ANTHROPOS 1993/3-4
Socializacijska teorija Talcotta Parsonsa
II. del:
Analiza poteka socializacije na mikro ravni - od
oralne do ojdipovske faze
VESNA V. GODINA
POVZETEK
Tekst predstavlja analizo poteka socializacije na mikro ravni kot drugi temeljni del Parsonosove socializacijske teorije. Tekst prinaša podrobno analizo pivih treh faz individualne socializacije. Skozi analizo posamičnihfaz(oralna, postoralna, ojdipovska) se pokaže mesto vsake od faz v socializacijskem procesu; ključne značilnosti socialnega sistema, v katerem vsaka od njih poteka; proces socialnega učenja; delitev dispozicij za potrebe; in najpomembnejše rezultate vsake od faz socializacije.
ABSTRACT
THE ANALYSIS OF SOCIALIZATION PROCESS ON MICRO LEVEL - FROM ORAL TO O EDI PAL PHASE
The analysis of socialization on micro level is presented in the text as the second basic part of Parsons's socialization theory. It brings a detailed analisys of the first three phases of the process of the phases (oral, postoral, Oedipal phase) the author indicates the place of each of the phases in socialization process; the key characteristics of social system (into which each it is implemented); the process of social learning; the diferentiation of need-dispositions; and the most important results of each of the phases.
Omenjali smo že, da Parsonso vo soci al i zacijsko teorijo sestavljata dva kij učna elementa: sam socializacijski model, ki predstavlja idcalnotipski model strukture socializacijskega proccsa na eni strani, ter Parsonsova analiza poteka socializacijo na mikro ravni na drugi strani. Tokratni zapis namenjamo slednjemu elementu Parsonsove socializacijske teorije, natančneje prvim trem fazam tega procesa. V analizi poteka socializacije se Parsons v osnovi nasloni na sosledje faz otrokovega seksualnega razvoja; ta navezava velja tako za opis osnovnih značilnosti teh faz, kot tudi za razumevanje točk prehoda med fazami.
ORALNA FAZA
Oralna faza jc prva faza primarne socializacije; s to fazo se socializacija šele v rcsnici začne. Vendar pa se problem ravnotežja (in sicer organskega) pojavlja že v fetalnem obdobju. Zaostri pa se z rojstvom, ki prej obstoječe ravnotežje travmatično dokončno poruši, v čemer gre iskati jedro t. i. oralne krize (cf. Parsons, Bales 1956:42).
Po rojstvu postane za otroka življenjsko nujno učenje, ki otroku šele omogoči, da preživi. Organska oprema otroku preživetja namreč ne zagotavlja. I .e-ta pri Parsonsu torej nima značaja "zadostne opreme", temveč značaj dejavnika, s pomočjo katerega se ta zadostna oprema za preživetje šele pridobiva. Parsons med organsko opremo novorojenčka prišteva reflekse (npr. sesanja, jokanja, smejanja, oprijemanja, sledenja itd.); za le-te meni, da so "definitivno vrojeni" (Parsons 1964:83, op. 7).
Toda: "višje stopnje organizacije vedenjskega sistema, na katero se /, osebnostjo misli, ne moremo izvajati iz organizacije teh odgovorov, ne da bi upoštevali vpliv odnosov do objektov v poteku socializacije" (ibid.). Refleksni vzorci torej ne predstavljajo dokončnih obrazcev vedenja otroka; le-ti se izoblikujejo pod vplivom socialnega učenja. S pomočjo svoje biološke opreme se mora tako otrok naučiti socialno predpisanih vzorcev vedenja, da sploh lahko zadovolji tudi povsem organske oziroma metabolične potrebe.
To pa seveda pomeni, da se mora otrok naučiti, da so zadovoljitve "instinktov" v bistvenem smislu odvisne tako od akcije matere, kot od akcije otroka (cf. ibid.:85).'
Prav aktivnost alterja (oz. matere) pri zadovoljevanju organskih potreb otroka pa Parsons opredeli (udi kot startno točko socializacije (cf. ibid.: 84).
Fazo oralnc odvisnosti tako bolj kot organske potrebe otroka označuje njena socialna strukturiranost. "Nadaljnja točka, ki jo je treba poudariti, jc, da jc najbolj bistveni del 'realnosti' tudi na oralni stopnji socialni', to jc mati kot socialni objekt, ki deluje v vlogi znotraj sistema socialne interakcije. Čeprav jeen vidik realnosti nesocialen - to je mleko kol objekt hranjenja - jc agent matere kot vira mleka listi, ki organizira proces učenja" (ibid.: 89).2 To pa pomeni, da je dojenček že v prvi fazi socializacije integriran v socialni sistem, ki ga Parsons poimenuje "sistem mati - otrok" (ibid.).3
1	Parsons problem konkretizira na primeru sesalnega refleksa na naslednji način (I %4: 85): "Zdi sc na primer, da je dokazano, da obstaja vrojeni odgovor sesanja; toda otrok sc zelo zgodaj nauči sesati bolje, kol ga za to opremi čisti 'instinkt'. Nauči se. kako premikati ustnice, kateri položaj je boljši, kdaj uporabiti napor, kdaj popustili, in tako dalje, da je količina mleka, ki ga dobiva, ter lahkota, s katero ga dobi. do pomembne mere odvisna od njegove lastne, k cilju orientirane aktivnosti... Tudi z materine strani hranjenje otroka na noben način ni čisto instinktivno, temveč vsebuje elemente znanja in 'intencionalne' - čeprav ne nujno zavestne -regulacije" (ibid.).
S (etn v zvezi Pitts povsem ustrezno pripominja, da tak razvoj pomeni, da se "metaboličnim potrebam novorojenčka redko dopušča, da razvijejo zelo močno silo nagonov" (Pitts 1969: 658).
2	In še: "Tako že na tej najclcmcntamejši stopnji odnosi med materjo in dojenčkom tvorijo pravi proces socialne interakcije, v katerem je 'nega' v smislu ukvarjanja s fiziološkimi potrebami zgolj ena komponenta" (Parsons 1964: 85).
3	Na drugih mestih Parsons ta sistem poimenu je tudi par mati- otrok, diada mati-otrok, identiteta mati-otrok idr. O njem pravi, daje "mejni primer konccpta socialncga sistema" (Parsons, Bales 1956:49). "Tako je otrok že v prvih nekaj tednih, če ne celo dnevih svojega življenja integriran v socialni sistem. Izgrajena so relativno definitivna pričakovanja njegovega veden ja, nc zgolj v predikativnem smislu, temveč v normativnem smislu. Doji sc 'dobro' ali 'slabo'; joče le takrat, ko 'naj bi' in je ostali čas liho, ali pa joče, 'ko za to sploh ni nobenega pravega razloga'. Vedenje odraslih neizogibno privzame karakter otrokovega nagrajevanja za tisto, kar imajo oni za 'dobro' vedenje, in njegovega kaznovan ja - vključno z nereagiranjem - za tisto, kar imajo oni za 'slabo' vedenje, kot tudi siceršnjo manipulacijo sankcij v odnosu do njega" (Parsons 1964: 56).
Ta najbolj clcmantercn (ip socialnega sistema sestavljata dve vlogi, ki se medsebojno diferencirata po osi moči: materina vloga, kije nadrejena; in otrokova vloga, ki je podrejena. "Otrok je od vsega začetka do določene stopnje aktivni dejavnik, ki se 'trudi' delati določene stvari - in je sčasoma v vedno večji meri nagrajevan oziroma kaznovan skladno z 'uspehom' pri njihovem opravljanju. Mati pa s svoje strani aktivno manipulira situacijo, v kateri to učenje poteka. Toda v resničnosti procesa kol takega je mati v grozeče predominantni poziciji moči s tem, ko kontrolira čas hranjenja in druge akte nege..." (Parsons 1964: 85).
Materino nadrejeno vlogo bistveno opredeljuje dvoje. Najprej kombinacija orientacij (pattern variables): afcktivnost.difuz.nost, partikularnost, kvaliteta, kolekti vnaorientaci ija. Ta obči obrazec orientacij pri materinih konkretnih akcijah (npr. pri hranjenju ali snaženju otroka ipd.) sicer lahko deloma varira (vedenje je pri teh akcijah npr. bolj specifično kot difuzno usmerjeno). Drugič pa je bistveno to, da Parsons materine vloge v sistemu mati-otrok ne zastavi personalno, temveč funkcionalno; to pomeni, daje za vlogo matere ključna realizacija funkcije nege. Mati v tem smislu ni mišljena personalno, temveč kot katerakoli oseba, ki to funkcijo realizira. To pomeni seveda tudi (personalno) zamenljivost, s tem pa postane kl jučni koncept agent nege, ki je depersonaliziran.4
Za otrokovo vlogo v tem prvem socialnem sistemu pa je značilna izhodiščna pozicija "objekta posesti" s strani okolja, točneje družine in matere. Ta pozicija otroku zagotavlja dvoje: skrb in vrednost (cf. Parsons, Bales 1956: 63).
Otrok skozi to lastno objektno pozicijo pridobi najprej izkušnjo medsebojne povezanosti posameznih materinih delovanj; delovanja so drugo od drugega odvisna in se medsebojno pogojujejo. Ta povezanost pa je partikularna.
Drugič pa gre za to, da otrok skozi tak tip povezanosti z materjo oblikuje svoj odnos difuzne odvisnosti od matere. Za otroka so važne vse materine aktivnosti, usmerjene nanj - tako tiste, ki neposredno zadevajo zadovoljitev potrebe, kot tiste spremljevalne (npr. nasmeh, bližina, sproščenost ipd ). V tem smislu otrok izoblikuje splošno navezanost na mater, ki predstavlja hkrati tudi obrazec splošne, difuzne odvisnosti od nje. Ta obrazec navezanosti in odvisnosti od matere v bistvu vedno manj cilja na konkretne objekte zadovoljitve potreb ter vedno bolj na materino ljubezen. "Hrana torej ni več zahtevana le zato, ker proizvaja specifično organsko ugodje; in - morda prav tako pomembno - ni nič več zavračana zgolj zaradi prehrambenega neugodja. Bolj splošno postane primarni - resnično temeljni - cilj razvijajoče se osebnosti zagotoviti si odnos naklonjenosti matere, ali kot se to pogosto imenuje, materino ljubezen. Specifične zadovoljitve na nižjih nivojih so tako postale del organiziranosti na širšem nivoju in njihov primarni pomen izvira iz njihovega odnosa do najvažnejšega cil ja, zagotoviti si maksimalno ljubezen." (Parsons 1964: 89-90). Skozi potek oralne faze torej obrazec otrokove difuzne odvisnosti od matere evoluira: preide namreč od zagotavljanja "organskega ugodja" do "zagotavljanja materine ljubezni".
Na predominantno pozicijo moči v diadi "mati-otrok" je vezana tudi oblika in vsebina socialne kontrole, ki in kakor se realizira v tej diadni interakciji. Materine akcije v diadi mati-otrok so tako v celoti tudi že oblika socialne kontrole novorojenčkovega vedenja s strani matere (cf. Parsons 1964: 82- 92), kar docela ustreza razumevanju o vseprisotnosti socialne kontrole v procesih interakcije. Ali kol izpostavlja Parsons dobesedno: "S tem v zvezi je ključna točka, daje bil ta sistem notranje kontrole nad otrokovim lastnim sistemom nagonov ali impulzov vzpostavljen prek generaliziranega obrazca sankcij, kijih je vsiljevala mati, tako da seje otrok naučil odgovarjati ne le na specifične ponujene nagrade, temveč tudi
4 Tudi v tem kontekstu gre razumeli trditev, da ima predojdipovski otrok le "enega starSa - mater" (Parsons 1982: 96).
na'intence',sčimerpaseje naučil 'konformnosti' do materinih želja ali pričakovanj. Skozi takšno aktivnost seje naučil novega generaliziranega cilja, ki ni nič več le v zadovoljitvi njegovih konstitutivno danih instinktivnih potreb, posebej po hrani, temveč v tem, da 'ugodi' materi. Prav doseganje te nove stopnje organizacije, vključujoč novi cilj, jc to, kar menim, daje Freud prvenstveno označeval kot identifikacijo" (Parsons 1964: 88). Glede na tip pa jc materina socialna kontrola zavezana obrazcu permisivnosti
Z vidika vsebine socialnega učenja jc oralne faza po Parsonsovi zastavitvi relativno "čisti tip" socializacijskc faze; v njej namreč docela prevladuje proces identifikacije (in to tako zelo, da se celotna oralna faza jemlje za sinonim tega procesa). V tej fazi gre za t. i. primarno identifikacijo.5
Objekt identifikacije jc akler, ki realizira funkcijo nege (praviloma mati). Vendar pa identifikacija z njim v resnici pomeni identifikacijo zdiado (mati-otrok); otrok sc identificira z recipročnim sistemeni vlog tega zanj prvega socialnega sistema. V tem smislu jc žc la prva identifikacija "depersonalizirana", oziroma precizneje, generalizirana. Parsons s tem v zvezi pravi, daje ta generalizacija nujni pogoj uspešne identifikacije (cf. Parsons 1964: 89). In dodaja šc: "Prvo... identifikacijo je mogoče opisati kot skupnost (collectivity), ki jc izgrajena skozi... vez matere in otroka, pri čemer je avtonomija otrokove 'osebnosti' minimalna" (Parsons 1980: 75).
Kot objekt identifikacije jc mati tako za otroka predvsem socialni objekt (cf. Parsons 1964: 89,92). Prek stika z materjo kot socialnim objektom se v celoti realizira žc omenjena odvisnost personalnega sistema od socialnih objektov, šc posebej glede strukture personalnega sistema.
Parsons pri odnosu z materjo kot objektom izpostavlja njen pomen za organiziranje in strukturiranje motivacijskega sistema otrokovega personalnega sistema npr. takole: otrok razvija z njo kot /.objektom takšen stik, dajeorganizacija nastajajočega motivacijskega sistema funkcija nc le otrokovih lastnih neodvisno danih potreb, temveč prav tako tudi načina, na katerega so bili organizirani materini odgovori na te potrebe (cf. ibid.: 85-86).
Pri objektnem odnosu do matere je osrednjega pomena erotična dimenzija, ki sc po Parsonsu veže na konstituiranje načela ugodja. Precizneje gre pri objektnem odnosu do matere za dva tipa eroticizma: "Predlagal sem, daje na oralni stopnji eroticizem prvenstveno pomemben kot posredovalec za generalizacijo nagrajevanja v njegovem notranjem, fiziološkem smislu. Očitno pa gre tu za dva nivoja objektnih odnosov do matere, ki ustrezata dvojnosti hedonističnih nagrad - to jc nagradam v obliki stimulacije erogenih zon in v obliki dobrega počutja nasploh. Prav to sovpadanje dela oralni eroticizem za tako pomemben... Oralna stimulacija tako proizvaja ugodje, ki jc neodvisno od tistega, ki je proizvedeno z dovajanjem hrane; in, še več, to ugod je je /možno za generalizacijo na višji ravni. Zdi se, daje organsko najpomembnejša manifestacija oralncga eroticizma zmožnost za ugodje v difuznem telesnem kontekstu, ki jc skozi generalizacijo povezana s stimulacijo ust, tako da bili nošen, ljubkovan in tako dalje proizvaja ugodje kot temeljni lip generalizirane nagrade" (Parsons 1964: 99; 90-91; podčrtala V. G. V.).'1
5	Ali tudi za, kol pravi Parsons, primitivno identifikacijo z materjo (Parsons 1964: 96).
6	Sam croticizem pa Parsons opredeli takole: "Eroticizem jc. ne glede na to. katere fizioloSkc procese že vključuje, mehanizem notranjega nagrajevanja, s katerim je presežena fiksacija na bolj specifične instinktivne zadovoljitve v prid ugodja v difuznem in generaliziranem odnosu do socialnega objekta nege" (Parsons 1964: 91, podčrtala V. G. V. ); v načelu ugodja se stikala organska in socialna komponenta (cf. Parsons 1980: 79). Precizneje: prav erotično prek načela ugodja sploh poveže organizem in socialno okolje: "... erotično jc primarna integrativna vez med organizmom, osebnostjo in prvotnimi zahtevami socialnega sistema" (ibid.). V istem viru Parsons erotično ugodje opredeli tudi kot kodni sistem regulacije odnosov menjave med osebnostjo in organizmom (ibid.: 86).
Parsons lako razumljen erotieizem jemlje za nujni pogoj socialnega učenja v oralni fazi; brez n jega bi bil la proces povsem blokiran. Brc/, elementa erotičnega stika bi namreč ne mogel obstojati zadosten motivacijski vzvod, ki hi sprožil proces učenja, ki je vključen v identifikacijo oz. primarno socialno učen je (cf. Parsons 1964: 103).7
"Enoznačnost" oralnc faze kot faze identifikacije seveda vključuje tudi dejstvo relativno enoznačnih in neizdiferenciranih odnosov do drugih dveh lipov objektnih odnosov - namreč do introjekcije in izbire objekta.
V tej fazi socializacije se identifikacija veže / internalizacijo interakcijskega obrazca, značilnega za diado mati-otrok. Ni pa v tej fazi socialnega učenja prisoten proces izbire objekta s strani otroka. "Čeprav on (otrok - op. V. G. V.), postane globoko 'povezan' z njo (materjo - op. V. G. V.), tj. jo 'izbere' kot objekt, je težko reči, dajo je otrok izbral v pravem pomenu besede. Izbor objekta je akt ega, in novorojenček ega nima. Novorojenček je lahko zavrnjen s strani matere, toda na začetku je sam ne more niti izbrati, niti zavrniti" (ibid.: 92).
Sistem mati-otrok ne vsebuje veliko možnosti za intcriorizacijo različnih orientaci j, kot tudi ne za diferenciacijo "need - despositions". "Pattern variables", kol so moč-nemoč, ekspresivnost-instrumcntalnost, se v tej fazi še ne internalizirajo. Pride ledointernalizacije orientiranosti vase nasproti kolektivni orientiranosti, kar omogoči prehod v "razdelano" obliko oralnc odvisnosti, kjer obstaja ločitev mad otrokom in materjo kot objektom.
Ta prva diferenciacija pomeni začetek kontinuirane diferenciacije na osnovi "pattern variables", skozi katero se v socializaciji izoblikujejo temeljne dispozicije za potrebe.
Problema rezultatov oralnc faze socializacije smo se spotoma večkrat že dotikali. Tako smo na primer že omenjali prehod od zagotavljanja organskega ugodja v zagotovljanje materine ljubezni, kar z vidika poteka oral ne faze socializacije ne predstavlja leene od njenih ključnih značilnosti, temveč tudi enega njenih ključnih rezultatov.
Omenjali smo tudi že, da je izbor objekta pogojen z. izoblikovanjem instance Ega, leta pa je rezultat oziroma posledica uspešno izvedene primarne identifikacije / materjo in takorekoč najpomembnejši rezultat oral ne faze socializacije sploh. S tem je že v oralni fazi izoblikovan tisti ključni subsistem personalnega sistema, ki realizira povezanost personal nega in socialnega sistema, z vsemi posledicami tega dejstva tako za personalni, kot za socialni sistem. S tem v zvezi Parsons pravi: "Psihološko je ključna točka ta, da proces razvoja ega poteka skozi učenje socialnih vlog v kolektivnih strukturah. V nekem smislu skozi ta proces normativni vzorci kolektivitete, v kateri se oseba uči interakcije, postanejo del njegove lastne osebnosti in definirajo njeno organizacijo. Seveda pa se istočasno z internalizacijo recipročnega obrazca interakcije v vlogah položijo temelji sposobnosti za prevzem lako
7 In Se: "Infantilen in zgodnji otroški (falični) erotieizem igra primarno vlogo v procesu generalizacije in integracije. iz katerega je izgrajen originalni ljubezenski stik z materjo. " (Parsons 1964: 39). To seveda pomeni, da erotična komponenta ni ključna le za oralno fazo, temveč prav tako za vse kasnejše, šc posebej pa za postoralno fazo. V tej vrsti odnosa z. otrokom je mati seveda erotični ob jekt par excllence: "Za olroški erotieizem je ne glede na spol otroka originalni objekt mati" (ibid.: 74); pri tem pa se značaj te značilnosti matere kol objekta skozi socializacijske faze spreminja. "Zdi se, da obstajajo tri stopnje, na katerih je mati primarni objekt erolskc privlačnosti za olroka, to so tiste, ki jih je Freud identificiral kot oralno, analno in falično fazo. Odgovarjajo trem relativno diskontinuiranim 'korakom' v procesu učenja novih stopenj osebnostne organizacije..." (ibid.: 72). Zaradi že omenjane depcrsonalizacijc funkci|e nege v predojdipovski fazi pa ima tudi komponenta erotičnosti tovrstno "univerzalno" dimenzijo: celoten odnos do staršev v predojdipovskih fazah socializacije je, kol pravi Parsons dobesedno, "definitivno erotičen" (Parsons 1980: 76). V kolikor je torej otrokov "pol" v diadi mati-otrok definitivno erotičen, pa je materin pol, kot izpostavlja Parsons drugje, opredeljen skozi difuzno držo matere do otroka, ki se običajno imenuje ljubezen (cf. Parsons 1964: 93).
vloge drugega, kot tudi svoje lastne vloge" (Parsons 1964: 91-92). Ta rezultat pa seveda nastopi kot posledica vseh tistih značilnosti proccsa socialnega učenja v oralni fazi, ki smo jih že omenjali. Ključna za Egojc prav vloga erotične komponente v tem proccsu. Erotično jc namreč osnova za diferenciacijo Ida in Ega (cf. Parsons 1980: 79). Struktura Ega ostaja vezana na erotično in načelo ugodja tudi povsem eksplicitno, ki leži k maksimaliziranju ugodja."
Vendar pa je to le en vidik instance Ega; drugi, eksterni, pa zadeva otrokov odnos do zunanjega, objektnega sveta (cf. Parsons 1964: 88-89).
Učinek oblikovanja Ega - in s tem drugi bistveni rezultat oralne faze - je nova organizacija potreb. "Primarna sprememba pri otroku jc ta, daje v njegovo osebnost kot personalni sistem uvedena nova stopnja organizacije. V njegovih orientacijah do zunanjega sveta gra za novo stopnjo, za organizirano vedenje, za uspešno doseganje lastnih ciljev in za usklajevanje z varabilnimi situacijami. Navznoter pa gre za novo stopnjo organizacije njegovih motivacijskih ali instinktivnih impulzov ali potreb, ki v eni od svojih aspektov uvajajo sistem kontrole nad temi impulzi, toda v drugem oskrbijo obrazcc za njihovo izkoriščanje v korist na novo naučenih ciljcv in interesov" (ibid.: 87).9Ta razvoj sovpadc s tistim, kar gre razumeti kot družbeno konstituiranje potreb.
Kol Irctji bistveni rezultat uspešne oralne identifikacije gre omeniti tistega, ki zadeva problem socialnc kontrole. "Govoril sem o proccsu učenja vloge vis-a-vis materi, kot proccsu, ki vključuje najmanj dva nivoja generali/.acijc in organizacije. Obrazcc sankcij, vsiljen s strani matere, inkorporira in izraža višji od teh nivojev. Konsckvcnca uspešne identifikacije jc razvoj sposobnosti, ki izvaja to višjo stopnjo obrazca v posameznikovem avtonomnem vedenju, in to ne le zgolj kot odgovor na pričakovane nagrade s strani drugega. Ta sposobnost jc morda najbolj pomemben vidik, skozi katerega jc otrok skozi identifikacijo postal tak, kot jc njegova mati" (Parsons 1964: 93). Ta učinek bi lahko poimenovali tudi ponotranjenje pr\'ega obrazca socialne kontrole, kije po tipu, kot smo žc videli, permisi ven.
Je pa slednji rezultat vezan neposredno šc z enim: namreč s tem, da jc na materin gcncrali/.irani obrazcc socialnc kontrole vezana tudi vzpostavitev prve matrice generalizacije (cf. Parsons 1964: 88).
Naslednji rczultatjc izoblikovanje prvega občutka kolektivne identitete, občutka "M i", ki je seveda občutek pripadnosti primarni diadi (cf. Parsons, Bales 1956: 66).
Skozi identifikacijo z materjo pa se izoblikujejo tudi prvi simboli: "Korak k identifikaciji implicira, da se otrokov 'interes' do matere sčasoma nič več ne izčrpava v dejstvu, da le-ta deluje kol instrument za zadovoljevanje ločenih organskih ali instinktivno signifikantnih ciljcv - hrana, čistoča itd. Mati, kot oseba v vlogi (role-person), postane pomenski objekt na višji stopnji. V proccsu učenja se mora neizogibno pomen matere kot objekta oblikovati skozi generalizacijo proč od izkušnje - zadovoljitve in prikrajšanja - na nesocialni ravni. Ko pa se ta pomen enkrat uveljavi, potem se karlc zamenjajo: ločene instinktivno signifikantne zadovoljitve in prikrajšanja postanejo simboli intcnc ali drž matere" (Parsons 1964: 89; cf. Parsons, Bales 1956: 60; Parsons 1951: 213).
Kot zadnjega, vendar za Parsonsovo razumevanje vloge oralne faze v procesu socializacije enega najpomembnejših, naj omenimo šc konstituiranje otrokove avtonomne pozicije, ki se neposredno veže na skozi ponotranjenje usmerjenosti vase nasproti usmerjenosti
8	Načelo ugodja tako predstavl ja, kot pravi Pitts, pri Parsonsu prvi princip organiziran ja osebnosti (1969: 658).
9	"Tako shema nadvlada stimulus" (Pitts, 1969:658).
navzven konstituirano shemo oralne odvisnosti. Prav oralna faza socializacije pa problem avtonomnosti načne takorekoč iz ničelne točke.
Navedene značilnosti oralne faze socializacije Ic-to namreč kažejo kot izjemno "posesi vno": otrokova vtopljenost v socialni sistem jc izredna, stopnja otrokove avtonomnosti pa vsaj v začetku, kot smo že omenili, minimalna. Jc pa razvidno, da se s potekom oralne faze socializacijc slednja vendarle povečuje. Parsons tega nc veže le na konstituiranje instance Ega, temveč tudi na jezikovno komunikacijo; le-ta namreč otroku od vsega začetka omogoča vsaj minimal no distanco do zunanjih pritiskov, ki sc s potekom oralne faze povečuje. To sovpada tudi s trendom povečanja avtonomije otroka v odnosu do socialncga okolja, ki pa pride do pravega izraza šele v kasnejših fazah socializacijc (cf. Parsons 1964. 82-92).10
Realizacija navedenih razultatov vzpostavi prvo proizvedeno ravnotežje v personal nem sistemu; njegov dinamični princip jc princip Ega.
POŠTO KALNA FAZA
Postoralna faza se prične s porušitvijo ravnotežja, vzpostavljenega v oralni fazi. Osnovni razlog za to gre iskati v spremenjenih zahtevah okolja do otroka: od otroka sc prične zahtevati večja avtonomnost in samostojnost. Zlom oralnega ravnotežja in prehod v postoralno fazo Parsons označi kot analno krizo (cf. Parsons, Bales 1956: 43, 69).
Glavnina postoralne faze socializacije poteka v identičnem socialnem sistemu kot oralna faza, torej v diadi mati-otrok. Vendar pa na osnovi rezultatov prejšnje faze in procesov, potekajočih v tej fazi, pride v diadi do bistvenih sprememb.
Najpomembcjše vsekakor zadevajo vsebino socialnih vlog matere in otroka. Nc le, da je v postoralni fazi delitev komplementarnih vlog med otrokom in materjo jasna in celo izhodiščna; tudi se materini poziciji nadmoči priključi jasna instrumentalna orientacija (torej usmerjenost v razreševanje zunanjih problemov), otrokovi poziciji nemoči pa ekspresivna orientacija (usmerjenost na lastna čustva) (cf. ibid.).
Ključna sprememba v intcrakcijski shemi diade mati-otrok pa zadeva neko drugo spremen jeno dimenzijo materine vloge: namreč njen premik k dosežku. Mati se namreč od nagrajevanja, ki jc povezano z minimalnimi pričakovanji do otroka (npr., da jc "priden otrok" ipd.), premakne k nagrajevanju otrokovih poskusov, da bi presegel ta minimum. Gre torej za premik od pripisanega k doseženemu, pri čemer otrokovo nagrajevanje vedno bolj postane odvisno od tega, kako dobro se vede oz. kako dobro dosega ciljc (cf. Parsons 1964: 93).
Premik k dosežku pa seveda ni bistven le za materino, temveč tudi za otrokovo vlogo v diadi mati-otrok. Je pa to že ena plat spremenjene otrokove vloge. Drugo plat predstavlja dejstvo aktivnega prizadevanja po materirii naklonjenosti, torej aktivne ljubezni do matere: "Če seje difuzni odnos matere do otroka v oralni fazi imenoval ljubezen, potem je mogoče reči, daje zdaj s svojo identifikacijo otrok postal sposoben za razvoj in delovanje v skladu z isto držo, da torej tudi on lahko ljubi objekt, običajno svojo mater" (ibid.). To dejstvo pa seveda pomeni popolno spremembo otrokovega vedenjskega obrazca do matere:
10 Pri tem gre omeniti, daje v tej točki Parsonsovo razumevanje razumevanje poteka socializacije podobno Wallonovemu, ki potek socializacije razume kot proces rastoče individualizacijc (cf. Wallon 1982; 1985).
izdifuznegaobrazca"biti l jubljen" se izoblikuje recipročni, čeprav še vednodifuzni obrazec "ljubiti in biti ljubljen" (Parsons 1954: 80)."
S tem mati (z vidika otroka) radikalno spremeni svoj status: iz objekta difuzne odvisnosti postane objekt ljubezni.
Na spremenjeno vsebino interakcijskc sheme diade mati-otrok se veže tudi spremenjena oblika socialne kontrole, ki se znotraj nje realizira. Zdaj gre za socialno kontrolo tipa "support", ko mati aktivno nagrajuje tista vedenja otroka, ki skušajo "konstruktivno" preseči razbito ravnotežje po analni krizi.
Šc važnejše od vsega, kar smo povedali doslej, pa je, da se v postoralni fazi zaradi izoblikovane instance Ega povsem spremeni struktura objektnih odnosov med materjo in otrokom. "V kolikor naj bi bila akcija skladno z na novo pridobljenimi vrednotnimi obrazci orientirana k realnosti (reality-directed), potem mora le-ta v relaciji do objektov uvel javiti cil jc. Svet objektov se nc more več tretirati kol dan... Namesto tega ego marljivo 'preizkuša' lastne zmožnosti za organizirano vedenje v lastnem objektnem okol ju" (Parsons 1964: 93). Ta sprememba v strukturiranosti objektnih odnosov se naj jasneje kaže v tem, da v postoralni fazi dominantni lip objektnih odnosov ni več identifikacija, temveč izbor objekta (object-choice).
Objekt procesa "object-choice "je v začetku praviloma mati (oz. objekt nege). Vendar pa je to, kot jasno izpostavlja Parsons, "druga" mati od tiste, kije bila objekt identifikacije v oralni fazi. Razloge za spremenjeni status matere kot objekta pa gre iskati v spremembah njene socialne vloge v postoralni fazi. Parsons tu posebej izpostavl ja usmerjanosl v dosežek in aktivno ljubezen do matere (cf. Parsons 1964: 93; 1954: 80; Parsons, Bales 1956: 43).
Prav ljubezen do matere pa pomeni tudi ključno motivacijsko osnovo za proces socialnega učenja. "V kolikor je otrokova potreba, da ljubi in da se mu ta ljubezen vrača, tesno povezana z določenim objektom, potem ta objekt pridobi zelo močno mesto vzvoda za otrokovo motivacijo k novim stopnjam dosežkov. Temu je tako zato, ker mati lahko nc le deli specifične nagrade za specifična vedenja, temveč ker lahko ona lc-te tretira kot simbole lastnega sprejemanja otrokovega stika z njo kot objektom ljubezni - to je, njenega vračanja njegove ljubezni" (Parsons 1964: 93). To, povedano drugače, pomeni, da aktivna l jubezen do matere vodi v nov tip motivacije. Le-ta je po Parsonsu ključna za doseganje novih navad in spretnosti. Obdobje, v katerem je ljubezenski stik z materjo najpomembnejši, je obdobje učenja bazičnih spretnosti, in to tako motoričnih (hoja) kol komunikacijskih (jezik). Difuzni stik z objektom zadovoljitve je baza za motivacijski pomen bolj specifičnih nagrad za bolj specifične aktivnosti (cf. Parsons 1964: 93-94).
V učenju teh spretnosti pa ima še en element izjemno vlogo: namreč navajanje na čistočo. To je bistveno predvsem zato, ker se v njem koncentrira težnja, kije za postoralno fazo socialnega učenja centralna: namreč težnja navajanja k samostojnosti. Parsons dobesedno pravi, daje "problem navajanja na neodvisnost... zdaj, v predojdipovski fazi, osrednjega pomena" (ibid. 95).
Enako važno za potek socialnega učenja v postoralni fazi je tudi "odpiranje" socialnega sistema drugim objektom, kar v osnovi poteka skozi otrokove odnose z materjo kot objektom izbire. V odnosu do otroka igra namreč mati vlogo, ki je v zelo veliki meri determinirana z njenimi drugimi vlogami: in sicer tako z družinskimi (s tisto soproge, matere
I 1 Ali kot pravi drugje: "On (olrok - op. V. G. V.) ni zgolj ljubljen, temveč aktivno ljubi" (Parsons, Bales 1956: 43). Od tu tudi Parsonsova pogosta raba imena "faza ljubezenske odvisnosti" za postoralno fazo (cf. Parsons 1964; Parsons, Bales 1956; idr ).
starejših bratov in sester, članice gospodinjstva kot sistema), kot tudi z različnimi zunajdružinskimi vlogami. Možno bi bilodomnevati.daseti drugi angažmaji z zornega kota otroka kažejo predvsem kot omejitve njene izključne predanosti lc-tcmu. Ker pa sovpadejo z njegovo rastočo mobilnostjo in zmožnostjo komunikacije, postanejo ti drugi ljudje, s katerimi je mati povezana, za otroka bolj in bolj jasno definirani kot objekti. Ti drugi l judje, praviloma oče ter bratje in sestre (vključujoč morda tudi žc mlajšega otroka), formirajo primarni fokus novih objektov, ki odločilno strukturirajo otrokovo situacijo (cf. ibid.).
To pa jc žc tista točka, ki pripravlja socializacijsko situacijo za naslednjo, ojdipovsko fazo: uvaja namreč "bodoče" objekte identifikacije.
V	postoralni socializacijski fazi pride do polnega izraza ključnostjezika. "Veliki vzpon v sposobnosti delovanja, ki nastopi v tem obdobju predojdipovskega ljubezenskega stika, vodi k ogromnemu širjenju otrokovega obsega kontaktov s svetom, v katerem živi. Neprestano je angažiran s preizkušanjem novih motoričnih spretnosti in z učenjem o njegovem svetu, in to tako z direktnim opazovanjem, kot tudi z vztrajnim spraševanjem skozi novonaučeni medij jezika" (ibid.: 95-94).
In v kakšnem odnosu jc opisano socialno učenje, ki in kakor poteka skozi "izbor objekta", do drugih dveh osnovnih tipov objektnih odnosov, namreč do identifikacije in internalizacije?
Kar sc odnosa do identifikacije tiče, smo žc videli, da Parsons meni, da jc izbor objekta akt Ega in da lahko nastopi šele, ko sc Ic-ta izobl ikujc. Izoblikovan je Ega torej v tem smislu pomeni predpogoj za prehod v postoralno fazo. Vendar pajc proces izbora objekta pogojen z oral no fazo šc drugače - namreč tako, da identifikacija z materjo pomeni izhodišče za samo konstituiranje kategorije objekta in s tem tudi za proces izbire objekta. "Izhodiščna točka za ta proccs (zadovoljitve na objektu - op. V.G.V.) jc "internalizirana mati", vzpostavljena skozi predhodno identifikacijo" (cf. Parsons 1964. 93).
Ta kontinuiteta sc nenazadnje izrazi tudi skozi dejstvo, daje prvi objekt, kije od otroka (aktivno) izbran, praviloma mali (cf. Parsons 1964: 93).
Kar pa sc odnosa do internalizacije tiče, se skozi izbor objekta hkrati žc realizira tudi obstoječa intcrakcijska shema ljubezenske odvisnosti v diadi mati-otrok, ki nastopi tudi kot pravi, resnični objekt tega procesa. Ali kot dobesedno pravi Parsons: v postoralni fazi gre za "intcrnalizacijo aktivne in avtonomne, s strani otroka sodoločenc ljubezenske vezi med materjo in otrokom" (Parsons 1980: 75).
V	postoralni fazi socializacije pride do prve razdelitve dispozicij za potrebe. To je posledica dejstva, da sc na področju "pattern variables" v tej fazi internalizira par specifičnost-difuznost. Intcrnalizacija tega para povzroči, da sc i/, ncdifcrcnciranc oralne odvisnosti izločita dve dispoziciji za potrebe: odvisnost in avtonomnost. Prva jc združena s specifično, druga pa z difuzno orientacijo (cf. Parsons, Bales 1956: 134).
Parsons je vse ključne rezultate postoralnc faze socializacijc povzel tako v svojem razumevanju poteka te faze, kot tudi v svojem razumevanju strukture "Ijubezensko-odvisne" osebnosti.
Vendar pa med vsemi rezultati posebno, ccntralno mesto zaseda zgolj eden. In to jc tisti, ki je konstitutiven za ves nadaljni proces socializacije. Gre seveda za konstituiranje avtonomije (kot dispozicije za potrebo).
Videli smo žc, da jc fundamcntalno vprašanje socialncga učenja v postoralni fazi vprašanje balansa med odvisnostjo in avtonomnostjo, vprašanje obsega, znotraj katerega otrok lahko prevzame neodvisno iniciativo, in obsega, znotraj katerega mora popustiti
željam in sankcijam svojega partnerja v vlogi (cf. Parsons 1964:95). K iskanju tega balansa otroka usmerja predvsem mati in to s tem, da otrokovo samostojnost in avtonomijo pozitivno sankcionira do tiste me je, do katere je le-ta še skladna z otrokovo socialno vlogo. Otrok držo avtonomije privzame - in to je bistveni poudarek - kot držo konformnosti do alterja (praviloma matere) v socialnem sistemu (cf. ibid.).
Ima pa to dejstvo tudi povsem jasne posledice za otrokov personalni sistem. Veča se namreč avtonomnost instance Ega, ki vedno bolj funkcionira kol instanca avtonomne iniciative. "Toda i/, te baze se izdiferencira avtonomni subsistem osebnosti, ki je orientiran na aktivno manipulacijo z objektivnim svetom. Komponenta odvisnosti v osebnosti tako postane prestrukturirana residua internalizirane matere, ki daje bol j difuzni in general izirani motivacijski pomen specifičnim aktom in nagrajevanjem, ki so vključeni v vadbo motoričnih in komunikacijskih spretnosti. Podrugi strani paje "jaz" ali ego v bolj diferenciranem smislu kot na oralni stopnji tisti del, ki prevzame vlogo avtonomne iniciative v procesu delovanja" (Parsons 1964: 94).
Ti rezultati pa skupaj pogojujejo tudi otrokovo internalizacijo na višji stopnji splošnosti (generalizacije), ki in kakor je značilna za postoralno fazo.
Faza ljubezenske odvisnosti oziroma postoralna faza je zaključena, ko je izgrajen stabilen sistem recipročne ljubezni med materjo in otrokom, ko otrok interiorizira sebe in mater kot objekte in ko se vzpostavi avtonomna ljubezen kot dispozicija za potrebo. To stanje je tudi stanje za postoralno fazo vzpostavljenega ravnotežja.
OJD1POVSKA FAZA12
Ojdipovska faza kot tretja socializacijska faza podre v drugi fazi vzpostavljeno ravnotežje v diadi mati-otrok s tem, da v otrokovo socialno polje vstopijo tudi drugi družinski člani (oče, brat(jc), sestra(c)). To dejstvo razbije model diadnega socialnega sistema, ki gaje otrok interioriziral v prejšnjih dveh fazah socializacije. Aktivni pa ostanejo obči principi funkcioniranja socialnega sistema, ki otroku omogočijo razrešiti nastalo krizo in vzpostaviti novo ravnotežje. Krizo konstituiranja novega ravnotežja na ravni družine kot socialnega sistema Parsons enači z ojdipovsko krizo.
Temeljni problem ojdipovske krize je po Parsonsu torej prehod iz diadnega v kvartalni tip socialnega sistema. Družino kot socialni sistem namreč po Parsonsu tvorijo štirje temeljni statusi oziroma vloge, ki se strukturirajo okoli tipa vedenja in moči. Materinska vloga tako združuje ekspresivno vedenje z nemočjo oziroma odvisnostjo; očetovska vloga instrumentalno vedenje z močjo oziroma avtoriteto; vloga sina instrumentalno vedenje z nemočjo oziroma odvisnostjo; in vloga hčere ekspresivno vedenje z nemočjo oziroma odvisnostjo.
12 Status ojdipovske faze socializacije je gotovo najspornejši izmed vseh socializacijskih faz. Še posebej zato. ker tudi Parsons sam to fazo v resnici opredel ju je kol ojdipovsko krizo. V tem smislu ima torej ojdipovska faza enak status, kot npr. oralna ali analna kriza; torej status razrušitve ravnotežja prejšnje socializacijske faze, ki uvede novo socializacijsko fazo (v tem primeru lalcnce). Imamo pa po drugi strani v ojdipovski fazi opraviti s celotnim zasukom AGIL sheme, kar jo izenačuje z vsemi ostalimi "osnovnimi" socializacijskimi fazami Tudi je Parsons v svojih analizah ojdipovski fazi posvetil toliko pozornosti (cf. Parsons 1964; Parsons, Bales 1956; idr ), da se zdi upravičeno o ojdipovski fazi socializacije govoriti posebej.
Te štiri vloge tvorijo temeljno strukturo nuklearne družine. V zvezi z družino gre za "tipični vzorec štirih vlog, ki je hierarhično dilcrcnciran v vodstvo in odvisnost ter kvalitativno v bolj instrumentalne in bolj eksperimentalne vloge. Želel bi predlagati, daje produktivno tretirati nuklearno družino kot poseben primer tega temeljnega vzorca štirih vlog, z generacijo kot ključno osjo superiorno-inferiorne oziroma vodstveno-odvisne diferenciacije, in spolom kot osjo instrumentalno-ekspresivne diferenciacije" (Parsons 1964: 60).13
Z vidika objektnih odnosov jc v ojdipovski fazi spet v ospredju proces identifikacije. V tej fazi gre za štiri osnovne procese identifikacije: za identifikacijo z družino; identifikacijo s svojim spolom; identifikacijo s svojo generacijo (brati oziroma sestrami), in identifikacijo staršev nasproti otroku (cf. Parsons 1964:97; Parsons 1959:654; Parsons, Bales 1956:93). Otroka zadevajo neposredno prve tri identifikacije, ki sc morajo v ojdipovski fazi med seboj uskladiti. Parsons v tej zvezi predpostavi tudi nujnost njihovega pravilnega časovnega sosledja: časovno prva jc identifikacija s cclotno družino, nato pa sledijo identifikacija po spolu in identifikacija po starosti (z lastno generacijo).14
Vendar pa potek teh identifikacij bistveno modificira žc vzpostavljena predojdipovska identifikacija z materjo. To se kaže posebej v razlikah, ki v procesu ojdipovskih identifikacij nastopijo med spoloma. Parsons predpostavi različen potek razrešitve ojdipovske krize za deklice in dečke, pri čemer je pri dečkih ta proces zaplctcncjši."
Pri vzpostavljanju teh identifikacij sc ponovi proces, ki je bil značilen za vzpostavljanje identitete mati-otrok (najprej idcntifikacijascclotnim socialnim sistemom, šele nato proccs diferenciacije posameznih socialnih vlog v sistemu; torej najprej generalizacija, nato diferenciacija). Parsons večkrat povsem eksplicitno govori o tem, da identifikacija z družino le ponovi obrazec identifikacije z materjo, oziroma da gre za "analogijo" in siccr zato, ker gre za funkcioniranje istih bazičnih principov.16
Tudi učinki so primerljivi: otrok se skozi identifikacijo najprej s kolektivom, nato pa z identifikacijo po spolu in starosti nauči principov vseh štirih temeljnih parov socialnih vlog (torej tudi tistih, ki jih sam ne izvaja). To je za otroka bistveno, saj mu omogoča vstopanje v večje število diadnih odnosov, ki tvorijo subsistcmc družine in ki so v marsikaterem pogledu prototipi kasnejših socialnih interakcij. "Ključna točka jc ta, daje - z določenimi variacijami glede relativnih primatov, posebej glede spola, toda seveda tudi glede drugih
13	Ob tem Parsons dodaja šc, daje v zvezi /. družino kot socialnim sistemom treba upoštevati: daje družina preprost socialni sistem (Parsons 1964: 44); in da interakcije v družini sledijo modelu interakcij, ki so univerzalne za majhne skupine (ibid.: 43).
14	Parsons v tem smislu prvo fazo identifikacije združino opredeljuje tudi kot prvo fazo ojdipovske faze (primary oedipal phase); šele v sekundarni fazi ojdipovske faze postane bistvena identifikacija s spolno vlogo (1964: 41).
15	Tako Parsons dobesedno pravi: "Bistveno je razumeti različni vpliv ojdipovske situacijc za oba spola, kajti za dečka vez z materjo ni vključena v nobeno od teh novih identifikacij; medtem ko je za deklico vez z materjo vključena v identifikacijo po spolu. Zato deklica lahko v odnosu do svoje matere na višjem nivoju ponovi infantilno identifikacijo... Deček pa mora po drugi strani radikalno prelomiti s svojim prejšnjim obrazcem identifikacije" (1964; 97). Alexander s tem v zvezi po našem mnenju pravilno izpostavlja osnovno Parsonsovo logiko, ko ugotavlja, daje po Parsonsu razlika v identifikaciji po spolu posledica zgodnje izbire objekta (1984: 380). Omeniti gre še, da Parsons v svoji logiki "lažje dekliške identifikacije" povzema zgodnejšo razdelavo Freudove logike Ojdipovcga kompleksa, ki jo je žc sam Freud kritično redefiniral (cf. Freud 1989).
16	Ali kot pravi dobesedno: "Situacija primitivne identifikacije z mateijojc bila sociološko zelo preprosta, kajti otrok je bil primarno povezan zgolj z eno osebo kot objektom; bistvena točka jc bila, da je bil to socialni objekt in da sta mati in otrok skupaj tvorila kolektiviteto. Zdaj jc situacija postala dosti bolj kompleksna, toda kljub temu se ohranjajo isti bazični principi" (Parsons 1964: 96; cf. str. 104).
vidikov - otrok sam poslal vsa ta ccla vrsta različnih objektov, s čemer je do takšne ali drugačne mere postal v lastni interakciji z drugimi sposoben prevzeti vse te tipe vlog" (Parsons, Bales 1956: 118).'7
Obstajajo pa v procesu identifikacije tudi točke diskontinuitete s primarno identifikacijo; najpomembnejše so tri skupine razlik: prvič tiste, ki ležijo v večjem številu pripadništev, ki sijih otrok pridobiva; drugič tiste, ki ležijo v višji stopnji splošnosti vredot, ki jih otrok internalizira; in tretjič tiste, ki ležijo v odsotnosti erotskih nagrad v procesu učenja (cf. Parsons 1964: 106). Najbistvenejša razlika zadeva tretji, erotski element.1*
V	ojdipovski fazi pride tudi do spremembe na področju objektov identifikacije: pride do zatona materine figure, oziroma matere kot objekta identifikacije; najpomembnejši objekt identifikacije postane družina; hkrati pa stopi v ospredje očetovska figura, ki ima v razrešitvi ojdipovske krize odločilni pomen.
V	ojdipovski fazi ima oče tri temeljne funkcije: uvede nov tip interakci je z otrokom; je točka slika z in posrednik zunajdružinskega sveta; in je personifikacija moške spolne vloge.'1' Kar se novega tipa interakcije do otroka tiče, očetov odnos do otroka označuje avtoritera, moč in instrumcntalnost; od otroka ta vloga zahteva bistveno drugačno vedenje kot materina vloga, kajti odnos očeta do otroka je pogojen z otrokovimi dosežki, torej z njegovim adekvatnim vedenjem. Ne gre več za brezpogojno, temveč za pogojevano naklonjenost. Ta vloga tako otroka usmerja v k cilju usmerjeno vedenje, ki je adekvatno situaciji.20
Oče kot točka stika družine 7. zunajdružinskim svetom je hkrati točka prenosa elementov tega sveta v družinski sistem:" Z zornega kota sociologa je on (oče - op. V. G. V.) morda najbolj pomemben posamični kanal, skozi katerega se vrednotni obrazci kulture na splošni ravni prenašajo v proces socializacije. Če je po eni strani velik del kulturnih simbolov 'projekcija' izkušenj, posebej tistih iz otroštva, ki so se realizirale v družinski socializaciji, je morda prav tako res, daje resnični oče 'projekcija' najvažnejših vzorcev strukture višjih socialnih sistemov v družinsko situacijo" (Parsons 1964: 54). Prav na to dejstvo Parsons veže tudi izvor pomena očetovskega simbola. "Oče... stoji na ključni točki stika med svojim družinskim subsistemom in tistim širše družbe. To je osnova njegovega simbolnega pomena" (ibid.: 38).21
Oče pa jc tudi prototip moške spolne vloge, je "prototip odrasle moškosti" (Parsons 1964: 54). Prav v tej svoji funkciji je centralna točka vzpostavljanja identifikacije po spolu, in to tako za dečka kot za deklico (cf. Parsons 1964: 28-29).
17	Parsons s tem v zvezi govori o "plurality of dyadic relations - with his mother, father, sister, brother" (1964; 95).
18	"Temeljna razlika med predojdipovskimi stadiji znotraj družine in postojdipovskimi stadiji večinoma zunaj nje je ta, da v prvih primerih identifikacija in izbira objekta vsebuje erotski stik s primarnim personalnim objektom, medtem ko ga kasneje nc" (ibid.: 102).
19	Siccr pa ima očetovski simbol v okviru Parsonsove socializacijske teorije štiri temeljne funkcije - navedenim trem se doda šc vloga v odrasli osebnosti (prototip očetovske vloge) (cP Parsons 1964: 35).
20	Tu gre za konkretizacijo zakona inercije, ki smo ga že omen jali: ta princip, značilen za očetovo socializacijsko funkcijo, je v proces socializacije, kot smo vedeli, vne.šcn s strani matere v postoralni fazi - ona začne ljubezen pogojevati z otrokovim adekvatnim vedenjem. V ojdipovski fazi ta dimenzija "preide" z matere na očeta; z materino vlogo se veže difuzna, t i. "brezpogojna" naklonjenost oziroma ljubezen.
21	To zvezo Parsons izjemno pogosto izpostavlja tudi na drugih mestih. Hkrati pa očetovski simbol ni enoznačen; Parsons govori o več možnih načinih simbolizacije očeta (cf. ibid.; 40, 41). Prav ta simbolna dimenzija očetovske figure je socializacijsko ključna, kajti kot izpostavlja Parsons eksplicitno, je oče lahko model socialne vloge le v zelo omejenem smislu (Parsons 1980: 77).
Parsons v /vezi zočetovsko vlogo izpostavlja šc nekaj ključnih elementov. Najprej gre omeniti ambivalentnost očetovskega lika; v tem smislu oče združuje zaželeno in prepovedano, nagrado in pritisk. "Oče pooseblja tako 'višje' zahteve ali potrebe, za katere se od otroka pričakuje, da jih bo prevzel in se tako priučil višjega reda spoštovanja in avtoritete, istočasno pa jc primarna tarča agresivnosti (in anksioznosti)..." (ibid.: 40).22 Oče prav tako predstavlja prototip avtoritete, ki je omenjeni ambivalentnosti povsem zavezan. Očetovska figura nadalje pcrsonificiratudi nov tip socialne kontrole - zavračanje recipročnosti (kar sc veže na instrumentalno orientaci jo očetovske vloge). Prav na te dimenzije očetovske vloge pa Parsons veže tudi oblikovanje instance Nad-Jaz.a\ v njegovem izoblikovanju jc namreč ključna prav identifikacija s simbolom očeta kot primarnega agenta pritiska in simbolnim utelešenjem višjih ciljcv (cf. Parsons 1964: 40, 41, 51, 84 idr.; Parsons, Bales 1956: 84).
Okoli očetovske figure se koncentrirajo tudi tako elementi kontinuitete, kot tudi elementidiskontinuitete spredojdipovsko socializacijo. Obe točki pa se poleg na značiInosti očetovske figure vežeta še na že povedano v zvezi z diado mati-otrok.
Za razumevanje tega dejstva jc treba upoštevati, da pred ojdipovsko fazo obstaja tesna vez med otrokom in materjo ter daje ta vc/. erotična. Žc vzpostavljen sistem otrok-mati kaže odpor do sprememb; ko pa postanejo pritiski le preveliki, sc pri spreminjanju giblje po zakonu inercije. Konkretno to za ojdipovsko krizo pomeni, da bo sistem prepustil žc izoblikovano instrumentalno dimenzijo, ki jc prej pripadala materi, očetu. Ta element v bistvu omogoča vstop očeta v socializacijsko sccno in je element kontinuitete pred- in postojdipovske socializacijc.
Drugi element, element erotike, pa je vir konfliktov in diskontinuitete. Erotika sodi k ekspresivni plati odnosa, je difuzna in partikularistično ter kvalitativno usmerjena. Sprejetje očeta v interakcijo v tej točki vodi v rivaliteto med otrokom in očetom, pri čemer mora otrok svoje erotične nagibe potisniti: "Infantilni in eroticizem zgodnjega otroštva (falični) igrata primarno vlogo v procesih generalizacije in integracije, skozi katero sc izgradi originalni ljubezenski stik z materjo; toda odpoved lc-tcmu v Ojdipovi fazi postane imperativ za nadaljnji razvoj in to zaradi njegove združenosti s potrebo po odvisnosti..." (Parsons 1964: 39).23
Ojdipovska faza tako glede tipa objektnih odnosov po Parsonsovi zastavitvi predstavl ja fazo identifikacije; izbira objekta (enako kot v oralni fazi) tu nc nastopi. Šele ko sc zaključijo vsi procesi ojdipovske identifikacije, se spet odpre možnost "objcct-choicc": tokrat zunaj družine.24
S tem se v Ojdipovski fazi že izoblikujejo elementi, ki vodijo v naslednjo socializacijsko fazo: fazo latcncc.
22	Bistvena dimenzija te ambivalentnosti je tudi srhljlvost očetovega lika za otroka. To značilnost Parsons veže predvsem na očetov stik z zunanjim svetom, ki je otroku v tej fazi nerazumljiv, neznan, grozeč - "nemi" (cf. Parsons, Bales 1956: 78).
23	Pri preseganju erotičnega odnosa z materjo Parsons osrednji pomen pripiše tabu ju incesta. Pomen tabuja inccsta je v etabliranju norm, ki zahtevajo in tudi dosežejo umik otrokove erotične komponente. Podrobneje primerjaj The Incest Taboo in Relation to Social Structure and the Socialization of the Child (1964: 57-78) in npr. tudi Dcr Stcllcnwcrt des Idcntitatsbegriffs in dcr allgemcincn Handlungsthcorie (1980: 76, 77).
24	Ali kot pravi Parsons dobesedno: "Toda ko jc enkrat ta proccs identifikaci je zaključen, sc lahko otrok obrne k novemu proccsu izbire objekta, tokrat predvsem v odnosih zunaj družinskih oricntaci j" (Parsons 1964: 104). S tem v zvezi Parsons odnos med ojdipovsko in njej sledečo fazo latcncc razume kot (ponovitev) odnosa med oralno in postoralno fazo (ibid.: 103).
Kar se problema "pattern variables" v tej fazi tiče, je iz povedanega že očitna temeljna karakteristika ojdipovske faze: opustitev instrumcntalno-ckspresivne dimenzije vedenja kot vodilne in njena nadomestitev z dimenzijo moč-nemoč (cf. Parsons, Bales 1956: 135).
Otrok interiorizira orientacijo ncvtralnost-afcktivnost in na tej osnovi pride do nove diferenciacije dispozicij za potrebe.
Iz prejšnjih dveh dispozicij za potrebe - odvisnost in avtonomija - se oblikujejo štiri dispozicije; odvisnost razpade na konformnost in nego (specifična, instrumentalna in afektivna; specifična, instrumentalna in nevtralna orientacija); avtonomija pa razpade na varnost in adekvatnost (difuzna, ekspresivna in afektivna; ter difuzna, ekspresivna in nevtralna orientacija). Pri tem naj bi pri potrebi po negi (nurturance) šlo za ostanek prvotne dispozicije oralnc odvisnosti; težila naj bi k zadovoljitvi potreb, ki je relativno neodvisna od normativnih standardov. Pri konformnosti (conformity) gre za usklajevanje lastne aktivnosti v skladu z. višjimi normativnimi standardi. Varnost (security) pomeni potrebo, doseči ljubezen ali akccptiranost, pa hkrati pokazati solidarnost do drugih članov (ali tudi do drugi h instanc lastne osebnosti). Adekvatnost (adequacy) pa zadeva potrebo, opraviti določeno delovanje tako, kot to pričakuje drugi (cf. Parsons, Bales 1956: 101, II I).25 Kombinacije navedenih štirih dispozicij za potrebe pa karakterizirajo tudi osnovne štiri družinske vloge (cf. ibid.: 83; cf. Parsons 1959: 685 in dalje).26 V tej fazi pa šc nc nastopi diferenciacija po osi partikularizem-univerzalizcm.
Izobl i kovanje Sm/jct^a predstavlja gotovo najpomembnejši in centralni rezultat razrešitve ojdipovske krize oziroma ojdipovske socializacijske faze sploh. Nc glede na odločilno vlogo, ki jo ima pri njegovem izoblikovanju identifikacija z očetom, pa Nad- Jaz v Parsonsovi zastavitvi ni "očetovski", temveč "starševski oziroma družinski". Supcrgo nastopi namreč po Parsonsu kot surogat starševske funkcije: "Tako kot je (Freud - op. V. G. V.) tretiral identifikacijo z materjo kot tisto, ki proizvaja ponotranjeno bazo, iz katere se vrši izbor objekta, lako govori o superegu kot tistem, ki oskrbi v obdobju latence in kasneje notranji surogat starševske funkcije, kol seje realizirala skozi kontrolo predojdipovskega otroka" (Parsons 1964:95-96).27 In šc: "Ojdipovskoobdobje vključuje proces identifikacije, skozi katerega se je internalizirala"starševska funkcija" v obliki superega" (ibid.: 103-104). Ker pa je starševska funkcija v resnici pri Parsonsu razumljena kol družinska funkcija, je za oblikovanje superega zato konstitutivna identifikacija z družino: "Tisto, kar Freud misli s starševsko funkcijo, je mogoče interpretirati kot funkcijo družine kot sistema, ki več ali manj vključuje funkcijo obeli staršev kot vladajoče koalicije v družini. Gledano v teh terminih, je družina objekt, s katerim se identificira otrok, in skozi to identifikacijo postane
25	Navedene Štiri dispozicije za potrebe tako ustrezajo tudi osnovnim štirim funkcijam sheme AGIL: adekvatnost funkcij A; nega funkciji G; sigurnost funkciji I; in konformnost funkciji L (cf. Pitts 1969: 662).
26	S tem v zvezi Parsons podaja naslednje korclacije: Skozi identifikacijo z materino in očetovo vlogo se dispozicija za potrebo odvisnost najprej diferencira v dispoziciji za nego in konformnost; z identifikacijo lastne vloge in vloge drugega otroka v družini pa se iz dispozicije za avtonomnost oblikujeta dispoziciji za varnost in adekvatnost. Parsons poudarja tudi, da kljub temu. da imajo vsi otroci v isti fazi socializacije izoblikovane iste dispozicije za potrebe, pri otrocih različnih spolov pride do različnih poudarkov: tako pri dečku (pod vplivom instrumentalne orientacije očetove vloge) pride do prevladovanja konformnosti. pri deklicah pa (pod vplivom ekspresivne komponente materine vloge) pride do dispozicije za nego. Tudi so različni poudarki v odnosih do drugih otrok: pri dečku bo tako prevladovala adekvatnost. pri deklici varnost (cf. Parsons, Bales 1956; Parsons 1959).
27	V tem smislu je Superego vezan na starševsko funkcijo kot izgubljeni objekt in se v svoji genezi vrača k intcrnalizaciji le-tc v ojdipovski fazi (cf. Parsons 1980: 81-82). Hkrati pa Parsons na istem mestu poudarja,
da strukture Superega ne gre omejevati le na nivo starševske funkcije (str. 82).
polnopraven član družine... Superego jc tako primarno normativni obrazec višjega reda, ki v družini kot sistemu vodi vedenje različnih članov v njihovih različnih vlogah" (ibid. 96).211 Ob končani ojdipovski fazi ima otrok torej izoblikovane vse osnovne psihične instance (Id, Ego, Super-Ego),29 izoblikovane so vse osnovne identifikacije (družina, spol, starost),interionizirani so diferencirani principi socialncga sistema. S tem jc dokončano oblikovanje osnovne strukture personalnega sistema, ki sc v bistvu več ne spremeni; tvori "oder" (scaffod) njegove strukture.30
Ojdipovskafaza v Parsonsovi analizi poteka socializacije s svojimi rezultati predstavlja prekretnico, in to v več smislih: tako jc npr. za predojdipovske socializacijske faze značilna erotična prežetost, za postojdipovske pa nc; predojdipovsko socializacijo obvladujejo konkretne orientacije, postojdipovsko pa abstraktne; v predojdipovski socializaciji sc otrok, kot pravi sam Parsons, nc nahaja v družbi, temveč v družini, v postojdipovski pa stopi v družbo (cf. Parsons 1964: 305) ipd. Hkrati pa Parsons poudarja usodnost razrešitve ojdipovske krize za nadaljne strukturiranje personalnega sistema; ojdipovsko situacijo jc nujno razrešiti na tak ali drugačen način, kajti, "noben odrasli v katerikoli družbi nc more, gledano realno, ostali majhen ali predojdipovski otrok in istočasno polno sodelovati v sistemu vlog odraslih" (Parsons 1980: 76).31
REFERENCE
Alexander, U. C., 1984: Theorelical I^ogic in Sociology. Zv 4: The Modern Reconstruction of Classical Thought: Talcott Parsons. London, Melbourne, Henley: Routledgc and Kegan Paul.
Freud, S„ 1987: Mctapsihološki spisi. Ljubljana: FF in ŠKUC.
Inkcles, A., Levinson, D. J., 1969: National Character: The Study of Modal Personality and Sociocultural Systems. V: Lindzey, G. (ed.), 1969: Handbook of Social Psychology. Zv. 4. Cambridge, Mass.: Adison and Wesley: str. 418-500.
Laseh, C., 1979: The Culture of Narcissism. New York: Warner Books.
Parsons, T„ 1951: The Social System. Glcncoe, Illinois: Free Press.
Parsons, T„ 1954: Psychology and Sociology. V:Gillin, J. I'.(cd.), 1954: ForaScicnce of Social Man. New York: Macmillan; str. 67-102.
Parsons, T., 1959: An Approach to Psychological Theory in Terms of The Theory of Action. V: Koch, S. (cd ), 1959: Psychology, Zv. 3. New York: Mc Graw-Hill; str. 612-711.
Parsons, T., 1964: Social Structure and Personality. London. Free Press.
Parsons, T., 1980: Dcr Stcllenwcrt des Identitatsbcgriffs in dcr allgcmeincn Handlungsthcorie. V: Dobcrt, R., Habermas, J., Nunncr- Winkler, G. (Hrg.), 1980: Entwicklung des Ichs. Koncgstein/Ts.: Athcnaus Hain, Scriptor, Hansen; str. 68-90.
Parsons,T„ 1982/1959/: The School Class asa Social System V: Socialization and School, 1982/1968/. Harvard Educational Review; sir. 297-318.
Parsons, T., Piatt, G. M., 1974: The American University. Cambridge, Mass.: Harvard University Press.
Parsons, T„ Plait, G. M., 1978/1976/: Alter, SozialstrukturundSozialisalion in derStudienphase. V: Hurrclinan, K. (Hrg.), 1978/1976/: Sozialisation und Lcbenslauf. Rcinbcck bci Hamburg: Rowohlt; str. 186-203.
29	Zanimivo jc, da Parsons precizno locira mesto Ega v odnosu do dispozicij za potrebe: Ego po njegovem povezuje dve dispoziciji - varnosl in adekvatnost, pri čemer le zadnja ustreza Freudovemu principu realnosti (cf. Parsons, Bales 1956:85). Isto velja tudi za Id in Superego; Superego jc tako vezan na dispozicijo za potrebo po konformnosti, medtem ko je Id vezan na dispozicijo za potrebo po negi.
30	Ojdipovsko stanje personalnega sistema pa je po Parsonsovcin mnenju tudi tisto, ki ga kasnejše regresije spel prikličejo v ospredje (cf. Parsons 1964: 103).
31	Ta pozicija Parsonsovo razumevanje poteka socializacije torej jasno razločuje od t i. študij nacionalnega karakterja (cf. Inkeles, Levinson 1969; Singer 1962; Wallace 1968).
Parsons, T., Bales, R. F. (ed.): 1956/1955/: Family, Socialization and Interaction Process, London: Routledgeand Kcgan Paul.
Pitts, J. R„ 1969/1961/: Uvod. V: Parsons. T., Naegclc, K. D., Pitts, J. R. (eds ), 1969/1961/: Teorije o društvu.
I. in II. del. Beograd: V. Karadžid; str. 651-682. Ricsman D., 1965/1960/: Usamljena gomila. Beograd: Nolit.
Singlcr, M., 1961: A Survey of Culture and Personality Theory and Research. V: Kaplan. B. (ed.), 1961: Studying
Personality Cross- Culturally. New York, Evanston, London: Harper & Row; str. 9-93. Wallace, A. F. C., 1968: Culture and Personality. New York: Random House.
Wallon, H., 1982/ 1951/: Psihološko i sociološko u proučavanju deteta. V: Proces socializacije kod dcce, 1982.
Beograd: Zavod za udžbenikc i nastavna sredstva; str. 1-15. Wallon, H., 1985/ 1967/: Psihički razvoj deteta. Beograd: Zavod za udžbenikc i nastavna sredstva.