—   371    —
Novičar iz slovanskih krajev.
Iz Tersta. Dve posebno veseli vesti se nam oznanite iz Tersta. Ena je, da pri vsi hudi bolezni našega K o se s ki ga je vendar še upati, da z Božjo pomočjo in poizverstni strežbi zdravnikov in skerbne njegove rodovine se bo ozdravil* Druga pa je, da slavno ministerstvo nauka je ukazalo, da slovenski jezik za rojene Slovence na Teržaškem gimnazii ima za zapovedani uk veljati, ne pa prostovoljin biti, kakor je dosihmal bil.
Iz Celja. Z oziram na vreme je bil 17. dan tega mesca sila čuden dan. Zjutrej oblačno in toplo, dopoldne ploha z bliskam in gromam, in konec vsiga tega ob pol etirih popoldne zemlje potres! — Govori se, da velika Novoceljska grajšina (Neu-Cilli), majhno uro ed Celjskiga mesta oddaljena, je prodana in od der-žave nakupljena, ktera bo tamkej cesarsko višje vojaško izrejaiiše (Obererziehuugshaus) osnovala. Ce se novica poterdi, bo ta naprava v velik korist celi okolici in savinski dolini sploh.                                  J. S.
Iz Zagorja ob 7. uri zvečer 17. t. m. Tre-petaje še prevelikega straha Vam pišem od današnjega potresa. Bil sim ravno v gornjim poslopji Trebov-skega štaciona, klobuk v rokah, v Zagorje se po železnici peljati, kar se poslopje potrese, zagromi, in vdrugič pa tretjič celo hišo strese, da so okna klepetale, stekla na polici cinglale, piskri po kuhinji na tla gromeli. Ves prepaden skočim skozi vrata po stopnjicah in zunaj se le strah in grozo vidim. Na desni strani Save, nad belim slapam v Mi tuli skale pokajo kot gromska etrela, se iz višin odtergajo, v globoki prepad v Savo gromijo, da vodo kot prah na visoko kadijo. Še nekaj oekund po potresu skale grozensko pokajo, da smo mi-elili, hrib se bo vderl in Savo zajezil. Ko se v Zagorje peljamo, so trikrat, pa k sreči, le mali kamni na vozove prileteli, pri vsih bajtah in stražnih hišicah so prebivavci izpod strehe bežali, in plahi stali; v Za-gorji je na štacionu poslopje več ko na desetih mestih razpoknilo, v več hišah po Zagorji so razpoki, in med
potresam je cegel s streh se drobil. Snoči je bil potres ob 6y4 dopoldan, danes ob 3y4. Zdi se mi, da je potres od zdovca do jugozahoda se valil, vendar ne morem za gotovo povedati, ker sim preveč prestrašil se. Ako je v našim kraji še kaj posebnega se pripetilo, Vam hočem prihodnjič naznaniti.                          H—k.
Iz Št. Mahora. (Dalje). Ko Bleski grad visoko na fitcrmem skalovju zagledam, obdanim v podnožji z zelenim germovjem, — mili otoček pa sred jezera, — v dnu zad snežnikov velikane, pred kterimi se griček za gričem skriva, sim se živo spomnil neumerlega pesnika besed, da zares ne more biti
—    —     —     —     lepšima  kraja,
Ko je z okoljšino t d, podoba raja!
Ob 10. mašujem v prijazni cerkvici in potem se radujem tu v prekrasnem ogledu okolice rajske.
Čeravno celo noč na nogah, se namenim še tisti dan v Bohinj, — Krajusko Svajco — ali mostove je voda pobrala. Tu me sprejme nekdo kot drugi angelj Rafael po nenavadnih potih čez hribe in doline, memo plazov in slapov čez Bistrico v Stare fužine (Alt-hanuner), kjer sim prenočil. Vsacemu svetjem, kdor k Savici gre, naj namesto v Bistrici ostane pri brodnika Boltru (Jerneju Langus-u) v Fužinah, ki popotne s prežlahnimi lososnimi postervi nepredrago gostuje.
Drugo jutro po strašnem ponočnem viharji je spet deževalo tako , da marsikter na mestu mojem bi bil obupal S a-vi c o viditi. Jez pa ;?kurajža velja" s svojim Blejskim sprem-nikom se izročim čolniču, ki ga vesljata oče Bolter in njegov sin, in hajd! po Bohinjskem černotamotnem jezeru. Se nuji se vzdignejo valovi  in  še  huji deževati  začne,
—  ali ;,kdor ne vaga, je brez blaga" — tako blizo veli-čanske Savice jo viditi moram. Ce drugač ne bo, bomo pa pustili čoln in se po poti, ki pelje poleg jezera na obeh straneh, naprej podali.    Vendar tega ni bilo treba,
—  dospeli smo vkljub viharju srečno konec jezera in stopili na planinsko zemljo,  kjer  posamne stoje koče.
Stopivši iz čolna že slišim bobneti slap Savice, čeravno je še do tje dobro uro hoda. Boltrov sin ostane tu, mi trije pa jo udarimo berž naprej. Berv čez Savico , pri kteri seje že marsikdo splašil, ni celo nič nevarna.    „Tam   pri belem kamnu" — pravi oče Bolter
—  „smo na cilju svoje poti". Se četert ure plezaš v kreber, dokler zamoreš reči: tu sim.
Ob devetih 6. oktobra sim stal pri spominku, kjer je v letu 1807 svetli nadvojvoda Janez stal, kjer je po tem že tisnč in tisuč popotnih stalo, domačih in ptu-jih , učenih in prostih, moških in žensk, starih in mladih , radovati se na ti visočini, kjer se človek veliko bližjega nebes misli! Doli spodej jezero, krog in krog okoli nas sterma gora, na levi slap, ki z visočine čez skalovje bobni v globočine, do ktere stezica pelje, in iz ktere belo peni razdražena Savica in rosfclodo spominka gori. Čeravno mi oče Bolter brani, da naj nikar ne grem doli, se vendar ne dam zaderžati, da bi ne šel z lastno roko zajeti kozarec veličanske Savice in bi na tem mestu, kjer sta Vodnik in Prešern nadušena stala, ne bil pil iz prečistiga vira zdravico našemu presvetlemu cesarju in vsemu slavnemu slovanskemu narodu!
(Konec  sledi.)
Iz Gorenskiga 16. nov. 0 Gorenci smo bili pa le spet v zapertii, namreč: iz leve strani Save nismo mogli z vozmi v Krajnj in Ljubljano kot pod gorami skoz Begne in Teržič, in iz spodnje desne strani nismo mogli z vozmi v Itadoljco in v dolino kakor spet skoz Teržič in pod gorami, kjer^ Radoljški most, kteriga je še lani o vsih svetih povodinj pobrala, se še delati ni perčel; nad Posavcam se je bila pa roženkransko nedeljo velika cesta posedla in dotični gričik se je tako razrušil in umočiril,  de je  bilo  nekej  časa komej  pe$
—    372   —
čez priti. En dober teden eem so pa že toliko prerili, de se s samci in drugimi nepreteškimi vozmi že skoz pride. Ali bo cesta tu kaj stanovitna kali? Javaljne, sim slišal ljudi semtertje se pogovarjati in pričkati. Mnoge misli so se zastran izpeljave velike ceste razodevale, kterih nektere sim pobral, in jih „ Novicam" podam.
Nekteri menijo, de bi se nova cesta iz velike ceste v Teržič, od „Jana" naravnost proti Otoku speljala , ker tako bi bilo v dolino nar bližej. To je res, tode gerdi grabni, moči rja in samota, po kterih bi cesta šla, in deljava posipa (šute) so tudi v pre-vdark vzeti. Drugi menijo, de bi se cesta le močirja nad Posavcam ognila, ker bi se dva mosta čez Savo naredila in vsa stara cesta bi ostala * tode dva mosta čez Savo sta draga in še negotova reč, ker Sava pod Posavcam zlo pod cesto bije in jo podmeljuje. Tretji menijo, de bi se cesta koj iz Nakelskiga polja za in čez Bistrico v Podnart spustila, (_v tem primerleji bi se ognila vsim štirim hudim klancam : Bistriškimu ali Jurčkovimu, Osranku, Gobovcu in Dobropoljskima, kteri so na vse strani dovolj nevarni in zamudni), ali pa , če se že hoče Bistriški most in stara cesta ohraniti, iz Podbrezja v Podnart, kamor bi se dala tako speljati, de bi ne imela eniga pavca pada na sežinj. Od Pod-narta bi šla za Rebrijo, kjer je zgolj pešenoškalnata zemlja, ali nad Kamnogorico na Rad olj co, ali pa skoz Lancovo na Lesce. Se ve, de bi bilo tu novi ga mosta čez Savo treba. Ta cesta bi bila iz doline scer enmalo ovinčna, pa bi bila večidel ravna in med hišami, približala bi se slovcčima fužinarskima ter-gama Kropi in Kamnogorici, in pa neizsekljivi llovci, ktera Gorensko stran z dervmi in ogljem zaklada, in ktere les — v Terst izvožen in v barke podelan — mende že po v s i h morjih plava. Tudi bi morebiti nar manj stroškov htevala in jih nar pred povernila. — Ven-der kakor o druzih tako je tudi o ti reči: kolikor glav, toliko misel, in vsaka ima po svoje prav, in čenedruziga, saj leto : per cestah je zaslužik in še marsiktera zložnost.
Letina je bila bolj i, kakor smo se je o spomladi nadjali. Ozimina nam je bila pozebla. Vse smo mogli o spomladi vnovič obsejati. Za seme in jed vse kupovati, nam je o spomladi kej terda bila, vender se je jarina dobro obnesla. Godilo se nam je kakor tistim, od kterih psalm pravi: „Jokali so, ko so semena sejali; pa z veseljem bodo prišli enopja nosit". — Krompir je scer še gnjil; pa je bil vender bogatej kot ene leta sem. — Ajde smo le malo dobili. Čebele so bile tako lahke, de bo komej pleme ohraniti. Otavo so nam deževja in po-vodnji večidel spridile. Ozimine nismo veliko sejali, nekej zavolj pomanjkanja semen, nekej zavolj vedniga deževja in nekej morebiti tudi iz strahu pred prezgodno in prerokovano hudo zimo. — Kar smo pa vsejali, se lepo vrastuje.    Bog z vami in z nami!
Iz Ljubljane. Visoke časti vredni gosp. pisatelj ^potovanja po Laškim" so nam na prošnjo v 83. listu Novic naznanili, „da prav za gotovo niso v stanu vsih stroškov povedati, da so pa ob celi poti blizo 500 fl. izdali, kterih polovica pa je zadosti, ako kdo iz Ter-sta po parobrodu v Jakiu in iz Jakina naravnost v Rim, in tako spet nazaj gre, čeravno tudi tri tedne v Rimu ostane". To da vredništvo na mnoge vprašanja častitim bravcem na znanje in memo grede tudi slavni-mu vredništvu „Daniee" na nje „prijazni" napad v46. listu opomne, da — kakor se lahko prepriča, če se enkrat na tanj ko naše „pismice v 82. listu" prebere — nismo čisto vsih bravcev v svojim izreku zapopadli, ker naša navada ni nikdar krivice govoriti ; tedaj je očitno, da zavoljo tega tiste bombe v njenim 46. listu treba ni
bilo. Scer pa o ti priliki le še to rečemo „brez prepir-ljivosti" in naravnost: da več potov pelje v Rim, — da mi vredništva „Danice" nikdar nismo silili, našo potiti, naj nas tedaj tadi ono pusti, da gremo svojo, ktero že delj časa hodimo, kakor „Danica", in reči smemo, vseskozi kristiansko in pošteno; — če bi nam pa vendar treba bilo iz omenjeniga „vernigain nravniga ozira" še kadaj v šolo iti, naj nam za zlo ne vzame, ako k nji ne pridemo, še manj pa mende slavni gospod pisatelj potopisa". Sto je pravo i Bogu je drago".
Iz Ljubljane. Ker se je marsikteri učenec, čeravno po rodu svojih staršev Krajnc, zapovedanima učenju slo venski ga jezika odtegniti hotel, je za spol-njenje šolskih postav skerbni gimnazialni vodja gosp. Nečasek zapazil, da to ne more in ne sme biti le vsled izmišljenih izgovorov, toraj je gosp. profesorjem predložil nasvet: naj se ž njim zedinijo, da se visoko mini-sterstvo prosi za postavo, po kteri naj se nobeden tacih učencov te dolžnosti ne odveze, ako ga ni višji c. k. šolska oblast po vloženi veljavni prošnji oprostila. Vsi g. profesorji so se zedinili v hvale vredni predlog vodjev. Res je to čudno, da marsikteri starši slovenskiga rodu učenje deželniga jezika pri svojih otrocih za nepotrebno imajo ali ga pisano gledajo; če pa pride na priliko sinek na Dunaj in je kakošen košček kruha po štipendijah za Krajnce itd. vloviti, ali scer pri vradijah kakošna službica dobiti, takrat bi rad vsak dobrote matere Krajnske vžival, dolžnosti za njo pa noče spolnovati!           __________