Iz naše vasice
(Piše Janko BarJej
vn.
Klobase rsdi jenio Te male, te male Pa todi vdike. (Ndrodna.)
daj pride FVaucek,   kdaj pride? — popraaevali smo otroei,  dokler se nam
ni povedalo, kdaj pride. Na peei so se sušile špelike, mati je natolkla dišeMi klinikor, sladke skorjice (oimeta) in zdrobila suh rožmarinfek, toraj je moral prili Francek. Kil vam je to visuk, plečat mož, širokega lica, a na nosu mn je pognala brarfaviftisa. Po letn je gospoiiari! in obcleloval polje, a- po zinii je hodil na okroi; po linili opravkiti, po katerih je liodil ludi k nam. Fraocek je bil klavec.
Dobro se jn godilo oninia dvema ščetinarjfiiia, ki sta vže dolgo krulila v nasem svinjakn. Dobra naša mati jima je stregla, kivkor bi bila ne vem kaka gospoda, vedno sta dobila kak poboljšek. Nii, saj sta pa tudi bila ježča, kar zmanjkalo je onega, kar se jiina je dalo v korito, pa uaj bi bilo .še toliko. Kdo bi se potem feudil, fce so jinia postajale nnge vedno maiije in če jiina je bil hrbet prostran in Sirok kakor kaka mizica. Zato jih j& pa tudi tako zadovoljno gledala nasa mati, ko jima je dajala jesti v korito. Oj, to bode kaj cvreti!
Približal se je naposlcd dan. kti je imel priti Franeek. Mnogo poprej kakor po navadi se je tistega zimskega jutra zafelo življenje v našej hiši. Otroei nisrao mogli ostati v postelji, vrteii smo se okolo matere, ki je iiuela še dokaj stvarij pripraviti, ter jej bili v napotje pri njenetn nujuem opraviiu. Takrat je pa stopil v kuhinjo Francek. Ka škoinjili se rau je držal sneg, po laseh iu kučmi pa mraz -- bil je iz sosedne vasi — ob strani mu je visel brus, a pod vamo je stiskal ono euduo pripravo, s katero se delajo klobase.
—  Mati, mati, Francek je vže tii! — zaklicali smo otroci.
—  Kdo pa bode držal? — oglasil se je Franeek.
—  Franeek, mi! mi! — upili smo otroci.
—  Ali ne bodete preslabi? —
—  0 kaj Se, jaz ga bodem držal kav z& dve nogi — oglasil sem se jai.
—  In jaz za drugi dve — dejal je nioj bratec.
—   Taneek — jecljal je najralajši bratec — jaz ga pa bom ržal za epek!
—  In jaz bodem pristregla kri! — pristavila je sestriea.
—  Nt, &) bode vse tako, potlcj bode TŽe dobro! —-mislil je Fraucek. In bilo bi dobro, aa ni bilo resne očetove besede:
—  Otroei, zdaj pa le bitro v sobo! — Ni bilo drugače, morali smo v sobo, a Fvancek na kn'avo <Mo.   Ou je tndi brex nas opravil vse, ker je  dobil dvuge pomagače:  Žvabov Tončo,  Markušev Tinče in KoIariCev Mihpc so mu poraagali. Znali so,  da dobi vsak po jedno klobaso.  a Žvabov Tonfek,  kateri je  znal prav spretno vleči dreto, dobil jp po vrliu še ščetine, katere so pognale po prešičevem hrbtišču.   V sobi smo bili kakor na iglah.   ko  snio  zaslifeali  žalostno cvilenje — Francek je vršil svojo službo.
—  Ga vže, ga vže ik, ik, ik -- ubožček ubogi   - obžalovali smo prašička. Da J6 on preje TCdel, kaj ga 6aka, izvestno bi bil poginil od ialosti.
Prinesli so v vežo, najpred jedoega, potem šo drugega. Poparili soju z vrelim kropom, ošopali, potem položili na ploh. Nii, zdaj je pa Prancek vže potreboval naJe pomoči, ko je tako spretno razrezaval mastnega prašifka. Zdaj ie bilo treba malo podržati za nogo, zdaj zopet za glavo, časih tudi za repek, kaSro službo je opraril najmlajši bratec. Ko je bilo vže vse gotavo, zaiielo se je kaj prijetno delo. razcickavali in razsekavali smo mosd na drobno, da je bilo veselj6 gledati. In inali smo to otroci, znali, dfugai-e bi uas ne bil livalil Franeek. Skoraj (la nisrao ntegnili h ko8ilu, toliko snio iuieli opraviti.
In ko je zauel Franeek napolnjevati oiii svoj okrogli stroj in nanj natezati črevo, takrat je bilo še le pravo veselje, smeh in upitje. In one lepe klobase in klobasice, kdo bi jih preštel? Vestc, da ni bilo, kar si bodi, če sino imeli vsak svojo klobasico, to je bilo v letu samo jedenkrat iii to sarno takrat, ko srao klali. Začiila se je v pefii nekaka čudna godba, nekako evrčanje, ki nas je kaj Bgodno šegetaio po ušesih in želodeu, a kmaln potem smo imeli priloinost prepriSati se, da Francek ni kar si bodi, marveč da je v svojem poslu pravi ^mojster." Di-šale so dobre klobasiee, da je bilo kaj, ko smo pa bili ravno pri najlepšem delu ¦— ko srao nanireč sedeli okolo mize, iu je pred sebuj imel vsak svojo klobasico — takrat nam je pripovedoval Fraacek pripovedko o paleeku, ki je bil tudi v klobasi. Znara, da ste jo tudi vi vže kdaj sliSali, zatorej je oe bodem ponavljal, a če ste jo vže morda pozabili, poprašajte svoje dobre roditelje, pa vam jo povedo drugiž, vem, da jo znajo. Napravil se je uaposled vetjer in otroei smo raorali k počitku. Tak6 je roinul oni naS veliki doraafi praznik, katerega se še vedno veselo spo-minjam. Sporočite mi, prosim, kdaj bodejo pa pri vas koline, prijateljiski moji, pridem vas obiskat, saj menda ne bodete luidi, ka-li? — — —