Zadnji Mohikanec. Povest iz leta 1757. Po J. F. Cooper-ju predelal Al. Benkovic. 2 Kmalu jim je skozi visoka debla priteklo nasproti žrebe, nato pa so opazili tistega čudno vzrastlega moža, ki je stal pred kladaro, ko so odhajali. Čeprav je s svojo edino ostrogo neprestano izpodbujal mršavo kobilo, jo je vendar pripravil samo do tega, da je skakala z zadnjima nogama, dočim sta se sprednji nogi venomer vračali v navadno hojo. Nic manj čudno pa je bilo jezdečevo kretanje. Na vsak korak se je dvignila njegova visoka postava v stremenih, da je zaradi svojih nenavadno dolgih nog zdaj silno vzrastel, zdaj pa se sesedel v pritlikavca. Ob tem pogledu so se zgladile resno nabrane gube Heywardovega obraza in rahel usmev mu je zaigral okrog nstnic. Eliza si ni mogla kaj, da bi se ne zasmejala, in celo zamišljeno Korino oko se je veselo zaiskrilo. »Ali koga iščete?« ga je vprašal Heyward. »Upam, da "^™ ne prinašate slabih poročil.« »Seveda«, je odgovoril tujec, vihteč svoj triogelni klobuk, da se ni vedelo, ali jih s tem pozdravlja, ali pa si hladi obraz. Tudi odgovor na Heywardovo vprašanje je bil zelo nejasen. »Zvedel sem, da vaša družba potuje v Fort Viljem. Ker sem tudi jaz tja namenjen, sem si mislil, da je v teh nemirnih časih dobra družba pač dobrodošla za obe stranki.« »Ako hočete k jezeru«, je rezko rekel na to častnik, »potem ste ubrali napacno pot. Velika cesta je najmanj pol milje za vami.c »Seveda«, je odgovoril neznanec, ki ga kar nič ni zmotil hladni sprejem. »Saj sem si dal v Fort Edvardu natanko popisati pot. A možu mojega poklica se ne spodobi, da bi se preveč družil s tistimi, katere poučuje. Zato sem si rajši Lzbral vašo čestito družbo, ker sem prepričan, da Ijudje vašega stanu najboljše poznajo pota in steze.« »0 svojem poklicu in o poučevanju govorite«, je zlovoljno rekel Heyward. »Morda pri naši vojski poučujete v rabi orožja, ali pa s šestilom in kompasom?« Neznanec je najprej začuden pogledal majorja, potem pa je ponižno odgovoril: »Ne to, ne ono. Jaz ne poznam druge umetnosti, kakor umetnost priprošnjega in zahvalnega petja v obliki vzvišenih psalmov.« »Ta mož mi je čedalje bolj všeč«, je veselo vzkliknila Eliza. »Ne glejte tako mračno, Dunkan, odslej bom jaz njegova pokroviteljica. Le pustite, naj gre z nami. Zanima me njegovo petje, razven tega pa imamo enega prijatelja več, ako nam bo pretila nevarnost«, je pristavila in se plaho ozrla v indijanskega vodnika na čelu male četice. Častnik se ni mogel ustavljati prošnji svoje neveste. Izpodbodel je konja, da dohiti Koro, ki je jezdila spredaj, Eliza pa jim je sledila s pevcem. »Prav veseli me, da smo se našli, prijatelj«, je nadaljevala deklica. »Tudi jaz posebno rada gojim petje. Prepevaje si lahko prijetno krajšamo pot.« »Nobena stvar telesa in duha ne krepi tako, kot lepo petje o pravem času«, je odgovoril pevec, izvlekel iz žepa raztrgano knjigo psalmov ter jo spoštljivo odprl. Nato si je postavil na nos z železom obrobljene naočnike, približal ustnicam tisti čudni inštrument, izvabil iz njega visok, rezek glas, ki ga je s svojim glasom ponovil za oktavo niže, ter s polnim, zvenečim glasom pričel peti psalm. Tako nenadno motenje gozdne tišine je moralo vzbuditi pozornost tistih, ki so jahali spredaj. Indijanec je pošepetal majorju nekaj besed v slabi angleščini, ta pa se je obrnil k pevcu. »Sicer nam ta hip še ne preti nevarnost«, je rekel, »vendar zahteva previdnost, da kolikor mogoče tiho potujemo skozi to divjino. Oprostite mi torej, Eliza, ako motim vašo zabavo. Gospoda pa moram prositi, naj prihranl svojo pesem za ugodnejši cas.« Ob teh besedah se mu je zdelo za trenutek, kakor b! se bilo iz bližnjega gostega grma zaiskrilo dvoje divjih' indijanskih oči. Ozrl se je na vodnika. Ker pa je ta enakomerno šel svojo pot, se je takoj pomiril, misleč, da tista stvar pač ni bilo drugega, kot par svetlih gozdnih' jagod. In vendar se ni motil. Komaj je krdelce odšlo mimo, se je grm razgrnil in za potniki se je ozrl grozno poslikan divji obraz Indijanca z zmagoslavnim režanjem. II. Izdajalec. Bilo je zvečer tega dne, ko sta ob bregu ozke, a deroče reke sedela dva moža v resnem razgovoru. Ocividno sta cakala tretje osebe, ali pa kakega važnega dogodka. Okrog in okrog je vladala globoka tišina, ki jo je motil samo tihi razgovor obeh mož, rahlo kljuvanje zeleno žolne, ali pa šumenje slapa v daljavi. A teh glasov sta bila moža tako navajena, da se od njih nista dala motitf v svojem razgovoru. Enega je izdajala za Indijanca rdeča koža in fantastični okraski gozdnih domačinov, dmgega pa svetlejša, dasi od solnca in vremenskih neprilik potemnela barva za človeka evropskega pokolenja. j Divjak je sedel na koncu debelega hloda dostojanstveno, da je bila resna slovesnost njegovega pripovedovanja še bolj učinkovita. Na njegovem skoro popolnoma golem telesu je bilo z belimi in črnimi črtami narisano človeško okostje. Glava mu je bila obrita do skalpovega ko>dra na temenu, v katerega je bilo vtaknjeno orlovo pero kot edini okrasek. Za pasom je imel tomahavk in nož za skalpovanje, čez golo, mišicasto koleno pa je imel položeno kratkocevno puško, s kakršnimi so belokožci oborožili svoje divje zaveznike. Vzbocene prsi, krepko oblikovani udje in resni obraz je pričal, da je bil že dosegel vrhunec svojih let, čeprav še nič ni kazalo, da pojemajo njegove moči. Belokožceva postava, kolikor je je bilo videti, je prižala o neprestanem boju s kruto prirodo. Njegove roke so bile mišicaste, bolj suhe kot polne, a očividno utrjene od mladih nog. Oblečen je bil v zelenkast lovski jopič, na glavi pa je imel kosmato kapo z odrgnjenimi kocinami. Tudi on je imel za pasom nož, tomahavka pa ne. Nosil je kratke, irhaste hlače, ki so bile ob straneh zadrgnjene in pa kolenih prevezane z jelenovimi jermeni. Na nogah je imel pristne, pisano okrašene indijanske mokasine*), od pasu pa mu je visel rog s smodnikom in torbica z naboji. Silno dolga puška je bila poleg njega naslonjena na drevo. Oko tega lovca ali gozdnega tekača — naj je bil že to ali ono — je bilo sila bistro in pozorno. Med govorjenjem je begalo neprestano na vse strani, kakor je tega navajen človek, ki vedno sluti okrog sebe sovražnike in zalezovalce. Kljub temu je bil izraz njegovega obraza in njegov pogled, ako je bil za hip uprt v kako stvar, otroško odkritosrčen in pošten. •) Indijansl^šVornji za zadrge. Naša nova znanca sta bila Čingagok, med Delavari imenovan Veliki gad, in Sokol, pod tem imenom splošno znan med Indijanci. Potem ko sta se prijatelja že dolgo časa razgovarjala o dogodivščinah svoje dežele, je nazadnje rekel belokožec:**) »Povej mi kaj o svojem rodu. Pravičen mož si med Indijanci. Ker sem prepričan, da si podedoval njih dobre lastnosti, potem so morali biti tvoji ocetje pač pogumni vojščaki in modri možje.« »Moj rod je ded drugim rodovom«, je odgovoril Indijanec, »jaz pa sem njega potomec. V mojih žilah se pretaka kri poglavarjev in za vedno ostane v njih. Prišli so čez slano vodo Holandci in so mojemu narodu prinesli ognjeno vodo (žganje). Potem so pili in pili, dokler niso mislili, da se dotikata nebo in zemlja in da so našli velikega duha. Pozneje pa so morali zapustiti svojo deželo. Korak za korakom so jih odrivali od brega. Jaz, poglavar, sem nazadnje videl solnce sijati samo še skozi drevje in nikdar več nisem obiskal grobov svojih ocetov.« »Grobovi vzbujajo v naših srcih slovesna čuvstva«, je rekel Sokol, »in pomagajo možu pri njegovih dobrih namenih. Jaz pa si moram misliti, da bodo moje kosti nepokopane belele v gozdovih, ali pa da jih bodo raztrgali volkovi. Toda vprašam te, Čingagok, kje je zdaj tvoj rod, **) Slavnoznani slovenski misijonar, škof Friderik Baraga, ki je 25 lct živcl med Indijanci (rodu Čipeva in Otava), je izdal leta 1843 pri Blasniku v Ljubljani molitveno knjigo za Indijance v čipevansketn jeziku. Iz nje navajam kot vzgled Ceščena si Marijo: »Kičitva Marie, gaganodamavihin, či vi mahkavendamild Kije — Manito, kaginig či mino — ijivebisiiaru, to je: češčena si Marija, milosti polna, Gospod je • teboj, blažena si med ženami. — Op. prel. ki je pred toliko leti prišel med sorodnike v deželo Delavarov?« »Kje je cvetje preteklega poletja? Odpadli so cvetovi drug za drugim. Tako so šli tudi moji sorodniki drug za drugim v deželo duhov. Jaz stojim na vrhu hriba in moram doli v dolino. Ko bo po moji vladi odšel tudi moj sin Unkas, potem ne ostane nihče več iz rodu Sagamorov, kajti moj sin je zadnji Mohikanec!« »Unkas je tu! Kaj hočete od njega?« se je zdajci oglasilo prav od blizu. Sokol je hitro omajal nož v nožnici, kakor bi se bal' zahrbtne zvijače, ter nehote segel po puški. Indijanec pa se ni zmenil za nepričakovano motenje in niti glave ni okrenil. Trenotek pozneje je stopil pred Bjiju mlad vojščak z neslišnim korakom ter sedel na breg mimo šumeče reke. Niti oče niti sin ni rekel besedice, da bi ne pokazal ženske radovednosti ali otroške nestrpljivosti. Tudi belokožec je zopet spravil nož in molčal. Slednjič je Cingagok počasi oči uprl v sina in vprašal: »Ali so se drznili Makve, da pušcajo sledove svojifa mokasinov v teh gozdovih?« »Bil sem jim na sledi«, je odgovoril mladi Indijanec. »Spoznal sem, da jih je po številu toliko kot prstov na mojih rokah. A skrivajo se kakor strahopetci.« »Roiparji preže na plen in skalpe«, je rekel Sokol. »Montcalm bo poslal ogleduhe celo v naš tabor, pa bo že skusil, kaki možje smo.« »Kakor jelene jih prepodimo iz grmovja«, je dejal poglavar. »Sokol, čas je, da večerjamo, jutri pa pokažemo Hurononijjla smo možjje.« '""" Ua^i5«a'iUiii.'ii(;Esfi;. IP^J« priliodnjl«.)