103
VLADIMIR MIHAJLOVIČ:
A. P. ČEHOV.
ČRTICA IZ RUSKE KNJIŽEVNOSTI.
Ti velike pisatelje šteje današnja Rusija, ki so si pridobili nenavadno veljavo ne le v ožji domovini, ampak tudi po širnem svetu: Tolstega, Gorkega in Če-hova. Tolstoj  in Gorkij  sta  znana  po   svojih
obširnih romanih, kjer jima nudi bogato raz-
pleteno dejanje dovolj prilike, da zastopata
bolj ali manj jasno začrtano
tendenco. A ne tako Čehov.
On je v prvi vrsti novelist;
kot tak si je pridobil sve-   ¦
tovno slavo in kot tak stoji
na  častnem   mestu   v  modernem ruskem slovstvu. Ker  stoji  Čehov   sedaj
ravno v najrodovitnejši d6bi svoje delavnosti, še pač
davno ni mogoče reči, kako
se bode končala. A njegovo
dosedanje delovanje zasluži,
da se pobliže seznanimo ž
njim.
A. P. Cehov
A. P. Čehov se je rodil 1.1860. Dovršivši gimnazijo v svojem rojstnem mestecu Tagan-rogu ob Azovskem morju, se je vpisal kot slušatelj zdravniških ved na moskovskem vseučilišču.
Njegova dijaška leta so bila polna bede in pomanjkanja — kakor je navadno pri večini genialnih in nadebudnih eksistenc. Razen za samega sebe je moral skrbeti tudi za celo svojo rodbino. Zaraditega je že v tej d6bi tako neumorno deloval na polju ruskega slovstva, da si je nakopal nevarno
prsno bolezen, ki ga še sedaj ni zapustila. Pisal je šaljive črtice za humoristične in satirične liste „Strekoza", „Budilnik" in „Os-kolki", dokler se mu niso odprli tudi veliki dnevniki, pred vsemi „Novoje Vremja" in „PeterburgskajaGazeta". Sčasompa je postal tudi sotrudnik velikih revij in mesečnikov; posebno „Russkaja Mysl" priobčuje mnogo njegovih proizvodov. Svoje Črtice, novele, povesti in drame je izdal v večjih zbirkah; sedaj pa se že dobiva polno izdanje njegovih del v založbi Markso vi v Petrogradu. Čehov se — zajedno z Gorkim — razločuje od večine sodobnih ruskih slov-stvenikov. Dočim hodijo ti po starih, sporočanih potih in se sami karakterizirajo z nesamostojnostjo in epigon-stvom, polnim sumničenja in mržnje do vsake poteze krepke, značilne osebnosti, — ali z duševno in moralno raztrganostjo, ki se sama odreka vsaki slovstveni vrednosti, je delovanje teh dveh pisateljev bogato novih momentov, ki raztezajo obseg književnosti z ozirom na vsebino in na obliko. V celoti pa se bojuje njuna Muza proti zmešnjavam sodobnega duševnega življenja; prilagodila se je potrebam časa in dozorujočim teoretičnim in praktičnim življenskim vprašanjem.
Gotovo je tudi Čehov mnogo pripomogel k temu, da se vrača rusko slovstvo, ki je bilo izgubilo v zadnjem poldrugem desetletju malone ves značaj in vse svoje tipične lastnosti, dandanes v lastno smer in