j^oŽtnlna plažama V gotovini.
Št 30.
Ljubljana, dne 30. avgusta 1923.	Leto 1.
Izhaja vsak četrtek.
Cena za Jugoslavijo: 20 Din sea celo leto. Za inozemstvo 50 Din za celo leto. Posamezne številke stanejo po 1 Dinar.
Uredništvo In upravnlštvo:
Ljubljana, Sodna ulica štev. 5. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo.	,
Po katoliškem shodu.
Minuli so dnevi V. katoliškega ,shoda v Ljubljani. V nedeljo si je ogledal sprevod udeležencev katoliškega shoda tudi kralj Aleksander s princem Arzenom in se udeležil tudi svečanosti na Kongresnem trgu, kjer je bil predmet velikim ovacijam slovenskega ljudstva. Po ofi-cijelnem delu svečanosti in pred govorom dr. Brejca se je kralj zopet odpeljal nazaj na Bled. Prav je, da se je kralj udeležil te manifestacije slovenskega katoliškega ljudstva. Pokazal je ponovno kot najvišji čuvar ustave kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, da ni samo kralj Srbov, temveč tudi Hrvatov in Slovencev, vseh državljanov katerekoli zakonito priznane veroizpovedi. In slovensko ljudstvo je ob tej priliki navdušeno manifestiralo za sv. pisemsko načelo: »Bogu, kar je božjega, kralju, kar je kraljevega!«
Ob tej priliki se nehote pojavlja vprašanje, kdaj so imeli prav politični voditelji slovenskega katoliškega ljudstva, ki reklamirajo katoličanstvo samo zase, ali takrat, ko so skrivaj in očito gojili med našim ljudstvom republikanstvo, ali sedaj, ko so povabili kralja, da da manifestaciji slovenskega katoliškega ljudstva s svojo prisotnostjo čim večji sijaj, ljudstvu pa priliko, da manifestira za monarhijo. Katoličanstvo je samo eno, in katoliška morala je samo ena, v zasebnem in javnem življenju, kar gospodje tudi sami uče (seveda samo uče!), zato je gornje vprašanje tembolj upravičeno.
V tem primeru vidimo upravičenost očitka dvojne morale klerikalizma, ki nima s katoličanstvom in
katoliško vero nič skupnega, ker dvoje vrst katoličanstva ni in ne more biti.
Slovensko ljudstvo se je udeležilo katoliškega shoda, ker ga je smatralo res za katoliškega in ker je ob tej priliki hotelo vnovič manifestirati za katoliške ideje in načela. To katoličanstvo pa, ki je resnično, izrabljajo gotovi ljudje za svoje politične in osebne namene, kar ravno imenujemo klerikalizem in kar tudi ni v zmislu okrožnic naj višjega poglavarja katoliške Cerkve, sv. Očeta, ki pravi v svojih okrožnicah, naj se vsi oni, ki predstavljajo v katerikoli obliki verske interese, drže pravil najstrožje previdnosti in se izogibajo tudi samo videza pripadanja kaki politični stranki in podpiranja iste.
Nas tu ne moti izjava dr. Korošca na sobotnem pozdravnem večeru v hotelu »Unionu«, v kateri povdarja, da nima SLS na tem shodu nobenega priviligiranega stališča in da SLS niti na shod ni bila vabljena. Ta izjava je navadna demagogija, ker hoče le prikriti de-janjsko stanje. Vabila na katoliški shod v Ljubljano so prinesla le glasila dr. Koroščeve stranke, ker jih drugam, razen oficijelnim zastopnikom vlade, sploh poslali niso. Iz tega je jasno razvidno, da reklamirajo katoličanstvo samo zase, ker hočejo zbuditi videz, da so samo oni dobri katoličani, da bi reklo verno katoliško ljudstvo:	»Aha, to so
pravi katoliški možje, za temi pojdimo!«
V tem vidimo zopet ono dvojno moralo, znak klerikalizma, ki govori drugače m drugače dela. Vprašanje je, če je to v korist pravi katoliški stvari!
Dasi protestiramo proti tem škodljivim in nemoralnim izrast-
kom v javnem življenju katoliškega ljudstva, želimo iz srca, da bi ta katoliški shod imel za posledico, pre-poroditcv duš v zmislu onih svetih načel in resnic, za katere je trpel in umrl Kristus in katere zastopa kot edino pravomoćno razsodišče na .svetu, vrhovni poglavar Cerkve, sv. Oče.
Zato nas veseli kljub vsemu ugotovitev glavnega urednika »Slovenca«, duhovnika g. Smodeja, ki je na zborovanju odseka za leposlovje, znanost in umetnost izjavil, da »za naše časopisje obstoja le ena obveznost, ki pa je blagodejnega vpliva in absolutno potrebna, obveznost desetih božjih zapovedfc«)
In kako izpolnjuje to »naše« časopisje, ki se imenuje »katoliško«, deset božjih zapovedi! »Slovenec«, »Domoljub«, »Straža« in vse drugo politično časopisje SLS, ki vedno trdi, da je katoliško, laže in ubija duše z obrekovanjem. In vodilni uredniki teh listov so duhovniki!
Mi smo svpječasno že zapisali o tej »katoliški« morali nastopno:
»Svetnik Frančišek Šaleški, ki se še danes imenuje z največjim spoštovanjem ne le od katoličanov ,temveč celo od dru^over-nikov svoje nekdanje škofije in okolice, je dejal, da zagreši obrekovalec trojni umor. Prvega proti sebi, ker umori svojo dušo. Drugega proti poslušalcu, ker zamori njegovo dušo. In tretjega proti obrekovanemu, ker ubije njegovo poštenje pred ljudmi in s tem njegovo družabno življenje.
SLS je pa pravi mojster v tem trojnem ubijanju. Naj se le vzame v roke njeno časopisje. Cela žurnalistika te tako »moralične« stranke je zasnovana na najpodlejše obrekovanje. Neštetokrat se je to že dognalo pred sodiščem in še številnej-
ši so slučaji, ki ostanejo pred posvetno sodnijo nekaznovani, ker se ne oglasi tožnik, ki raj še tiho nosi svojo bol. kot da bi se potepal do sodnijskih dvoranah in iskal zadoščenja od grešnega jagnjeta, ki krije za mesečno plačo neznanske podlosti svojih krušnih gospodarjev.«
G. Smodej pravi dalje kot referent o »katoliškem« časopisju: »Naše časopisje mora služiti izobrazbi v duhu, resnice in mora zato zatirati laž. V tem grešijo informatorji, na katere se mora časnikar zanašati.« Z vso odločnostjo zahteva referent potrebno obzirnost do osebnega dostojanstva političnega nasprotnika. »Naš boj ne velja osebam kot takim, marveč načelom, osebnostim pa le v toliko, kolikor ne nastopajo kot osebnosti, marveč kot nositelj/ idej. Katoliško časopisje mora nadalje služiti ljudskemu blagru, ne pa ljudskim strastem in samoljub-nostim.«
Tako je! Podpišemo! Vprašamo pa, ali tudi tako ravnate? Če ste res katoličani in če izpolnjujete res deset božjih zapovedi, denite roko na srce in recite: »Mea culpa, mea maxima culpa!« Dokler pa tega ne boste rekli in dokler ne boste popravili storjenih krivic, kar zahteva od vas katoliška vera, za katero javno manifestirate, vam ne verjamemo in vam ne moremo verjeti!
Važna pa je ugotovitev, kakšno mora biti časopisje, ki naj služi slovenskemu katoliškemu ljudstvu. Mi smo vedno pobijali laž in dema-magoško varanje ljudskih množic po takozvanem »katoliškem« časopisju in če bo imel minuli katoliški shod v tem oziru le nekoliko uspeha, nas bo to iskreno veselilo, ker bi ne bilo samo v prid ljudstvu, temveč tudi katoliški Cerkvi sami, ki je dovolj trpela na ugledu radi ljudi, ki nosijo katoličanstvo na jeziku samo takrat, kadar gre za to, da izvabijo radi strankarskih in osebnih interesov verno slovensko katoliško ljudstvo v svoj tabor.
V ostalem pa, vaša stvar, vaša odgovornost! Naše slovensko katoliško ljudstvo je pregloboko verno, da bi se dalo trajno varati od raznih političnih laži-katolikojv!

>8UDBHfi« r~~zzil______	r~Zi
TRADE MARK I	.	. I
Pred otvoritvijo lil. ljubljanskega velesejma.
Povojna doba je prinesla mednarodnemu trgovskemu in industrijskemu svetu novo institucijo velesejmov. Skoraj bi lahko rekli, da so se pojavili velesejmi po vojni, kakor gobe po dežju. A vendar ni to nobena nova stvar, temveč je vzra-sla iz starih srednjeveških sejmov in iz novodobnih svetovnih razstav, prilagajoč se modernemu času in izpremenjenim povojnim gospodarskim razmeram.
Sejme je poznal že zgodnji srednji vek, ko je trgovec prepeljaval svoje blago iz kraja v kraj in jo na licu mesta prodajal. Ta tip sejmov se je ohranil še do danes. Na sejme, kakor jih imamo redno tudi v vseh večjih trgih na Slovenskem, pripeljejo prodajalci svoje blago, si postavijo stojnice in prodajajo svoje izdelke na licu mesta. A izmed vseh teh sejmov so le nekateri zasloveli po vsem svetu, naj omenim izmed njih slavna starodavna sejma, v Leipzigu na Nemškem in v Nižjem Novgorodu v Rusiji, na katerih so se zbirali redno vsako leto trgovci iz vseh delov sveta.
A že v osemnajstem stoletju vidimo zraven sejmov nov pojav — razstave. Prvotno so se omejile te razstave na posamezne dežele in so služile v prvi vrsti industrijskim svrham. Prvo tako razstavo imamo zabeležiti leta 1756. v Londonu, potem so sledile razstave v Pragi (1791. L), v Berlinu (1844. 1.) v .Miinchnu itd. itd. V drugi polovici devetnajstega stoletja imamo vedno več takih razstav in v isti dobi se pojavljajo že prve mednarodne razstave (prva je bila v Londonu leta 1851), ki se proti koncu stoletja, vedno množijo, dokler ne dosežejo s svetovno razstavo v Parizu 1. 1900. svoj vrhunec. Ta poslednja razstava je izkazala 60.000 razstavljalcev, ki ,so pripadali 40 različnim državam, in 48 milijonov obiskovalcev. To je bil vrhunec in lahko menda tudi rečemo, najsijajnejši zaključek one dobe, ko je tekmoval ves kulturni svet .s svojimi izdelki v plemeniti borbi na javnem proistoru, ko je razkazoval sosed sosedu svoje bogastvo in svoje zmožnosti, ko se. je navzel drug od drugega novih vidikov in novih idej ter odnesel vsak v svojo domovino novo podbudo.
Velika uničevalka vojna je tudi na tem polju temeljito podirala. Mednarodni sejmi, mednarodne razstave so izginile, saj drugače tudi ni bilo možno v dobi, ko ni poznal sosed več soseda, temveč le sovraž-
nika. Tako je vojna uničila tudi mednarodne trgovske vezi. Nastale so nove države in gospodarski krogi so bili na mah postavljeni pred povsem nove naloge. Stare gospodarske enote so razpadle in nastale so nove skupine, ki so imele čisto druge gospodarske potrebe nego poprej. V eno skupino so se družile pokrajine, ki so si bile poprej !e idejno blizu, a gospodarsko čisto tuje. Kaj je vedel n. pr. po združenju Slovencev, Hrvatov in Srbov v lastno državo slovenski industrija-lec in trgovec o gospodarskih potrebah južne Srbije, kaj Srb o slovenski industriji?! Toliko kot nič! Vrhutega pa so bili vsi mednarodni trgovski stiki prekinjeni in tako so stali vsi gospodarski krogi pred alternativo: delati brezglavo in propasti ali pa pokazati svetu, kaj zmore sam in pogledati v svet, kaj zmorejo drugi. Gospodarski krogi so si zbrali edino možno drugo pot in tako so nastali mednarodni vzorčni velesejmi kot nujna posledica povojnega gospodarskega življenja.
Že iz tega, kar smo dozdaj povedali, je deloma razvidna razlika med sedanjimi mednarodnimi vzorčnimi velesejmi na eni in med predvojnimi sejmi in razstavami na drugi strani. Vojna je izpremenila lice vse Evrope, izpremenila je vse gospodarske razmere in tem novim razmeram so se prilagodili velesejmi.
Predvojne razstave so imele velik izobraževalen pomen. Videl si n. pr., kako nastane naravnost pred .tvojimi očmi pero, is katerim pišeš, videl si kako nastane iz slame klobuk, ki ga nosiš na glavi itd. itd. Vsa izprememba iz surovine do izgotovljenega predmeta je bila v posameznih fazah razvrščena pred tvojimi očmi. Tako je lahko tovarnar, ki je izdeloval iste predmete, dobil na taki razstavi novo podbudo, novo idejo za izboljšanje svojega obrata. Razume se seveda, da so imele te razstave tudi velik trgovski pomen. Razen tega pa so bile vsaj velike razstave združene z umetniškimi prireditvami, tako da ni bil njih pomen le trgovsko-indu-strijski, temveč splošno kulturen in jih vsled tega niso posečali samo trgovci in industrijalci, temveč vsi krogi izobraženstva, tudi oni krogi, ki niso imeli ,s trgovino in z industrijo nobenih stikov.
Predvojni sejmi in današnji običajni sejmi imajo s povojnimi mednarodnimi vzorčnimi sejmi marsikaj skupnega, a se vendarle tudi v marsičem razlikujejo. N n obeh vrstah sejmov se ponuja
blago, ki išče kupca. Na obeli sejmih stojita v ospredju pro-dajalec-izdelovatelj, ki ponuja svoje blago in kupec, ki ga kupuje. A na -običajnih sejmih je to blago nakopičeno zraven prodajalca in ta ga da kupcu neposredno v roke. Kupec je običajno istočasno konsu-ment. Na modernih vzorčnih velesejmih pa ima izdelovatelj-prodaja-lec le vzorce zraven sebe in kupec ni običajno konsument, torej oni, ki blago sam potrebuje, temveč trgovec, ki si vzorce ogleda in sklene na podlagi teh vzorcev kupčijo z izde-lovateljem, ali mu sporoči pozneje svoje naročilo. Vzorčni sejmi so torej predvsem industrij sko-trgov-skega pomena. Industrijalec razkazuje svoje vzorce, trgovec jih naroči in šele potom njega pridejo konzumentu v roke. V Londonu n. pr. so izvedli ta industrijsko-trgovski princip celo tako daleč, da imajo vzorčne sejme, kjer razstavljajo samo veleindustrij alci in kamor imajo dostop samo trgovci na debelo, razume se, da je pri nas nemogoče izvesti ta princip do take skrajnosti. Naši vzorčni velesejmi se morajo ravnati po naših razmerah in radi tega najdemo zraven velike tovarne tudi malega obrtnika. Ker pa nimamo še sami dovolj močno razvite industrije, bomo našli tudi izdelke iz inozemstva.
Iz tega, kar smo povedali dozdaj o vzorčnih sejmih pa sledi že marsikaj o pomenu ljubljanskega velesejma za našo državo in za Slovenijo.
Naša država je predvsem agrarna država. Izmed vseh pokrajin pa ima Slovenija najbolj razvito industrijo in pasivnost Slovenije glede prehrane nas sili naravnost v to, da se industrijsko razvijemo, da razširimo že obstoječa industrijska podjetja in da ustanavljamo nova. Tako je tudi čisto naravno, da je baš Ljubljana 1. 1921. priredila prvi velese j eni, kateremu so sledili po tem drugi (Zagreb, Maribor itd.). Našim industrijskim izdelkom pa je treba najti tudi kupcev. To je prva naloga ljubljanskega velesejma. Pokazati man jindustri j skim krajem naše kraljevine, kaj lahko kupijo na domačih tleh, kaj jim ni treba več naročevati za drag denar iz inozemstva! Privabiti kupce iz vseh delov naše države!
Z razpadom stare monarhije je dobilo gospodarsko življenje Slovenije povsem novo lice in nove naloge! Številna industrijska podjetja, Iti so bila preje v tujih rokah, so prišla v našo last, a izgubili smo odjemalce in teh je treba na novo
iskati v manj industrijskih krajih naše kraljevine. »Spoznavaj samega sebe!« — ta slavni grški izrek bi lahko bil tudi napis nad vhodom k ljubljanskemu velesejmu. Spoznajte bratje od onstran Sotle, da vam ponuja slovenska delavnost marsikaj, kar potrebujete doma, česar vi nimate in. s čimer lahko zadovoljite potrebe svojih odjemalcev. Saj pred vojno nismo imeli večjih gospodarskih stikov s Hrvatsko in s Srbijo. Novo gospodarsko enoto je treba zdaj šele ustvarjati, treba je vse rečice in potoke združiti v mogočno reko.
Ljubljanski vzorčni velesejem je mednaroden. Naša mlada industrija še ne prideluje vsega tega, kar potrebujemo doma, radi tega smo navezani na uvoz iz inozemstva in inozemska industrija bo ponujala na sejmu tiste izdelke, ki jih sami še ne zmoremo. Podbuda in vzgled podjetnim domačim industrijcem, kje je treba na novo zasaditi lopato in kakšna podjetja bi kazalo pri nas ustanoviti.
V težkih časih je bil otvorjen prvi ljubljanski velesejem, v težkih časih se nahajamo ob otvoritvi III. velesejma. Pomanjkanje denarja, izredno visoki odstotki za potrebne kredite in težki življenski pogoji, v katerih živijo velike plasti konsu-mentov, tlačijo delavnost naše industrije, ponekod se oglašajo že nezaposleni v vedno večjem številu. Treba je najti vedno zopet nove odjemalce, treba bo konkurirati tudi v inozemstvu, treba bo privabiti kupce iz daljnih krajev, da bomo lahko korakali na začrtani poti.
Ali pa je Ljubljana res primerno mesto za mednarodne sejme, ali se morebiti »dolga vas« ne šopiri samo s pavovim perjem!!. Uspehi prvih dveh velesejmov nam pričajo, da se naši gospodarski krogi niso varali, ko so pred-d verni leti pogumno stopili na dan. Res, da je Ljubljana skoraj ob meji, res, da je Zagreb mnogo bolj v središču naše države, a vendar ima Ljubljana zveze na vse strani, ima zveze z inozemstvom in z morjem in je središče industrijsko najbolj razvite pokrajine v naši državi. To nam jamči, da ne bodo zaostali uspehi bodočih sejmov za onimi predlanskega in lanskega leta. Prepričani smo tudi, da bo znalo vodstvo ljubljanskega velesejma pridobiti vedno nove raz-stavljalce in posetnike iz tu- in inozemstva in da se bo razširil glas o ljubljanskem mednarodnem sejmu daleč izven mej naše domovine v prospeh Ljubljane, Slovenije in države.
Politični pregled.
Zadnji čas je bilo v ospredju vprašanje, kaj počne Stjepan Radič, vodja hrvatske republikanske seljačke stranke, v inozemstvu. Listi so poročali, da je Radič skušal doseči v Londonu, da bi ga sprejela predsednik angleške vlade Bald-win in minister za zunanje zadeve lord Curzon. Z obeh mest pa so mu odgovorili, da se angleški ministri ne žele vmešavati v notranjo politiko kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in da zaradi tega ne smatrajo za oportuno, da bi se z Radičem dogovarjali. Kakor poročajo listi, je Radič naletel na enak sprejem v uredništvu londonskega lista »Times«. Radiča je sprejel glavni urednik »Timesa« in ga poslušal. Ko je Radič ponovno zaprosil za sprejem, mu je glavni urednik odgovoril, da se . mu ne zdi potrebno, še enkrat se sestati ž njim, ker mu je Radič že enkrat vse razložil. Angleški list »Near East« piše, da Radič ne more pričakovati velike koristi od svojega pose ta v Angliji. Angleško javno mnenje ima sicer simpatije za blažji centralistični sistem, kakor je predviden v sedanji ustavi SHS., toda na drugi strani angleško javno mnenje nima simpatij za republikanizem, niti. potrpljenja za intransigentno politiko, ki se poslužuje jadikovanja in pretiranega jezika ter zahteva nemogoče, mesto da poizkuša pameten sporazum. Radičevi pristaši bodo odločili, ali je Radičeva odsotnost koristna za njihovo stvar ali ne. Morda upajo, da se bo ta vpliv povečal z ustvarjanjem osebnih zvez med Radičem in britansko vlado. Te kombinacije je treba odločno razčistiti, ker se Britanija ne želi vmešavati v notranjo politiko kraljevine SHS. V njenem interesu je, da kraljevina SHS sama izgladi politična nesoglasja in doseže stvarno edinstvo ter da začne z gospodarskim napredkom. »Manchester Guardian« pravi, da je Radič uva-ževanja vreden mož, ki se že od davna bavi s politiko in ki je zadnja leta postal zastopnik neodvisne Hrvatske in zagovornik federalističnega ustroja države SHS proti srbskemu centralizmu. Radič na-glaša, da je bila sedanja ustava hrvatskemu narodu usiljena in jo je zato zavrgel. Srbi so ga zaradi tega zaprli kot protidržavnega agitatorja, toda njegove ideje so dobile oporo v narodu in na protest Hrvatov je bil izpuščen na svobodo. Od teda,] je vse močnejše republikam
sko gibanje med hrvatskim narodom.
Po poročilih iz Budimpešte poslovni odpravnik angleškega poslaništva odločno zanika vse vesti, da bi bilo dalo poslaništvo Velike Britanije vizum in potne dokumente Stjepanu Radiču za njegovo potovanje v London. Belgrajska vlada je izdala o tej zadevi komunike, ki pravi: »Zadnje dni so budimpeštanski listi priobčevali razne vesti o korakih naše vlade proti angleškim diplomatskim uradnikom v Budimpešti in proti uradnikom angleškega konzulata v Zagrebu, in sicer v zadevi Radiča. Poblašče-ni smo izjaviti, da ne samo,- da ni bil storjen noben korak v tem smislu, ampak da tudi v uradnih krogih nihče ni mislil na tak korak, ker se obče ni sumilo o pravilnem postopanju angleških uradnikov. Tendenca mažarskih listov je, da priobčujejo razne izmišljotine o naši državi.«
Namestnik ministrskega predsednika dr. Velizar Jankovič je pretekli teden v Belgradu izjavil novinarjem, da posveča vlada Radičevemu postopanju vso pozornost. Pod vzela je vse potrebne korake, da se vsem osebam, ki delujejo proti obstoječemu zakonitemu stanju v državi in sploh proti interesom naše države, pokaže strogost zakonov. Tej zakoniti odgovomosti se ne odtegne nihče, pa naj zagreši krivico v državi ali izven nje, sam ali v družbi.
Minister dr. Velizar Jankovič je bil minule dni tudi v Ljubljani na katoliškem shodu, na katerega je prišel tudi predsednik narodne skupščine Ljuba Jovanovič. Ob tej priliki so se pojavili v časopisju, zlasti v belgrajskih listih, glasovi o razkolu med dr. Koroščevo stranko in Radičem. Belgraj. »Politika« poroča o pogajanjih zastopnikov radikalne stranke v Ljubljani z zastopniki SLS glede vstopa v vlado. »Politika« piše med drugim: »Ali se bo radikalom posrečilo najti več skupnih točk s klerikalci, bo odvisno od sprejetja radikalnih predpogojev, katere je g. dr. Jankovič priobčil g. dr. Honjecu ob priliki njegovega prihoda v Beograd. Ako se poleg vsega tega upošteva še držanje dr. Korošca v Ljubljani napram kralju in predstavnikom vlade, se lahko predpostavlja, da je na tem prvem sestanku dr. Jankoviča z dr. Korošcem moralo priti do nekega sporazuma, četudi ni potrebno, da bodi ta sporazum tudi .končno vel j a ven, ker to, o čemur se je dr, Jankovič razgovarjal z dr. Ko-
rošcem, mora dobiti odobrenje tudi v plenumu sedanje radikalne homogene vlade, ki upa, da bo tudi radikalni klub odobril novo politično orijentacijo. V vsakem slučaju bo ta dogodek velikega pomena. Popolna ločitev slovenskih klerikalcev od Zagreba bo konsolidirala ne samo položaj vlade, temveč tudi splošni položaj v državi. Osamljeni in zmedeni vsled Radičevega bega se bodo pristaši Hrvatske Republikanske Seljačke Stranke videli v nepričakovanem položaju. Ker ni razloga dvomiti v resnost energičnih mer, ki jih vlada pripravlja proti zagrebškim separatistom, si moramo biti na čistem o tem, da lahko v kratkem času nastane važen preokret pri sedanjih voditeljih hrvat-skega naroda.«
Godi se torej to, kar smo mi že davno napovedali. Tudi radikalna »Tribuna« prinaša razgovor svojega dopisnika z nekim vplivnim članom dr. Koroščeve stranke, ki je izjavil, da izstopi SLS iz federalističnega Moka in prične samostojno akcijo. Listi SLS molče, iz česar se more sklepati, da je dr. Korošec pripravljen zapustiti Radiča, kajti . molčeči pritrjuje. Z ozirom na šviga — švaga — politiko1 SLS, je to tudi pričakovati, dasi je dr. Korošec še začetkom julija zatrjeval na seji vodstva SLS, da bi bilo taktično slabo, ako bi šla SLS mimo Zagreba.
Kakor vsa znamenja kažejo, bomo kmalu videli klerikalne republikance in avtonomiste pri vladnih jaslih. Mi jim le želimo dober tek, zakaj pri zobanju vladnega ovsa in koruze vsaj drugih ne bodo zmerjali ,s srbskimi hlapci.
*
Pogajanja med Jugoslavijo in
Italijo. Zunanje ministrstvo je uradno objavilo, da je že italijanska „Agenzia Stefani“ demantirala vest, da se je naši vladi stavil ultimat za rešitev reškega vprašanja. Italijanska vlada je samo želela, da paritetna komisija konča svoje delo do konca tega meseca. Tudi naša vlada želi, da se to vprašanje reši čimprej. Očitki italijanskega tiska, da se rešitev z naše strani zavlačuje, so neosnovani. Paritetna komisija dva meseca sploh ni delala, ker so se pogajanja vodila direktno med vladama. Seje so se nadaljevale dne 2. avgusta t. m., 8. avgusta pa je italijanska delegacija izročila svoj zadnji predlog z izjavo, da se seje nadaljujejo dne 21. t. m., da more jugoslovanska delegacija stopiti v stik s svojo vlado. Naša delegacija ni takoj odpotova-
la, ker je morala dobiti prej gotova pojasnila od Italijanov. Dne 17. avgusta so Antonijevič, dr. Ry-baf in Rašič odpotovali v Aix les Bains in poročali ministrskemu predsedniku Pašiču in zunanjemu ministru dr. Ninčiču. Naši delegati so se vrnili 22. avgusta v Rim ter se je po osebnem sestanku šefov obeh delegacij vršila 24. t. m. oficijelna seja. Ne more torej biti govora o zavlačevanju, marveč so pogajanja v kratkem času precej napredovala. Prvotna ostrina se je precej oblažila. Položaj naše delegacije je toliko težji, ker more samo brzojavno občevati s svojo vlado in samo izjemoma priti z njo v osebne stike, dočim se italijanska delegacija po vsaki seji razgovarja z vsemi kompetentnimi faktorji. Končno pa tudi italijanska delegacija sama ni mogla pričakovati, da se bodo njeni predlogi od 8. t. m. sprejeli brez diskusije. Naša delegacija v Rimu in njen predsednik dr. Ribar uživa zaupanje vlade ter so neosnovane vesti o zamenjavi g. dr. Ribara. — Kakor se poroča, je naša vlada odgovorila italijanski, naj prevzame za eno leto paritetna komisija upravo reške države, dokler se ne uredi Statut reške države. Ako se tekom enega leta ne bi dosegel popolen sporazum o Reki, bi se dal problem v razsojo predsedniku švicarske republike v smislu rapallske pogodbe. V tej točki se strinja odgovor naše vlade z Mussolinijevim predlogom. Politično in administrativno oblast bi prevzela paritetna komisija in ne Italija, kakor zahteva Mussolini. Upravo železnic in pristanišča bi izvrševala paritetna komisija, pristanišči Baroš in Delta pa ostajata pod suvereniteto kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev brez vsake omejitve od dne podpisa sporazuma o Reki.
Nemčija. Nemški kancelar dr. Stresseman je imel pretekli teden pri neki prireditvi nemške indu-strijsko-trgovske zveze važen političen govor, v katerem je opozarjal na ukrepe vlade, da ustanovi devizni fond, stabilizira marko in sanira državne finance. Kljub strogim odredbam glede imovinskih pravic pa je sanacija državnih financ nemogoča, ne da bi bili prej rešeni zunanjepolitični problemi. Za svobodo nemške zemlje, za ohranitev nemške suverenosti, za konsolidacijo nemških razmer se vladi ne zdi prevelika žrtev, ako ponudi del nemškega gospodarstva kot produktivno jamstvo za izvršitev nemških reparacijskih obveznosti. Ker francoska vlada goji iskreno
misel, da dobi pozitivno jamstvo za nemške dajatve po preteku moratorija, bi pač lahko našla pot k sporazumu z Nemčijo. Ta pot pa ne sme biti ločitev Poruhrja in Porenja od Nemčije. Za Nemčijo ne obstoji nobeno porensko vprašanje, ki bi ga bilo mogoče rešiti v mednarodnem okviru. Dr. Stressemanu je izjavil, da sprejema z zadoščenjem na znanje izjavo francoskega ministrskega predsednika, da nima političnih, niti osvojevaLnih namenov. S to izjavo pa ni mogoče združiti „načina rešitve, ki govori o gospodarski in politični odcepitvi Poruhrja in renskih dežel in ki zapira pot rešitvi, ki bi jo Nemčija mogla sprejeti. Nemčija upa, da bodo zavezniki v okviru skupnega sporazuma med seboj in z Nemčijo našli pot, ki bo spravila v sklad upravičene zahteve nemškega gospodarskega razvoja. Dr. Stressemanov govor je napravil v Franciji dober vtis in se smatra za dokaz, da hoče nemška vlada doseči odkrit sporazum s Francijo. Francoski listi izražajo le obžalovanje, da se državni kancelar ni izrazil natančno o reparacij skem vprašanju in obljubil, da se ustavi pasivni odpor. Dr. Stressemanov govor pomenja korak k_ zboljšanju položaja. Angleški ministrski predsednik Baldwin je potoval v Pariz, kjer se je sestal s Poincarejem. Oba državnika sta se posvetovala o rešitvi perečega nemškega vprašanja.
Mir s Turčijo. Angorska narodna skupščina je z 215 proti 20 glasovom ratificirala mirovno pogodbo, sklenjeno v Lausanni. Turški guverner v Carigradu je zavezniškim vrhovnim komisarjem objavil sklep angorske narodne skupščine, ki so ga sporočili poveljnikom zavezniških čet, ki so dobile ukaz, da mesto izpraznijo. Izpraznitev je bila takoj odrejena. Turške čete vkorakajo v mesto šele. po popolnoma končani izpraznitvi.
iz Goriškega.
Ce premotrivamo narodnostne razmere Slovencev na Goriškem z onimi pod nekdanjo avstrijsko vlado, vidimo grozno nasilstvo italijanske vlade, da naravnost negacijo slovenstva, slovenske narodnosti. Ob času prevrata so Italijani obljubljali Slovencem na ogromnih plakatih z velikimi črkami v slovenskem jeziku rešenim iz avstrijske sužnjosti srečno bodočnost pod svobodnim soln-cem Italije in njihovo peterožarno zvezdo. Toda zopet se je izkazala
starodavna italska hinavščina in peklenska lažnjivost. Evo dokazov!
Pred letom 1918. si smel, da imel si pravico, rekurirati tudi na Dunaj — centralni vladi — v svojem maternem jeziku, in sicer z uspehom. Saj so tam imeli v mnogih uradih tudi slovenske, vsaj slovenščine zmožne uradnike. Danes mora slovenski župan pod italijansko vlado celo svoj dnevnik voditi v italijanščini, četudi je ni zmožen. Ukaz je ukaz! Gorje županu, ki bi se uprl! Takoj dobi naslednika v osebi kakega fašistov-skega komisarja in lahko si mislimo posledice za odstavljenega župana in zlasti za kako zadolženo občino, kakor so večinoma vse.
Avstrija celo štirirazrednicam ni vsiljevala nemščine, a pri nas uči sedaj že na enorazrednici italijanski maestro nedolžno deco prepevati arditsko himno. Močno se je okrepila italijanska ideja tudi 29. junija, — na sv. Petra dan, — ko so otroke, iz vsake šole vsaj po enega, tirali v Rim na grob neznanega vojaka, med tem ko so doma šest do dvanajsr-letni šolarski junaki prisegali pri italijanski trobojnici večno zvestobo in vdanost Veliki Italiji, seveda v laškem jeziku. Če taka prisega ne drži, potem ... !
In kako je sedaj pri sodnijah? Svoj čas bi bili smatrali ža kulturen škandal, ako bi sodnik ne dal prilike obtožencu, da se zagovarja v svoji materinščini, temveč bi ga silil, da poda svojo izpoved v jeziku, ki bi ga ne bil zmožen. Pojdimo le sedaj v Gorico na okrožno sodišče! Lahko se ti primeri, da srečaš v sodni dvorani sodnika zmožnega slovenščine, advokata Slovenca, priče Slovence .. pa, ako hočejo pričeti razpravo, si morajo poiskati tolmača, da se ves akt izvrši v uradnem jeziku — sveti italijanščini. Za poč't! In tako je po vseh uradih! V Avstriji je bilo vsaj uradno priznana enakopravnost jezikov, a v Italiji je slovenščina proglašena za tnj jezik — lingua stramera.
Svojedobno so imeli obrtniki, gostilničarji, sploh vsaka firma, na svojih hišah napise v njim ljubem jeziku. A sedaj — Bog ne daj! Napisi morajo biti tudi v krajih, kjer ni nobene italijanske duše, dvojezični, in smer črke do milimetra enake, seveda italijanske na prvem mestu.
Med živimi bitji smatra Italijan za najnevarnejši objekt slovensko inteligenco, v prvi vrsti kajpada duhovščino, ki je edina v celoti ostala zvesta svojemu narodu in ni iskala zavetja pred laškimi zatiralci v Jugoslaviji po zgledu mnogoterih drugih, ki bi radi in so tudi postali na-
rodni mučeniki brez trpljenja. Med mrtvimi stvarmi je pa Italiji najnevarnejša slovenska trobojnica, katere se Italijan bolj boji kakor hudič križa. Mimogrede bodi omenjeno, da mi Slovenci sploh nimamo pojma, kako Italijan obožuje svojo bandiero. Ali ni ukazano, da morajo šolarji dvakrat na teden defilirati mimo trikolore in jo pozdravljati? Naravno je, da italijanska duša ne prenese nobene druge trobojnice. To je že malikovanje :	mi prisegamo pri Bogu,
a oni pri zastavi!
Najžalostnejše je, da je italijanski nacionalizem prodrl celo v svetišče Gospodovo! Verno ljudstvo kar ni moglo doumeti žalostne novice, da so njemu tolikanj priljubljeni oo. kapucini pregnani iz njihovega večstoletnega samostanskega zatišja v Gorici in da čaka ista usoda tudi druge sinove sv. Frančiška v starodavnem svetokrižkem samostanu na Vipavskem. Do 70.000 sv. obhajil se je na leto podelilo v prenovljeni kapucinski cerkvi v Gorici! Ta številka pove jasno, kaj so bili slovenski kapucini slovenskemu ljudstvu na Goriškem. Kaj pa bodo italijanski patri ljudstvu, kaže že sedaj mazna cerkev s praznimi spovednicami. Čuje se, da se je stvar odločila preko običajnih instanc. Težak odgovor čaka vsekakor pred Bogom tiste Judeže med italijansko duhovščino, ki so zakrivili pregnanstvo slovenskih kapucinov s svojimi hudobnimi informacijami pri rimski kuriji. Ali niso usmiljenja vredni tisti Slovenci in Hrvatje v Istri, katerim je odvzeta celo božja beseda v maternem jeziku in ki si morajo celo svojo vest olajševati v tujem jeziku? Da bi ne bila resnična sledeča anekdota, ki se je prigodiln. v Istri! Pripoveduje se o nekem ljudem vsiljenem italijanskem duhovniku, ki ne zna niti besedice hrvatski, da se je posluževal svoje služkinje kot tolmača pri spovedovanju. Sam „pobožni“ Mussolini se je začudil, ko je izvedel za ta slučaj! Bog se usmili in reši to ljudstvo!
Oglejmo si še gospodarske razmere! Ljudje pravijo: „Odkar je ta Lah tič, pa ni poštenega vremena!“ Po vipavski dolini jih zdelava burja, drugod pritiska suša; kadar suše ni, so nalivi, tako, da že par let ni nobene splošno dobre letine. Še bolj kakor slabe letine ogrožajo gospodarsko stanje zaprte meje. Vino, poglavitni vir dohodkov, je šlo včasih na Dunaj in Prago po dobrih cenah. Sedaj ga morajo ali popiti doma ali pa prodajati po nizkih cenah, posebno ob dobri letini — kakor lansko leto. — Za sadje so ljudje preje dobili na lahek način lepe denarce; tudi
to se je zasukalo. Gorenjec more ob zidu svoje hiše zrastle marelce prodati celo po 80 kron, a v Vipavski dolini so ljudje prisiljeni prodajati jih po 60 centesimov do 1 lire, kar je v našem denarju precej manj kot 80 kron. In tako je z vsem. — Nič čudnega ni, ako si ljudstvo želi pomagati z begom v Ameriko, ali kaj, ko je število teh srečnih in izvoljenih tako zelo omejeno. Davki postajajo čim dalje neznosnejši. Pri vsakem litru plačaj 20 cent. davka! Če hočeš žganje kuhati, pa boš plačal 5—6 lir od litra! Izžemajo povsod, kjer se da; ubogi kmet pa plačaj! Sploh se Čuti, da lezemo v kolonske razmere. V mnogih krajih že sedaj ljudstvo globlje tiči v dolgeh kakor pred vojsko.
S kraljem Davidom vzdihujemo: Odkod nam bo prišla pomoč?
POLITIČNE VESTI.
r+’ SLS in Radie.1'Belgraj. »Vreme« je poročalo te dni, da se je 23. t. m. vršila v Ljubljani seja vodstva klerikalne stranke, kateri je prisostvoval tudi njen vodja dr. Korošec. Na seji se je razpravljalo o stališču klerikalne stranke povodom odhoda Stjepana Radiča v inozemstvo. Radikalna »Tribuna« je poročala, da so se 22. t. m. vršila v Zagrebu posvetovanja Radičevih pristašev. Teh posvetovanj so se udeležili tudi delegati klerikalcev in muslimanov. Razpravljalo se je o splošni situaciji ter so posebno klerikalci bili ogorčeni radi Radičevega bega. Sklepi federalističnega bloka se drže v največji tajnosti. Vendar pa je več nego gotovo, da bodo muslimani in klerikalci izstopili iz bloka in začeli separatno akcijo. V bloku samem pa je mnogo nezadovoljnežev, ki prete, da se odcepijo in ustanove novo stranko. »Slovenec« je poročal, da se je 23. t. m. vršila v Subotici seja bunje-vačko-šokačke stranke, na kateri se je razpravljalo o tem, kakšno stališče ima zavzeti stranka napram potovanju Stjepana Radiča v inozemstvo. Storil se pa ni noben skep, ker hoče stranka, počakati na sklep vodstva SLS., po katerem bo uravnala bunjevačko-šokačka stranka svoje stališče. Nadalje poroča »Slovenec«, da je predsedstvo HRSiS dobilo dva pisma od Radiča iz Londona, eno od 21., drugo pa od 22. avgusta, v katerih javlja, da je prišel v stik z mnogimi uglednimi angleškimi političnimi osebami ter jih informiral o hrvatskih razmerah in da vlada v Angliji veliko zanima-
nje za naš notranjepolitični položaj. Iz pisem se pa razvidi, da Radič dosedaj še ni prišel v stik z zastopniki angleške vlade. — Kakor je videti iz raznih vesti, iščejo klerikalci pota, da bi zajadrali v vladni veter. Bogve, kakšna bo tista avtonomija, ki jo bodo v novi struji dosegli?
+ Pogajanja med radikali in
klerikalci. Belgrajska »Pravda« doznava iz vladnih krogov, da pride koncem tega tedna v Belgrad dr. Korošec, da nadaljuje razgovore z radikalci glede vstopa klerikalne stranke v radikalsko vlado.
+ Likvidacija pokrajinske uprave v Zagrebu. Pokrajinska uprava v Zagrebu je dobila iz Belgrada ukaz, da v najkrajšem času izvrši vse posle, ki se tičejo administrativne razdelitve države. Vsi odseki zagrebške pokrajinske uprave delajo na razdelitvi spisov in budgeta. Pravijo, da bo v najkrajšem času prišel iz Belgrada tudi ukaz za likvidacijo klerikalne avtonomistične politike v Sloveniji. Ubogi klerikalni avtonomisti!
+ Pričetek parlamentarnega dela. Finančni odbor bo imel sejo 3. septembra. Na tej seji bo finančni minister predložil proračunske dvanajstine za oktober, november in december. Do tega časa vsaj moramo počakati, da bomo videli, kakšno pozicijo bodo zavzeli naši klerikalci v svoji opoziciji proti vladi. Po vseh znamenjih se sodi, da se bodo vrnili k svojemu staremu načelu: V Bel-gradu centralisti, doma avtonomisti!
+ Povratek ministrskega predsednika Pašiča. Kakor poročajo, se min. predsednik Nikola Pašič vrne v Belgrad okoli 10. septembra. Pašič je imel v Parizu važne politične sestanke s francoskimi državniki. Ko se vrne Pašič v Belgrad, bo padla odločitev vlade glede ukrepov proti Radiču in njegovi akciji v inozemstvu. Ob tej priliki se bo bržkone tudi odločilo, ali se dr. Korošec loči od Radiča in približa radikalni stratiki.
'-F Redukcija uradništva. V ministrstvu za agrarno reformo je bil pred dnevi podpisan ukaz o redukciji večjega števila nižjih uradnikov pri agrarnih uradih na podlagi člena 76 zakona o civilnih uradnikih. Star pregovor pravi:	Male
obešajo, velike spuščajo.
I‘+ Združitev slovenske samostojne kmetijske stranke z zemljoradni-ki. Listi poročajo, da so se povodom kongresa v Čurugu sestali poslanci zemljoradniške stranke in zastopniki slovenskih kmetijcev. Sklenili so, da se spoje v eno politično skupino. Slovenci sprejemajo program
zemljoradniške stranke z nekaterimi izpremembami. Sklenjeno je bilo, da slovenski kmetijci ohranijo pokrajinsko organizacijo saveza zemljoradnikov. V smislu sporazuma bo poslanec Pucelj takoj vstopil v zemljoradniški klub. Slovenski kmetijci pošljejo v glavni odbor zemljoradniške stranke svoje delegate.
+ Nov minister za socialno politiko. Dne 24. avgusta je bil podpisan ukaz, s katerim se imenuje za ministra za socialno politiko narodni poslanec dr. Dušan P e 1 e š , ki je bil naslednji dan zaprisežen in je takoj prevzel posle.od dr. Nirfka Periča, ki je bil do sedaj namestnik ministra v tem resortu.
-F Razmejitev med Jugoslavijo
in Rumunijo. Pred dnevi se je dosegel definitivni sporazum glede določitve meje na suhem med Jugoslavijo in Rumunijo. Prihodnje dni se bo proučevalo vprašanje razmejitve na Donavi.
T?
INOZEMSKE VESTI.
*	Umor bivšega bolgarskega poslanika. N,a bivšega posl. Stambolijiski -jeve vlade Daskalova je bil v Pragi izvršen atentat. Atentator neki 26-letiii Ata n a,s Nikolov iz Sofije, je izstrelil proti njemu štiri strele iz revolverja. Dva strela sta težko ranila Daskalova, ki je na poti v bolnišnico izdihnil. Njegov spremljevalec dr. Bojadjev je bil le lahko ranjen. Atentator je bil prijet.
*	Odprava vizuma na potnih listih. Praška »Tribuna« poroča, dia bodo na prihodnji konferenci male antante v Marijinih Lažnih razpravljali tudi o tem, da se odpravi vizum na. potnih listih v prometu med državami male antante.
*	Praška vlada prepovedala bikoborbe. V času sedanjega velesejma v Bratislavi so nameravali tamkaj prirejati tudi bikolborbo. Prišlo je tja več toreadorjev in njihovih spremljevalcev.. Praško ministrstvo notranjih zadev je iz humanitarnih razlogov prepovedalo bikoborbe in je o prepovedi obvestilo ministrtsvo za Slovaško v Bratislavi, ki je ukrenilo nadaljnje odredbe. Podjetja so vložila proti državi tožbo na plačilo odškodnine v znesku četrt milijona ČK.
IlllgläfflHBfflBEllESIlSIESS
naročajte in razširjajte „[judslii tednik“!
DNEVNE VESTI.
— Umrla je pretekli teden v Mirni na Dolenjskem ga. Neža Kolenc v 73. letu starosti, mati ravnatelja gospoda Fr. Kolenca v Ljubljani ter trgovca g. Kolenca v Mirni. Pogreb se je vršil v soboto. Spoštovani rodbini naše iskreno sožalje!
— Kralj Aleksander v Mariboru. V torek popoldne je došel kralj Aleksander v spremstvu (princa Arzena v Maribor, da si kot pokrovitelj indu-strijsko-obrtne izložbe ogleda prireditev. Po ulicah, okrašenih v državnih in narodnih zastavah, zlasti pa še pred razstaviščem se je nabrala ogromna množica ljudi, ki je prirejala kralju na vsej poti skozi mesto burne ovacije. Pred vhodom so pričakovali kralja civilni in vojaški dostojanstveniki. Kralja je pozdravil v imenu mesta Maribora župan Grčar, na razstavišču pa predsednik upravnega odbora Križnič. Kralj si je nato ogledal razstavo ter je za vse izdelke našega obrtništva in industrije kazal živo zanimanje in se o njih zelo laskavo izrazil. Po razstavi se je kralj s princem Arzenom med navdušenim vzklikanjem prebivalstva v avtomobilu povrnil zopet na Bled.
Otvoritve ljubljanskega velesejma is e udeleži v soboto dopoldne tudi kralj Aleksander.
— Obisk iz Srbije na ljubljanskem velesejmu. Upravi ljubljanskega velesejma je prijetna dolžnost naznaniti, da je obisk kupcev iz Srbije prijavljen v tako visokem številu, kot še nikako leto poprej. Odlični srbski listi se zavedajo važnosti ljubljanskega velesejma y svrho medsebojnega zbli-žanja gospodarskih krogov iz cele naše države, kar je v največjo korist narodnemu gospodarstvu naše mlade kraljevine in opozarjajo z mnogobrojnimi noticami tamošnje pridobitne kroge na ljubljansko prireditev. En sam list v Belgradu rovari proti velesejmu ali iz neinformiranosti ali šovinizma, vendar pa to nima pomena na resno srbsko javnost. Pride čas, pride tudi drugo prepričanje.
— Dr. Milim Ogrizevič +. V soboto je umrl v Zagrebu odlični hrvatski pisatelj in dramatik Milan Ogrizovič, znan kot avtor priljubljene drame »Hasanagin ica«.
t Gospa Danica Hristićeva, V torek ponoči je na Bledu nenadoma preminula, zadeta od srčne kapi, gospa Danica Hristićeva, prva dvorna dama kraljice Marije. Pokojnica je bila znana kot vneta delavka na karitativnem Polju. Bila je predsednica »Narodnega ženskega zaveza«. Njej gre zasluga, da se je kraljica zainteresirala za »Dečji dom« v Ljubljani in mu darovala 50 tisoč dinarjev. Z njenim prizadevanjem je Imela prireditev »dečjega doma« na
Somišljeniki, prispevajte v tiskovni sklad!
Bledu velik gmotni uspeh 31 tisoč dinarjev. Časten ji spomin!
— Podpora oškodovancem po toči. Minister za kmetijstvo je zahteval od finančnega ministra kredit, da bi mogel izplačati podporo poljedelcem, ki so bili oškodovani po toči. Finančni minister je njegovo zahtevo odklonil.
— Zadnja številka »Ljudskega tednika« od 23. avgusta je bila pomotoma označena kot 30., a velja kot 29., kar naj p. n. naročniki blagovolijo upoštevati.
— Verske vaje v srednjih šolah.
Ministrstvo prosvete je izdalo na vsa ravnateljstva srednjih šol ukaz, naj ravnatelji pazijo, da gojenci obiskujejo službo božjo.
— Avtomobilska nesreča pri Rogaški Slatini. V nedeljo popoldne se je zgodila med Radečami in Rogaško Slatino težka avtomobilska nesreča. Tovarnar Salomon Abraham iz Pančeva v Vojvodini se je odpeljal popoldne s svojo ženo Gizelo, svakom Edom Bernsteinom in njegovo ženo Rozalijo iz Rogaške Slatine proti Radečam, kjer ima tovarno kož. Avtomobil je drvel z največjo naglico. Nekaj kilometrov od Rogaške Slatine je oster ovinek. Šofer je prekasno opazil nevarnost in ni mogel več zmanjšati brzine. Avtomobil se je na ovinku zvrnil v jarek in pokopal pod seboj celo družbo. Gizelo Abraham so potegnili izpod avtomobila mrtvo; njeno telo je bilo popolnoma zmečkano. Uradnik Edo Bernstein in šofer sta bila samo lahko ranjena, tovarnar Salomon Abraham in Rozalija Bernstein pa sta debila težke poškodbe. Gizela Abraham je bila stana okoli 60 let. Šoferja so orožniki aretirali in ga izročili sodišču.
— Tihotapstvo s saharinom v Celju. Dne 17. t. m. je v celjski kavarni »Evropa« v spremstvu domačih redarjev komisar železniške policije v Zagrebu g. Tkalce vič aretiral celjskega carinika Evgena Grünwalda in njegovo soprogo. V zadnjih 14 dneh je komisar Tkalčevič izsledil na zagrebškem kolodvoru ponovno večje množine saharina in cigaretnega papirja, vedno zavito v stare cunje. Vsega skupaj je našel tako 13 zabojev tega vtihotapljenega blaga. Zagrebška policija je uvedla takoj tajne poizvedbe in posrečilo se ji je dognati lastnike saharina in eigaretnega papirja v osebah bosanskih Židov Bar uh a Lowija, Finzi Mayerja in drugih. Preiskava je dognala, da vodijo niti tihotapstva tudi v Celje, kjer se pogosto carini za Zagrel) namenjeno blago. S pomočjo celjske policije je bil kmalu ugotovljen glavni krivec Evgen Grünwald, ki je sprva
tajil vsako krivdo, končno pa priznal, da je na celjskem kolodvoru, kjer je opravljal carinjenje poštnih pošiljk, prikril za Zagreb namenjene pošiljat-ve saharina in cigaretnega papirja ter jih pošiljal nezacarinjeme v Zagreb. Poslal je samo v zadnjih štirinajstih dneh 18 zabojev, ki predstavljajo več-miljonsko vrednost. Dobil je zato 25 tisoč dinarjev »nagrade«. Pri hišni preiskavi so našli pri njem 30 tisoč dinarjev, ki jih je bržčas tudi nabral s podkupninami. V Celju je splošno znano, da živi Gtriinwald, ki je Žid iz Osijeka, njegova žena pa mažaraka Židinja, silno razkošno im potratno. Preiskava o aferi se nadaljuje. Niti vodijo deloma v Zagreb, deloma pa v Maribor, kjer je tudi kompromitiranih več oseb. Grünwaldovo ženo so začasno izpustili, Grünwald sam pa pride bržkone že pred jesensko zasedanje celjske porote.
— Griže. Posestnikov sin Franc Tepež in njegov oče sta se sprla, oče je potegnil nož ter zadal Francetu smrtno rano.
— Spremeba posesti. V nedeljo 26. t. m. je kupila tvrdka Dolenc in Hudovernik Prymovo tovarno meril na Polzeli. Last omenjene tvrdke je tudi graščina Prebold.
— Cerkev zgorela. Prejšnji teden je nastal v podstrešju cerkve v Bači požar, ki se je tako hitro razširil, da je zgorela cerkev in še štiri druga poslopja do tal. Škoda znaša 3,000.000 Din.
— Češkoslovaški industrijalci v Jugoslaviji. Češkoslovaški industrijalci prirode' meseca oktobra reprezentativno potovanje v Jugoslavijo. Obiskali bodo vse važnejša industrijska središča kakor Maribor, Ljubljano, Jesenice, Tržič, Zagreb, Karlovec, Belgrad, Zenico, Sarajevo, Split in nekatera druga dalmatinska mesta, Gostje, okolo 300, sl ogledajo tudi falsko elektrarno in tovarno za dušik v Rušah. V Belgradu is c bo vršila velika konferenca z jugoslovanskimi gospodarskimi krogi.
— Za one, ki potujejo v inozemstvo. Naši državljani, ki potujejo z našimi pravilnimi potnimi listi v inozemstvo, smejo vzeti s seboj: v Švico 3000 francoskih frankov in 1000 Din; v Italijo 3000 lir in 1000 Din; v Č e hoški-vaško 3000 češkoslovaških kron in 1000 Din; v Francijo in Anglijo 3000 francoskih frankov in 1000 Din; v Nemčijo, Madžarsko, Poljsko, Rumiunijo in Bolgarijo pa v valuti omenjenih držav 3000 Din in 1000 Din v naši valuti.
— Stavka naših mornarjev v Jadranu je končana.
— Novo delniško brodarsko društvo. Na podlagri sklepa ministrskega sveta z dne 22. t. m., je pooblaščen minister za promet, da osnuje privilegirano delniško brodarsko društvo. V to brodarsko društvo bo razven tega, da se mu bo prepustil celokupni plovni park, kakor tudi vse obstoječe zgradbe in materijal na osnovi komisijske cenitve, lahko vstopilo tudi srbsko pooblaščeno brodarsko društvo, kakor tudi ostala privatna domača brodarska društva in lastniki brodov s svojim parkom in sicer ravuotako na podlagi komisijske cenitve, ako se zato prijavijo ministrstvu za promet najpozneje do 1. oktobra. S strani vojnega ministrstva za promet je določena komisija za pregled poškodovanih brodov v naših pristaniščih v Dalmaciji. Ta komisija je odpotovala v Dubrovnik. Ta komisija bo obhodila vse naše luke, po povratku pa bo podala podrobno poročilo. Po tem poročilu se bo začelo takoj s popravi jen jeni brodov, ureditvijo luk, gradbo ladjedelnic in moderno ureditvijo obali.
— Čevlje kupujte od domačih to-varen tvrdke Peter Kozina z znamko Peko, ker so isti mriznano najboljši in najcenejši. Glavna žalova na debelo in drobno Ljubljana Bre" št. 20, ter Aleksandrova cesta št. 1.
Ljubljanski velesejem.
V soboto, dne 1. t. m. se slovesno otvori Ljubljanski velesejem, tretji v naši osvobojeni domovini. Tretjič bo slovenska pridnost, jeklena volja in stremljenje za čim večjim gospodarskim razmahom slovenske pokrajine žela priznanje, M pa ne bo samo njeno, ampak last cele, zedinjene domovine .
Govoriti, kakšne važnosti so ve-lesejmske prireditve za našo indu-jtrijo, je danes skoro brezpredmetno, ker je to že naši deci po šolah znano. Če je pa za velikega indu-strijca važno, da se seznani s kon-kurenčnimi proizvodi ostalih tu in inozemskih tvrdk, kaj šele pomenijo _ najraznovrstnejši predmeti obrti in male industrije za splošno medsebojno spoznavanje in izpopolnjevanje naj raznovrs tnej šili stikov. Občinstvo, navadno ne gospodarsko zainteresirano, pride na velesejem ter si ogleduje pestre izdelke in si kvečjemu zabeleži tvrdke, kjer si v nadrobmen nakupu more omisliti dopadajoče blago. Za trgovce in obrtnike pa je velese j m ski ogled povsem drugačen. Ti neposredno kupujejo ali pa premišljeno študirajo razstavljene predmete, jih primerjajo ter na podlagi
takega strokovnega ogleda razmišljajo o svojih bodočih nalogah in delih. Veliko je še mest po Sloveniji, kjer bi se lahko spričo pogonske vodne sile in drugih okoliščin mogle ustvariti cvetoče obrti in industrije. Ljubljanski velesejem je najboljši dokaz, kam lahko pridemo v najkrajšem času iz najskromnej-ših začetkov, ako se posvetimo podjetnemu in vstrajnemu delu. Ko ogleduješ posamezne razstave ude-ležnikov, se ti večkrat zgodi, da zamaknjen občuduješ vzorno skrbno in lično opremo, nehote se začneš zanimati tudi za tvrdko, za njen postanek in razvoj in končno za dušo podjetja, za lastnika, in našel boš tu ljudi, ki so takorekoč iz nič ustvarili z svojo neumorno podjetnostjo veliko podjetje. Njihovo srečno roko je podprl velesejem, ki jim je omogočil, da jih je svet spoznal in jim dal priliko, da se razširijo in zrastejo.
Tako se je ljubljanski velesejem doslej že izkazal kot veliki klicar samostojnega gospodarskega napredovanja slovenske pokrajine. Slovenija, ki je bila ob preobratu samo jezikovna skupina, se je razvila v gospodarsko enoto in ustvarjajočo pokrajino z veliko bodočnostjo. Še tik pred vojno je nudila prizor gospodarske razkosanosti. Po mestih je bilo nekaj male trgovine, industrija je služila tujcu. Slovensko trgovino in obrtništvo niso združevale centralne in enotne organizacije. Po svetovni vojni se je to razmerje temeliito izpremenilo. Slovenske dežele so dobile neko čudovito gospodarsko enotnost, ki je posledica politične osamosvojitve slovenskega naroda potom jugoslovanske državne svobode. Danes je naše slovensko ozemlje v splošnem jugoslovanskem nekaj posebnega. Predvsem je tu doma najagilnejše ekonomsko delovanje in najzavest-nejša organizacijska sila.
Eno kakor drugo ne bi bilo mogoče, ako bi v gospodarstvu ne živel «notni narodni duh našega prebivalstva, ki pojmuje novi položaj v državi treh bratov kot tekmovanje za velikimi dobrinami narodno gospodarskega in kulturnega življenja. Z ljubljanskim velesejmom pa ne dokumentiramo samo pridnost slovenskega naroda, njegovo podjetnost in tekmovalno silo, temveč tudi njegovo duševno in gospodarsko enotnost. Prebivalstvo, ki je bilo zmožno kot prvo v jugoslovanski državi uprizoriti velesejme, ki je v stanu organizirati gospodarski proces celokupne slovenske pokrajine na tako soliden in uspe-
šen način, da more tozadevno prednjačiti pred ostailimi pokrajinami države, zasluži upoštevanje in ugled, ki mu pripada po tej delavnosti v novi državni zajednici.
Ljubljanski velesejem dela sam od sebe za ta ugled slovenske pokrajine in njenega prebivalstva. Doslej se je izkazal kot najboljši organizator gospodarske skupnosti slovenskih dežel. Brez dvoma je, da bo ta gospodarska iniciativnost kmalu odjeknila tudi na kulturnem polju, tako da bomo upravičeno govorili o slovenski prestolnici, o beli Ljubljani kot središču in žarišču slovenskega gospodarstva in kulture. Niti eno niti drugo v svoji nedolžni bitnosti ne pomeni ločitve od ostalih gospodarskih in duševnih dogodkov jugoslovanskega naroda in države. Oboje znači prejkoslej za splošno narodno gospodarstvo tekmovanje slovenske pokrajine in prebivalstva z ostalimi pokrajinami naše države. Slovensko gospodarstvo, ljubljanski velesejem, Ljubljana kot slovenska prestolica, kot središče slovenskega jezika in duševnega življenja, hoče biti samo enakopravna edinica gospodarske in kulturne aktivnosti v popolni, neomejeni bratski zajednici z ostalimi pokrajinami države.
Lepo je tako, da se je v naši beli Ljubljani osredotočilo in organiziralo mogočno delovanje za napredek slovenskega gospodarstva, naše industrije, naše obrti in trgovine. Tudi v gospodarstvu je potrebna centralizacija v spodbujanju, samo ako se ta centralizacija razteza na ozemlje, ki je z gospo-darsko-geografičnega vidika enotno in zaokroženo. Povdarek ni tu na slovenskem pridevniku, temveč na gospodarski zaokroženosti podjetnosti in pridnosti, če bi tako zaokroženost, pridnost in podjetnost zmogla že danes katerakoli druga pokrajina, bi ji to prav nič ne ško dovalo.
Vse to samo ponavljamo, kar se je že preteklo leto naglašalo. Zdi se nam to za primerno sedaj, ko se otvarja ITT. ljubljanski velesejem, ki bo po obsegu in vsebini najpopolnejša gospodarska prireditev cele J ugoslavije.
Pametno je namreč, da zavračamo v skupni državi nenaravne separatizme. Toda enega se moramo okleniti s srcem in dušo, in to je separatizem podjetnosti, dela in aktivnosti.
Žilovo mlado voljo našega naroda, ki si hoče priboriti tako v gospodarstvu kakor tudi na ostalih
poljih človeškega delovanja prvenstvo, najiskrenejše pozdravljamo!
Z evharističnega shoda v Zagrebu.
Udeležence evharističnega kongresa v Zagrebu nam piše:
Evharistični kongres je nad vse pričakovanje veličastno uspel. Hrvatje so pokazali vsemu svetu, da so zavedni katoličani. Hrvatska metropola, mesto samo je bilo skoraj brez izjeme v praznični obleki: z razkošnih palač in ponosnih mestnih stavb raznih slogov so plapolale hrvatske trobojnice. Z oken so visele okusne preproge z razno-bojnimi okraski v najrazličnejših nijansah.
Nas Slovence so Hrvatje sprejeli z bratskim navdušenjem že na južnem kolodvoru. Tu smo se razvrstili in sicer, najprej moški v narodni noši, duhovščina, potem dekleta v narodni noši in Marijine družbe s svojimi zastavami. Na čelu sprevoda je korakala salezijanska godba, ki je svirala ljubke narodne slovenske pesmi. Posebno je zanimala Zagrebčane naša okusna narodna noša. Iz množice se je pogosto čul glas: „Živeli Slovenci, živele Slovenke!“ Med petjem ii godbo smo korakali po Ilici naravnost na Kaptol. Bilo nas je toliko, da jc moral tramvaj nad eno uro z obratom čakati. Dospevši na Kaptol nas je pred stolno cerkvijo uniatski škof Nyaradi z ljubeznivimi besedami pozdravil želeč, da bi se bratje Slovenci in Hrvatje na evharističnem shodu okrepili in oživeli v sveti veri.
Popoldne smo si ogledali hrvatsko prc-stoljco. Zvečer pa se je pričel shod v zmi-;.>u programa v posameznih cerkvah z cer-1 venimi govori. Nam Slovencem je bila od-kazana cerkev sv. Katarine; žal, da jc bila premajhna za toliko tisoč udeležencev. Pu vseh cerkvah so ob 9. izpostavili Najsve-tejše v celonočno čaščenje.
Vse cerkve, kjer jc bilo sv. Rešnje Telo i; postavljeno, so bile okrašene, tako zunanjščina kakor notranjščina. Celo noč so množice — smelo trdim, da nas jc bilo nad sto tisoč — molile in pele, čuli so se srčni vzdihi, prošnje in zahvale k evharističnemu Bogu. Spovednice so bile obkoljene celo noč in v nedeljo je na tisoče in tisoče vernikov prejelo sv. obhajilo. To je bila res sv. noč, blažena noč! Hrvatski narod je prihitel iz vseh nokrajin, kjer bivajo katoličani: iz Bosne, Dalmacije, Prekmurja itd. Kaj značilen je bil tale prizor: Tam od frančiškanske cerkve jc hitela gruča črno oblečenih žensk z resnim obrazom in v molitev zatopljenih proti kapitalski cerkvi. Ustaviva jih s prijateljem ter vprašava, odkod so in zakaj žalujejo. Odgovorile so: Umro nam je župnik, zato žalimo, bio nam je dobar gospodin. To je bil župnik in poslanec Evetovič v Baču. Hrvatski narod, kako je miloben, vdan in poln ljubezni do dobrega duhovnika!
Ponočno molitev je pač nekoliko motila nevihta, grom in dež, zlasti je lilo proti
jutru. Nekateri so, češ- saj ne bo popoldanske manifestacijske procesije, odhiteli s prvim vlakom proti domu.
Toda mahoma sc je začelo proti severu svitati in vremenski preroki so nam napovedali lepo popoldansko vreme. Niso sc varali. Solnce je zasijalo ter v par urah osušilo ulice; bili smo gotovi in se veselili popoldanske procesije. Neko skrivnostno razpoloženje je bilo opaziti pri vseh udeležencih. Tisočere množice so se zbirale na Kaptolu, stranski v odkazanih cerkvah, duhovščina pa v kaptolski zakristiji. Točno oh 4. so visoki cerkveni dostojanstveniki odkorakali s svojim spremstvom v katedralo, na čelu jim papežev namestnik, nuncij Pelegri-netti. Isti jc z Najsvetejšim dal blagoslov in otvoril sprevod. Prva je korakala vojaška godba, ki je svirala svete pesmi, za njo so bile uvrščene razne cerkvene družbe, belo oblečene deklice, noseč božje podobe, duhovščina in redovniki, dva plemiča ter okrog 30 cerkvenih dostojanstvenikov z mitrami na glavi, slednjič nuncij z Najsvetejšim pod baldahinom. Sledile so častite sestre redovnice in na tisoče in tisoče pobočnega ljudstva. Procesija je pasirala skoraj vse večje mestne ulice ter je trajala nad 4 ure. Ustavila se je na Jelačičevem trgu. Tam je bil postavljen veličasten oltar, okrog katerega so se razvrstile posamezne družbe s svojimi zastavami. Na oltar je postavil nuncij sv. Rešnje Telo in sedaj jc hrvatsko ljudstvo z duhovščino vred z vzvišenimi glasom izvršilo posvetivno molitev evharističnemu Srcu Jezusovemu. To je bil nepopis-Ijiv prizor. Bi! je vrhunec slavja. Slednjič je nuncij podelil z Najsvetejšim sv. blagoslov. Zopet smo se uvrstili ter odkorakali v svetlobi milijonskih lučic na trgu in hišah proti Kaptolu. V magično razsvitljeni katedrali smo prejeli zadnji blagoslov in veličasten evharističen shod je bil končan. Bogu v čast — in slavo hrvaškemu narodu!
Kmetijska dela v mesecu septembru.
Med najbolj imenitne svetnike, katere praznujemo meseca septembra, spada sv. Mihael in pratika trdi celo, da narekuje cene poljskim pridelkom: »Kakor veter Mihaela, žitna cena rast bo imela: Bolj ko veter se vzdiguje, višja cena na-rastuje; če pa veter ponehuje, tudi cena upaduje. Če pa kedaj to ni res, vedi, da je zmota vmes.« Torej Vsekakor kaže, priporočiti se sv. Mihaelu, da nam naredi letos take cene, katerih bo kmet vesel in katere bo tudi zmogel mestni škric — srednja pot je zlata pot.
Razna opravila. Krompir in repo poberemo dn spravimo v klet. Mlatev se začne. Očiščeno žito shranimo v žitarici in ga večkrat z lo-
pato premetemo. Žitarica bodi suha in zračna, kdor jo je dobro očistil in zadelal vse špranje, se mu ni treba bati, da se bojo lotili _ škodljivci njegove zaloge. Lan in konoplje moramo treti, sadje sušimo in zrelo sadje shranimo. Kleti prezračimo. Pripravi seme za jesensko setev. Seme naj bo zdravo.
Živino je treba dobro hraniti, ker jo bomo rabili za težka dela. Polagoma lahko preidemo od sveže krme na suho krmo na ta način, da primešamo sveži krmi nekoliko suhe. Štedi s krmo in misli na zimo! Izbrane slabe živali prodamo. Ovce, o katerih hočemo, da bodo že meseca februarja vrgle mlade, moramo že zdaj pripustiti k ovnu.
Na'vrtu. Vročina je prenehala in odslej bomo zalivali zmerom manj. Čebulo, česen in fižol poberemo, proti koncu meseca že lahko porežemo zelje in ga spravimo v klet ali jamo. Glavno opravilo bodi setev zimske solate, karfijola in drugih zeljnih vrst, da bojo sadike pripravljene za pomlad. Sej špinačo! Pri špargljih porežemo stebla.
Na polju dovršujemo _ žetev. Kdor še ni spravil krompirja, naj ga koplje vsaj začetkom meseca septembra ob lepem vremenu. Tudi koruzo spravimo zdaj domov in jo kmalu oličkamo, da se zrnje ne pari. Paziti je treba na proso, da se ne osuje, požeti ga je treba pravočasno. Na njivo, katero smo očistili plevela, sejemo pšenico po okopa-vini in detelji; če je zemlja rahla, jo preorjemo 14 dni poprej. Najbolje sejemo ob vlažnem vremenu in v vlažno zemljo. Rž sejemo po oko-pavinah ali sočivju. Ozimna žita kaže sejati na redko, ker pregosto sejana rada pozebejo. Seje se in-karnatna detelja.
Hmelj se mora pobrati in pa primernem prostoru dobro posušiti, hmelja se poreže in pokrije s prstjo. Kolje je treba spraviti.
V sadovnjaku se bliža čas trgatve, ali koliko škode napravijo baš ob tej dobi neuki gospodarji sadnemu drevju, žlahtnemu sadu in samim sebe. Pod drevjem vidiš včasih vse polno črvivega sadja, iz katerega lezejo razne ličinke na dan, si iščejo primerna zimska zavetišča in prinašajo bolezen na zdravo drevo. Uničite črvivo sadje pravočasno! Pri trgatvi ravnajte previdno, ne poškodujte drevja s tem, da obdelate veje s peto, ali lomastite z dolgimi prekljami po njem. Sadje trgamo ob lepem suhem vremenu. Jesenske hruške in jabolka oberemo, preden popolnoma dozorijo. Češplje in slive, ki so
namenjene za razpošiljanje, potrgamo, ko so zrele, a imajo še napeto kožo. Za sušenje in mezgo namenjene češplje pa lahko ostanejo še dalje časa na drevju. Posebno pažnjo je treba posvetiti namiznemu sadju, ki ga moraš obrati ali obtr-gati ,s posebno pripravo; jabolka mailo zasueemo, hruške pa nagnemo malo navzgor. Pazi, da ne izde-reš peclja!
V	vinogradu dozorevajo zgodnje vrste. Če je zemlja zelo težka, se priporoča, da vinograd začetkom meseca še enkrat okopamo. Bolne grozde odreži, zakoplji jih, ali polij jih z živim apnom, da uničiš škodljivce.
V	vinski kleti je treba dovršiti vse priprave za trgatev. Klet prezrači, očisti vse orodje in posode, ki jih boš rabil ob bratvi. V kleti naj bo vedno enokomerna temperatura.
Pri čebelnjaku. V toplejših krajih je odcvetela ajda že koncem meseca avgusta in v prvi polovici septembra ne najdejo čebele nikjer več nobene paše. Tedaj pa čaka čebelarje obilo opravka, treba je vse urediti za prezimovanje čebel. Deloma si uredijo čebele same svoje zimsko bivališče, a čebelar mora vedeti, koliko hrane ima vsako ljudstvo v panju, treba je pregledati panje in določiti piemenjake za drutro leto. Slaba ljudstva se le težko ubranijo mraza in le močna ljudstva so pogoj za dobro prezimovanje. Matica naj bo zdrava in plodovita, drugače je bolje, da jo zamenjaš. Že triletna matica ni kaj prida. Čim močnejše je ljudstvo, tem manj rabi medu črez zimo, povprečno računamo 8—12 kg medu. Kdor ima premalo medu, bo moral seči po sladkorju. Pazi, da se ne pojavi ropanje; ko odcvete ajda, je zelo nevarna doba, zato zatakni žrela do polovice.
GOSPODARSTVO.
g III. Ljubljanski velesejem od 1. do 1». septembra 1923. Sejmišče Ljubljanskega velesejma obsega 40.000 m2, na katerean se nahaja 8 velikih in okrog 60 manjših paviljonov. Semi-šee leži v najlepšem delu Ljubljane pod Tivolskim parkom ob Gosposvetski cesti, ter je od vseh strani ob--kroženo z divinimi kostanji. IH; Ljubljanski velesejem, ki se bo vršil pod kraljevskim pokroviteljstvom, bo prekosil vse dosedanje. Uprava velesejma je storila vse, da bo ta prireditev y resnici izraz in slika naše gospodarske moči, katera naj pokaže svetn cvet
naše industrije in trgovine cele države. Sejmišče je do zadnjega kotička zasedeno ter bo razstavilo 748 razstavljavcev, med temi 148 inozemskih vele-tvrdk. Blago bo razstavljeno v 21 velikih skupinah. Zato koristi vsak 'samemu sebi, ako obišče to prireditev, ker se tukaj vsakemu nudi prilika, da najugodnejše kupi najboljše, pa vendar najcenejše blago, ker ga kupi iz prve roke. Posebno lepo priliko daje velesejem obrtnikom in kmetovalcem. Poljedelski kakor tudi drugi stroji bodo ves čas sejma obratovali, tako da bo vsak videl njihov učinek in se o njihovem delovanju na licu mesta prepričal. Permanentna legitimacija, ki upravičuje posetnika na polovično vožnjo in vedno prost vstop na sejmišče, stane 50 Din in se dobi pri vseh večjih denarnih zavodih in pri Uradu Ljubljanskega velesejma. Vstopnica za enkratni obisk pa se bo dobila za Din 15 ob vhodih na sejmišče.
ig Naročitcv vagonov. Prometno ministrstvo je izdalo vsem postajena-čelnikom naredbo, d,a smejo naročevati civilne iti vojaške osebne vagone samo, ako položijo kavdijo 200 Din za. vagon. Brez te kavcije sc ne smejo jemati naročnine v obzir in oblast, ki do določenega termina ne uporablja Argone, mora kaA'cijo obnoviti.
g Ureditev naših trgovskih konzulatov. Ministrstvo trgovine je v sporazumu z ministrstvom za zunanja dela začelo iz delom za ureditev naših trgovskih konzulatov v inozemstvu, da bi se na ta način pomagalo našemu tr-govskenm svetu ter naši trgovini in industriji. Vlada bo dovolila subvencijo in bo s posebnim pravilnikom uredila pravice in dolžnosti agentov in agencij v inozemstvu.
g Žetev riža v Makedoniji. Po podatkih ministrstva za poljedelstvo in vode, je žetev riža v Makedoniji popolnoma zadovoljujoča, tako da bo \rsled tega zadoščeno potrebam večjega dela države in se bo torej le manjši del uvažal iz inozemistVa.
g Prost uvoz žita ih moke na Češko. »Prager Presse« poroča, da so uvozna dovoljenja za moko in žito ukinjena in je uvoz teh pridelkov v Češkoslovaško prost.
g Ratifikacija konvencije o južni železnici. Naša vlaida je ratificirala sporazum z italijansko vlado od 29. marca 1923., ki se tiče južne železnice. Ratifikacijiske listine so poslane v Rim na deponiranje. Tudi italijanska vlada je ratificirala doigovor glede južne železnice. Vprašanje južne železnice se bo prejkone ikoničnoveljavno rešilo na jesenskem zasedanju sveta Zveze narodov.
g’ Čebelarstvo v Jugoslaviji. V prošiem letu je bilo v naši državi pa-
njev: v severni Srbiji 167.195, v južni Srbiji 56.636, v Črni gori 16.134, v Voj-vodiiii 33.638, v Hrvatski im Slavoniji
92.000,	v Dalmaciji 28.092, v Sloveniji 49.720 in v Bosni in Hercegovini 77.350; skupaj torej 526.575. Po dosedanjem številu panjev bi Jugoslavija dobivala letno 10,431.560 kg medu. Ako bi med računali po 20 Din za kg, tedaj bi ta količina predstavljala letni dohodek v znesku 208,630.000 Din. Izvozili smo medu v letu 1920. le za 12.998 Din, a leta 1921. za 35.575 Din.
g Svetovna produkcija vina. Ministrstvo za trgovino im industrijo je prejelo podatke o lanskoletni produkciji vina, ki je znašala: Ar Franciji 69.250.339 hi, v Italiji 35 milijonov hi, v Belgiji 7,437.000 M, Chile 5,500.000, Portugalska
5.900.000,	Madžarska 4,800.000, Argenti-nija 4,700.000, Jugoslavija 4,300.000, Grčija 3,500.000, Nemčija 3,400.000, Rumu-nija 1,500.000, Alzacija 1,414.000, Bolgarija 1,000.000, Češkoslovaška 700.000. Vse ostale države pridelajo pod pol milijona hi. Po teh podatkih je znašala svetovna produkcija vina v preteklem letu okoli 175 milijonov hektolitrov.
g Nemško pivo v zameno za ma-žarsko papriko. Iz Pešte poročajo, da je mažarska paprika v inozemstvu jako priljubljena, zlasti Nemčiji. Nemčija je stavila predlog, da uvozi 10 vagonov paprike ter da a» zameno s dovoljenjem mažarske vlade 15.000 hi nemškega piva.
g Vrednost denarja. V Curihu velja 100 dinarjev 5 švic. frankov 75 centov. V Zagrebu Arelja na borzi 1 dolar Din 94.75 do 95.50, 1 češkoslov. krona Din 2.81.
Tržne cene.
Žito. Na zagrebškem trgu so bile 28. t. m. nastopne cene za žito z vojvodinske postaje: pšenica, nova, 77—78 kg, srbska 325—330, novo, 78—80 kg, baška 340—350, turščica, žolta 270—280, ječmen za pivovarne 275—285, za krmo 240—260, oves 260—265, moka »0« 575—585, »2« 550 —580, »4« 525—550, »6« 450—480, za krmo 200, otrobi drobni 145—155, debeli 200— 210, fižol pisani 450—500, beli 450—500.
Prešiči. Na svdnjski sejem v Mariboru dne 24. tm. se je pripeljalo 185 svinj. Cene v Din veljavi: Mladi prešiči 5—6 tednov stari 200—250; 7—9 tednov 300—450; 3—4 mesece 450—550; 5—7 mesecev 700—750; 8—10 mesecev 925— 1150; 1 leto 1625—-2150; 1 kg žive težo 20—22.50,1 kg mrtve teže 27.50—30. Kupčija je bila zelo živahna.
Jajca. Pretekli teden so se jajca ku-povala v Jugoslaviji po Din 1.70 in je cena nazadovala od Din 1.95,
LISTEK.
M. Hartman:
Gozdna vojna.
(Dalje.)
»Zato pa grem sedaj tudi nekoliko na polje,« je odgovorila Liduš-ka smehljaje in ganjena vsled nežnih besed svojega bivšega snubca.
»Jaz te ne Ibom oviral, kljub temu, da imam povelje, da ne smem pustiti žive duše skozi. Toda,« je pristavil Pepik Pikard, »tako dolgočasno je biti tu sam na straži; ali ne bi hotela nekoliko časa ostati pri meni, da bi se nekoliko po razgovorila i«
»To 'bi se pač ne spodobilo, da bi bila s teboj sama ponoči na straži,« se je smehljala Liduška.
»Imaš prav, torej z Bogom!« je zaklical Pepik Pikard.
»Lahko noč!« je odvrnila Liduška in smuknila ob grmovju na stezo, zarezano v zemljo. Tam jo je čakal Zdenko. Plazila sta se ob stenah poti do Litavke, kjer je Zdenko dvignil sestro v roke m jo je prenesel preko potoka. Onstran Litavke sta morala prekoračiti še mlinščico. »Preko brvi ne smeva,« je šepetal Zdenko, »brv vodi tesno ob kiadvu in tamkaj naju lahko opazi stari Bureš. Skočiti morava tu preko potoka in iti preko brega do ribnikov, kjer bova v varstvu visokega trsja lahko prišla naprej do starega gradu. Na griču je sicer tudi straža, a jo drži dolgi Vlah. Ta se boji povodnjega moža v ribniku, tišči glavo med nogama in se ne upa .pogledati kvišku. Mimo njega bova z lahkoto smuknila in če se bo ganil, ga bo treba samo nekoliko ustrašiti.«
S temi besedami je Zdenko dvignil zopet 'sestro s tal in -skočil ž njo preko mlinščice. Potem sta oba plezala navkreber v grič. Kakor veliko mrtvo oko jima je buljil nasproti ribnik, o 'katerem so govorili, da se skriva v njem povodnji mož, M pride dostikrat na suho ter zvabi samotne popotnike is. kopnega v svoj vodeni grad. To je bila v resnici ena najbolj divjih in najbolj samotnih točk v vsej pokrajini. Begunca se za to nista menila; pazila sta na dolgega Vlaha, tki je v resnici tako sedel, kakor ga je opisal Zdenko. Čepel je na tleh, tiščal glavo med noge, držal svojo čopkasto čepico v rokah, ki jih je krčevito stiskal okoli nog, medtem ko je s šklepetajočimi zobmi mrmral molitve, najmanj pa se brigal
za puško, ki je ležala poleg njega v travi. Ko je začul korake Zdenka in njegove sestre, je zaklical, ne da bi dvignil glavo ali pa sploh spremenil svoj položaj:	»Kdo je?
Kdo prihaja? Vsi dobri duhovi časte svojega Gospoda in Boga! Ako si kdo izmed hudobnih duhov, pojdi proč, nad menoj nimaš oblasti, jaz sem se izpovedal in obhajal šele za Veliko noč. Češčena si Marija, milosti polna, blažena si med ženami! — Oče naš, ki si v nebesih! Sveti Janez Nepoimik, prosi za nas!«
Begunca sta se spogledala in se smehljala, ko sta smuknila mimo dolgega Vlaha. Zdenko ni mogel drugače, da se ne bi nekoliko pošalil. Priklonil se je in pograbil za puško pogumnega stražnika. Ko sta pa došla ob vznožju griča v trsje, je dejala Liduška, katere znamenj Zdenko prej ni razumel in ki se je šele sedaj upala izpregovoriti: »Ako dolgi Vlah jutri zjutraj ne bo imel puške, ga bo Peter Bureš pustil še ustreliti. Peter Bureš rad posnema vojaške običaje; — vseka-
kor ga pa bo zaprl iza daljši čas. Ti bi mu ne smel vzeti orožja, Zdenko!«
»Zasrbelo me je v prsih,« je odgovoril Zdenko s pritajenim smehom, »preveč me je mikalo, da ne bi vzel pogumnemu možu njegove puške. Oče bi orožje lahko prav dobro rabil za svoje zadeve z vlado. Ali vidiš bavarskega leva z dvojnim repom, vžganega v kopito? Pa ti imaš prav, ubogi dečko naj ne trpi radi tega, ker naju je pustil brez vsake nevarnosti skozi. Nesem mu puško nazaj.«
»Ne, za božjo voljo, ti ne smeš zopet tja. Ako te vidi, bo vzdignil morebiti hrup!«
»Bodi mirna,« je dejal Zdenko, »s tem bom kmalu gotov.«
Iztrgal se je iz rok Liduške in se splazil brez glasu kakor kača zopet v hrib. Vlah, ki se je zopet opogumil, ko so potihnili plazeči koraki v njegovi bližini, je dvignil svojo glavo ter nato počasi in previdno odprl svoje oči. Tu je prišla naen-
■*e»!eae»BBnoBBa»s8HBaaB6eaeaasHB»Eesfl«HH*Baaa*ssHBBB*Beee6SB*ee«*eeaBeaeo»s«ssse*eeie »
i eksport „JUGOEKSIM“ import i
trgovska družba
E Vekoslav Pelc in drugovi v Izubijani, Vegova ulica 8 E
Trgovina s špecerijskim, kolonijalnim, materijalnim blagomj E S deželnimi in poljskimi pridelki ter izdelki, mlevskimi izdelki' s lesom in lesnimi izdelki ter manufakturo na debelo.
S
a
- BBBBBBfiBBBHBBBBBSBBBBKBBCBSanaBBBBBBBBBBBBSSSBBBBBaaUBBBBBBBBaBBBBBBBBBlIBBSBBBBBBBBB^
Äxbetno - cementni Skrilj znamke „SKÄHÄlBSa'XT”
dobavlja tovarna „KAMENIT“ na Laškem.
Px*ox»a.£»uuni In obislxi Tbneasplaöno t
krat od strani domov j a povodnje-ga onoža, od ribnika gor, temna postava, ki se je plazila proti njemu. Prijela ga je igroza, hotel je zavpiti, pa ni mogel. Nehote je pograbil na stran po svoji pulški, ki je pa ni našel. Lasje so se mu dvignili pokonci od groze, iko mu je isto orožje, ki ga je iskal, padlo iz rok prikazni žvenketajo pred njegove noge. Ni se ga upal dotakniti, temveč se je prevalil stokaj e na trebuh, tiščal obraz v tla in mašil si s prsti ušesa, ko se je minuto kasneje začulo od ribnika grozno krohotanje.
Razgovor s P epi kom Pikardom in napor, ki ga je izvršila, njen strah in notranje ganut j e, ki ga je skušala zaikriti pred njim, nazadnje dogodek z dolgim Vlahom, vse to je Liduški povzročilo, da je nekoliko pozabila na svojo bolest, da se je celo razvedrila in da je korakala sveža kakor mlada srna poleg svojega brata, ne da bi se zmenila za ostri veter, ki ji je pihal okoli komaj odetih prsi, niti za ostro kamenje, ki je rezalo v njene male bose noge. Pričela se je celo veseliti, da bo zopet videla svojo rojstno vas in svojo žalujočo mater, katero je hotela potolažiti. Hitela sta ob drugem ribniku, ob ovčariji, ob malem gozdu, dokler nista dospela do malega 'griča, ki so ga imenovali Stari grad in v čegar notranjosti je sedaj ispal Peter Bureš, naslonjen na prsi svoje ciganlke.
(Dalje prih.)
Izdaja konzorcij »Ljudskega tednika«. — Odgovorni urednik Fr. Jereb. — Tisk J. Blasnika nasl. v Ljubljani
Kupijo se
brzojavni drogi, bukov in hrastov
les z navedbo cene in mere. Ponudbe na upravo lista.
Kupim
vsako množino tramov in vseh vrst rezanega in okroglega lesa. — Ponudbe z »noto«, obveznimi cenami in dobavnim časom pod »Prodam« na upravo »Ljudskega tednika«.
Hov pisalni stroj
znamke »Stoewer Record« se proda. Naslov pove uprava lista.
Nosile
i
Obiščite
: o'
III. Ljubljanski velesejem
6
n
od i. do io. septembra 1923.
Zbirališče vseh gospodarskih krogov. Najugodnejša prilika za nakup vsakovrstnega blaga. Prvovrstni poljedelski in gospodarski stroji svet. znamk po tov. cenah.
Velesejmska legitimacija, katera se dobi (za ceno Din 50) v trgovskih zbornicah in v bankah v vseh mestih naše države, opravičuje na
50% popust na železnicah
za osebne vlake in brzovlake št. 13 in 14. — Znižana voznina na parnikih jugosl. paroplovnih družb. — Vstopnice za enkratni obisk velesejma se bodo prodajale po Din 15 - v blagajnah ob vhodih na sejmišče.
Stanovanj & preskrbljena I