I z žlico zajameš vodo in voda postane plundra z roko pokažeš drevo in drevo zgori s senco razdeliš vrste odpreš vrata za ljubezen in smrt II ne boj se slik sveta otrok, zapri oči ne boj se cest, mrtvih na drevesih ne boj se krikov in dolin, poglej voda ne usahne, koža zogleni ne boj se trav, mrtvih od kuge ne boj se ovitih v barvo, razdraženih ljudi matere gnijejo in se vrnejo, angeli spijo črno čaka nate, bela luč ne boj se gradov peska okrog hiše zaščitnikov pred ognjem, slemen znamenj kri ješ s pločevine, sol iz grive konja spadaš med molk in zveri, med romarje vrat ne boj se stolpov, ognjev drila ne boj se čudežev, v potrati plavaš vrisk krila sestradanih plemen, kriki sanj angel varuh bedi nad tvojo nočjo III kriki so besede, nemo spanje kriki so nebo, od ust v gorah kriki so ljudje kot prah v puščavi temna jagnjeta, svetli mlin kriki so napuh, obliži peska v čisti uri zvona, črna kreda kriki so vladarji, mrtvi prepadi ljudi kamenje v prahu prsti ron, mah kot zveri zlene v zrnu kruha kot nedolžni v snu, breme dolin podkve sijoče obešene, rast dni mrzla močvirja, žareče pasme Tomaž Šalamun Pesmi za rona donovana 369 divji tihi plaz, kretnje v dimu letenje sov, ptic, trkanje nakoval ubiti junci, ubita marija gore poteptane, brane zlite z zemljo premišljujte otroci, drsite tiho premišljujte ljudje, živali, premišljujte premišljujte utrujeni, griči premišljujte barve premišljujte, premišljujte kri zemljo premišljujte, čiste vezi rože in viharje, požare in strasti premišljujte ogenj, hrepenenje premišljujte premišljujte veter pazi, premišljujte sli imena premišljujte, poti in čas premišljujte prah, izbe hiše premišljujte topotanje kopit, lesk njiv premišljujte povelja, glas božjih ljudi bremena vodnikov premišljujte, črna zrna kamne pod težo češpelj, premišljujte polja hribi in gozdovi premišljujte, beli bratje premišljujte, premišljujte trpljenje, spi jaham konja, črne slike jaham vroče besede, blag kruh trni so se zarili v mojo dušo, pesek mul gorijo bele breze, gorijo dvorane gorijo ribe brez zraka, noč brez ust gori mivka, gorijo stopinje v snu sveža koža sveta gori, jaham premražen moč za smrt gospod, oprezam kako spi čutim vratarja neba in zemlje, čutim mline čutim tretji dan potopa, gori kras lok obreze, mreže prašnih cest čutim in te pogledam, začaram in potopim kjer se bo stena odkrušila, križamo sanje križam svoje jagnje, zlato malho križam žareče oči pokopanih, goreči trs krušim upanje in stopinje, gibe blagih 370 Tomaž Šalamun Pesmi za rona donovana VI spet so tihe ceste, temni mir spet so čebele, med, tiha zelena polja vrbe ob rekah, kamni na dnu dolin hribi v očeh in v živalih spanje spet je v otrocih nemir, v piščalih kri spet v zvonovih bron, v jeziku aura popotniki se pozdravljajo, kuga je utrdila sklepe divji jeleni so na dlani, sneg žari vidim jutro, kako hitim vidim kožo v pobožnem prahu vidim vriskanje, kako se pomikava proti jugu vidim toledo fant, mala štoparja slike so jasne, rože plahe temno zapečateno nebo, slišim krik čaka čas ljubezni, visokih kipov tihih čistih srn, zasanjanih lip VII utrudil sem se te incest, jezik želim si sonca, mirnega šepetanja ljudi naj bodo vezi sveta kot so zaljubljenec sem, ne vojak naj bodo iskre v očeh živali srečne kamni ob drevesih, školjke ob sipinah naj pljujejo ladje mimo čeri bodi nedotakljiva, nedolžnost naj bo pomlad bogata, sence hribov blage besede preproste, naj bo nežen topli kruh naj ruševine prerase zelenje, premišljanje popotnikov na konju jezdim, pod starimi hrasti spim ni krvoskrunstva v letu ptic ne ironije v campu santu v morju je lesk luči v levih kazen za greh, pričakovanje VIII slišim, deževniki in perun staje čred, raztrgani netopirji na asfaltu stojim, spim oborožen prišel je čas da razmejiva luč, pastir 371 Tomaž Šalamun tebi jug, hlastanje sadežev meni sever, molk in strast tebi vzpon, konje za plapolanje meni zalezovanje sonca, žarenje noči ne bova se zlila v eno, čas je zarezati naj imata najini duši okvir, ne vrat ogenj za rojstvo in smrt, mala mizarja meč in material, strogost obrti naj bodo ptiči kot okli teže ko pride smrt, za smrtjo lava naj sname darove da bova lahko kot krik kot črni mrzli prepelici v dnu kotanje IX ti si to celota, ti držiš me, da živim da se mi zlomi meč ob kletvi, smrt ob upu zveri pobijam da me zaslepiš da zašije luč v puščavi, plaz v čekanih da zašije ogenj sredi morja, voda v snu da se vidi lesk in brezno, številna klanja beli parniki pribiti v red roke pričvrščene na ramena ti si mati, da se zrak ne zlomi, duša ne potopi da sem po kugi bleščeč, vzravnan 372