Vuk Štefanovič-Karadžič!
Pismo, podpisano na Dunaji in Zagrebu od treh veljavnih mož: c. kr. dvornega svetovavca Ognjeslava Utiešenoviča, prof. dr. Pr. Miklošiča in dr. Jovana Su-botica, prisednika sodbenega stola sedmorice, hodi sedaj po slovanskem svetu in vabi rodoljube vse, kterega koli kolena slovanskega, naj se udeležijo narodne sub-škripcije, po kteri se imajo na svetlo dati dela pre-slavnega rajnega  VukaStefanoviča-Karadžiča.
Slovenci! tudi na naša vrata trka ta poziv, kajti on zadeva biser jugoslavenske literature, pa tudi pomoč zapuščeni rodovini Vukovi.
Cujte,  kaj govori ta poziv,   ki   si je na čelo zapisal prislovico:
Narod, ki ne zna ceniti svojih velikoumnih moz in del njihovih, ni vreden, da se mu rodijo — in dalje govori tako: „Zapustil nas je najzaslužnejši delavec na polji srbske literature, neumrljivi preroditelj njen, oče Vuk Stefanovič Karadžič. Kaj je Vuk narodu srbskemu, kaj je vsemu južnemu in vsemu druzemu slavenstvu, moremo dovoljno presoditi le tedaj, ako se obrnemo na preteklost nazaj. Srbski narod, kakor vsa druga plemena jugoslavenska, si je že v starodavnih časih osnoval temelj državnega življenja svojega in dokazal je svojo živo ljubezen do svobode in vere Jezusove v petstoletnih krvavih bojih. Braneč obe te svetinji svoji je dovršil junaška dela, vredna naj-slavniših narodov svetd.
Al omika njegova ni mogla na polji slovstva (literature) do naše dobe razviti zedinjene, visocega namena vredne moči v občnem, živem, narodnem, književnem jeziku, po kterem se še le narod edini čuti in misli in dela v pravem narodnem duhu. Srbski narod, kakor ostala jugoslavenska plemena, ni do one
dobe duševno živel! A telo, v kterem duha ni, obsojen je po prirodi v razpad in pogin. Vuk je s pismom in delom pokazal še le pravo pot duševnega napredka svojemu narodu, — Vuk mu je dal pripomočke na roke, zagotoviti si svojo prihodnost, kteri več zdajo kakor ostra sabla, če bi tudi bila starokovka Kraljeviča Marka. Vuk je razvil zastavo duševnega napredka in ugladil narodu svojemu pot, ki ga pelje v kolo izobraženih narodov. Kakor Mozes drugi je narodu svojemu v mrtvi puščavi nevednosti odprl bistri studenec narodnega življenja. Skozi pol stoletja je neutrudljivo žrtoval vso svojo delavnost koristi, slavi in časti svojega naroda. Na Hrvaškem, na priliko, je mogel Gaj, še le potem, ko je Vuk delal na vesoljnost, osnovati v trojedni kraljevini sedanji jezik književni. Kaj neki bi bilo s Hrvati in Srbi, ako bi jih bilo 1848. leto našlo v stari duševni nemarnosti brez vzajemnega jezika književnega ?
Velikansk korak smo storili naprej na Vukovi roci. Nazaj več ne moremo sedaj. On je zasadil ponosno drevo narodne omike.    Slava mu na veke !
To je Vuk Stefanovič-Karadžič narodu srbskemu in hrvaškemu, to vsemu Slovanstvu.
Al, bratje, kaj smo mi storili, kaj je narod storil dobrotniku svojemu?
Za Vuk a, dokler je živel, nismo storili ničesa. Svoje žive dni je daleč od domovine svoje bival in zdaj počivajo kosti njegove v ptuji zemlji. Prišel je čas, da povrnemo, kar smo zamudili! Sedaj, bratje,, delajmo, da pridejo na svetlo tudi tista njegova dela, ktera niso še natisnjena, pa sčasoma tudi tista, ki so bila že natisnjena, pa so pošla, da narodu taka korist doide iz truda velikega njegovega pisatelja. Pa spominjati se moramo tudi žalostnega stanja vdove Vukove, 67 let stare^ njegove vdove hčere in nejakega unučica njegovega, kajti Vuk je živel in umri v zelo revnem stanu. Mnogi so mislili, da skromni Vuk je premožen, ker ni nikogar nadleževal, da bi mu bil odprl blagodarno roko. Al ni bilo tako. Zmerno podporo, ki jo je dobival iz Srbije in Rusije, potrosil je lahko za živež svoje nekdaj obilne rodovine in mnoga potovanja znanstvena in izdavanja svojih knjig; prišel je naposled v tako zadrego, da je moral prodati dragocen prstan, častni dar cesarja Ferdinanda, da je poplačal tiskarnino. 771etnega starčeka je vse tako potrlo, da zboli in se vleže na smrtno posteljo. Duhž mu ni omamila bolezen, al telo je onemoglo. Zapustil je dolgov, ktere je rodovina le poplačati mogla po veledušni podpori Njih Veličanstva, ki je 1000 gold. poklonilo vdovi.
Da se dvojni blagi namen doseže: izdaja namreč Vukovih del in podpora nakloni rodovini, ni druge poti kakor ta, da se stroški za tisk vseh Vukovih del poplačajo po narodni subškripcii in tiskana dela izročijo vdovi njegovi, da jih prodaja sebi na dobiček. Stroški so prevdarjeni na 15.000 gold.
V ta cilj in konec se odpre s tem pozivom narodna subškripcija, in prosijo se vsi rodoljubi in prijatli pravega narodnega slovstva, da, kolikor morejo, d a r u j e j o v rodoljubni namen, in to dajo na enkrat ali v čve-terih enacih obrokih (brištih) od leta 1865 do 1868. Imena podpornikov se bojo natisnila v kteri Vukovi knjigi.
Zagotovila darov ali vsaka druga pisma naj se pošiljajo na „odbor za izdavanje Vukovih del" v roke c. kr. dvornega svetovavca Utiešenovič-a na Dunaj, hoher Markt Nr. 5, gotovi denarji pa na „bankiersko hišo" (Banquerhaus) Simon G. Sina na Dunaj."    Vsak  naj   natanko  zapiše   svoje  ime, kaj
-----   28    -----
je, kje stanuje, in koliko daruje ali na enkrat ali v obrokih.
Že so darovali svetli srbski patrijarh S. Maširevic in svetli biškup diakovaški J. Strosmajer po 1000 gld., biškup bački Platon Atanatkovic „za sedaj" 500 gold., baron S. Sina 300 gold., M. Ožegovic 200 gold., baron A. Vranicani 200 gold., Og. Utiešenovic, dr. Miklošič, dr. Subotic, Ivan Kukuljevic, S. pl. Kuševic, N. Krestic in drugi po 100 gold.
Že se natiskuje 5. vezek srbskih narodnih pesem. Po odločni želji Vukovi, razodeti še o življenji njegovem, prevzame prof. dr. Miklošič revizijo tiska v duhu jezika in pravopisa dosedanjih Vukovih knjig."
Slovenci! tudi nam velja ta poziv; stopimo tudi mi v kolo blazih namenov nam na čast in v slavo jugosla-venskega slovstva! Nimamo sicer obilo zlata ali srebra; al saj z malimi doneski kazimo dobro voljo!