataljon SS
»Westland«, ki je prišel iz Celovca: 499. pehotni nadomestni bataljon iz Škofje Loke;
48. bataljon tankovskih lovcev iz Celja; imeli so tudi tanke in letala. — 5. Ostanke
izstreljenih granat so ljudje dobili tam že med vojno in takoj pa njej.
45
V i r i
Povzetek iz knjige »Dražgoše« istega avtorja, ki je izšla 1961. — Povzetki iz spominov
preživelih pripadnikov Cankarjevega bataljona, ki so sodelovali v bojih v
Poljanski dolini in v Dražgošah. Povzetki spominov nekaterih vaščanov Dražgoš.
— Gorenjska v borbi za svobodo — zvezek 2 in 4, izdal Pokrajinski muzej NOB v
Kranju v 1961. letu, zvezek 2: strani 34—36, 40, zvezek 4: Kronološki pregled dogodkov
na Gorenjskem, str. 40—45. — Poročilo »Slovenskega poročevalca« 8. februarja
1942 o bojih Cankarjevega bataljona v Poljanski dolini in v Dražgošah od 25. decembra
1941 do 11. januarja 1942, Zbornik dokum. in podatkov o NOV... VI/'2, dokum.
št. 16. Poročilo Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet z dne 1. maja
1942 Vrhovnemu štabu narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije o narodnoosvobodilni
borbi na področju Slovenije od 25. decembra 1941 do 11. maja 1942,
Zbornik dokum. in podatkov o NOV... VI2, dokum. št. 69, str. 178—180. — Dr.
Tone Ferenc: Narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem januarja 1942, »TV-IS« letnik
1968, št. 20 do 37 (povzetki nemških dokumentov).
Z u s a m m e n f a s s u n g
DIE K A M P F E U M DRA2GOŠE
EINE F A C K E L D E S W I D E R S T A N D S IM U N T E R J O C H T E N EUROPA
U:
Am Ende des Jahres 1941 war das Cankar- oder Oberkrainer Bataillon die starkste
Partisaneneinheit in Slowenien. Es u^urde am 5. August 1941 auf dem Hochplateau
Jelovica aufgestellt und erzielte nach zahlreichen Gefechten — noch vor den
Kampfen um Dražgoše — am 12. Dezember desselben Jahres in Rovt oberhalb der
Stadt Skofja Loka einen groBen Erfolg. Aus einem geschickt angelegten Hinterhalt
schlug es 46 Mann des 181. Polizei-Reservebataillons nieder und erbeutete die bis
dahin groBte Menge Waffen: 3 Maschinengevi^ehre, 3 Schnellfeuergeschiitze — diese
waren daraufhin die ersten bei den Partisanen uberhaupt — 38 Gewehre, 6 Pistolen,
eine groBe Anzahl von Handbomben, Munition und verschiedene andere militarische
Ausrijstungsgegenstande. So war das Bataillon, das damals erst 72 Mann zahlte,
vorzuglich bewaffnet und ausgeriistet.
Als sich das Bataillon nach Ereighis ins Poljanetal absetzte, beschleunigte es den
allgemeinen Volksaufstand, dem sich hier etwa 400 Menschen anschlossen.
"Um die Ausbreitung des Aufstandes zu verhindern und zu gleicher Zeit die
Einvirohner zwangsweise iibersiedeln zu konnen, begannen die Deutschen starke Polizeikrafte
zusammenzuziehen, die gegen die Aufstandischen in den Bergen von
Sliofja Loka anstiirmten. Im Poljanetal entbrannten mehrtagige Kampfe, die an den
Hangen des Valterski und Bukov vrh am 28. Dezember 1941 beendet wurden. Die
Deutschen erlitten schon hier empfindliche Verluste, wahrend die Partisanen nur
einige Gefallene zu verzeichnen hatten. Wegen des immer starkeren Druckes der
Deutschen, ihrer riesigen Ubermacht und ihrer Gewalttatigkeiten, doch auch wegen
des fortschreitenden Winters begann die unbewaffnete Masse der Aufstandischen
allmahlich aus den Bergwaldem nach Hause abzuziehen.
Das Cankarbaillon wuchs aber trotz alldern zu dieser Zeit so stark an, daC es
bei seiner Ankunft in Dražgoše, wo es sich am 1. Januar 1942 niederlieB, rund 200
Kampfer zahlte. Das Bataillon wurde in dieses oberhalb des Selcatales unter den
Siidhangen des Jelovicaplateaus gelegene Dorf, das 83 Hausnummern hatte, seiner
gunstigen Lage wegen versetzt, doch auch, um sich zu verschanzen und auszurasten.
So entstand die »Republik Dražgoše«, wie sie von Stane Žagar, Mitglied des Oberkommandos
der slowenischen Partisanentruppen und Fiihrer der Oberkrainer Partisanen,
genannt wurde.
Das Bataillon freundete sich mit den Dorfbewohnern an, veranstaltete Meetings,
bereitete sich miUtarisch und politisch vor und rechnete dabei unentwegt mit bevorstehenden
Kampfen.
Die Deutschen bekamen bald Kenntnis vom Standort des Bataillons und begannen
zusatzliche Militar- und Polizeikrafte zu sammeln. Am 9. Januar traten sie zum
Angriff auf Dražgoše an, doch ohne das Cankarbataillon zu iiberraschen. Sie stieBen
46
vielmehr auf eine gut vorbereitete, etwa 2,5 km lange Schiitzenlinie. Dank den gut
gewahlten Stellungen, in denen sich auch 22 MG-Schiitzen der Partisanen hervortaten,
wegen der steilen, verschneiten Hange und der tatkraftigen Fiihrung der Verteidiger
hatten die Deutsclien keinen Erfolg, und dies trotz der namhaften zum Angiiff
auf das Cankarbataillon in Dražgoše befohlenen Krafte, waren doch anfangs
fiinf und in den darauffolgenden Tagen gar 10 Bataillone eingesetzt. Die deutschen
Polizeibataillone zahlten je 400—600 Mann, so daB an diesem Angriff und seiner
Sicherung mindestens 4000 bis 6000 Mann beteiligt waren, natiirlich nicht gleichzeitig,
Eondern wahrend aller drei Kampftage. Die Kampfe um Dražgoše dauerten namlich
wegen des MiBerfolges der Deutschen noch zwei Tage langer und spielten sich somit
vom 9. bis zum 12. Januar 1942 ab. Wenn wir in diese Kampfe noch die Gefechte auf
der Alm Mošenjska planina einbeziehen, wohin sich nach dem Kampf zwei Abteilungen
des Cankarbataillons abgesetzt hatten, dauerten die Kampfhandlungen insgesamt
\ier Tage.
Das deutsche Militar und die Feldpolizeibataillone wurden auch durch Artillerie
und Panzerwagen unterstUtzt.
Den Angriff auf das Cankarbataillon in Dražgoše leiteten zwei Feldpolizei-Generalleutnants:
Schreyer und Rossener, ferner ein Oberst, zwei Majore und eine
Reihe anderer Offiziere. Am dritten Kampftag durchbrachen die Deutschen die Stellungen
der Partisanen, die sich gegen Abend auf das Jelovicaplateau zuriickzogen.
Die Truppeneinheiten des Okkupanten plunderten darauf die Wohnhauser, erschlugen
bzw. verbrannten an zwei Steilen 41 Dorfbewohner, wahrend andere abgefiihrt und
auseinandergejagt wurden. Einige Wochen spater zerstorten Mineure das Dorf Dražgoše
und machten es dem Erdboden gleich. Auch die Kirche wurde zerstort. In
diesen Kampfen fielen trotz ihrer Harte und mehr als zwanzigfacher deutscher
Ubermacht nur acht Partisanen und wurden einige verwundet, wahrend es auf deutscher
Seite mehrere hundert Gefallene und Verwundete gab. Wegen des MiBerfolges
verheimlichten die Deutschen die Verlustliste so sorgfaltig, daB genauere Zahlen
nicht bekannt geworden sind. Obwohl sich die Partisanen schlieBlich zuriAckziehen
und in kleinere Gruppen auflosen muBten, war das Cankarbataillon keineswegs
zerschlagen.
Der groBte Erfolg dieser Kampfe lag darin, dafi Hitler den AnschluB Oberkrains
ans Reich verschieben und daB die Massenaussiedlung der Bewohner dieses Gebietes
eingestellt werden muBte.
Der Kampf des Cankarbataillons in Dražgoše war der bis dahin umfangreichste
und bedeutendste ZusammenstoB mit den Okkupationstruppen in Slowenien und
somit eine lodernde Fackel des Widerstands im unterjochten Europa.
47