69
Zjutraj
Činčara, cefli, cefii — pomlad se že smeji", zapela je na Dolinškovem vrtu seničica, zazibala se na zeleni vejioi. malce postopicaJa z drobnima nožicama in nato odletela pred okno na ondi stoječo jablan. Le-to je že tudi odeval zeleno-prazničen plašč tako nežen, da bi se ga še skoro ne upal dotakniti, boječ se. da ne bi oskrunil nežnih jedva dobro razvitih ze-lenih lističev. Tudi tu se je razposajena seničica zagu-gavala po vejicah, veseleča se, da je vendar že zbežal nadležni snežec in na vrte priplula lahnokrila pomlad. ter v jednomer žrbljala ,,činčara, cefii, cefii, cefuj".
Pa ne bodi lena, smuknila je na sosedno vejo, obrnila se ondi parkrat okrog in vnovič zapela v pomladno, lahno dihajoče jutro svoj rčinčara" in »oefii". Nato se je pa približala nekemu črnemu mehurčku, visečemu konec veje. in ga jela prav ncusmiljeno trgati, toda ničesar ni dobila, ker so goseniee že zapu-stile svoje varno in .^orko zimsko skrivališče. Jezna vsled lega, da jo je enkrat goljufalo, hitro odfrfoli na nasprotno in sicer proti oknu molečo vejo. In zopet tu se je razposajenka guncala in žvrgolela, kakor bi Slo za stavo.
Tsti čas pa je od znotraj na oknu priletela njena sestričioa - seničica in zvedavo pokukala skozi okno. Tedaj pa je opazila svojo sestrico, brezskrbno skaklja-jočo po vejah, in zaželela po prostosti in milo se jije siorilo, da ne more venkaj v prosto dihajočo in tako raamljivo vabeoo naravo. Kar zaklicati ni mogla svoje sestrice, tako hudo ji jc bUo pri srčku.
BČinčara", se ji je vcndar slednjio utrgalo iz grla.
^Činčara", se ji je precej odzvala njena prosta se-strica in jo brž podražila: nNo, no, kako pa to, da si zaprta, menda nisi tatica! Hej, pridi ven! Glej. kako divna je narava! Le brž pridi, da se bodeva malce lovili po toplem vzduhu in zapeli katero, naprimer tisto:
Senica b' la družfca ..."
70
In pisana seničica se je zopet zagugala na vejioi kakor tudi zapojčkala.
Ujetnici - senici pa je bilo hudo. Moj Bog, kako tudi ne! Tam zunaj prostost in svoboda in tako krasno božjc jutro, da človeka kar omami, tu notri v hiši pa taka puščoba in nikakega veselja, nikake radosti... Senici je prihajalo neznosno hudo. In tam gori v tistih drobnih oekih se je zasvetilo nekaj tacega, kakor bi bila solza . . .
Da, solza je bila ...
Hišna vrata so se odprla in vstopila sta ata in njih sinček Janček. Ata, videči seničico tako žalostno in klaverno sedečo, ki je bila vedno lako živa, rekii Jančku:
?Kaj, Janček! Senico boš moral pa Ic izpustki, vse nič ne pomaga. Pomtad je zunaj, jesti bo dobila dosti, in senici je tti notri prav hudo. Lej, kako se žalostno drži, kakor bi ne imela prav nic pečka."
Jančku se je milo storilo. In /. rokavom je po-tegnil preko onih črnih očij, menda so jih mu hotele zaliti solze ... Mogoče.. .!
.Nič nikar ne jokaj!" tolažijo ga ata. ,,Senico moramo na vsak način izpustiti, če ne, bi ti poleti od žalosti poginila. Le potolaži sc! Ko pride sneg. ti zopet lahko vjamem katero, ki bo še lepša, kakor je ta, ali če boš hotel, še celo dve ali tri."
Janček se je nekoliko utolažil. Zaupljivo je po-gleda! ateja in smehljaje se de!:
..Ali res?"
,Res, res!"
nXo, ata, potem jo pa kar izpustite."
janček bi se bil rad smejal in rad jokal, oboje hkrati, ker seničioo, svojn Pisanoko, je imel rad, iz srca rad. In kako ne! Celo zimo ga je zabavala in mu prepevala, in Janček jo je ceio tako privadil, da se ga ni prav nic bala in mu kar iz rok jemala pečke. Včasih pa, kadar je bila prav razposajena, mu je sedla ali na glavo ali na ramo ter ga jela kavsati s svojim koni-ničastim kljunčkom, da jo je moral prepoditi. —
Ata so torej stopili k oknu, od katerega je sfr-čala senica, in ga odprli. N'ato pa so stopili sredi sobe-
71         /
Janček pak je s potrtim srcem čakal, kdaj bo njegova Ijubljenka smuknila skozi okno.
Ko je senica zopet priletela nazaj na okno, ri nikakor mogla verjeti, a!i je res ali se ji le sanja, da je okno odprto. Obrnila se je še jedenkrat nazaj v sobo, in Jančku se ie zdelo, da se mu zahvaljuje za vse dobrote in mu kliče v slovo: Z Bogom! Nato je skočila na okrižje mej oknom in prav veselo zapela: nčinčara, cefii, cefii", in ndletela je na jablan, kjer sta se s sestrico iskreno pozdravili...
Janček pak je stopil k oknu in s solznimi očmi zrl za svojo Ijubljenko in zopet potegnil z rokav'om preko očij...
Senici sta se parkrat zazibali na vejici in potem pa odfrčali z jablane po vrtu in Jančku izpred ooij ...
Aleksij Andrejev