POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI MLADI BORCI STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. -r- IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 26 DIN, PODPORNA VSAJ 30 DIN. — POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR - UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAC. ŠT. 16.078. LETO L LJUBLJANA, PETEK, 26. FEBRUARJA 1937. ŠTEV. 24. Španska vojna je vevška vojna V nagovoru, ki ga je imel sv. oče 14. septembra na španske begunce, je imenoval žrtve preganjanja, ki divja v tej nesrečni deželi, mučence. BOLJŠEVIZEM JE NAJPREJ BOJ PROTI BOGU Iz vsega nagovora je razvidno, da pojmuje Kristusov namestnik boljševizem bistveno in prvenstveno kot organiziran boj proti Bogu in Cerkvi. Zato tudi šteje papež boljševizem med te »razdiralne sile«, ki napadajo vero; zato je tudi zatrjeval, da povsod, kjer bijejo boj proti krščanstvu in kjer ogrožajo svobodo Cerkve, delajo za boljševizem. TUDI SOCIALNO DELO BOLJŠEVIZMA JE PROTI BOGU Ker je protiverska borba prav bistvo samo boljševizma, zato se tudi ne da ločiti od njegove gospodarske in socialne strani. Ako bi te dve strani boljševizma hoteli ločiti, bi samo zbegali množice z neko gospodarsko in socialno fato morgano in jih izročili sovražniku, ki se za svojo protiversko propagando poslužuje vseh sredstev brez najmanjšega pridržka. Taka taktika bi pripravljala pot nastajanju ljudskih front. BOJ BELIH JE BOJ ZA VERO IN KULTURO Iste misli so izražene v »Osservatore Romano« 12. decembra v članku, ki je vzbudil precej pozornosti. Tam je bilo znova poudarjeno, da je španska vojna po svojem bistvu »verska vojna«. Vprašanje nevmešavanja je od tedaj stopilo pod nov vidik. V Španiji divja krvava borba Oied različnimi političnimi strankami ah med različnimi gospodarskimi in socialnimi nazori; Vendar je v resnici mnogo ved kakor to; namreč v eni najstarejših kulturnih dežel Evrope hočejo porušiti krščansko kulturo do njenih temeljev. Vsi dopisniki, ki so v Španiji, to priznavajo in toledski kardinal je to ponovno povedal v izjavi katoliškemu tisku sredi decembra v Vatikanu; pravi, da je bilo v njegovi toledski nadškofiji porušenih 1000 cerkva, da je bilo uničenih brez števila del cerkvene umetnosti, da so iz njegove katedrale ukradli 62 mojstrovin. »Niti en križ ni ostal nedotaknjen.« Spričo take verske vojne, ki je istočasno vojna, ki hoče uničiti krščansko kulturo, so evropske velesile dolžne, da se vprašajo, ali se hočejo brigati za obrambo krščanske kulture, ki je kultura Evrope, ah ne! Napad svetovne revolucije na špansko kulturo je bistveno napad na kulturo ostale Evrope! KAJ PA SOCIALNA STRAN PROBLEMA? Ah hočemo s tem, ko trdimo, da gre tu za versko vojno, reči, da se ne smemo ozirati na socialno stran tega problema? Na to je samo en odgovor, M velja za Španijo kakor za boj proti boljševizmu sploh: Namreč vsi tisti, ki se bore za krščanstvo, se bore istočasno v duhu krščanstva za pravo preosnovo družbe, gospodarskega življenja in vse kulture. Ta borba je vzvišena za ves svet. Brani pravično pridobljeno in zakonito upravljano lastnino, enako podpira zahteve zatiranih stanov, posebno še delavskega. KRŠČANSTVU JE DELAVEC BRAT — Krščanska vera in krščansko gospodarstvo pa ne zahtevata samo, da je treba delavcu plačati, kar je zaslužil, ampak ga vpoštevati in z njim ravnati kakor z bratom v Kristusu. Socialne okrožnice so to jasno proglasile. Kardinal Goma y Tomas je bil istih misli, ko je dejal: »Cerkev bo delala z vsemi silami na to,, da se poraz anarhističnega marksizma ne bo izprevr-gel v zatiranje proletariata.« — BOLJŠEVIZMU SUŽENJ ALI STROJ Naj se reče kar se hoče o nekem socialnem zlu v nekaterih katoliških deželah, toda trdno izpričano dejstvo je, da nikjer na svetu ni niti ene katoliške dežele, kjer bi se delavskim množicam tako slabo godilo kakor v Rusiji, kjer z milijoni delavcev postopajo kakor s sužnji! Jasno pa je tudi, da nobena vera in nobena filozofija ne more tako mogočno delovati za odrešenje proletariata kakor katoliška vera, katere geslo so besede Kristusove: »Kar storite enemu izmed mojih najmanjših, meni storite.« VENI, VENI, EMANUEL! (DR. TIH AMEB TOTH) Na obratu sedanjosti vidimo nerazveseljive poteze: veliko zbeganost in negotovost. Negotovo je danes vso, iz dneva v dan se vse izpremlnja. Ta nestalnost je skoro že enaka duhovni in moralni anarhiji. Komaj kaka vrednota iz preteklosti nam je ostala neokrnjena, vse nam jo sedanjost izmaličila. Vse stare zamisli podirajo, postavljajo nove, nato pa še te podro. Poglejmo umetnost, glejmo etiko, estetiko, poglejmo filozofijo: povsod nepretrgana borba nasprotnih idej in imncnj, teorij in dejanj. V mnogem smo mnogo napredovali. A zato nismo p (o stali nič bolj srečni. Torej smo se morali nekje uračunati. V MNOGEM SMO NAPREDOVALI Te prve trditve, da je človeštvo napravilo ogromen napredek, ni treba dokazovati. To je jasno kot beli dan, to je pred nami. Saj to niti ni več napredovanje, temveč drvenje. Takšno drvenje, da se v možganih resno mislečih ljudi vzbuja bolestno vprašanje: Kam drvi ta svet? Kam gre človekova pot? Svet drvi kot železniški stroj brez zavore, kot splašen konj... Hitimo, drvimo v tehniki, f toda kam ? ... Hitimo, drvimo v športu, toda kam ? .. . Drvimo v tempu življenja, toda kam ? ... Ali ste že kdaj stali opoldne pri odprtem oknu nad eno izmed najbolj prometnih cest svetovnega velemesta? Kakšno nezaslišano prerivanje in kričanje! Pešci in avtomobili, tramvaji in avtobusi, nekateri naprej, nekateri nazaj ... vse leti. .. drvi... kam? ... kam? Glej, novodobni človek je stopil na nikdar pričakovano pot, blazen napredek se je odprl pred njim; vrgel se je na svet in njegove skrivnosti, da si jih vse podvrže s poletom, ki mu slepi pogled.. . Toda... tu pride 'tisti žalostni toda ... TODA NISMO POSTALI SREČNEJŠI Vse to drvenje, vse to brezmiselno tekanje nas ni napravilo srečnejših. Vsako jutro nemirno odpiramo dnevnike: koliko škandalov in greha, koUko prevar in umorov, koliko zla in sovraštva, koliko siromašnih in lačnih! Znanost in tehnika iz dneva v dan presenečata človeka z novimi izpopolnitvami; a če danes slišimo besedo napredek, se z grenkobo nasmehnemo: saj vidimo, da ni izuma, katerega bi človek razen v dobro ne znal uporabljati tudi v zlo. Ni izuma, kateri ne bi poleg sončnih imel tudi senčne strani. Kako je človek napredoval v zrakoplovstvu! V nekaj urah lahko zveže najbolj oddaljene dežele! A lahko tudi v nekaj urah uniči milijonska mesta. Moderni človek je svoje najhujše sovražnike, grozne kužne bolezni, ki so stoletja uničevale človeški rod, in najbolj strupene pUne zaprl v steklenice, a ne zato, da bi človeštvo pred njimi obvaroval, temveč zato, da bi jih imel pri roki za strašne uničevalne vojne. Glej, napredujemo, a ne k sreči in zadovoljstvu. Čudovito je naše znanje, kako dozorela naša tehnika, a vendar je danes ne more nihče več oboževati, saj vidimo, da je dvorezen meč: ne prinaša samo blagoslova, ampak tudi prekletstvo. V brezmejni napredek zaupajoči človek je postal malodušen, zakaj videl je, kako na vseh področjih življenja, tako na moralnem in socialnem kot na gospodarskem ugaša ena zvezda za drugo, a ne da bi izginjale v bližajoči se zarji. Pred nas istopa danes žalostna resnica, da živi na 'tej zemeljski obli človeški rod, kateri je za delo bolj pripravljen in zanj bolj marljiv, kakor je sploh kdaj bil, samo pred najvažnejšo nalogo stoji brez moči: svojemu življenju (ne zna dati primernega cilja in primerne vsebine. Za časa materialističnega svetovnega nazora je odjeknil po svetu klic: »mi hočemo na zemlji sreče, nebo prepuščamo vrabcem na strehi.« (Heine). Ta materialistični človek kmalu ‘tudi na zemlji ne bo imel več obstanka: povsod samo sovraštvo, same revolucije. Ali ni to čudno: znanost in tehnika na višku, človeštvo pa na robu propada? NEKJE SMO SE URACUNALI Danes že brhko rečemo, da so se možnosti tehnike stopnjevale do skrajnosti. Nekdanje pravljice so postale resnica: stekleni gradovi, mizica pogrni se, na gumb pritisneš pa dobiš, kar si poželel. Toda — čudovito!. .. nerazumljivo! Poleg tehničnega napredka raste tudi socialna neenakopravnost in socialno nezadovoljstvo. V tem besnem 'te m-pu napredka smo končno že čisto pozabili na to, kar bi moralo biti središče vse kulture in vsega napredka, pozabili smo na človeka. Tehnika je zrastla človeku čez glavo. Ko se pa vendar zavemo strašne resničnosti naše dobe in prestrašeni iščemo vzroka, nam pride na misel neki prizor iz časa po francoski revoluciji: V bolnišnici je ležal 'težko bolan vojak. Vsak se je temu samo čudil, da ima še življenje v sebi. — Prijatelj, mu reče bolniški duhovnik, slišal sem, kako težke rane imate. — častiti, vzdignite, prosim, nekoliko odejo z mojih prsi. V duhovniku zledeni kri: manjkali sta obe roki. — Sedaj jo pa vzdignite z nog... Obe nogi Sta bili odrezani... — Kako vas obžalujem, pravi duhovnik. — Ne, častiti, ne zaslužim sočutja. Samo to trpim, kar sem zaslužil. Nekoč sem šel s tovariši mimo znamenja, ki mu je revolucionarno uničevanje slučajno prizaneslo. Brž smo popadli križ, da ga uničimo. Jaz sem bil najbolj vnet. S svojo sabljo sem zbil Kristusu roki ln nogi, tako da je telo odletelo na tla. Komaj smo prispeli nazaj v tabor, so že zatrobili napad. Jaz sem bil mod prvimi ranjenci. Napravili so z menoj to, kar vidite. Toda zahvalim Boga, da mi je tako odprl oči ln da vidim, kako strašno je to, kar sem storil. Sedaj tne je Bog že kaznoval za 'to; verujem, da bo na onem svetu z menoj milostljiv. # Ali ne opazimo strašne podobnosti z našim položajem? Stoletja smo trgali iz svojih duš Kristusovo sliko, njegove roke, noge, trgali iz svojih duš ljubezen do njega. Sedaj se pa čudimo, da |so naše roke in noge brez moči, čudimo se, namesto da bi z ranjencem rekli: Samo to trpimo, kar smo zaslužili. Zahvalimo se Bogu, da nam je odprl oči ... Samo da bi pravočasno spoznali to! Spoznali, da je za rešitev človeštva potreben še Nekdo. Da bi spoznali, da je tisti človek, ki je zviška padel v gnoj in se do vratu vanj zaril, a hitro skočil po vile in se ročno |izko-pal iz njega, bival samo v pravljicah, mi pa se moramo zateči po pomoč k njemu, k rojenemu Bogu, ki se imenuje Emanuel. (Matej 1, 28). Ne bodimo malodušni, ne vdajajmo se dvomom! Tisti pa, ld ve, da mu pomaga Emanuel, in ki ve, da je On večji kot svet, tisti vedro gleda v bodočnost, pred njim zopet zablestijo zvezde, ki so bile že ugasle. Težave ljudske fronte Ni še preteklo eno leto, odkar je v Franciji zmagovito nastopila vlada ljudske fronte, kot oznanjevalka pravice in socialne obnove. Levičarji po vsem svetu so v navdušenju drug drugega prehitevali in ustanavljali narodne ljuidske fronte, ka-žoč na prve uspehe in sijaj nove francoske vlade. Tako je prišla tudi pri nas na vrsto neizogibna slovenska ljudska fronta, ki pa je žalostno propadla, ker ji ni od slovenskega katoliškega ljudstva nasedel nihče, razen nekaj vednih kompromi-sarjev, pa še ti so se osamljeni hitro nazaj potegnili. Danes pa vse kaže, da je na to bujno rdeče cvetje padla huda slana. Zakaj ? Križev in težav ljudske fronte ni 'zakrivil njen gospodarski polom v deželi, kjer vlada. Vzrok njenih težav je, da tista roka, ki je to fronto zasnovala, hoče priti na svoj račun dn izvesta, kar je mislila. Kominterna ni diktirala ljudske fronte Franciji in nato po vrsti vsem dru- gim državam zato, da bi s tem pomagala urejevati socialni nered, ampak zato, ker jo je potrebovala kot prvi korak k revoluciji. Danes komintema mimodušno uprizarja proti vladi ljudske fronte stavke in zaseda tovarne. Od ljudske fronte pričakuje samo še zadnje usluge, namreč, da ne bo ovirala »ljudske« revolucije, in da bo predala vso oblast v roke čistokrvni Vladi ko-minteme. Komunisti pričakujejo, da bo gospoda, ki se je zbrala v ljudski fronti, vendar toliko prijazna, da bo to tudi storila. Kajti komintema v najbolj buržujski državi ni mogla takoj sama nastopiti in jo čez noč spremeniti v »proletarsko« diktaturo. Z drugimi metodami, a z enako neiskrenostjo je komintema nastopala drugje. Tako je komintema v Ameriki, plačana od kapitalistov, poštene stavke z nemiri spremenila v male revolucije. Tu je popolnoma ustregla obenem sebi in kapitali- stom: tekla je kri, kar je potrebno, da se ustvari primemo revolucionarno razpoloženje za komunistično revolucijo; policija pa je nemire in stavko zadušila, da je kapitalist lahko izsesaval delavce še naprej. Za tako komintemo, kateri sedaj že malokdo zaupa, ker se njeno »socialno prizadevanje« vedno bolj razkriva, je bila ljudska fronta ne-obhodno potreben plašč. S to fronto je komintema vsem, ki niso bili odločno načelno usmerjeni, na debelo natresla peska v oči. Ljudska fronta pa se danes hočeš nočeš pod pestjo tistega, ki jo je poklical v življenje, zvija v neprestanih težavah. Ge jo komintema še potrebuje, bo pomiloščena, če pa ni več ne potrebna ne porabna, se bo kljub nežni mladosti morala od življenja posloviti. Katoličanom pa je ljudska fronta pokazala, kako prav je imel papež, ko je svaril pred prijateljstvom s socialisti in komunisti; pokazala pa je tudi neizmerno naivnost in domišljavost tistih, ki so kljub vsemu hrepeneli po fronti in se ji s težkim srcem nazadnje le odpovedali. MUČENIŠTVO DUHOVNIKOV V ŠPNNIJI Španski kolegij v Rimu je napravil seznam škofov in duhovnikov, ki so jih rdeči pobih v Španiji. Služilo jim je za podlago 200 pisem škofov in duhovnikov in pričevanje 188 škofov in duhovnikov, ki so pribežali v Rim. Pred državljansko vojno je bilo v Španiji 60 škofov in nadškofov, 33.500 svetnih in 20.640 redovnih duhovnikov. Po tej statistiki so rdeči pobih 11 škofov in 40 do 50 odstotkov duhovnikov v vsej Španiji, to je približno 16.000 ah še več. V nekaterih škofijah je odstotek pobitih še večji; dosega celo 80 odstotkov vseh duhovnikov v škofiji; v Malagi n. pr. je bilo ubitih 90 odstotkov duhovnikov. Od 25.879 cerkvenih poslopij (cerkva, kapel, svetišč, semenišč in zavodov), ki so bila na španskem ozemlju, je bilo razrušenih več kot 18.000. Skupaj bi te stavbe že tvorile eno ve-hko mesto. Po nekem novejšem poročilu so rdeči v mestu Cervera v Kataloniji umorih enega duhovnika in 94 katohških dijakov, ker niso hoteli zasramovati Boga. Mučeništvo se še vedno nadaljuje. LENINOV RED Boljševizem v Rusiji je vpeljal Leninov red in tako pogazil svoje prvotno pojmovanje, po katerem je odpravil vsa odlikovanja kot igrače buržujske ošabnosti. Tako zopet enkrat vidimo, kako boljševizem nevzdržno drvi nazaj v bur-žujstvo. Radovedni smo, kdo izmed nas bi si želel ta Leninov red. Neki žurnalist Wisnievski je bil odlikovan z Leninovim redom zato, ker je napisal članek z naslovom: »Ob zid«, v katerem zahteva, da se morajo vsi Stalinovi nasprotniki najstrožje kaznovati in pobiti. Leninov red torej danes dele preganjalcem in pobijalcem tistih, ki so bih najožji sodelavci Leninovi in pionirji boljševizma, pa si danes upajo še vedno misliti, kakor je mislil Lenin. Mali, domovina, Bog... 19. julija je v bojih na barcelonski univerzd drobec granate ranil aikademika Femanda. Padel je v roke rdečim, Iki so jetnika odpeljali (V vojaško bolnico. Komaj je ozdravel, so ga spravili na ladjo »Uru-guay«, ki je bila zasidrana v barcelonskem pristanišču in je služila rdečim za ječo. Popoldne dne 14. oktobra se je začel pred ljudskim sodiščem proces proti akademiku Fernandu. Zločin, zaradi kaiterega so ga obsodili na smrt, je bil v tem, da je branil Boga in Španijo in idajal navodila za revolucijo. Obsodba bi se morala izvršiti 16. oktobra zjutraj. Ujetnik je imel srečo, da je mogel prejeti še svete zakramente. Nekaj ur pred smrtjo pa je pisal naslednji pismi staršem in sestri. Ta je tudi ■dobila dovoljenje, da se je smela udeležiti sodnega procesa. Pismi sta bili izročeni njegovim staršem po posredovanju italijanskega generalnega konzula. V zadnjem trenutku je bila izvršitev preložena. Po osmih