Francka Zupančič:
Mali oreh.
/eter je zavel, in oreh, ki je bil doslej obdan od zelenega listja in je počival v njem kot na materinih rokah, je padel nenadoma na zemljo. Ž njim je padlo tudi mnogo njegovih tovarišev. To je bil pač hud sunek. Bridko je, tako naglo prileteti v docela tuj svet. Minulo \e nekaj trenutkov, da se je oreh zopet zavedel. Udarca ravno ni čutil, ker je bila naokrog mehka travica; a začudeno je vendar zrl okoli sebe. Njegov rjavozeleni plašček mu je pri padcu odletel, in orehek je zaželel, da dobi zdajci zlatega. Vsaj tako je pri-čakoval, da mu ga takoj nadenejo. Toda, saj še ni dospel do svojega cilja! O, ta cilj mu je bil jasno pred očrni! Zelel je viseti na božičnem drevescu« oblečen v krasen, zlat plašček. Božično drevesce — vedel je natančno, kakšno je to in kako se iskri. Visoko, visoko je, razsvetljeno od samih luči. V gostem zelenju se ziblje na njem pisana družba: rumena ja-bolka,  lepi sladkorčki v rožnih in modrih papirnih krilcih, svetli orehifr
Stran 14____________________VRTEC____________________Leto 51
cvetke, zvezde, vsa krasota pa se zrcati V velikih, blestečih, raznobarvnih steklenih kroglicah. Odkod li vse to ve oreh? Ah, pazno \e prisluškoval solnčne jesenske dni otrokom, ki so pošedali na klopici pod orehom in si pripovedovali o božiču. Kdaj pač pride tudi dan, ko bo tudi on sam, majhni, neznatni oreh, videl vse to?
Bac, pak, bac! Z najvišje veje zdaj pade krasen, velik oreh in tako trdo zadene ob malega, da ubogi malček z bolestnim krikom in prestrašen odskoči na stran. Ne — to je pa vendar — hop! — že zopet pade drugi. Oj, oj! Tu doli ni mogoče šanjati tako prijetno kakor zgoraj med zelenim dehtečim listjem. O, lepi, zlati poletni dnevi in tihe me-sečne noči!
Veter zaveje močneje, in mali leiiuh se mora naglo okreniti. Li še vedno ni čas, da ga poneso na božično drevesce? Pomilovalno gleda malček svoje rjavo oblačilce — lepo je in celo — a zelo preprosto. Tudi s svojo velikostjo ni prav zadovoljen. Ravno blizu sebe ugleda skupino zelo velikih orehov. To je dostojnejša vrsta! O, kako jih mal-ček zavida! Ti bodo gotovo prvi obešeni na božično drevesce ? Vsakdo bo uzrl te najprvo. A njega ne bo opazil nihče? Gotovo ga bodo po-hodili v zemljo, in revček — boji se prezgodnjega groba!
A nezadovoljnež kmalu uvidi, da ni dobro, če oreh preveč vleče oči nase. Nekaj otrok pride ravno mimo, in prvo, kar ugledajo, so ve-liki orehi. Pak, pak! Lupine hrešče, kmalu je o velikih orehih komaj še malo sledu. Ostale večje si pa prilasti miška, pobero jih veverice in se igrajo z njirai kot z žogo. Vsem tem ni dobro, a dosegli so svoj cilj. Misli malega sanjavčka so bile pa višje. »Da bi le kdo prišel pome!« Tako je vzdihnil večkrat.
In res je prišel nekdo! Deklica z dvema košarama. V eno je de-vala večje orehe, v drugo pa pobirala male. In med srečnimi je bil tudi naš mali nezadcvoljnež. Potovanje v gugajoči se košari pa sicer ni bilo prijetno. Orehi so zadevali drug ob drugega in postajali vsed tega odurni. Naposled so pali v poltemen prostor, koder se je razširjal prije-ten vonj jabolk. Bilo je, kot da se je naselil tu jesenski blagoslov. De-klica je stresla najprej velike orehe v predal, in ker je imela navado, da je govorila sama s seboj, jim je naznanila veselo sporočilo, da bodo obešeni na božično drevesce. »Vi majčkeni pa — iz vas bo pa' stisnjeno olje.« In stresla je deklica te orehe na desko zraven predala.
Mali oreh teh besed ni pojmil popolnoma. Razumel je tako, da z božičnim drevescem ne bo nič. Še se je deska gibala, pa je naglo zdrsnil v predal k velikim. A bistre dekličine oči so ga ugledale. Ravnotako naglo ie bil zopet na deski med malimi.
Oh, ta prevara! Malček ubogi se ni mogel pomiriti. Torej ne na božično drevescel Iu tako se je veselil tega! Za olje bo —? Olje, ka-kor je vedel, je tekočina, ki nima opraviti pravnič pri božičnem dre-vescu. Olje — tekočina — to ni oreh sam? On pa, s svojo trdo naravo, ki se je že tako težko prilagodila drugim, in riikdar ni bil vajen odnehati
— pa bo olje? Tekočina se ;vedno vdaja okolnostim. A taka izpre-memba je pač le mogoča potom, težkih bolečin in bridkosti — oreh je pa sovražil trpljenje. Le ¦ po, Afeselju in sreči je hrepenel, a se vedno bal boli in smrti. Zalostil se je: zdaj neizmerno in zavidal velikim ore-hom njih jasno, častno bodočnost Mokri, vlažni vzduh v kleti je bila prava priprava za njegovo bodoče revno življenje. Solze jeze in žalosti hkrati je pretakal, a le tihonia. Njegovo rjavo oblačilce je dobilo grde, plesnive lise. A za vse na svetu ni naš orehek potožil nikomur svoje boli. — — Naposled je prišel, njegov čas. Vdal se mu je brez upora. TSfajprej so odvzeli njemu in njegovim tovarišem lupine. Oj, kako mu je bilo čudno! Kakor da mu je odpadlo vse stiskajoče — tako prostega se je zdaj začutil. K sreči ni bilo vkljub njegovim vnanjim napakam njegovo jedro nič poškodovano^ Uporabljivo bo! No, če ide tako dalie, ne bo izprememba greveč bojestna. A najhujše je šele prišlo. Strah in groza: stiskalnica! Mali oreh ie mislil, da mora prej umreti. A umrl ni. Bilo ma je, kot da je izpremenil.svojo naravo. In vendar je bil še vedno on sam, le oproščen vsega: ne?lahtnega. Kar je bilo v njem dobrega, najboljšega, se je zbralo in očistilo. On pa ni bil več samosvoj, nevoljiv v rjavi lupini, ' ki je zadela vsakogar,' ki ji je prišel blizu. Bil je zdaj sama ubogljivost, voljnost, mehkoba. Niti mislil ni več na svoje lastne želje; imel je s svojimi tovariši isto usodo. Cutil se je kot ud velike skupnosti, ki je služila v dobro.
V miru so mu zdaj minevali dnevi, drug enakdrugemn. Zunaj pa se je izpreminjalo vse. Goste snežinke so padale na zemljo, tu in tam se je prikradla katera celo skozi špranje okna v kleti. Veliki orehi so bili že odnešeni. Nekega dne pa }e ,zopet prišla deklica in je odnesla po-sodo z oljem. Postavila jo je v veliko omaro in zaklenila vrata. Kaj naj zdaj to pomeni? Vse naokrog tema! A ne dolgo! Čez mal čas se za-čuje zunaj ropotanje, Skozi luknjico klučavnice zasveti žarek in zadehti vonj po smoli. Zvonček zapoje — začujejo se veseli klici otrok in ubran spev.
Tedaj — en sunek! Nekdo odpre omaro. In — kaj vidi mali oreh? Njega bistvo ni izginilo, le izpreminilo se je. Zagleda božično drevesce — ravnotako, kot si ga je predstavljal. Sam raznobarven sijaj, svit in ve-selost! Veliki, pozlačeni orehi vise raz vej in bleste kakor zvezdice na nebu. A raalček sam ie tudi presrečen.
Vzame roka posodo z olfem, in mil, nežen glas reče: »Otroci, sedaj pa pogasite na drevescu svečice,; da prižgemo Jezuščku lučco.« — »0 dobro, dragoceno olje!« nadaljtoj,e. glas, medtem ko naliva roka v rdečo stekleno posodico v obliki srca,. stoječo v pozlačenem stoialcu. »Tako olje je pač uporabljivo za zdravilo in jed, a Jezuščku, ki nam je done-sel toliko ljubezni iz neba, liočemo dati najboljše.«
Olje zablesti v stekleni po^odici kakor škrlateobarvna srčna kri. Tedaj pade iskrica na lučco, ki je plavala na vrhu. Veselo se nagne olje svitu naproti. In glej! Zopjlk.se zgodi izprememba — olje postane sama lučca, zlata ne samo zttnaj,  ampak vseskozi.  Mali plamenček se
Stran 16____________________VRTEC________________         Leto 51
vzdiga lahno, kakor da je brez vse težkoče. Kvišku, kvišku! In malček — oreh zdaj uvidi, kje je. Lučca stoji pred jaslicami. Na slamici v jaslicah pa leži ljubeznivo Dctece. Videti je, kakor da živi. Smehljaje izteza ro-čice lučci v pozdrav. Nizki hlevček krije revne jasli. V ozadju pa stoje v mah zataknjene smrekove veje.
A plamenček postaja živahnejšL Vedno in vedno zre le v ljubko Detece. Temno je v sobi, tiha, tiha, tiha sveta noč. Vse v hiši spi. Le mali plamenček bdi. Skoro pojmiti ne more mali svoje sreče. Trepeta v srčni radosti. Detinske sanje se mu sicer niso uresničile, a vendar \e bila resničnost zanj tisočkrat lepša.
Sladko Detece! Ponižno poljublja plamenček z rožnim svitom njegove male nožice in ročice. Poljublja ljubki očesci — tedaj zasije žarek v njih. Poljublja plamenček v hvaležni ljubavi malo srčece, in skoro tako je, kot da je v njem izvir velike rdečežarne ljubezni. Čisti plaraenček pa se ne utrudi v hvali, v veselju, v hvaležnosti in v slavi.
Hvali Gospoda ogenj in vročina! Vsa skrb, bojazen pred bolestjo in trpljenjem je orehku zdaj minila. Le hrepenenje, da se daruje do zadnje kapljice nebeškcmu   Detetu, ga ožarja, osrcčuje in posvečuje.